OTROK IN KNJIGA 47 DIA INTERNACIONAL DEL LIBRO INFANTIL 2 DE ABRIL DE 1999 INTERNATIONAL CHILDREN'S BOOK DAY APRIL 2, 1999 Razlika med bivanjskimi sposobnostmi glavnega otroškega literarnega lika (otroških likov sploh) in liki odraslih ljudi je ena izmed temeljnih stalnic obravnavanega literarnega vzorca. Bivanjske sposobnosti otroških likov se bistveno razlikujejo od bivanjskih možnosti, ki jih likom odraslih ljudi omogoča kratka sodobna pravljica z otroškim glavnim literarnim likom: Medtem ko literarni liki iz sveta odraslih praviloma ostajajo na realni ravni dogajanja, v izkustveno preverljivem resničnem svetu, se otroški liki brez vsakršnih zadržkov »selijo« iz svojega realnega vsakdanjika na irealno/ iracionalno/ fantastično raven dogajanja in spet vračajo v realnost - kot pri igril Marjana Kobe: Sodobna pravljica Že ob mladinski poeziji je mogoče govoriti o velikem številu zelo raznolikih pesniških in z njimi povezanih likovnih poetik; omenjena pestrost se še bolj izrazito kaže ob mladinski prozni slikanici. V kategoriji neresničnostne oz. iracionalne proze (na to se bo omejil pričujoči pregled) prav posebno. Igor Saksida: Bogastvo poetik in podob Ameriška mladinska proza v času neposredno po ponovni vzpostavitvi miru na prvi pogled nadaljuje uhojeno pot predvojnega in medvojnega obdobja, vendar pa se tradicionalne prozne oblike že bogatijo z novimi temami in novoustvarjeni pravljični svetovi se v nekaterih delih že prelevijo v parodije svojih predhodnikov. V šestdesetih letih pa postane povsem očitno, da se mladinska proza spreminja: množica novosti v marsičem preoblikuje tradicionalne oblike in vsebine. Darja Mazi Leskovar: mladinska proza od obdobja po drugi svetovni vojni do konca šestdesetih let Na naslovnici: Ilustracija, s katero je španski slikar Javier Serrano likovno dopolnil letošnjo poslanico ob Mednarodnem dnevu knjig za otroke (za našo revijo jo je oblikoval Matjaž Schmidt). ISSN 0351-5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV The Journal of Issues Relating to Children's Literature, Literary Education and the Media Connected with Books 41 1999 MARIBORSKA KNJIŽNICA PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto. The Journal is Published Biannually in 700 Issues Uredniški oäbor I Editorial Board: Maruša Avguštin, Alenka Glazer, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Tanja Pogačar, Igor Saksida in Darka Tancer-Kajnih Glavna in odgovorna mcdmca/Editor-in-Chief and Associate Editor : Darka Tancer-Kajnih Sekretarka urednistva/^ecre/a/y: Maja Logar Časopisni sycHAdvisory Board: Andrej Brvar, Tilka Jamnik, Metka Kordigel (predsednica/Prej/rfeni). Darja Kramberger, Tanja Pogačar, Majda Potrata, Marjan Pungartnik, Alojz Širec in Dragica Turjak Redakcija te številke je bila končana aprila 1999 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji \zda.]a]olPublished by: Mariborska knjižnica/A/anfeor Public Library, Pedagoška fakulteta Maribor/FacM/(y of Education Maribor, Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Oton 'Lu^ančič!Children's Library Ljubljana - Oton Župančič Library Naslov uredništva/4z\i Along Came a Dog (1958) in The Last Little Cat (1961) kot prota- goniste ponovno predstavita otroke in živali. Tudi podeželski deček, junak pripovedi The Singing Hill (1962), vstopi v poseben odnos s konjem, ki živi z njim in z njegovim dedom na veliki in osamljeni kmetiji. Knjiga Far Out the Long Canal (1964) pa se ponovno dogaja v Evropi. Njen junak je slaboten deček Monta, ki se v trdi zimi nauči izvrstno drsati. Med pisateljevimi kasnejšimi deli izstopa pripoved Journey from Peppermint Street (1968), za katero je 1969 prejel prvo nagrado navoustanovljenega sklada National Book Award. O povsem drugačnih popotovanjih govorijo dela znanstvene fantastike, katerih avtorica je Madeleine L'Engle (1918), pisateljica del za odrasle in mladino. V časovni trilogiji, ki jo sestavljajo/1 Wrinkle in Time (1962),yl Wind in tke Door (1973) in^ Swiftly Tilting Planet (1978) je znanstveno fantastiko prepletla z bogastvom čiste domišljije. Zgodbe, ki gradijo na spekulativnih možnostih razvoja različnih znanosti, predvsem astro-fizike in bio-genetike, vključujejo številne drobce iz klasičnih književnosti, mitologije, legend, teologije in zgodovine. Roman A Wrinkle in Time, nagrajen z Newberyjevim priznanjem, predstavi protagoniste: petletnega dečka, njegovo dvanajstletno sestro in štirinajstletnega prijatelja. Junaki se v celotni trilogiji spopadajo z zlom. Potujejo v prihodnost in preteklost in se selijo iz enega časovnega in dimenzijskega okvira v drugega. Dobrota vselej zmaga in pisateljica prepriča bralca, da bodo ljubezen, individualnost in svoboda ostale vrednote tudi v prihodnosti. Posebno mesto v ameriški mladinski prozi pripada delom Jean Craighead George (1919), biologinje in ekologinje. Avtorica v njih ne podaja le prijetnih zgodb, temveč jih obogati tudi s točnimi informacijami iz življenja narave. Tako številne živalske zgodbe kot so Vulpes the Red Fox (1948), Vison the Mink (1949), Meph, the Pet Skunk (1952) in The Summer of the Falcon (1962) predstavijo različne živalske vrste v njihovem naravnem okolju. Celotno pisanje Florence Crannell Means (1891-1980) pa naj bi mladim belopoltim Američanom dokazalo, da je razumevanje med različnimi narodi in rasami, ki živijo v ZDA, ne le mogoče, temveč neobhodno potrebno. Knjiga The Moved -Outers (1945) pogumno spregovori celo o odnosu Američanov do Japoncev, kljub temu, da se zgodba odvija po napadu na Pearl Harbour. Great Day in the Morning (1946) pa je pripoved o odločni temnopolti deklici, ki se zgraža nad krivicami, ki jih trpijo črnci. Delo odlikuje realističen prikaz družbe, ki ga spremlja avtoričino jasno izraženo kritično stališče do rasnega razlikovanja. Tudi pripoved Mary Jane (1959) Dorothy Sterling (1913) govori o medrasnem sožitju. Kritiki jo uvrščajo med »integrationist novels«. Junakinja Mary Jane, hči črnskega odvetnika, je ena izmed prvih črnih dijakinj v šoli za otroke iz premožnejših družin. Prestati mora glasno in prikrito nasprotovanje odraslih in otrok, a končno se uveljavi in njeni sošolci sklenejo, da bodo kot skupina šli le tja, kamor lahko gredo tudi črnci. Sterlingova, sama belka, si je prizadevala, da bi bralci razumeli, da je rasno razlikovanje nesprejemljivo. Deset let kasneje je delo Sounder (1969) Williama H. Armstronga (1914), v katerem pisatelj opisuje težko izkušnjo črnske družine v času po državljanski vojni, bilo nagrajeno z Newberyjevim priznanjem. Da bi obubožana družina imela kaj jesti, oče ukrade kos mesa. Policija mu pride na sled, domači pes Sounder brani družinskega poglavarja, a pri tem utrpi hude poškodbe in očeta kljub vsemu končno aretirajo. Pes dočaka gospodarjevo vrnitev iz zapora, toda po očetovi smrti pogine. Armstrong, sam belec, je z delom vzbudil različne odmeve, med drugim tudi zato, ker protagonisti nimajo lastnih imen, saj je celo glavni junak označen le kot »deček«. Mlajše bralce uspešno nagovarjajo dela z zgodovinsko tematiko, ki jih je napisala Clyde R. Bulla (1914). Pripoved/oA« Billington, Friend of Squanto (1956) govori o naseljevanju Amerike; Down the Mississippi (1954) pripoveduje o življenju na veliki reki; Viking Adventure (1963) pa predstavi slavne pomorščake. Med pripovedmi, kjer je dogajanje postavljeno v dvajseto stoletje, je doživela večji uspeh knjiga The White Bird (1966). To je zgodba o posvojencu, ki mu njegov novi oče ne posveča dovolj pozornosti. Deček se naveže na ptico, a ta odleti. Oče spozna stisko obupanega in osamljenega otroka, zato se med njima razvije nov, osrečujoč odnos. O stiskah mladih, ki hrepenijo po človeški toplini in varnosti, istočasno pa potrebujejo občutek, da so svobodni in da je njihova svoboda vrednota tudi za druge, govorijo dela pisateljice Julie Cunningham (1916). Dorp dead (1965) je prvoosebna pripoved dečka, ki se bori z zlom, ko išče svobodo, zaščito in ljubezen. Vse to je Gilly spoznal pri babici, a po njeni smrti se iz sirotišnice preseli k človeku, ki mu nudi le materialno ugodje. Ko fant spozna, daje njegov varuh okruten, zbeži. Upa, da bo srečal skrivnostnega lovca, ki zanj pooseblja dobroto in razumevanje. Pripoved je pritegnila mlade bralce, hkrati pa vzpodbudila različne kritične odmeve med odraslimi. Cunninghamova je tudi avtorica popularnih fantastičnih pripovedi za mlajše otroke, v katerih nastopajo ljudem dobronamerne živali. Macaroon (1962) je zgodba o rakunu, ki vsako jesen posvoji pravega otroka, da mu čez zimo ne bi bilo dolgčas. Ker se spomladi s težavo loči od svojih varovancev, se odloči, da bo poskusil z razvajenko Eriko, ki mu jo bodo njeni starši radi odstopili za malce dlje časa. Opus Virginie Hamilton (1936) nagovarja mlade bralce različnih starosti. Priznana avtorica realističnih in fantastičnih proznih del, biografij in pripovedi, ki temeljijo predvsem na črnskem ljudskem izročilu, seje uveljavila konec šestdesetih let. Za svoje delo je kot prva afroameriška pisateljica v sedemdesetih letih prejela Newberyjevo medaljo, v devetdesetih letih pa Andersenovo priznanje. Med njena dela za starejše otroke se uvrščata knjigi The Time-ago Tales ofJahdu (1969) in The House of Dies Drear (1968), zapletena in napeta pripoved o hiši, polni skrivnostnih dogodkov, ki ogrožajo vsakdanje življenje sodobne družine črnskega profesorja. Mladinske proza Scotta 0'Della (1898-1989), kije pričela izhajati v šestdesetih letih, pa postavi bralce v ameriško zgodovino. Pisatelj proze za odrasle, ki se je proslavil s pisanjem za mladino, kasnejši dobitnik Andersenove nagrade, je največkrat popeljal mlade bralce na daljni zahod, med Špance in Indijance. V času velikih španskih osvajanj išče svojo srečo tudi mladi kartograf, junak pripovedi The King's Fifth (1966). Mladenič, ki bi rad spoznal neznane dežele, se zaplete v tvegane posle nepoštenih lovcev na zaklade in to plača z zaporno kaznijo. Enega najboljših mladinskih zgodovinskih romanov, ki se ne dogajajo na ameriških tleh, je ustvarila Elizabeth Borton de Trevino (1904). Delo I, Juan de Pareja (1965) je prvoosebna pripoved portretiranca velikega španskega slikarja Diega Velazqueza de Silva. Junak je bil najprej umetnikov suženj — pomočnik, potem, ko sta se z gospodarjem spoprijateljila, pa njegov zvesti sodelavec. Pisateljica, ki tankočutno opiše spremembo odnosa med obema protagonistoma, je bila 1966 nagrajena z Newberyjevim priznanjem. Dela polna domišljije, pustolovščin in humorja je mladim bralcem namenil pisatelj Lloyd Alexander (1924). Njegove pripovedih o kraljestvu Prydain, ki temeljijo na valižanskem ljudskem izročilu, nizajo Taranove dogodivščine. Prvi knjigi iz serije, The Book of Three (1964), so sledile The Black Cauldron (1965), The Castle ofLlyr (1966), Taran Wanderer (1967) in The High King (1968), za katero je prejel Newberyjevo priznanje. Prydainska kronika pripoveduje o boju med dobrim in zlim, ki je končno premagano. Taran išče samega sebe, doživi marsikaj nenavadnega, a končno iz svinjskega hlapca postane kralj. V sodobni družbi odraščajo junaki Beverly Cleary (1916). Tako v delu Henry Huggins (1950) deček Henry, njegov prijatelj Beezus, Beezusova sestrica Ramona in psiček Risbyja preživljajo povsem običajne dni, polne verjetnih dogodkov, ki pa se prav nenavadno razvijajo. Iz nepredvidenega se rodi vrsta humornih situacij, ki odlikujejo tudi nadaljnje zgodbe, v katerih nastopajo isti junaki. Pisateljica je z njihovo pomočjo skoraj 35 let uspešno zabavala mlade bralce. V kasnejših delih je postala osrednja junakinja Ramona, ki se je prvič predstavila v novi vlogi v knjigi Ramona tke Pest (1968). Tudi proza Sida Fleishmana (1920) je polna humorja in presenetljivih dogodivščin. Pisatelj seje preživljal tudi kot novinar in pisec grozljivk, zato ne preseneča, da je iskanje ponavljajoča se tema številnih njegovih del. Tako na primer v knjigah Mr Mysterious and Company (1961) in The Ghost in the Noonday Sun (1965), junak išče skrivnostne osebe. Drugod protagonisti iščejo očeta ali neko drugo za mladega junaka pomembno osebo. Delo Chancy and the Grand Rascal (1966) opisuje kako fant brez staršev poskuša odkriti sorodnike in končno najde strica, ki se poklicno ukvarja z rokohitrstvom. Delo v marsičem spominja na Huckleberryja Finna Marka Twaina Med dela, ki so bistveno obeležila ameriško prozo za otroke se uvrščajo tudi slikanice Maurice Sendaka (1928), enega največjih ameriških likovnih umetnikov. Sredi petdesetih let se umetnik ni več zadovoljil le z vlogo ilustratorja, zato je svojim upodobitvam dodal besedno sporočilo. V vrsti slikanic avtor z besedo in sliko podaja svoj pogled na svet. Slikanica Where the Wild Things Are (1963), s katero posega v podzavest, mu ni prinesla le Caldecottovega priznanja, temveč tudi mednarodni sloves. Večina njegovih zgodnjih slikanic je komičnih, kot na primer Hig-glety Pigglety Pop! or There Must Be More to Life (1967). Delo In the Night Kitchen (1970) pa je zgodba o dečku, oblikovana po spominih na umetnikovo otroštvo. Sendak je 1970 za svoje delo na likovnem področju prejel Andersenovo medaljo. Literatura: Carpenter, Hunprey: The Oxford Companion to Children's Literature. London: Routhiedge, 1990. Cristal, David: Cambridge Biographical Encyclopedia. Cambridge: Cambridge University Press, 1994. May, P. Jill: Children's Literature and Critical Theory. New York, Oxford: Oxford University Press, 1995. Sutherland, Zena: Children and Books, ninth edition. New York, Reading: Longman, 1996. Summary AMERICAN CHILDREN'S PROSE: FROM 1945 TO 1970 In the period after the second world war American children's literature on the one hand continued the tradition of the prewar era, while on the other hand it started showing openess for new styles, approaches and themes. At the same time some traditional genres got either new forms or original points of view. First person narrative attracked the young readers who were taken more and more seriously also as far as their personal experience is concerned (Elizabeth Borton de Trevino's IJuan de Pareja - 1965). Incorporation of the black experience started with the books written by the whites, as Dorothy Sterling's Mary Jane (1959) and William H. Armstrong's Sounder (1969), and taken over by more and more Afro-American writers in this period represented particularly by Virginia Hamilton (The House of Dies Drear - 1968, Time-ago Tales - 1969). New forms of animal fantasies written by E. B. White (Stuart Little - 1945, Charlotte's Web - 1952 and The Trumpet of the Swan - 1970) and Russell Hoban (Bedtime for Frances - 1960) were enjoyed by children of various age groups. Older readers were offered science fiction books by Madeleine L'Engle (A Wrinkle in Time - 1962). It is the period of the establishment of the Hans Christian Andersen Award and the first American children's writer to be honored was Meidert De Jong. The author attracted the reading public with Shadrach in 1953 and was awarded the worldwide recognition in 1962. Even if the richness of the production in the field of children's literature is due to many reasons, the mere founding of the Laura Ingalls Wilder Award proves that children's literature met with a new recognition on the national level as well. Darja Lavrenčič Ljubljana ZANRSKOST MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI 1. Uvod V prispevku sem se osredotočila na problem žanrskosti v književnosti, zlasti v mladinski književnosti. Zanimalo me je, kateri žanri se pojavljajo v mladinski književnosti in kateri v književnosti za odrasle. Ali so v mladinski književnosti prisotni čisto vsi žanri, ki so uveljavljeni v književnosti za odrasle ali ne? Ali obstajajo tudi specifični žanri mladinske književnosti? Ugotoviti sem hotela tudi delež poezije, dramatike in proze v književnosti. Dela sem se lotila s pomočjo preštevalne metode. V pomoč mi je bil računalniško podprt sistem COBISS, ki omogoča dostop do baz podatkov in online katalogov knjižničnega gradiva v ta sistem vključenih slovenskih knjižnic in tudi drugih ustanov. COBISS predstavlja skupno osnovo knjižničnega informacijskega sistema znanstvenega informiranja v Sloveniji. Kot primer sem vzela bazo Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, ki predstavlja eno večjih splošnoizobraževalnih slovenskih knjižnic. V eni od njenih enot, v Pionirski knjižnici, sem zaposlena kot bibliotekarka. Raziskala sem, koliko in katere knjige je knjižnica nabavila v obdobju zadnjih petih let, to je v obdobju od 1994 do 1998. Sistem mi je omogočil iskanje in izpise iz lokalne baze podatkov. Zanimala me je tako izvirna slovenska književnost kot tudi prevodna (prevedena v slovenski jezik), saj sem na ta način hotela dobiti celosten pregled stanja. Da bi dobila še bolj zanesljiv vpogled, večjo količino knjig, sem ogled razširila na daljše časovno obdobje (zadnjih 5 let). Poleg tega so se vsaj na področju mladinske književnosti, ki ga najbolj poznam in tudi poklicno (strokovno) spremljam, zgodile velike spremembe. Slovenski knjižni trg so po letu 1991 preplavile velike količine prevedenih knjig (velja za mladinsko književnost), pogosto tudi dvomljive estetske vrednosti. Število izdanih mladinskih knjig se je v teh letih stalno povečevalo, vendar žal ne premosorazmerno z njihovo kvaliteto. Povečalo se je tudi število slovenskih založnikov. Podatki o številu izdanih mladinskih knjig v letu 1998 ne kažejo več naraščanja, pač pa celo zmanjšanje (24 naslovov manj). Podatki, kijih zbiramo v ljubljanski Pionirski knjižnici o mladinskih knjigah (leposlovne in poučne) kažejo, da je le tretjina vseh mladinskih leposlovnih knjig do 15. leta starosti izvirno slovenskih, dobri dve tretjini pa so prevodi (podatki za leto 1998). Nekateri založniki odkrito priznavajo, da je ceneje kupiti avtorske pravice za knjigo (npr. slikanico) v tujini, jo prevesti in izdati, kot izdati izvirno slovensko mladinsko knjigo (npr. slikanico). To je tudi verjetno eden od razlogov, da se slovenska slikanica (tudi slovenska mladinska knjiga) utaplja v poplavi tujih knjig za otroke in mladino. Pri delitvi književnosti za odrasle v posamezne tipe oziroma na posamezna vsebinska področja sem upoštevala delitev Mirana Hladnika v knjigi Trivialna književnost. Nanjo se je oprl tudi Andrijan Lah v knjigi Lahka književnost. Praktično (ob razvrščanju velikega števila knjig) sem lahko spoznala, da je »vsakršno razvrščanje avtorjev v določene skupine lahko omejujoče in tudi le približno.« (Lah: 1997, str. 19) Pri razvrščanju mladinskih knjig v glavnem nisem imela velikih težav. Te so se pojavljale pri knjigah s področja književnosti za odrasle (žanrske mešanice), kjer besedila ni vedno mogoče natančno uvrstiti v določeno žanrsko skupino. Meje med posameznimi žanri niso vedno jasne, zato je razvrščanje v žanr do neke mere problematično.Pregledovala sem tudi strokovno literaturo o žanrih. Ugotovila sem, da je v slovenščini zelo malo študij, ki bi se ukvarjale z mladinskimi žanri, čeprav je »mladinska književnost podtip književnosti, njen integralni del, ki se od nemla-dinske loči po svojem bistvu, obstoju in zgradbi, namenjen pa je bralcu do starostne meje osemnajst let.« (Saksida: 1994, str. 45) Od nemladinske književnosti se mladinska književnost »razlikuje tudi po svoji vlogi v bralnem razvoju, s tem pa se odprejo vprašanja, važna za književno didaktiko.« (Saksida: 1994, str. 212) Ob tem se nam zastavlja vprašanje, kako vključevati žanrsko mladinsko književnost v razvijanje bralnih sposobnosti in pridobivanje bralne kulture. Na področju mladinske književnosti danes obstaja žanrska literatura (predvsem za mlade bralce od 10. leta starosti dalje), čeprav je v preteklosti slovenske založbe niso rade objavljale (podobna situacija kot na področju književnost za odrasle). Založba Mladinska knjiga v Ljubljani je leta 1995 začela izdajati novo knjižno zbirko Knjigožer, ki prinaša »hranljive zgodbe, ki teknejo in ne redijo.« Zbirka prinaša slovenskim najstnikom sodobne ljubezenske, srhljive in kriminalne zgodbe priljubljenih domačih in tujih pisateljev. Po založnikovem mnenju gre za »zanimivo, napeto in slastno branje za prosti čas, kakršnega si želi vsak šolar.« Ali kot je pred več sto leti zapisal Francis Bacon: »Nekatere knjige moramo okusiti, druge pogoltniti in le nekatere prežvečiti in prebaviti...« Le malo seje spremenil naš današnji knjižni okus. Velik delež knjig iz knjižne produkcije je pohlepno pogoltnjenih (na veselje založnikov), le malo jih je temeljito prebranih. Med slovenskimi avtorji se v zbirki pojavljajo naslednja imena: Desa Muck, Ivan Sivec, Bogdan Novak in Dim Zupan. Bogdan Novak je objavil v zbirki 3 knjige: Zelena pošast, Zaljubljeni vampir, Strašljiva Stahovica. Knjige sem uvrstila v pustolovski žanr (srhljive zgodbe). Desa Muck je avtorica dveh knjig ljubezenskega žanra (Hči lune in Lažniva Suzi). Ivan Sivec je avtor dveh kriminalk iz sveta športa: Netopir brez kril, Beli mušketir. Dim Zupan je avtor knjige Rdeči teloh. S tujimi avtorji, katerih knjige so uvrščene v zbirko, se pri nas prvič srečujemo s Samom Whitom, Mary Hooper, Gaby Schuster... Navajam nekaj naslovov njihovih knjig, ki napovedujejo ljubezenski in srhljivi žanr. To so: Prva ljubezen. Poletno sanjarjenje. Velika ljubezen. Moj divji fant. Mračne zgodbe. Na hladnem... Knjige so med mladimi bralci zelo priljubljene. To nam dokazujejo izposoja, pogovori z mladimi bralci in navsezadnje tudi prodaja teh knjig. Vasja Cerar, ki skrbi za knjižni program za mlade bralce od 10. leta dalje pri založbi Mladinska knjiga, pravi, da je »neizpodbitno dejstvo, da mladi dandanes niso več pripravljeni (ali celo ne sposobni) prebirati kvalitetnih in obsežnejših klasičnih besedil, ki bi si po vseh literarnih in vzgojnih kriterijih zaslužila oznako nesmrtna. Žal se enako godi tudi vsem drugim manj zahtevnim, recimo pustolovskim epo- pejam, katerih epizcWe smo si še pred nekaj desetletji podajali pod šolskimi klopmi... Ali mladi res postajajo popolnoma nehvaležni, nezainteresirani in nepismeni nebralci? Ne pritegnejo jih več Aličine dogodivščine v Čudežni deželi, mitične in epske razsežnosti Jalnovih Bobrov, Finžgarjevega Pod svobodnim soncem ... « (Ce-rar: 1997, str. 95) Takšne so prav gotovo tudi praktične izkušnje mladinskih knjižničarjev, učiteljev... Podoben korak kot založba Mladinska knjiga s Knjigo-žerjem je leto dni kasneje (1996 leta) naredila tudi založba DZS z novo mladinsko knjižno zbirko Dober dan, roman! Tudi ta prinaša lažja, manj zahtevna besedila sodobnih domačih in tujih ustvarjalcev pustolovskega, ljubezenskega, kriminalnega žanra. Z njimi si je prav tako pridobila naklonjenost mladih bralcev. Med slovenskimi pisatelji so v njej zastopani: Ivan Sivec z več knjigami pustolovskega žanra, Janja Vidmar, Polona Škrinjar, Ivo Zorman, Jože Rode in celo petnajstletna avtorica Nejka Omahen. Kako je s slovensko žanrsko literaturo za odrasle bralce? Ali je stanje na Slovenskem še vedno tako slabo, kot ugotavlja Miran Hladnik v tekstu Pisanje kot popoldanska obrt ali Napake slovenskega žanrskega pisanja, objavljenem v knjigi Šola kreativnega pisanja iz leta 1990 (str. 125-136)? Ali še veljajo ugotovitve Andreja Blatnika iz leta 1993 v prispevku Kdo mori slovenske žanrske pisce, po katerih »imamo Slovenci sicer res razvito in berljivo kmečko povest, ki v ničemer ne zaostaja za sorodnicami iz tujine, da pa s tako imenovanimi urbanimi žanri, katerih paradigma je kriminalka, slabo kaže.