OBZORJA HOR ONS YCHOLOGY No. 3 September 1998 IH33746 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY UUBUANA 1998 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSYCHOLOGY ISSN 1318-1874 Izdaja Društvo psihologov Slovenije Uredniški svet: Zivana Bele-Potočnik, Marko Polič, Andrej Žižmond Uredniški odbor: Uroš Blatnik, Metoda Crnkovič, Gabi Čačinovič-Vogrinčič, Bojan Dekleva, Ignac Gerič, Polona Matjan, Janez Mayer, Vlado Miheljak, Janez Mlakar, Vid Pogačnik, Grega Repovš Glavni urednik: Peter Praper Odgovorni urednik: Janek Musek Lektorica: Vilma Kavšček Tisk: Littera pieta d.o.o. Naslov uredništva: Društvo psihologov Slovenije Prušnikova 74, 1210 LJUBLJANA - ŠENTVID Tel. (061) 15 217 27 Revija izhaja s finančno podporo Ministrstva za šolstvo in šport in Ministrstva za znanost in tehnologijo štirikrat letno v nakladi 800 izvodov in je oproščena plačila davka. VSEBINA Znanstveno - raziskovalni članki Katarina Habe IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH..........................................5 Andrej Zaghet THE ROLE OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED ATTENTION................29 Gregor Žvelc RAZVOJ TESTA OBJEKTNIH ODNOSOV (TOO).........................................51 Teoretično pregledni članki Janez Mayer NASTAJANJE CELOSTNE PERSPEKTIVE........................................................69 Strokovni članki Zlatica Cugmas OTROKOVA NAVEZANOST NA MATER IN DISCIPLINIRANJE OTROKA............................................................................85 NAVODILO ZA OBJAVLJANJE PRISPEVKOV..............................................109 IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH Katarina Habe KLJUČNE BESEDE: psihologija glasbe, izvajalska anksioznost, trema, socialna anksioznost, glasbeniki KEYWORDS: psychology of music, performance anxiety, stage fright, social anxiety, musicians POVZETEK V prispevku je predstavljen fenomen izvajalske anksioznosti, ki je v slovenskem prostoru poznan pod imenom trema pred nastopanjem. V pričujočem prispevku je prikazan samo del celotne raziskave. Namen raziskave, ki je bila izvedena na vzorcu dijakov Srednje glasbene šole v Ljubljani, je bil pridobitev baze osnovnih podatkov o izvajalski anksioznosti. Rezultati so pokazali, da izvajalska anksioznost statistično pomembno korelira z anksioznostjo kot potezo in s socialno anksioznostjo. Dekleta v večji meri doživljajo izvajalsko anksioznost kot fantje. Izvajalska anksioznost variira glede na situacijo, in sicer je največja v situaciji solističnega nastopa, sledi skupinski nastop, najmanjša pa je v situaciji vaje. Zanimivo pa je, da se pomembna povezava ni pokazala niti z leti aktivnega nastopanja niti s starostjo. _ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOtOOY 98 /3 Raziskava predstavlja bazo izhodiščnih podatkov, na katerih avtorica namerava postopoma zgraditi program za optimalizacijo glasbenega nastopa, kamor uvrščamo tudi tehnike za zmanjševanje izvajalske anksioznosti. ABSTRACT The following article introduces the phenomenon of performance anxiety. The presented study contains only an extract from the reserch as whole. The aim of the research was to create a data base of performance anxiety of musicians in Slovene. The study was carried out on a sample of music high school students in Ljubljana. The results indicate statistically important interaction between performance anxiety and trait anxiety and also between performance anxiety and social anxiety. In relation to boys girls have a tendency to be more abt to experience performance anxiety. Evident from the results is also that music students experience significantly different levels of anxiety when performing in different settings. It is rather surprising thought that there was no important interaction between years of active performance or age and performance anxiety. The whole research forms the groundstone for creating the program for optimal music performance, including technics for reduction of performance anxiety. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH UVOD OPREDELITEV IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI Izvajalska anksioznost (performance anxiety) oziroma strah pred nastopanjem (stage fright) je situacijska manifestacija anksioznosti in je povezana s strahom pred morebitnimi napakami oziroma s strahom pred izgubo nadzora nad svojiimi dejanji (Deri, 1962; Doctor & Kahn, 1989; Havas, 1973; Riffe, 1987). Pogosteje kot izvajalska anksioznost (performance anxiety), se v literaturi pojavlja izraz strah pred nastopanjem (stage fright), vendar Joyce Ashley v svoji knjigi Overcoming stage fright (Ashley, 1996) poudarja, da je bolj ustrezen termin izvajalska anksioznost, razlog za to pa pripisuje kompleksnosti fenomena. Wilson (1995) govori o strahu pred nastopanjem kot o pretiranem, včasih popolnoma onesposobljajočem strahu pred nastopanjem pred publiko, katerega ne doživljajo samo amaterji, temveč tudi uveljavljeni in izkušeni glasbeniki. Steptoe (1989) definira strah pred nastopanjem kot posebno obliko anksioznosti, ki predstavlja pomemben faktor, ki prispeva k stresni karieri številnih glasbenikov, in znatno reducira občutke ugodja, kadar umetnik nastopa pred publiko. Spremljajo ga številni fizični znaki, kot so slabost, omotičnost, tresenje in zaskrbljujoče misli o situaciji in možnih izidih ( Steptoe, 1982). Za mnoge profesionalne glasbenike je strah pred nastopanjem vsakodnevni problem, ki se ne zmanjšuje kljub mnogoletnim izkušnjam nastopanja pred publiko. Enako velja tudi za študente glasbe, pri katerih se ta strah pojavlja tudi pred izpiti iz inštrumenta ter na številnih avdicijah. Strah pred nastopanjem je torej dobro znan fenomen, čeprav večina študij obravnava predvsem strah pred javnim govorom (Anxiety about public speaking). Manj raziskav je bilo narejenih na temo izvajalske anksioznosti pri glasbenikih. Na tem mestu se mi zdi pomembno ločiti izvajalsko anksioznost od treme, saj se ta termina v slovenskem prostoru pogosto enačita. ^ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Trema je oblika strahu, ki ga občutimo neposredno pred neko jasno določeno in jasno definirano bodočo situacijo (Milivojevič, 1993) in ki ob začetku situacije, katere se posameznik boji, izgine. Izvajalska anksioznost pa je pri posamezniku običajno prisotna kar nekaj časa pred začetkom situacije (pri nekaterih posameznikih že mesece ali tedne pred nastopom, izpitom,...), ki se je posameznik boji, in vztraja tudi med samim potekom situacije ter v nekaterih primerih ostane prisotna tudi po koncu situacije, ki nam vzbuja strah. Tako bi lahko rekli, da je trema v bistvu optimalno vzburjenje, ki ga ima posameznik pred nastopom in mu omogoča večjo zbranost in s tem boljšo tehnično izvedbo, po drugi strani pa mobilizira kreativno energijo, ki pripomore k večji izraznosti ekspresivnega elementa. Trema je torej pozitiven aspekt vzburjenja pred nastopom. Izvajalska anksioznost pa predstavlja negativen aspekt vzburjenja pred nastopom, sa] je vzburjenje preveliko in tako fiziološke in mentalne spremembe posledično negativno vplivajo na nastop. PREVALENCA S prevalenco izvajalske anksioznosti pri glasbenikih se ukvarjajo le maloštevilne raziskave. Študija, ki je bila opravljena za Mednarodno konferenco simfoničnih in opernih glasbenikov (ICSOM), kaže, da je izvajalska anksioznost najpogosteje navajan medicinski in psihološki problem profesionalnih glasbenikov ( Fishbein, Middlestadt, Ottati, Straus & Ellis, 1988). Kar 24% vseh članov naj bi doživljalo strah pred nastopanjem kot opazen problem, 16 % članov pa pomeni strah pred nastopanjem resen problem. (Fishbein et al., 1988). Manjše število študij (Liden & Gottfries, 1974; Steptoe & Fidler, 1987) prav tako potrjuje, da je izvajalska anksioznost zelo razširjen pojav med glasbeniki. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH Kemenade, Son in Heesclieva (1995) so v svoji raziskavi prišli do zaključkov, da se kar 58,7% izbranega vzorca nizozemskih glasbenikov sooča z izvajalsko anksioznostjo. Anksioznost naj bi se v glavnem pojavljala pred nastopom (82%) in med nastopom (32%). 5% glasbenikov naj bi anksioznost doživljalo že mesece pred pomembnim nastopom, 10% naj bi doživljalo anksioznost nekaj tednov pred nastopom, 21% doživlja anksioznost nekaj dni pred nastopom, 45% glasbenikov pa doživlja anksioznost nekaj ur pred nastopom. Študije glede prevalence izvajalske anksioznosti pri glasbenikih so bile narejene tudi na študentski populaciji ( Abel & Larkin, 1990; Appel, 1976; Dews & Williams, 1989; Sweeney & Horan, 1982; Wesner, Noyes & Davis, 1990). Rezultati kažejo, da 14 -16% študentov glasbe poroča o močnem negativnem vplivu izvajalske anksioznosti na kvaliteto njihovega nastopa. Izvajalska anksioznost naj bi se pogosteje pojavljala pri glasbenicah kot pri glasbenikih, in sicer med ženskami najdemo 21% primerov, kjer izvajalska anksioznost povzroča resne probleme, pri moških pa je takih primerov le 10%. Wesner (1990) je prevalenco izvajalske anksioznosti ugotavljal pri študentih University of Iowa school of music. Ugotovil je, da avdicije in solistični nastopi najpogosteje in z največjo intenzivnostjo izzovejo anksioznost pred nastopanjem. 21% študentov je doživljalo opazen stres pred nastopom, 40% zmeren stres. 9% študentov se je pogosto izogibalo priložnostim za nastop zaradi anksioznosti, 15 % študentov je zaradi anksioznosti pred nastopanjem poiskalo strokovno pomoč. Marchant - Hardcox & Wilson (1992) sta izvedla komparativno študijo različnih skupin nastopajočih umetnikov. Ugotovila sta, da je največji odstotek tistih z anksioznostjo pred nastopanjem pri glasbenikih inštrumentalistih (47%), pri pevcih je prevalenca 38%, pri plesalcih 35% in pri igralcih 33%. lO PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 SIMPTOMI IN POSLEDICE IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI Simptomi anksioznosti pred nastopanjem so zelo podobni katerim koli fobičnim in anksioznim reakcijam. Gre za intenzivno aktivacijo simpatikusa (reakcija: umik, beg). Simptomi anksioznosti so številni in raznoliki. V nekaterih primerih lahko popolnoma imobilizirajo posameznika. Mnogi simptomi se manifestirajo na fiziološki ravni: hitro bitje srca, ekstremna perspiracija, suha usta, tresoča kolena in roke, tresoč glas, plitvo dihanje, omotičnost, slabost, napetost v želodcu... Emocionalno je posameznik preplašen, žalosten, frustriran, jezen ali pa so njegova čustva kombinacija vseh navedenih emotivnih stanj. Na intelektualnem nivoju se anksioznost manifestira kot težave pri koncentraciji, težave pri spominjanju in fokusiranju. V večini primerov oseba doživlja več zgoraj omenjenih simptomov v kombinaciji. Potrebno je omeniti, da je v nekaterih primerih primerneje gledati na izvajalsko anksioznost kot na simptom. Anksiozen glasbenik lahko občuti znake strahu na odru tudi takrat, ko je vzrok lociran daleč od kreativnega odra. Anksioznost lahko izhaja iz specifičnega strahu ( strah pred odrom) ali pa se lahko po)avi kot rezultat delovanja glasbenikovih šibkih mehanizmov spoprijemanja in obrambe. Napad anksioznosti je lahko tudi rezultat naraščajočih stresnih dogodkov v glasbenikovem življenju, ki se odražajo med nastopanjem samo zato, ker je nastop najtežavnejši stresor v sekvenci glasbenikovih življenjskih dogodkov. V "naravni" obliki anksioznost pomaga posamezniku, da se sooči z zunanjo nevarnostjo, običajno z borbo ali begom. Toda za nastopajočega ti obliki nista možni. Wesner (1990) v svoji študiji, ki jo je izvedel na skupini študentov glasbe, ugotavlja, da so simptomi, ki jih študentje navajajo, naslednji: 63 % študentov je navajalo slabo koncentracijo, 57 % hitro bitje srca, 46% tresenje. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH 11 43% suha usta, 43% znojenje in 40% plitvo dihanje. Zardevanje, tresoč glas, omotičnost in slabost so bili redkeje navajani simptomi. VZROKI IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI Nihče ne pozna natančnih izvorov izvajalske anksioznosti, vendar številni avtorji poročajo, da v mnogih primerih lahko najdemo korenine v otrokovi izpostavljenosti pretirani kritiki v zgodnjem otroštvu. Ross (1997) navaja, da naj bi imela izvajalska anksioznost biološke, psihološke vzroke ter vzroke, ki izvirajo iz okolja. Strah pred nastopanjem naj ne bi bil strah pred publiko. V posamezniku naj bi se odvijala bitka med delom osebnosti, ki želi biti viden in slišen, in delom, ki nas želi utišati. Vzroke izvajalske anksioznosti lahko iščemo tudi med naslednjimi kontekstualnimi faktorji: • le majhen delež glasbenikov se lahko preživlja z nastopanjem; • večina glasbenikov primerja svojo izvedbo z izvedbo najbolj vrhunskih umetnikov; • gre za enkratno priložnost; če se zmotiš, se trenutek ne vrne. Napaka lahko potegne za sabo še druge napake; • visoki standardi muziciranja, ki si jih posameznik pridobi že med šolanjem; • za mnoge je tenzija, ki se ustvari med nastopom, le posledica vseh tenzij, ki so se kumulirale med ostalimi življenjskimi dogodki. Navedeni socialni dejavniki posamezniku predstavljajo grožnjo, saj ga spravljajo v nejasno , negotovo socialno situacijo. INDIVIDUALNE RAZUKE Strah pred nastopanjem pomeni strah pred negativno evaluacijo s strani drugih ljudi, zato ni čudno, da se ta koncept pogosto povezuje s socialno fobijo (Cox & Kenardy, 1993; Steptoe in Fiedler, 1987). Vendar pa se anksioznost pred nastopanjem povezuje tudi z ostalimi oblikami 12 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 anksioznosti, med drugim lahko najdemo koreiacije tudi z anksioznostjo kot potezo (Cox & Kenardy, 1993; Hamman, 1982). Anksioznost in fobične reakcije se na splošno pogosteje pojavljajo pri ženskah kot pri moških, torej ni presenetljivo, da ženske pogosteje poročajo o doživljanju izvajalske anksioznosti (Wesner, 1990). Steptoe navaja koreiacije anskioznosti pred nastopanjem z nevroticizmom in introvertnostjo pri glasbenikih (Steptoe & Fidler, 1987) in igralcih (Steptoe, 1995). V omenjeni študiji, narejeni na populaciji profesionalnih in amaterskih glasbenikov ter študentov, sta dobila najvišje koreiacije med nevroticizmom in anksioznostjo pred nastopanjem pri profesionalcih (r = 0,70), pri študentih je ta korelacija znašala 0,39, pri amaterjih pa 0,31. Koreiacije med fobijami in izvajalsko anksioznostjo so bile najvišje pri študentih (r = 0,48), prav tako so bile pri študentski populaciji najvišje koreiacije tudi med strahom pred socialnimi situacijami na splošno in izvajalsko anksioznostjo. Pomen teh razlik ni povsem jasen, čeprav je mogoče, da je nevrotičnost konstitucionalna poteza profesionalnih glasbenikov. Pri profesionalnih glasbenikih je prišlo do redukcije anksioznosti pred nastopanjem z leti (r - -0,35) in izkušnjo (r = -0,38). SITUACUSKI FAKTORJI Raziskave kažejo, da so posamezniki, ki so na splošno anksiozni (nevrotični), introvertirani in nagnjeni k socialnim fobijam, bolj nagnjeni k izvajalski anksioznosti in da v teh primerih niti leta niti izkušnje ne vplivajo na zmanjšanje anksioznosti. Obstajajo pa določene situacije, ki so precej stresne za nastopajoče ne glede na njihovo individualno nagnjenost k izvajalski anksioznosti. Tako npr. solistični nastop vzbuja večjo anksioznost kot skupinski nastop, javen nastop večjo anksioznost kot vaja, tekmovalna sitacija vzbuja večjo anksioznost kot situacija, kjer nastopamo iz lastnega užitka, prav tako pa večjo anksioznost občutimo, kadar izvajamo težje, tehnično in interpretativno bolj zahtevne skladbe v primerjavi z lažjimi in manj zahtevnimi (Hamann, 1982). Abel in Larkin (1990) sta izvedla raziskavo o vlogi evaluacijskega stresa v skupini študentov glasbe. Tik pred nastopom pred žirijo sta merila srčni utrip in krvni pritisk, hkrati pa sta od respondentov zahtevala tudi subjektiven fenomenološki opis anksioznosti pred nastopom. Izkazalo se je, da je tik pred nastopom prišlo do močnega povečanja srčnega utripa in krvnega pritiska, hkrati pa so respondenti tudi sami navajali povečane občutke anksioznosti. Prišlo je do zanimive razlike med moškimi in ženskami. Pri moških se je tik pred nastopom povečal krvni pritisk, pri ženskah pa se je zvišal subjektivni občutek anksioznosti. Iz tega lahko morda sklepamo, da se pri moških anksioznost pred nastopanjem opazneje odraža na fiziološkem nivoju, pri ženskah pa na kognitivnem nivoju. Avtorji te razlike pripisujejo spolni socializaciji, vendar pa lahko iščemo vzroke tudi v genetskih (hormonskih) faktorjih. Podobno raziskavo je izvedel tudi Brotons (1994). Nivo anksioznosti je primerjal v dveh različnih situacijah; v situaciji ocenjevanja in v situaciji, kjer ocenjevanja ni bilo. V ocenjevalni situaciji se je povečal srčni utrip in tudi poročila o subjektivnih občutkih so kazala na povečano stopnjo anksioznosti. Zanimivo pa je to, da avtor ni dobil statistično pomembnih korelacij med srčnim utripom ter subjektivnimi občutki anksioznosti. To morda nakazuje, da obstajata dve ločeni komponenti anksioznosti pred nastopanjem, in sicer fiziološka in kognitivna komponenta, ali pa celo to, da lahko govorimo o dveh vrstah anksioznosti pred nastopanjem, o fiziološki in o kognitivni anksioznosti. 14 PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONS OFPSYCHQtOGY 98/3 PSIHODINAMiČNA PERSPEKTIVA IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI (OSNOVNI KONFUKT IN PARADOKS) Za zagovornike psilioanalitične smeri pomeni izvajalska anksioznost kompleksen, dalj časa trajajajoč in predeterminiran problem. Simptomi naj bi bili zavestna manifestacija kompleksnih podzavestnih procesov. Jedro izvajalske anksioznosti predstavlja konflikt, ki se nanaša na nezavedno dihotomijo želja - strah, v kateri se potreba po predstavitvi pred občinstvom zoperstavlja strahu pred tem, da bi izpadli neadekvatno ali bi jih publika zavrnila. Zavedni simptomi izvajalske anksioznosti vključujejo subjektivno psihološko raztresenost, negativne kognicije ter številne znake fizičnega neugodja. Ti znaki spremljajo tako mlade kot starejše, bolj izkušene glasbenike, tako talentirane kot manj talentirane, ko prestopijo fizični ali simbolični prag odra. Izvajalska anksioznost predstavlja simptom nerazrešenega podzavestnega konflikta. Odnos umetnik - publika reflektira dinamiko osebnostnega razvoja; ta odnos naj bi bil v bistvu odraz odnosa otrok - starši in ostali pomembni odrasli. Občinstvo vzbudi pri posamezniku fantazije in strahove o nagradi in kazni. Nerazrešen konflikt glede tega odnosa ostane nezaveden in se izrazi ob vsaki ustrezni provokaciji. Izkušnje iz otroštva in njihova intrapsihična pomembnost ne vplivata na to, ali bo izvajalska anksioznost pri posamezniku prisotna ali ne, temveč na različnost in intenzivnost posameznikove reakcije ob nastopu pred publiko. Pri mnogih glasbenikih se pod vplivom dejstva, da so v središču pozornosti, aktivirajo potlačeni psihični dogodki in občutki. Izvajalska anksioznost se v svojih dinamičnih izvorih navezuje na konflikt med ekshibicionizmom in kastracijskim strahom ali celo huje na konflikt med ekshibicionizmom in svojo neadekvatnostjo izkazati se (Freundlich, 1968). IZVAJALSKA ANKSIOZMOSr PM OLASBOIIKIH 15 Če obstaja strah pred negativnimi posledicami ali neuspehom, ali obstaja tudi strah pred pozitivnim izidom, uspehom^ Se nekateri posamezniki namerno izogibajo uspehu"?