planino podtaknili Belsazarju Hacquetu, s čimer pa naj bi mislili le na planine južnih predgorij. Naivni Hac-quet naj bi to razumel narobe in enostavno "prevedel Ime v Steiner Alpen in je gorstvo s tem dobilo ime; ki ga nikoli ni bilo«. Kako lahkoten očitek dobremu staremu Bretoncu, ki je slovensko znal tako dobro, da je o slovenščini govoril kot o našem jeziku, v svoji Orikto-graflji pa je na čelo zapisal stavek v slovenščini. Povsem dobro je vedel in tudi napisal, da se Kamniku po domače reče Kamelk,
Ohranjena imena in drugI podatki govorijo, da so bile planine tudi tik pod osrednjim grebenom, od njih pa je imelo koristi mesto Kamnik. Sedanja, že omenjena arheološka odkritja govorijo tudi o tem. Izkazalo se je, da so bila kasnejša prerekanja o pravem imenu Grin-tovcev zanimiva, vendar ne preveč potrebna. Dvojna Imena niso nič strašljivega, še posebno, če se oboja krajem lepo podajo, na primer Orličje ali Orglice, Kobilna glava ali Jurjevška butica, Rdeča ali Krvava lokev, Jermanova vrata ali Kamniško sedlo. Zadnje Ime so nekdaj preganjali kot umetno, zanimivo pa se je potem izkazalo, da je najstarejše ime Sedlo, zapisano že leta 1499, že davno pred rokovnjačem Nandetom Jermanom - ta pa ima Imen nad Bistrico na pretek. Seveda je lepo in prav, da si zapomnimo razlago jezikoslovcev, katero ime je prvotno in bolj pravilno. Da bi pa zaradi tega kdo rohnel in »sekal glave«, je malo odveč. V znameniti bitki za pravilno pisavo in izgovarja-vo Stegovnika se je na primer izgubilo važno vprašanje, kako so domačini imenovali sijajno votlino s številnimi okni. Oče in sin Janez Lončar sta potem
zanjo ugotovila, da se imenuje Okno, vendar morda to še ni zadnja ugotovitev.
Če se zmotijo le mladi navdušenci, je povsem dovolj pohvala za njihovo zanimanje in ob tem poduk, kako je prav. Še najboljše pa je priporočilo, naj iščejo še naprej in bodo gotovo našli kaj res zanimivega.
MANJKAJOČI MED DVATISOČAKI
Malo bolj resno je z različnimi strokovnjaki Povsod se trudijo, da bi svoje kraje kar najbolj povzdignili, pri nas pa si nekateri, ki imajo sicer dosti posluha za vse, kar je veliko, prizadevajo, da bi iz Velikega Z voha naredili čisto navaden Zvoh. Po drugi strani pa se je pri Dolški škrbini nekdo spomnil In zaletelo preskočil Zgornje, Srednje in Spodnje Dolce In skušal Dolško škrbino preimenovati v Zdolško, češ da se imenuje po Suhadol-niku oziroma Zdolniku. Vsi stari poznavalci so se imeli navado ustavljati pri Suhadolniku in bi se bili o tem že zdavnaj domenili, vendar to doslej ni bilo potrebno In kateri vrhovi še manjkajo med dvatisočaki? Še vsaj jugozahodni vrh Kokrske Kočne, Krvava peč in severovzhodni vrh Jezerske Kočne (po izročilu imenovan Koles. Zanimivo bi bilo vedeti, kateri od najvišjih vrhov je Jezerjanom kazal poldne In je imel zato nekdaj prijazno in enostavno Ime Jezersko Poldne. Manjkajo Še Mali Kokrskl Grintovec (staro Suhadolnlkovo ime in ne morda izmislek avtorja planinskih vodnikov), škrbina med Kalškim Grebenom in Veliko Kalško goro, vrh Velikega grebena, vrh Kotličev (najnižji del je prenizek) in seveda Najvišji rob Zeleniških špic.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ptemsfe® Ifeffute®
50 zavarovanih plezalnih poti_