« (Blatnik: 1993, str. 44)? Kasneje v svojem prispevku Blatnik spet ugotavlja »ergo: Slovenci (še?) nimamo prave kriminalke« (str. 48). In nato spet potrdi trditev, »da Slovenci avtonomne kriminalke še nimamo« (str. 48). Andrijan Lah pa v sklepnih ugotovitvah v svoji knjigi ugotavlja, da se »v zadnjih desetletjih pri nas vidneje pojavljata še področji kriminalkarstva in (znanstvene) fantastike.« (Lah: 1997, str. 181) Kaj lahko ugotovim iz raziskave žanrov, ki sem jo opravila? Premoremo Slovenci kriminalko kot žanr ali ne? Se je v času od leta 1993 stanje kaj spremenilo? Glede slovenske kriminalke bi se na osnovi številčnih podatkov strinjala z Andrijanom Lahom. Izvirni kriminalni žanr v slovenski književnosti za odrasle obstaja. Opozorila bi na Majo Novak in Igorja Karlovška, ki sta se že uveljavila kot avtorja tega žanra. Kriminalke pišejo tudi: Goran Lim, Samo Ogris, Janja Vidmar, Tugo Zaletel in Marko Simčič. Še vedno pa Slovenci prevedemo veliko kriminalk iz tujih jezikov (predvsem iz angleškega jezikovnega območja). Znanstveno-fantastični žanr ni tako uveljavljen kot kriminalka. Z raziskavo sem ugotovila: - da je »kmečka povest [še vedno] eden najobsežnejših žanrov v slovenski pripo-vednoprozni tradiciji.« (Hladnik: 1990, str. 123); - da so slovenski zgodovinski romani in povesti konkurenčni žanr; - da je močno zastopano tudi ljubezensko pripovedništvo; - da veliko uvažamo in prevajamo tujo žanrsko književnost, predvsem kriminalke, ljubezensko in zdravniško pripovedništvo. Kakšna je žanrska situacija na področju mladinske književnosti? - Seznam žanrov mladinske književnosti je ožji od žanrov v nemladinski književnosti. - Obstajajo specifični žanri mladinske književnosti (npr. živalska zgodba). 34 Zdravniškega pripovedništva mladinska književnost ne pozna. Tudi pravega vohunskega romana v mladinski književnosti ne najdemo. Močno je zastopano pustolovsko pripovedništvo. Pišejo ga tudi slovenski pisatelji. Zdi se, da je to eden tistih žanrov, po katerih mladi bralci radi segajo. »Prav nič presenetljivo torej ni, da se je večina pustolovskih romanov, tako zahodnoevropskih kot srednjeevropskih, prejkoslej znašla na seznamih branja za otroke in mladino ...« (Slapšak: 1997, str. 14) Aleksander Zorn je zapisal podobno: »Nekatere zgodbe in knjige so se v času svojega dolgega življenja postarale do mladosti. In z njimi so današnji otroci postali modri kot nekdanji starci.« (Zorn: 1995, str. 10) Kmečke povesti v današnji sodobni slovenski mladinski književnosti v glavnem ni. Avtorji danes prikazujejo predvsem urbani svet. V predšolskem (predbralnem) in začetnem šolskem obdobju prevladujejo pravljice in knjige - igrače. Družbeni romani oz. realistične zgodbe za mlade so prevladujoči žanr, ki je namenjen otrokom, starim 10 let in več. To velja za izvirno slovensko in prevodno književnost. Ta dela prinašajo aktualne probleme sodobnega časa in zrcalijo življenje mladih v današnjem svetu. Tabu teme se pojavljajo predvsem v tem žanru literature. Bolj jih ubesedujejo iz tujih jezikov prevedena mladinska (celo v slikanicah za najmlajše) dela kot dela domačih avtorjev. Prikazujejo tudi temačne in celo krute plati življenja, kot so nasilje v družini in med vrstniki, spolne zlorabe, homoseksualnost, aids, rak, smrt... Gre za »angažirani realizem.« (Cerar: 1997, str. 96) Na področju mladinske književnosti se v sodobnosti dogajajo spremembe. Nekateri žanri so mladim danes manj zanimivi, npr. zgodovinski roman, fantastična pripoved. Opazen je zgodnji interes (že pri osmih letih) za realistično pripovedništvo. Če na kratko povzamem nekaj pomembnejših ugotovitev: Obstajajo žanri, ki so tipični za mladinsko književnost (npr. pravljica, čeprav je bila prvotno ljudska pravljica sestavni del ustnega ljudskega slovstva ali pripovedništva za odrasle). Nekateri žanri obstajajo tako v književnosti za mlade bralce kot v književnosti za odrasle (npr. zgodovinsko pripovedništvo, ljubezensko pripovedništvo, pustolovske zgodbe, detektivske zgodbe...). Seveda imajo v mladinski književnosti »posebne, v marsičem drugačne funkcije kot v književnosti za odrasle bralce.« (Genčiova: 1980, str. 32) Pustolovski žanr je v književnosti za odrasle le obroben, v mladinski književnosti pa je v določenem starostnem obdobju zelo pomemben. Obstajajo žanri, ki živijo samo v književnosti za odrasle, npr. zdravniško pripovedništvo, vohunske zgodbe, kmečka povest, eseji. Določeni žanri v mladinski književnosti so namenjeni določeni starosti otrok. Tako so pravljice najrazličnejših vrst namenjene predvsem otrokom v predšolskem in v zgodnjem šolskem obdobju. Od 9. leta starosti dalje segajo mladi bralci po pustolovskih, živalskih in fantastičnih zgodbah, detektivkah, zgodovinskih romanih in povestih, dekliški literaturi, humornih pripovedih. V obdobju adolescence prevladuje realistična proza, ki v zadnjem času ubeseduje tudi mnoge za mladinsko književnost neobičajne teme: smrt, nasilje, incest, spolne zlorabe, homoseksualnost, rasizem, aids... Gre za nekakšne problemske romane. Kaže se tudi interes za ljubezensko pripovedništvo, kriminalke in grozljivke. 3. Žanri v številkah Številčne podatke navajam v dveh razpredelnicah. Predstavim jih tudi s pomočjo grafičnih prikazov. MLADINSKA KNJIŽEVNOST - od leta 1994 do leta 1998 ŽANRI Slovenska književnost Tuja književnost Slovenska -1- tuja književnost Vsota Delež (%) Vsota Delež (%) Vsota Delež (%) spomini 5 0,99 3 0,39 8 0,62 poezija 98 19,33 7 0,90 105 8,17 pravljice 211 41,62 459 59,00 670 52,14 knjige - igrače 20 3,94 93 11,95 113 8,79 uganke 3 0,59 0 0 3 0,23 družbeni roman 35 6,90 42 5,40 77 5,99 pustolovski roman 39 7,69 68 8,74 107 8,33 kratka proza 24 4,73 7 0,90 31 2,41 detektivke 11 2,17 11 1,41 22 1,71 zgodovinski romani 9 1,78 7 0,90 16 1,25 vojni romani 1 0,20 1 0,13 2 0,16 drama 10 1,97 0 0 10 0,78 humor 6 1,18 1 0,13 7 0,54 znanstvena fantastika 0 0 0 0 0 0 fantastika 21 4,14 47 6,04 68 5,29 dekliške zgodbe 2 0,39 16 2,06 18 1,40 strip 7 1,38 6 0,77 13 1,01 živalske zgodbe 5 0,99 10 1,29 15 1,17 SKUPAJ 507 100,00 778 100,00 1285 100,00 MLADINSKA KNJIŽEVNOST - od leta 1994 do leta 1998 pravljice knjige - Igrače pustotovsW poezija družbeni roman fantastika kratka proza detektivke dekliške roman zgodtie Dsiovenska književnost Dtuja književnost D slovenska in tuja književnost ostalo ui -4 KNJIŽEVNOST ZA ODRASLE - od leta 1994 do leta 1998 ŽANRI Slovenska književnost Tuja književnost Slovenska + tuja književnost Vsota Delež (%) Vsota Delež (%) Vsota Delež (%) ljubezensko pripovedništvo 48 4,69 31 5,29 79 4,91 kmečko pripovedništvo 62 6,06 5 0,85 67 4,16 pustolovsko pripovedništvo (splošno, robinzonstvo ...) 1 0,10 10 1,71 11 0,68 pustolovsko pripovedništvo (razbojniki, gusarji ...) 1 0,10 3 0,51 4 0,25 pustolovsko prip. (grozljivo) 0 0 5 0,85 5 0,31 pustolovsko pripovedništvo (kavbojsko, indijanarice) 0 0 1 0,17 1 0,06 kriminalke, detektivke 35 3,42 81 13,82 116 7,21 vohunsko pripovedništvo 0 0 3 0,51 3 0,19 zgodovinsko pripovedništvo 56 5,47 20 3,41 76 4,72 vojno pripovedništvo 11 1,08 4 0,68 15 0,93 fantastično in znanstvenofantastično 7 0,68 12 2,05 19 1,18 zdravniško pripovedništvo 0 0 21 3,58 21 1,31 poezija 299 29,23 62 10,58 361 22,44 novejše uspešnice 0 0 19 3,24 19 1,18 spomini 90 8,80 37 6,31 127 7,89 potopisi 19 1,86 4 0,68 23 1,43 mešano 54 5,28 15 2,56 69 4,29 ljudsko 18 1,76 2 0,34 20 1,24 satira 1 0,10 3 0,51 4 0,25 družbeni roman 116 11,34 144 24,57 260 16,16 avtobiografski roman 7 0,68 13 2,22 20 1,24 drama 39 3,81 30 5,12 69 4,29 esej 15 1,47 5 0,85 20 1,24 humor 42 4,11 15 2,56 57 3,54 kratka proza 98 9,58 38 6,48 136 8,45 pravljice 4 0,39 3 0,51 7 0,44 SKUPAJ 1023 100,00 586 100,00 1609 100,00 KNJIŽEVNOST ZA ODRASLE - od leta 1994 do leta 1998 30 25 £ 20 I '' 10 / / / / / ^ / / n slovenska književnost D tuja književnost H slovenska in tuja književnost \ Literatura BLATNIK, Andrej: Kdo mori slovenske žanrske pisce? Literatura 1993 št. 23, str. 44-52. BOGATAJ - GRADIŠNIK, Katarina: Grozljivi roman. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991 (Literarni leksikon, zv. 38). BOGATAJ - GRADIŠNIK, Katarina: Sentimentalni roman. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1984 (Literarni leksikon, zv. 25). BOKAL, Vera: Pravljica in njene sorodne zvrsti. Otrok in knjiga 1980 št. 11, str. 48-61. CERAR, Vasja: Veselje do branja in konec otroštva. Otrok in knjiga 1997 št. 44, str. 94-97. FOWLER, Alastair: Kinds of Literature: an Introduction to the Theory of Genres and Modes. Oxford: Clarendon Press, 1997. GENČIOVA, Miroslava: Zvrstna področja, zvrsti in zvrstne oblike v otroški in mladinski književnosti. Otrok in knjiga 1980 št. 11, str. 31-47. HLADNIK, Miran: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba, 1990. HLADNIK, Miran: Temeljni problemi zgodovinskega romana. Slavistična revija 1995, št. 1 in 2. HLADNIK, Miran: Trivialna književnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983 (Literarni leksikon, zv. 21). KOBE, Marjana: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. KORDIGEL, Metka: Znanstvena fantastika. Ljubljana: DZS, 1994 (Literarni leksikon, zv. 41). LAH, Andrijan: Mali pregled lahke književnosti. Ljubljana: Rokus, 1997. NODELMAN, Perry: The Pleasures of Children's Literature. White Plains: Longma n, 1996. O KNJIGI, književnosti in književnikih. Izbral Peter Amaligtti. Ljubljana: Amalietti, 1997 (Misel misli misleca). P^NNAC, Daniel: Čudežno potovanje: knjiga o branju. Prev. Evald Flisar. Ljubljana: Julija Pergar, SAKSIDA, Igor: Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko Maribor- Obzorja, 1994. SLAPŠAK, Svetlana: Pustolovski roman potuje na vzhod. Prev Alvina Žuraj. Ljubljana: ISH -Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 1997 (Studia humanitatis). SUTHERLAND, Zena: Children & Books. New York: Longman, 1997. ŠOLA kreativnega pisanja. Ur. Andrej Blatnik. Ljubljana: Aleph, 1990. ZORN, Aleksander: Otroška literatura in mladinska književnost. Otrok in knjiga 1995 št 39-40 str. 5-12. ŽIVOTIČ, Radomir: Književnost za otroke je integralni del književnosti. Otrok in kniiga 1976 št 4 str. 101-107. Summary THE VARIETY OF GENRES IN CHILDREN'S LITERATURE The article researches the variety of genres in children's literature in last five years. While collecting the material the authoress relied on the librarian's fund of the Library of Oton Župančič in Ljubljana, which presents one of the biggest Slovene generally educational libraries. The statistical data show the dominance of fictitious genres in national as well as in foreign literature. Judita Krivec Dragan Ljubljana PRAVLJIČNI SVET VAGANTSKIH PODOB Nenavadno subtilni likovni pripovedi Dušana Muca že od vsega začetka pripada prav posebno mesto znotraj sodobne slovenske ilustracije in slikarstva na sploh. V Ljubljani leta 1952 rojeni umetnik se namreč le malo ozira na uveljavljene tendence tega kulturnega prostora, saj o kakšnih izrazitih lokalnih pobudah v njegovem delu skoraj ne moremo govoriti. Če že, bi ga zaradi ljubezni do risbe in predanosti domišljiji lahko vsaj v daljnih reminiscencah navezali na posebno izkušnjo šolanja na Akademiji primenjenih umetnosti v Beogradu, kamor je v času študija zahajal. Dušan Muc se ukvarja tako s sliko, oblikovanjem, kostumografijo ter ilustracijo in nesmiselno bi bilo ločevati ta področja med seboj, saj so, ne glede na to, ali so namembna ali zgolj nujen izraz avtorjeve duše, vselej prispodoba ene in iste per-cepcije sveta. Umetnik je namreč izrazit intimist in vagant, ki prisega predvsem na osebno poetiko, njegov ustvarjalni opus - zanj je med drugim prejel Smrekarjevo nagrado, Zlatno pero in Levstikovo nagrado - pa je odličen primer nekdaj visoko cenjenega, a danes še komaj prisotnega miniaturnega slikarstva. Ne gre zgolj za klasično knjižno ilustracijo, s katero je postal najbolj prepoznaven, marveč tudi za ves preostali predstavni svet, ki nikoli ni imel neposrednih literarnih predlog, čeprav prinaša vse polno zgodb in prigod, razsejanih po pravljičnih, brezčasnih pokrajinah. Precej srednjeveške fantastike in starinskosti je v teh samotnih prizoriščih deviške narave in avtorjevo ljubezen do nadrobnosti, ki velikokrat postavijo človeške in živalske like v drugi plan slike, moramo nedvomno iskati v njegovi navezanosti na likovno in duhovno izročilo evropskih iluminiranih rokopisov, še zlasti tistih gotskih. Dušana Muca je prevzelo njihovo pripovedno bogastvo, občutek do narave in življenjska radost, ki veje iz njihovih, za nas danes že nostalgičnih prispodob nekega izgubljenega časa. V njih pa ni našel samo daljnih formalnih vzorov in včasih celo sorodne motivike, marveč tudi življenjsko filozofijo, katere moč ni mogla ugasniti v stoletjih, ki so bežala mimo in prinašala nove tehnološke dosežke, a so človeka le še bolj pehala v samoto. V primerjavah zato nismo tako daleč, če se ob ilustratorjevih gozdnih ali kar v vesoljsko prostranstvo razprtih pejsažev spomnimo na radožive potepuške pesmi iz Carmine Burane, kjer se ob ljubezni in vinu prvič pojavi tudi krajina, na pravljične prizore viteških romanov, recimo na tistega O zaljubljenem srcu kralja Renea ali na enega najbolj sijajnih primerov gotskega manuskripta Sijajni horarij vojvode Benyskega bratov Limburg. Ena najbolj priljubljenih prispodob Mucovega slikarstva je pripoved o dečku, ki gre na pot... O posamezniku, ki je iz okruškov osebne in obče zgodovine že nekoč davno pričel ustvarjati svoj lasten svet, s samosvojo preteklostjo, vrednotami in miti. Ni se maral spraševati, če so njegovi vtisi v popotnih beležkah del sedanjosti, kateri tudi sam ni hotel povsem pripadati. Izmišljal si je svoje lastne metafore in jih skozi različne zgodbe odkrival bolj in manj mladim bralcem. V osnovi je to podoba slokega večnega mladeniča, ki potuje skozi po prostoru in času različne svetove bivanja, v njih se prepletata realnost in mit, zavest in podzavest, stvarna osebna izkušnja in splošne legende. Kakor v sanjah, ki so največkrat prijetne, otroško neobremenjene in brezmejne v domišljiji, se neločljivo prepletata iluzija in vsakdan, želje, pripovedke in bojazni ter tako ustvarjajo samosvojo, včasih komaj berljivo ikonografijo. Gledalec oziroma bralec lahko neskončno uživa ob razbiranju posameznih simbolov, išče smisle v razkošju vse polno natresenih okruškov in zlatega čarobnega prahu, a popolno razumevanje vloge osrednjega deškega lika, ki sicer pojasnjuje zgodbo iz literarne predloge, ostaja skoraj nemogoče. Tudi v tem svojevrstnem ugankarstvu, kjer iluminator skozi detajle uvaja prikrito simboliko, lahko Dušana Muca povežemo z izročili tradicionalnega knjižnega slikarstva. Še bolj kot v pripovednosti, ki je tudi sicer značilna za srednjeevropsko pravljičarstvo, a se danes več ne pojavlja prav pogosto, prepoznavamo posebnost Mucovega likovnega nagovora predvsem v pretanjeni, elegantni, že skoraj filigransko krhki risbi, ki ne prenese ostrih obrisnih kontur in čvrstih linij. V transparentnih barvnih nanosih ostaja lahkotna in včasih že nematerialna, ne glede na to, da ji v podobi vendarle pripada osrednje mesto. S skicozno risbo oblikuje, zdi se kar mimogrede, svoje tipične pejsaže, ki jih sestavljajo različne perspektive in ki včasih že lebdijo v praznini. Bolj s skrajno občutljivim dotikom kakor pa odločno potezo vdihne življenje svojim nežnim podobam mladosti, ne glede na to, ali gre pri tem za ljudi, živali ali predmete. Da ilustrator še zdaleč ni samo likovni interpretator literarnih zapisov, dokazuje tudi in predvsem Dušan Muc, saj vselej izbira take zgodbe, ki so blizu njegovi umetniški viziji sveta, če je le mogoče, pa ustvarja celo skupaj s piscem besedila. Ena takih uspešnih sodelovanj je prisrčna knjižica pesmi in podob, ki sta si jo skupaj zamislila s pesnico Nežo Maurer in poimenovala Kdo. Zadnja, posebej pomembna knjiga, ki jo je Dušan Muc ilustriral, opremil in oblikoval je Puškinova pravljica O zlatem petelinčku. Zanjo je leta 1995 prejel najvišje slovensko priznanje za področje knjižnega slikarstva, Nagrado Hinka Smrekarja, celota pa je prava rariteta med sodobnimi bibliofilskimi izdajami. Portret Dušana Muca kot ga je narisala šestošolka Helena Grom iz Osnovne šole Ivana Cankarja na Vrhniki Peta od šestih sekvenčnih podob iz knjige A. S. Puškin - D. Muc »Pravljica o zlatem petelinčku« (knjigo zasnoval, naslikal in oblikoval Dušan Muc) -m Celostni izgled knjige A. S. Puškin - D. Muc »Pravljica o zlatem petelinčku« (knjigo je zasnoval, naslikal in oblikoval Dušan Muc) A t ■■ Podoba iz knjige Dušana Muca in Neže Maurer »Kaj hočete?I Drevesa na nebu. I O o. o. o. o. o. o. o« (knjigo je zasnoval, naslikal in oblikoval Dušan Muc) DUŠAN MUC Bibliografija luijižnih ilustracij: 1. Maurer, Neža: Čukec. Ilustr. in opremil Dušan Muc. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. (Matjaževa knjižnica). 2. Kristan, Milan: Pesmi. Ilustr. Dušan Muc. Jesenice: samoz., 1985. 3. Konwicki, Tadeusz: Kronika ljubezenskih pripetljajev. Prev. Tone Pretnar. Ilustr. Dušan Muc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. (Odisej). 4. Zajčkova hišica. Ruska narodna. Avtorski pristop, ilustr. in oprema Dušan Muc. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990. (Matjaževa knjižnica). 5. Kdo. Knjigo zasnoval,, naslikal in opremil Dušan Muc. Pesmi k podobam napisala Neža Maurer. Iniciale k pesmim izdelali učenci osnovne šole Ivana Cankarja na Vrhniki pod vodstvom likovnega učitelja Dušana Muca. Ljubljana: ZDSLU, 1997. 6. Puškin, Aleksandr Sergeevič: Pravljica o zlatem petelinčku: pesem Aleksandra Sergejeviča Puškina. Prev. Mile Klopčič. Zasnoval, naslikal in oblikoval Dušan Muc. Ljubljana: samoz. Dušan Muc, 1997). Nagrade: 1990 LEVSTIKOVA NAGRADA, nagrada založbe Mladinska knjiga za Kroniko ljubezenskih pripetljajev 1995 VELIKA NAGRADA HINKA SMREKARJA, nagrada podeljena na 2. slovenskem bienalu ilustracije za Pravljico o zlatem petelinčku 1996 MEDNARODNO ZLATO PERO BEOGRADA, nagrada podeljena na 4. mednarodnem bienalu ilustracij za 10 perorisb (Podatke o avtorju pripravila Tanja Pogačar) Summary A DREAMLAND OF WANDERING IMAGES The artist Dušan Muc (1952) is an expressive artist of intimacy and a wanderer who favours only personal poetics. His creative opus is an exquisite example of once highly appreciated, but today hardly present miniature painting. Dušan Muc has been overwhelmed by a spiritual tradition of European illuminated manuscripts, in which he has not found only foreign formal models, but also his life philosophy. Maruša Avguštin Radovljica DVOJE LIKOVNIH UPODOBITEV TRENTARSKE LJUDSKE PRIPOVEDKE ZLATOROG Težko bi našli ilustratorki, ki bi se po svoji oblikovni slikarski zasnovi bolj razlikovali, kot sta Marija Vogelnik in Mojca Cerjak. V ilustracijah na isto temo prihajajo razlike v njunem oblikovanju snovi še posebej do izraza. Takoj pa je treba pristaviti, da sta tudi literarni predlogi, po katerih sta delali, kljub skoraj identični vsebini različni. MARIJA VOGELNIK je ilustrirala trentarsko pripovedko Krivopetnice in zlatorog (Mladinska knjiga 1985, Velike slikanice), kakor jo je zapisala Svetka Zorčeva, Mojca Cerjak pa isto ljudsko pripovedno snov z naslovom Zlatorog (Si-darta 1997, oblikovanje LUKS Studio), za katero je besedilo pripravila Dušica Kunaver. Medtem ko je v Krivopetnicah in zlatorogu ljudskost izročila očitna že v samem jeziku, ki vsebuje elemente gorenjskega ali že kar bohinjskega dialekta in nastopajo krivopetnice v zgodbi kot odmev prastarega mitološkega izročila, se je Dušica Kunaver s priredbo besedila odrekla tistim vsebinskim razsežnostim, ki bi po njenem mnenju majhnega otroka morda begale. Tako namesto krivopetnic nastopajo sodobnemu otroku razumljivejše »bele žene, mila dobrosrčna bitja«, jezik njene pripovedke ne pozna dialekta, skoraj dosledna odsotnost premega govora pa je pripovedko napravila manj sugestivno. Njena priredba besedila se zdi kot libreto in izziv za slikanico, v kateri imajo ilustracije izrazito prevlado nad besedilom. Pred seboj imamo tako dve slikanici, ki izhajata iz dveh variant pripovedke, predvsem pa iz različnega likovnega stališča in razmišljanja ter odnosa do mladega bralca, ki mu je zgodba namenjena. Glavno vlogo ima vendarle avtorski rokopis obeh ilustratork kot odsev njune osebnosti, likovne senzibilnosti, šolanja in pojmovanja ilustracije nasploh. Slikanica Marije Vogelnik ima tri dvostranske, tri enostranske in sedem manjših ilustracij v tehniki gvaša. Slikarka je knjigo tudi sama domiselno in ritmično razgibano oblikovala. Že prvi vtis ilustracij kaže na sorodnost s slovensko ljudsko umetnostjo in našimi srednjeveškimi freskami v prevladujočem koloritu rjavih, zelenih in rahlo niansiranih belih tonov, v strogem oblikovanju figur, v širokem ploskovnem upodabljanju ter v višino rastoči kompoziciji krajinskih prizorišč. Vaški ples na prostem pred gostilno nas lahko spomni na Petra Brueghla st., vendar obvladuje celotno dogajanje slikarkina duhovito izpeljana scena, polna nadrobnosti, plesnih korakov in gibov, ki vnašajo v sliko dinamičnost in sproščenost. S poslikano Marija Vogelnik: Krivopetnice in zlatorog zibko in skrinjo, prekrito s prtom, ter glinenimi posodami, napolnjenimi s cvetjem, nas avtorica seznanja z etnološko dediščino kmečkih interierjev, s hišami in kozolci pa s kmečko arhitekturo. Ritmično razgibanost kompozicij poudarjajo kontrasti med ploskovno obravnavanimi predmeti in figurami ter drobnim, črtno oblikovanim cvetjem. Med likovno najbolj sveže sodita sliki črede ovac s pastirico Jerico in lovcem v sredini ter krivo-petnice, ki zapuščajo dolino Trente. Obe sta kompozicijsko, ritmično in barvno pretehtani. Prva slika je grajena v višino v več pasovih. Belino ovac v spodnjem delu slike zaključuje belina gora. Oboje povezuje v središču slike belo predivo v Jeričinih rokah. Prizor s krivopetnicami predstavlja vodoravna dvostranska kompozicija z razgibano igro vertikal - figur in dreves ter horizontalnih krajinskih pasov. Poseben poudarek dajejo sliki v levo nagnjene žene s stopali, obrnjenimi v desno in nagnjenost teles v levo, s čimer ustvarjajo živ vtis gibanja. Posode, ki jih krivo-petnice nosijo na glavah in v rokah, imajo