f * 4 v' ■H 129907 MEDDOBJE LETO III. 1956/57 Urejujeta Zorko Simčič in Ruda Jurčec PREOBRAŽANJE SVETA IN BEG PRED NJIM (K. V. Truhlar, Rim) .. 1 IVAN BENIGAR (Ileani Lascaray, Neuquen) ....................................................10 RDEČI MAK (M'rko Java-mik, Trst) ........................................................................13 POTOVANJE TREH KRALJEV (T. S. E'iot - France Papež) ......................29 SIMEONOVA PESEM (T. S. Eliot - France Papež) ..........................................30 MARINA (T. S. E iot - France Papež) ......................................................................31 T. S. ELIOT IN ./NERAZUMLJIVO" PESNIŠTVO (F. Papež, Buenos Aires) 32 SPOMIN NA NARTEJA VELIKONJO (T ne Debeljak, Buenos Aires) --------37 ČRKE BESEDE MISLI (Ruda Jurčec, Buenos Aires) OB BALANTIČU................................................................................................46 ČAS NA TRIBUNI ŽDANOVŠČINA - MADE IN SLOVENIA (Scriptor) ..........................50 PO DVEH TIRIH (R. J.) ............................................................................60 ČRTA IN PROSTOR O KIPARSTVU (France Gorše, Cleveland) ............................................64 BARVA IN KOMPOZICIJA V SLIKAH BARE REMEC (Marijan Marolt, Buenos Aires) ..............................................................................67 PRAPOČETNI SVIJET (Viktor Vid®, Buenos Aires) ......................69 . RAZSTAVNI KATALOGI IZ LJUBLJANE (Marijan Marolt) ... 71 GLASBA KONCERT FRANJE GOLOBOVE (Jorge Araoz Biadi, Buenos Aires) 77 KNJIGE PETER LEVEČ: ZELENI VAL (Rafko Vodeb, Rim) ........... 78 MARJAN JAKOPIČ: VRBOVA PIŠČAL (Branko Rozman, Bs. Aires) 79 KRONIKA OB NOVI IZDAJI BALANTIČEVIH POEZTJ. JOŠKOVČEV FRANCI (Marija Benkovič - Vombergarjeva) 81; STANKO SEMIČ - DAKI: GRAHOVO - VELIKE LAŠČE - KOČEVJE (Spomini na partizanska leta) 83; PO PRIČEVANJU DOMOBRANSKEGA STOTNIKA FORTUNE O GRAHOVSKI TRAGEDIJI, 84; ZADNJI TRENUTKI, 86; BALANTIČEVI VERZI V ANGLEŠČINI — ELEGY (P. M. H. Morgan) 87; POLJSKI PREVAJALEC PESMI FRANCETA BALANTIČA UMRL (T.D.) 88 V DOPOLNILO ČLANKA PROF. ILEANE LASCARAY (Leopold Leskovar) 88 PRILOGE — KIPAR FRANCE GORŠE (I - VIII) Glava pesnika in skladatelja Iviana Zormana, žgana glina, 1955 — G'as vpijočega, les, 1956 — Sedeča žena, žgana gl'na, 1956 — Meštro-vic, žgana glina. 1956 -— Nočna istraža, žgana glina, 1956 — Kompo-z:c'ja, žgana glina, 1956 —i Orpha:s, les, 1956 — IzguV.jeni isin les, 1956. Rev.;jo je opremiJ^iWi^&ilan Volovšek. _M - KAREL VLADIMIR TRUHLAR PREOBRAŽANJE SVETA IN BEG PRED NJIM Življenje duha se mora stalno boriti proti shematiziranju in mehaniziranju. Kako lahko sveža življenjskost oslabi ali zamrje! To velja tudi za življenje duha, ki je iz Duha: za krščansko življenje. Kako 'bi mogel ta D.uh, ki, „veje, kjer hoče" (Jian 3, 8) in nosi s seboj svobodo (2 Kor 3, 17), neovirano delati v človeku, kjer vse poteka mehanično, kjer se duh komaj kdaj živo zave sebe, kjer je vse nekako razosebljeno, vse tako dognano, vse že v posesti, vse brez borbe? Pristno krščansko življenje ni tako: tudi kadar so splošne smernice jiasne iri je daleč vsako izumetničeno „iskateljstvo" ter „problematizi.ranje", se mora posameznik od dne do dne živo in osebno boriti. Že v odnosu do sebe potrebuje kristjan veliko osebne podjetnosti in, nap ona, če naj vzdržuje ravnotežje med razvijanjem iini križanjem svojih sil. (Podobno je z odnosom do sveta. Stvarnik daje že ob stvarjenju človeku nalogo, maj svet razvija, apostol Pavel zahteva od kristjanov, naj „sredi pokvarjenega in popačenega rodu" svetijo „kakor