»Cilj vsakega gornika je stopiti na vrh gore. Načinov za uresničitev tega cilja je mnogo. Raznovrstni so, kot so raznovrstni obrazi gora ter želje, hotenja in sposobnosti njihovih obiskovalcev. V človekovi biti je zasidrana pradavna želja po nenehnem stopnjevanju in spoznavanju novega, zato se gorniki na svoji gorniški poti običajno ne zadovoljijo več s skromnimi izleti iz časa svoje vajenske dobe. Kmalu ugotovijo, da je najslajši sadež prav tisti, ki ga najteže utrgaš.« Tako je v uvodu vodnika z zgovornim naslovom -50 zavarovanih plezalnih poti« avtorja Andreja Mašere, ki so ga pred kratkim izdali pri založbi Sidarta že v drugi, pre-38 novljeni izdaji, zapisal Tine Mihe-
lič. Prvi vodnik, ki je izšel leta 1996, je že dobro leto razprodan. Pri ponatisu je avtor ažuriral stanja poti, ki so se v minulih letih morda
spremenila. Med drugim je ob vsakoletnih vremenskih vplivih na opremljenost zahtevnih poti v zahodnem delu Slovenije vplival tudi zadnji potres v Posočju leta 1998. Poleg številnih vsebinskih dopolnit, novih fotografij in sodobnejšega oblikovanja ne kaže prezreti močnejše vezave novega vodnika in plastifie i ranega ovitka. Klasično kakovosten izdelek založbe Sidarta je velikosti običajnega žepnega formata 13 x 21,5 cm. Skice je prispeval slikar in alpinist Danilo Cedilnik-Den, uvod in kratka navodila za varno hojo ter plezanje po zavarovanih planinsko-plezalnih »železnih« poteh pa Tine Mihelič. V knjigi je opisanih 50 zavarovanih plezalnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah in Julijskih Alpah od Raduhe na vzhodu do Strme peči v Zahodnih Julijskih Alpah.
V knjigi so vsi vzponi razvrščeni v pet težavnostnih stopenj od malo zahtevne do izjemno zahtevne poti. Na koncu vodnika so omenjeni vsi
avarovanih ^ezalnih poti
PLANINSKI VESTN1K iM^^^H^^fiBiB^MM
planinski vodniki in zemljevidi, ki nam bodo pri načrtovanju in izvedbi tur v pomoč. Avtor se je odločil za dokaj široko izbiro poti na podlagi lastne presoje In okusa, saj njegov namen nI bil opisati vseh obstoječih zavarovanih plezalnih poti v naših gorah.
Vodnik, ki je na voljo v vseh bolje založenih knjigarnah, je na police prišel v času, ko je lepo vreme v začetku jeseni vabilo planinske navdušence še na zadnja potepanja v visokogorje. Razumemo ga lahko kot zadnje vabilo gora, preden je sneg pobelil zahtevnejše poti In poraščene vrhove, ki so v jesenskih barvah še prav posebno lepi. Vzpenjanje po dobro zavarovani in vzdrževani plezalni poti je lahko za ustrezno izurjenega in primerno opremljenega gornika varno ter enkratno doživetje. Pri izurjenosti moramo upoštevati načelo postopnosti in se na lažjih turah privajati in uriti za zahtevnejše podvige. Vzpenjanje in samovarovanje sta na takšnih zavarovanih plezalnih poteh povsem specifična. Že nekaj časa pred turo se moramo gibanja in varovanja s pomočjo inštruktorja dobro naučiti teoretično In v praksi. Varno plezanje po takih poteh pa terja tudi posebno opremo, ki jo moramo znati pravilno uporabljati. Gornik, ki se podaja na zahtevno pot, ne sme poznati vrtoglavice in strahu pred globino, pomembni pa sta tudi telesna spretnost in moč v rokah.
Ob trdnem koraku in čvrstem prijemu pa v gorah še vedno odločata predvsem glava in srce. Zato naj bo predstavljeni vodnik prijazno vabilo v svet gorskih velikanov po zavarovanih stezah, ki lahko tudi neplezal-cu omogočijo doživeti vsaj malo tistega dražljivega občutka zmage nad težavami in lastnega zadovoljstva, ki ga doživijo alpinisti pri vzponih v stenah.