tako vsebinski pomen kot dekorativno funkcijo. Dve od žena gledata v gledalca in posredujeta občutek usodnosti slovesa. Celoten prizor ima kar gledališki značaj. Čeprav želi biti Marija Vogelnik največkrat predvsem pripovedna, kot to zahteva literarna predloga, utegneta biti omenjeni ilustraciji tudi osebno izpovedni. Marija Vogelnik ni največ svojih ustvarjalnih sil namenila ilustraciji, vendar je ustvarila opus, ki bo ostal v zgodovini slovenske ilustracije zapisan kot samosvoja, študijsko poglobljena, literarni predlogi zvesta in otroku privlačna pripoved. In prav slikanica Krivopetnice in zlatorog sodi med njene najboljše stvaritve. Povsem drugačna je likovna govorica MOJCE CERJAK. Značilnost njenega slikarskega izraza so tonsko niansirana ozadja trinajstih, v glavnem dvostranskih ilustracij v akvarelni tehniki, v modrih, zelenih, vijoličnih, roza in rdečih barvnih odtenkih, v katere slikarka vgrajuje dogajanje. Njeno izrazito lirično občuteno slikarstvo se zdi za predstavitev trentarskega zlatoroga lahko vprašljivo, a že v uvodu omenjena priredba besedila Dušice Kunaver ga opravičuje. Zlatorog, koze in ovce na planini in konji v dolini, dalje ptice in druge živali, vse je na pogled spoznavno, vendar brez zemeljske teže, kot bi šlo za sanjske prizore. Podobe dobrih vil, trentarskega lovca in lepe Ančce, pa domišljavih Lahov in zelenega lovca so idealizirane, mehko občutene figure, s katerimi se majhen otrok najbrž zelo lahko poistoveti. Med naslikanimi prizori ustvarjajo nekateri s svojo oblikovno trdnostjo kontrast do nenavadno oblikovanih dreves, ki s svojim širokim listovjem spremljajo in uokvirjajo pripoved. Slikarka jim je namenila posebno pozornost. Zdaj se dvigajo s svojimi suličastimi konicami naravnost proti nebu, zdaj jih nevihta nagiba v eno ali drugo smer. Njihovo ritmično menjavanje opozarja zdaj na spokojnost, zdaj na grozečo nevarnost v naravi. Značilno za slikarkin način oblikovanja je tudi kamenje, s katerim bele žene preganjajo vsiljivce iz domovanja zlatoroga. Po obliki, barvi in strukturi se prilagaja mehko oblikovani sceni in stopnjuje pravljičnost pripovedi. Kontrasti med ploskovito občutenimi stiliziranimi drevesi in plastično oblikovanimi hribi v modrozelenem koloritu spominjajo na umetnost Daljnega vzhoda. Skoraj obvezen atribut v ilustracijah Mojce Cerjak je lunin krajec, ki podpira pravljično skrivnostno vzdušje v sliki. Pojavlja se tudi v slikarsko najbolj čisti, diagonalno razgibani ilustraciji s prizorom lovčevega strmoglavljenja s hriba, z zlatorogom, ki dogajanje spremlja, in s ptico, ki opazuje usoden dogodek. V tej sliki je čutiti sorodnost s poetično likovno govorico v akvarelnih ilustracijah Ivana Gantscheva. Mojca Cerjak je v slikanico Zlatorog vložila velik likovni napor, vanjo je skušala vnesti kozmično doživljanje narave in na ta način ustvariti slikarsko pripoved, ki je hkrati tudi izpoved. Predstavitev ilustracij obeh avtoric na isto temo je prilika, da se ob njih seznanimo z različnimi oblikami likovnega izraza, ki se ne more izogniti literarni predlogi kakor tudi ne lastnemu ustvarjalnemu vzgibu. Kakor je Marija Vogelnik v svoji upodobitvi Krivopetnic in zlatoroga bogato pripovedna in zvesta domači likovni tradiciji, tako je Mojca Cerjak staro ljudsko pripovedko s svojim domišljijsko bogatim, lirično obarvanim izrazom preoblikovala v moderno pravljico, v kateri ima dominantno vlogo zanjo značilna poduhovljena krajina, ki iz danega okolja uhaja na polje z meditacijo zaznanih podob. MARIJA VOGELNIK je bila rojena 15. oktobra 1914 v Ljubljani. Po klasični gimnaziji je študirala arhitekturo (1933-1938) pri mojstru Jožetu Plečniku in sodobni ples (1933-1942) v šoli Mete Vidmarjeve, kjer je diplomirala 1938 in bila osem let članica njene plesne skupine (1934-1942). Po vojni je študirala slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti v Beogradu (1945-1950) pri Nedeljku Gvozda-noviču in Ivanu Tabakoviču in prav tam končala še grafično specialko (1950—1952) pri Mihaelu Petrovu. Po vrnitvi v Ljubljano jeseni 1952 se je vključila v ljubljansko kulturno življenje in bila med ustanovitelji Centra za estetsko vzgojo otrok v Pionirskem domu (zaposlena 1953-1957), kjer je organizirala likovno-plesni center. Med 1960 in 1964 je bila direktorica Šole za oblikovanje in med 1968 in 1973 urednica plesnega programa na ljubljanski televiziji. Od 1976 do 1981 je vodila plesno-baletni program na koprski televiziji in istočasno sodelovala v Kinetikon laboratoriju v Ljubljani (1972-1982) kot pedagoginja in teoretičarka v celotnem estetsko-animacijskem programu za odrasle, katerega rezultat je bila tudi tradicionalna manifestacija Ljubljanski dan plesa itd. Marija Vogelnik se je ukvarjala s plesno-baletno teorijo, pedagogiko in kritiko, z otroško ilustracijo, s pisanjem za otroke in odrasle, ki obsega literarne, likovno-pedagoške, poljudno-znanstvene in druge tekste, s scenariji in kostumografijo plesnih in gledaliških predstav za SNG Ljubljana, Mladinsko in Eksperimentalno gledališče v Ljubljani, za Tržaško gledališče, ljubljansko in koprsko televizijo itd. Ilustrirala je preko 50 knjig in slikanic za otroke in z ilustracijami in teksti sodelovala v Cicibanu, Kurirčku, Pionirju, reviji Otrok in družina v Najdihojci -prilogi Dela itd. Naj poudarimo, da je avtorica sodelovala na 1. in 2. bienalu slovenske ilustracije 1993 in 1995. Predstavitev slikarkinega dela na področju otroške ilustracije, njeno obsežno bibliografijo in podatke o razstavah ter nagradah do leta 1987 smo objavili v reviji Otrok in knjiga 26 (1987), na str. 71-84. Med nagradami in priznanji omenimo le najpomembnejše: - nagrado za plesni scenarij muzikala Deklica in klovn. Bled 1970, - uvrstitev Andersenove Palčiče med najboljša jugoslovanska knjižno-ilustrativna dela v knjigi: Bettina Hürlimann, Die Welt im Bilderbuch, moderne Kinderbilderbücher aus 24 Ländern, Zürich 1965, - Zmajevo nagrado za otroško ilustracijo. Novi Sad 1963, Mojca Cerjak: Zlaiorog — nagrado Mlado pokolenje 1958 (najvišja jugoslovanska nagrada za ilustracije za otroke), — nagrado za oddajo (v Bratislavi) Oblike-gibanje-oblike, — odličje Zveze prijateljev mladine — skulpturo Ciciban. Marija Vogelnik kljub visokim letom ne miruje. Kolikor še zmorejo nadaljuje s pripravami za Pesmarico za otroke in z edicijo Ljudske pesmi za vsakogar ter dopolnjuje in poglabja svoje raziskovalno delo Ples skozi čas in Balet skozi svet. Pri tem ji je v pomoč hčerka, arhitektka in slikarka Eka Vogelnik. MOJCA CERJAK je bila rojena 11. novembra 1959 v Mariboru. Na Šoli za oblikovanje v Ljubljani je 1978 maturirala na oddelku za grafiko. Na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju je diplomirala 1983 v razredu za uporabno-, iiustra-cijsko- in fotografiko. 1987 se je redno zaposlila kot oblikovalka v podjetju Konus v Slovenskih Konjicah. Od 1994 ima status samostojne kulturne delavke, od 1995 je članica ZDSLU. Doslej je ilustrirala 16 otroških knjig in slikanic. 1988 je ilustrirala za Kurirčka, od 1993 sodeluje v Cicibanu in Galebu 1994 je sodelovala pri Kekcu in od ustanovitve 1998 ilustrira revijo za predšolske otroke Cicido. V času od 1991 do 1998 je izšlo več razglednic in voščilnic z ilustracijami Mojce Cerjak, njene ilustracije se pojavljajo kot aplikacije na kasetah otroških pravljic oziroma na naslovnicah knjig, plakatov in gledaliških listov, med katerimi jih je nekaj sama oblikovala. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Pravljičnem koledarju Mladinske knjige za leto 1996 in 1998. Delež grafičnega oblikovanja vizualnih identitet Mojce Cerjak je vezan predvsem na podjetje Konus v Slovenskih Konjicah. Knjižne ilustracije: Kivinen, Kirst: Rojstni dan Pikapolonice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986 (Čebelica) Rainer, Meta: Zajček Skakalček. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 (Mala slikanica) Kivinen, Kirst: Zvezdni prah, pravljica za lahko noč. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991 (Deteljica) Milčinski, Fran: Zvezdica Zaspanka. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992 (Cicibanov vrtiljak) Prokofjeva, Sofja: Ne bom se opravičil. Celje: Mohorjeva družba, 1993 (Drobtinice) Gregorič, Erna: Dušica iz oblačka. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993 (Čebelica) Štampe-Žmavc, Bina: Popravljalnica igrač. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994 (Cicibanov vrtiljak) Bitenc, Janez: Oblaček Postopaček. Maribor: Obzorja, 1995 (Mlada obzorja) Gričnik, Anton: Noč ima svojo moč, Bog pa še večjo: Pohorje pripoveduje. Ljubljana: Kmečki glas, 1995 (Glasovi 8) Kunčič, Mirko: Kako so nastale kresnice. Celje: Mohorjeva družba, 1995 (Drobtinice) Malik, Jan: Žogica Nogica. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996 (Cicibanov vrtiljak) Čufer, Simona: O pravljici, ki se je izgubila. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996 (Čebelica) Osojnik, Melita: Zeleni škrat Ariel. Ljubljana: samozaložba, 1996 (zvočna kaseta) Zlatorog, ljudska pripovedka. Ljubljana: Sidarta, 1997 Vzhodno od sonca in zahodno od raja, norveška ljudska pravljica. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1998 (Velike slikanice) Hanuš, Barbara: Mali morski ježek in mala morska deklica. Ljubljana, DZS, 1998 Samostojne razstave 1985: demonstracija ABN (Arbeitsgruppe Babynahrung, Dunaj) 1986: Rathaus, Dunaj 1992: avtorska izložba Konzorcij Mladinske knjige, Ljubljana 1993: Likovni salon Celje Galerija Krka, Novo mesto Pionirska knjižnica Nova vas, Maribor Osnovna šola Ob Dravinji, Slovenske Konjice 1994: Galerija Ilirija, Ljubljana 1995: Knjižnica Bežigrad, Ljubljana Kosovelova knjižnica, Sežana Mestna knjižnica Marburg, Nemčija KUD Ljubljana (predstavitev škrata Ariela) 1996: Hotel Dravinja, Slovenske Konjice Kinderliteraturhaus, Dunaj Galerija Ars, Ljubljana Matična knjižnica, Žalec 1997: Pionirska knjižnica Rotovž, Maribor 1998: Mestna galerija Riemer, Slovenske Konjice Osnovna šola Ob Dravinji, Slovenske Konjice 1999: Pionirska knjižnica Nova vas, Maribor Skupinske razstave 1980: Unesco plakati Avstrija 1981: Plakati »Ja zu A« Avstrija (Dunaj, Linz, Salzburg) 1982: Visoka šola za uporabno umetnost, Dunaj Zlatno pero (Beograd, Sarajevo, Ljubljana) 1983: Galerie Stubenbastei, Dunaj 1984: Haus Bischoff, Dunaj (tkanine) Zlatno pero, Beograd 1985: Haus Bischoff, Dunaj 1986: Haus Bischoff, Dunaj Zlatno pero, Beograd 1987: JCA, Tokio 1988: Zlatno pero, Beograd 1993: 1. slovenski bienale ilustracije, Cankarjev dom, Ljubljana AK Celovec BIB, Bratislava 1994: Galerija Šivčeva hiša (stalna zbirka slovenskih ilustratorjev) 1995: 2. slovenski bienale ilustracije, Cankarjev dom, Ljubljana BIB, Bratislava Stalna zbirka ilustracij. Osnovna šola Frana Šaleškega Finžgarja, Lesce Stalna zbirka ilustracij, Bežigrajska knjižnica, Ljubljana 1996: Založba Mladinska knjiga na sejmih v Bolonji in Frankfurtu UNICEF, Ljubljana Stalna zbirka ilustracij. Osnovna šola dr. Pavla Lunačka, Šentrupert 1997: 3. slovenski bienale ilustracije, Cankarjev dom, Ljubljana BIB, Bratislava Matična knjižnica, Žalec 1998: 40 illustrators, New York Gallusova avkcijska razstava. Narodna galerija, Ljubljana Založba DZS na sejmu v Frankfurtu Nagrade in priznanja 1981 1982 1984 1988 1988 Plaketa Zlatno pero, Beograd Nagradna štipendija avstrijske vlade Priznanje Zlatno pero, Beograd Nagrada Radomir Stevič, Beograd Plaketa Zlatno pero, Beograd Summary TWO ARTISTIC REPRESENTATIONS OF GOLDENHORN (The Trenta valley folk tale) The article presents two various and very original representations of a Slovene folk tale about Goldenhorn. The authoress finds out that the painter Marija Vogelnik in her illustrations expresses a rich narration and trustfulness to a fine-art tradition. On the other hand Mojca Cerjak, with her lyrical coloured expression, has remoulded the old folk tale into a modern fairy tale with a spiritual landscape having a dominant role. IN MEMORIAM BRANKA JURCA 1914-1999 PISANJE JE ENA SAMA NEPOTEŠENOST Pisanje je ena sama nepotešenost, ki človeka vedno žene naprej in mu pri tem nikoli ne daje zadoščenja, da je zares dosegel svoj cilj,« je pisateljica Branka Jurca povedala v pogovoru z Jožetom Zupanom {Srečavanja, Karantanija 1998, portretne skice Melita Vovk). Je bila ta nepotešenost tista gonilna moč, iz katere je zajemala iz bogastva svoje duše in ga razdajala mladim? Potreba po pisanju se ji je prebudila po končanem učiteljišču. v času, ko je bila brez zaposlitve in je delala kot predica v tekstilni tovarni Erlich in drug. Želela si je napisati novelo o svoji sosedi. Napisala jo je na podstrešju v hiši, kjer je stanovala tudi njena prijateljica Silvira Tomasini. To novelo z naslovom Kristina je leta 1938 poslala v Sodobnost uredniku, pisatelju Ferdu Kozaku, ki ji je hitro odgovoril, da mu je novela všeč in naj se oglasi pri njem v Ljubljani. Ta vzpodbuda ji je dala zagon, po vojni je 1945. leta izšla knjiga novel Pod bičem, 1958 pa Stekleni grad. Da bi pisala za otroke, ni v tem času niti pomislila in še v prvih povojnih letih, ko jo je takratni urednik Cicibana Josip Ribičič vprašal, če ima tudi zanj kaj, še ni razmišljala o pisanju za najmlajše. Ta svet se je v njej zbudil šele kasneje, »ko sem rodila sina in hčer, se je pred mano razprl otroški svet kot dišeča vrtnica in je dehtel še in še. Vidite, temu svetu sem se odzvala in ni mi žal«, je povedala v pogovoru ob praznovanju osemdesetega rojstnega dne. Začetki njenega literarnega ustvarjanja za mladino segajo v petdeseta leta, v čas, ki so ga svojimi deli zaznamovale tri ustvarjalke, poleg nje še Ela Peroci in Kristina Brenkova, in so vsaka na svoj način vnesle nekaj novega v mladinsko književnost. Knjižni prvenec Branke Jurca je V pasti (Mladinska knjiga 1955, ilustracije Alenka Gerlovič). V knjigi so tri zgodbe Zaseda, Kanglica in V pasti. Nič čudnega ni, da je za svoje prve zgodbe (in novele za odrasle) zajela snov iz vojne. Ta je v njej pustila neizbrisen pečat: iz Maribora je ob prihodu nemške vojske pribežala v Ljubljano in se vključila v NOB, spomladi 1942 so jo odpeljali v Gonars, čez eno leto se je vrnila v Ljubljano in spet ilegalno delala, dokler je niso spet zaprli in jo septembra 1943 odpeljali v taborišče Ravensbrück. Od tu se je po vojni vračala domov v Maribor, vso pot so jo spremljale ruševine. Tudi Maribor, mesto njenega otroštva in mladosti, je bil v ruševinah. »V sanjah smo doživljali še vedno grozo preživelih let: nasilje, bili smo še vedno preganjani in doživljali smo pozicije preganjalcev, bili smo žrtve, želeli smo se maščevati... V tem in takem času sem doživljala otroštvo svojih otrok, otrok v šoli, v razredu, v hiši, na cesti, na trgu. In naenkrat me je prevzel ta prijazni otroški svet, ki ni vedel za morije, ki je hotel samo rasti, ki se je hotel samo krepiti, ki je iskal prostor na soncu.« Kot odmev na ta čas, ki je bil zaznamovan s strahom in nasiljem, je nastala knjiga teh štirih zgodb - V pasti. V središče je postavila otroke, ki pomagajo svojim staršem ilegalcem v okupirani Ljubljani, znajdejo se tudi takrat, ko odrasli ne vidijo rešitve. Na ta način je pisateljica otrokom vlivala zaupanje v svoje sposobnosti, z napetim dogajanjem pa jih je pritegnila k branju. K partizanskim zgodbam se je vračala tudi kasneje: Miško Poleno in njegov ognjeni krst (Mladinska knjiga 1966), Moj oče partizan (Mladinska knjiga 1978), Kdaj so bili partizani veseli (Borec 1986, il. A. Gošnik - Godec), Babičina resnična pravljica (Mladinska knjiga 1911), Javka v starem čevlju (Mladinska knjiga 1977) in God-ničev Runo in mali šnaucer Gogo {Prgišče zvezd. Mladinska knjiga 1980, ilustriral Milan Bizovičar), v tej zbirki sta pona- tisnjena tudi Miško poleno in njegov ognjeni krst in Gregec Kobilica, ki je prvič izšel pri Mladinski knjigi 1965. leta z ilustracijami Ivana Seljaka Čopiča. Gregec Kobilica je v sklopu vojnih zgodb njena najboljša pripoved, v kateri se je povzpela nad tradicionalno pripoved o vojni tematiki. Zgodba pripoveduje o dečku Nejcu (vojno pozna le iz pripovedovanja starejših), ki je na list narisal partizana in ga oživil, ta pa mu je pripovedoval zgodbo svojega življenja, kako je prišel med partizane in kako gaje zadela krogla v srce. Nejc je otrok našega časa in je tako kot toliko otrok, večkrat sam doma, ker sta starša v službi. Za izhodišče v tej zgodbi je pisateljica vzela prav to osamljenost. Nejc se igra in riše in si z močjo fantazije izriše svet, o katerem je slišal pripovedovati. V realnost ga postavi škrtanje ključa v vratih, neprevidno zamahne z roko in voda se razlije po njegovi risbi, da na listu ostane le še packa. Svet, ki si ga je risal v domišljiji, je tako živ, da ga oče potolaži z obljubo, da bosta poiskala hrast, pod katerim počiva Gregec s prestreljenim srcem. Nejčevo osamljenost in njegovo oživljanje risbe je pisateljica podala s tako pisateljsko močjo, da nas prepriča. Zgodba je psihološko dobro motivirana in tudi smrti ni mistificirala. Pisateljica je vedela, da otroci, ki vojne in smrti, ki je njen neločljivi del, ne poznajo iz lastne izkušnje, doživljajo drugače. Pisateljici je uspelo, daje izrisala vedro in prepričljivo osebnost. V tej zgodbi se srečamo še z eno posebnostjo pisateljice Branke Jurca, ki ji lahko sledimo skozi vsa njena dela, to je likovna predstavljivost zapisanega. Pisateljica opazuje stvari tako kot slikarji, le da podobe in občutja izriše z besedami. »Vselej pišem spodbujena s kakšnim resničnim doživetjem. To doživetje je tisto, ki me vznemiri, ki vzvalovi v meni in me spremlja, vse dokler ga ne opi- šem«, je povedala o sebi v nekem pogovoru. Doživetje materinstva je bila gotovo najmočnejša spodbuda, saj pravi, »otroka sta me potegnila s seboj. V svoj dan. V svojo noč. Živo, pristno in neposredno je v nemirnem, svetlem potoku steklo življenje njima dvema, bratcu in sestrici, in z njima dvema tudi nam vsem, domačim. V tistih letih seje potem tudi rodila moja prva mladinska knjiga — Bratec in sestrica.« Ta njena izpoved je lahko tudi kažipot, ki nas vodi med njenimi pripovedmi. Zelo veliko jih je, med prvo Bratec in sestrica (Mladinska knjiga 1956, ilustrirala Cita Potokar) in zadnjo 1 :Oza zajce (MK 1990, il. Marjanca Jemec - Božič) jih je skoraj 50, če se omejim samo na knjige, število zgodb pa je veliko večje. Kako poimenovati te njene pripovedi, namenjene najmlajšim? Zgodbe, kjer prepleta realnost s fantazijo, lahko imenujemo sodobne pravljice, saj se od klasičnih, ljudskih pravljic po mnogočem razlikujejo. Zgodbe, kakršne najdemo v knjigi/Inca Pomaranča (Mladinska knjiga 1983) z ilustracijami Marjance Jemec - Božič), pa niso pravljice, so kratki, igrivi zapisi o bistri deklici, ki svet vidi in doživlja po svoje in ga po svoje zna tudi ubescditi (npr. nove besede tvori po analogiji — tovor prevažajo tovorni vlaki, živino živinski in ljudi ljudinski; iz las se splete kito, dve kiti pa sta torej dva kita itd.), pisateljica pa zna tako tenkočutno prisluhniti tudi najnežnejšim vzgibom otrokove duše in to zapisati na tak način, da zgodba postane otrokova last, odraslega pa opozarja, kaj vse izgublja v hitrem življenjskem tempu, če otroku ne zna prisluhniti. V našo povojno literaturo seje Branka Jurca zapisala kot utemeljiteljica sodobne pravljice. V središče svojih pripovedi je postavila mestnega otroka, ki odrašča drugače kot vaški otroci, kakršne najdemo v predvojni literaturi. Odraščanje v mestu, kjer sta navadno zaposlena oba starša, otroci pa svoj dan preživijo med vrstniki v vrtcu ali ob babicah in dedkih, prinaša otrokom nove radosti in nove stiske. V majhnih stanovanjih so otroci utesnjeni in marsikdaj odraslim v napoto, zato si želijo prostor, kjer bi se lahko igrali {Naša soba iz zbirke Okoli in okoli), starši jih s pretirano skrbjo utesnjujejo {Majski sneg -deklici starši kratijo igranje rekoč, da ima slabo srce, sama pa dokaže, da zmore veliko več, kot si mislijo); so preveč zahtevni {Veselepesmi — starši menijo, da je njihova deklica čudežni otrok in od nje zahtevajo znanje jezikov in igranje na violino, na dan pa ji vro le žalostne pesmi); preslišijo otrokove želje (Mar-janka bi bila rada odrasla, »da bo delala enkrat v življenju, kar ji bo srce poželelo« in v svoji izsanjani hišici na morju to tudi počne; tudi Mižek frizer se odloči, da bo otroke strigel tako, kot bodo sami želeli, zato ne bodo jokali, kot je nekoč tudi sam); prisluhne otrokovi potrebi po starših (otroci napišejo mamici pisemce, da so šli od doma poiskat očeta — Po očeta)-, travme, ki jih otrok doživlja ob ločitvi staršev pa je opisala v pravljici Vrtnica. Pravljic, ki posegajo v družino in medsebojne odnose, je veliko. Gradi jih tako, da izhaja iz otroka in njegove potrebe po varnosti, sprejetosti, potrebi biti ljubljen, spoštovanju otrokove osebnosti; igra pa je tista sila, ki otroka oblikuje in spodbuja njegovo osebnostno rast, zato se pisateljica v svojih pravljica tolikokrat dotakne omejitev, ki jih postavljajo starši in so marsikdaj pretirane. Izhod iz take situacije ponudi otroku v fantaziji, tam je svoboden, tam je vse mogoče, je ustvarjalen in zadovoljen, zato se lahko spet vrne k staršem (v Marjanki Vseznalki podre njeno hišico ob morju vihar in jo postavi nazaj v njen dom), ki ne verjamejo, da so otroci živeli v svojem izsanjanem svetu, ki je veliki lepši in srečnejši in kamor se lahko vedno zatečejo. »Domišljija je dala otrokovi stiski krila, da se je mogel znova potrjevati«, je pisateljica rada poudarjala. Le pravljica Vrtnica je ena izmed redkih pravljic, kjer pisateljica pusti na široko odprta vrata v fantazijo in otroka ne pripelje nazaj v realnost, ker je zanj preveč boleča: deklica, ki doživlja huda trenja med staršema, se odloči, da bo postala ptička in odletela, dokler se ne bosta starša imela spet rada. Prosita jo, naj ostane doma, saj jo imata rada. Deklica čaka, srečnega trenutka sprave pa ne dočaka, zato se spremeni v vrtnico, ki na mizi žari in diha toplino v mrzel dom. Čaka, kdaj bo spet lahko postala deklica, njuna Tanja. Pravljica (čeprav najbrž to ni) je izredno impresivna, mojstrsko napisana, kljub liričnemu koncu pa pušča okus po grenkem, in ne prinaša odrešujočega in srečnega konca, kar je bistvo pravljic. Drug velik sklop njenih pravljic govori o otrocih in šoli. Branka Jurca je bila po poklicu učiteljica. Prvo službo je dobila po štirih letih brezposelnosti. Učila je v Sv. Jakobu v Slovenskih goricah drugi razred. V njem je bilo 84 otrok. Spominja se: »Razred gol. Miza in palica. Če otroci ne bodo ubogali, pa naj jih s palico po rokah ali po riti — je rekel nadučitelj. Jaz pa sem kmalu spoznala, da palica ne uči, da otroke mora in more naučiti marsičesa dobrega le zanimiva, vedra učiteljica,« se je spominjala. Po vojni je učila na osnovnih šolah v Ljubljani. To spoznanje iz prvih dni njenega učiteljevanja je tudi ključ za razumevanje pravljic in zgodb, ki govore o šoli. Dolga vrsta jih je, od prisrčne Uro nazaj (učenci so prestavili uro, ker je njihova ljuba »šica« zaspala) — v zbirki Beli konjič, MK 1964, ilustrirala Roža Piščanec), imeniten Hišnikov dan (hišnik je zaspal, razredi so sredi zime ostali mrzli, zato so se otroci medtem šli sankat in igrat) - izšla v zbirki Be/i konjič in kasneje v Čebelici (MK 1961) z ilustracijami Rože Piščanec; hudomušni Fic na sledi za tatom (hišnik je potarnal, da je na šoli tat, Fic pa se je zapodil za njim po ulici, ne da bi vedel, kaj išče, in ko se je vrnil, so v kleti našli ukradeno in obglodano klobaso); Ejka manjka - pripoved o povezanosti med učenci; Sneženi mož in otroci — pripoved o igri (na poti v šolo, ko ni časa za igro, otroci s kepami podrejo snežaka, po šoli pa ga spet naredijo) (antologija Prgišče zvezd, Mladinska knjiga 1980, ilustriral Milan Bizovičar) itd. Vse njene pripovedi, ki govorijo o šoli, so vedre, prijazne, hudomušne, šolo pokaže kot del otrokovega okolja, ki je prepleten z domom in v harmoniji z njim. V ta sklop sodi tudi slikanica Pionir sem — pionirka sem (Zveza prijateljev mladine 1982), ki govori o pionirski organizaciji in so jo prvošolci ob vstopu vanjo dobili za darilo. To sicer ni literarni tekst, vendar pa knjiga, ki je bila trdno vpeta v šolski sistem, ostaja dokument časa. Poleg teh je najmlajšim namenila še celo vrsto zgodb, ki govore o živalih: Čuj in Katka, Žrebiček brez potnega lista, Poredni zajček, Mama hrčica, kje si, Medved Medpolizal itd. Pisateljica ohranja distanco do živali, obenem pa otroku na nevsiljiv način pokaže, kakšen naj bo njegov odnos do živih bitij: žrebiček, ki je ostal brez mame, je potreben varstva, malim hrčkom morajo otroci poiskati mamo, da jih bo nahranila, poredni zajček pa ni poreden, poredna je le deklica, ki se je z zajčkom spoprijateljila in vse svoje nezgode in laži prevalila nanj. Ta poučna poanta, ki redkokdaj plane iz njenih zgodb, ni moteča, saj jo zna imenitno zakriti s humorjem in vedrino. Posebno mesto med njenimi deli ima avtobiografija Rodiš se samo enkrat, ki je izšla pri Mladinski knjigi 1972. leta z ilustracijami Boža Kosa. V pogovoru z Igorjem Bratožem ob pisateljičini osemdesetletnici je na vprašanje o pisateljskem zakonu (poročena je bila s pisateljem Ivanom Potrčem) povedala misel, ki se navezuje na to knjigo: »Ko sem prišla iz zdravilišča Dobrna z rokopisom Rodiš se samo enkrat, mi je, ko jo je prebral, rekel: Branka, to si pa res dobro napisala, najboljše, kar si napisala do zdaj.