Valentin Kalan ZNANOST IN UNIVERZA V EVROPSKI OPTIKI - MARTIN HEIDEGGER1 "Celotna moderna znanost (...) kot prava filozofija dejanskosti" Nietzsche, H genealogiji morale, HI. 23. Več kot petdeset let po njihovem nastanku so v jubilejnem letu 100, obletnice rojstva misleca 1. 1989 prvič objavljeni Prispevki k filozofiji (O dogodku), drugo poglavitno delo Martina Heideggra kot 65. zvezek Zbranih del. Z njihovo izdajo se začenja objavljanje zvezkov iz III, odseka zbranih del, ki obsega "neobjavljene razprave, predavanja in premisleke". S tem so izdajatelji nekoliko prehiteli Heideggrovo napotilo, da se smejo objave HI. odseka začeti šele potem, ko bodo objavljena vsa marburška (1923-1928) in freiburška predavanja (1928-1944), ki tvorijo 47 knjig II. odseka izdaje. Delo, ki je nastajalo v času 1936-38, je bilo v filozofskih krogih dolgo časa pričakovano, saj pomeni po prvi fundamentalnoontološki zastavitvi vprašanja o biti v Biti in času prvi izčrpen poskus nove, bitnozgodovinske in hkrati "izvornejše" zastavitve iz obravnave istega vprašanja, v katerem se vprašuje po smislu kot resnici in bistvu biti. Uredništvo Phainomena se je odločilo objaviti iz Prispevkov 24 Stavkov o "znanstvu", ki bi jih lahko uvrstili med velike aforistične tekste filozofije 19. in 20. stoletja, kakor so npr. Wittgensteinov Logično-filozofski traktat, Nietzschejev aforizem št. 1 iz ti. Volje do moči, Freudovih 8 tez v Formulacijah o dveh principih psihičnega dogajanja, Marsovih 11, tez o Feuerbachu ipd. Bistveni nasov te razprave bi se glasil Znanstvo in univerza v bitnozgotiovinsii zorni cesu (Blickbalul) Heideggrovo delo O dogodku skuša izkazati bit kot nerazpoložljivo dogajanje resnice. Predpostavka Prispevkov k filozofiji, kakor se glasi "javni naslov", ostaja Bit in čas, kjer se kot smisel biti pokaže odklenjenost izvornega časa kot celota ekstatične časnosti. Sistematiko na poti k bitnozgodovinskemu mišljenju imenuje Heidegger sklad oz skladanje. Resnica biti je ujemanje šestih skladov: I) Odzvok, II) Priigra, ID) Skok, IV) Utemeljitev, V) Tisti, ki so pri-hodnji, VI) Zadnji bog. Razprava o znanosti spada v "fugo" odzvoka, ki podaja prvo območje bivanja dogodka. Zanj je značilno izkustvo zapuščenosti biti bivajočega. Ako je zapuščenost bivajočega izkušena na podlagi ohranjanja resnice biti, tedaj se resnica biti kaže kot zavračanje in kot odmik. Teorija o bistvu znanosti ne daje le opisa sedanjega stanja znanosti, temveč govori o tem, kako se v znanosti odloča o resnici in o zapuščenosti biti. Pred tem je Heidegger že opisal drugačno pot premisleka o znanosti - znanosti kot določeni "možnosti razvoja in izgradnje vedenja, katerega bistvo samo je vkoreninjeno v neki še izvomejši utemeljitvi resnice biti" (Prispevki, 75). Ta pozitivna utemeljitev znanosti je razvita v rektorskem govoru v Freiburgu 27. maja 1933 Samopotrjevanje nemške univerze (Selbstbehauptung), o katerem se še dandanašnji pogosto lahko sliši mnogo zmotnega in neresničnega. Teze imajo pomen tudi za intepretacijo Heideggrove filozofije, saj obravnavajo vprašanje znamenite Heideggrove razprave Doba podobe sveta, ki jo je prevedel P. Kozak v Perspektivah, št. 4, 1960/61 (str. 421-441). Vprašanje znanosti in tehnike je nato tematizirano v razpravah Vprašanje po tehniki ter Preobrat, ki sta izšli v prevodu L Urbančiča v