Za poduk in kratek čas. Mesto Blost na Českem se pogreza. Grozna je bila noč od 19. do 20. julija v mestu Most na Geškem. Proli večeru se je pooblačilo nebo, blisk je švigal, grom se votlo razlegal, dež pa curkoma lil. Ob pol deseti uri zvečer so hipoma ugasnile \se plinove svetilke po mestu. Sjx)četka so ljudje mislili, da se je zgodila kaka nesreča v plinovi tovarni. Kmalu pa se jo raznesla novica po vsem mestu, da se je udrl velik del Kolodvorskih ulic in da je prodrla voda v rudniku mostske rudokopne družbe. Okoli Mosta je namreč mnogo premogokopov. Kjer se pa nahaja preraog, tam so navadno v zemlji neke plasli jako tankega peska. Ako pride do te plasti voda, se pesek omehča in razvleče kakor med, gornja zemeljska plast izgubi oporo in se sesede — kar je na njej, se pogre.^ne. Tako tudi v Mostu. Voda je prišla do peska, in ta je odtekel vrove in pouzročil pogrezanje. V Kolodvorskih ulicah so se sprvega pogreznile tri hiše. Takoj so izpraznili vse bi§e v teh ulicah ter preprečili vhod iz kolodvora. Z nepopisno hitrostjo so sedaj sledili usadi. Ob 10. uri se je hipoma sesula jednonaslropna hiša dr. Richterja. V sredi Kolodvorskih ulic je nastala tri inctre v premeru obsegajoča luknja, iz katere je brizgala voda. Sedaj so padale biše druga za drugo in malo po 10. uri se je udrla zemlja na trgu pred h&lelom »Siegl«. Ob VgH.-uri zopet btrašen ropot, in cela vrsla hiš v Kolodvorskih ulicah je zginila s površja pod zemljo. Getrt ure pozneje se je sesul veliki hotel »Siegl«, ki je obsegal veš hiš. Iznad razvalin se je dvigal plamen in kmalu je bilo v ognju bližnje poslopje dr. Zilza. V kuhinji je bil še ogenj, in plin iz razpočenih eevij se je vnel. (Jašenje je bilo neinogoče, ker se je moral zaradi varnosti zapreti ves bližnji prostor. Kinalu nalo se je sesula dvonadstropna hiša na Fohnsdoi fski cesti; le streha je videti še nad povržjem. Okoli 3. ure se je sesulo Se več hiš zaporedoma. Dosedaj je sesutih 18 hiš, 22 hiš je pa vsak trenotek v nevarnosti, da se sesedejo. K tej nesreči se je pridružil še grozen naliv, tako, da ljudje niso mogli ostati pod milim nebom in stanovanja niso imeli. Grozen prizor! V temni noči med neprestanim dežjem je bilo videti pol oblečene prebivalce bežati iz mesta. Politična oblast je dala takoj izprazniti vse hiše v onem nevarnem delu mesta, in teh je blizu sto. Škoda znaša blizu dva milijona gld. Nad dvatisoč ljudij je brez strehe. Revščina je nepopisna. Ubogo ljudstvo stanuje sedaj v javnih poslopjih; toda tudi ta so že prenapolnjena. Mestu manjka vode in svetlobe, ker so razpočene vse eevi. V soboto dopoldne je dospel cesarski namestnik grof Thun, da se prepriča o grozni nesreči. Ljudij je, hvala Bogu, malo ponesrečilo. Pogreša se 10 oseb, vendar upajo, da katero še rešijo. Duh. (Spisal Janko Iskrač.) »Če se je govorilo o duhih in strahovih« — tako nam je pripovedoval stari mlinar Jernejček, katerega smo vsi radi poslušali zavoljo njegovega zdravega humorja in odkritosrčnosti — »vselej sem se nasmejal, kajti vse se mi je zdelo prazno in neresnično — sama domišljija praznovrnih ljudij. Saj pa tudi svoje življenje nisem videl in slišal ničesar, kar bi bilo nenavadno in nenaravno. Da bi se resno prepričal, ali je res kaj na tem, kar ljudje govorč in eden druzega strašijo, šel sem sam po noči na take kraje, kjer pravijo, da straši. Enkrat sem šel gor na Mačnikovo njivo, kjer nekateri vidijo vsako noč čudovit ogenj. Vrabca, skoro bi bil zmrznil — bilo je po zimi — tako me je zeblo, ko sem čakal od polnoči do treh v jutro, — ta čas namreč se baje ogenj vidi, — a ni bilo ničesar. Naposled sam zapalim suho grmovje in tako napravim velik ogenj, da si ogrejem otrple ude. Drugo jutro pa sem se v pest smejal, ko so mi sosedi pravili, češ, sedaj bodeš vendar verjel, ko si sam videl tako velik ogenj. Drugobart grem opolnoči nalašč v tisti klanec, za vasjo, kjer so pred leti ubili Mesarjevga hlapca. Tam rasteta zdaj dve suhi smreki, — ne vem, iz katerih uzrokov sta se posušili. Čevljar Andrejec je enkrat tam po noči šel mimo, in navstal je takov piš, da sta se isti dve smreki do tal pripogibali. Andrejcu je tedaj klobuk odneslo, da še do danes ne ve, kje je. Tudi meni ga je neslo, pa ne pri smrekah, ampak malo više gori v klancu, kjei je čisto vozka steza; jaz pa sem ga imel precej pod klobukom. Na sveti večer ob ednajsti uri po noči, tedaj ko gotovo vidiš duhe, če jih drugače ne, — ko imajo namreč svojo mašo v cerkvi — sem vsakokrat šel »vabit« z velikim zvonom, ko je cerkovnika bilo strah, če ga ravno drugikrat ni; a za vrabca, meni se ni hotelo ničesar prikazati.« >No vendar, enkrat me je pa le splačalo, — počakajte raalo, da vam povem«! — Jernejček si je zdaj nalašč dolgo nabasoval svojo glinasto pipo, in jo še enkrat tako dolgo nažigal, da je mučil našo ne ravno malo radovednost. Še le ko je videl, da nara jenjava potrpežljivost od samega čakanja, začel je zopet: »Bil sem za mlinarja gori na Stoprcih. Vsako soboto sem zaprl zapornico na jezu, kajti ob nedeljah nisem nikoli hotel mleti. Potem sem zaklenil mlin, in vselej šel gor na »pristavo«, h katerej, kakor veste, da spada stoprski mlin. Ko pa se je nedelja spet o polnoči zaključila, Sel sem spet nazaj v mlin, in odprl zapornico na jezu. Najbližja pot iz pristave v mlin drži mimo pokopališča. Torej sem todi najraši hodil saj strahopetec nisem bil nikoli; še na misel mi nl prišlo, da bi se tamkaj česa bal. (Konec prih.) Sinešnica. Nekdaj je prašal Nemec slovenskega kmeta, kako se pravi konj po nemškem. Kmet dolgo misli, potem pa reče: »Konj se pravi Ross, kobila pa Rossa«.