Silvo Bablč
Diploma iz orientacije in planinstva_
Diplomska dela s področja planinstva so razmeroma redka v primerjavi s celotno izbiro problematik, ki
jih študentje preučijo ob zaključku študija na fakultetah. Včasih se zgodi, da diplomsko delo s področja planinstva sploh nt znano organom Planinske zveze Slovenije in planinskim strokovnjakom, saj ni urejen sistematičen dostop do tem diplomskih nalog. Še težji pa je dostop do tiskanih verzij diplomskih nalog s planinskega področja, saj ima vsaka fakulteta te stvari urejene po svojih pravilih in je potrebno upoštevati tudi avtorske pravice.
Anka Ko I ene, diplomantka na razrednem pouku Pedagoške fakultete v Mariboru, je marca 2000 pod mentorstvom dr. Jožeta Vauh-nika pripravila diplomsko delo z naslovom "Orientacija in planinstvo v obveznem programu na razredni stopnji v osnovni šoli«. Anka je aktivna članica domačega Planinskega društva Rečica ob Savinji, kjer je načelnica mladinskega odseka in registrirana vaditeIjica orientacije PZS. Tako je združila prijetno s koristnim in v sodelovanju z OŠ in vrtcem v Rečici ob Savinji pripravila celotno vsebino diplomske naloge.
Naloga je v osnovi razdeljena na teoretični in praktični del.
V	prvem, teoretičnem delu je avtorica obdelala terminološka, vsebinska in organizacijska vprašanja izietnlštva in planinstva. Pri tem je natančno definirala veliko vidikov planinstva v okviru najmlajših po-hodnikov in povzemala ugotovitve iz dostopne strokovne literature. V nadaljevanju je opisala temeljne razloge za planinsko vzgojo v OŠ ter osnove pohodništva in orientacije na razredni stopnji. V zaključku teoretičnega dela se je poglobila v pregled učnega načrta za razredno stopnjo v tistem delu, ki je povezan s planinstvom in orientacijo. Čisto na koncu je predstavila še programe planinskih skupin za različne starostne stopnje.
V	drugem, praktičnem delu je prikazana vsebina dela od vrtca do vključno 4. razreda OŠ na področju planinstva in orientacije. Anka je vsebine, opisane v diplomskem delu, tudi osebno izvajala v okviru
vrtca ter OŠ in pri tem pridobila tudi mnoge praktične izkušnje.
V	diplomski nalogi so dodane pisne naloge in skice terena z orientacijskih tekmovanj, analiza opravljenih aktivnosti ter mnogo slikovnega in fotografskega gradiva.
V	sklepnih mislih je avtorica diplomskega dela zapisala: "Osnovna znanja s področja orientiranja imajo tudi mesto v vzgojno izobraževalnih ustanovah. Planinstvo in orientacija se integrirata s snovjo drugih predmetnih področij. Najpogosteje so te vsebine uporabljene pri predmetu spoznavanje narave in družbe v tretjem in četrtem razredu. Pri slovenskem jeziku in likovni vzgoji učenci izražajo občutja oz, podoživijo izlet ali pohod. V posameznih razredih sem več pozornosti namenila omenjenim predmetom (SND, SN, SD), vendar to ne pomeni, da pri ostalih predmetih te vsebine niso uporabljene. Poleg rednega pouka se učenci s planinsko tematiko seznanjajo tudi pri planinskem krožku.«
Anka Kol ene je izvod svoje diplomske naloge podarila Mladinski komisiji pri Planinski zvezi Slovenije, za kar se ji člani MK PZS zahvaljujemo. Vse zainteresirane obveščamo, da je možen ogled diplomske naloge v pisarni MK PZS po prejšnjem dogovoru s strokovnim sodelavcem MK PZS. Upam, da bo več diplomantov naredilo enako potezo kol Anka Kol ene In bo izvod diplomske naloge s področja planinstva namenilo tudi za matično planinsko organizacijo in s tem prispevalo k dvigu kakovosti dela na več področjih. Strokovne literature nI nikoli dovolj in če pride v prave roke, je lahko zelo koristna.
Bojan Hotovnik
Jožefinski vojaški zemljevid_
Današnje slovensko ozemlje se pojavlja na kartah (ki še niso bile zemljevidi v današnjem pomenu besede) od grško-rimskih časov naprej. V 17. in 18. stoletju so se tujim kartografom pridružili tudi pivi domači kartografi (Valvasor, Flor-jančič). Dobrih sto let po izidu 39