« Ni moj namen preverjati in ugotavljati, če to mnenje pisatelja Potrča res drži, za to bi bila potrebna obsežnejša študija in temeljitejši pretres vsega, kar je Branka Jurca napisala, prav gotovo pa to delo sodi med tista njena dela, ki o njej največ povedo in so na nek način tudi uvod v dela, ki jih je napisala za odraščajočo mladino, predvsem za roman Ko zorijo jagode. Če se ustavim najprej pri naslovu »Rodiš se samo enkrat« - razložila ga je na prvih straneh knjige in velikokrat tudi v pogovoru, ko so jo spraševali o njenem rojstnem dnevu. »Z letom mojega rojstva ni nič narobe (1914), narobe je z mesecem, narobe je z dnevom. Zase mislim, da sem se rodila aprila meseca, kakor trdi mama. V znamenju bika... Ko sem privekala na svet, mojega očeta ni bilo zraven. Tata je mater poslal rodit domov, v Koprivo, k Tišlerjevim, k mamini mami... No, moja mama je vedno trdila, da sem se rodila 27. aprila. V krstnem listu, ki človeka spremlja do smrti, pa je pisalo črno na belem, da sem se rodila 24. maja... Tako imam še danes dva rojstna dneva.« Ti citati so iz daljšega poglavja z istim naslovom, v njem izvemo, kako je z njenim rojstvom in krstom (Branka — to ni nobena svetnica, se je jezil župnik in ji dodal ime Danijela) in da je naslov tega poglavja obenem tudi naslov knjige. Za tem niza dogodke, ki so se ji vtisnili v spomin: obisk pri zdravniku, kjer je s svojo trmo spravila mamo v neprijeten položaj, selitev iz kraške vasice Kopriva v Maribor, kamor se je veliko Primorcev zateklo pred zlomom italijanske okupacije. Tu so se udinjali v raznih državnih službah, ki so bile osovražene. Delali so kot policaji, financarji, pazniki, orožniki. Njen oče je bil paznik in neponovljivo lepo je opisano vzdušje jutra, ko je zavita v pled čepela ob štedilniku in gledala, kako mama odpravlja očeta v službo, kako mu pomaga obleči uniformo in kako se z njo oče spreminja v drugega človeka. Opisuje otroške vragolije: kako sta z bratom ukradla sladkor, ga delila otrokom in so bili zato ves mesec brez njega, kako sta se z bratom igrala z vžigalicami in skoraj priklicala nesrečo, opisuje začetke šolanja (pisali so še na tablico s kamenčkom) pri šolskih sestrah (pri njih je bil pouk slovenski), prve uspehe in neuspehe, vključevanje otrok med orle, kar jih je ločevalo (imenitno je vpletla tudi zmerljivke, s katerimi sta se z bratom obkladala — Dvignite, orli, svoja ušesa, da vas svet Peter popelje v nebesa — in — Soko-lice opice, imajo rdeče jopice) vojno, piše o selitvah, govori o socialnih razlikah in pripoved zaključi z odraščanjem, z dekliškim hrepenenjem - biti lepa, imeti prstan, ki bi polepšal roko, imeti imeniten klobuk, čakati princa na konju... Pisateljica se nam v tej knjigi pokaže kot vedra ustvarjalka z velikim smislom za humor, ki se ponekod preveša že v ironijo. To vedrost je z ilustracijami poudaril tudi Božo Kos. V njeni pripovedi zaživi ob družini tudi predvojni Maribor, tisti, ki ga je ob koncu vojne, ko se je vrnila iz taborišča, zaman iskala. V knjigi najdemo eno izmed družin -njeno -, ki so se pred fašističnim nasiljem umaknile iz okupirane Primorske v Jugoslavijo in se s težavo prebijale iz meseca v mesec. Vendar pa vse tegobe, ki jih je kot otrok doživljala, pozlati z ljubeznijo, popotnico, ki jo je dobila doma za doto in jo je vse življenje tudi sama razdajala. Zato so njene pravljice in zgodbe tako igrive, polne življenjskega optimizma. Veruje v mladega človeka in je do njegovih napak prizanesljiva. To se vidi tudi v pripovedih Uhač in njegova druščina (Mladinska knjiga 1963) in Voh-Ijač in prepovedane skrivnosti (Mladinska knjiga 1966, obe je ilustriral Božo Kos). Junaki v teh dveh pripovedih so odraščajoči šestošolci in sedmošolci. V obeh zgodbah je dogajanje postavila v leta, ko se otroci začenjajo trgati od doma, ko iščejo potrditev med vrstniki. Močan element je v tem času razred, zato je pisateljica v obeh zgodbah dogajanje postavila v ta okvir. V Uhaču in njegovi druščini je opisala igro (trganje avtomobilskih značk in njihovo zbiranje), ki se že preveša v kaznivo dejanje, v Vohlja-ču pa je prikazala tatinsko skupino, ki se vedno bolj pogreza v »prepovedane skrivnosti«. V prvem delu je primer razrešila razredničarka (»Ali ne bi mogli zbirati nekaj drugega, če ste že morali nekaj zbirati?«) in jim pozornost preusmerila drugam, vendar šele potem, ko so se od svojih značk poslovili) v Vohljačih, ki so že globlje zabredli, pa je posamezne like vodila iz situacije v situacijo tako, da so ob njih dozorevali in spoznali, kje je meja med dobrim in zlim, kaj je moralno in kaj ni. Največji razvoj doživi glavni junak, ki se je odtujil svojim prijateljem, ker ga je pritegnil starejši in bolj izkušen fant, ki ga je vpeljal v svoje tatinske posle. Zelo tenkočutno je opisano, kako »iz malega raste veliko« in kako si fant želi, da bi postal spet čist, da bi se vrnil v družbo pravih prijateljev, ki jih je zapustil. Pisateljica, ki veruje v dobro in zaupa mladim, ni mogla dopustiti, da bi se zgodba nesrečno končala. V glavnemu junaku je skozi zgodbo zgradila zdravo jedro in duhovno moč, daje bil sposoben svoje napake priznati in se vrniti na pravo pot. Fanta, ki mu je namenjena negativna vloga, opraviči z neurejenimi domačimi razmerami in poskrbi tudi zanj, da pri sorodnikih najde drugi dom in življenjsko perspektivo. Tako mladim vliva zaupanje, da zmorejo stopiti na pravo pot, če to zares hočejo. V romanu Ko zorijo jagode (Mladinska knjiga 1976, ilustracije Melita Vovk Štih) pa je v odraščanju svojih junakov posegla še za stopničko više. Junakinja je osmošolka in je zrasla do tiste življenjske zrelosti, s katero se konča avtobiografija Rodiš se samo enkrat. Na vprašanje Jožeta Zupana, če je v romanu utrip njenega pubertetnega dozorevanja ali dozorevanja hčerke, je odgovorila, da ne. Roman je pisala iz izkušnje sodobnih najstnikov. Napisala je roman o prebujanju prve ljubezni, o preobrazbi, ko se dekle zave svoje ženskosti. Svoji junakinji je dala ime Jagoda, ime čudovito dišečega in sladkega gozdnega sadeža, ki je lahko tudi sinonim za krhkost. Če ga ne utrgaš nežno, se poškoduje. Roman je pisan v prvi osebi, kar ustvarja pri bralcu intimen občutek povezanosti z junakinjo, ki nas vodi v svoj svet razmišljanja, doživljanja in odzivanja v različnih življenjskih situacijah, ob tem pa spoznavamo tudi njeno družino, prijatelje, šolo in širše socialno okolje (junakinja raste tudi v socialno čutečo žensko, ki je pripravljena pomagati ljudem v stiski) in seveda malce starejšega fanta, v katerega je zaljubljena. Pisateljica pripoveduje zgodbo s pozicije ženskega doživljanja prve ljubezni. Jagodo nam v prizoru, ki je vrh romana, prikaže kot zrelo mlado bitje, ki se zaveda odgovornosti, ki jo prinaša spolni odnos. Tako je pisateljica tudi v tem romanu potrdila svojo veliko vero v mlade, ki jim je vedno zaupala. Knjiga seje odraščajočim hitro priljubila in se uvrstila med Zlate knjige. Filmska kritičarka Stanka Godnič je ob izidu knjige opozorila na pisateljičino posebno sposobnost likovnega izražanja. » Tej Jagodini obdarjenosti je lucidno prilagodila svoj pisateljski izraz. Preveva in označuje ga vizualna senzibilnost Jagoda doživlja svoj realni, pa tudi čust veni milje likovno; na ta način je pisate Ijica postala nekakšna besedna slikarka Opisi realnih in domišljijskih dimenzij pripovedi so skorajda bolj naslikani kot povedani, v njih zaživi vsakdanji utrip Ljubljane, v njih se razprostro njene vizionarske dimenzije prvih ljubezensko prežetih majskih noči.« Godničeva je ob izidu tudi zapisala, daje to tekst, ki kliče po ekranizaciji. Jagoda je res prišla na filmsko platno, film pa je režiral Rajko Ranfl. Roman je doživel tudi gledališko priredbo — Jagode še vedno zorijo. Napisala jo je Karmen Naraks, igrali pa so jo na osnovni šoli v Žalcu (podatek je iz članka ob pisateljičini osemdesetletnici, Igor Bratož, Delo 1994). Poleg Ranflovega filma Ko zorijo jagode in Vukotičeve risanke Gregec Kobilica, je na televizijske ekrane našlo pot še več njenih del: Miško Poleno in njegov ognjeni krst, Babičina pravljica, Čudovita stenska ura (Milena Ogorevc), itd. Jože Vozny je pripravil lutkovno igrico Beli konjič, Edi Majaron za lutkovno gledališče v Mostarju Gregca Kobilico, in za lutkovno gledališče v Zagrebu Imeniten rojstni dan. Zelo veliko njenih del je bilo predvajanih tudi na radiu - to, kar je šlo v eter, bo še potrebno zbrati in ovrednoti. Pisateljica Branka Jurca, od nje smo se na ljubljanskih Žalah poslovili malo pred njenim 85. rojstnim dnevom, bo s svojimi deli, ki so polni vedrine in življenjskega optimizma, ostala del naše literarne zgodovine. Ostaja njena bralna značka, ostaja spomin med ljudmi, ki jih je v času njihovega šolanja obiskovala ob podelitvah bralnih značk (kdo ve, če si je beležila te obiske po šolah, njihovo število bi bilo prav gotovo veličastno), ostajajo vse njene zgodbe in pravljice, tiste, ki so dokument časa in tiste, ki časa ne priznavajo in bodo doživljale vedno nove in nove ponatise. Ostajajo nagrade in priznanja, ki jih je prijela za svoje delo: Levstikova nagrada za leto 1960, plaketa partizanskega kurirja 1976, priznanje Zlata knjiga 1980 in Trubarjevo priznanje 1984. Ostajajo neštete risbice in drugi drobni spominki, ki so ji jih podarili šolarji v spomin na prijazna srečanja,saj jim je na vsakem podarila del sebe, svojega optimizma ter vere in zaupanja v mlade; ostaja sled njene uredniške roke v Cicibanu in reviji Otrok in družina. Veliko je še sledi, ki jih je zapustila. Literarni zgodovinarji bodo ovrednotili njeno delo, neodvisno od tega mnenja pa bodo živele njene slikanice in knjige za odraščajoče, ki so si jih mladi prisvojili. Priljubljenost svojih del med mladimi je doživela tudi sama, zato ni čudno, da je ob svoji osemdesetletnici izrekla: »Življenja, ki sem ga živela, mi ni žal.« Marinka Svetina POGLED NA SVOJE DELO Maja Novak ZAKAJ NARISATI DREVO Prepričevali vas bodo (zlasti v mentorskih delavnicah ali delavnicah kreativnega pisanja (da sta pri besednem ustvarjanju »kako« in »zakaj« neločljivo povezana. Tega skoraj ne morem verjeti. »Kako« je preprosto. Eden od mojih najljubših pisateljev za mladino in odrasle Terry Pratchett tako opisuje avstralskega aborigina, ki slika na skalo: »...kakor da bi nekdo risal drevesa in začel z običajnim zelenim oblakom na palici in to pilil, pa pilil nekoliko bolj, pa poiskal tiste drobne zasuke v črti, ki govorijo: drevo, in pilil te, dokler ne ostane ena sama črta, ki pravi: DREVO.« Te avtorjeve besede je zanesljivo mogoče s pridom uporabiti tudi v književnosti in kar se mene tiče, bi se vsaka literarna delavnica lahko začela z njimi (ter se v istem trenutku brez škode končala). Menim, da Pratchettov obrtniški recept še zlasti velja za mladinsko leposlovje, saj so, tako vsaj domnevam, prav otroci v najrosnejših letih osupljivo nadarjeni za instinktivno, četudi morda nezavedno prepoznavanje in razbiranje simbolnega v literaturi ter se jim zdi vsaka druga besedna navlaka odveč. Morebitna izjema pri tem je humor, ki ga mladi po srcu pač obožujemo, res pa je tudi, da je v vsaki učinkoviti šali nekaj arhetipskega, zato morda v tem primeru o izjemi sploh ne moremo govoriti. »Kako« je torej preprosto, seveda pa nočem trditi, da je... lahko. V nasprotju s povedanim nikakor ne morem najti obče veljavnega odgovora na vprašanje: »Zakaj?« Le zakaj se toliko pisateljev z mano vred muči, nemalokrat celo za ceno lagodnega preživetja ali duševnega miru, da bi z eno potezo narisali živo drevo? Ne vem. Že prav: moje življenje je bilo zmerom zaznamovano s knjigami. Sorodnikom dolgujem, če drugega ne, vsaj zahvalo, da so mi bile vedno na voljo v neizmernih količinah. Knjižne platnice so bile malone prvo, kar sem zagledala, ko sem se kot dojenček naučila osre-dotočati in usmerjati pogled. Brati sem znala pri treh; Antigono sem prvič prebrala pri devetih, kar sicer še ne pomeni, da sem jo razumela (vendar sem si jo zapomnila in jo, če smem tako reči, uskladiščila v spominu do trenutka, ko sem se ji lahko še drugače približala). V vseh stanovanjih, kar sem jih zamenjala do današnjega dne, in bilo jih je mnogo, so ljudi obkrožale police, ki so se šibile pod knjigami. Ljudje so prihajali in odhajali in to, kdo se je znašel ob meni, pa koliko časa se je v moji družbi zadržal, je bilo večinoma odvisno od slučaja, onkraj moje volje. Na knjigah, ki sem jih jemala v roke, pa ni bilo nič naključnega. Še preden sem jih odprla, sem nekako vedela, da so mi bile namenjene. štiri leta nazaj me je knjiga rešila pred tem, da bi me izselili iz meni tako ljubega ljubljanskega brloga, v katerem prebivam še danes. Zamujala sem s plačilom stanarine in tako mi je nekega jutra na vrata potrkal možakar v modrem delovnem pajacu in z vrtalnim strojem v rokah. Bila sem še v pižami, zunaj je ležala slavna mestna megla in ura je bila vsaj zame nekrščansko zgodnja. »Poslala me je šefica recepcije, da ti zamenjam ključavnico, zato, da ne boš več mogla v svojo sobo, dokler ne poravnaš najemnine,« je oznanil moj hišnik. Ker pa je bil tako kakor vsi drugi uslužbenci v mojem hotelu dobrega srca, je v isti sapi dodal: »Vseeno pa ne bom začel vrtati, dokler ne stopiš do šefice in se ne pomeniš z njo.« Šefica recepcije je z razumevanjem, na kakršnega pri slovenskih založnikih zlepa ne naletim, prisluhnila mojim ža-lostinkam o avtorskih honorarjih, ki da bi jih bila morala po pogodbi že zdavnaj prejeti, pa jih še nisem, in s straho-spoštovanjem dahnila: »A pisateljica da si? A potem se spoznaš na knjige? A mi potem znaš povedati, kje bi za hčerko, ki hodi k bralni znački, staknila knjigo Klatimaček Grof? V vseh knjižnicah sem jo iskala, pa zaman ...« V skladu z dramaturškimi pravili, kakršna poznamo iz pravljic, se je Klatimaček Grof natanko tedaj pretegoval enajst nadstropij više, na moji nočni omarici, saj sem knjigo Eveline Umek s tem naslovom nekaj dni poprej videla pri hčeri v Novi Gorici in sem si jo izposodila, ker me je tako kakor vedno pač zanimalo, kaj v njej piše. Tako se je med mano in šefico recepcije spletlo skoraj prijateljsko razmerje, ki temelji na tihem dogovoru: ti meni knjige, jaz pa bom tebi pogledala skoz prste, kadar zategadelj, ker tvoji dolžniki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, ti ne boš mogla pravočasno izpolniti svojih. Zveni skoraj tako kakor tisti verz o dolžnikih iz očenaša. Ali pa je, gledano skoz strožja očala, to samo na moč banalna anekdota... ? Sumim, da je skoznjo kljub vsemu mogoče vsaj delno razvozlati skrivnost sile, ki me prav neusmiljeno priganja, da spet in spet sedam za računalnik. Za menjavo med enakopravnimi partnerji gre. Od malih nog sem si želela, da bi to ali ono, kar me je s svojo lepoto očaralo (pa naj so to bili zlati žeblji popoldanskega sonca na morski gladini, Monetova olja rouenske katedrale, Verdijev Rek-viem ali sijajna zgodba (pokazala drugim in z njimi delila svoje navdušenje; drugi pa naj bi mi v zameno za to, kar jim kažem, nudili tisto, kar sem poleg zamaknjenosti nad lepoto še potrebovala. Žal je bil dolgo le malokdo pripravljen pristati na ta tako rekoč marksističen daj-dam. Ampak bila sem trmast otrok in nisem se dala. In bolj ko sem odraščala, manj pomemben se mi je zdel goli eksistencialni vidik tako zamišljene družbene pogodbe, čedalje glasnejša pa je postajala notranja nuja, da bi z drugimi razdelila lepoto zato, ker me pogosto prevzame do mere, ko začutim, da je je samo zame preveč: da je en sam človek kratko in malo ne more prenesti. Lepota, pravi Rilke, je groznega komaj še znosen začetek; vsak angel je strašen. Še danes trdno verjamem, da bi moral vsakdo od rojstva do smrti početi le tisto, kar ga zares veseli in kar zaradi zadoščenja, ki ga občuti ob svojem početju, prej ko slej dobro opravlja. (Brez zlaga-nega posipanja s pepelom priznavam, da je v mojem primeru pisanje edino, čemur sem... noja... recimo... zašilo kos. Ampak upanje, da mi bo nekega dne šlo bolje izpod rok, še ostaja.) Zagotovo bi bili v tako urejeni družbi vsi ljudje duhovno, najverjetneje pa tudi materialno bogatejši, najpomembnejše pri vsem tem pa je dejstvo, da bi se tako človeško življenje iz napornega in pogosto zagrenjenega pehanja za ljubim kruhkom spremenilo v osmišljeno bivanje, tako polno, da bi njegova lepota kipela čez rob. Najbrž se v hrabrih novih časih, v katere smo se pred slabim desetletjem morda prenagljeno podali, zdi ta ideal bolj oddaljen kot kdajkoli prej. Vseeno verjamem (ker hočem verjeti), da ga bo nekega dne mogoče uresničiti. Do takrat pa... ... do takrat pa bi moral biti vsak pisec pošten, ne samoljuben, ne preračunljiv, ne nagnjen k cenenemu poli-tikantskemu soljenju pameti, kakor se zdaj na Slovenskem kaj rado dogaja; namesto tega bi se moral vsako budno uro z iskreno občuteno skromnostjo zahvaljevati spletu ugodnih okoliščin ali sojenicam ali bogu (naj bog je oni ali ta, bi ob tem rekel Shelley), ker je vsaj njemu naklonil skoz delo živeti tako, kot bi morali vsi, pa večini na žalost ni dano. Kajpak imam v mislih osebno poštenje in skromnost pisatelja kot posameznika, ne tega, da bi smelo tisto pičlo gmotno družbeno priznanje za njegov trud tudi v prihodnje znova in znova tako ponižujoče zamujati. Zase krepko sumim, da sem hedonist, čeprav mi pregovorna med in mleko načeloma nista kaj prida mar; vendar ne morem brez uživaške radosti in občutka moči, ki me navdata, kadar ugotovim, da se mi pod prsti na tipkovnici računalnika poraja nekaj res lepega. V primerjavi s tekstilnimi delavkami v nočni izmeni ali čakajočimi na borzi nezaposlenih imam pač nezaslišano srečo. Torej poskušam po svojih najboljših močeh risati drevesa, da bi jih pokazala drugim. Seveda se zavedam, da vse našteto mogoče velja samo zame. Kaj žene moje stanovske kolege k ustvarjanju, ne vem, niti mi, po pravici povedano, tuhtanje o tem ne krati spanca: zadostuje mi, da me sadovi njihovega dela razveseljujejo, saj resnično žlahtna kreacija prej ko slej postane neodvisna od svojega tvorca (ali njegovih skrivnih namenov) in zaživi svoje lastno življenje. In seveda sem do danes že dodobra spoznala, daje vse to silno preprosto, ni pa... lahko. IBBY NOVICE 2. APRIL - MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE IBBY - Mednarodna zveza za mladinsko književnost je na pobudo pisateljice in novinarke Jelle Lepman sklenila, da se en dan v letu posveti knjigam za otroke in se proglasi za Mednarodni dan knjig za otroke. Za ta dan je izbrala 2. april, rojstni dan velikega pravljičarja Hansa Christiana Ander-sena, danskega rodu, ki pa so ga otroci širom po svetu sprejeli za svojega. Že kmalu po izidu prvega zvezka Ander-senovih pravljic leta 1835 se je njihov sloves začel širiti po svetu in prevajali so jih v številne jezike. Tudi Slovenci smo jih kmalu spoznali, saj sta nam jih nekaj prevedla Fran Erjavec in Fran Levstik že v letih 1858/59. Čar in umetniška moč Andersenovih pravljic se kažeta v dejstvu, da jih lahko z velikim užitkom beremo vse življenje. Andersenove pravljice so večni izziv še posebej za ilustratorje. Nenehno izhajajo tako po svetu kot pri nas posamezne pravljice in zbirke, ki jih bogatijo likovne predstave najvidnejših svetovnih ilustratorjev. Prelep, duhovit, fantastičen, bridek, skrivnosten in vsakdanji svet, o katerem Andersen v pravljicah govori, so pri nas likovno upodobili naši najboljši ilustratorji, med njimi: Hinko Smrekar, Milan Vojsk, Marija Vogelnik, Evgen Sajovic, Jože Ciuha, Marlenka Stupica, Kostja Gatnik, Srečo Papič, Kamila Vol-čanšek, Marjeta Cvetko in Marija Lucija Stupica. Marija Lucija Stupica je ilustrirala Kraljično na zrnu graha, Leteči kovček. Malo morsko deklico, Svinjskega pastirja ter Pastirico in dimnikarja, pravljice, ki so izšle kot samostojne slikanice. Leta 1998 je izšla pri Mladinski knjigi zbirka šestindvajsetih Andersenovih pravljic, ki jih je Silvana Orel Kos prvič prevedla neposredno iz danskega izvirnika, zelo izvirno pa jih je ilustrirala Marija Lucija Stupica . Ob Mednarodnem dnevu knjig za otroke, ki ga praznujemo že od leta 1967, obkroži svet poslanica s posebnim sporočilom, ki naj mlade zbliža s knjigami. Poslanico vsako leto pripravi ena od nacionalnih sekcij IBBY. Slovenci smo doslej imeli že tri avtorje, ki so napisali poslanico. Leta 1968, ko smo drugič praznovali Mednarodni dan knjig za otroke, je napisal poslanico otrokom vsega sveta pisatelj France Bevk. V poslanici je izrazil željo, »...Naj bo dan otroške knjige kot sonce, ki razsiplje žarke na ves svet in osreči slehernega otroka!