Izbranih razpravah 1.1967. Poleg tega je Nova revija objavila dr. Hribarjev prevod razprave Znanost in osmislitev iz dela Predavanja in članki. Heideggrovo razumevanje evropske znanosti je najprej aktualno za sodobno debato v Sloveniji o statusu posameznih znanstvenih disciplin, o statusu naravoslovnih in humanističnih ved, o statusu teologije - ki je za Heideggra humanistična veda par excellence - idr. Še zlasti pa utegnejo biti Heideggrove teze zanimive za osvetlitev političnega disputa o "kriterijih za oceno kvalitete znanstvenega dela", disputa, ki opravlja funkcijo metamorfoze teoretske dejavnosti v ekonomsko ocenitev in finansiranje. Ta disput dobiva v slovenski znanstveni politiki že status "vojne vseh proti vsem", ker skušajo zastopniki določenih filozofskih orientacij svoje projekte prikazati kot "mednarodno primerljive", medtem ko naj bi dejavnost drugačnih filozfskih usmeritev to ne bila. Kar je v teh tezah v vprašanju, je to, da je "evropskost" znanosti več kakor njena "internacionalnost", saj znanost kot "univerzalna" kaj drugega kot "brez meja" nikoli ni mogla biti. Za vodilno nit Heideggrove tematizacije evropske znanosti je treba vzeti kar izrek prvega filozofa, kakor je stara grška tradicija cenila Prometeja: "Znanost je veliko šibkejša od nujnosti", tecfaie d'andnkcs asthenčstera makri). Zakaj je spričo moči usode znanost nemočna? Znanost je za Heideggra "šibka", ker je podrejena bolj bistvenemu dogajanju tehnike in tehnologije. V tem smislu se Heidegger ne pridružuje običajnemu prepričanju o moči znanosti in veri v absolutnost znanosti. Ni odveč ob tem pripomniti, da ima v tem Heidegger predhodnika v enem izmed utemeljiteljev novoveškega znanstvenega antropocentrizma in materializma, Thomasu Hobbesu, ki je v nasprotju s prevladujočo metafizično in znanstevno idejo, da je znanje moč, scientia est potentia, izjavil, da je znanost samo "neka majhna moč": "Science is but a small power"3. Razprava o bistvu znanosti je razprava o bistvu novega veka. Poleg znanosti spadajo k novemu veku še naslednji pojavi: strojna tehnika, estetika, kultura in ukinjanje bogov (Entgotterung)4. ^klenjetii Prometej, v. 514: "Umetne« je šibkejša od Usode!" (prev. 8im. O. Marquard, Das Über-Wir, Poetik und Hermeneutik XL Das cspräcfi, MiiäcEen 1983, str. 44. Odstranjevanje bogov se ni dogajalo samo zaradi militantnega ateizma v stalinizmu ali zaradi brutalističnega poganstva v nacizmu, temveč najprej zato, ker fundamentalistično razsvetljenstvo odstranjuje boga v samem nastavku, in ker religija postaja religiozno doživetje. Preden preidemo h kratkemu prikazu bistva znanosti, se moramo zavedati, da delo na znanstvenih raziskovalnih programih lahko bolje poteka brez takih premislekov o bistvu znanstva. Razprava o bistvu znanosti je neka osmislitev, ki ni "niti za vse nujna niti je vsakdo ne more izvrševati ali tudi ne vsaj prenašati. Nasprotno: odsotnost osmislitve v veliki meri spada k določenim stopnjam njenega izvajanja in izvrševanja". 1. stavek: "Znanost" ni niti "nauk" niti "spoznanje". 2. stavek; Znanost ni vedenje, temveč izvedena ustanovitev vednosti, ki ima značaj pripravljanja pravilnosti znotraj razumevanja biti bivajočega kot narejanja, izdelovanja in kovanja, "Machenschaft". 