luči v svetu" (Filiplj 2, 15). Na drugi strani pa sveto pismo resnobno svari pred svetom, „iz katerega je poželenje mesa in poželenje oči in napuh življenja" (1 Jan 2, 16). Kako združiti to dvoje? Svet je po sebi dober. Saj ga ni ustvarila zla sila, temveč Bog. Sveto pismo mam riše veliko skrbnost Boga pri tem delu in zadovoljstvo nad vsem, kar je ustvaril: „Vse je bilo zelo dobro" (1 Moz 1, 31). Gmostični dualizem je za snovno stvairstvo učil, da izhaja iz zlega počela in mil je zato dobrost odrekal. (Proti njemu je nicejski cerkveni zbor (1. 325) izrazil, da je Bog stvarnik „vseh vidnih in nevidnih stvari", da je torej odgovorni početnik ne le čisto duhovnih biitij, temveč ttudi snovi in vsega, kar je iz snovi. V obeh primerih igre za enega in istega početnika. Zato prezira Boga, kdor prezira snovno stvarstvo, ki je božje delo1. Izvirni greh je s svojimi posledicami pač zajel tudi tvar. Saj1 je človek z njo tesno povezan; ne le s tvarjo lastnega telesa, temveč tudi z ostalim snovnim stvarstvom. Človek v vesolju ni izoliran, temveč je kot radijska postaja, ki oddaja na 1 Prim. P. Charles, Createur des choses visibles: Nouvelle Eevue Theol. 67 (1940) 261-279. vse strani in sprejema od vseh strani, človeštvo ni kiip, ki mu je snovno stvarstvo za podstavek, temveč cvet, ki so mu ostale stvari za steblo2. Pri nas se je tega so-življenjia ali — kot lepo pravi Beličič v „Slovenski lirski pesmi" — tega. »toplega soutripanja s svetom" posebno živo zavedel Kocbek: „...vidim vesela bitja, | ki sem aomač med njimi. | Vse se je obesilo name, kakor roj čebel in krogotek rasti me je žalil kakor žlahtno vino ozko čašo... | Vse je eno življenje pod zvezdami, kdo more drugega ponižati pred Stvarnikom? | Poslušam pojoče, šumeče in tuleče zbore vesolja, oujem, da pripevajo mojemu glasu in, jaz spremljam njihov večni koral. | Zapiram oči in vem, da je vise, kakor je itreba, od prvega zniaka do zadnjiega razodetja je vse prešteto in urejeno v zemljo, ogenj, vodo in Diuha, ki vedno vsemu nasproti prihaja..." (Velika hvalnica). Zaradi te povezanosti z vesoljem ise človekovo dejanje in jnehanje odraža tudi v snovnih stvareh. Ni vseeno, ali posega vanje in jih oblikuje duh ves svetal od božje bližine, ali pa greh s svojim razkrojem in notranjo temo. Zato razumemo svetega Pavla, ki pravi, da je bilo s človekovim padcem tudi snovno stvarstvo ..podvrženo ničevosti" in pahnjeno v »suženjstvo pokvarjenosti" (Rimlj 8). A kakor greh, je tudi Kristusovo odrešenje zajelo poleg človeka vso tvar: „Bog je sklenil, spraviti s krvjo Kristusovega križia vse, kar je na zemlji in kar je v nebesih" (Kol 1, 19-20). Rečeno je „vse, 'kar je", me „vse, ki; so": Kristus je spravil ne le vse ljudi, temveč tudi vse ostale stvari. Prav tako v pismu Efežanom 1, 10: Nebeški Oče je sklenil, ,,da v Kristusu (podredi eni glavi vse, kar je v nebesih in na zemlji". Tako ima po odrešenju „vse v njem svoj obstoj" (Kol. 1, 17). In Cerkev poje v himni „Jezik moj, opevaj zmago" o studencu Kristusove krvi, ki pere ne samo človeka, temveč tudi „zemljo, morje, zvezde, svet". A kakor v človeku učinki odrešenja še niso dokončni — to bo šele v prihodnji slavi, ki se bo razodela po vstajenju od mrtvih in ki po njej ječe hrepenimo (Rimlj 8) —, tudi v snovnem stvarstvu učinki ali odrazi milosti še niso dokončno premagali odrazov greha, temveč se z njimi neprestano borijo. Zato „doslej vse stvarstvo ječi in trpi v porodnih bolečinah" ter željno pričakuje, dia se „iz suženjstva pokvarjenosti reši v svobodno poveličaniih božjih otrok" (Rimlj 8). Svobodia. tvari je v premem razmerju z