« Leta 1970 je pisateljica Ela Peroci v svoji poslanici vsem otrokom sveta zapisala: »...Ob mednarodnem dnevu mladinske književnosti želim, da bi vsem otrokom sveta odpirale okna in okenca v svet in v človeško življenje najlepše knjige in da bi prav te knjige speljale tudi poti od človeka do človeka, mu prinesle srečo in mir, iz dežele v deželo, po vsem svetu.« Leta 1997 je pesnik Boris A. Novak napisal poslanico: Otroštvo svetlobe in sence, poslanico, kot je sam zapisal, » ...uglašeno kot pesem, kot odo neskončni ustvarjalni zmožnosti stejo prehitro! Od tega je odvisna pri- otrok... Zaradi odgovornosti do usode hodnost tega našega edinega sveta.« otrok in prihodnosti našega edinega Poslanico Borisa A. Novaka, katere mo- sveta...«je pesem dopolnil in zaključil to je bil: Otroštvo je poezija življenja, z besedami: » ... Naj torej ta poslanica o Poezija je otroštvo sveta, je likovno dopol- ustvarjainosti otrok izzveni tudi kot za- nil ilustrator Matjaž Schmidt, govor njihove temeljne pravice do igre. Avtorja letošnje poslanice ob Medna- In kot skrajno resno opozorilo odraslim, rodnem dnevu knjig za otroke: Moja ki njihovo otroštvo spreminjajo v pekel: knjiga, moja ljubezen sta španski pisatelj storimo vse, kar je v naših močeh, da se Miguel Angel Fernandez-Pacheco in trpljenje otrok neha! Da otroci ne odra- španski ilustrator Javier Serrano. Tanja Pogačar POSLANICA OB 2. APRILU 1999 IBBY, Mednarodna zveza za mladinsko književnost, je zaupala pokroviteljstvo letošnjega Mednarodnega dne knjig za otroke španski sekciji IBBY. Poslanico: Moja knjiga, moja ljubezen je v slovenščino prevedel pesnik Boris A. Novak. Miguel A. Fernändez-Pacheco MOJA KNJIGA, MOJA LJUBEZEN Vem, da si zelo stara, da šteješ že tisoče in tisoče let. Vem, da tvoje srce utripa vsepovsod po svetu, tisočmilijonkrat izročeno v stotisoč knjižnicah. Vem, da si bila tolikokrat prepovedana in tolikokrat sežgana. In vendar te ljubim, kot bi bila rojena včeraj, kot bi bila samo moja in kot bi bilo tvoje življenje odvisno le od mene. In kako naj bi te ne ljubil, če sem pa tako dolgo živel od tvoje svetlobe in tvoje sence, če sem pa tolikokrat sanjal s tabo v naročju, če sem pa, zahvaljujoč tebi, pobegnil pred bolečino in se soočil s krivico, če si pa na koncu zgostila ves moj spomin in, celo več, ves spomin mojega rodu! Zato čutim, da te ljubim že od otroštva in da te bom ljubil na vekomaj. Zato vpijem, da si ti najboljše orodje za mojo svobodo in za svobodo vseh. Najbrž sem videti malce zanesen in priznam, da se ljudje posmihajo, ko poslušajo take reči... vendar je taka usoda nas zaljubljencev. Resnično se nimam česa sramovati, temveč sem ponosen na vse nespečne noči, ki sem jih prebedel ob tvoji strani... Na ta vznemirjeni drget vsakič, kadar te odkrijem... Na žalost, ko te izgubim, in veselje, ko te znova najdem, in celo na tesnobo, ki me navda, če nisi pri roki. Priznam, da sem zaslepljen od strasti, če trdim, da si med vsemi stvaritvami človeštva ti najboljša in najlepša, moja knjiga, moja ljubezen... Prevedel Boris A. Novak ODMEVI NA DOGODKE SIMPOZIJ O EVROPSKI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI Od 13. do 17. maja 1998 je bil v avstrijskem Stadschlainingu, v okviru avstrijskega Centra za mir in razreševanje konfliktov simpozij o evropski mladinski književnosti {Common Themes in European Children's Literature), ki se ga je udeležilo 35 strokovnjakov za področje iz vseh evropskih držav. Največ udeležencev je bilo iz države gostiteljice; poleg predstojnice dunajskega inštituta za raziskovanje mladinske književnosti {Internationales Institut für Jugendliteratur und Leseforschung) K. Sollat se je posveta udeležilo več uslužbencev ministrstev, med njimi P. Schneck, predsednik komisije za dodeljevanje Andersenove nagrade. Druga po zastopanosti je bila Velika Britanija; med britanskimi univerzitetnimi strokovnjaki smo zasledil znana imena — kot sta M. Meek in G Fox. Sicer pa je posvetovanje nefor malno vodila P. Cotton (univerza King ston), avtorica zbirke Evropska slikanica-, zbirka je bila tudi osrednji predmet tro-dnevne razprave. Med bolj zanimivimi strokovnjaki velja opozoriti na raziskovalko frankfurtskega inštituta E. 0'Sul-livan, na C. Poesio iz Italije (sodelujočo pri organizaciji bolonjskega sejma), mlajšega strokovnjaka M. Zajaca iz Poljske ter L. Kareland (švedski literarnovedni inštitut). Posvetovanja se je z izvirnim prispevkom {Opredelitve in predstavitve otroštva v sodobni slovenski mladinski književnosti, TipoloSoki oris) udeležil tudi I. Saksida; referat je nastal v sodelovanju s slovensko sekcijo IBBY. Prvi dan posvetovanja je potekal v znamenju »evropske slikanice«. P. Cotton je predstavila prve zamisli za nastanek projekta Evropska slikanica, zbirke, ki je nastala zato, da bi se določena skupina knjig uporabljala v vseh evropskih državah. Projekt je nastajal od 1. 1993, ko je v italijanskem Frascatiju potekal posvet o evropskih dimenzijah izobraževanja ter se nadaljeval v okviru simpozija v Douaiju (1996). Na omenjeni podlagi se je oblikovala zbirka kvalitetnih slikanic držav evropske skupnosti in Švice, ki so jih izbrali eksperti za mladinsko književnost. Vsaka država se je predstavila s po eno knjigo v ma-ternem jeziku, Belgija je prispevala dve. Velika Britanija pa štiri slikanice (Wales, Anglija, Severna Irska, Škotska). Temeljni cilj — »udejanjati evropsko dimenzijo v osnovnem izobraževanju« — se je dopolnjeval z vprašanji uporabnosti slikanice v šoli ter s ponovnim preverjanjem izbora. Zbirko spremlja tudi priročnik za učitelje ter kaseta z zvočnimi primeri, katere cilj je razvijati otrokovo poslušanje jezikov. Četudi otrok jezika ne razume, je zanj svojevrstna (estetska) informacija že zven tujega jezika. Posvetovanje je bilo namenjeno tudi predstavitvi dela s slikanicami v šoli. Predstavitev je podala finska učiteljica Lilian Kjellman, ob tem pa opozorila na nekatere specialnodidaktične prijeme, ki jih naša didaktika že pozna (npr. napovedovanje zgodbe na podlagi naslova in ilustracij, likovno oblikovanje dogajal- nega prostora in likov, poslušanje besedila, utemeljevanje lastnega mnenja, medbesedilne primerjave, medpredmet-ne povezave). Udeleženci evropskih držav, ki so v zbirko prispevali primere slikanic, so izbor pojasnili in slikanico še enkrat na kratko predstavili. Zanimivi so tudi prvi rezultati dela z zbirko Evropska slikanica: — učitelji in učenci so se veliko naučili o Evropi in o njeni mladinski literaturi, — ponovno so se sprožile razprave o kurikulih, zlasti o razmerju med književnostjo, opismenjevanjem in drugimi predmeti, — otroci so bili nad knjigami navdušeni, — v projekt so vključevali otroke različnih starosti ter starše. Popoldanski del prvega dne posvetovanja je bil namenjen predvsem predstavitvam književnosti držav, ki niso v Evropski skupnosti. Referenti so večinoma predstavljali slikanice oz. drugo mladinsko književnost, problemskih referatov je bilo manj. Posebej zanimiv je bil prispevek A. Adamik Jaszo o podobi Nemcev v madžarski literaturi za mladostnike. E. O'Sullivan se je posvetila problematiki prevajanja slikanic z naslednjega izhodišča: »pri prevajanju je bistveno upoštevati povezave med ilustracijo in besedilom«. Na primerih je pokazala, kako svojevoljne so lahko priredbe slikanic, ki prevod spremenijo v povsem novo besedilo. O razmerju med besedilom in sliko je spregovoril tudi S. Maruiot z ulsterske univerze: besedilo lahko slikovni material (1.) podpira, (2.) komentira, (3.) mu nasprotuje (4.) pripoveduje nekaj povsem drugega. Spregovoril je tudi o ideološkosti v slikanici, in sicer na ravni morale, družbenih sporočil ter etike. Kot stranpot tovrstnih tenzij je označil didaktizem, pridigarstvo ali »nasmejane« otroke, kar vse ponuja privid urejenosti sveta. Temu nasprotne so slikanice z zastrtim sporočilom, ki prinašajo tudi teme osamljenosti, varstva okolja, vojne ipd. Obravnava evropskih slikanic na posvetovanju potemtakem kaže zanimive vzporednice s sodobno slovensko vedo o mladinski književnosti in njenem bralcu. Povedno je, da na simpoziju ni bilo govora o nikakršnih »integracijah« književnosti in naravoslovja, tudi trdnega razmejevanja na starostne skupine ni bilo opaziti. Med medpredmetnimi povezavami so referenti poudarjali predvsem umeščenost književnosti v kulturo, jezik, deloma še zgodovino in geografijo, predvsem pa je bilo poudarjeno stališče, da je literatura avtonomen svet, namenjen spontanemu otroškemu doživetju. Slikanice naj bi bile, po besedah C. Poesio, namenjene vsem otrokom! Pa ne otrokom, lahko dodamo k tej misli. Simpozij je bil tudi odlična priložnost za razgled po evropskem slikaniškem dogajanju ter po nagradah. Opozoriti velja na izjemno raznovrstnost likovnih slogov in »zgodbic«, ki jih prinašajo slikanice. V okviru otroške književnosti najdemo tako predelave klasičnih pravljic kot slikanice o »literarnosti« (slikanica o slikanici), o filmu (slikanica o otroštvu F. Fellinija), vojni, smrti, slikanice brez besedila, slikanice z miniaturnimi sličicami ipd. Kot sklepno zanimivost lahko zapišemo podatek, daje avstrijska delegacija v posebni publikaciji predstavila knjige, ki so prejele avstrijsko nagrado za mladinsko književnost. Med nagrajenci je tudi ilustratorka Mojca Osojnik (za knjigo To je Emst, Celovec, Drava). Igor Saksida OKO BESEDE 1998 IN PODELITEV VEČERNICE Podjetje za promocijo kulture FRANC-FRANC, ki ga predstavljata pisatelj Feri Lainšček in profesor Franci Just, je v Murski Soboti v času od 19. do 21. novembra priredilo že 3. tradicionalno Srečanje mladinskih pisateljev Oko besede 1998. Prvi dan Srečanja je bil letos namenjen radijski igri. Uredništvo igranega programa Radia Slovenije je pripravilo in izvedlo delavnico, na kateri sta Aleš Jan in Igor Likar, ki jo je duhovito poimenoval »Uho besede«, nazorno predstavila zakonitosti, značilnosti in posebnosti radijskega medija. Predvajanje in komentiranje izbranih odlomkov iz radijskih iger za otroke je bilo žlahtno dopolnilo povedanemu. V soboškem gradu je bila zvečer otvoritev razstave knjig finalistov za nagrado večernica, ki jo je pripravila Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Med pet najboljših literarnih del, ki so izšla v lanskem letu, je strokovna žirija uvrstila naslednja dela: — Dekleva, Milan: A so kremšnite nevarne. Ilustr. Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Zavri). — Jesih, Milan: Štiri igre za otroke. Cesarjeva nova oblačila. Deseti raček. Kronan norec. Zvezda in srce. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Mladi oder). — Muck, Desa: Lažniva Suzi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Knji-gožer). — Rozman, Andrej Roza: Skrivnost špurkov. Ilustr. Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska Knjiga, 1997. (Pi-sanice). — Vidmar, Janja: Moj prijatelj Arnold'. mladinski roman po istoimenski TV nadaljevanki. Ljubljana: DZS, 1997. (Dober dan, roman!). Večernico je prejela pisateljica Desa Muck za knjigo Lažniva Suzi. Večernico, nagrado za najboljše slovensko mladinsko literarno delo, v sodelovanju s Podjetjem za promocijo kulture Franc-Franc iz Murske Sobote podeljuje Časopisno-založniško podjetje Večer iz Maribora. Nagrada je bila prvič podeljena leta 1997, in sicer pesniku Tonetu Pavčku za pesniško zbirko Majnice: fu-laste pesmi. V imenu članov žirije za nagrado večernica, dr. Igorja Sakside (na predlog Podjetja za promocijo kulture FrancFranc), Milana Vincetiča (na predlog Društva slovenskih pisateljev), Darke Tancer-Kajnih (na predlog revije Otrok in knjiga), Tilke Jamnik (na predlog Zveze bibliotekarskih društev Slovenije in Slovenske sekcije IBBY) in Melite Forstnerič-Hajnšek (na predlog ČZP Večer), je predsednik žirije dr. Igor Saksida proglasil letošnjo nagrajenko, odlično in priljubljeno mladinsko pisateljico Deso Muck. Svečana podelitev nagrade je bila drugega dne Srečanja v kinodvorani, ki so jo učenci napolnili do zadnjega kotička. Najprej je lutkovno gledališče Pupila izvedlo gledališko-scenski dogodek »Belerofont in Pegaz«, nato so murskosoboški osnovnošolci brali odlomke iz literarnih del letošnjih nominirancev za večernico. Denarno nagrado in kipec, delo akademskega kiparja Mirka Bratuše, je nagrajenki Desi Muck izročil gospod Milan Predan, predstavnik ČZP Večer, ki je sponzor večernice. Revija Otrok in knjiga je v okviru Srečanja pripravila simpozij z naslovom Seksizem v mladinski književnosti, kije potekal v obliki okrogle mize. Moderator dr. Igor Saksida je podal naslednja izhodiščna vprašanja: - kaj je seksizem v mladinski književnosti - katere stereotipne oznake je najpogosteje zaslediti ob podobi deklice/ dečka oz. ženske/moškega v mladinski književnosti - kakšna je vloga družbenozgodovin-skih dejstev pri oblikovanju spolno določene literarne osebe oz. tipa literature - kaj so stereotipi (tudi odsotnost podobe deklice/dečka oz. ženske/moškega ter njena nepomembnost) - dekliška/fantovska literatura - da ali ne V razpravo so se vključevali strokovnjaki z različnih področij (literarne teorije, psihologije, sociologije, biblio-tekarstva in založništva ter pisatelji). Njihova mnenja o seksizmu so bila na trenutke sicer diametralno nasprotna, kljub pestrosti stališč pa so se nekako strinjali z ugotovitvijo, daje seksizem (po najožji definiciji žaljivo diskriminacijsko obnašanje enega spola do drugega) tudi reprezentacija stereotipov, ki dajejo seksistične poudarke odnosom v družini, pri otroški igri, v risankah, filmih, mladinski literaturi in še kje. V času Srečanja je bila tudi predstavitev strokovnih knjig dr. Igorja Sakside Slovenska mladinska dramatika (Maribor: Obzorja, 1998), Ime mi je igra: antologija slovenskih mladinskih gledaliških i^er (Maribor: Obzorja, 1998) in Petdeset zlatnikov (Avtor interpretacij Igor Sak- sida, izbor knjig in strokovno sodelovanje Pionirska knjižnica v Ljubljani. Tržič: Učila, 1998). Pogovor z avtorjem je vodila glavna in odgovorna urednica revije Otrok in knjiga Darka Tancer-Kajnih. V mladinskem oddelku Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti so pripravili knjižno razstavo pisateljice Karoline Kolmanič, s katero so opozorili na bogat pisateljičin opus, zbrani intervjuji, objavljeni v raznih revijah, pa so nam približali pisateljico samo. Zadnji dan srečanja nas je ga. Norma Bale popeljala v Radgonski kot, kjer smo v južnem delu avstrijske Štajerske, v Radgoni in Potmi obiskali pomnike slovenstva, si na naši strani ogledali Gornjo Radgono in njeno šampanjsko klet, se v Črešnjevcih ustavili na domačiji Petra Dajnka in ga spoznali tudi kot čebelarja ter zaključili izlet na Janževem Vrhu. Udeleženci Srečanja smo prejeli zbornik Srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede 1997 Ne dregaj v zadrego!, v katerem je 21 mladinskih avtorjev napisalo domačo nalogo (pesem ali zgodbo) o zadregi. Delovni naslov nove domače naloge je »Mladinski pisa-telji/ce o krivici«. Letošnje srečanje Oko besede bo od 18.-20. novembra. Dobitnika/-co večer-nice bo žirija razglasila že meseca junija, nagrada pa bo podeljena na srečanju OKO BESEDE v petek, 19, novembra. Tanja Pogačar »MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA« po izboru mladih bralcev slovenskih mladinskih in šolskih knjižnic Prizadevanja strokovnjakov najrazličnejših strok, da bi pri mladiii v čim večji meri spodbujali branje, so v zadnjih letih močno stopila v ospredje. Vsi si želimo, da bi otroci raje in tudi več brali. Učitelji, knjižničarji, založniki, strokovnjaki s področja mladinske književnosti in drugi si kar pogosto zastavljamo vprašanje: kaj mladi danes radi berejo, kaj bi radi brali, kateri žanri pritegujejo njihovo zanimanje, zakaj ne segajo več po nekaterih domačih in tujih klasičnih delih mladinske književnosti, ki so bila še pred desetletjem in več temeljno branje mladih (nezanimanje za nekatere književne zvrsti). Pogosto se sprašujemo po vzrokih njihovega spremenjenega bralnega okusa (navad). Iz najrazličnejših nagibov nas, odrasle, zanimajo bralni interesi mladih. Kako jih lahko spoznavamo? Bralne interese mladih lahko v knjižnicah spoznavamo na različne načine. Ena od uveljavljenih oblik bibliopedago-škega dela, ki to omogoča, je razstava MOJA NAJUUBŠA KNJIGA, ki jo pripravljajo mladi sami. To je oblika, ki jo je razvila Pionirska knjižnica v Ljubljani v šolskem letu 1974/75. Ker seje izkazala kot zelo uspešna, so jo prevzele tudi druge slovenske knjižnice (mladinski oddelki splošnih knjižnic in šolske knjižnice). Lansko leto smo knjižničarji združili knjižne izbore otrok v mladinskih oddelkih splošnih knjižnic in šolskih knjižnicah za izbor MOJE NAJLJUBŠE KNJIGE LETA, v katerem so sodelovali mladi bralci iz vse Slovenije. Mladi bralci so tisti, ki odločijo, kateri knjigi in avtorju bodo podelili literarno nagrado »MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA«. Nagrajuje se najljubša izvirna slovenska knjiga in najljubša v slovenščino prevedena mladinska knjiga. To je dandanes na Slovenskem edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo mladi bralci svoji najljubši knjigi oz. mladinskemu avtorju. V tujini takšne nagrade niso redkost in obstajajo že dolgo časa. Vasja Cerar, urednik leposlovja za mladino pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, je lansko leto ob podelitvi nagrade pisatelju Bogdanu Novaku za knjigo Ninina pesnika dva to nagrado imenoval »najbolj demokratična literarna nagrada na Slovenskem« {Otrok in knjiga, št. 46, str. 82). Letos so slovenski mladi bralci že drugič v svojih splošnih in šolskih knjižnicah izbirali knjigo za nagrado »MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA«. V poštev so prišle knjige, ki so izšle v zadnjih petih letih. Akcijo je tudi letos vodila Pionirska knjižnica, enota Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, v sodelovanju s slovenskimi splošnimi in šolskimi knjižnicami, zlasti pa s Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, kjer je bila 15. aprila slavnostna prireditev s podelitvijo nagrade izbranima avtorjema. Nagrado »MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA 1999« so mladi bralci podelili naslednjim knjigam: Slovenski knjigi: LAŽNIVA SUZI Muck, Desa: Lažniva Suzi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. (Knjigožer). in KOŠARKAR NAJ BO! Suhodolčan, Primož: Košarkar naj bo! llustr. Uroš Hrovat. Ljubljana: Ka-rantanija, 1994. (Krtek). Obe knjigi sta prejeli enako število glasov (12), zato sta nagrado prejela oba pisatelja. V slovenščino prevedena knjiga: MATILDA Dahl, Roald: Matilda. Prev. Bogdan Gradišnik. Ilustr. Quentin Blake. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. (Pisanice); 1993. (Domen); 1997. (Pi-sanice); 1998. (Pisanice). Knjiga je prejela 15 glasov. Še nekaj podatkov o letošnjem izboru: Mladi so izbrali 25 tujih in 15 domačih avtorjev, 31 naslovov domačih knjig in 33 naslovov prevedenih knjig. Od 135 glasov so jih namenili naslednjim slovenskim knjigam (avtorjem): 1. mesto (12 glasov) Lažniva Suzi (Desa Muck) Košarkar naj bo! Primož Suhodolčan) 2. mesto (5 Glasov) Ninina pesnika dva (Bogdan Novak) 3. mesto (3 glasovi) Hči lune (Desa Muck) Ne bom več pobegnila (Špela Kuclar) 4. mesto (2 glasova) Bela past (Bogdan Novak) Blazno resno zadeti (Desa Muck) Junaki petega razreda (Janja Vidmar) Od kod so se vzele pravljice (Polonca Kovač) Med prevedenimi knjigami so se na prva 4 mesta uvrstile naslednje knjige: 1. mesto (15 glasov) Matilda (Roald Dahl) 2. mesto (7 glasov) Mi, otroci s postaje Zoo (Christiane Felscherinow) knjižna zbirka Pet prijateljev (Enid Blyton) 3. mesto (4 glasovi) Pika Nogavička (Astrid Lindgren) 4. mesto (3 glasovi) Nedeljka (Gudrun Mebs) Ronja, razbojniška hči (Astrid Lind- gren) Velika ljubezen (Gaby Schuster) Med posameznimi avtorji so najbolj priljubljeni Roald Dahl in Desa Muck (oba 18 glasov), sledijo Primož Suhodolčan (14 glasov), Bogdan Novak (11 glasov), Enid Blyton (9 glasov), Astrid Lindgren (8 glasov), Christiane Felscherinow (7 glasov), Polonca Kovač in Janja Vidmar (4 glasovi) ter Špela Kuclar, Gudrun Mebs in Gaby Schuster (vse tri so prejele 3 glasove)... In kakšni so bili rezultati lanskega izbora? Nagrado »MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA 1998« je med slovenskimi avtorji prejel pisatelj Bogdan Novak za knjigo NININA PESNIKA DVA. V kategoriji tujih avtorjev je bil zmagovalec angleški pisatelj Roald Dahl za knjigo MATILDA. Že lani sta bila letošnja nagrajenca Desa Muck in Primož Suhodolčan uvrščena visoko na lestvici slovenskih najljubših knjig (takoj za zmagovalcem Bogdanom Novakom). UGOTOVITVE: V letošnjem izboru je sodelovalo 17.000 mladih bralcev iz 32 krajev. V akcijo je bilo vključenih 93 slovenskih knjižnic (30 splošnih in 63 šolskih knjiž-nicj. Število sodelujočih otrok se je letos močno povečalo (I. 1998 je sodelovalo 13.000 mladih iz 71 slovenskih knjižnic). Prav tako se je povečalo tudi število sodelujočih knjižnic. Številke nam dokazujejo, da je na vsak način smiselno nadaljevati s tem delom, saj se je izkazalo kot uspešno. Rezultati so brez dvoma zelo zanimivi za vse tiste, ki ustvarjajo mladinsko književnost (avtorji), jo objavljajo (založniki, uredniki - njihovi založniški programi), proučujejo (strokovnjaki s področja mla- dinske književnosti, psihologi, sociologi...)