363
Politiški oddelek.
Vseučilišče in nadsodišče.
Potreba je bilo zunanjih, jako kričečih uzrokov, da smo se zavedli tistih dveh najnunejših in najpotrebnejših zahtev, katerih izpolnitvi smo se bili že pred pol^ stoletjem približali, kateri pa sta pozneje prišli popolnoma v pozabo.
Šele nečuveni škandali, kateri so se povodom Ba-denijevega odstopa primerili na nemških vseučiliščih, ki jih tudi slovenski dijaki morajo obiskovati, so obudila spoznanje,   kako silno potrebno nam je  vseučilišče, vsaj
utrakvističnega značaja, in šele postopanje c. kr. višjega sodišča v Gradcu, ki je proglasilo nemški jezik za svoj jedini uradni in poslovni Jezik, nas je opozorilo, da moramo z vsemi silami delati na pridobitev nadsodišča, ako hočemo svojemu jeziku kdaj zagotoviti tisto ravno-pravnost pri sodiščih, katera mu gre po naravnem pravu in po veljavnem državnem osnovnem zakonu.
Narod se je obeh mislij oprijel z oduševljenjem. katero svedoči, kako živo spoznava potrebo, da že vendar dobimo vseučilišče, na katerem slovenski visokošolci ne bodo več samo „neljubi gostje", kakor so zdaj defacto na nemških vseučiliščih, dasi imajo do istih prav toliko pravic, kakor nemški visokošolci, in da že vender dobimo nadsodišče, pri katerem se bodo spoštovale tudi pravice našega jezika.
Kaj se je doslej zgodilo v izpolnitev teh dveh nujnih zahtev, je obče znano. Kranjski deželni zbor je v zadnjem zasedanju sklenil resolucijo, s katero poživlja vlado, naj ustanovi v Ljubljani vseučilišže s slovenskim značajem, katero pa bodi v jezikovnem oziru tako urejeno, da je bodo mogli obiskovati tudi Hrvatje, Nemci in Italijani. Deželni zbor je kot prispevek k ustanovnim troškom — in ti so pri ustanovitvi vseučilišča poglavitna ovira — dovolil za naše deželne razmere ogromno svoto četrt milijona goldinarjev, da tako pokaže požtrvovalnost dežele in potrebo visoke šole, povrh pa je še poskrbel za štipendije tistim mladim slovenskim znanstvenikom, kateri se hočejo posvetiti poklicu visokošolskih profesorjev ter se pripraviti za profesorska mesta na prihodnjem vseučilišču v Ljubljani.
Sklep deželnega zbora Kranjskega se je po vseh slovenskih pokrajinah splošno odobral in oglasilo se je že precejšnje število slovenskih občin na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem, katere so se mu pridružile s posebnimi resolucijami, kar so storile tudi razne druge korporacije.
V tem istem stadiju se nahaja sedaj tudi vprašanje o ustanovitvi nadsodišča v Ljubljani. Oglasile so se zanj različne slovenske občine, na čelu jim deželno stolno mesto Ljubljana, izrekla so se za to razne juristične korporacije in izrekli so se tudi večji in manjši shodi, ali druzega se še ni zgodilo ničesar, niti za pridobitev nadsodišča, niti za pridobitev vseučilišča.
Kar zamore narod sam storiti za stvar, je že storil, in preostaja mu le še malo storiti. Nadalja akcija je sedaj v rokah narodovih zastopnikov v državnem zboru, od njih spretnosti, vztrajnosti in delavnosti in od njih politike je sedaj največ odvisno, se-li realizujeta naši želji, se-li ustanovi vseučilišče in nadsodišče ali ne. Upamo, da bodo slovenski državni poslanci v prihodnje posvečevali vseučiliškemu in nadsodiškemu vprašanju največjo pozornost, da teh vprašanj ne izgube nikdar iz očij in da bodo z vsemi svojimi silami delovali na njih srčno realizovanje ter s tem popravili, kar so zagrešili v zadnjih petnajstih letih, ko se za ti dve velevažni in nujni zadevi niti zmenili niso.
364
Narodova naloga pa je, da delovanje svojih zastopnikov v državnem zboru krepko in dosledno podpira in sicer toliko časa, dokler ne dosežemo svojega smotra, dokler ne dobimo vseučilišča it* nadsodišča. Ni dovolj, da so se slovenske občine izrekle za ustanovitev vseučilišča in nadsodišča v Ljubljani, da so to zahtevale s posebnimi resolucijami. To delo se mora nadaljevati toliko časa, dokler nimamo vsaj zanesljivega zagotovila v rokah, da se naša želja izpolni.
Za resolucije, katere so bile sklenjene in obelodanjene v časopisih, se vlada in se merodajni krogi le malo menijo ali celo nič. Sedaj je treba nastopiti na drug način in sicer na tak način, da bode tudi v državnem zboru kaj zaleglo.
Drugi korak v dosego vseučilišča in nadsodišča morajo biti peticije na državni zbor. Vsaka slovenska občina naj pošlje v vsakem zasedanju državnega zbora posebno peticijo, s katero naj prosi, da se ustanovi v Ljubljani vseučilišče in nadsodišče.
To bo vladi klicalo v njen jako slabi spomin naši zahtevi, to bo nanje opozarjalo naše slovanske zazeznike in druge prijatelje ter končno bodrilo naše poslance ter jih sililo, da ne odnehajo, ampak da se vedno z novimi močmi lotijo tečkega a važnega dela.
Naše prizadevanje za pridobitev vseučilišča in nadsodišča smo začeli pod ugodnimi avspicijami, v pravem času in na srečen način. Ako nadaljujemo delo tako, kakor smo začeli, vztrajno in odločno, potem uspeh ne more izostati, potem morajo in v razmeroma ne predolgi dobi dobiti vseučilišče in nadsodišče.
v
Uspeh izostane samo tedaj, če bomo omahovali in zanemarili tisto delo, katero moramo opraviti, če hočemo doseči svoj vzvišeni smoter.