3. stavek: Bivajoče, ki ga znanost preučuje, je znanosti dano vnaprej kot določeno področje: ker je bivajoče positum, je vsaka znanost "pozitivna". Npr.: positivum biologije je "življenje", positivum zgodovinopisja "zgodovina", positivum teologije "krščanskost", positum prava pravičnost, prav itd. 4. stavek: Obstaja umetnost kot taka, filozofija kot taka, a ne obstaja znanost kot taka: obstaja znanstvo oz, mnoštvo "posameznih" znanosti. 5. stavek: Specializacija ni pomanjkljivost znanosti, temveč nujen pogoj njenega obstoja. Plim Doba podobe sveta, Peispektive, 1960/01, št 4, str. 421. Holzwege (1962), str. 89, prev. str. 433. 6. stavek: Vsaka znanost je pojasnjevalna na ta način, da se "nepoznano" z metodo redukcije privede na nekaj poznanega. 7. stavek: V vsaki znanosti nastopa pojasnjevalna sovisnost. 8. stavek: Vsaka znanost je "stroga", in sicer na ta način, da izoblikuje pojasnjevalno sovisnost. 9. stavek: Metoda je razvoj znanstvene strogosti, ki je sama spet brezpogojno uveljavljanje kavzalnega mišljenja, tako na področju narave kakor v zgodovini. 10. stavek: Bistveno vprašanje za znanost ni, kateri bistveni karakter ima bivajoče samo, temveč kakšne "rezultate", kakšne "izide" in kakšno korist prinaša. Zaradi prednosti postopka pred stvarjo, pravilnosti pred resnico je znanost podvržena nastavljivemu preklapljanju za različne smotre. Prevlada postopka v znanosti izključuje "krizo" znanosti. 11. stavek: Vsaka znanost, tudi kaka humanistična znanost, je stroga, če je eksaktnost strogost rokovanja z metodo. 12. stavek: Pogoj za eksaktnost neke znanosti je njena strogost. 13. stavek: Za naravoslovje je eksaktnost v smislu merljivosti celo pogoj strogosti. V naravoslovju velja za "dejansko" samo to, kar je dostopno s kvantitativnim merjenjem. To značilnost naravoslovja je povzel M. Planck v stavku: "Dejansko je, ki« se da meriti"6. 14. stavek: Humanistične vede morajo ostati neeksaktne, da bi ostale stroge. 15. stavek: Vsaka znanost predpostavlja določeno predhodno izkustvo o svojem stvarnem področju. tr6'^®61' ^r*ssenckaft Besinnimg, VortrSge umi 16. stavek: Ne more biti vsako raziskovanje eksperimentalno, 17. stavek: Eksaktna znanost je možna samo kot eksperimentalna, 18. stavek: Novoveške znanosti poznajo nasprotje med naravoslovnimi vedami na eni ter duhovnimi znanostmi na drugi strani - slednje se imenujejo tudi družbene, kulturne ali humanistične vede oz. znanosti. Njihov status je najbolj viden pri zgodovinopisju. Glavna metoda zgodovinopisja je primerjanje, s tem pa izenačevanje. Napredek zgodovinopisja je sprememba vodilnih pogledov primerjanja. Novega vidika interpretacije ne vpeljuje historija sama, tevmeč je to vedno odsev pričujoče zgodovine. Na tem mestu Heidegger povzema nekatere ugotovitve teorije in filozofije zgodovine 19. stoletja, ki je v najrazličnejših teoretskih poskusih utemeljevala pomen zgodovinopisja s tem, da je zgodovina samoosmislitev življenja. Na način, ki je osupnil same zgodovinarje, je to spoznanje izrazil F. Nietzsche v drugem Času neprimernem premišljevanju, ki ima naslov O koristi in škodi zgodovine za življenje. Monumentalna zgodovina si prizadeva najti v preteklosti velike ideale humanosti, ki jih v sedanjosti ne vidi. Toliko je ta zgodovina "koristna" za sedanjost. Njena pomanjkljivost pa je v tam, da pozablja na mnogo segmentov preteklosti, ki sicer niso tako znameniti. Na spoštovanju in zvestem ohranjanju