- Pritegnili bodo tudi mladinske knjižničarje, učitelje in vzgojitelje. Kažejo nam, katere knjige in kateri mladinski avtorji danes najbolj uspešno nagovarjajo mlado bralsko populacijo, tisto, ki ji je prvenstveno namenjena mladinska književnost. »Moja najljubša knjiga« po izboru slovenskih mladih bralcev je le ena od literarnih nagrad na Slovenskem s področja mladinske književnosti. Je nekaj edinstvenega, saj je ne podeljuje stro- kovna žirija odraslih (kot je to običajno, npr. večernica, Levstikova nagrada...), ampak mlada publika sama. Na ta način lahko opazujemo, kako vrednotijo neko mladinsko knjigo odrasli in kako mladi. Zanimiva je primerjava, ali se knjiga, ki je prejela nagrado strokovne žirije, sploh pojavi med najljubšimi knjigami mladih in kako vrednotijo strokovnjaki najbolj odmevna, brana dela za mladino. Darja Lavrenčič OB MEDNARODNEM LETU STAREJSIH* Ob spoznanju o izjemni rasti staranja prebivalstva in že zdaj močno popačeni podobi klasične prebivalstvene piramide se družbe po vsem svetu poglobljeno ukvarjajo s problemi staranja in razmišljajo o učinkoviti starostni politiki. Udeleženci svetovnega gerontološkega kongresa leta 1997 so v Adelaidski deklaraciji o staranju izrazili zaskrbljenost glede kakovosti življenja starejših ljudi in pozvali k temeljnemu premiku s tradicionalno ozkega sprejemanja staranja posameznika in prebivalstva. Medtem ko je doslej glavni poudarek v gerontologiji veljal poznejšim obdobjem človekovega življenja, zdaj za dosego uspešnega staranja poudarjajo pomembnost razvoja posameznika skozi vse življenje. Več pozornosti je treba posvečati tudi med-generacijskim vprašanjem, človekovim pravicam, kulturnim različnostim, spolnim razlikam in bogastvu življenja starih ljudi v vseh pogledih, opozarjajo v svoji poslanici. Tako je vprašanjem staranja posve- čeno tudi letošnje leto 1999, ki so ga Združeni narodi proglasili za Mednarodno leto starejših. S programom se želi poudariti pomen starejših v današnji družbi in potrebo po večjem povezovanju med mladimi in starimi. Naraščajočo zavest o tej potrebi ilustrira geslo »Na poti k družbi za vse starosti«. Spremlja ga logo, zamišljen kot vrtinec koncentričnih črt na osnovi lovorovega listja in z letnico 1999. Posamezne dežele so se že vključile s posebnimi programi za obravnavo teme na najrazličnejših področjih. Pri nas je tak prispevek k Mednarodnemu letu starejših in sožitju generacij tudi projekt »BABICA IN DEDEK PRIPOVEDUJETA«, ki s knjigami in branjem vabi »k družbi za vse starosti«. Pionirska knjižnica, enota Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani, Bralna značka Slovenije in Bralno društvo Slovenije so osnovali zgibanko, s katero želijo spodbuditi srečanja starejših in otrok ob branju in pripovedovanju. Iz gradiva ob razstavi Babica in dedek pripovedujeta v Pionirski knjižnici, enoti Knjižnice Otona Župančiča Ljubljana, ob 2. aprilu 1999. o STARANJU IN STARIH LJUDEH V KNJIGAH ZA OTROKE (Iz tujega strokovnega časopisja) V Ameriki je bila ob koncu sedemdesetih let že raziskana mladinska književnost, kar zadeva seksizem in rasizem. V tem času pa so prišli pod drobnogled še znaki ageizma — liki starih ljudi, orisani na stereotipen in diskriminatoren način. Pregledane so bile vse knjige, dobitnice Newberryjeve medalje, do leta 1975. V članku, ki je izšel v časopisu The Gerontologist, je bilo ugotovljeno, da imajo liki starih ljudi v teh knjigah le obrobno vlogo. V njih sicer obstajajo, a so zelo neopazni. V Hom Book Magazinu je junija 1978 izšel članek Carol Katz, ki svari pred tovrstnimi raziskavami, ker obravnavajo leposlovje za otroke s stališča družboslovja in ne leposlovja. Literarno delo je treba soditi v njegovi celoti, preden ga je možno obsoditi diskriminatornega odnosa do določene skupine. Upoštevati je treba njegovo temo in okvir, značaje pa soditi v njihovih medsebojnih odnosih, ne pa izven konteksta. Avtorica, ki je naslovila svoj članek Izobčenci in odpadniki: starejši ljudje v sodobnem mladinskem leposlovju, meni, da je kljub vsemu dosti avtorjev, ki v svojih knjigah za otroke o temi staranja ne le ne molčijo, temveč v mnogih od njih izkazujejo spoštovanje do ljudi, ki so dosegli visoko starost, in jih opisujejo z nezmotljivim instinktom za humanost. Kot opazovalci družbe, v kateri postaja staranje resen problem, in v kateri so stari ljudje velikokrat žrtve sil, ki jih ne morejo obvladovati, razkrivajo ti avtorji njihov občutek brezupa, ogorčenja in krivice, kar vse se sooča z našo vestjo in izziva k ukrepanju. V mnogih sodobnih mladinskih romanih so stari ljudje predstavljeni kot outsiderji, zaznamovani z revščino, brezdeljem, osamitvijo in izgubo dostojanstva. Otroci, ki so prav tako nemočni, marsikdaj čutijo veliko naklonjenost do starejših in postajajo njihovi zavezniki proti vladajoči srednji generaciji, ki je opisana kot hladna in trdosrčna. To pa ne velja za knjige, ki so bile napisane v zgodnejših časih ali za sodobne knjige, ki skušajo slikati preteklost. V teh knjigah so stari ljudje predstavljeni kot nosilci moči in so vključeni v svoje okolje. Portretirani so lahko kot ekscen-trični, trmasti ali pretirano trdi, vendar niso posebneži ali izobčenci. Kontrast med temi liki in patetičnimi starejšimi liki v leposlovju, ki slika sodobno družbo, razkriva nekatere presenetljive vpoglede v etične temelje moderne družbe. V Then Again, Maybe I Won't pisateljica Judy Blume pripoveduje zgodbo o Tonyju, ki trpi zaradi pehanja svoje družine za boljšim družbenim položajem, pri čemer ta privzema čisto nove vedenjske vzorce. Nadvse ga prizadene usoda babice, ki je s preselitvijo družine v bogato okolje srednjega sloja oropana svoje vloge v družini z izgubo dela, ki je dajalo smisel njenemu življenju, in se popolnoma umakne v svoj svet. V knjigi >1 Figure of Speech je glavna junakinja trinajstletna deklica, ki se postavi za svojega 83-letnega dedka, ko ga ostali člani družine skušajo preseliti v dom za ostarele. Sharon Bell Mathis v knjigi The Hundred Penny Box pripoveduje o stoletnici Dewbet Thomas, ki z družino pranečaka živi v utesnjenih razmerah v mestnem stanovanju. Družina nima razumevanja za njeno navezanost na staro škatlo kovancev, od katerih vsak simbolizira leto njenega dolgega življenja. Samo malega Michaela pritegnejo zgodbe, ki jih izvabljajo kovanci, ob katerih spoznava korenine družinskega življenja in njeno kmečko preteklost, kar mu pomaga razu- mevati, od kod prihaja in zakaj. Teta Dew je vez s preteklostjo in Michael črpa iz nje življenjsko moč. Stari Ira Gryshevich v After the Goat Man pisateljice Betsy Byars se skuša z zadnjim obupnim poizkusom upreti gradnji avtoceste čez svojo zemljo. Povest je napisana s stališča zadržanega, plašnega dečka, ki prvikrat v živjenju začuti bolečino drugega človeka. Morda najslavnejši kožar v vsej mladinski književnosti je Heidijin Ded, ki pa ima le malo skupnega s tragično figuro iz romana Betsy Byars. V začetku je res prikazan kot samotar, vendar si je ta način življenja izbral sam; ni mu bil vsiljen. Spremeni ga Heidijina ljubezen. Moderni bralec morda ne pomisli na Collodijevo mojstrovino Ostržka iz leta 1881 kot na knjigo, ki pripoveduje o odgovornosti do starajočega se roditelja, a se v resnici ukvarja prav s to temo. Ostržku je usojeno ostati lesena lutka toliko časa, dokler ne uboga starega Pepeta in uhaja od njega; šele ko pomaga skrbeti zanj v njegovi bolezni in ga podpira, se lahko spremeni iz marionete v resničnega, živega dečka. Poučnost je v Ostržku domiselno zavita v humor in domišljijo. Zgodba govori o odraščanju in stari Pepe igra dvojno vlogo, ko pelje zgodbo do konca. Ravna kot Ostržkova vest - z učinkovito pomočjo murna Modreca in Plavolaske - pa tudi kot lik, ki mu mora lutka demonstrirati svojo odgovornost, če hoče postati človek. Na koncu zgodbe, ko Ostržek vsak dan odhaja na delo, Pepe nadaljuje z obdelovanjem lesa v svoji trgovinici, kar je v ostrem nasprotju z osamljenimi starejšimi ljudmi v nekaterih modernih knjigah. Seveda obstaja nekaj knjig, v katerih so starejši ljudje prikazani kot gospodarji svojega življenja. V tem primeru jim k umiku iz običajnega sveta pomagata domišljija in inteligenca. Ti liki postanejo odpadniki, ki lahko ignorirajo družbeni sistem, ki bi sicer uničil njihov obstoj v resničnem življenju. Tak je primer knjige From the Mixed-up Files of Mrs. Basil E. Frankweiler, zgodbe o dveh otrocih, ki pobegneta iz dolgočasnega, urejenega predmestnega življenja in se skrijeta v newyorški Metropolitanski muzej. Tu srečata intrigantsko dvainosemdesetlet-no gospo Frankweiler, ki prav tako namerno krši konvencionalna pravila, da bi si ohranila voljo in neodvisnost. Dopusti, da je kip — Michelangelovo delo, kar ve le ona in kasneje otroka, prodan na dražbi za absurdno ceno. Ta skrivnost ji pomeni več kot denar. Ekonomski sistem, ki ga skoraj vsi drugi jemljejo smrtno resno, je zanjo nadvse zabavna igra. Iz velike zbirke njenih skrivnosti pride na dan, da je ne le zbiralka umetnin, temveč tudi pisateljica, navdušena psihologinja, izvedenka v igranju kart in da se tako rekoč zanima za vse. V manj domiselni zgodbi bi lahko bila le nezanimiva in osamljena starka, ki bi ji dnevi tekli med štirimi stenami velikega dvorca, na teh straneh pa je polna življenja in zmagoslavja. Če bi gerontologi, humanisti, knjižničarji in učitelji radi otroke seznanili s problemi starih ljudi, jim ni treba iskati drugje kot v knjigah za otroke. Pisci mladinskega leposlovja veliko prispevajo k spoznavanju žalostnega položaja starejših v naši kulturi. Kako je v resnici, če si star in ubog in pozabljen? Kako se v resnici počutiš, če se moraš soočiti z življenjem v instituciji? Kako se ljudje spopadajo s takim položajem? Mladinsko leposlovje se ukvarja z vsemi temi vprašanji in še več. Ponuja edinstven pogled na posebno vez med najstarejšimi in najmlajšimi in odkriva nekatere obojestranske potrebe, posebej ljubezen, ki jo obe skupini, ločeni od praktičnega, vsakdanje delovnega sveta ljudi srednjih let, lahko poklonita druga drugi. Sive lase, gube in krize proti koncu življenja tu opazujemo skozi oči tistih, ki šele začenjajo svojo življenjsko pot. In vse to je vpleteno v zgodbe in značaje in včasih izraženo v jeziku, ki meji na poetičnega, in je lahko nepozabno in spomina vredno. Združeni narodi so proglasili za mednarodno leto starejših že leto 1981. V tem in v naslednjih letih so se vrstili programi, ki so se ukvarjali s fizičnimi, duševnimi in čustvenimi problemi starejših, z njihovim položajem v družbi in z vprašanji, kako bi lahko mlajše generacije izkoristile izkušnje in modrost starejših za dobro vse družbe. Ukvarjali so se tudi z načini pomoči starejšim, da bi se ti počutili zaželene in potrebne v družbi, ki jih vse prepogosto odpravlja kot nepotrebne odvisneže. Položaj starejših v družbi je odvisen od strukture družbe in se lahko spreminja z vsakršno mutacijo v njej, ki jo povzročijo družbenoekonomski faktorji. Staranje v predindustrijski Angliji ni isto kot staranje v industrializirani Angliji, ali ne enako kot staranje na Japonskem ali v Nigeriji. Medtem ko so bili v predindustrijskih družbah poudarjeni pozitivni aspekti starosti - modrost, izkušenost in objektiven pogled na stvari — je v zahodno orientiranih družbah kult mladosti iz-krivil podobo staranja in starosti. V teh družbah je položaj starejših v smislu avtoritete zamrl, kar ima za posledico čustva zapostavljenosti in nepotrebnosti. Tako razmišlja članek Mabel D. Segun v drugi številki Bookbirda iz leta 1989 z naslovom The Image of Old Age in Nigerian Children's Literature. Namen članka je raziskati sliko starosti, predstavljene otrokom v mladinskih knjigah, pa tudi to, kako se ta sklada ali razlikuje od splošnega odnosa družbe do starosti. V kakšnem medsebojnem odnosu sta v teh knjigah skupini na nasprotnih polih starostnega spektra, in kakšne so fizične in duševne značilnosti starosti? Kaj se pripisuje starim ljudem v nigerijski družbi in kakšen je njihov položaj v njej v primerjavi z drugimi družbami? Položaj starejših v nigerijski družbi, ki je tako kot druge afriške družbe vedno gledala na starejše kot na vir ali personifikacijo prvobitne izkušnje, modrosti, znanja, vrednot in veščin in kjer so bili starejši vedno popolnoma vključeni v družino, v kateri so mlajše generacije izkazovale starejšim ljudem spoštovanje, in kjer so pomembne vloge »voditeljev«, »čuvarjev kulture«, zaupane starejšim, pripeljale do dejanske gerontokracije, se začenja kot posledica zahodne izobrazbe, urbanizacije, industrializacije in novega političnega reda močno spreminjati. Ob pregledu knjig za otroke v tem času (1989), ki opisujejo stare in starajoče se ljudi, članek ugotavlja, da v njih močno prevladujejo tradicionalni stereo-tipi. Značilno je, da so te knjige večinoma ljudske pravljice ali knjige, ki se opirajo na folkloro, in so daleč od resničnega in vsakdanjega življenja. Zelo malo jih riše stare ljudi kot značaje. Pravljice služijo kot sredstvo za poučevanje tradicionalnih vrednot. Mnogo knjig je bilo napisanih že sredi šestdesetih let in zato ne upoštevajo najnovejših družbenoekonomskih in političnih sprememb, ki vplivajo na položaj starejših v družbi. Stari pogledi na čarovništvo in senilnost se v nekaterih knjigah še zmeraj ohranjajo. Moderni pristopi niso upoštevani. Ignorirani so tudi učinki boljše medicinske nege na fizično stanje starih ljudi. Iz nostalgičnega vzdušja, ki prevladuje v večini knjig, bi lahko sodili, da je podoba starosti v nigerijskih knjigah za otroke večinoma podoba iz preteklosti, zelo malo povezana s sodobnim razvojem Nigerije in da književnost za otroke ne odslikava teh sprememb. V osemdesetih letih so našli pot v knjige za otroke različni življenjski problemi odraslih. Teme, ki so bile prej tabu, so bile predstavljene otrokom. S tako imenovanimi realističnimi knjigami za otroke so prišli v obravnavo tudi starost, bolezen in smrt, tako da ob koncu osemdesetih let ta tema ni več tabu. Ugotovili so, da ima pri njenem pojasnjevanju literatura nemajhno vlogo. Pomaga lahko sprostiti miselne procese, razrešiti žalost, olajšati pogovor z odraslimi. Smrti in umiranju namenja svojo osrednjo temo Bulletin Jugend & Literatur maj 1990. Posebej omenja s priznanji odlikovane knjige Zbogom, dedek avtorice Elfie Donnelly (1977), Erzähl mir von Oma Guusa Kuijerja (1981) in Oma und Ich Achima Brögerja (1986). V vseh treh umrejo stari starši. Predstavljeni sta še dve knjigi, ki sta obe izšli v osemdesetih letih in tudi obravnavata temo smrti enega od starih staršev z informacijami in napotki za pogovore staršem, pedagogom in drugim ter predstavljata pomembno pomoč pri obravnavanju smrti, Grossvater und ich und die traurige Geschichte mit dem kleinem Kätzchen (1982) avtorjev Marlee in Benny Alex in Opa hatte immer prima Ideen (1988) Ulrike Klingenborg. Septembrska številka revije pa istega leta predstavi v rubriki Eule des Monats knjigo Felix ohne Oma avtorice Renate Hanewald kot primer tenkočutno napisanega dela z visoko avtoričino zmožnostjo vživljanja v otroka. Mali Felix se ne more sprijazniti z dejstvom, da ni več ob njem ljubljene babice, ki se je pred nekaj tedni zaradi starosti in bolehnosti preselila v dom za ostarele. Prezaposleni starši najamejo zanj varuško, gospo Dusel, kije Felix ne mara, in kljub obljubam ne najdejo časa za obisk babice. Zato se Felix skrivaj sam odpravi k njej na lastno pest. Imeti pogum, upati si nekaj narediti, poskusiti nekaj novega, to so teme, ki jih avtorica posreduje nadvse živo in otroku primerno. Ni treba, da gre vedno za velike pustolovščine. Felixu, ki se še nikoli prej ni sam peljal z vlakom, podvig uspe. Babica je sicer nadvse vesela njegovega obiska, ne strinja pa se s skrivnim odhodom od doma. Tu dela avtorica s klasično »psihološko linijo«: upati si nekaj storiti, biti za to nagrajen (dvig občutka lastne vrednosti, babičino veselje), kritično spraševanje za nazaj in iz tega izhajajoče posledice, torej učenje iskanja kompromisov. Z babičino pomočjo najde Felix kontakt z gospo Dusel, ki mu omogoči, da babico redno obiskuje. Ta učni proces ni podan kot direktiva ali poduk, ampak pripoveduje bralcem nekaj iz vsakdanjega življenja; spodbuja ga na ta način, da se ob knjigi zaveda tudi svojih razmer. Taka knjiga je otrokom v veselje. Še ena knjiga iz tega časa je posebej predstavljena. V rubriki o mednarodno zanimivih knjigah poroča Bookbirdova številka 3 -I- 4 iz leta 1986 o knjigi OmaGeschichten, ki je izšla na Dunaju pri založbi Dachs leta 1986. Naslov te knjige je bil tudi naslov tekmovanja, ki ga je organiziral Državni urad za ženske skupaj z založbo Dachs v imenu republike Avstrije in čigar namen je bil priti do zgodb za otroke, stare od 8 do 12 let, ki naj bi pomagale odpraviti stereotipno in predsodkov polno podobo babice. Na natečaj je prispelo 200 zgodb iz Avstrije, Zvezne republike Nemčije in Švice, 15 najzanimivejših pa je žirija strokovnjakov s področja mladinske književnosti izbrala in jih vključila v antologijo, ki je izšla novembra 1986. Izbrane zgodbe so v večini napisali novinci na področju pisanja za otroke in predstavljajo pisano zbirko likov babic - od babice, ki se loti univerzitetnega študija, ker za to ni imela priložnosti, ko je bila mlada, do babice, ki sanjari o tem, da bo končno potovala v daljne kraje. Nova samozavest, ki so jo dosegle ženske v visoki starosti, pa je značilna za vse. Devetdeseta leta so čas, ko je podoba staranja in starejših močno spremenjena in ko se kaže potreba po aktualnejši in pozitivnejši podobi starih ljudi. Vse možnosti za to ima tudi mladinska literatura. Kot izredno uspelo knjigo s tega področja predstavlja Bulletin Jugend & Literatur maja 1995 knjigo, ki subtilno in z veliko umetniško močjo riše like starejših v polni živosti: leta 1995 je Angelika Kutsch izdala (Hamburg, Oetinger Verlag) antologijo zgodb o starih starših, kar se je izkazalo za zelo uspelo potezo. Za knjigo z naslovom Erzähl mir, wie ich früher war, pridobila skoraj vsa najpomembnejša imena mladinske literature z nemškega jezikovnega področja. Rezultat je mnogoplastna, čarobna in oča-rujoča knjiga za druženje s prvovrstno literaturo, se glasi ocena pod naslovom Fascinacija starosti. Sicer pa ista številka te revije, ki podaja pregled novih knjig o babicah in dedkih, ugotavlja, da je že kar presenetljivo, kako mladinska literatura vztraja pri stereotipnih slikah, kadar je v njej govora o starejših ljudeh, posebno o babicah in dedkih - karakterizirajo jih snežnobeli lasje, spravljivost, modrost, toplo in mehko srce, kar nima z resničnostjo nič opraviti. Ljudje postajajo čedalje starejši in pri tem ostajajo vse dalj časa polni energije. Namesto zmajevanja z glavo, pritoževanja nad boleznimi, čaranja zgodb iz čistega brezdanjega vrelca in širjenja vzdušja babičinega doma, starejši raje hodijo na skupne izlete in smučarske počitnice, se zbirajo v fitnes centrih in dišijo po Chanel 5. Tudi Beiträge Jugendliteratur und Medien v četrti številki iz leta 1993 (v kateri pod naslovom Stari starši v slikanicah ter knjigah za otroke in mladino kritično analizira stanje aktualne mladinske književnosti glede na današnji življenjski položaj starih staršev) ugotavlja, da je podoba starih staršev danes sredi spreminjanja. Družinska struktura je bila prej čisto jasno določena: matije skrbela za gospodinjstvo in otroke, oče je bil zadolžen izključno za preživljanje družine, stari starši so podpirali otroke in vnuke s svojimi življenjskimi izkušnjami. Kar si se enkrat naučil, si lahko predajal mlajšim generacijam kot velik izkustveni zaklad. Po drugi svetovni vojni se je način življenja spremenil bolj kot prej v tristo letih. Tu so tehnične spremembe, televizija, računalniki, moderni delovni procesi, boljši življenjski pogoji za vse. Tudi oblike življenja so se močno spremenile. Stare mame imajo danes v nasprotju s prejšnjim časom v glavnem poklicno izobrazbo. Stari starši so v povprečju stari 47 let, veliko bolj zdravi, aktivnejši, in se bolj zanimajo za okolje tudi izven družinskega življenja kot prejšnje generacije starih staršev. To sovpada z boljšo socialno ureditvijo, kar jim omogoča določeno samostojnost in neodvisnost. Danes le redko še živijo skupaj tri generacije. Stalne spremembe zahtevajo trajno izobraževanje, ki vključuje tudi stare starše. Tako pri današnjih vnukih niso več zanimive stare izkušnje, temveč izkušnje, povezane z novimi znanji. To, kar vidimo v današnjih oblikah življenja, pa še zdaleč ne ustreza podobi, ki jo o starih ljudeh ustvarja naša družba. Čeprav je ta generacija čedalje aktivneje udeležena v družbi, kar pogojuje dalj-šanje povprečne življenjske dobe in upadanje rojstev, in narašča njen pomen, na primer kot volilcev in potrošnikov, velikokrat skušamo starejše označevati kot pomoči potrebne ter telesno in duševno omejene ljudi. Čas je, da njihovo podobo aktualiziramo in s tem postavimo v pozitivno luč. Naši mediji, na primer mladinska književnost, imajo za to vse možnosti, razmišljajo avtorice članka Monika Hantschke-Brüggemann, Ingrid Mager in Petra Keilbar-Schaffer. Njihova raziskava (zajete so knjige iz let 1978 do 1991) podobe starih staršev v slikanicah je pokazala, da mnogo od teh še vedno prikazujejo moške in ženske vloge v starih klišejih, ne le odrasle, ampak tudi otroke. Pri babicah je poudarjena gospodinjskost in domačnost, večinoma so sivolase, okroglega, pri- jaznega in smehljajočega se obraza, le redkokdaj pokažejo spremembo razpoloženja. Poudarjeni sta neprivlačna postava in obleka, starost pa je precej višja, kot naj bi bila realna. Dedki imajo skoraj vsi bele lase, okrogel obraz, večkrat očala, njihov izraz pa se pogosteje menja kot pri babicah. Tudi obleka je bolj raznolika, nobeden od njih pa ni podoben možu pri petdesetih letih. Vnuke in stare starše slikanice večinoma prikazujejo v situacijah, ko le.-ti prevzamejo skrb za vnuke na obiskih ali počitnicah. V knjigah, v katerih se pojavljajo samo dedki, so navadno ti zelo samozavestni in podjetni. Dedki in vnuki imajo medsebojne koristi. Tu ne gre za situacije oskrbe, vnuki pomagajo dedku iz osamljenosti in se želijo od njega veliko naučiti, na primer o naravi ali o njegovem življenju. Gospodinjske stvari popravijo skupaj. V tej kategoriji sta najpomembnejša čas, ki ga ima dedek na razpolago, in obojestransko razumevanje. Nikoli pa ni razloženo, zakaj dedki živijo sami. Slikanic z babico, ki živi sama, je manj kot tistih s samim dedkom (realnost je ravno obratna) in v večini teh je tema bolezen, invalidnost, smrt. Problematične teme večkrat posredujejo babice, v vrt ali veliki svet pa uvajajo dedki. Avtorice so izdelale seznam kriterijev za dobro slikanico na to temo, ki bo ustrezala življenjski situaciji starih staršev in vnukov. S tem želijo ne nazadnje tudi vzpodbuditi avtorje knjig za otroke in založbe, da bi predstavljali stare starše aktualneje v njihovem skupnem družbenem okolju. Pri slikah si je možno kar hitro ustvariti vtis o dobri knjigi. Tu je treba paziti na 1. starost starih staršev 2. obleko 3. telesni ustroj starih staršev. Drugič se je pri izbiri knjige treba osredotočiti na ravnanje in na prikaz specifike spolov: 1. Kako se vedeta v knjigi babica oziroma dedek? 2. Ali je babica na primer stalno v hiši, dedek pa stalno na vrtu ali vlogi tudi zamenjata? 3. Kdo skrbi za vnuke, kdo od starih staršev prevzame neko delo z vnuki? 4. Kakšno je besedilo slikanice? Se besedilo zelo oddaljuje od slik ali pa se sklada z njimi? 