- Morda je ključ v tem, da se glasbeniki, ki simultano doživljajo konflikt med željo pred javnim nastopanjem in strahom pred tem, da ne bi bili dovolj dobri, v bistvu bojijo biti dovolj dobri. Se morda nekateri ljudje bojijo doseči svoje profesionalne cilje^ Strah pred neuspehom je doživljan na zavestnem nivoju, toda zavzetost z mislijo, da nismo dovolj dobri, lahko na nezavednem nivoju predstavlja strah pred uspehom (Gabbard, 1983). Nekateri nastopajoči se soočajo z prepričanjem, da s svojim nastopom odvzamejo priložnost drugim, ki želijo nastopati, ali pa nastop vzbudi zavist nasproti uspešnim glasbenikom. Občutek krivde lahko v takem primeru ovira posameznikov nastop. Pri preučevanju izvajalske anksioznosti se soočimo s paradoksom fenomena. Mnogi klasični glasbeniki se znajdejo v ambivalentnem konfliktu. Nič ne bi moglo biti slabše od tega, da ne bi imeli priložnosti nastopati, po drugi strani pa - če pomislimo na potencialne uničujoče efekte izvajalske anksioznosti - ni nič bolj grozljivega kot nastop. Ta paradoks vzbudi v nas naslednje vprašanje: Če si glasbenik izbere svojo profesionalno pot kot nastopajoči, če je talentiran, dobro pripravljen za nastop, zakaj naj bi izvajalska anksioznost potemtakem zmanjšala posameznikove sposobnosti, da pokaže svoje znanje pred občinstvom^ Javni nastop zahteva, da posameznik ne pokaže samo lastne glasbene kompetentnosti, temveč da hkrati posreduje umetniško in ekspresivno interpretacijo s tehnično gotovostjo in virtuoznostjo. Z drugimi besedami, paradoksalne zahteve javnega nastopa zahtevajo od glasbenika, da istočasno ohrani kontrolo (spomin in tehniko) in, simbolično rečeno, "izgubi kontrolo". Izguba kontrole ima enkraten pomen za vsakega posameznika in lahko porodi anksioznost pri glasbenikih, katerih osebna zgodovina in izkušnje iz otroštva pripomorejo k tej kompleksni dinamiki. In čeprav se na izvajalsko anksioznost običajno gleda kot na negativen pojav, ne smemo pozabiti, da hkrati pomeni pozitiven vir energije za tiste izvajalce, ki niso psihološko sprejemljivi za svoje nezavedne determinante. 16 PSIHOLOŠKA OBZORJA- HORtZONS OF PSYCHOLQGY98 /3 Zaradi omenjenega paradoksa ima torej izvajalska anksioznost tako uničujoče in dolgosežne učinke za glasbenikovo samopodobo in za njegovo kariero. OPTIMALNO VZBURJENJE Splošno znano je dejstvo, da določena stopnja emocionalnega vzburjenja pripo more k dobremu nastopu in mu da tisto posebno iskrico. Zato je nastopanje v živo toliko bolj cenjeno od nastopanja na "play back", saj je v tem primeru reducirana tenzija pod optimalnim nivojem vzburjenja. Jasno je tudi, da je nivo tenzije, ki je optimalen za izvajalsko kvaliteto po oceni ekspertnih poslušalcev, pogosto tako visok, da se nastopajoči počutijo neugodno (Hamann, 1982; Konijn 1991). Prav tako je znano, da ob preveliki tenziji pride do deterioracije v kvaliteti glasbe, saj je koncentracija slabša, pojavijo se miselne blokade, roke in glas izgubijo svojo stabilnost. Zato je splošno razširjeno dejstvo, da med anksioznostjo in nastopom obstaja odnos, ki ga lahko ponazorimo z invertirano U-krivuljo; nizek nivo vzburjenja vodi do nastopa, ki mu nekako manjka življenja in tiste posebne iskrice, visok nivo vzburjenja pa vodi do manifestacije stresnih simptomov. Ta odnos se ujema s splošno znanim principom, ki ga v psihologiji imenujejo Yerkes-Dodsonov zakon (Duffy, 1962), ki nadalje pravi, da prej pride do deterioracije pri nižjih nivojih anksioznosti pri kompleksnih nalogah kot pri enostavnih nalogah; torej, če je naloga bolj zahtevna, jo bomo bolje opravili, če bomo manj anksiozni, če pa bo naloga bolj enostavna, nas bo anksioznost kvečjemu še bolj motivirala. Wilson (1994) je predlagal tridimenzionalno razširitev Yerkes-Dodsonovega zakona, prirejenega za glasbeno populacijo. Model skuša integrirati tri glavne izvore stresa pri glasbenem nastopu, ki variirajo neodvisno drug od drugega: • anksioznost kot potezo • stopnjo zahtevnosti naloge • stopnjo situacijskega stresa IZVAJALSKA ANKSK)ZNOST PRI GLASBENIKIH 17 Ali anksioznost prispeva k dobremu nastopu ali nanj vpliva negativno, je odvisno od razmerja med tremi skupinami variabel. Model predpostavlja, da bodo visoko anksiozni posamezniki najboljše nastopali, ko bo njihova naloga enostavna in situacija sproščena, medtem ko bodo nizko anksiozni bolje nastopali, ko bo njihova naloga bolj zahtevna in bo tudi situacija sama bolj napeta. Nastopajoči, ki so močno nagnjeni k doživljanju anksioznosti, naj bi na osnovi omenjenih dognanj, prispevali h kvaliteti svojega nastopa, če bi si izbrali lažji program oz. program, ki ga imajo zelo dobro naštudiranega in so lahko zato pri izvedbi bolj suvereni in prepričani v svoje znanje. TEORIJA KATASTROFE Hardy in Parfitt (1991) trdita, da je model katastrofe primernejši za razlago vpliva izvajalske anksioznosti na nastop kot Yerkes- Dodsonov model. Čeprav so bile raziskave izvedene na športnikih (atletih), naj bi enako veljalo tudi za glasbenike. Kot argument se navaja empirični podatek, da ko nastopajoči doseže optimalni nivo vzburjenja, padec krivulje, ki ponazarja kvaliteto nastopa, ni stopenjski (v obliki invertirane U krivulje), temveč nenaden in strm. Navajan je tudi podatek, da ko se posameznik enkrat znajde v visoko stresni, tekmovalni situaciji, je skoraj nemogoče pozitivno vplivati na nastop, saj je prepozno. Manjše redukcije stresa posamezniku namreč ne bodo omogočile obnovitve optimalnega stanja vzburjenja. Hardy in Partiff trdita, da je katastrofični efekt opazen predvsem takrat, ko se somatskim simptomom v opazni meri pridružujejo tudi kognitivni simptomi. V primeru nizke kognitivne anksioznosti tudi Hardy in Partiff zagovarjata Yerkes -Dodsonov model. Znotraj Hardyjevega in Partiffovega modela se somatska anksioznost nanaša na fiziološko vzburjenje, mentalna anksioznost pa na skrbi o uspešnosti nastopa ter socialnih posledicah v primeru, če se bomo zmotili. "W PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 M Povedano s termini trodimenzionalnega modela, lahko mentalna anksioznost enakovredno izhaja iz individualne nagnjenosti k anksioznosti (anksioznost kot poteza), iz zavedanja, da je naloga kompleksna ali da smo premalo pripravljeni (glasbena pripravljenost), ali pa iz skrbi o posledicah neuspeha (situacijski stres). METODA PREIZKUŠANCI Raziskava je bila izvedena na populaciji dijakov Srednje glasbene šole v Ljubljani, starih od 14 do 28 let ( M = 16,68, SD = 2,32), ki v povprečju aktivno nastopajo 6,5 let. Sodelovali so 104 dijaki, 52 moških in 52 žensk. INŠTRUMENTI Uporabljeni so bili trije vprašalniki: \. Lestvica socialne ankisoznosti (LSAA) (M. Puklek, 1997) Lesvica zajema 36 postavk. 26 postavk izraža izkustvo socialne anksioznosti v različnih socialnih situacijah (strah, neugodje, zaskrbljenost, socialna inhibicija), 10 postavk pa izraža nasprotje izkustvu socialne anksioznosti (socialno sproščenost, pripravljenost samorazkrivanja in izpostavljanje pred drugimi). Ocenjevanje trditev je potekalo na 5-stopenjski lestvici: 1. zame sploh ne velja 2. zame pretežno ne velja 3. včasih da, včasih ne 4. zame pretežno velja 5. zame vedno velja IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH 19 2. STAIX-Z (Spelberger. 1983) Vprašalnik meri anksioznost kot osebnostno potezo in zajema 20 postavk, ki jih posameznik ocenjuje na 4- stopenjski lestvici: 1. skoraj nikoli 2. včasih 3. pogosto 4. skoraj vedno Ocenjevanje nekaterih postavk je že v samem vprašalniku invertiranih (1-skoraj vedno, 2- pogosto, 3- včasih, 4- skoraj nikoli), tako da lahko iz končnega rezultata sklepamo na izraženost anksioznosti kot poteze (višji rezultat - višja izraženost anksioznosti kot poteze). 3. PAQ fW.J.Cox dl l.Kmardv, 1993} Vprašalnik meri izvajalsko anksioznost. Zajema 20 postavk, 10 postavk opisuje kognitivna doživetja, 10 postavk pa somatizacijo. FAQ je vprašalnik, ki meri, kako pogosto subjekti doživljajo anksiozna kognitivna doživetja in somatizacijo v treh različnih situacijah nastopanja: vajo, skupinski nastop, sohstični nastop. Ocenjevanje poteka na 5- stopenjski lestvici: 1. nikoli 2. redko 3. včasih 4. pogosto 5. vedno POSTOPEK Celotni sklop vprašalnikov je bil apliciran skupinsko v vsakem letniku posebej. Dijaki so reševali posamezno, najprej STAI X-2, nato LSAA, sledil je FAQ. Uporabila sem precej elementarne statistične postopke (računanje centralnih tendenc, standardne deviacije, asimetrije, sploščenosti, t-testa za odvisne in neodvisne vzorce, korelacij, Friedmanove analize variance), ker sem želela dobiti rezultate, ki bi bili primerljivi z rezultati raziskav v tujini in zato, ker 20 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORtZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 bo na njihovi osnovi zasnovan celoten postopek "terapevtskega dela" z izvajalsko anksioznimi glasbeniki. REZULTATI Tabela i: Prikaz aritmetične sredine (M), modusa (Mo), mediane (Me), standardne deviacije (SD), standardne napake (SE), maksimuma (Max), minimuma (Min), sploščenosti (Spi) in asimetrije (As) rezultatov na vprašalniku STAIX-2 M Mi 1 Mo Max Min SD SE Spi As1 STAI X-2 39,740 37 33 65 20 9,890 0,970 0,015 0,659 II Iz tabele 1 je razvidno, da je povprečni rezultat, ki so ga dijaki dosegli na vprašalniku STAI X-2, ki meri anksioznost kot potezo, 39,74. Rezultati so variirali od 20 do 65. Najpogosteje se je pojavljal rezultat 33. Standardni odklon je znašal 9,89. Tabela 2: Prikaz aritmetične sredine (M), modusa (Mo), mediane (Me), standardne deviacije (SD), standardne napake (SE), maksimuma (Max), minimuma (Min), sploščenosti (Spi) in asimetrije (As) rezultatov na vprašalniku LSAA II M Me Mo Max Min SD SE Spi As 1 || LSAA 98,106 100 95 135 37 15,251 1,496 1,855 -0,629 II Dijaki so imeli na Lestvici socialne anksioznosti v povprečju rezultat 98,106. Najpogosteje se je pojavljal rezultat 95. Rezultati so variirali od 37 do 135, standardni odklon pa je znašal 15,251. «VÄJAISKA ANKSIOZNOST «W OLASSmiKIH 21 Tabela 3; Prikaz aritmetične sredine (M), modusa (Mo), mediane (Me), standardne deviacije (SD), standardne napake (SE), maksimuma (Max), minimuma (Min), sploščenosti (Spi) in asimetrije (As) rezultatov na vprašalniku PAQ FAQ PAQ 1 PAQ 2 PAQ 3 M 144,519 42,240 45,442 58,673 Me 142 42 44,5 59 Mo 120 38 49 61 Max 223 75 77 173 Min 78 26 20 20 SD 29,766 10,126 12,390 17,393 SE 2,919 0,993 1,215 1,706 Spi -0,182 0,417 -0,205 17,284 As 0,304 0,663 0,424 2,490 Povprečni skupni rezultat na Vprašalniku izvajalske anksioznosti je znašal 144,519. Najpogosteje se je pojavljal rezultat 120. Variiranje rezultatov se je raztezalo od 78 do 223. Standardna deviacija pa je bila 29,766. V situaciji vaje (PAQ1) je bil povprečni rezultat 42,24. Najpogosteje se je pojavljal rezultat 38. Rezultati so variirali od 26 do 75, standardna deviacija pa je bila 10,126. V situaciji skupinskega nastopa (PAQ2) je bil povprečni rezultat 45,442. Najpogosteje se je pojavljal rezultat 49. Rezultati so variirali od 20 do 77, standardna deviacija pa je bila 12,39. V situaciji solističnega nastopa (PAQ3) je bil povprečni rezultat 58,673. Najpogosteje se je pojavljal rezultat 61. Rezultati so variirali od 20 do 173, standardna deviacija pa je bila 17,393. PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Tabela 4: Prikaz t-testa med moškimi in ženskami na vprašalniku PAQ Mž Mm t nivo pomembnosti PAQ 152,0385 137,0000 -2,65 0,009 FAQ -vaja 44,5385 39,9423 -2,37 0,020 FAQ -skupinski nastop 48,2692 42,6154 -2,38 0,019 FAQ - solistični nastop 61,8269 55,5192 -1,87 0,064 Iz tabele 4 je razvidno, da obstajajo statistično pomembne razlike v izvajalski anksioznosti med dijaki in dijakinjami Srednje glasbene šole, in sicer so dijakinje bolj anksiozne pred nastopom. V situaciji vaje prihaja do statistično pomembnih razlik v izvajalski anksioznosti med dijakinjami in dijaki Srednje glasbene šole, in sicer so dijakinje bolj anksiozne tudi v situaciji vaje pred nastopom. Tudi v situaciji skupinskega nastopa prihaja do statistično pomembnih razlik v izvajalski anksioznosti med dijaki in dijakinjami Srednje glasbene šole, in sicer zopet dekleta doživljajo večjo anksioznost pred skupinskim nastopom. Le v situaciji solističnega nastopa ne prihaja do statistično pomembnih razlik v izvajalski anksioznosti med dijaki in dijakinjami Srednje glasbene šole. Tabela 5.- Prikaz korelacij med celotnim rezultatom PAQ ter STAIX-Z STAI X-2 FAQ r = 0,4682 P = 0,000 1 Rezultati, prikazani v tabeli 5, opozarjajo na statistično pomembno povezavo med izvajalsko anksioznostjo in anksioznostjo kot potezo. Tabela 6: Prikaz korelacij med celotnim rezultatom PAQ ter LSAA 1 LSAA FAQ r = 0,4185 P = 0,000 IZVAJALSKA ANKSKJZNOST PRI 61ASB»4IKIH 23 Iz rezultatov navedenih v tabeli 6, razberemo, da obstaja statistično pomembna korelacija med izvajalsko anksioznostjo in socialno anksioznostjo. Tabela 7: Prikaz korelacij med celotnim rezultatom PAQ ter starostjo in leti aktivnega nastopanja STAROST LETA AKTIVNEGA NASTOPANJA 1 FAQ r = 0,0126 r = -0,290 P = 0,899 P = 0,770 I Tabela 7 kaže, da med izvajalsko anksioznostjo ter starostjo in leti aktivnega nastopanja ne prihaja do statistično pomembnih povezav. Tabela 8: Prikaz pomembnosti razlik med posameznimi rezultati (vaja, skupinski nastop, solistični nastop) vprašalnika PAQ Mean rank FAQ-vaj a 1,47 104,1971 P = 0,000 PAQ-skupinski nastop 1,73 df = 2 PAG-solistični nastop 2,80 S pomočjo Friedmanove analize variance smo ugotovili, da obstajajo statistično pomembne razlike v rezultatih izvajalske anksioznosti med tremi situacijami nastopanja (vaja, skupinski nastop, solistični nastop). INTERPRETACIJA Izvajalska anksioznost je fenomen, ki je, kot se je izkazalo v raziskavi, tudi pri slovenski glasbeni populaciji močno prisoten. Nekateri dijaki se s tem problemom lažje soočajo, večina pa je tistih, pri katerih se izvajalska anksioznost kaže v negativni luči, saj zmanjšuje kvaliteto nastopa. V raziskavi se je potrdila hipoteza o povezanosti izvajalske anksioznosti s socialno anksioznostjo ter prav tako povezava z anksioznostjo kot potezo. ~2A PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Pri osebi, ki ima močno izvajalsko anksioznost, lahko torej zasledimo tudi prisotnost anksioznosti kot poteze in socialne anksioznosti. Podobne rezultate je dobil Hamann (1985), ki je v svoji študiji demonstriral odnos med anksioznostjo kot potezo in anksioznostjo kot stanjem. Tudi Cox in Kenardy (1993) sta potrdila omenjeno povezavo. Naši rezultati so bili torej pričakovani. Ni presenetljivo, da bo nekdo, ki je že po svoji naravi bolj nagnjen k doživljanju bojazni in je bolj občutljiv za soočanje z vsakodnevnimi frustracijami in stresnimi dogodki, tudi v situacijah, ki so neobičajne in v nas vzbujajo strah, odreagiral bolj anksiozno. Anksioznost kot stanje in anksioznost kot poteza sta namreč soodvisna koncepta. Osebe z visoko stopnjo anksioznosti imajo običajno slabo mnenje o sebi in se zelo bojijo neuspeha. Iz tega je možno posploševati, da bodo te osebe kazale več anksioznosti v situacijah, kjer je stres psihološke narave. Buss (1980) govori o anksioznosti pred občinstvom, kamor lahko uvrščamo tudi izvajalsko anksioznost, kot o podkategoriji socialne anksioznosti, zato je bila predvidena tudi povezava med tema konceptoma, kar se je dejansko potrdilo v praksi. Anksioznost pred občinstvom je najpogosteje omenjana vrsta socialne anksioznosti. Sestavljali pa naj bi jo dve dimenziji, in sicer evalvacijska anksioznost, ki predstavlja strah pred neuspešnim nastopanjem in strah pred napakami v evaluativni situaciji, ter strah pred zavrnitvijo skupine, ki je definiran s posameznikovo osredotočenostjo nase kot osebo, ki jo bo občinstvo bodisi sprejelo bodisi zavrnilo. Zdi se mi, da je ravno narava socialne situacije glasbenega nastopa tista, ki narekuje posameznikovo reagiranje v njej. Vsaka strukturirana socialna situacija, situacija, v kateri so dokaj natančno predvideni določeni vzorci vedenja, postavlja pred posameznika določeno zahtevo. Na eni strani obstajajo konsenzualna pravila glede "etikete" nastopa, kamor spadajo pravila, kako se je potrebno obleči za nastop, da se je potrebno pokloniti pred nastopom in po njem, da mora biti nastopajoči obrnjen proti občinstvu, da v orkestru zaigra ton za uglasitev inštrumentov prvi violinist, da dirigent ob koncu izvedbe seže v roko prvemu violinistu in čestita morebitnemu solistu... Na drugi strani pa obstajajo tudi nenapisani vzorci vedenja, kamor bi uvrstila doživljanje treme pred nastopom. Izredno redki so posamezniki, ki stopijo na IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH M oder brez kančka napetosti in vznemirjenosti. Trema je stalni spremljevalec glasbenih nastopov. Dokler jo lahko posameznik kontrolira in dokler trema le povečuje optimalen učinek nastopa, je vse v redu, kadar pa govorimo o izvajalski anksioznosti, ko posameznik ne zmore pokazati svojega znanja v najboljši luči, bi bile potrebne intervencije, ki bi mu omogočile optimalen nastop. Potrjena je bila tudi hipoteza, ki je predvidevala, da je pojav izvajalske anksioznosti situacijsko pogojen, in sicer so imeli dijaki na voljo tri situacije: vajo, skupinski nastop ter solistični nastop. Izkazalo se je, da dijaki najvišjo anksioznost doživljajo v situaciji solističnega nastopa, malo manj v situaciji skupinskega nastopa in najmanj v situaciji vaje. Rezultati se ujemajo z našimi pričakovanji in z izsledki tujih raziskav (W.J.Cox & J.Kenardy, 1993). Faktor socialne evaluacije je najmočnejši v situaciji solističnega nastopa. V situaciji solističnega nastopa smo namreč močno izpostavljeni, smo v središču pozornosti poslušalcev oziroma gledalcev. Sami nosimo odgovornost za lastno izvedbo in le od nas je odvisna kvaliteta le-te. V primeru solističnega nastopa predstavlja posamezniku grožnjo prisotnost publike, poleg tega si tudi sam postavlja izredno visoke kriterije. Običajno posameznik svojo izvedbo primerja z izvedbami najbolj vrhunskih umetnikov, zato je pogosto razočaran nad sabo, saj si postavlja precej nerealistične cilje, katerim ni kos. Med dekleti in fanti prihaja do pomembnih razlik v doživljanju izvajalske anksioznosti v situaciji vaje ter v situaciji skupinskega nastopa. V obeh primerih so dekleta bistveno bolj anksiozna kot fantje. V situaciji solističnega nastopa pa med spoloma ne prihaja do razlik v izraženosti anksioznosti. Vzrok za tovrstne rezultate lahko verjetno vidimo v tem, da dekleta tudi v situaciji vaje in skupinskega nastopa prevzemajo večjo odgovornost za kvaliteto svoje izvedbe. Pri fantih pa je običajno tako, da si, dokler ne gre " zares", ne povzročajo večjih skrbi, ko pa se znajdejo v ključni situaciji, kjer so sami, pa se morajo tudi oni soočiti z lastnim strahom in z vprašanjem, ali so res zadovoljivo pripravljeni na nastop. 