vsega preteklega temelji antikvarično zgodovinopisje. Z njim dobi svoje dostojanstvo in nedotakljivost celo tisto, kar je sicer majhno, omejeno in zastarelo, a vendar opisuje človekovo vrženost in faktičnost. Zasluga te zgodovine je, da tudi manj srečne generacije in narode veže na njihovo lastno domovino; njena pomanjkljivost: stvari gleda iz prevelike bližine in izolirano, zato jih ne more meriti. Vse staro s spoštovanjem sprejema, vse novo pa odklanja. Splošna pomanjkljivost te historije je v tem, da življenje le ohranja in ga ne ustvarja. Zato človek potrebuje še eno vrsto zgodovine, kritično. Človek mora namreč imeti od časa do časo dovolj moči, da neko preteklost razbije in razrahlja, da bi sploh mogel živeti - "vsaka preteklost je vredna, da jo obsodimo". To je vedno nevaren poskus, saj je treba najti mejo v zanikanju preteklega. In Nietzschejev rezultat: "Vsaka izmed teh treh vrst zgodovinopisja, kolikor jih je, ima svojo upravičenost ravno le na Enih tleh in pod Enim podnebjem ... Če človek, ki hoče ustvariti nekaj velikega, sploh rabi preteklost, tedaj se je polasti s pomočjo monumentalnega zgodovinopisja; kdor hoče vztrajati v običajnem in tradicionalnem, goji preteklo kot antikvarični zgodovinar, in le tisti, ki mu sedanja stiska vklepa prsi in ki hoče za vsako ceno odvreči od sebe to breme, ima potrebo po kritični, se pravi po presojajoči in obsojajoči zgodovini. Iz nemiselnega presajanja rasti izvira mnogo zla: kritik brez stiske, antikvar brez pietete, poznavalec velikega brez zmožnosti za veliko so takšne stvaritve ,.."7 Zgodovinopisje po Nietzscheju temelji v življenju, tj. v zgodovinskosti, zgodovinskost pa v časovnosti. Trojnost tipov zgodovinopisja je naivna deskripcija dejstva, da je zgodovinopisje utemeljeno v zgodovinskosti človekove tubiti.8 V načrtnem prizadevanju, da bi postala čim bolj aktualna, se zgodovina približuje novinarstvu oz. časnikarstvu. Historiografija postane "un journalisme rétrospectif'9. Ako zgodovinopisje s približevanjem novinastvu oz. časnikarstvu pridobiva na aktualnosti, pa ostaja ločeno od zgodovinskosti, saj mu je dopuščen samo pogled nazaj, retrospekcija. Približevanje zgodovinopisja novinarstvu je posledica dejstva, da so pogledi na zgodovino vedno le odsev pričujoče zgodovine: potemtakem je tudi menjava in napredek pogledov na zgodovino posledica lastne zgodovinskosti zgodovinopisca. Zgodovinopisje postane oblika umikanja pred lastno zgodovino. Novinarstvo oz. časnikarstvo, danes bi rekli še komunikologija, teorija občil oz. javnih sredstev obveščanja in informatika, postajajo temeljne humanistične znanosti filozofske fakultete: "Historične duhovne znanosti postajajo časopisna znanost. Naravoslovne znanosti postajajo strojna znanost". Tak razvoj zgodovinopisja je utemeljen Prim. M Heidegger, Sein tmd Zeit, § 76, str. 396 sL Prim. F. Châietet, Historié de [a pliiL, VE (1973), str. 230. v samem razmerju zgodovinopisja do zgodovinskosti in časovnosti. Časnikarstvo ima sicer opraviti s sedanjostjo, s sedanjim časom Toda tudi zgodovina ima opraviti s časom: beseda "zgodovina" je v zvezi z besedo god, ki pomeni "krstni dan", dies lustricus ali tudi dies anniversarius; historično in dialektično tudi "tempus, čas", occasio, priložnost; zgoda, factum, dogodek. V starocerkvenoslovanščini god' pomeni "čas, pravi