fIvan Kvac. Žalec. dne 11. maja 1923. Prelepa Rožna dolina pod Šentjungrtsko goro v ce!jskem okraju se ic včeraj spireimenila — dasi vsa v spomladanskem cvctiu — v dolino solz in žalosti. Materi zemlji smo namreč izročili k večnemu počitku pozemeljske ostanke rožnodolskega nadučitelja. tovariša Ivan Kvac-a. Po zunanjem pompu in blesku sem videl že mnogo lepših ROgrebov kot je bil včerajšnji po srčnosti. po iskrenem žalovanju, po preobilici prelitih solz. po glasnem ihteniu in občnem custvovanju pa še n o b e n e g a. Dne 17. februaria t. 1. mi ie Ijubi. nepozabni tovariš — Rožnodolčan — kakor se je rad podpisoval — med drugim pisal tudi naslednje besede: »Edino lepega, kar ima učitelj. je menda — njegov pogreb. ako umrie v aktivni službi.« Komaj sta pretekla dva meseca in nekai tednov in že so se izpolnile njegove besede na njem samem! — O. zakaj-si nas zapustil draei Ivan! Ko si bil vendar izrned najboljših najboljši? — Da te besede niso nretirane pokazal ie včerajšnjl pogreb. s kakršnim se zamore ponašati le učiteljski — in noben drug(sta«. In zakaj? — Zato, ker nobenemu drugemu stanu ni nrilika dana. vlivati v mlada, nedolžna srca toliko množino prave Uubezni. kot le učiteljskemu Le kdor lju bezen seie zamore žeti zo-net Ijubezen — sovraštvo goii le zopet sovraštvo. In kai je ljubezen? — Ljubezen ni fraza. ni nena. amnak naiboljše orožje zoper vse neprilike človeškega življenia: ona ie ti- sto sredstvo. katero more človeku olajšati vse težave in nadloge. ona je tisto zdravilo, katero ozdravi vse duševne bolezni. Le škoda. da je ljubezni — tiste ljubezni katero ic učil sam Božji sin —¦ tako bore malo na svetu. Pretresljivi pogreb v Šmartnu je dokaz da stno včeraj pakopaili pristno in utdešeno ljubezen — kar pa pomeni v učiteljski bilanci velik pasiven saldo in ne vemo še. kedai in kako ea bodemo krili. Vi voditelii naših učiteljišč, vžigajte v srcih vaših gojencev ogenj prave ljubezni in pošiljaite nam tovariše. katere bodete poprej navduševali za ideale pokojnega Rožnodoilčana. Ljubezen ie pa tudi temelj in povzročitel.iica vseh drugih lepih lastnosti ljudskošolskega učitelja. Kvac je predvsem upošteval nauk uglednega profesorja. rajnega Ehrat-a, kateri nam je obilokrat rekel: »L j u d s k o š o 1 s k i u č it e ! i i e p o d p r i s e g o d o 1 ž a n . d a i a t i izročetii m u m 1 a d i n i n e 1 e v š o 1 i n e g o t u d i i z v e n šole najlepši zeled!« Navedenemu načelu ie ostal naš Ivan zvest do zadnjeea zdililjaja. Kakor smo slišali iz ust eospoda župnika. dajai je Kvac tudi v verskem oziru izročeni mu mladini nailepši zgled. dasi Kvac ni bil n i k d a r klerikalec. Preobsežne bi pač postale te-le vrstce. ako bi hotel navesti vse Kvačeve vrline. izmed katerih se pa najboii blišči niega prava slovanska gostoljubnost, niegova ljubeznivost, njeeov vesel temperament itd. Rajni Kvac oa ni vabil i>od svojo streho le tovariše. nego tudi druge ljudi; vsakdo mu ie bil dobrodošel. Med vojno so uboei celjski dijaki imeli v Šmartnu pri Kvasu vasno zavetišče. kier so bili vedno prijazno sprejeti in obdarjeni z dobrirn kruhom katerega ie takrat tako zelo manikavo. Ko je zadnie dni ležal naš Ivan v hudi vročini in fantaziral, ie imel na ustih vedno besede: »Marica. pojdi in nareži! — Marica. poidi in namaži!« Vsemosročni ie na tudi Kvačevo hišo oblagodarja! — vedno ie imela na razpolaeo kruha piiače in tudi še kaj male.^a za nrierizniti. S tovarišem B-rinarjem — Gotovlje sva bila vsako leto 2—3krat Kvačeva gosta. Ko sva prišla ie vedno reke!: »Ali sta sama ? — Kje so drugi ? — Zakaj niso prišli vsi?« — Pri slovesu na ie dejal: »Pridita z-opet kmalu! — Pridite vsi! — Pridite sieuirno!« Kot občinski tajnik in pošiar fe bil vsem občanom v e d n o na razpolago. »Ljudje se mi smilijo, če bi morali dvakrat priti!« — ie deial. kadar je bil iz naše družbe poklican v pisarno. Kot izboren pevec si ie vzgojil mnoeoštevilni mešani zbor. kateri je goji'1 tudi cerkveno oetje. dasi Kvac ni bil organist. Tako ie živel naš Ivan v najtesnejšem stiku z vsemi občani in lahko rečem, da ie imel vodstvo cele občine v rokah. Tako ie nrav in tako bi moralo povsod biti! Kot navdušen narodnjak ie bil po nckem orožniku. kateri pa je sam obilokrat užival gostoljubnost Kvačeve hiše, po krivem zatožen. zaprt. konfiniran in ooslan na fronto. Koliko gorja je moral naš ubogi Ivan nretrpeti v tem položaju, ve razsoditi le oni, ki ie poznal krivično ravnanie avstrijskih rabeljev. Pred šestimi a!i sedmimi leti je izgubil Ivan Kvac ljubo ženo in pozneje še d\'a otroka Dragi Ivanc — zlata duša — nočivaj niirno v ljubljeni rožnodolski zemlji, sai se nad zvezdami zonct vidimo. Anton Petriček.