1« PSIHOLOŠKA 08Z0RJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Predvidevala sem , da izvajalska anksioznost s starostjo upada. Ta hipoteza je bila zavrnjena. Pri preverjanju te hipoteze je bil vprašljiv ozek starostni razpon dijakov. Vendar pa tudi tuje raziskave (W.J.Cox & J.Kenardy, 1993), ki so bile narejene na ustreznejšem starostnem vzorcu, navajajo, da starost ne vpliva na izvajalsko anksioznost. Prav tako se je izkazalo, da na izvajalsko anksioznost ne vplivajo leta aktivnega nastopanja. Ti rezultati so presenetljivi, saj glasbeniki v pogovoru pogosto navajajo, da k zmanjšanju anksioznosti v veliki meri pripomore veliko število nastopov, tako da se posameznik počasi navadi na "stresne trenutke". Na podlagi te trditve bi pričakovali, da bo z leti in z glasbenimi izkušnjami izvajalska anksioznost manjša. Tuje raziskave kažejo (Cox & Kenardy, 1993), da so posamezniki, ki so na splošno anksiozni in nagnjeni k socialnim fobijam, bolj podvrženi izvajalski anksioznosti in da v teh primerih niti leta niti izkušnje ne vplivajo na znižanje anksioznosti (navajano po Hargreavesu, 1996). In to se je dejansko potrdilo tudi v naši raziskavi. Med dijakinjami in dijaki se pojavlja statistično pomembna različnost v izraženosti izvajalske anksioznosti in socialne anskioznosti, in sicer so ženske veliko bolj anksiozne kot moški. So ženske resnično bolj anksiozne ali pa je resnica ta, da ženske enostavno bolje zaznavajo dogajanje v sebi in so ga pripravljene, predvsem pa zmožne, tudi opisati in priznati, moškim pa to povzroča večje preglavice^ Zanimivo je namreč, da se je v naši raziskavi izkazalo, da so pri ženskah bolj pogosti kognitivni simptomi (skrbi v zvezi z nastopom), pri moških pa fiziološki simptomi (potenje, tremor, hitrejše bitje srca...), ki jih pogosto celo ne ozavestijo. ZAKUUČKI Na osnovi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da je izvajalska anksioznost fenomen, ki je pri slovenskih dijakih, ki obiskujejo Srednjo glasbeno šolo, močno prisoten. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH M Potrdila se je večina postavljenih hipotez, kar kaže, da so trendi v Sloveniji precej podobni trendom v tujini. Tako se je pokazalo, da je izvajalska anksioznost povezana z anksioznostjo kot potezo ter s socialno anksioznostjo. Potrjena je bila tudi hipoteza, da je izvajalska anksioznost odvisna od situacije. Z leti aktivnega nastopanja ter s starostjo izvajalska anksioznost ne upada. Med dekleti in fanti so se potrdile razlike v izraženosti izvajalske in socialne anksioznosti, in sicer sta bili le-ti močneje izraženi pri dekletih. V anksioznosti kot potezi pa ni prišlo do razlik med spoloma, čeprav je bil trend opazen. Na splošno lahko rečem, da bi bilo potrebno na področju izvajalske anksioznosti še ogromno narediti. Izdelati bi bilo potrebno vprašalnik, s katerim bi lahko ta fenomen še natančneje merili, zanimivo bi bilo raziskati odnos med izvajalsko anksioznostjo ter samopodobo, predvsem pa bi se bilo potrebno začeti ukvarjati z izvajanjem tehnik za zmanjševanje izvajalske anksioznosti pri tistih glasbenikih, ki navajajo, da jim anksioznost precej zniža kvaliteto nastopa. UTERATURA 1. Ashley, J. (1996). Overcoming stage fright in everyday life. New York: Three rivers press. 2. Atkinson, L.R. (1993). Abnormal psychology. New York: Harcourt Brace Jovanovich College Publishers 3. Bucik, V. (1997). Osnove psihološkega testiranja. Ljubljana: FF 4. Butina, G. (1991). Samopodoba, agresivnost in anksioznost slovenskih adolescentov. Diplomska naloga. Ljubljana: FF 5. Cox, W.J.; Kenardy, J. (1993). Performance anxiety, social phobia, and setting effects in instrumental music students. Joí/rHíí/ of anxiety disorders; Vol.7 (1) 49-60 6. Fredrikson, M.; Gunnarsson, R. (1992). Psychobiology of stage fright: The effect of public performance on neuroendocrine, cardiovascular and subjective reactions. Biological psychology; Vol.33(1) 51-61 7. Hargreaves, D.J. & North, A.C.( 1997). The social psychology of music. Oxford, New York, Tokio: Oxford university press. ~2Š PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 8. Helmish, N. (1997). Performance anxiety normal; panic can paralyze. New York: Barnesand Noble World 9. Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: FF 10. May, R. (1996). The meaning of anxiety. New York: W.W.Norton & Company.inc. 11. Milivojevič, Z. (1993). Psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad: Frometej. 12. Microsoft Corporation (1996): Encarta Encyclopedia 13. Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy d.o.o. 14. Nagel, J.J. (1993). Stage fright in musicians: A psychodynamic perspective. Bulletin of the Menninger clinic; Vol.57 (4), 492-503 15. Peiffer, V. (1993). Positively fearless. Shaftesbury: Element books limited 16. Petz, B. (1981). Osnovne statističke metode za nematematičare. Zagreb:SNL 17. Požarnik, H. (1976). Anksioznost in strah. Psihoterapija 5. 33-49 18. Puklek, M. (1997). Modeli socialne anksioznosti. Psihološka obzorja; Vol.6(3) 63-75 19. Puklek, M. (1994). Socialna anksioznost v adolescenci. Diplomska naloga. Ljubljana: FF 20. Ross, J. (1994). Triumph over fear. New York: Bantam books. 21. Stanton, H.E. (1994). Reduction of performance anxiety in music students. Australian psychologist; Vol. 29(2) 124-127 22. Stanton, H.E. (1993). Alleviation of performance anxiety through hypnotherapy. Psychology of music and music education; Vol.21 (1)78-82 23. Tobacyk, J.J.; Downs,A. (1986). Personal construct threat and irrational beliefs as cognitive predictors of increases in musical performance anxiety. Journal of personality and social psychology; Vol. 51 (4) 779-782 24. Van Kemenade, J.F.L.M.; Van Son, M.J.M.; Van Heesch, N.C.A. (1995) Performance anxiety among professional musicians in symphonic orchestras: A self reported study. Psychological reports; Vol. 77(2) 555-562 25. Vargas, K. (1996). Performance anxiety may be more than stage fright. New York: Bantam books THE mM OF fRONfAl iOBtS IN SUSTAINED ATTENTION 29 THE ROLE OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED ATTENTION Andrej Zaghet KEYWORDS: sustained attention, frontal lobe, neuropsychology KLJUČNE BESEDE: dolgotrajna koncentracija, čelni reženj, nevropsihologija POVZETEK Tema, ki jo tukaj obravnavam, se uvršča med študije s področja nevropsihologije. V prvem delu sem osvetlil - ob nekaterih nevropsiholoških raziskavah, ki ponazarjajo vlogo čelnih reinjev pri dolgotrajni koncentraciji -, tudi psihofiziološke študije, ki opisujejo višanje krvnega obtoka predvsem v čelnem režnju desne možganske poloble, medtem ko bolnik rešuje več posebnih testov za koncentracijo. V drugem delu raziskave pa sem poudaril dejstvo, da če ne vemo, ali je dolgotrajna koncentracija vedno sad delovanja desnega čelnega režnja. Vprašal sem se, ali ima desni čelni reženj isto vlogo pri posebnih testih za dolgotrajno koncentracijo, in sicer pri tistih testih, kjer mora biti vsakdo izmed nas dalj časa pozoren na določene znake in ne upošteva drugih. Raziskave s psihofiziološkega področja so že poudarile pomen desnega čelnega režnja tudi pri reševanju teh posebnih testov za dolgotrajno koncentracijo, vendar ne poznamo nobenega nevropsihološkega dela, ki bi prišlo do istih zaključkov. ^0 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Na računalniku sem sestavil nov nevropsihološki test, da bi ugotovil, če se dognanja s tega področja popolnoma skladajo z rezultati psihofizioloških raziskav. Test je sestavljen iz dveh delov; prvi del obravnava dolgotrajno koncentracijo pri vidnem sistemu, drugi del pa pri slušnem sistemu. Poleg nevropsihološkega testa, ki sem ga sestavil, sem nevrološkim bolnikom predstavil tudi standardizirane teste za druge frontalne možganske funkcije. Testiral sem bolnike, ki imajo poškodbo v enem samem možganskem režnju. Vse paciente sem na podlagi možganske poškodbe razdelil v štiri skupine. Nazadnje sem vse skupine primerjal na podlagi odgovorov na vse nevropsihološke teste. Velika novost moje nevropsihološke raziskave je v tem, da je v njej prvič napisano, da je desni čelni reienj odgovoren za dolgotrajno koncentracijo tudi pri tistih nalogah, pri katerih moramo biti pozorni na določene signale in ignorirati druge. V študiji se je izkazalo, da se je število točnih odgovorov na nov test nižalo le pri bolnikih s poškodbo v desnem čelnem režnju, medtem ko so preostali nevrološki bolniki pri istem testu dokazali primerno stopnjo koncentracije. Bolniki z desno čelno poškodbo nekaterih znakov niso mogli ne upoštevati, in so zato dalj časa opazovali vse signale. Druga novost je v tem, da so bili odgovori vseh bolnikov točnejši, ko sem na ekranu prikazoval signale s hitrostjo 1 Hz (Wilkins, Shallice in McCarthy so leta 1987 prišli do različnih zaključkov). Rezultati, do katerih sem prišel na nevropsihološki osnovi, se popolnoma skladajo z zaključki, ki so jih drugi raziskovalci opisali s pomočjo psihofizioloških metod: študije s psihofiziološkega področja poudarjajo, da gre pri dolgotrajni koncentraciji kri v ista območja čelnih režnjev bodisi pri vidnem ali pri slušnem sistemu; v svojem delu pa sem dokazal, da poškodbe v prednjem možganskem predelu negativno vplivajo na dolgotrajno koncentracijo pri obeh omenjenih čutnih sistemih. THE ROU OF FRONTAl LOBCS IN SUSTAINED ATTENTION 31 INTRODUCTION A peculiar kind of attention is sustained attention often also called vigilance. Dimond and Beaumont (Dimond and Beaumont, 1971; Dimond and Beaumont, 1973) after a series of experiments, explained the different role of cerebral hemispheres in vigilance tasks. According to these authors, the left hemisphere, which plays a major role at the beginning of a vigilance task, has a decreasing performance, whereas the right hemisphere, which plays a minor role at the beginning of such a task, has a stable performance. Such findings were confirmed by Salmaso (1980). Indeed, lesions to the right hemisphere are overall a major cause of attentional disorders and can entail an increasing reaction latency before a verbal or motor response in vigilance tasks (Yokoyama, Jennings, Ackles, Hood and Boiler, 1987) and even a reaction of indifference toward the disorder. Among focal brain lesions, frontal lesions seem to produce more clearly a decreasing performance in vigilance tasks. Salmaso and Denes (1982) found that patients with such lesions are very vulnerable when they are asked to make a distinction between a signal and a noise: in fact, frontal patients have low capacity to discriminate the two categories of stimuli and can't find any signal (target). This would show that frontal regions are directly involved in target detection tasks. Such findings were confirmed in the first investigation on sustained attention involving patients with frontal lobe lesions (Wilkins, Shallice and McCarthy, 1987). Mennemeier, Chatterjee, Watson, Carter and Heilman (1994) also pointed out that the frontal and parietal cortices seem to have a major, even though different, role in adjusting sustained attention to the stimuli coming from the surrounding environment (such an adjustment is probably mediated by nerve fibers connecting frontal and parietal regions). Godefroy, Cabaret and Rousseaux (1994), on the other hand, demonstrated that frontal patients do not show a sustained attention deficit, in fact patients' errors on the vigilance test do not increase with the test duration. PET (Positron Emission Tomography) has recently given a major contribution to the analysis of anatomic-physiological correlation in sustained attention (Cohen, Semple, Gross, Holcomb, Dowling and Nordahl, 1988; Pardo, Fox and Raichle, 1991). Posner, Petersen, Fox and Raichle (1988) in particular showed how sustained attention is mediated by an increased blood flow in the right hemisphere frontal regions, i. e. the right frontal lobe is activated when subjects are invited to carry out the go/no go ~32 PSIHOLOSkA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 paradigm and they have to draw their attention to target stimuli to which distraction elements are added. In this article, we aim at: • providing further evidence for or against the superiority of the right frontal lobe for tasks requiring both visual and auditory sustained attention; • identifying hemispheric specialization in tasks involving the go/no go paradigm for visual and auditory stimuli; in particular a replication is seeked of data coming from recent PET studies. In order to pursue these aims, a technique similar to that used by Wilkins et al. (1987) will be used. This technique requires that the patients count stimuli that are presented at a given rate. This task was meant to assess the integrity of sustained attention function, mediated by the working of the anterior attention system: Wilkins et al. argued in fact that if stimuli are presented at a low rate (i. e. at 1 Hz), the task would be very monotonous, and the patient's performance would be good only if he/she decides voluntarily to draw his/her attention to the task. When the patient would be unable to draw his/her attention to the stimuli, he/she may behave in one of the following ways: • stop counting; • keep counting after the end of stimuli; • have difficulties in synchronizing counting with stimuli. On the contrary, at a high rate, the patient would be automatically forced to draw his/her attention to stimuli, therefore he/she would avoid to draw voluntarily his/her attention to the task and perform better. Wilkins et al. indeed found that the performance of frontal lobe patients is worse when the stimuli are presented at the rate of 1 Hz, while their performance is better at higher presentation rates. SUBJECTS For this experiment, we have tested 36 patients with unilateral and unifocal frontal or parietal lesions coming from the Motor and Functional Reconditioning Unit of the "Santorio Santorio" and "Maggiore" Hospitals of Trieste, from the Neurological Unit of the "Maggiore" Hospital and from the THE ROLE OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED ATTENTION 33 Neurosurgical Unit of the "Cattinara" Hospital. The aetiology of the lesion was: head trauma (in 8 cases), brain tumors (9 including meningiomas, 12 astrocitomas and 2 oligodendrogliomas) and vascular damages (1 including anterior communicating artery aneurysm rupture, 2 ischemic lesion and 2 cerebral hemorrhage). CAT scans showed cortical damage in all cases, subcortical structures not being significantly involved. Four groups were formed according to the brain lesion site: • left frontal (6 males and 3 females); • right frontal (5 males and 5 females); • left parietal (5 males and 4 females); • right parietal (5 males and 3 females). Table 1. Details of the sex, age, educational level (in years) and aetiology of the patients participating in this study. The standard deviations are shown in parentheses after the means. Patient group M/F N=36 Age Educational level AetioJogy Left frontal 6/3 43.9 (11.5) 11.4 (2.5) brain tumors (4 cases) head trauma (2 cases) vascular damages (3 cases) Right frontal 5/5 42.4 (12.1) 11.8 (3.3) head trauma (4 cases) brain tumors (6 cases) Left parietal 5/4 45.4 (15.3) 9.7 (1.6) brain tumors (6 cases) head trauma (1 case) vascular damages (2 cases) Right parietal 5/3 38.4 (13.8) 9.9(1.8) brain tumors (7 cases) head trauma (1 case) 34 PSIHOLO§KA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 With reference to the control group, including patients with posterior cortical lesions, we haven't chosen patients with temporal and occipital cortex lesions because in our investigation we have presented to patients visual and auditory stimuli that, as we know, respectively reach the occipital and temporal lobes. All the subjects we have tested during this experiment were right-handed individuals, and some of them, during the whole test, were wearing glasses to avoid any difficulty in visual stimuU detection. Both hospitalized patients and patients coming daily to the hospital for functional reconditioning have always been tested in the morning (from about 09.00 a. m. to about 12.30 a. m.). The results from the brain damaged groups were compared to those from age - and education - matched normal subjects. AAATERIALS AND METHODS We have used a vigilance task designed by the True Basic program. Such a task lasts about 20-30 minutes and it presents both visual and auditory stimuli. With reference to visual stimuli, a small square with a black border 7 mm long, and a double square (one inside the other), the outer square having a black border 7 mm long, were displayed. All these stimuli were displayed in a succession at the centre of an Apple Powerbook 170 portable computer screen, on a white background. With reference to auditory stimuli, a 500 Hz sound and a 700 Hz sound were produced by the same computer using Sony stereo headphones. Sounds were produced in a succession. Headphones were used to try to minimize the influence of any sound or noise in the surrounding environment, which could affect the subjects' performance. Such a computer can produce mid-intensity sounds (on Powerbook 170 a sound intensity scale is available and we have chosen the 4th step: on this computer, 0 stands for the absence of sound and 7 stands for