Manica Komanova
Danček in ptički
Gostačev Danček je neko popoldne po-staval po gaju, ki se je razprostiral tik za vasjo. Očividno je pogrešal primerne idruž-be. Skušal se je kratkočasiti po svoje. Me* tal je fračo, brodil po potočku in z očmi zvedavo sledil krilatim pevcem, ki so ska-kljali po drevju.
Zdaj zapazi na bližnji brezi ptičje gne-zdo. Prav tedaj prileti od nekod lepo pi-sana ptička z glisto v kljunu in obstane na robu gnezda. V tem se dvignejo iz gnezda trije mali, široko odprti kljunčki. Ptica spusti glisto srednjemu v odprtino in takoj spet odleti.
Danček sledi ptici, ki se potem v zraku nekajkrat zavrti in se nato ne daleč od njega spusti na tla. S kljunom in krempeljci pridno razbrs.kava Hstje, prst in koreninice, iskaje hrane za male, nikdar site želodčke.
Že ima spet nekaj v kljunu, ko Danček v svoji objestnosti nalašč zacepta z nogami.
Drobna ptica izpusti najdeni založaj in preplašena odleii.
»Dober dan, dečko,« se oglasi nekdo za Dančkovim hrbtom.
Deček, v svesti si svojega pravkar storje-nega porednega dejanja, se plaho zaobrne.
Pred njim stoji neznan gospod.
Danček ves skrušen pričakuje, da bo zdaj zdaj padla trda beseda ali pa še kaj hujšega. Pa ni sledilo ne eno ne drugo.
»Fantek,« pravi gospod prijazno, »tu ne-kje v vasi je »Mizarska zadruga«. Bodi tako prijazen in povedi me tja!«
»Prav rad,« pokima Danček, ki je na-enkrat spet ves pogumen. Nato uslužno po-pelje gospoda do imenovanega poslopja. Tam stisne neznanec Dančku nekaj svet-lega drobiža. Pri tem podrži njegovo roko v svoji in vpraša: »Fantek, čigav si?«
»Gostačev sem. Pri nas pravijo pri Go-staču, ker nimamo svoje hiše,« pojasnjuje Danček.
»Kaj je tvoj oče?«
šGa nimam. Je umrl. Bil je delavec«
»In kaj^e^ja1 ifaati?«
»Pri sosedih je na delu. Poprime se vsega, kar je treba. Pomaga v kuhinji, v pralnici, na polju in v hlevu.«
»A tako. Tvoja mati se pošteno trudi, da zasluži vse potrebno, s čimer potem obleče, obuje in nasiti tebe. In ko nese takole ob sobotah svoj težko prisluženi de-nar domov, pa bi se na primer dogodilo, da bi jo nekdo napadel in oropaJ vsega zaslužka. Kaj bi rekel ti na to — a?«
»Joj,« se zgrozi Danček, »to bi pa pač moral biti velik hudobnež!«
»Prav takšen kakor si ti,« reče trdo go-spod. Mar nisi malo prej ptici, s tem da si jo prepodil, izbil iz kljuna hrano, na-menjeno lačnim nebogljenčkom? Sramuj se! In pomni pregovor: Kdor ni usmiljen do živali, ne bo našel usmiljenja pri ljudeh!«
Danček je stal pred gospodom, kakor grešnik pred sodnikom. Rad bi bil izdavil iz sebe besedico opravičila, toda jok mu je popolnoma zadrgnil grio. Molče je skril obraz v dlani, se zaobrnil in stekel domov. Počenil je v skriven kotiček in točil grenke solze kesanja.
Pa se je potem res temeljito poboljšal. Večkrat je celo sebi pritrgal košček kruha, da ga je podrobil ptičkom.