čas, dogodek"; od ie. korena *ghod- in *ghedh-"združiti, spojiti". Zvezo s časom ima tudi beseda novinarstvo. Beseda nov izvira iz ie. *new-o-s, od *nu- "sedaj", ki ^ nastopa v grškem nyn, "sedaj", ter v latinskih besedah novus in nune. Te prekratke opombe o etimologiji povedo, da torej novinarstvo označuje odnos do časa kot sedanjega trenutka. Novinarstvo, časnikarstvo in zgodovinopisje so različni modusi vsakdonevnega odnosa do časa. Toda zgodovinska znanost ne pove, kaj je zgodovina kot zgodovinsko dogajanje, čeprav je zgodovina sama za historijo nekaj neobhodnega, neizogibnega (das Unumgangliche), kakor Heidegger to opisuje v razpravi Znanost in osmislitev. Zgodovina sama ostaja za historijo "neopažena", celo nepojavljiva (das Unscheinbare). Zgodovina lahko tematizira le zgodovinsko mišljenje, ki tematizira človekovo prebivanje v svetu, vendar so meje likov historika in zgodovinskega misleca pogosto zamegljene. Z metodološkega vidika je teologija bolj razvita kakor ostale humanistične vede. Zato ima z epistemološkega vidika teološka fakulteta celo večjo pravico biti članica univerze kakor filozofska fakulteta 19. stavek: Z utrditvijo narejevalskega bistva vseh znanosti se zabrisuje razlika med naravoslovnimi in duhovnimi znanostmi: "stroj" in "časopis" sta najbolj vidna manifestacija opredmetenja vsega bivajočega. 20. stavek: Univerze postajajo obrati, v katerih universitas ne more več zaživeti: Heidegger opušča humanistično idejo poslanstva univerze, ki nosi njegov rektorski govor 1. 1933. Znotraj univerze filozofija izgublja svoje mesto v korist novinarstva, komunikologije, sociologije, informatike in drugih humanističnih ved. 21. stavek: Znanost ne dosega ranga vednosti mišljenja. Filozofsko mišljenje ni niti proti niti za znanost. 22. stavek: Napredek znanosti je orjaški, vendar zaradi obratovalnega značaja znanosti ti napredki postajajo nevpadljivi in neopazni. Takšno stanje znanstvenega obratovanja pomeni razpustitev bivajočega. 23. stavek: Izključna in strateška naravnanost znanosti na družbeno korist ter izpolnjevanje človekovih potreb vodi do stanja popolnega dolgočasja. 24. stavek: V dobi gospostva znanosti in tehnike je mišljenje pred nalogo, da pripravi prehod k drugemu začetku. Za začetek drugačne zgodovine biti ne zadošča filozofsko čudenje, ki je ravno pripeljalo do epohe postavja. Vprašanje o biti ne izhaja od čudenja o bivajočem, temveč od drugačnega, včasih celo nasprotnega razpoloženja, imenovanega "Entsetzen", ki ne pomeni samo čustva groze, zgroženosti, temveč tudi strahoto in osvoboditev od strahote, odstavitev neke prevlade. E/itselzung je značilna Heideggrova dvopomenska beseda, ki pa zaradi tega še ni dvoumna. Entsetzen ima tudi vojaški pomen osvoboditve, npr. neko obkoljeno mesto osvoboditi obleganja. To konotacijo "odstavitve" je dobro opisal H.G. Gadamer: "Obleganje, ki nas drži obkoljene, je zmožnost izdelovanja in njena fascinacija. Od-stavitev tega obleganja naj bo hkrati "osvoboditev", ki razvnema potek našega tehničnega amoka: zgrozitev nad to zapuščenostjo biti"12. ^G^Gac^er, Gesammelte Werke 3, Hegel, Husserl, Heidegger, Tübingen Tega stanja znanstva po Heideggru ni mogoče razrešiti z reorganizacijo univerze, saj je taka tendenca dogajanja v znanosti utemeljena v bistvu tehnike, ki ga Heidegger imenuje postavje (Ge-Stell)13. Nadaljnji