the maximum intensity). Visual and auditory stimuli (which are never mixed together) were presented in a succession according to different patterns: the shortest pattern is composed by 3 stimuli, whereas the longest one by 11 stimuh (obviously, patients were not told that the THE ROLE OF FRONTAL LOBK IN SUSTAINED ATTENTION 35 minimum number is 3 and the maximum number is 11), Globally, 9 series of stimuli were presented. The patient had to count the stimuli he/she was presented in each train and report, at the end of each train (when the word "Answer" is displayed by the computer) the number of stimuli he/she had counted from the beginning of the train until the end. Visual and auditory stimuli were presented at two different rates, i. e. at 1 Hz and at 3 Hz; the 1 Hz rate is also used in the investigation of Wilkins et al. (1987), whereas the 3 Hz rate has been chosen because, in our opinion, it is more suitable to carry out a check on the 1 Hz rate (rates exceeding 3 Hz, in our opinion, are too fast to obtain a successful counting of all the stimuli which are presented to the patient). At the 1 Hz rate, the task is slow and very monotonous, hence the subject is bound to draw voluntarily his/her attention to the task to be able to report the number of squares or sounds he/she has counted at the end of the train, whereas at the 3 Hz rate the task is more lively and the subject is not bound to draw voluntarily his/her attention to the stimuli (Wilkins, Shallice and McCarthy, 1987). Both visual and auditory stimuli were presented with different patterns under three different conditions; • regular condition; • irregular condition; • condition with alternate stimuli. The regular condition is chosen to confirm the findings obtained by Wilkins, Shallice and McCarthy (1987). The irregular condition is taken into account to investigate how the subject's expectation about the moment when a stimulation should appear can affect the vigilance test. The condition with alternate stimuli has been included in our experiment to identify any inter-hemisphere specialization for the go/no go paradigm applied to the vigilance test. Salmaso and Denes (1982) pointed out a special involvement of frontal regions in the go/no go paradigm, whereas we, throughout our experiment, have tried to find any brain lateralization under the condition with alternate stimuli. All the patients (but only the patients) were submitted both the vigilance test and some neuropsychological frontal damage-sensitive tests, in order to 36' PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 identify any interhemispliere specialization for those tests. Such tests, which were all carried out in 20-30 minutes, could precede the vigilance test we have designed or follow it (the moment on which tests were carried out was randomized to avoid any sequence effects, hence some patients could be submitted to the vigilance test and then to the neuropsychological tests, some others could be submitted to the neuropsychological tests and then to the vigilance test). The neuropsychological tests the patients have been submitted to are; • Luria's test (Semenza and Cipolotti, 1993); • Analogies (WAIS's verbal sub-test); • Proverbs (sub-test of verbal judgement test, drawn from the collection of Neuropsychological Tests by Spinnler and Tognoni, 1987); • Repetition of written sequences of signs (Semenza and Cipolotti, 1993); • Cognitive estimates (Shallice and Evans, 1978). All the patients were submitted to the aforementioned tests in a randomized order, which has always changed for all the subjects. Neverthless, three different randomized tasks were presented to the patients before the vigilance test; • Counting of numbers from 1 to 20 (to assess if the patient could count the stimuli which were to be presented during the vigilance test); • Memorization of numbers (WAIS's sub-test) because we did not want the patient to forget the number of stimuli he/she had already counted during the vigilance test; • Visual and auditory distinction (because under the condition with alternate stimuli, the patient should be able to make a distinction between two kinds of stimuli). HYPOTHESIS 1. In all the groups we have examined there should be no significant difference of performance with reference to visual and auditory stimuli (i. e. the performance under a regular condition with visual stimuli should not be different from the performance under a regular condition with auditory stimuli): PET has shown that an increasing blood flow is present in the same regions during visual and auditory stimuli; THE ROLE OF FRONWl LOBES IN SüS1WN8>Ane«10N 2. In all the groups we have examined, at the 1 Hz and 3 Hz rates, the condition with alternate stimuli should give the best performance, followed by the regular condition and by the irregular condition. Under the condition with alternate stimuli, the small number of stimuli to be counted, the task liveliness and the subjects' expectation about the moment on which the stimuli should appear (intervals between the stimuli are constant) should simplify the task. Under the regular condition, there is a subjects' expectation about the moment on which the stimuli should appear, but the number of stimuli to which attention should be drawn is higher (than under the previous condition) and the task is monotonous. Therefore, under the regular condition, the subjects' performance should be worse. Under the irregular condition, the lack of expectations about the moment on which the stimuli should appear and the high number of stimuli to which attention must be drawn should be the cause of an increasing number of mistakes. 3. When visual and auditory stimuli are presented at a 1 Hz rate, the performance of right frontal patients under a regular condition should be significantly worse than the performance of all the other groups (according to the findings of the experiment of Wilkins, Shallice and McCarthy, 1987); 4. Under the regular condition, when visual and auditory stimuli are presented at a 3 Hz rate, the right frontal patients should perform better than under a 1 Hz rate condition: at a 3 Hz rate the task should make them automatically draw their attention, because it is lively (Wilkins et al., 1987); 5. With reference to neuropsychological tests (Luria's test. Analogies, Proverbs, Repetition of written sequences of signs. Cognitive estimations), the performance of frontal patients should be worse. 38 PSIHOLOSkA OBZORJA - HORtZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 EXPERIMENT r Before submitting all the groups to the vigilance test, we have carried out a pilot-experiment on normal subjects belonging to different age groups, for three reasons: • to observe if age can affect the results of our vigilance test to which different patients are submitted; • to include, if necessary, in our vigilance test only the patients belonging to a specific age group; • to identify the most suitable age of the control group patients to compare them with all the groups of patients. Subjects Our pilot-experiment has taken into account five different age groups and, within each age group, the subjects are compared on the basis of their school-years and sex (we wished to obtain balanced groups, including the same number of males and females). The five groups were the following: • twenty-year old subjects (12 subjects: 6 males and 6 females); • thirty-year old subjects (12 subjects: 6 males and 6 females); • forty-year old subjects (12 subjects: 6 males and 6 females); • fifty-year old subjects (12 subjects: 6 males and 6 females); • sixty-year old subjects (12 subjects: 6 males and 6 females). Statistical analysis For each group of subjects, we have carried out (by means of a variance analysis by groups of Ray Meddis) a factorial design. We have manipulated the following two independent variables: • rate of stimuli during the test; • type of condition. The first independent variable has two levels (1 Hz and 3 Hz), whereas the second one has three levels (regular condition, irregular condition and condition with alternate stimuli). The dependent variable is represented by the number of right answers given by the subjects under the various conditions and at different rates of stimuli during the vigilance test. THE ROLE OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED An»mON 39 Results Within the 5 groups, our findings were the following: • the whole vigilance test gives a better performance at a slow rate (1 Hz) than at a high rate (3 Hz); • the condition with alternate stimuli gives significantly better results than the regular and the irregular condition; • the interaction between the 2 independent variables is not significant. Discussion The factorial designs of each group of subjects show that, usually, the performance is simpler during the vigilance test when the subjects are presented stimuli at a low rate (1 Hz) and when they are under a condition with alternate stimuli (the interaction between independent variables is not significant). Each group of subjects does not show a significant difference between visual stimuli and auditory stimuli. Such findings confirm the results obtained from PET for vigilance tasks. PET points out that the same brain regions are activated during the subjects' sustained attention for both sensory stimuli. Since (under the various conditions, for the various sensory stimuli, at different rates of stimuli) no significant difference of performance is recorded for subjects having a different age, we can include in our control group (to be compared with four groups of patients) subjects having different ages. We have included in our control group subjects others than those included in our pilot-experiment. They are compared on the basis of their school-years. Of course, we have tried to obtain, as far as possible, a similar age distribution in all groups. ^40 PSIHOLOSkA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 EXPERIMENT 2 In this experiment we have tested four groups of patients and a control group. VIGILANCE TEST RESULTS In all the groups taken into account, the performance is significantly better at a 1 Hz rate (for visual stimuU: Z = 4.346, p < 0.001; Z = 3.505, p<0.001; Z = 4.217, p<0.001; Z = 4.097, p<0.001; Z = 5.327, p<0.001; for auditory stimuli: Z = 5.451, p<0.001; Z = 3.547, p<0.001; Z = 5.051, p<0.001; Z = 4.837, p<0.001; Z = 5.126, p<0.001); In left frontal, left parietal, right parietal and normal subjects, the performance is significantly better under the condition with alternate stimuli (for visual stimuli: Z = 4.511, p<0.001; Z = 4.116, p<0.001; Z = 4.214, p<0.001; Z = 4.315, p<0.001; for auditory stimuli: Z = 3.159, p<0.001; Z = 3.195, p<0.001; Z = 3.988, p<0.001; Z = 4.977, p<0.001), whereas in the right frontal subjects the condition with alternate stimuli gives significantly worse results (for visual stimuli: Z = 5.752, p<0.001; for auditory stimuli: Z = 5.517, p<0.001); The interaction between variables is not significant (for visual stimuli: Z = 1.497, p>0.05; Z = 1.357, p>0.05; Z = 1.349, p>0.05; Z = 1.253, p>0.05; Z = 1.133, p>0.05; for auditory stimuH: Z = 1.177, p>0.05; Z = 1.006, p>0.05; Z = 1.164, p>0.05; Z = 1.053, p>0.05; Z = 1.226, p>0.05). THE ROLE OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED ATTENTION 41 Fig. 1. Performance of the five groups: left frontal, right frontal, left parietal, right parietal and control group. visual stimuli auditory stimuli S IHz 3 rank r. c. irr. c. c. ai. st. conditions rank means 1 Hî 3 Hz r. c. irr. c. c. al. st. conditions 3 § Left frontal group r. c. irr. c. c. al. st. conditions rank i r. c. irr. c. c. al. St. conditions g Ml S Right frontal group 42 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 a r. c. irr. c. c. al. st. conditions si rcink meanf 1 Hz 3 Hz r. c. in-, c. r. al. st. conditions . 1 V o. 1 Left parietal group s -M IHz 3 Hz r. c. irr. c. c. al. St. conditions ^ Right parietal group rank means ' r. c. irr. c. c. al. st. conditions I Hz 3 Hz r. c. irr. c. c. al. st. conditions , Control group rank means r. c. irr. c. c. al. st. conditions THE ROLE OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED ATTENTION__411 When we compare all the subject groups, the only significant difference which results from this comparison refers to the condition with alternate stimuli (the results under this condition are significantly worse for the right frontal group). Neuropsychological test results In all neuropsychological tests, the performance is significantly worse (p<0.05) in the two groups of frontal patients, when these results are compared to those of parietal patients. DISCUSSION The results obtained from our vigilance test are similar to those obtained from PET (Positron Emission Tomography) on blood flow in normal subjects and to the data obtained, in the neuropsychological field, from patients with brain lesions. On one hand, our experiment does not show any difference in subjects' performances with reference to visual and auditory vigilance (both in normal subjects and patients with brain lesions). On the other hand, PET shows an increasing blood flow in the same brain regions both for visual and auditory sustained attention. Therefore, a damage to these regions would provoke a disorder of sustained attention both from a visual and an auditory point of view, with no distinction between visual and auditory stimuli. Like PET, our investigation stresses the importance of the right hemisphere frontal regions for vigilance tasks. However, our findings show a special involvement of the right frontal lobe in sustained attention only when subjects are submitted to the go/no go paradigm (in our experiment, the condition with alternate stimuli), not under the regular and irregular condition. According to our findings, it seems that the right frontal lobe plays a major role for target stimuli detection when distraction elements are added and when all the stimuli are presented in a succession at regular intervals. In particular, patients with right frontal lesions are unable to inhibit the answers evoked by noise stimuli and, consequently, they count all the stimuli they are presented (under the condition with alternate stimuli). ^44 PSIHOLOSkA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 This behaviour was found in eight right frontal patients out of ten, and in two left frontal patients out of nine (the comparison between left and right frontal patients is significant from a statistical point of view, hence the go/no go paradigm gives significantly worse results for right frontal patients). A deficit of this kind was not found in patients with right parietal lesions (PET also shows an increasing blood flow in the right parietal lobe Brodmann's area 7). This maybe explained by the fact that not all the patients belonging to this group were affected by lesions involving that brain region. The importance of bilateral frontal regions when subjects must make a distinction between a signal and a noise was already stressed by another investigation (see Salmaso and Denes, 1982). On the basis of our experiment, we can suggest a superiority of the right frontal regions for this kind of tasks. In the future, it could be interesting to apply the go/no go paradigm to the irregular condition when intervals between stimuli are different, as well as to the whole tactile modality. Furthermore, it could be interesting to use, in the go/no go paradigm, some target-stimuli physically indistinguishable from other stimuli, but lasting more milliseconds. In this experiment we could not confirm the findings of Wilkins et al. about a right frontal patients' deficit when they are presented stimuli at low rates (1 Hz) and at regular intervals between the stimuli. In our experiment, their performance (under the regular condition at 1 Hz) is similar to the performance obtained from all the other groups, both from a visual and an auditory point of view. Maybe, the results of the two investigations are different because of: • a higher number of stimuli to which the patients should draw their attention in the work of Wilkins et al.: the train of stimuli of that investigation (which is longer) includes 22 stimuli, whereas each condition of our vigilance test includes no more than 11 stimuli; • a sequence effect with reference to the train of stimuli, the rates of stimuli and sensory modalities (Wilkins et al.), whereas in our experiment all the trains of stimuli are randomized, as well as all sensory modalities and both the rates used to present the stimuli (1 Hz and 3 Hz); • a lack of homogeneity within the group of frontal patients. In Wilkins et al., the group of left and right frontal patients includes also patients with left and right frontal-temporal lesions. Therefore, with reference to the auditory vigilance task, maybe a bad performance of the Wilkins et al.' THJUOtiOF FRONTAL LOBB IN SUSTAINED ATTENTION 45 patients is due to a lesion in tlie brain auditory areas, a lesion which would affect a good stimuli detection. In our experiment, as we have already stated, frontal and parietal patients only have unilateral and unifocal lesions. As we have stated at the beginning, in all the subject groups (except for right frontal patients) the condition with alternate stimuli gives better results, followed by the regular condition and the irregular condition. The trend of results, with reference to the performances under the three aforementioned experimental conditions, is similar at 1 Hz and at 3 Hz, even though a significant difference is found between the performances at low and high rates. The better performance at the 1 Hz rate (the subjects are bound to draw voluntarily their attention to the task) can be explained by taking into account the time between the patient's accident and the moment he/she has been submitted to our test: during this time, a reduction of diaschisis, appearing in healthy brain structures far from the injured area, can occur, and in some patients the reduction, or disappearance, of this phenomenon can improve attention capabilities, that several months before had been impaired by the accident. We could even say that such a length of time is a factor responsible for improved attention capabilities in these subjects. Consequently, we can affirm, with reference to the Norman and