5. Ali podoba starih staršev ustreza današnji realnosti, to se pravi, ali prepoznajo v knjigah svoje stare starše vnuki, in ne le kupci? V knjigah za otroke od 6 do 12 let se da babice po zunanjosti skoraj enotno opisati: so stare, sivolase in okrogle. Njihovi kontakti so v glavnem omejeni na družino, kar je blizu domnevi, da imajo družbeno neatraktiven položaj. Dedki so sicer še starejši, vendar se po zunanjosti zelo razlikujejo, so modernejši in privlačnejši, glede na družbo se zdijo bolj odprti in vitalnejši. Razlika je tudi v načinu kontaktov starih staršev in vnukov. K dedku pridejo v glavnem le med počitnicami, medtem ko pri babicah stalno živijo, ali pa babice skrbijo zanje. Situacija je povsem drugačna, če si na počitniškem obisku pa vsak dan preživljaš skupaj. Dedki posredujejo življenjske izkušnje in intelektualne zahteve svojim vnukom na jasen način, babice pa le posredno s tem, ko kuhajo, pletejo in podobno. Razen tega pa večkrat, za razliko od dedkov, živijo v skromnejših razmerah, z manjšimi finančnimi zmožnostmi. Večkrat stari starši, posebej babice, omogočajo staršem, predvsem mamam, da se posvečajo poklicu, in tako živijo babice marsikdaj neposredno z družino. V mnogih knjigah so babice center družinskega življenja. Tem knjigam je skupno to, da stari starši, tako dedki kot babice, nudijo vnukom varnost in preskrbo, znajo jim pripovedovati zgodbe, imajo čas in obvladujejo težke situacije z mirom in precejšnjo mero humorja. V knjigah za mladino od 12. leta mnogi avtorji tematizirajo probleme kot so krivda, strah, umiranje, bolezen in smrt. Skoraj vsem pa je skupno predstavljanje specifičnih vlog starih staršev. Enostavno ni moč spregledati, kako različno slikajo babice in dedke. Med dedki je v tej skupini cela vrsta zanimivih, izrazitih značajev, med njimi omenjajo avtorice tudi Michijevega dedka iz knjige Elfie Donnelly, ki je velik zbiralec, in njegova impozantna zbirka knjig Michija nadvse zanima. V nobeni od knjig pa niso naletele na babico, ki bi rada brala. Tudi lik babice, ki bi bil primerljiv z nekaterimi liki dedkov po samozavesti, so avtorice v knjigah za mladino iskale zaman. V tej kategoriji znajo prav vsi stari starši pripovedovati zgodbe, kot bi to bila lastnost vseh starih staršev. Značilno je, da pripovedujejo o zgodovinskih dogodkih ali svoji življenjski zgodbi pretežno babice, medtem ko dedki izumljajo zgodbe, neverjetno polne domišljije. Omembe vredno se avtoricam članka zdi, da v knjigah za to stopnjo pisatelji komaj omenjajo vojno in povojni čas in sploh politične dogodke, saj so vsi stari starši in tudi avtorji doživeli vojno in njene posledice. Resnosti teme tega ne gre pripisovati, saj tudi drugih težkih vprašanj, kot so bivanje v domu za ostarele, bolezen, umiranje in smrt, v teh knjigah ne zamolčijo, temveč jih nasprotno zelo realistično obravnavajo. Slika starih staršev v knjigah za mlade je v primerjavi s sliko starih ljudi v realnem življenju netipična. Nobena babica in noben dedek na primer nista osamljena. Avtorice članka imajo tudi občutek, da pisatelji opisujejo bolj svoje lastno otroštvo kot današnji položaj otrok. Prav tako pripovedujejo bolj o lastnih starih starših, predvsem glede na zunanjo podobo, kot pa o današnjih starih starših. Pri kriterijih za dobre mladinske knjige moramo biti posebej pozorni na to, kako je prikazana specifika spolov knjižnih junakov. Zanimivo pa bi bilo tudi soočenje z družbenimi vprašanji z upoštevanjem zgodovinskega dogajanja. Gradivo je za razstavo izbrala in prevedla Breda Mahkota OCENE - POROČILA HARRY POTTER - JUNAK ZA VSE GENERACIJE Ste vedeli, da čarovnice in čarovniki živijo med nami? Morda boste začeli verjeti, ko boste prebrali knjigo Harry Potter in kamen modrosti {Harry Potter and the Philosopher's Stone), prvenec britanske pisateljice Joanne Rowling. Zgodba o Harryju, dečku brez staršev, ki je moral živeti v omari pod stopnicami pri svojih krutih sorodnikih, dokler ni nekega dne ugotovil, da je v resnici sin slavnih čarovnikov, je prvič izšla pri založbi Bloomsbury v Veliki Britaniji poleti leta 1997. Nič manj kot sama zgodba je nenavaden tudi njen nastanek in še bolj njen neznanski uspeh in neobičajno navdušen sprejem pri bralcih. Joanne Rowling - takrat ločena, mati samohranilka, brez službe in brez lastnega stanovanja — jo je pisala v redkih trenutkih, ki jih je preživela v edinburški kavarni Nicholson's, medtem ko je njena hčerka spala v vozičku ob njej, ker je bilo v kavarni topleje kot v njenem najetem stanovanju. Danes je ta knjiga prodana že v več kot 70.000 izvodih, navdušeno jo berejo tako otroci kot odrasli, dobila je celo prestižno zlato nagrado Smarties in še vedno vztraja prav pri vrhu lestvic najbolje prodajanih knjig v Britaniji, kar je prava redkost med knjigami za otroke. Uspeh je presenetil celo avtorico. Prepričana je, da je k uspehu knjige veliko pripomoglo to, da jo kupujejo in z navdušenjem berejo tudi odrasli. Nekega moškega so nekoč videli, da jo je bral na vlaku in jo skrival za časopisom, nek par na plaži pa je knjigo od nestrpnosti kar raztrgal na pol in si podajal list za listom. Tudi ko Rowlingova podpisuje knjige, ji mnogi odrasli z veseljem priznajo, da je podpis zanje. Založba Bloomsbury pa je pred kratkim natisnila tudi posebno izdajo s platnicami za odrasle, kar je izjemen dosežek, ki se posreči le malokateri otroški knjigi. Kot rečeno, je Harry Potter sin dveh čarovnikov, ki umreta v spopadu z zlobnim Voldemortom. Ta zlobni čarovnik hoče umoriti tudi Harryja, a ob tem na nepojasnjen način izgubi svojo moč in izgine. Čeprav star šele eno leto, je Harry zaradi tega dogodka že slaven po vsem čarovniškem svetu. Toda Harry ne ve nič o tem. Smolo ima, da mora od te tragedije dalje živeti pri brezsrčnem stricu in teti ter njunem razvajenem sinu, ki so najslabše vrste »Muggli«, kot v čarovniškem svetu zaničljivo imenujejo običajne ljudi. Zanemarjajo ga, neprestano ponižujejo in kruto kaznujejo za vsako najmanjšo napako. Na svoj enajsti rojstni dan pa Harry nenadoma dobi vabilo na Hogwartsovo šolo za čarovništvo ter presenečen izve, kdo so bili njegovi starši in da je tudi sam čarovnik. Skupaj z ostalimi otroki čarovniki se pripelje v šolo in začne hitro spoznavati nov svet. Ne nauči se samo čarati, kuhati čarobne napoje, letati na metli in podobno, kar vse spada v čarovniški učni načrt, ampak odkrije tudi, da je na šoli skrit in skrbno varovan dragocen predmet, ki ga eden od učiteljev očitno poskuša ukrasti. Po mnogih težavah, nepričakovanih zapletih in nekajkrat celo smrtno nevarnih podvigih Harryju in dvema njegovima sošolcema tik pred koncem šolskega leta uspe ponovno premagati Voldemorta in rešiti čarovniški svet pred temnimi silami. V zgodbi se torej ves čas prepletata dva svetova. Pisateljica je ob sodobnem svetu televizije, računalnikov, dirkalnih koles in videokamer ustvarila vzporeden fantastični svet s tipičnimi pravljičnimi elementi. Oba svetova sta med seboj povezana, saj se da prehajati iz enega v drugega. Večina čarovniških družin namreč živi v običajnem svetu in njihovi otroci med počitnicami redno prihajajo domov. Toda le čarovniki so tisti, ki se gibljejo po obeh svetovih, običajni ljudje pa naj ne bi vedeli, da čarovniki sploh obstajajo. Za to skrbi posebno »Ministrstvo za čarovništvo«, ki med drugim čarovnikom prepoveduje čarati v običajnem svetu ali na primer gojiti zmaje na domačem vrtu, ker bi lahko vzbujali pozornost. Vendar za to ni velike nevarnosti, saj so »Muggli« prikazani kot ljudje, ki ne samo da nimajo nobenega smisla za humor, ampak tudi ne verjamejo v nič nenavadnega ali skrivnostnega, ne marajo nikakršnih neprijetnih vprašanj in ne prenesejo, da se kaj dogaja na neobičajen način. Podobno kot v mnogih drugih fantastičnih zgodbah so prehodi iz enega sveta v drugega možni samo na določenih krajih. Harry Potter vstopi v čarovniški svet kar dvakrat: prvič ga Hagrid, gozdar s Hogwartsove šole, popelje skozi začarana vrata v zidu na notranjem dvorišču neke londonske gostilne, za katerimi se odpre dolga in živahna »Diagonalna ulica« s trgovinami, v katerih nakupita čarovniško šolsko uniformo in ostale potrebščine. Drugič pa na londonski železniški postaji King's Cross stopi skozi avtomat za vozovnice med peronoma številka devet in deset (ki ima tu podobno funkcijo kot omara v Zgodbah iz Narnije C. S. Lewisa) in se znajde na izmišljenem peronu številka devet in tri četrt, s katerega parni vlak odpelje njega in ostale čarovniške otroke v Hogwart-sovo šolo. Ko se junaki znajdejo na šoli, v ogromnem skrivnostnem gradu z nešteto sobami, stolpiči in skrivnimi prehodi, so takoj obkroženi z magičnimi stvarmi, tipičnimi za pravljični svet. Ne samo da so njihovi učitelji vsi odlični čarovniki, ki znajo pričarati hrano za pojedino, začarati strop, da vedno izgleda kot nebo, in podobno, ampak se na vsakem koraku srečujejo še z množico drugih osupljivih pravljičnih oseb in živali. Po šolskih hodnikih se prosto sprehajajo duhovi že davno umrlih in nagajivi škrat, ki seveda povzroča težave ob najmanj primernih trenutkih. Harry in njegova sošolca ter zvesta prijatelja Ron in Hermiona se med svojimi raziskovanji kar dvakrat srečajo z nevarnim gorskim velikanom, uspe pa jim celo pobegniti pred oijaškim troglavim psom, ki čuva dragoceni kamen modrosti v grajskih podzemeljskih ječah. Lastnik tega psa, gozdar Hagrid, je tak ljubitelj pošastnih živali, da si nekoč priskrbi tudi čisto pravega zmaja. V nepreglednem začaranem gozdu, za katerega skrbi Hagrid, pa se skrivajo bajeslovna bitja, kot na primer molčečni kentavri in srebrni samorogi in menda celo volkodlaki. To pestro zbirko pravljičnih bitij dopolnjujejo tudi čudežni predmeti, ki so običajno povezani s čarovništvom in ki v zgodbi igrajo izredno pomembno vlogo. Vsak učenec ob prihodu na šolo spozna razvrščevalni čarovniški klobuk, misleči čarobni klobuk, ki ga razvrsti v eno od štirih hiš. Vsak čarovnik, tudi če je šele učenec, mora imeti svojo čarobno palico, saj se brez nje ne da čarati. Vsak pa se mora naučiti tudi leteti na leteči metli, če ne drugače, že zato, ker se najpopularnejša igra v čarovniškem svetu, imenovana »quidditch«, igra leteč na metli. S tem pa nenavadnih predmetov še ni konec. Edina stvar, ki jo je Harry podedoval po očetu, je nevidni plašč, s katerim si večkrat pomaga pri nevarnih nočnih podvigih. Ko se Harry in njegova prijatelja na koncu spustijo v podzemlje iskat kamen modrosti, s katerim se da pripraviti eliksir življenja, ki daje večno življenje, pa se čudežne stvari kar vrstijo: začarana roža ovijalka, ki ji uidejo v zadnjem trenutku, začarani leteči ključi in čudežno Erisedovo ogledalo, ki pokaže samo to, kar si resnično želimo. Harry se od ostalih otrok razlikuje tudi po zunanjosti. Na čelu ima tanko znamenje v obliki strele, ki gaje dobil ob napadu Saj-veste-koga, kakor v čarovniškem svetu s strahom imenujejo Voldemorta, ker verjamejo, da že samo poimenovanje lahko prikliče osebo, kar je tudi ena od značilnosti pravljičnih pripovedi. Joanne Rowling je uspelo ta čudežni svet opisati izredno prepričljivo in z velikim posluhom za detajle, tako da pred nami popolnoma oživi. To je čisto svoj, samostojen svet, ki je v nekaterih značilnostih podoben svetu, ki ga je Tolkien ustvaril v svojih knjigah//ofc/f in Gospodar prstanov, saj na primer deluje po lastnih zakonih, ima svojo hierarhijo, svoj denar, posebno rastlinstvo in živalstvo in celo svojo zgodovino. Po drugi strani pa se ne razlikuje tako zelo od sveta, v katerem živimo, saj je v marsičem urejen na precej podoben način. Mnogo stvari je, ki kažejo, daje Rowlin-gova svoj fantazijski svet v resnici oblikovala samo kot odslikavo našega sveta. Najboljši primer za to je gotovo Hog-wartsova šola za čarovništvo, katere atmosfera je prav posrečeno posneta po tipični britanski zasebni šoli z internatom. Takšno je tudi že omenjeno Ministrstvo za čarovništvo, ki skrbi za stike z običajnim svetom, pa banka, kjer čarovniki v podzemeljskih rovih hranijo svoj čarovniški denar in ki jo vodijo in varujejo škratje. Čarovniki imajo tudi svoj časopis in svojo pošto. Toda vse znane stvari se ne obnašajo vedno na običajen način. Pošta, na primer, je precej izvirna, saj za pošiljanje pisem in celo paketov uporabljajo sove. Ob slovesu si zato namesto »Piši mi kaj!« rečejo kar »Pošlji mi kakšno sovo!« S podobnim nonsens-nim postopkom pisateljičina živahna domišljija spremeni tudi slike in fotografije v čarovniškem svetu, na katerih se osebe ves čas premikajo ali pa za kratek čas z njih celo izginejo. In celo šah se spremeni v nevarno igro, ko se Harry in njegova prijatelja pri iskanju kamna modrosti znajdejo na velikanski šahovnici z oživljenimi figurami, ki malce spominja na tisto v kn]\g\AUca v ogledalu pisatelja Lewisa Carrolla. Že omenjena igra quidditch pa ima sploh čisto neobičajna pravila. To nikakor ni lahka igra, saj se jo igra kar s štirimi žogami, od katerih dve sami od sebe napadata igralce in jih poskušata sklatiti z metel. Tudi čarovniški otroci se, razen tega da znajo čarati, ne razlikujejo dosti od običajnih: zbirajo sličice iz čokolad, na katerih so, razumljivo, upodobljeni najslavnejši čarovniki, radi igrajo šah, najrajši pa imajo igro quidditch, ki je priljubljena vsaj tako ali pa še bolj kot pri nas nogomet. Prav tako navijajo za posamezna moštva in budno spremljajo, kateri najsodobnejši modeli letečih metel so prišli na tržišče, čeprav so za večino nedosegljivi. Slikovita opisa dveh tekem quidditcha, v katerih Harry odigra odločilno vlogo, gotovo sodita med naj-razburljivejše odlomke te knjige. Tudi šolska pravila, prepovedi in kazni po strogosti prav nič ne zaostajajo za tistimi v običajnih šolah. Čarovniški učenci pa, kot učenci povsod po svetu, jih veselo kršijo, še najbolj ravno glavni trije junaki, ko na lastno pest raziskujejo in rešujejo čarovniški svet. Koledar in prazniki so tudi enaki našim. Šola se na primer začne 1. septembra in učenci gredo lahko domov med božičnimi in poletnimi počitnicami. In še v nečem se čarovniški svet prav nič ne razlikuje od običajnega. Tudi tu so ljudje razdeljeni na bogate in revne, slavne in nepomembne, zlobne in dobre, vplivne in podrejene. To je torej naš, znani svet, v katerem pa je prostor tudi za čudežno in pravljično, včasih tudi nonsensno, in kije prav zato zabavnejši, zanimivejši in privlačnejši. To je svet, v katerem se da bolezni, lakoto in razdalje sicer premagovati s čarovnijo, medtem ko se lahko zavist, hinavščino, zlo in sovraštvo še vedno premaga le z zvestobo, pogumom, resničnim prijateljstvom in poštenjem. Skrito sporočilo te knjige je tudi to, da čarovnija ni vse. Prava moč je v človeku, njegovi ljubezni do drugih in njegovi ustvarjalnosti. Saj celo največji med čarovniki, sam ravnatelj čarovniške šole, nekoč prostodušno prizna: »Ah, glasba. Večja čarovnija od vseh, kar jih delamo tukaj.« In res, bralca v tej knjigi ne pritegnejo samo osupljive čarovnije in napete dogodivščine, ampak predvsem način, kako so osebe in dogodki predstavljeni. Ne samo glavni junaki, ampak tudi vsi učitelji in celo negativci so izredno pronicljivo izrisani, vsak s svojimi vrlinami in slabostmi, značilnim načinom govorjenja in obnašanja in vsi so zelo realistični in prepričljivi, tako da se lahko prav vsak bralec poistoveti s kakšnim od njih. Obenem pa so njihovi živahni dialogi polni humorja, besednih iger in močnih besed, vzetih iz žargona današnjih mladostnikov, še posebno takrat, ko med seboj besedno obračunavata Harry in njegov večni nasprotnik Draco Malfoy. Harry nikakor ni edini junak. Tudi ostali imajo toliko zanimivih lastnosti in vrlin, ki se razkrijejo v ključnih trenutkih, da Harryja včasih kar zasenčijo. Zanimiv dokaz za to so odgovori mladih britanskih bralcev na vprašanje: »Kateri je tvoj najljubši junak iz knjige Harry Potter in kamen modrosti?«, ki so jim ga lansko leto zastavili v knjigarni Waterstone's. Mnogi so si za svojega junaka izbrali vedno odločno in pametno Hermiono, ki ji na koncu knjige uspe razrešiti težko logično uganko, duhovitega in zvestega Rona, ki odlično odigra partijo začaranega šaha z živimi figurami, Ronova nagajiva brata dvojčka, izvrstna igralca quidditcha, in celo nerodnega Nevilla, ki se v ključnem trenutku zna postaviti zase, ter preprostega robustneža Hag-rida, velikega ljubitelja živali. Rowlingova je torej s svojim Harry-jem Potterjem cele generacije pripravila do branja in dokazala, da čarovniki le niso samo za otroke. Zapleteno zgodbo ji je uspelo tako mojstrsko podati v obliki zabavne srhljivke, da jo mnogi primerjajo z Roaldom Dahlom, nesporno enim največjih piscev za otroke, avtorjem otroških klasik, kot so Matilda, Čarovnice in druge. Neki kritik je bil celo tako navdušen nad to čarovniško detektivko, da je za dnevnik Times zapisal, da se bo leta 2020 tistih nekaj trideset ljubiteljev knjig gotovo pogovarjalo prav o Diagonalni ulici in quidditchu. Ko torej z zadržanim dihom preberete zadnje poglavje te izredno zabavne in nepričakovanih preobratov polne zgodbe ter si zaželite še več čarovniških pustolovščin, vam preostane dvoje. Lahko počakate na film, ki ga bodo v naslednjih dveh ali treh letih po knjigi posneli v Hollywoodu, ali pa kupite nadaljevanje z naslovom Harry Potter in soba skrivnosti {Harry Potter and the Chamber of Secrets), kije izšlo lansko leto in v kratkem času doživelo še večji uspeh kot prva knjiga. Joanne Rowling trenutno piše tretjo zgodbo o Harryju z naslovom Harry Potter in jetnik v Az-kabanu {Harry Potter and the Prisoner of Azkaban), načrtuje pa še tri nove. Še vedno zahaja v isto kavarno, ker verjame, da ji prinaša srečo, in tudi ker bi se rada oddolžila prijaznemu osebju. Zdaj, po velikanskem uspehu svojih dveh knjig, si namreč lahko privošči več kot eno samo kavo v dveh urah. Sabina Grahek (lektorica v Nottinghamu) MATERINSTVO KOT NAVDIH ZA PISANJE Pisateljica Ela Peroci je lani praznovala 75. rojstni dan. Bolniška postelja jo je prisilila, da počasi zaključuje svoje delo, roka ne zmore več zapisovati. Njene zgodbe pa se niso utrudile. Vedno znova in znova, že od petdesetih let tega stoletja naprej, spremljajo otroke na poti v njihovo odraščanje. Moj dežnik je lahko balon, na primer, ali pa slavna Muca Copatarica. Ti dve najbolj znani zgodbi in še petdeset drugih je ponatisnjenih v knjigi z naslovom Povestice Tik-Tak, ki jo je ob avtoričini obletnici izdala Založba Mladinska knjiga (1998). Izbor je pripravila, uredila in s spremno besedo opremila njena dolgoletna radijska sodelavka in prijateljica - Marinka Svetina. V njenem besedilu zasledimo celo vrsto zanimivih podatkov iz pisateljičinega življenja. Morda še najbolj nepoznan je ta, da je bila Perocijeva na začetku svoje poklicne poti zaposlena kot učiteljica v Zavodu za invalidno mladino v Kamniku. Pretresljiv opis njenega prvega delovnega dne med otroci, ki so kljub svoji veliki telesni prizadetosti uspeli ohraniti vedrino in igrivost, nam daje slutiti, da je pisateljičin topel in potrpežljiv odnos do otroških težav nastajal prav v tem obdobju. Službi v Kamniku je sledilo delo v uredništvih Pionirja, Cicibana, Mladega sveta, od leta 1962 pa v Uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj na Radiu Ljubljana. V knjigi lahko preberemo kar nekaj dragocenih zgodb, ki so bile raztresene po radijskih oddajah in smo jih zato morda prezrli. Nevpadljiva naslovnica; nežne, redko posejane ilustracije Jelke Godec Schmidt; mnogo besedila, ki zahteva zbranost -to vsekakor niso lastnosti knjige, ki bi jo današnji otroci, od vseh strani obdani s televizijami, računalniki, reklamami. igračami in predmeti vseh vrst, izbrali kar sami od sebe. V njej ne bodo našli izrazito izklesanih junakov in drznih zapletov. V njej ni skoraj ničesar, kar bi na silo opozarjalo nase, kar bi na glas vabilo, kar bi obljubljalo. To tudi ni knjiga, ki bi jo brali z naglico, kaj lahko namreč spregledamo prefinjeno tkivo, razpeto čez besede, ki se dviguje nad običajno zgradbo zgodbe in se prav pogosto približuje poeziji. Slog Ele Peroci razpoznamo po posebno bogati domišljiji, v katero vsakemu bralcu ni prav lahko vstopiti. Izoblikoval se je v povojnem času, ko so v slovenski književnosti za otroke prevladovale partizanske zgodbe in spomini na kmečko okolje. Pisate-Ijičina samosvoja svoboda v izražanju vsakdanjih dogodkov pa je takrat prinesla med mlade bralce novo svežino, nove motive, zasanjanost, ki je bila tisti dobi tuja in sprva ni naletela na dober sprejem. Povejmo že na začetku, da Ela Peroci ni bila samo pisateljica in urednica radijskega programa za otroke, temveč predvsem mama. Materinstvo, to navidez povsem vsakdanjo vlogo v življenju mnogih ljudi, moramo še posebej izpostaviti, tudi zato, ker ji le redko pripisujemo zasluge za ustvarjalnost. Ela Peroci pa se z njo rada pohvali. To dragoceno izkušnjo je znala ceniti, iz nje je črpala moč, navdih. Zgodbe so nastajale v družinskem krogu in verjetno jih otroci najlepše poslušajo v varnem naročju staršev, ki jim poleg zgodbe s svojo lastno toplino zagotavljajo, da so vsi ti prijazni in razumevajoči odnosi v resničnosti mogoči, da si je treba prizadevati zanje, da je treba verjeti vanje. Vsi seveda nimajo te sreče. Pisateljica piše tudi za njih, vendar noče z ničemer umazati njihovega pravljičnega zatočišča. Do- sledno izpušča nasilje in se ne spopada s hudimi krivicami, ici se godijo otrokom povsod po svetu. Od zgodbe do zgodbe vztrajno uresničuje skrite želje, tolaži bolne in razočarane, vzpodbuja manj nadarjene... Ta napor, da bi bil svet vendarle že enkrat dober in prijazen, je rdeča nit celotne knjige. Pisateljica se ob soočenju z resničnostjo zašibi morda le enkrat, in to v svoji zadnji zgodbi, napisani leta 1988 in objavljeni leta 1996, z naslovom Fantek in punčka. V ospredju je njena pogosta tema - osamljenost. Toda tokrat ta osamljenost ni sama neprilagojenost v svetu odraslih ali otrok, v ozadju začutimo nov odtenek - otožnost človeka, ki se stara in ki se pripravlja na odhod. Igriva domišljija se prepleta z uhaja-jočimi podobami iz spomina, prežeta je trudom, da bi se vsaj nekaj, kar nepovratno izginja v morju časa, za vedno ohranilo: ljubljene osebe, predmeti, dogodki... V zadnjem delu zgodbe pisateljica zapiše: Gledam v globino morja in ne vidim nič. Kam so valovi odnesli vse, kar smo imeli? »Ali imamo še kaj« vprašuje mama. »Nič,« reče oče. »Vse slabo se je ponovilo.« S tem stavkom »Vse slabo se je ponovilo. « bi se zgodba lahko končala in v mnogih sodobnih literarnih delih se tako tudi konča. Toda Ela Peroci zbere dovolj moči, da pokliče na pomoč otroke, ki jim je ona sama tolikokrat pomagala, in grenkobo preobrne v novo upanje: Andrej, Filip, Tonka, Jan, ljubi moji pri- dite. Pomagajte fantku in punčki rešiti avtomobilčke iz morja, pomagajte jima poiskati stolčke ob morju, pomagajte jima poiskati mizico pogrni se iz stare pravljice, zdaj na dnu morja, in postavite na mizico košarico rdečih češenj, dozorele so. Trava v češnjevem vrtu na oni strani sveta je postala temno zelena in visoko je zrasla, previsoko nad češnje. Fantek in punčka jo bosta pokosila. Pomagajte jima... Poleg Muce Copatarice in Jelke z dežnikom najdemo torej še celo vrsto zanimivih pripovedk, ki nimajo trdne pripovedne zgradbe. Te so otrokom morda manj zanimive, zato pa toliko bolj privlačne za odrasle bralce, čeprav se domišljiji prav povsod ne pustijo zapeljati. Posebej kadar obljublja preveč, kadar hoče za vsako ceno ustvariti stanje zadovoljstva, izpolnitve. Takrat ji ne verjamemo, naše izkušnje te idealne podobe sveta pač ne morejo potrditi. Pisateljica pa je v svojem dobronamernem odnosu do sveta nepopustljiva. Takole utemeljuje svoje poslanstvo: »Moja pravljica je pogovor z otrokom, ki je preživel dan s svojo srečo ali žalostjo, v svoji igri ali pri delu, doma in med prijatelji, ko se mu ni izpolnila želja in ni dosegel uspeha, kot so ga dosegli drugi, ali pa je doživel nepopisno srečo in je zdaj nima s kom deliti. Zato mu želim v svoji pripovedi pomagati, da bi našel v njej samega sebe.