Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi. /. tečaj. 30. Listopada 1848. 22. Zvezdica. mr •rak tiliotni vas že krije, Sladki mir na zemljo lije Mili žar večernice. Ptica v losu mirno spava, Le oblakov čeda plava Pod obnebjem semtertje. V majhni izbi dete bolno Bledih ličic, tuge polno Spi na revni posteljci. Zraven čuje mali bleda. In zvezdica svilla gldda V izbo tihe žalosti. Zdaj zariidi dete v lica, Vterne svilla se zvezdica, In zleti pred oknice. Cuj glasove sladkomične, Od zvezdice žarnolične Govor ta zasliši se: „Sladki sinek, dete bolno, Vbogo dčle, tuge polno, Cnješ li, poznaš moj glas? Glej, jez sim tvoj oče mili, Prišel v zvezdosvitlim krili Sim na zemljo, k tebi v vas," „Pojdi z mano, sinek blagi, V moji domovini dragi . Ni bolezni, ni solza; 170 Tamkej zdravje večno klije, Žar veselja vedno sije, Družba augeljčkov igra." ,,Pojdi z mano, sinek mili, Angeljčki ti bodo vili Svitlozlate venčike; Bele tergal boš cvetlice, Božal svitle boš zvezdice, Kakor krotke tičice." „Pojdi z mano v stanje krasno. Kjer nebo je vedno' jasno, Kjer je mili oče tvoji Cuj, kak pesmice donijo, Angeljčki naprot hitijo, Pojdi, pojdi, sinek moji" In glej! hrepeneč ročice Dečik dvigne, žarno lice V sladkim smehu obledi. Milo mamico pogleda — \gasne zvezda sviiLoblčda, Vbdgo dete v smert zaspi. D Atomih Hudobni učene in njega kes fgremngd). (Povest.) V cesarski šoli nekiga mesta se je učilo in s svojim učenikam skup stanovalo več mla-denčev. Iz norčije so ponoči vstajali in na vert tekat hodili. Učenik večkrat ponoči posteljo zapusti in jih gre na vert iskat. Desiravno je bil pervo-vjeti izmed njih ojstro pokorjen, razuzdanosti vender še ni bilo konca. — Nocoj je bil učenik pozno na vertu. V hišo nazaj grede ima k-sreči palico v roki. S to se dotakne na mostovžu železne pasti, ki se sproži in palico zdrobi. Njemu se ni nič zgodilo, kakor de se je bil ropota sprožene pasti vstrašil. Kaj je bilo 171 misliti, kakor de je bila past njemu nastavljena, de bi ne zamogel več neposajencov na vert iskat hoditi. Ojstro ojstro se je tedej preiskovalo, kdo de je tako hudoben bil; pa vse je zastonj. Hudobnež se ne more zvediti. — Nekoliko časa potem dobi eden teh učencov zavolj slabiga učenja in zaderžanja, kjer se s kaznimi ali štrafingami pri njem ni nič opraviti moglo, slovo. Iz šole izpokan, ne ve nič druziga začeti, kot se v vojake zapisati dati. Bil je huzar. — v Cez več let o času vojske prejme ravno tisti učenik, ki mu je bila past nastavljena, od tega učenca tole pismo: „Dolgo sim se veselil, de sim zamogel svojo gerdo hudobijo, de smi Vam bil namreč past nastavil, vsimu ojstrimu preiskovanju vkljub zakrivati. Jez nespametni nisim na to mislil, de me vsigamogočnost tistiga, kteriniu ni nič ne-znaniga, povsod iri o vsakim času k odgovoru siliti zamore. On je to storil, on je to ravno tako očitno, kakor za me strašno storil. Namesto, de bi bil jez Vam noge zdrobil, je Bog umel Vas ohraniti, in meni nesrečo pripraviti, ki sim jo bil takrat jez Vam namenil. V zadnji bitvi mi je velika krogla (kugla} obedve nogi razdrobila. Bolečin, ki sim jih prestal, ne morern popisati; ali moja sjaba vest mi več bolečin zavdaje, kot kervave rane na irogah. Zraven mene leže v bolnišnici moji tovarši, ki so veliko nevarniši ranjeni; ali oni so veliko mir-neji, zakaj oni lahko z veseljem Boga molijo. 