Shallice's model, that a damage, of any kind, to frontal lobes usually does not cause a permanent disorder in the supervising attention system: such a damage still allows a gradual inner strengthening and increases, as time goes by, the patient's capability to select the most appropriate schemes to keep his behaviour under control. However, we must bear in mind that a supervising system functional damage can persist, even after long periods, when the supervising attention system is required to select target-stimuli to which distraction elements are added. Therefore, according to the data we have obtained, we can not affirm that a damage to frontal lobes can provoke, as time goes by, a total functional block of the Norman and Shallice's supervising attention system; it only causes a selective deficit of some specific functions (in our experiment, the detection of target-stimuli to which noise stimuli are added). ^46 PSIHOLOSkA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 REFERENCES 16. Brouwer W. H., van Wolffelaar (1985), Sustained attention and sustained effort after closed head injury: detection and 0,10 Hz heart rate variability in a low event rate vigilance task, Cortex, 21, 111-119 17. Cohen R.M., Semple W. E., Gross M., Holcomb H. H., Dowling M. S., Nordahl T. E. (1988), Functional localization of sustained attention: comparison to sensory stimulation in the absence of instruction, Neuropsychiatry, Neuropsychology, and Behavioral Neurology, Vol. 1, No. 1, 3-20 18. Corbetta M., Miezin F. M., Shulman G. L., Petersen S. E. (1993), A PET study of visuospatial attention. The Journal of Neuroscience, Vol. 13, No. 3, 1202-1226 19. Coslett H. B., Bowers D., Heilman K. M. (1987), Reduction in cerebral activation after right hemisphere stroke, Neurology, 37, 957-962 20. Crawford H. J., Brown A. M., Moon C. E. (1993), Sustained attentional and disattentional abilities: differences between low and highly hypnotizable persons. Journal of Abnormal Psychology, Vol. 102, No. 4, 534-543 21. Damasio A. R. (1985), The frontal lobes, in Clinical neuropsychology, ed. Heilman K. M. & Valenstein E., New York, Oxford University Press 22. Damasio A. R., Van Hoesen G. W. (1983), Emotional disturbances associated with focal lesions of the frontal lobe, in The neuropsychology of human emotion: Recent advances, ed. Heilman K. e Satz P., New York, Guilford Press 23. De Renzi E., Faglioni P., Lodesani M., Vecchi A. (1983), Performance of left brain-damaged patients on imitation of single movements and motor sequences. Frontal and parietal-injured patients compared, Cortex, 19, 333-343 24. Dimond S., Beaumont G. (1971), Hemisphere function and vigilance, Quarterly Journal of Experimental Psychology, 23, 443-448 25. Dimond S. J., Beaumont J. G. (1973), Difference in the vigilance performance of the right and left hemispheres, Cortex, 9, 259-265 26. Drewe E. A. (1975), Go-no go learning after frontal lobe lesions in humans. Cortex, 11, 8-16 27. Duncan J. (1986), Disorganisation of behaviour after frontal lobe damage, Cognitive Neuropsychology, 3 (3), 271-290 28. Duncan J., Burgess P., Emslie H. (1995), Fluid intelligence after frontal lobe lesions, Neuropsychologia, Vol. 33, No. 3, 261-268 IHEICOU0FRON1AL LOBES IH SUSTAtNS>ffn84TI0N 41 29. Eslinger P. J., Damasio A. R. (1985), Severe disturbance of higher cognition after bilateral frontal lobe ablation: Patient EVR, Neurology, 35, 1731-1741 30. Fidelman U. (1995), The three attentional networks and the two hemispheric mechanisms, v: Posner M. I., Raichle M. E., "Precis of images of mind". Behavioral and Brain Sciences, 18, 343-344 31. Giancola P. R., Zeichner A. (1994), Neuropsychological performance on tests of frontal-lobe functioning and aggressive behavior in men. Journal of Abnormal Psychology, Vol. 103, No. 4, 832-835 32. Godefroy O., Cabaret M., Rousseaux M. (1994), Vigilance and effects of fatigability, practice and motivation on simple reaction time tests in patients with lesion of the frontal lobe, Neuropsychologia, Vol. 32, No. 8, 983-990 33. Kinchla R. A. (1992), Attention, Annual Review of Psychology, 43, 711-742 34. Lenzenweger M. F., Cornblatt B. A., Putnick M. (1991), Schizotypy and sustained attention. Journal of Abnormal Psychology, Vol. 100, No. 1, 84-89 35. Lhermitte F. (1983), 'Utilization behaviour' and its relation to lesions of the frontal lobes. Brain, 106, 237-255 36. Lhermitte F., Derouesne J., Signoret J. L. (1972), Analyse neuropsychologique du syndrome frontal, Revue Neurologique, 127 (4), 415-440 37. Logan G. D. (1981), Attention, automaticity, and the ability to stop a speeded choice response, v RAZNI, Attention and Performance, ed. Long J. - Baddeley A., vol. IX, Hillsdale - New Jersey, Lawrence Erlbaum Associates Publishers, 205-222 38. Luria A. R. (1965), Two kinds of motor perseveration in massive injury of the frontal lobes. Brain, 88, 1-10 39. Luria A. R. (1966), Disturbance of action control in frontal lobe lesions", V Human brain and psychological processes. New York - London, Harper & Row Publishers 40. Luria A. R. (1967), Alterazione delle funzioni corticali superiori nelle lesioni delle regioni frontali del cervello, v Le funzioni corticali superiori nell'uomo, Firenze, C. E. Giunti 41. Mackworth N. H., Kaplan I. T., Metlay W. (1964), Eye movements during vigilance. Perceptual and Motor Skills, 18, 397-402 42. McGrath J. J. (1963), Irrelevant stimulation and vigilance performance, v RAZNI, Vigilance: a symposium, ed. Buckner D. N. - McGrath J. J., New 48 PSIHOLOfKÂOBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 York-San Francisco - Toronto - London, McGraw-Hill Book Company Inc. 43. Meddis R. (1984), Statistics using ranks, Oxford, Basil Blackwell Publisher Ltd 44. Mennemeier M. S., Chatterjee A., Watson R. T., Wertman E., Carter L. P., Heilman K. M. (1994), Contributions of the parietal and frontal lobes to sustained attention and habituation, Neuropsychologia, Vol. 32, No. 6, 703-716 45. Mountcastle V. B. (1978), Brain mechanisms for directed attention. Journal of the Royal Society of Medicine, 71, 1978, 14-28 46. Nuechterlein K. H., Parasuraman R., Jiang O. (1983), Visual sustained attention: image degradation produces rapid sensitivity decrement over time. Science, 220, 327-329 47. Parasuraman R. (1979), Memory load and event rate control sensitivity decrements in sustained attention. Science, 205, 924-927 48. Parasuraman R. (1985), Sustained attention: a multifactorial approach, v RAZNI, Attention and Performance, ed. Posner M. I. - Marin O. S. M., vol. XI, Hillsdale - New Jersey - London, Lawrence Erlbaum Associates Publishers, 493-511 49. Pardo J. V., Fox P. T., Raichle M. E. (1991), Localization of a human system for sustained attention by positron emission tomography. Nature, 349, 61-64 50. Posner M. I. (1980), Orienting of attention, Quarterly Journal of Experimental Psychology, 32, 3-25 51. Posner M. I. (1992), Attention before and during the decade of the brain, in AA.W., Attention and Performance, ed. Meyer D. E. - Kornblum S., vol. XIV, Cambridge, Massachusetts, London, England, A Bradford Book, The Mit Press, 343-350 52. Posner M. I., Boies S. J. (1971), Components of attention. Psychological Review, Vol. 78, No. 5, 391-408 53. Posner M. I., Inhoff A. W., Friedrich F. J., Cohen A. (1987), Isolating attentional systems: a cognitive-anatomical analysis, Psychobiology, Vol. 15, No. 2, 107-121 54. Posner M. I., Petersen S. E. (1990), The attention system of the human brain. Annual Review of Neuroscience, 13, 25-42 55. Posner M. I., Petersen S. E., Fox P. T., Raichle M. E. (1988), Localization of the cognitive operations in the human brain. Science, 240, 1627-1631 56. Posner M. I., Raichle M. E. (1995), Précis of images of mind, Behavioral and Brain Sciences, 18 (2), 327-383 THE ROLi OF FRONTAL LOBES IN SUSTAINED AHENTION 49 57. Price B. H., Daffner K. R., Stowe R, M., Mesulam M. M. (1990), The comportmental learning disabilities of early frontal lobe damage. Brain, 113, 1383-1393 58. Salmaso D. (1980), Hemispheric differences on a novel task requiring attention. Perceptual and Motor Skills, 51, 383-391 59. Salmaso D., Denes G. (1982), Role of the frontal lobes on an attention task: a signal detection analysis. Perceptual and Motor Skills, 54, 1147-1150 60. Semenza C., Cipolotti L. (1993), Neuropsicologia con carta e matita, Padova, CLEUP 61. Shallice T. (1990), La distribuzione delle risorse di elaborazione: controllo a livello superiore. Neuropsicologia e struttura della mente, Bologna, il Mulino 62. Shallice T. (1994), Multiple levels of control processes, v RAZNI., Attention and Performance, ed. Umilta C. - Moscovitch M., vol. XV, Cambridge, Massachusetts, London, England, A Bradford Book, The MIT Press, 395-420 63. Shallice T., Burgess P. W. (1991), Deficits in strategy application following frontal lobe damage in man, Brain, 114, 727-741 64. Shallice T., Burgess P. W., Schon F., Baxter D. M. (1989), "The origins of utilization behaviour". Brain, 112, 1587-1598 65. Shallice T., Evans M. E. (1978), The involvement of the frontal lobes in cognitive estimation. Cortex, 14, 294-303 66. Shiffrin R. M., Schneider W. (1977), Controlled and automatic human information processing: II. perceptual learning, automatic attending, and a general theory. Psychological Review, Vol. 84, No. 2, 127-190 67. Shoqeirat M. A., Mayes A., MacDonald C, Meudell P., Pickering A.(1990), Performance on tests sensitive to frontal lobe lesions by patients with organic amnesia: Leng & Parkin revisited, British Journal of Clinical Psychology, 29, 401-408 68. Spinnler H., Tognoni G. (1987), Standardizzazione e Taratura Italiana di test Neuropsicologici, The Italian Journal of Neurological Sciences, Suppl. 8 69. Stuss D. T., Benson D. F. (1984), Neuropsychological studies of the frontal lobes, Psychological Bulletin, Vol. 95, No. 1, 3-28 70. Swets J.A., Kristofferson A. B.(1970), Attention, Annual Review of Psychology, 21, 339-366 71. Taylor R., O'Carroll R. (1995), Cognitive estimation in neurological disorders, British Journal of Clinical Psychology, 34, 223-228 50 PSIHOLO§KA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 72. Vilkki J. (1988), Problem solving deficits after focal cerebral lesions. Cortex, 24, 119-127 73. Vilkki J. (1992), Cognitive flexibility and mental programming after closed head injuries and anterior or posterior cerebral excisions, Neuropsychologia, Vol. 30, No. 9, 807-814 74. Vilkki J., Hoist P. (1989), Deficient programming in spatial learning after frontal lobe damage, Neuropsychologia, Vol. 27, No. 7, 971-976 75. Yokoyama K., Jennings R., Ackles P., Hood P., Boiler F. (1987), Lack of heart rate changes during an attention demanding task after right hemisphere lesions. Neurology, 37, 624-630 76. Walsh K. W. (1991), I lobi frontali, v Neuropsicologia clinica, prevod v ital.: Botta Berlucchi M. L., Bologna, il Mulino 77. Wechler D. (1986), Scala d'intelligenza Wechler per adulti (WAIS), Firenze, Organizzazioni speciali 78. Wilkins A. J., Shallice T., McCarthy R. (1987), Frontal lesions and sustained attention, Neuropsychologia, Vol. 25, No. 2, 359-36 RAZVOJ TESTA OBJEKTNIH ODNOSOV (TOO)_M RAZVOJ TESTA OBJEKTNIH ODNOSOV (TOO) -^_- _Gregor Zvelc_ KLJUČNE BESEDE: merjenje objektnih odnosov, separacija-individualizacija, medosebni odnosi, Loevingerjeva metoda validacije KEYWORDS: assessment of object relations, separation-individuation, interpersonal relatedness, Loevinger's method of validation POVZETEK Prispevek opisuje razvoj novega instrumenta za merjenje medosebnih odnosov - Testa objektnih odnosov (TOO), Test objektnih odnosov je samoocenjevalni vprašalnik, ki meri odnose s pomembnimi drugimi osebami. Sestavlja ga 90 postavk, ki se nanašajo na šest lestvic objektnih odnosov: Simbiotično zlivanje, Separacijska anksioznost, Narcisistični self, Egocentrizem, Strah pred požiranjem in Socialna izolacija. Meri specifične razrešitve procesa separacije in individualizacije, kot se manifestirajo v odraslosti v medosebnih odnosih. Test je bil zgrajen na podlagi Loevingerjevega modela konstrukcije, ki vključuje tri faze validacije: teoretično substantivno, interno strukturalno in eksterno kriterijsko. V članku sta opisani prvi dve fazi validacije, tretjo fazo pa bo potrebno še izvesti. ^ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 M ABSTRAa The article describes the development of a new instrument for measuring interpersonal relatedness - Test of Object Relations (TOO). The test is a self-report questionnaire, which measures relations with significant others. It consists of 90 items, which correspond to six scales of object relations: Symbiotical Merging, Separation Anxiety, Narcissistic Self, Egocentricity, Fear of Engulfment and Social Isolation. TOO measures specific resolutions of separation-individuation process, as they express themselves in interpersonal relations during adulthood. The test was built according to Loevinger's model of test construction, which includes three phases of validation: theoretical-substantive, internal-structural, and external-criterion. In the article the first two phases are described, while the external validation still has to be made. UVOD V zadnjih desetletjih se med raziskovalci pojavlja povečan interes za merjenje objektnih odnosov. Večina testov za merjenje objektnih odnosov je projekcijskih (Fishier, Sperling in Carr, 1990). Tako so nastali posebni sistemi za ocenjevanje odgovorov Roschachovega testa (Blatt in Ritzler, 1974, po Bell, Billington in Becker, 1986; Urist, 1977, po Fishier in dr., 1990; Coonerty, 1986; Smith, 1990, po Blatt, 1990), TAT-a (Westen, Lohr in Silk, 1985, po Westen, Ludolph, Block, Wixom in Wiss, 1990), WAISA-a (Segal, Westen, Lohr in Silk, 1993), sistemi ocenjevanja zgodnjih spominov (Ryan in Bell, 1984, po Fishier in dr., 1990), sanj (Krohn in Mayman, 1974, po Fishier in dr., 1990) in opisov pomembnih drugih oseb (Blatt, Wein, Chevron in Ouinlan, 1979, po Marziali, Oleniuk, 1990). Objektne odnose pa je mogoče meriti tudi z ugotavljanjem, kako posameznik vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi ter kakšna stališča in prepričanja ima o medosebnih odnosih. V pregledu literature sem zasledil le nekaj testov, ki prek samoocenjevanja merijo objektne odnose (Moelis, 1980, po Levine, Green in Millon, 1986; Bell in dr., 1986; Levin in dr., 1986). Z izjemo Bellovega testa (Bell, in dr., 1986) ima večina teh testov slabo raziskane psihometrične lastnosti. Poleg tega nisem zasledil testa, ki bi skušal zajeti različne razrešitve faz procesa separacije in individualizacije po Mahlerjevi (Mahler, Pine in Bergman, 1975), IMIIIIr»0feJ^0'70) in so si obenem teoretično zelo podobne, se lahko nanašajo na zelo podobne vsebine konstrukta. Zaradi tega sem izločil tiste postavke v skupini podobnih postavk, ki so najmanj prispevale k interni konsistentnosti lestvice. Veliko število podobnih postavk prispeva k večji interni zanesljivosti instrumenta, vendar na škodo razpona teoretičnih vsebin, ki naj bi jih lestvica zajela. Pri vsaki lestvici sem tako skušal najti optimalno ravnovesje med interno konsistentnostjo ter teoretično širino lestvice. Cronbach alfa koeficient naj bi bil dovolj velik, obenem pa naj bi lestvica zajela čim več različnih teoretičnih vsebin. Na podlagi opisanega postopka sem dobil 90 postavk, ki sem jih v naključnem redu uredil v končno verzijo Testa objektnih odnosov. Test sestavlja 6 lestvic po 15 postavk. Lestvice se povsem ujemajo z opisi dimenzij, razen lestvice Narcisistični self, ki se nanaša le na grandioznost ter omnipotentnost. Lestvica Narcisistični self torej ne uspe zaznati 'ranjenega selfa', ampak samo zunanji plašč grandioznosti in omnipotence. 'I RAZVOJ TESTA OBJEKTNIH ODNOSOV fTOO) 63 Rezultati in diskusija Rezultati se nanašajo na končno verzijo Testa objektnih odnosov, ki smo jo dobili na podlagi selekcije postavk. Test sestavlja 6 lestvic, ki ugotavljajo značilnosti objektnih odnosov. V vsaki lestvici je 15 postavk. Tabela 1: Aritmetična sredina, standardna deviacija ter notranja konsistentnost posameznih lestvic na Testu objektnih odnosov ime lesi vire Aritmetična sredina Standardna deviacija N Cronbaeh alia 1.Simbiotično zlivanje 39,4 7,74 113 0,80 2.Separacijska anksioznost 36,01 10 116 0,85 3.Narcisistični self 38,88 10,5 114 0,89 4.Egocentrizem 33,57 8,34 114 0,84 5.Strah pred požiranjem 32,62 9,21 116 0,87 6.Socialna izolacija 27,84 7,44 116 0,84 Alfa koeficienti posameznih lestvic se gibljejo od 0,80 do 0,89. Kažejo na zadovoljivo notranjo konsistentnost lestvic. Najbolj notranje konsistentni sta lestvici Narcisistični self in Strah pred požiranjem, najmanj pa Simbiotično zlivanje. «4 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCH0l6gy 98 /3 Tabela 2: Pearsonovi koeficienti korelacije med posameznimi lestvicami Testa objektnih odnosov SmibiotiJno 7.liv;»i!i< Separacijska NsfcisistižSi'¦ selL r.gorrntrirrm Strah pred požiranjem izolacija zlivanj^ 1 Scparaci)ska 0,61 1 Naii I•.1^|K¦I11 seif 0,16 0,11 1 Egocentrizem 0,30 *• 0,39 *•• 0,49 1 Strah pred pDŽiraft]6m 0,20 ' 0,13 0,36 0,32 " 1 Socialna, izolacija -0,07 0,02 -0,09 0,06 0.39 •** 1 Opombe: *** p < 0,001 ** p < 0,01 * p < 0,05 V skladu s pričakovanji obstajajo najvišje korelacije med naslednjimi pari lestvic: Simbiotično zlivanje in Separacijska anksioznost, Narcisistični self in Egocentrizem ter med lestvicama Strah pred požiranjem in Socialna izolacija. Ti pari lestvic se obenem nanašajo na teoretično najbolj povezane konstrukte. Najvišja korekcija je med Simbiotičnim zlivanjem in Separacijsko anksioznostjo (r = 0,61). Oba konstrukta sta tudi v teoretičnem smislu med seboj zelo povezana. Če se npr. določena oseba zliva v eno z drugo osebo, je zelo verjetno, da bo imela tudi strah pred separacijo. Zlivanje in strah pred separacijo največkrat zasledimo pri osebah z borderline sindromom. Pomembna korekcija med lestvicama Narcisistični self ter Egocentrizem se povsem ujema s teorijo, ki implicira povezanost in prepletenost teh dveh konstruktov v narcisistični motnji osebnosti. Za osebo s tako motnjo je namreč značilno, da druge ljudi egocentrično župorablja zase' (Praper, 1996). Poleg tega je taka oseba tudi grandiozna ali omnipotentna. Za narcisistično motnjo je značilno tudi izogibanje intimnosti (Praper, 1996). V skladu s tem je tudi pomembna korekcija med Narcisističnim selfom in Strahom pred požiranjem. Medsebojno povezanost Strahu pred požiranjem in Socialne izolacije najdemo v opisu shizoidno motene osebnosti. Oseba s tako motnjo se boji. RAZVOJ TESTA OBJEKTNIH ODNOSOV fTOO)___65 da bo druga oseba s prodiranjem si(^ konvergenca J oblikovanje\ ncvih j rešitev >/ Besedna komunikacija ima celovito sintakso (skladnjo, strukturo, zakonitost sestavljivosti) in semantiko (logični pomen besed), a pomanjkljivo odnosno semantiko (pomen razmerij in aktualne situacije). Na besedni komunikaciji temelji vsebinska komponenta sporazumevanja. Nebesedna komunikacija ima bogato, večpomensko semantiko, a pomanjkljivo sintakso za enopomensko logično sporazumevanje. Predstavlja odnosno sestavino, ki je zaradi večpomenskosti, nejasnosti in kulturnih vplivov sicer manj primerna za jasno izražanje vsebine, a odločilna za izražanje tehtnosti, učinkovitosti in vpliva vsebine sporočila. Poznavanje interakcijskih učinkov med obema komponentama odkriva delovanje mehanizmov oblikovanja asociacij, metafor, analogij, sopomenk idr., ki se pojavljajo prav na meji med vsebinskim in odnosnim pomenom sporočila. 