« Ta njena plemenita drža je zaznamovala celotno njeno poklicno in družinsko delo. Polona Abram (Objavljeno: Radio Trst A, petek, 8. maja 1998, ob 18.00, ponovitev, sobota, 9. maja 1998, ob 8.15.) NEMŠKA NAGRADA ZA MLADINSKO KNJIŽEVNOST 1998 Deutscher Jugendliteraturpreis za leto 1998 so kot običajno podelili oktobra 1998, po že dolga leta uveljavljenih kriterijih so izmed 25 nominiranih knjig izbrali in odlikovali naslednja dela: slikanico Hat Opa einen Anzug an? avtoric Amelie Fried in Jacky Gleich, knjigo za otroke Zwischen zwei Scheiben Glück Irene Dische, knjigo za mladostnike Bloße Hände Barta Moeyaerta in stvarno knjigo za mladino Haus der Kunst Susanne Partsch. Tokrat je razmerje med prevodi in izvirnimi deli v nemščini dva proti dva. Za nagrajeno slikanico Hat Opa einen Anzug an? [Dedek v prazničnem oblačilu?] je besedilo napisala Amelie Fried, ilustrirala jo je Jacky Gleich. V središču pozornosti je deček, ki doživi smrt svojega deda. Mali Bruno se skuša previdno dotipati do tega, kaj se dogaja okrog njega, ko njegov ded praznično oblečen in v nedeljskih čevljih s sklenjenimi rokami leži v krsti. Videti je, kakor da bi spal. Ko ga pokopljejo v zemljo, začne deček postopoma dojemati dokončnost izgube. Dolgo se na različne načine poslavlja od deda, a polagoma njegova bolečina pojenjuje. Ko teta dobi dojenčka, se krog zaključi, začenja se novo življenje. Odlika te slikanice med mnogimi, ki se lotevajo te občutljive teme, je nesenti-mentalnost, odkritost in poštenost. Ne daje dokončnih odgovorov, temveč mirno in tankočutno pripoveduje o trudu odraslih in otroka, da bi se sprijaznili z življenjsko resničnostjo. Barvne ilustracije v rjavih, zemeljskih tonih odlično podajajo dečkovo razpoloženje, perspektiva in velikostna razmerja so neobičajna in ponazarjajo, kako je dečkov svet začasno iztirjen. Delo Irene Dische: Zwischen zwei Scheiben Glück. [Med dvema rezinama sreče], prevedeno iz angleščine, so nagradili kot najboljšo knjigo za otroke. V njej je opisana usoda madžarske judovske družine v času od leta 1938 do 1945. Pripoveduje Peter, ki je večji del svojega življenja preživel pri dedu v majhnem mestu na Madžarskem. Leta 1938, ko se zgodba začenja, je bil star šest let. Z očetom diplomatom je tega leta odpotoval v Berlin. Toda v tem lepem mestu so se dogajale stvari, ki jih ni razumel. Oče gaje kmalu poslal nazaj na Madžarsko in je od njega poslej prejemal le pisma. Mnogo kasneje je odkril, da mu jih je dejansko pisal ded, kajti njegov oče je bil medtem že mrtev. Deček ni vedel, daje Jud in tudi o preganjanju Judov mu ni nihče nič razložil. A čutil je tudi na Madžarskem nevarnost pred Nemci. Iz vseh teh okoliščin izvirata notranja in zunanja napetost pripovedi. Znotraj svetovnih dogodkov si otrok uravnava svoje lastno življenje, pri tem doživlja vesele in žalostne trenutke. Avtorica podaja zelo zapleteno snov navidezno brez napora, pogosto s humorjem, tragične trenutke pa s kancem blage ironije. Knjiga je bila uvrščena tudi v katalog mladinskih knjig The White Ravens 1998, ki ga sestavlja Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu, med drugim tudi zato, ker s svojo vsebino prispeva k mednarodnemu razumevanju med kulturami in ljudmi. Knjigo za mladostnike Bloße Hände [Gole roke] je iz holandščine prevedla Mirjam Pressler, mladinska pisateljica in izvrstna prevajalka, ki sta ji nizozemska mladinska književnost pa tudi tematika tega dela zelo blizu. Bart Moeyaert je upodobil zapletene medčloveške odnose, ki vodijo v nasilje. Pripovedovalec zgodbe je Ward, deček, ki na silvestrski večer s svojim prijateljem Berniem beži pred sosedom Betjema-nom. Ta je invalid, rad bi se priženil k Wardovi materi. Prijatelja sta Betjemanu iz lahkomiselnosti ubila račko, Betjeman pa je ubil Wardovega psa Elmerja. Ubitega psa, zavitega v časopis, Ward vso noč na begu nosi pod suknjičem. Dečka obvladujejo sovraštvo, žalost in obup, v resnici pa išče zaščito in zavetje. Wardo-va mati ponoči išče sina in mu končno ustreže, ko mu zagotovi, da Betjeman ne bo njegov očim. Prvoosebna pripoved je emocionalno izredno nabita, vendar ni črno-bela. Zgradba zgodbe in jezikovno oblikovanje dogajanja sta zelo zahtevna. Avtor prevzame bralca predvsem z dosledno oblikovano pripovedno koncepcijo, ki zagotavlja delu izjemno literarno kvaliteto. Haus der Kunst [Hiša umetnosti] Susanne Partsch je zajetna stvarna knjiga (367 strani), inteligentno narejena in širokopotezno oblikovana umetnostna zgodovina, opremljena s številnimi barvnimi ilustracijami in grafičnimi upodobitvami. Avtorica je umetnostna zgodovinarka in je v tem delu za mlade bralce uredila imaginarni, idealni muzej s 16 dvoranami ter v njih po kronološkem zaporedju predstavlja pomembna dela - slike, skulpture, arhitekturne objekte, zglede iz vseh obdobij od jamskega slikarstva do sodobnih grafitov. Bralec ji kot muzejski vodnici navdušeno sledi, saj učinkuje nalezljivo radovedno in občudujoče, odpira oči s primerjavami, kaže razvojne linije, odkriva, da slike pripovedujejo, kako so ljudje v svojem času živeli, čutili in mislili, razgrinja tudi ozadja, informira o odnosu umetnik - naročnik, o različnih načinih ustvarjanja itd. Razkriva, kje znanost odpove, kaj ostaja špekulacija. Knjiga vsebuje seznam slik, pojasnila k slikam, imenski in stvarni register. Gre za temeljno delo, ki neposredno nago-vaija bralce od 12. leta naprej, avtorica jih tika, a to odraslih bralcev ne bo motilo, da ne bi tudi oni radi segali po njem. Posebna nagrada Podeljujejo jo v okviru nemške nagrade za mladinsko literaturo nemškemu avtorju za celotni doseženi opus. V letu 1998 jo je za mladinska literarna dela prejel PETER HACKS. Peter Hacks je dejaven na mnogih področjih. Študiral je v Münchnu filozofijo, novejšo literaturo in teatrologijo. Doktoriral je iz filozofije. Po študiju se je vrnil v Berlin v takratno DDR, delal v gledališču, od leta 1965 ustvarja kot svobodni umetnik. Plodovit dramatik, lirik, pripovednik in esejist se je po letu 1951 intenzivno posvetil tudi pisanju za otroke. Doslej je nastal zajeten opus raznovrstnih del zanje: radijske in gledališke igre, zgodbe in pesmi. Svoja dela je izdajal v Berlinu pri Kinderbuchverlag, ki je spodbujal priznane pisatelje k pisanju za otroke, a se je uveljavil tudi na knjižnem trgu v Zvezni republiki Nemčiji. Prve knjižne izdaje v petdesetih letih sta najprej doživeli zbirki zgodb, ki ju povezujeta dva lika - Henrietta in stric Titus: Das Windloch [Vetrnica] 1956 in Das Turmverlies [Ječa v stolpu] 1962 z dramatično okvirno zgodbo. V pripovedna dela je vpletal tudi pesmi, izdal pa je samostojno pesniško zbirko z naslovom Der Flohmarkt [Bolšji trg] 1965. Zelo popularna in pogosto citirana je slikanica Der Bär auf dem Försterball [Medved na gozdarskem plesu], ki je izšla v več izdajah. Zaslovela je zaradi nonsensnih primesi in zaradi družbeno-kritične osti, ki jo poudaijajo tudi karikirane ilustracije. Medved, preoblečen v gozdarja, se odpravi na gozdarski ples, kjer se mu vsi slepo klanjajo zaradi njegove moči. v sedemdestih letih je izšlo več njegovih pripovednih del: Kathrinchen ging spazieren (Deklica je na sprehodu našla čarobni grahek in izpolni se ji dvanajst želja); Leberecht am schiefen Fenster — zgodba je v slovenskem prevodu Mire Miladinovič izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Čebelica leta 1986 pod naslovom Pravšnjih v nepravem oknu. Hacksovemu skurilnemu načinu pripovedi, nenavadnosti in presenetljivosti vsebine se ustrezno prilegajo ilustracije Zvonka Čoha. Dve Hacksovi otroški knjigi je ilustriral Andersenov nagrajenec Klaus Ensikat, ki je pred leti tudi prejel posebno nemško nagrado za mladinsko književnost, to sta Liebkind im Vogelnest in Jules Ratte oder selber lernen macht schlau [Julijina podgana ali s samostojnim učenjem postaneš prekanjen]. Leberecht se spet pojavlja v zgodbi Liebkind im Vogelnest, tokrat živi v cvetličnem lončku, Liebkind pa v ptičjem gnezdu. Prijetno sožitje v vrtu vzdržuje prijazni vrtni bog, ki nenadoma izgine in tedaj zavlada kaos. Leta 1977 je z ilustracijami Heinza Edelmanna izšla knjiga Meta Morfoss, v kateri se glavna oseba Meta rada preo-braža v najrazličnejše osebe ali živali, pri tem pa zaide v krepke težave. Das musikalische Nashorn je zgodba o dogodivščinah nosoroga, ki s svojim rogom lahko zaigra cel koncert. Knjiga Prinz Telemach und sein Lehrer Mentor [Princ Telemah in njegov učitelj Mentor] je izšla 1997 v Berlinu pri založbi Eulenspiegel. Avtor otrokom po svoje pripoveduje Homerjevo Odisejo. Drzni mladi princ Telemah išče učitelja, ki naj bi ga naučil, kako naj najde očeta in doseže, da bi se Odisej vrnil v svoje kraljestvo in k svoji družini. Boginja Minerva se preobleče v popolnoma neobičajnega pedagoga z imenom Mentor in vodi princa k uspehu ter pripelje očeta domov. Z bogatim strokovnim znanjem in ironijo, z relativizacijo znane vsebine in z aluzijami dobi grška legenda o bogovih in herojih nov pomen. Pravi bralni užitek pa ponujata izvrstni, lahko tekoči stil ter posmeh okorelim starim učiteljem in njihovim metodam učenja. Delo je bilo nominirano za Nemško nagrado za mladinsko književnost leta 1998 in uvrščeno v katalog The White Ravens 1998. Že iz bežnega pregleda naslovov del za otroke je videti, da se avtorjev pripovedni svet giblje na meji med fantazijo in realnostjo, da so izmišljije plod avtorjevega nonsensnega povezovanja stvari, živali in oseb ter da sprošča ustaljene jezikovne pomene in najde v njih nove razsežnosti. V utemeljitvi je žirija za nagrado poudarila predvsem naslednje kvalitete: jezikovno originalnost in stilistično briljantnost, vsebinsko veliko tolerantnost in nevsiljivo antiavtoritarnost ter široko dostopnost njegovih del velikemu razponu bralcev od mladih do odraslih, bolj ali manj izkušenih. VIRI: BA - Besprechungen, Anotationen. Basisdienst und Mitteilungsblatt der Lelctoratskooperation für öffentliche Bibliotheken. - Reutlingen: Einkaufszentrale für öffentliche Bibliotheken. 1997 št. 7, 12; 1998 št. 1, 3 Deutscher Jugendliteraturpreis 1997 - utemeljitve žirije Haas Gerhard/Horst Künnemann: »Jugendliteraturforschung und Jugendliteratur in der DDR«. V: Kinder- und Jugendliteratur. Zur Typologie und Funktion einer literarischen Gattung. -Stuttgart, Philipp Reclam jun. 1976. Str. 70 in 73 Hacks Peter: Der Bär auf dem Försterball. Ilustr. Walter Schmögner. - Reinbek bei Hamburg, Rowohlt 1975. (rororo rotfuchs) Hacks Peter: Pravšnjih v nepravem oknu. Prev. Mira Miladinovič. Ilustr. Zvonko Čoh. - Ljubljana, Mladinska knjiga 1986. (Čebelica 290) Künnemann Horst: »Das Bilderbuch«. Kinder - und Jugendliteratur. Zur Typologie und Funktion einer literarischen Gattung. - Stuttgart, Philipp Reclam jun. 1976. Str. 113 Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur. 1. Band. - Weinheim in Basel, Beltz 1975. Perschon Erich: »Bart Moeyaert. Blosse Hände«. - Tausend und ein Buch 1997 (Oktober) Nr. 5, Str. 63-64 The White Ravens 1998. A Selection of International Children's and Youth Literature. - München, Internationale Jugendbibliothek. Str. 23 Irene Dische, str. 24 Peter Hacks Wagerer Gertie:«Amelie Fried. Hat Opa einen Anzug an?« - Tausend und ein Buch 1998 (Februar) Nr. 1, Str. 60 Darja Kramberger MUZEJ MICHAELA ENDEJA V MEDNARODNI MLADINSKI KNJIŽNICI V MÜNCHNU Pisatelj Michael Ende (1929-1995) si je tudi pri nas pridobil veliko bralcev ter velik ugled in to med mladimi in odraslimi. Endejevo knjigo Momo, ki je izšla pri založbi Thienemann v Stuttgartu leta 1973, je izdala založba Mladinska knjiga v slovenskem prevodu Lojzeta Uršiča leta 1978 in leta 1987. Leta 1979 je pri založbi Thienemann izšla Endejeva Neskončna zgodba, v prevodu Janeza Gradišnika je izšla pri Pomurski založbi in Mladinski kmigi leta 1987. Thienemann je izdal Čarobni napoj ali satan-arheolažgenialkopeklenski punč želja leta 1989, Mladinska knjiga v prevodu Mete Ornik leta 1991. Knjiga Jim Knof in strojevodja Luka je izšla pri Thiene-mannu leta 1960, pri DZS v prevodu Alenke Berkopec Valena pa leta 1996 in Jim Knof in divja trinajsterica pri Thiene-mannu leta 1962, pri DZS v prevodu Alenke Berkopec Valena leta 1996. O začarani skledi in žlici je izšla pri Thie-nemannu leta 1990, pri EPTI, v prevodu Polonce Kovač pa leta 1997. Dolga pot v Santa Cruz je izšla pri Thienemannu leta 1992, v slovenskem prevodu Po- lonce Kovač pri založbi EPTA pa leta 1998. Mednarodna mladinska knjižnica v Miinchnu, kamor je Ende pogosto prihajal in kjer smo se pred leti na njenih letnih razstavah najboljših mladinskih knjig z vsega sveta, ki so bile v knežji dvorani Bavarske državne knjižnice, z Endejem tudi srečevali, je v letu 1998 v svojih prostorih v gradu Blutenburg odprla Muzej Michaela Endeja. Muzej Michaela Endeja je prvi muzej v Nemčiji, ki je posvečen avtorju mladinskih knjig. Donacije Endejeve vdove gospe Mariko Sato-Ende in založbe Thienemann so omogočile, da je muzej bogata zbirka vsega, kar predstavlja Endeja. Predvsem so to pisateljev delovni prostor, njegova knjižnica, nekateri osebni predmeti ter njegove knjige, preko trideset naslovov v več kot štiridesetih jezikih. 12. novembra letos bo ob 70. obletnici rojstva Michaela Endeja v Mednarodni mladinski knjižnici v Münchnu še posebej svečano. Tanja Pogačar simpozij PERSPEKTIVE V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI Maribor, 28. maja 1999 Jasna Čebron Književne perspektive ali etološke književne vrste v slovenskem pesništvu za otroke mag. Jožica Čeh Lik in metafora otroka v dunajski dobi Cankarjeve kratke pripovedne proze mag. Marjana Erženičnik-Pačnik Otroški problemi v sodobnih slikanicah Alenka Glazer Perspektive v zgodnjih pesmih Otona Zupančiča dr. Meta Grosman Huckleberry Finn v medkulturni perspektivi mag. Dragica Haramija Perspektive v slovenski avanturistični mladinski prozi Tilka Jamnik, Ida Mlakar Otroški pogled na priljubljenost knjig v primerjavi in Vojko Zadravec s pogledom knjižničarjev na mladinsko literaturo Aleš Jan Odnos med otrokom, mladinsko književnostjo in slušnim medijem Ranka Javor Tematske in žanrske značilnosti sodobne hrvaške mladinske književnosti dr. Marjana Kobe Pripovedovalec, pripovedna perspektiva v sodobni slovenski prozi za mladino dr. Metka Kordigel Razvijanje sposobnosti zaznavanja perspektive (eden od strukturnih elementov recepcijske sposobnosti) Darja Lavrenčič Otroštvo med »čudenjem«, igro in prekletstvom dr. Jože Lipnik Mladinska dela ter učiteljeva učna in vzgojna vloga mag. Darja Mazi-Leskovar Raznolikost perspektiv v ameriškem realističnem mladinskem romanu mag. Vida Medved-Udovič Model igre - oblikovalni princip v mladinski književnosti Bogdan Novak Iz pisateljeve perspektive dr. Igor Saksida Opredelitve in predstavitve otroštva (tipološki oris) mag. Peter Svetina Ptiči iz mraka ali kako se ravna s strahom Ivanka Učakar Parabolična perspektiva v klasičnih in sodobnih pravljicah na temo strahu Simpozij bo vodil dr. Igor Saksida. Referenti bodo imeli na razpologo 15 minut, v katerih bodo predstavili le najbolj bistvene, provokativne in zanimive poudarke svojega prispevka, ki bo v celoti objavljen v posebni številki revije Otrok in knjiga. Sodelovanje v razpravi so najavili še: dr. Silvija Borovnik, urednik in prevajalec Vasja Cerar ter pisatelj in esejist Niko Grafenauer. v * .. -u. -.J. » r - t; «n - v Ij-fl i"»: ' •t j>.'rr ■ •• ' . J- ill .Ii " ••'t,- 'Xif ] . ^ . > A-/ • • rV-;'• ..-^v VSEBINA RAZPRAVE Marjana Kobe: Sodobna pravljica..................................................................................5 Igor Saksida: Bogastvo poetik in podob........................................................................12 Darja Mazi Leskovar:y4werw/ca mladinska proza od obdobja po drugi svetovni vojni do konca šestdesetih let.....................................................25 Darja Lavrenčič: Žanrskost mladinske književnosti.....................................................32 Judita Krivec Dragan: Pravljični svet vagantskih podob..............................................41 Maruša Avguštin: Dvoje likovnih upodobitev trentarske ljudske pripovedke Zlatorog..................................................................................44 IN MEMORIAM Marinka Svetina: Pisanje je ena sama nepotešenost Branka Jurca (1914-1999)...................................................................................50 POGLED NA SVOJE DELO Maja Novak: Zakaj narisati drevo................................................................................57 IBBY NOVICE Tanja Pogačar: 2. april — Mednarodni dan knjig za otroke.........................................60 Poslanica ob 2. aprilu 1999............................................................................................61 ODMEVI NA DOGODKE Igor Saksida: Simpozij o evropski mladinski književnosti............................................63 Tanja Pogačar: Oko besede 1998 in podelitev večemice...............................................65 Darja Lavrenčič: »Moja najljubša knjiga« po izboru mladih bralcev slovenskih mladinskih in šolskih knjižnic................................................................................67 Breda Mahkota: Ob Mednarodnem letu starejših........................................................69 OCENE - POROČILA Sabina Grahek: Harry Potter — junak za vse generacije...............................................77 Polona Abram: Materinstvo kot navdih za pisanje....................................................81 Darja Kramberger: Nemška nagrada za mladinsko književnost 1998 ........................ 83 Tanj a Pogačar: Muzej Michaela Endeja v mednarodni mladinski knjižnici v Münchnu...............................................................................................86 CONTENTS ARTICLES Maijana Kobe.: A Modem Fairy Tale..............................................................................5 Igor Saksida: Richness of Poetics and Images..............................................................12 Darja Mazi Leskovar: American Children's Prose: From 1945 to 1970......................25 Darja Lavrenčič: The Variety of Genres in Children's Literature.................................32 Judita Krivec DraganM Dreamland of Wandering Images.........................................41 Maruša Avguštin: Two Artistic Representations ofGoldenhom (the Trenta valley folk tale).....................................................................................44 IN MEMORY OF Marinka Svetina: Writing - Endless Inconsolability Branka Jurca (1914-1999).......50 A VIEW OF ONE'S OWN WORK Maja Novak: Why draw a tree?.....................................................................................57 IBBY NEWS Tanja Pogačar: The 2nd April — The International Children's Book Day....................60 The International Children's Book Day Message on the 2nd April...............................61 RESPONSES TO THE EVENTS Igor Saksida: The Sympsium about European Children's Literature...........................63 Tanja Pogačar: »Oko besede« (The Meeting of Slovene Writers of Children's Literature) and Granting the Award »Večemica«.............................65 Daija Lavrenčič: »My Favourite Book« According to the Young Readers'Selection in Slovene Youth and School Libraries....................................67 Breda Mahkota:y4; The International Year of the Old.................................................69 REVIEWS Sabina Grahek: Harry Potter: A Hero of All Generations............................................77 Polona Abram: Motherhood as an Inspiration for Writing...........................................81 Daija Kramberger:^ German Award for Children's Literature 1998 ......................... 83 Tanja Pogačar: Michael Ende Museum in the International Children's Library in Munich...................................................................................................86 OTROK IN KNJIGA 47 Glavna in odgovorna urednica Darka Tancer-Kajnih Revijo sta ob finančni podpori Ministrstva za kulturo založili Mariborska knjižnica in Pedagoška fakulteta Maribor Naklada 700 izvodov Letna naročnina 3000 SIT Cena posamezne številke 1800 SIT Po mnenju Ministrstva za kulturo R Slovenije št. 415-51/93 mb z dne 26. 1. 1993 se od publikacije plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Tisk: TIGRAS d.o.o., Slovenska Bistrica; Računalniška priprava: Atelje Visočnik Umetnik (Dušan Muc) je namreč izrazit intimist in vagant, ki prisega predvsem na osebno poetiko, njegov ustvarjalni opus - zanj je med drugim prejel Smrekarjevo nagrado, Zlatno pero in Levstikovo nagrado - pa je odličen primer nekdaj visoko cenjenega, a danes še komaj prisotnega miniaturnega slikarstva. Judita Krivec Dragan: Pravljični svet vagantskih podob V tej zgodbi se srečamo še z eno posebnostjo pisateljice Branke Jurca, kiji lahko sledimo skozi vsa njena dela, to je likovna predstavljivost zapisanega. Pisateljica opazuje stvari tako kot slikarji, le da podobe in občutja izriše z besedami. Marinka Svetina: Pisanje je ena sama nepotešenost Branka Jurca (1914-1999) To je dandanes na Slovenskem edina literarna nagrada, ki jo podeljujejo mladi bralci svoji najljubši knjigi oz. mladinskemu avtorju. V tujini takšne nagrade niso redkost in obstajajo že dolgo časa. Darja Lavrenčič: »MOJA NAJUUBŠA KNJIGA« po izboru mladih bralcev slovenskih mladinskih in šolskih knjižnic In res, bralca v tej knjigi ne pritegnejo samo osupljive čarovnije in napete dogodivščine, ampak predvsem način, kako so osebe in dogodki predstavljeni. Ne samo glavni junaki, ampak tudi vsi učitelji in celo negativci so izredno pronicljivo izrisani, vsak s svojimi vrlinami in slabostmi, značilnim načinom govorjenja in obnašanja in vsi so zelo realistični in prepričljivi, tako da se lahko prav vsak bralec poistoveti s kakšnim od njih. Sabina Grahek: Harry Potter — junak za vse generacije To tudi ni knjiga, ki bi jo brali z naglico, kaj lahko namreč spregledamo prefinjeno tkivo, razpeto čez besede, ki se dviguje nad običajno zgradbo zgodbe in se prav pogosto približuje poeziji. Slog Ele Peroci razpoznamo po posebno bogati domišljiji, v katero vsakemu bralcu ni prav lahko vstopiti. Polona Abram: Materinstvo kot navdih za pisanje OTROK IN KNJIGA MARIBOR 1999 LETNIK 26 ŠT 47 STR. 1-92