172 Jez tega ne morem, in ne bom mogel tako' dolgo, dokler Vam svojiga nepokoja ne obstanem in Vas za zamero ne prosim. Razglasite to strašno zgodbo vsim svojim zdajnim učencam, zakaj ona očitno spričuje, de božja pravica res nekoliko časa k človeški hudobije molči, de pa hudobneža nazadnje vender le in scer toliko strašneje udari, kolikor dle je na poboljšanje čakala. Berž ko mi rane le toliko ozdravijo, de de se bom mogel na noge vsaj nekoliko opreti, hočem k Vam pri teči in Vas kleče na tistim kraji za zamero prositi, kjer sim nar veči hudobijo svojiga življenja dopernesel." — Zajic. Zajic ima precej velike oči, ki mu zlo per-če *). Njih Jrepavnice **) so tako majhne, de mora zajic z odpertiini očmi spati, kar se pri nobeni drugi živali ne najde. Zgornja ustnica mu je rasklana. Na straneh nima nič zob, pač pa kočnike. Ker ga ni mati narava (natora) z nobenim orožjem previ-dila, je zajic boječ. Nar manjši šum, ki ga kakšno peresce na drevu, kakšna žaba, miš ali ktera druga živalica stori, ga iz ležiša prepodi. Vidi slabo, voh ali dišik pa ima kaj ojster. V bezanji mu ni para. Njegov tek pa je zato tako hiter, ker so njega zadnje noge veliko dalji od sprednjih. Iz ravno tega vzroka (uržoha) navdol ne more teči. Na pašo hodi navadno še le zvečer ali ponoči; poleti o nar daljih dnevih pa tudi že okoli šesteh, pozimi, kader je yelik sn(5g jn pa ma]0 živeža, tudi skozi celi dan. Se le zjutrej se verne v ležiše, v kterim potem večidel celi dan leži. Ležiše obstoji iz ene *) Perčnn — ali 9 weit hervorsiehen. **) Augenlieder. 173 podolgasto-okrogle jamice, ki je tako dolga, kot zajic sam, in tako globoka, de njegov herbet le nekoliko iz nje moli. Leži notri tako skerčen, de bi ga gručo zemlje mislil. De bi ga pa v ležišu ne človek, ne psi ne zasledili, ne gre nikoli naravnost noter, ampak nekoliko vstran in scer dle, kakor ležise leži. Nato se po ravno tistim sledu verne, večkrat sem ter tje skoči, poslednjič pa se od deleč z vso močjo noter zažene ali skoči. Po tem takim ni nobene stopinje poznati, ki bi v ležise peljala, in pes sled zgubi. V begu zajic večkrat postoji in se na zadnjih nogah sede po sovražnikih ozera. Stoje vseskozi z eno zadnjih nog ob tla maha. V boji se zajci na zadnjih nogah sede s sprednjimi berluzgajo ali klofutajo. — Vjet zajic praska, grize in se močno zaganja, de bi se iz rok izmuznil; zraven pa strahu skorej ravno tako ječi, kot kakšno otroče. Zajka ima na leto po tri-, štiri-, petkrat in scer vsako pot večidel po 3 do 5 mladičkov, ki se kaj radi med seboj in z materjo igrajo. K sesanju jih starka s ploskanjem s svojimi dolgimi u-šesi vkup kliče. Zajčja hrana ali živež so mnogo-verstne zeliša, sosebno stern, detelja, zelje, trava, želod, sadje, popki in drevesna skorja; torej zajic mla-dimu drevju s tem, de mu skorjo ogloda, veliko ško-