80 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYGHOLOGY 98 M Slika 7: Interakcija med vsebinskim (logičnim), odnosnim in situacijskim pomenom o z o o e t« C3 C B ODNOSNI POMEN nejasen jasen BESEDNA Zrak je čist. SESTAVLJENA Zrak je čist. SITUACUSKA NEBESEDNA tí o Z >u o o s i/i s •37 ODNOSNI POMEN nejasen jasen BESEDNA Zrak je čist. SESTAVLJENA Q i & NASTAJANJE CELOSTNE PERSPEKTIVE 81 Cilj kakovostnega sporazumevanja je medsebojna izmenjava vsebinsko in odnosno jasnih, enopomenskih, nedvoumnih sporočil, kjer je majhna možnost različne razlage istega sporočila. Skrivnost učinkovitosti in uspešnosti medosebnega sporazumevanja je v skladnosti besednih, nebesednih in situacijskih sestavin sporočila. Večpomenskosti in s tem tudi nejasnosti ter nerazumljivosti se je mogoče izogniti le v neposrednem odkritem in iskrenem pogovoru, ko lahko pojasnimo pomen in povezanost med sestavinami sporočila. Skladnost (kongruentnost) obeh komponent dopolnjuje tudi pogosto prezrt enakovreden vpliv situacijskega polja, v katerem sporazumevanje poteka. Brez ustrezne skladnosti (kongruentnosti) so lahko vsebinska sporočila dvoumna, nebesedna nerazumljiva in situacijska nepomembna. Halonen (1997) navaja, da je od nje neposredno odvisna verodostojnost, prepričljivost sporočila. S tem je pogojen tudi odnos do poročevalca. Človek v proces sporazumevanja vnaša svoje specifične sposobnosti, trenutna psihološka stanja, svoje znanje, navade, stališča, prepričanja, ki določajo zaznavanje in odzivanje v trenutni situaciji. Vzrok je monoskopski (omejen) pogled posameznika na (celostno) resničnost, ki ga določa njegova enkratna individualnost. Le-ta pa je obenem tudi jedro njegove izvirnosti (ustvarjalnosti). Pot k preseganju individualizma v spoznavanju je najprej pripravljenost za strpen dialog, nato znanje o učinkovitem medosebnem sporazumevanju, ki odkriva značilnosti različnih načinov razmišljanja, sklepanja, odločanja, izražanja, sporočanja in sporazumevanja. Ključna je strpnost do drugačnih pogledov in prepričanj, predvsem pa do priznavanja sobivanja več resnic hkrati, ki so pogosto le skrajnosti na istih umskih razsežnostih. To pa že presega individualno psihološko dimenzijo in prehaja v socialno in kulturološko. Pripravljenost in poskus sprejemanja spoznanj o prepletenosti in hkratnem sobivanju več resnic o svetu samodejno zmanjšuje prepad v uspešnem sporazumevanju med člani tirna. Zato so visoka kultiviranost, nazorska širina in sprejemanje drugačnega med temeljnimi izhodišči za obojestransko približevanje k skupnim konceptom. Metoda oblikovanja celostne perspektive temelji na sorazmerni aktivaciji vseh umskih razsežnosti in na principih vzporedne psihodinamske. l2 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSrCHOtOOV 98 /3 komunikacijske in intelektualne aktivacije posameznika in delovnega tirna. Tim pod določenimi pogoji lahko deluje kot vsestransko prepletena komunikativna mreža, kjer je sporazumevanje spontano, intenzivno, živahno, neposredno, cirkularno. Vsi nenehno dobivajo povratne informacije za svoje odločitve in dejanja. Dogovarjajo se o izboljšanju komuniciranja, pomembne odločitve sprejemajo soglasno. Vse je v nenehnem gibanju, vrtenju in spreminjanju. Vsi delajo vse v okviru svojih zmožnosti in znanja. Posebno pomembna je kultura skupine. S tem razumemo, da se v določenem času, v katerem je mogoče izoblikovati konsenz med člani skupine, vzpostavi enotnost glede relevantnih vrednostnih sodb. Da diskusija v timu sploh steče, je treba vzpostaviti vzdušje, ki spodbuja medosebno spoštovanje in preprečuje manipulacijo, ki ustvarja medsebojno zaupanje in preprečuje sumnjičavo preverjanje, odprtost v izražanju, ki odstranjuje bojazen pred izrekanjem in sprejemanjem kritike in uveljavlja izrekanje ter sprejemanje pohvale itd. ) Ustvarjalnost je lastnost, s katero človek presega že ustvarjeno. Temeljna pogoja zanjo sta spontanost in pogum, da se ljudje izvirno izrazijo. Lahko trdimo, da ni ustvarjalnosti brez ustvarjalnega vzdušja. Vendar tudi ni ustvarjalnosti, če le-ta ni hkrati tudi element organizacijske kulture. Ustvarjalnost v organizaciji torej zahteva dvojni pogoj. Diskusija v timu sproža in pospešuje v posameznikovi umski dejavnosti ustvarjalne procese, ki povzročajo večjo in bolj kakovostno plejado izvirnih zamisli, rešitev problemov, novih spoznanj, odkritij novih odnosov idr. Povečuje se na primer pogostost in oddaljenost asociacij. Te povezujejo stvari, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega. Nastaja pomembno več analogij, ki povezujejo podobne vsebine, metafor, ki dajejo znanim izrazom nov pomen, idr. Učinkovito sporazumevanje spodbuja diskusijo, ki drugim dovoljuje svoboden pristop k izražanju lastnih zamisli, stališč, vrednot pa tudi dvoma, h konstruktivni, dobronamerni kritiki, k določanju osebnega odnosa do zanimivosti in resničnosti sporočil. Tak komunikacijski model, ki vključuje še moralno etične razsežnosti (naklonjenost, spoštovanje, poštenost, pravičnost, zaupanje idr), je hkrati tudi naravno izhodišče za vzgojo kulture sporazumevanja v smeri večje odprtosti in razgledanosti. wmmmnx c^ostne perspektive 83 LITERATURA 1. Aldrich, V. C, Philosophy of Art, Englewoods Cliffs, Prentice Hall, 1963 2. Bruner, J.S., Goodman C. D.: »Value and need as organizing factors in perceptions" Journal of Abnormal Psychology, 1947, številka 42, str. 33-44. 3. Encarta 98, The World's Leading Multimedia Encyclopedia, Microsoft 1998 4. Ford, C, M.; Gioia, D. A.; Creative Action in Organizations, SAGE Publications, Thousand Oaks 1995 5. Eraser, E.: Individual differences in perception. Poročilo na kongresu British Psychological Association, London 1957. 6. Herrmann, N.: The Whole Brain Business Book, McGraw-Hill, NY 1996 7. Halonen, Jane; Reedy, Marilyn; Smith, Paul; Psychology, The Active Learner, Brown & Benchmark, Madison 1997 8. Mayer, J.; Poskus merskega pristopa k povezanosti in interakciji med barvnimi zaznavami in toplotnimi občutki, diplomsko delo, Ljubljana 1976. 9. McGinnies, E.; "Emotionality and perceptual defense«. Psych. Rev., 1949, številka 56, str. 244-251. 10. Pečjak, V.; Korespondence med občutki ter med občutki in čustvi, doktorska disertacija, Ljubljana 1965 11. Organizational Culture in a Nutshell. Organizational Culture Web Walk. Some Terminology-http://www.oise.utoronto.ca/čvsvede/cultur21.ht 12. Trstenjak, A.; »Od filozofije do sociologije zaznav«. Prispevki k psihologiji, 1960, str. 32-47. OTROKOVA NAVEZANOST NA MATSl IN DISOPUNIRANJE OTHOKA m OTROKOVA NAVEZANOST NA MATER IN DISCIPLINIRANJE OTROKA Zlatka Cugmas KLJUČNE BESEDE: navezanost; načini discipliniranja, ki jih izvaja mati; internalizacija pravil KEYWORDS: attachment, maternal discipline, internalization of rules POVZETEK Raziskava obravnava zveze med kakovostjo otrokove navezanosti na mater, načini, s katerimi mati disciplinira otroka, in stopnjo otrokove internalizacije pravil. Sodelovale so matere 124 otrok, ki so obiskovali malo šolo, 1., 3. in 4. razred osnovne šole. Kakovost otrokove navezanosti na mater sem ugotavljala z dvema ocenjevalnima lestvicama, ki sta zajemali otrokovo obnašanje do matere v stresnih situacijah. Na splošno so se potrdile pozitivne zveze med prijaznimi, psihološko orientiranimi načini discipliniranja (v nasprotju z načini, orientiranimi na izražanje moči), varno navezanostjo in internalizacijo pravil, čeprav so zveze včasih šibke in nekonsistentne. ^6 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 ABSTRACT This study examined relations between attachment security, maternal discipline, and emerging internalization in 124 children attending a school entry programme, the first, the third or the fourth year at primary school. The quality of the child's attachment to the mother was determined using two estimation scales which covered the child's behaviour towards the mother in stressful situations. The study mostly supported the link between gentle, psychologically oriented discipline (opposite of power-oriented parental discipline), attachment security, and internalization, although the data are not very strong and consistent. PROBLEAAATIKA Številni psihologi menijo, da je kakovost otrokove navezanosti na mater zelo pomembna za otrokov celoten razvoj. Po teoriji Bowlbya (1969) lahko mati že v najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja s svojim občutljivim zadovoljevanjem otrokovih potreb omogoči, da otrok razvije občutek varnosti, da zaupa sebi in drugim, da svet ne zaznava kot ogrožujočega. Če pa mati ne zadovoljuje ustrezno otrokovih potreb, otrok razvije anksiozno navezanost na mater, ki se odraža tudi v njegovem odnosu do sebe in drugih. Za preučevanje kakovosti otrokove navezanosti na mater je Ainsworthova s sodelavci (1978) oblikovala postopek, imenovan "tuja situacija", ki ga sestavlja več otrokovih ločitev in ponovnih srečanj z materjo v laboratoriju. V nekaterih primerih ostane otrok v času materine odsotnosti skupaj z neznano osebo, v drugih primerih pa ostane sam. O kakovosti otrokove navezanosti na mater lahko sklepamo predvsem na osnovi otrokovega obnašanja do matere pri ponovnih srečanjih z njo. Postopek "tuje situacije" je bil najprej namenjen eno- do dveletnim otrokom, kasneje pa so ga začeli v bolj ali manj prirejeni obliki uporabljati tudi pri starejših predšolskih otrocih (glej Cassidy, 1988; Howes in Hamilton, 1992). Kljub temu, da poznamo tudi druge načine ugotavljanja kakovosti otrokove navezanosti na mater, ima v novejših raziskavah postopek "tuje situacije" še vedno vodilno vlogo. Na osnovi ugotavljanja kakovosti otrokove navezanosti na mater lahko otroke razvrstimo v naslednje kategorije: "izogibanje", "varnost" in OTROKOVA NAVEZANOST NA MATB^ iN DtSCIPLJNtRANJE OTROKA 87 "upiranje" (po Ainsworth s sodelavci, 1978). Nekateri avtorji dodajajo kategorijo "kontroliranje" (npr. Shouldice in Stevenson-Hinde, 1992) ali pa uvajajo kategorijo "ambivalenca" (npr. Howes in Hamilton, 1992). Vse kategorije razen kategorije "varnost" izražajo anksiozno navezanost na mater. Za otroke, ki so uvrščeni v kategorijo "izogibanje", je značilno, da se v stresnih situacijah izogibajo stikom z materjo, ne da bi pri tem izražali jezo ali sovraštvo do nje. Otroci, uvrščeni v kategorijo "varnost", se ob prisotnosti matere vedno potolažijo, v stiku z njo izražajo prijateljstvo, toplino in intimnost. Otroci, uvrščeni v kategorijo "upiranje", se v stresnih situacijah upirajo materi, do nje so sovražni in jo včasih krivijo za svoje težave. Otroci, uvrščeni v kategorijo "kontroliranje", izražajo zaščitniški ali pokroviteljski odnos do matere. Otroci, uvrščeni v kategorijo "ambivalenca", se obnašajo podobno kot otroci, uvrščeni v kategorijo "upiranje", pri čemer včasih kažejo tudi izrazito odvisnost od matere. Materina občutljivost za otrokove potrebe pa ni pomembna samo v prvem letu otrokovega življenja. Raziskave (npr., Sroufe, 1985; Howes in Hamilton, 1992) kažejo, da je materina občutljivost relativno stabilna kategorija. To pa ne pomeni, da se v času ne spreminja materino konkretno obnašanje do otroka. Npr. občutljiva mati ve, da triletni otrok potrebuje več možnosti za samostojno ravnanje kot enoletni otrok, zato mu jih tudi več nudi (po Matas, Arend in Sroufe, 1978). Gotovo je eno izmed najbolj zanimivih vprašanj, katera so tista vedenja matere, ki označujejo njeno občutljivost. Otroci, ki izražajo izogibanje materi, imajo občutek, da jih matere odklanjajo (Cassidy in Berlin, 1994). Njihove matere se izogibajo telesnim stikom z otrokom in izražanju pozitivnih čustev. Materi pa se izogibajo tudi tisti otroci, ki jo doživljajo kot vsiljivo. V tem primeru matere pretirano spodbujajo in kontrolirajo otroka (po Belsky, Rovine in Taylor, 1984; po Calkins in Fox, 1992). Raziskave so pokazale, da so matere otrok, uvrščenih v kategorijo "varnost", bolj pozorne na otrokove namige, jih bolj pravilno razumejo, se nanje hitreje in bolj ustrezno odzivajo kot matere anksiozno navezanih otrok. Otroka sprejemajo, z njim sodelujejo, so mu vselej dostopne in izražajo toplino (Belsky, Rovine in Taylor, 1984; Smith in Pederson, 1988). Otroci, ki so uvrščeni v kategorijo "upiranje", imajo matere, ki jih zanemarjajo, ne odzivajo se na otrokove namige, v interakciji z njim so le takrat, ko mu nudijo osnovno oskrbo (Belsky, Rovine in Taylor, 1984). Tudi matere 88 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 ambivalentnih otrok izražajo podobno neobčutljivost, le da so v trenutkih, ko si same to zaželijo, lahko tudi zelo pozorne do otroka. A še takrat običajno na otrokove namige odgovarjajo z vsiljivostjo ali drugače neustrezno (Belsky, Rovine in Taylor, 1984; Cassidy in Berlin, 1994). Sprašujem se, ali so tudi različni disciplinski ukrepi, ki jih uporabljajo matere v odnosu do svojega otroka, odraz materine občutljivosti in so povezani s stopnjo otrokove internalizacije pravil ter z razvojem otrokove navezanosti na mater. Kochanska (1995) je ugotavljala zvezo med načini discipliniranja otroka, ki jih uporablja mati, stopnjo otrokove internalizacije pravil in kakovostjo otrokove navezanosti na mater, pri čemer je kontrolirala še eno izmed otrokovih temperamentnih lastnosti, to je bojazljivost oziroma anksioznost. Raziskavo je izvedla z otroki, starimi od približno dve leti do treh let in pol. Izvedla je opazovanje otrok in njihovih mater na domu in v laboratoriju. V obeh primerih so matere postavile otrokom isto nalogo, in sicer da pospravijo igrače. V laboratoriju pa je izvedla tudi situacijo, pri kateri so v središče sobe postavili za otroka zelo zanimive predmete, mati pa je otroku prepovedala, da bi se jih dotikal. Po določenem času je mati zapustila laboratorijsko sobo, otrok je v njej ostal sam z zanimivimi predmeti. Raziskovalce je zanimalo otrokovo upoštevanje materinih navodil oziroma prepovedi. Na osnovi opisanega postopka je avtorica raziskave ocenila materin stil discipliniranja (vodenje/prijaznost pri discipliniranju v nasprotju z negativnim discipliniranjem/discipliniranjem z izražanjem moči in oblasti) in otrokovo internalizacijo pravil (upoštevanje pravil ob prisotnosti matere in v času njene odsotnosti). Matere so izpolnile več vprašalnikov oziroma ocenjevalnih lestvic, na osnovi katerih je avtorica dobila podatke o otrokovi bojazljivosti oziroma anksioznosti ob novostih; o načinih materinega discipliniranja otroka in o stopnji otrokove internalizacije pravil v vsakdanjih situacijah. Kakovost otrokove navezanosti na mater avtorica ni ugotavljala s "tujo situacijo", ampak z ocenjevalno lestvico, ki so jo rešile matere (Attachment Q-Sort, v prevodu: Navezanost Q-kategorija). Otrokovo bojazljivost oziroma anksioznost ob nenavadnih in novih predmetih (npr. črna škatla, v katero je potrebno seči z roko) oziroma osebah (npr. srečanje s klovnom) so merili tudi v laboratoriju. Rezultati so pokazali, da s starostjo otrok narašča stopnja internalizacije pravil kakor tudi uporaba prijaznih načinov discipliniranja. Voljnost pri upoštevanju pravil je bila bolj izražena pri deklicah kot pri dečkih. OTROKOVA NAVEZ/U«i|05T NA AAATER IN DISCIPUNIRANJE OTROKA W Pri otrocih, ki so izražali visoko stopnjo bojazljivosti in nagnjenosti k anksioznosti, je zveza med prijaznim discipliniranjem in internalizacijo pravil pomembna. Ti otroci hitro čutijo anksioznost ob misli, da se napačno obnašajo, zato so že prijazna opozorila dovolj, da spremenijo svoje obnašanje. Pri otrocih, ki so izražali nizko stopnjo bojazljivosti in anksioznosti, pa je pomembna zveza med varno navezanostjo na mater in internalizacijo pravil. Prijazna opozorila pri teh otrocih ne spodbudijo optimalne stopnje anksioznosti ob napačnem ravnanju. Lahko bi starši povečali svojo moč in oblastnost v discipliniranju, a to bi slabo vplivalo na internalizacijo pravil. Visoka stopnja izražanja starševske moči v discipliniranju pri otroku povzroča usmerjenost k sebi (pojavi se jeza in zamera), otrok začne iskati zunanje razloge za konflikt. Za otroke, ki čutijo nizko anksioznost ob napačnem ravnanju, je koristno pozitivno vzajemno sodelovanje, ki temelji na varni navezanosti na mater (da daje mati otroku podporo, je občutljiva, odgovarja na otrokove potrebe in je empatična v svojem ravnanju). Ob varni navezanosti na mater so manj bojazljivi otroci bolj voljni sprejeti materina pravila in vrednote. Avtorica zaključuje, da varna navezanost ne spodbuja nujno otrokove internalizacije pravil, ampak je učinkovita predvsem pri otrocih, ki občutijo nizko stopnjo bojazljivosti in anksioznosti. V članku predstavljam raziskavo, ki sem jo izvedla s predšolskimi otroki in otroki v nižjih razredih osnovne šole. Cilj raziskave je bil dobiti odgovore na naslednja vprašanja: 1. kako pogosto uporabljajo matere različne načine discipliniranja otrok; 2. katera so tista pravila, za katera matere menijo, da je najbolj pomembno, da jih otrok upošteva; 3. kako pogosto se otroci v stresnih situacijah obnašajo do svojih mater na način, ki izraža, da so v odnosu do matere razvili občutek varnosti oz. da so odnosi med otrokom in materjo anksiozni; 4. ali obstaja povezanost med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in načini, ki jih uporablja mati za discipliniranje otroka; 5. ali obstaja povezanost med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in materino oceno, kako pogosto otrok upošteva postavljena pravila. Oblikovala sem naslednji delovni hipotezi: 1. Obstaja pomembna zveza med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja otroka, in sicer bolj pogosto otrok do matere izraža prijateljski intimen 90 PSIHOLOŠKA OBŽOIUA - HORIZONS OF PSYCHOLOOY 98/3 odnos, manj pogosto mati uporablja načine discipliniranja, s katerimi izraža svojo avtoriteto in moč, ter obratno. 