premislek o znanosti, ki ga je Heidegger razvil v predavanju Znanost in osmislitev, izhaja od definicije znanosti kot "teorije dejanskega" (die Theorie des Wirklichen)14. Ob tej definiciji je posebej opazno dejstvo, da je bilo "teorija stvarnosti" Vebrovo ime za ontologijo. Danes vemo, da je teorija stvarnosti ravno znanost sama, tako da o filozofiji kot teoriji dejanskosti ali teoriji dejanskega lahko govorimo le na način žargona, ne pa originarno. V samem prevodu Heideggrovih tez o znanosti kaže opozoriti na Heideggrovo kategorijo "Machenschaft". Kaj pomeni Heideggrova določitev, da je znanost "narejevalsko-napravljalsko odpiranje in pripravljanje (machenschaftliche Aufmachung) ... pravilnosti znotraj ... ne vprašljivega okrožja neke resnice" (teza 2). Beseda "Machenschaft" - spletka ali intriga, mahinacija, posel - izhaja od glagola machen -delati, storiti, narediti, napraviti, poče(nja)ti - ki gre nazaj na ie. koren *mag- gnesti; sorodnosti: gr. mâza, "testo", lat. massa, slov. mazati. Sorodna slov. beseda je gmah - "mir, udobje" (Bezlaj). Heideggrova Machenschaft prevaja več grških besed za znanost, umetnost, proizvajanje, in sicer téchne, mechané, poiésis, sopfua, torej: téchne kot "spretnost, umetnost, znanstvo, obrt, posel"; mechané kot "umetna naprava, priprava, orodje, stroj, sredstvo, pripomoček, spletka, zvijača, iznajdba, uredba"; poiésis kot "dejanje, delo, napravljanje, proizvajanje" ter sopfua kot "spretnost, zvijača" ter še gr. métis kot "razum, pamet, naklep", ki je preko korena *mi- meriti v zvezi s slovenskimi besedami "mera, meriti". Ta določila narejanja Heidegger povzema v § 61 Prispevkov: narejanje kot bistvo bivajočnosti je neopazno, ker se skriva izza D Plipi. M Heidegger, die Technik uiid die Kehre. Pfulingcn 1962, ter M. Heidegger, Bora» razprave, Lj. 1967, str. 321 si uj^ Ajjfsätze (1967), str. 38 in slov. prev. Nwa revija 8 (1989), ŠL objektivnosti, izza doživljanja ter izza pravilnosti Narejanje globlje dojema bivajočnost bivajočega kakor običajni heglovsko-marksistični pojem predmetnosti in opredmetenja, saj bivajoče nanaša tako na grško techne kakor na krščansko-biblijsko razumevanje bivajočega kot ens creatum. Narejanje je način prisostvovanja biti, kolikor se odteguje. Prepuščenost bivajočega narejanju je ena od najvišjih oblik evropskega nihilizma (§ 72 Prispevkov). Narejanje, kovanje, izdelovanje kot gospostvo izdelovanja ima neko temeljno dvoznačnost, ki spada k človekovemu bistvu. Ta ambivalentnost človekove eksistence je na klasičen način izrečena v besedah zbora tebanskih starcev v Antigoni: sophon ti td mechanoen teehnas hyper elpid' echon tote men kakon, allot' ep' esthlon herpei. (v. 364-366) "Nekakšna modrija v tem, da človek nad pričakovanjem razpolagajoč z izumiteljstvom znanosti, včasih sicer zapada v hudino, toda dmgikrat se obrača na dobro"}6 Posebej pomembno pa je upoštevati, da je Heideggrov premislek o znanosti nadaljevanje Nietzschejeve refleksije o znanosti. Heideggrova teza o metodi kot eksplikaciji strogosti v neki znanosti (stavek 9) je poglobitev Nietzschejevega uvida, da je v sodobni znanosti s prevlado objektivnosti in metode izgubljena "resnica": "Ni zmaga znanosti to, kar odlikuje naše 19. stoletje, temveč zmaga znanstvene metode nad znanostjo" [Volja do moči, af, 466)17. 15 BtP&^sJ^I8^' zur