2. Obstaja pomembna zveza med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in stopnjo, v kateri otrok upošteva postavljena pravila obnašanja, in sicer bolj pogosto otrok do matere izraža prijateljski intimen odnos, bolj pogosto upošteva pravila, ki jih postavlja mati, in obratno. Da bi lahko uresničila cilje raziskave, sem sestavila dve ocenjevalni lestvici za ugotavljanje otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah. Imenovala sem ju Lestvici otrokove navezanosti na mater. Pri prvi so matere ocenile pogostost pojavljanja štirih kategorij otrokovega obnašanja v stresnih situacijah, pri drugi pa so ocenile, koliko je otrokovo obnašanje, opisano v devetih postavkah lestvice, značilno za njihovega otroka. Postavila sem hipotezo, da obstajajo pomembne pozitivne zveze med ocenami določenih kategorij otrokovega obnašanja prve lestvice in ocenami določenih postavk otrokovega obnašanja druge lestvice. Katere so te zveze, je zapisano v poglavju Pripomočki. METODOLOGIJA Vzorec v raziskavi so sodelovale matere 124 otrok (60 (48,4 %) dečkov in 64 (51,6 %) deklic). 26 (21,0 %) otrok je obiskovalo pripravo za vstop v šolo (v nadaljnjem tekstu; malo šolo), 30 (24,2 %) prvi razred, 42 (33,9 %) tretji razred in 26 (21,0 %) četrti razred osnovne šole. Vsi otroci so izhajali iz podeželjskega okolja. Starost mater je bila od 24 do 48 let (ar. sr. = 33,93, SD = 5,65, Mo = 32). Izobrazbena raven mater je bila relativno nizka (29 oz. 25,2 % mater je imelo nedokončano ali dokončano osnovno šolo, 32 oz. 27,8 % poklicno ali triletno srednjo šolo, 43 oz. 37,4 % štiriletno srednjo šolo, 10 oz. 8,7 % višjo šolo in 1 mati oz. 0,9 % je imala končano visoko šolo ali več; ostale matere (teh je 9) podatkov o izobrazbi niso posredovale). Večina, to je 88 oz. 71,5 % otrok je živelo v popolni družini (mati, oče in otrok oz. otroci), 5 oz. 4,1 otrok je živelo v nepopolni družini (samo mati ali samo oče in otrok oz. otroci), 27 oz. 22,0 % jih je živelo v popolni razširjeni družini (mati, oče, otrok oz. otroci in drugi sorodniki), 3 otroci oz. 2,4 % pa so živeli v nepopolni razširjeni družini (samo mati ali oče, otrok oz. otroci in drugi sorodniki), ena mati ni posredovala podatkov o tipu družine. OTROKOVA NAVEZANOST NA AAATER IN DISOPUNIRmiE OTROKA H Pripomočki Za ugotavljanje pogostosti uporabe različnih načinov discipliniranja sem prilagodila lestvico avtorjev Holden in Zambarano (1992; po Kochanska, 1995). Matere so na osnovi 6-stopenjske lestvice (od O - nikoli do 6 - devet-ali več kot devetkrat v tednu) ocenile, kako pogosto v običajnem tednu dni uporabijo osem navedenih načinov discipliniranja, ko se otrok ne obnaša tako, kot zahtevajo pravila, ki jih postavljajo. Navedeni načini discipliniranja so naslednji: 1. Navedem razloge, zakaj se mora obnašati drugače. 2. Preusmerim ga k drugi dejavnosti. 3. Z otrokom se pogajam (če ti narediš nekaj meni, naredim zato jaz nekaj tebi). 4. Zagrozim mu, da bo kaznovan (kaznovala ga bo oseba ali pa se mu bo kaj neprijetnega zgodilo, npr. da bo zbolel). 5. Fizično ga kaznujem (npr. udarim ga po ritki ali po roki). 6. Za kazen otroka ignoriram, se ne zmenim zanj. 7. Za kazen otroku odtegnem privilegije (npr. ne dobi sladoleda). 8. V jezi kričim na otroka. Za ugotavljanje otrokove internalizacije pravil sem uporabila pripomoček, ki sta ga oblikovala avtorja Gralinski in Kopp (1993; po Kochanska, 1995). Matere so zapisale, katera pravila (prepovedi ali zapovedi) so postavile otroku in od njega zahtevajo, da jih upošteva. Zapisati so morale le tista pravila, ki se jim zdijo najpomembnejša. Največ mater je napisalo 5 pravil, 37 mater ni napisalo nobenega pravila, največje število pravil, ki so jih napisale, pa je bilo 12. Nato so za vsako pravilo, ki so ga zapisale, morale oceniti stopnjo otrokove internalizacije pravila. Stopnjo so ocenile z ocenami od 1 do 5(1- Otrok pravila skoraj nikoli ne izpolni, čeprav ga opomnim ali gledam; 5 - Otrok pravilo vedno ali skoraj vedno izpolni, ne da bi ga morala opomniti ali gledati). Opise stopenj sem prav tako povzela po zgoraj citiranih avtorjih pripomočka. Skupno oceno stopnje otrokove internalizacije pravil je predstavljal povpreček ocen internalizacije vseh pravil, ki jih je mati zapisala. Avtorji originalnih pripomočkov za ugotavljanje načinov discipliniranja in otrokove internalizacije pravil poročajo o dobrih psihometričnih lastnostih teh pripomočkov (glej Kochanska, 1995). "92 PSIHOLOŠKA OBZOWA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Sledili sta ocenjevalni lestvici, na osnovi katerih sem ugotavljala otrokovo obnašanje do matere v stresnih situacijah. Imenovala sem ju Lestvici otrokove navezanosti na mater. Prva lestvica je obsegala štiri opise otrokovega obnašanja do matere v situacijah, ki so za otroka stresne. Matere so na osnovi 5-stopenjske lestvice (od 1 - nikoli do 5 - vedno) ocenile, kako pogosto se otrok na opisan način obnaša do njih samih, ko doživlja stres, ima težavo, je vznemirjen. Matere sem prosila, da pred ocenjevanjem pogostosti otrokovega obnašanja razmislijo, kdaj se vznemiri njihov otrok, ali morda takrat, ko mora k zobozdravniku; ko je kaznovan pred vrstniki; ko se na nastopu kar naprej moti; ko nehote razbije svojo najljubšo stvar; ko se mora posloviti od mamice, ki odhaja na daljše službeno potovanje; ko ga krega vzgojiteljica oz. učiteljica; ko ga užali njegova "prva ljubezen" in podobno. Podobnost med opisano lestvico otrokove navezanosti na mater in "tujo situacijo" je ta, da oboje vključuje dogodek ("tuja situacija") oz. dogodke (ocenjevalna lestvica), ki lahko za otroka pomenijo stres. Štirje opisi otrokovega obnašanja v stresnih situacijah so ustrezali štirim kategorijam otrokovega obnašanja v "tuji situaciji", to so: "izogibanje", "varnost", "upiranje" in "kontroliranje". Opise omenjenih kategorij sem povzela po avtoricah Ainsworth s sodelavci (1978) in Cassidy (1986) ter jih delno priredila glede na starost otrok, ki so sodelovali v raziskavi. Pomembna razlika med opisano ocenjevalno lestvico in "tujo situacijo" pa je tudi ta, da ocenjevalna lestvica zajema otrokovo obnašanje do matere v vsakdanjih, naravnih dogodkih, medtem ko se postopek "tuje situacije" izvaja v laboratoriju. V preliminarnih raziskavah s šest- do sedemletnimi otroki sem ugotovila, da interna konsistentnost lestvice znaša 0,73. Veljavnost Lestvice otrokove navezanosti na starše sem preverila tako, da sem ugotavljala korelacije z rezultati opazovanja otrokovega obnašanja do staršev pri ponovnem srečanju z njimi v vrtcu oz. mali šoli. Podoben način preverjanja kakovosti otrokove navezanosti sta uporabili avtorici Howes in Hamilton (1992). Opazovanje je izvedlo šest absolventk pedagoške fakultete. Bile so natančno seznanjene s kategorijami otrokovega obnašanja do matere oz. očeta ("izogibanje", "varnost" in "upiranje"). Prav tako so bile ustrezno trenirane v razvrščanju otrok glede na njihovo obnašanje v te kategorije. Niso pa imele vpogleda v cilje raziskave niti niso bile seznanjene z drugimi podatki OTROKOVA NAVEZANOST NA AAATER IN DISCIPUNiRAfUE OTROKA 93 o otrocih in njihovih starših. Vsi otroci in njihovi starši so bili opazovani trikrat zaporedoma. Strinjanje med opazovalkami glede razvrščanja obnašanja v posamezne kategorije je bilo visoko, in sicer Cohen's Kappa koeficient znaša 0,95. Rezultati izračunov enosmernih analiz varince so pokazali, da obstajajo pomembne razlike v pogostosti izogibanja materi v vsakodnevnih stresnih situacijah med otroki, ki so v vrtcu v odnosu do staršev izražali varnost, in tistimi, ki so izražali anksioznost (to je izogibanje ah upiranje) (F (1,34) = 9,98, p = 0,003**). Zaključila sem, da so opisane analize potrdile veljavnost kategorij "varnost" in "izogibanje", bolj pa je vprašljiva veljavnost kategorij "upiranje" in "kontroliranje". Rezultate lahko razložimo z dejstvom, da je pojavljanje zadnjih dveh kategorij redko in, kakor poročajo tudi drugi avtorji (npr. Cassidy in Berlin, 1994), se upiranje in kontroliranje manj konsistentno pojavlja, zato je kategoriji tudi težje preučevati. Druga lestvica otrokove navezanosti na mater je obsegala devet postavk. Tri so opisovale kategorijo "izogibanje" (Do matere ni sovražen, a ne mara ji zaupati problema. Mirno se zapre v svojo sobo, ker hoče biti sam. Brez jeze in sovraštva reče materi, naj ga pusti pri miru.), tri kategorijo "varnost" (Prosi mater za pomoč aH nasvet oz. ju sprejme. Išče ali sprejme materin objem. Pripoveduje materi o svojih težavah.) in tri kategorijo "upiranje" oz. "kontroliranje" (Skrega se z materjo zaradi druge, z njegovo težavo nepovezane stvari, ki je včasih celo nepomembna. V jezi mater krivi za svoje težave. Kaže jezo do matere: kriči, grdo govori ali gleda in/ali mater celo udari.). Matere so na osnovi tristopenjske lestvice (sploh ni takšen - 1, delno je takšen - 2 in popolnoma je takšen - 3) ocenile izraženost določene lastnosti pri otroku. Kot je že omenjeno v Problematiki tega članka, sem pričakovala, da bodo rezultati pokazali statistično pomembne pozitivne zveze med ocenami postavk otrokovega obnašanja, ki opisujejo določeno kategorijo obnašanja, in ocenami teh istih kategorij otrokovega obnašanja, zbranimi na osnovi prve lestvice otrokove navezanosti. Postopek Vsi otroci priložnostno izbranih šolskih razredov so v šoli prejeli pisemsko ovojnico, ki so jo oddali svoji materi. V ovojnici je bil spremni dopis, ki je matere vabil k sodelovanju, jih seznanil s potekom raziskave in z osnovnimi navodili, ter v predhodnem poglavju opisani pripomočki raziskave. Izpolnjene vprašalnike in ocenjevalne lestvice so otroci prinesli v šolo v 94 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HOREONS OF P5YCH0L0GY 98 /3 zalepljenih ovojnicah in jih oddali pomočnikom avtorice raziskave v roku enega tedna. Vsi podatki so se vodili pod šiframi in so služili samo raziskovalnim namenom. REZULTATI Načini discipliniranja otroka; pravila, ki jih otroku postavljajo matere, in otrokova internalizacijo pravil Izračuni enosmernih analiz variance pokažejo le eno pomembno razlikovanje med dečki in deklicami glede načinov discipliniranja, m sicer dečki so bolj pogosto fizično kaznovani kot deklice (F (1,112) = 4,78, p = 0,031; dečki: M = 0,87, SD = 1,13, deklice: M = 0,48, SD = 0,75). Obstajata dve statitično pomembni razliki med otroki, ki obiskujejo različne razrede, in sicer najpogosteje kot način discipliniranja uporabljajo razlago pravil matere malih šolarjev. Višji, kot je razred, ki ga obiskujejo otroci, manj jim matere razlagajo pravila (F (3,113) = 3,64, p = 0,015). Najbolj pogosto so fizično kaznovani mali šolarji. Višji, kot je razred, ki ga obiskujejo otroci, manj pogosto so fizično kaznovani (F (3,110) = 3,22, p = 0,026). Matere otrok, ki živijo v popolnih, nepopolnih oz. razširjenih družinah, se ne razlikujejo pomembno po uporabi različnih načinov discipliniranja. Izračuni Pearsonovih koeficientov korelacije ne pokažejo nobene pomembne zveze med izobrazbo matere in načini discipliniranja. Med materino starostjo in načini discipliniranja obstaja le ena statistično pomembna zveza, in sicer mlajše, kot so matere, bolj pogosto odtegujejo privilegije (r = -0,23, p < 0.01). OTROKOVA NAVEZANOSTMA MATER IN DISOPUNIRANJE OTROKA 95 Tabela i: Pogostost uporabe različnih načinov discipliniranja Načini discipliniranja: aritm. sr. SD Mo 1. Navedem razloge, zakaj se mora obnašati drugače. 2,77 1,48 3 2. Preusmerim ga k drugi dejavnosti. 2,08 1,47 2 3. Z otrokom se pogajam (če ti narediš nekaj meni, naredim zato jaz nekaj tebi). 1,28 1,43 0 4. Zagrozim mu, da bo kaznovan (kaznovala ga bo oseba ali pa se mu bo kaj neprijetnega zgodilo). 0,62 1,05 0 5. Fizično ga kaznujem (npr. udarim ga po ritki ali po roki). 0,67 0,97 0 6. Za kazen otroka ignoriram, se ne zmenim zanj. 0,75 1,32 0 7. Za kazen otroku odtegnem privilegije (npr. ne dobi sladoleda). 1,32 1,56 0 8. V jezi kričim na otroka. 1,52 1,53 0 Kot je razvidno iz tabele 1, matere uporabljajo naslednje načine discipliniranja (našteti so od najbolj pogosto do najmanj pogosto uporabljenega): navajanje razlogov, preusmerjanje, kričanje, odtegnitev privilegijev, pogajanje, ignoriranje, fizično kaznovanje in grožnje. Zanimivo je, da matere menijo, da uporabljajo predvsem prva dva načina discipliniranja, to je navajanje razlogov in preusmerjanje, medtem ko ostale načine discipliniranja večina mater nikoli ne uporablja. 96 PSJHOLOSkA obzorja - horizons of psychology 98 /3 Tabela 2: Pearsonovi koeficienti koreiacije kot izraz zvez med pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja Načini discipliniranja: razlaga preusmeritev pogajanje grožnja fizična kazen ignoriranje odtegn. privil. kričanje razlaga preusmerjanje ,51*** pogajanje ,25" ,22*' grožnja ,05 ,11 ,17* fizična kazen ,21- ,19- ,13 ,26** ignoriranje ,15- ,22" ,23** ,05 ,12 odtegnitev privilegijev ,32'** ,17* ,21** ,13 ,14 ,28*** kričanje ,26'* ,23** ,15 ,28*** ,44*** ,31*** ,07 Legenda: *p < 0.05; **p < 0.01; ***p < 0.001. Iz tabele 2 je razvidno, da obstajajo številne pomembne zveze med pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja. Pomembne pozitivne zveze obstajajo ne le med načini discipliniranja, ki se po prijaznosti in izražanju materine avtoritete ne razlikujejo (npr. med pogostostjo razlaganja pravil in preusmerjanjem; med pogostostjo kričanja na otroka in fizičnim kaznovanjem ter izražanjem groženj), ampak tudi med načini discipliniranja, ki se po prijaznosti in moči razlikujejo (npr. med pogostostjo kričanja na otroka in razlaganjem pravil ter preusmerjanjem). otrokova navezanost na aaater in discipuniranje otroü 97 Tabela 3: Pravila, ki jih matere postavljajo otrokom, glede na starost in spol otrok Mala šola 1, razred 3. razred 4. razred Pravila, povezana: F D F D F D F D z učenjem *1 3 0 13 10 21 24 11 17 5,9 0,0 23,6 27,8 32,3 25,3 33,3 56,7 s skrbjo zase *2 16 4 10 -7 / 15 20 7 4 31,4 33,3 18,2 19.4 23,1 21,1 21,2 13,3 z odnosom do 9 1 12 9 17 28 3 4 drugih ljudi *3 17,6 8,3 21,8 25,0 26,2 29,5 9,1 13,3 z lepim 8 2 5 3 2 3 3 3 obnašanjem *4 15,7 16,7 9,1 8,3 3,1 3,2 9,1 10,0 z odnosom do 7 1 7 4 6 6 0 2 staršev *5 13,7 8,3 12,7 11,1 9,2 6,3 0,0 6,7 z družinskimi 5 3 7 2 4 10 9 0 navadami *6 9,8 25,0 12,7 5,6 6,2 10,5 27,3 0,0 s samostojnostjo 1 1 0 0 0 1 0 0 *7 2,0 8,3 0,0 0,0 0,0 1,1 0,0 0,0 s skrbjo za 2 0 1 1 0 3 0 0 lastnino *8 3,9 0,0 1,8 2,8 0,0 3,2 0,0 0,0 skupaj 51 12 55 36 65 95 33 30 100 100 100 100 100 100 100 100 Legenda: V kvadratih tabele pomeni zgornja številka število pojavljanj (f), spodnja pa odstotkovno vrednost (%) F.....fantje, D.....deklice *1; Da se uči; čita: urejenost zvezkov, torbe; red pri pisanju domačih nalog (jo napiše, ko pride iz šole); vztrajnost; prizadevnost; obiskovanje verouka in drugih izvenšolskih interesnih dejavnosti itd. '2: Pravočasno odhajanje spat; skrb za lastno higieno (npr. umivanje zob); previdnost na cesti, v prometu; omejitve pri gledanju televizije (da ne gleda neprimernih oddaj in predolgo časa), red pri vstajanju, zajtrkovanju; odpoved kajenju, mamilom itd. *3: Iskrenost; poštenost; da ne krade; spoštovanje drugih ljudi; prijaznost; strpnost; pomoč drugim, neagresivnost; skrb za druge (tudi za sorojence) itd. *4: Da ne govori grdo; da pozdravlja; se lepo obnaša itd. *5: Da uboga starše; da jim zaupa o svojih težavah; da se z njimi pogovarja; da se ne izgovarja itd. *6: Da ne je pred televizijo; da se doma preobleče in preobuje v copate; da pove staršem, da odhaja od doma; da ne gre v šolo prezgodaj in da se po pouku ne potepa itd. *7: Da se sam obleče, si pripravi šolske potrebščine itd. PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLQGY 98 M *8: Da ne umaže zvezkov; ne izgublja svojih stvari itd. Pripomba: Kategorije pravil *2, '3, *4 in *6 sem povzela po Papalia in Olds (1996, str. 258). Skupine otrok (različno stare deklice in dečki) se razlikujejo po številu. Iz tabele 3 je razvidna tendenca, da s starostjo otrok narašča število pravil, povezanih z učenjem. Pravila, povezana s skrbjo zase in lepim obnašanjem, so še posebej pogosta v predšolskem obdobju. Za vsakega otroka posebej sem izračunala povprečno oceno upoštevanja pravil, ki jih otroku postavlja mati. To mero sem imenovala "internalizacija". Izračuni enosmernih analiz variance niso odkrili razlik v internalizaciji med otroki, ki se razlikujejo po spolu in starosti, izobrazbi in starosti mater ter tipu družine. Izračuni Pearsonovih koeficientov koreiacije odkrijejo le eno statistično pomembno zvezo med pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja in otrokovo internalizacijo pravil, in sicer: pogosteje, kot mati v jezi kriči na otroka, redkeje otrok upošteva pravila, ki jih postavlja mati (r = -0,25, p < 0,05). Kakovost otrokove navezanosti na mater Tabela 4' Aritmetične sredine in standardne deviacije pojavljanja različnih oblik otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah (kakovost otrokove navezanosti na mater) Kategorije otrokovega obnašanja do matere izogibanje varnost upiranje kontroliranje aritmetična sr. 2,08 4,19 2,35 1,92 SD 0,92 0,75 1,06 0,98 Kot kaže tabela 4, otroci najpogosteje izražajo občutek varnosti v svojem obnašanju do matere v stresnih situacijah, kar se ujema z ugotovitvami drugih avtorjev (glej Cassidy in Berlin, 1994). OTROKOVA NAVEZANOST NA MATER IN DISCIPUNIRANJE OTROKA 99 Tabela 5: Aritmetične sredine in standardne deviacije ocen posameznih postavk otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah Postavke otrokovega obnašanja do matere 1 2 3 4 5 6 7 8 9 ar.sr. 2,43 1,55 1,53 2,55 1,41 1,18 2,33 1,39 1,47 SD 0,68 0,58 0,59 0,63 0,59 0,45 0,65 0,61 0,59 Legenda: Postavke otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah: 1 .....Prosi me za pomoč ali nasvet oz. ju sprejme. 2.....Ni sovražen, a ne mara mi zaupati problema. 3.....Ne da bi pokazal jezo ali sovraštvo do mene, mi reče, naj ga pustim pri miru. 4.....Išče ali sprejme moj objem. 5.....Se skrega z mano zaradi druge, z njegovo težavo nepovezane stvari, ki je včasih celo nepomembna. 6.....Kaže jezo do mene (kriči, grdo govori, me grdo gleda ali celo udari). 7.....Pripoveduje mi o svojih težavah. 8.....V jezi pravi, da sem kriva za njegovo težavo. 9.....Mirno se zapre v svojo sobo, hoče biti sam. Iz tabele 5 je razvidno, da otroci v stresnih situacijah najpogosteje iščejo oz. sprejmejo materin objem, pomoč ali nasvet in materi pripovedujejo o svojih težavah. Na osnovi izračunanih enosmernih analiz variance zaključujem, da ne obstajajo pomembne razlike med dečki in deklicami, kakor tudi ne med različno starimi otroki, glede ocen otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah - z eno izjemo, in sicer otroci, ki obiskujejo različne skupine oz. razrede, se pomembno razlikujejo po izražanju jeze do matere (F (3,114) = 4,69, p = 0,004). Jeza do matere, izražena s kričanjem, grdim govorjenjem, gledanjem oz. s fizično agresivnostjo, je najbolj značilna za male šolarje, najmanj pa za četrtošolce, kar razlagam z različno stopnjo socializacije (glej Papalia in Olds, 1996) in samokontrole (glej Berk, 1996). Glede otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah obstajata pomembni razliki med otroki, katerih matere imajo različno izobrazbo. Obstaja tendenca, da višjo, kot ima mati izobrazbo, pogosteje jo otrok prosi za pomoč ali nasvet oz. ju sprejme, in obratno (F (3, 109) = 4,23, p = 0,007). V stresnih situacijah kažejo do mater jezo najpogosteje otroci, katerih matere imajo poklicno šolo (F (3, 105) = 3,15, p = 0,028). Obstajata statistično pomembni zvezi med 100 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 starostjo matere in otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah, in sicer mlajše, kot so matere, bolj pogosto otroci izražajo občutek varnosti (r = -0,24, p < 0.01) in bolj je zanje značilno, da materi pripovedujejo o svojih težavah (r = -0,27, p < 0.01). Izračuni analize variance so tudi pokazali tendenco, da otroci, ki živijo v popolnih družinah, manj pogosto izražajo kontroliranje kot otroci iz nepopolnih družin (F (3, 116) = 3,42, p = 0,020); da je za otroke, ki živijo v razširjenih družinah, bolj značilno, da izražajo jezo do matere kot za otroke iz nerazširjenih družin (F (3, 114) = 4,76, p = 0,004) in da se otroci iz nepopolnih (nerazširjenih) in razširjenih družin najpogosteje zaprejo v svojo sobo, ker želijo biti sami, da pa je to najmanj značilno za otroke iz popolnih (nerazširjenih) družin (F (3, 118) = 5,33, p = 0,002). Ob predpostavki, da ocene mater izražajo dejansko stanje in niso pomembno povezane le s socialno zaželenostjo odgovorov, lahko sklepam, da so materina izobraženost, njena relativna mladost in otrokovo življenje v popolni nerazširjeni družini tisti dejavniki, ki so pozitivno povezani s pojavljanjem otrokovega prijateljska intimnega obnašanja do matere v stresnih situacijah. Tabela 6: Pearsonovi koeficienti koreiacije, zračunani med kategorijami in posameznimi postavkami otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah Postavke otrokovega obnašanja do matere 1 2 3 4 5 6 7 8 9 izogibanje -,27 * * ,22 * * ,09 -,08 ,12 ,25 * + -,27 * * ,10 ,05 varnost ,21 * * * -,19 * -,08 ,12 -,08 -,15 * ,26 * * ,07 -,01 upiranje -,22 * * ,23 * * ,15 * -,03 ,37 + * * ,12 -,10 ,48 * * * ,01 kontroliranje -,20 ¦ ,14 ,15 * -,21 + * ,43 * * * ,20 * -,08 ,28 * * * -,05 Legenda: *p < 0.05; **p < 0.01; *"p < 0.001. Postavke otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah: 1.....Prosi me za pomoč ali nasvet oz. ju sprejme. 2.....Ni sovražen, a ne mara mi zaupati problema. OTROKOVA NAVEZANOST NA MAT« iN DISCIPUNIRANJE OTROKA 101 3.....Ne da bi pokazal jezo ali sovraštvo do mene, mi reče, naj ga pustim pri miru. 4.....Išče ali sprejme moj objem. 5.....Se skrega z mano zaradi druge, z njegovo težavo nepovezane stvari, ki je včasih celo nepomembna. 6.....Kaže jezo do mene (kriči, grdo govori, me grdo gleda ali celo udari). 7.....Pripoveduje mi o svojih težavah. 8.....V jezi pravi, da sem kriva za njegovo težavo. 9.....Mirno se zapre v svojo sobo, hoče biti sam. Pričakovala sem (glej poglavji Problematika in Pripomočki), da obstajajo pomembne pozitivne zveze med oceno kategorije izogibanje in ocenami postavk št. 2, 3 in 9; med oceno kategorije varnost in ocenami postavk št. 1, 4 in 7 ter med ocenama kategorij upiranje oz. kontroliranje in ocenami postavk št. 5, 6 in 8. Od pričakovanih dvanajstih pozitivnih zvez rezultati raziskave odkrijejo osem statistično pomembnih. Povezanost med načini discipliniranja, internalizacijo pravil in kakovostjo otrokove navezanosti na mater Tabela Z- Pearsonovi koeficienti korelacije kot izraz zvez med pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja in kategorijami otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah Načini discipliniranja Kategorije razlaga preusmeritev pogajanje grožnja fizična kazen ignoriranje odteg. privil. kričanje izogibanje ,06 ,15* -,09 -,15 ,02 ,10 ,02 ,16 varnost -.01 -,06 -,09 -,05 ,09 -,02 ,19* -.11 upiranje ,27" ,27** ,20* ,08 ,16* ,18* ,27** ,20* kontroliranje ,10 ,08 ,11 ,19* ,00 ,12 ,20* ,10 Legenda: *p < 0.05; **p < 0.01. Iz tabele 7 je razvidno, da obstaja največ statistično pomembnih zvez med pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja in pogostostjo otrokovega upiranja materi. Vse te zveze so pozitivne, kar pomeni, da 102 PSIHOLOlKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 pogosteje, kot matere uporabljajo različne načine discipliniranja, pogosteje otroci izražajo upiranje materi v stresnih situacijah, in obratno. Tabela 8: Pearsonovi koeficienti koreiacije, izračunani med postavkami otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah in pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja Načini discipliniranja Postavke navezan. razlaga preusmeritev pogajanje grožnja fizična kazen ignoriranje odtegn. privil. kričanje 1 -,07 -,07 ,03 ,04 -,01 -,22** -,00 -,13 2 ,16- ,14 ,05 ,15 ,03 ,13 -,02 ,05 3 ,00 ,01 ,12 -,02 ,19* ,19" ,06 ,27** 4 ,11 ,08 -,01 ,03 ,03 ,01 ,15 ,10 5 ,12 ,19* ,12 ,04 ,03 ,11 ,18* ,14 6 ,06 -,01 ,02 ,18* ,09 ,22** ,12 ,39*** 7 ,00 ,02 -,07 -.01 -,04 -,18* ,24** -,14 8 ,27*** ,20** ,26** ,07 ,01 ,03 ,27** ,17* 9 ,04 ,10 ,13 ,01 -,06 ,07 -,03 ,05 Legenda: *p < 0.05; **p < 0.01; ***p < 0.001. Postavke otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah: 1.....Prosi me za pomoč ali nasvet oz. ju sprejme. 2.....Ni sovražen, a ne mara mi zaupati problema. 3.....Ne da bi pokazal jezo ali sovraštvo do mene, mi reče, naj ga pustim pn miru. 4.....Išče ali sprejme moj objem. 5.....Se skrega z mano zaradi druge, z njegovo težavo nepovezane stvari, ki je včasih celo nepomembna. 6.....Kaže jezo do mene (kriči, grdo govori, me grdo gleda ali celo udari). 7.....Pripoveduje mi o svojih težavah. 8.....V jezi pravi, da sem kriva za njegovo težavo. 9.....Mirno se zapre v svojo sobo, hoče biti sam. Tudi ob pregledu tabele 8 ugotovimo, da obstaja največ statistično pomembnih zvez med pogostostjo uporabe različnih načinov discipliniranja in postavkami, ki izražajo upiranje materi oz. ignoriranje matere. Tudi te zveze so pozitivne. OTROKOVA NAVEZANOST NA MATER IN DISCIPUNIRANJE OTROKA t03 Tabela 9: Pearsonovi koeficienti korelacije, izračunani med povprečnim upoštevanjem pravil, ki jih postavljajo matere, in postavkami otrokove navezanosti nA.tmt^. . _________„ ______._______________.__________............__________ Kate gorije in postavke otrokovega obnašanja do matere ipn var upi kon vi v2 v3 v4 v5 v6 v7 v8 v9 internalizacija -,13 ,15 -,22 * -,31 * * ,20 * -,27 * * -,36 * * « ,32 * * * -,27 * « -,43 * * * -,10 -,28 * * ,08 Legenda: *p < 0.05; **p < 0.01; ***p < 0.001. ign .... ignoriranje, var .... varnost, upi... upiranje, kon ... kontroliranje. Postavke otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah: 1.....Prosi me za pomoč ali nasvet oz. ju sprejme. 2.....Ni sovražen, a ne mara mi zaupati problema. 3.....Ne da bi pokazal jezo ali sovraštvo do mene, mi reče, naj ga pustim pri miru. 4.....Išče ah sprejme moj objem. 5.....Se skrega z mano zaradi druge, z njegovo težavo nepovezane stvari, ki je včasih celo nepomembna. 6.....Kaže jezo do mene (kriči, grdo govori, me grdo gleda ali celo udari). 7.....Pripoveduje mi o svojih težavah. 8.....V jezi pravi, da sem kriva za njegovo težavo. 9.....Mirno se zapre v svojo sobo, hoče biti sam. Tabela 9 kaže, da od izračunanih trinajstih zvez obstaja kar devet statistično pomembnih zvez med otrokovo internalizacijo pravil in kategorijami oz. postavkami otrokovega obnašanja do matere v stresnih situacijah. Od teh so vse zveze med internalizacijo pravil in kategorijami oz. postavkami, za katere sem predvidevala, da izražajo otrokov občutek varnosti, pozitivne; vse zveze med internalizacijo pravil in kategorijami oz. postavkami, za katere sem predvidevala, da izražajo anksiozno navezanost na mater, pa negativne. l04 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSVCHOLOGV 98 M DISKUSUA Raziskava je pokazala, da matere predšolskih otrok in otrok v nižjih razredih osnovne šole najpogosteje kot načina discipliniranja uporabljajo razlago in preusmerjanje. Največ pravil, ki jih postavijo in od otroka zahtevajo, da jih upošteva, je v zvezi z učenjem, skrbjo za samega sebe, odnosom do drugih ljudi, družinskimi navadami, lepim obnašanjem in odnosom do staršev. Najpogosteje otroci v stresnih situacijah izražajo prijateljski intimen odnos do svojih mater. Rezultati so le delno potrdili hipotezo št. 1. Res sem odkrila pomembne zveze med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in načini discipliniranja otroka. Niso pa se potrdila predvidevanja, da pogosteje, kot otrok izraža prijateljski intimen odnos do matere, manj pogosto mati uporablja načine discipliniranja, s katerimi izraža svojo avtoriteto in moč, ter obratno. Rezultati so pokazali, da pogosteje, kot matere uporabljajo različne načine discipliniranja, manj pogosto se otroci v stresnih situacijah obnašajo do njih na prijateljski intimen način. Sklepam, da je pomembno, s katerimi disciplinskimi ukrepi se določen ukrep pojavlja, in da je isti vzgojni ukrep lahko za enega otroka pozitiven, za drugega pa negativen. Npr. odtegnitev privilegijev pomembno pozitivno korelira tako s pogostostjo otrokovega obnašanja do matere, ki izraža občutek varnosti ("Pripoveduje mi o svojih težavah."), kot tudi s pogostostjo otrokovega obnašanja, ki izraža upiranje ("Se skrega z mano ..." in "V jezi pravi, da sem kriva za njegovo težavo."). Učinek različnih načinov discipliniranja je odvisen od številnih dejavnikov, eden izmed njih je tudi otrokov temperament, kot je dokazala že Kochanska (1995). Poleg tega so tudi posamezni načini discipiniranja heterogene kategorije. Večina mater namreč ocenjuje, da uporabljajo kot način discipliniranja razlago. Vprašamo se pa lahko, na kakšen način razlagajo pravila. Podobno se sprašuje Kochanska (1992), kaj pomeni prijazno prepričevanje, prigovarjanje. Kakor prigovarjanje tako se lahko tudi navajanje razlogov pojavlja v zelo različnih oblikah, od tega, da otroku jasno, kratko in mirno razložimo, zakaj je neko pravilo pomembno, do tega, da se ob nenehnem nejevoljnem navajanju razlogov pritožujemo nad otrokovim vedenjem, postanemo vsiljivi in otroku nadležni. Razlaganje pravil lahko spremlja različna intonacija govora in nebesedna komunikacija. Vsekakor pa rezultati kažejo, da OTROKOVA NAVEZANOST NA MATER IN DISOPUNIRANJE OTROKA 105 pretirano nadziranje in vodenje otroka ni zaželeno. Sprašujem se, kje je torej "zlata sredina", o kateri je govoril že Aristotel. Rezultati raziskave so potrdili hipotezo št. 2. Ta se je glasila, da obstaja pomembna zveza med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in stopnjo, v kateri otrok upošteva postavljena pravila obnašanja, in sicer pogosteje, kot izraža otrok do matere prijateljski intimen odnos, pogosteje upošteva pravila, ki jih postavlja mati, in obratno. Menim, da lahko ta raziskava pomeni osnovo za nadaljnja raziskovanja opisane problematike. Treba pa je opisane ugotovitve (tudi sklep, da imajo načini discipliniranja manj pomembno vlogo pri razvoju odnosov med otrokom in materjo ter otrokovi internalizaciji pravil obnašanja kot količina disciplinskih ukrepov) sprejeti ob upoštevanju določenih metodoloških omejitev raziskave. Omenila jih bom le nekaj. V raziskavi so sodelovale le matere s podeželja, kar pomeni, da bi bilo smiselno izvesti podobno raziskavo tudi v mestnem okolju. Ker je bil vzorec raziskave izbran priložnostno, obravnavani otroci niso povsem enakomerno zastopani glede na kraj bivanja in starost. Podatke so v opisani raziskavi posredovale le matere, ki vselej ne morejo biti povsem objektivne ocenjevalke lastnega obnašanja kakor tudi ne obnašanja in lastnosti svojega otroka (glej Miller, 1988). Smiselno bi bilo raziskavo razširiti še z opazovanji in drugimi metodami psihološkega raziskovanja. V raziskavi ugotavljam le korekcijske, ne pa tudi vzročnih zvez. Trdim lahko, da obstaja povezanost med otrokovim obnašanjem do matere v stresnih situacijah in načini discipliniranja otroka ter otrokovo stopnjo upoštevanja pravil, medtem ko lahko le ugibam, kaj je vzrok in kaj posledica. Npr. discipliniranje otroka lahko vpliva na razvoj odnosov med otrokom in materjo (npr. na upiranje materi), možna pa je tudi obratna smer povezanosti, in sicer da odnosi med otrokom in materjo vplivajo na način discipliniranja otroka. Lahko pa ima pomembno vlogo tudi tretji dejavnik, npr. otrokov temperament. V nadaljnjih raziskavah bi bilo treba Lestvici otrokove navezanosti na mater izboljšati z metodološkega vidika, to je dodatno preveriti njune psihometrične značilnosti. 1Ô6 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOOY 98 /3 UTERATURA 1. Ainsworth, M. D. S.; Blehar, M. C; Waters, E., & Wall, S. (1978). Patterns of Attachment, A Psychological Study of the Strange Situation. New Jersey, LEA (Lawrence Erlbaum Associates, Publishers), Hillsdale. 2. Belsky, J.; Rovine, M. in Taylor, D. (1984). The Pennsylvania infant and family development project: III. The origins of individual differences in infant-mother attachment: Maternal and infant contributions. Child Development, 55, 718-728. 3. Berk, L. E. (1996). Infants, Children and Adolescents. Second Edition, Allyn and Bacon, Boston, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Singapore. - 4. Bowlby, J. (1969). Attachment and loss (Vol. 1), Attachment. New York (London: Hogarth), Basic Books. 5. Calkins, S. D. & Fox, N. A. (1992). The Relations among Infant Temperament, Security of Attachment, and Behavioral Inhibition at Twenty-Four Months. Child Development, 63, 1456-1472. 6. Cassidy, J. (1986). The Ability to Negotiate the Environment: An Aspect of Infant Competence as Related to Quality of Attachment. Child Development, 57, 331-337. 7. Cassidy, J. (1988). Child-Mother Attachment and the Self in Six-Year-Olds. Child Development, 59, 121-134. 8. Cassidy, J., & Berlin, L. J. (1994). The Insecure/Ambivalent Pattern of Attachment: Theory and Research. Child Development, 65, 971-991. 9. Howes, C, & Hamilton, C. E. (1992). Children's Relationships with Caregivers: Mothers and Child Care Teachers. Child Development, 63, 859-866. 10. Kochanska, G. (1995). Children's Temperament, Mothers' Discipline, and Security of Attachment: Multiple Pathways to Emerging Internalization. Child Development, 66, 597-615. 11. Kochanska, G. (1992). Children's Interpersonal Influence With Mothers and Peers. Developmental Psychology, (28) 3, 491-499. 12. Miller, S. A. (1988). Parents' Beliefs about Children's Cognitive Development. Child Development, 59, 259-285. 13. Papalia, D. E. & Olds, S. W. (1996). A child's world. Infancy through adolescence. New York, St. Louis, San Francisco, Auckland, Bogota, Caracas, Lisbon, London, Madrid, Mexico City, Milan, Montreal, New Delhi, San Juan, Singapore, Sydney, Tokyo, Toronto, McGraw-Hill, Inc. 14. Matas, L.; Arend, R. A., & Sroufe, L. A. (1978). Continuity of Adaptation in the Second Year: The Relationship between Quality of Attachment and Later Competence. Child Development, 49, 547-556. OTROKOVA NAVEZANOST NA MATER tN DtSClPUNIRANJE OTROKA 107 15. Shouldice, A., & Stevenson-Hinde, J. (1992). Coping with Security Distress: The Separation Anxiety Test and Attachment Classification at 4.5 Years. Journal Child Psychol. Psychiat., 2, 331-348. 16. Smith, P. B. & Pederson, D. R. (1988). Maternal sensitivity and patterns of infant-mother attachment. Child Development, 59, 1097-1101. 17. Sroufe, L. A. (1985). Attachment Classification from the Perspective of Infant-Caregiver Relationships and the Infant Temperament. Child Development, 56, 1-14. NAVODILO ZA OBJAVLJANJE PRISPEVKOV 109 NAVODILO ZA OBJAVUANJE PRISPEVKOV KAJ SE OBJAVUA? Psihološka obzorja objavljajo izvirne znanstveno raziskovalne in teoretične prispevke (empirične raziskave, teoretične razprave, teoretske preglede), strokovne prispevke, prevode pomembnih člankov in tekstov, ocene in prikaze domačih in tujih del, strokovne novice in aktualnosti. Vsebina prispevkov mora biti s področja psihologije in njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Znanstveni in strokovni prispevki morajo biti pisani v jedrnatem, razumljivem, logično jasnem in jezikovno ustreznem slogu. Empirične raziskave naj bodo razčlenjene na običajni način (teoretični uvod, opis metode, prikaz rezultatov in diskusija z zaključki). Prispevki po pravilu ne smejo biti daljši kot 16 strani (ena avtorska pola), ko je članek v običajnem razmaku, oz. 30 strani, ko je v dvojnem razmaku. Prispevki so lahko napisani v slovenskem ali angleškem jeziku (izjemoma še v kakem drugem svetovnem jeziku). KAKŠEN NAJ BO TIPKOPIS? Tipkopis mora biti oddan v trojniku (pri prvem pošiljanju ne dodajajte diskete). Tiskan mora biti s tiskalnikom z razločnimi naslovi, robovi in označenimi (numeriranimi) stranmi. Članek naj ne vsebuje opomb (fusnot). Besedilo mora biti napisano z dvojnim razmakom. Ime in priimek avtorja z naslovom in navedbo ustanove je treba poslati na posebnem listu. Prva stran prispevka naj vsebuje naslov (brez imena in naslova avtorjev!), po naslovu ključne besede, ki opredeljujejo vsebino, nato pa povzetek v obsegu 100 do 150 besed. Ključne besede in povzetek morajo biti tudi v angleškem jeziku. Tabele morajo biti vključene v rokopis, za slike pa je treba v rokopisu označiti približno mesto, kjer naj bodo vstavljene (npr. z oznako Slika 1, ali Vstavi sliko 1). Slike morajo biti izdelane brezhibno (s tušem), v poštev llO PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 pridejo tudi slii