notranjo nadnaravno svobodo človeka, ki se v tvari odraža. Polno bo človek svoboden šele v onostranskem poveličanem stanjiu1. Tako bo tudi snovno stvarstvo prešlo v polno svobodo šele, ko se bo po sodnem dnevu pridružilo od mrtvih vstalim, poveličanim božjim otrokom kot „nova zemlja, kjer prebiva pravičnost" (2 iPetr 3, 13). Kako polno zazveni v kontekstu pravkar razvitih misli Boža Voduška ,/Ptesem pomladnemu vetru" s svojimi podobami, povzetimi drugemu poglavju Apostolskih del: „Na binkoštni dan... je izpod neba završalo, kakor da bi prihajal silni veter in vršianje je napolnilo hišo... Prikazali so se jeziki kakor plameni in se porazdelili ter obstali nad slehernim. In vse je napolnil Sveti Duh". „Pesem pomladnemu vetru" — naj si jo je zamislil pesnik kakorkoli že — je v dnu krik vesolja po prerojen ju iz Duha: ,,0 vseprešinjajoči | isilni veter pomladi, | vstami, da očistiš | zemljo in nebo. — Glej, zemlja je gola, | prevlečena od pustih | megla, (pokrita z veli-mi, | odmrlimi stvarmi. — Ti pa nosiš v sebi | vsepovživajočo, | vseprepliavljujočo | silo ognjia in voda. — Že iraiste V tvojem pišu [ ibobnenje neustavljivih | plazov, že se bliža | potres daljnih gora. — Skorja zime se kolje! | Že šumijo v tebi | sproščeni tokovi, | že bruha požar. — O vseprešinjajoči | silni veter pomladi, | vrzi svoje ognjene 1 jezike nad nas. — Tvoje močne vode | naj odplave navlako, | v zmagoslavju .raztresi | preperele kosti. — Tvoje čiste vode | naj opero gnilobo, ] trudnost telesa, | trudnost duha. — O vseobjemajoči, | ko boš sredi med naimi, | bo- 2 Prim. J. Huby, £pitre aux Romains (v zbirki ,,Verbum Salutis")« Pariš 1940, razi. 8. poglavja. mo v skupnem zamaknjenju | vstali novi ljudje..." In ta »silni veter", p na vi pesnik, res prihaja „nov vsako pomlad"... Ker je odrešenje posvetilo tudi snovno stvarstvo, ni čudno, če je v nadnaravno ekonomijo polno pritegnjena tudi snov. V zakramentih je snov (n. pr. krstna voda) vidno in podelilno znamenje nevidne milosti, božjega življenja. Kruh in vino se spreminjata v telo in kri Kristusovo. Liturgičnemu letu dajejo .ritem prazniki, ki globoko korenini j o v snovni telesnosti, ali izražajo drtažnost človeka a tvarjo: Oznanjenje Marijino z resda deviškim, a pravim spočetjem. Advent z upanjem, da ae bo Oče usmilil .jemlje bridkih bolečin" (pesem „Vi, oblaki, ga ro-site"). Božič, ko ®e tudi „nebo veseli in zemlja vriska pred obličjem Gospodovim" (polnočnica). Razglašenje Gospodovo z zvezdo, ki gre pred modrimi in obstane nad krajem, kjer je Dete. Ves liturgični čas trpljenja, s spominom na prelito kri in na Bonce, ki je otemnelo ter na zagrinjalo, ki se je v templjiu pretrgalo na dvoje. Velika noč, ko naj se z vstalim Kristusom-Lučjo „veseli tudi zemlja, prežarjena s tolikšnim leskom: vsa svetla od sijaja večnega Kralja naj čuti, da je tema vesolja pri kraju " (Exsultet). Binkoš-ti, ko sveti Duh »napolnjuje zemeljski krog" in »prenavlja obličje zemlje" (mašno 'besedilo). Praznik Presvetega Rešnjega Telesa is procesijo in njeno snovno pestrostjo, z bogastvom barv, z: vonjavo cvetja, z glasovi možnarjev, glasbil in grl. Cerkev hodi s svojimi blagoslovi v sredo tvari: blagoslavlja hišo, vodnjak, polje, pašnik, vinograd, hlev, rudnik, plavž, stroj, ladjo, zrakoplov, telegraf... (Rimski obrednik). Z blagoslovi ini ostalimi zakramentali (n. pr. z blagoslovljeno vodo) Cerkev v moči svoje molitve izganja iz tvari temo greha in utiria pot vsemu, kar je iz milosti. S Kristusom in Cerkvijo mora odreševati snovno stvarstvo tudi sleherni kristjan. Odrešuje ga najprej s tem, da ga pravilno rabi. Rabiti ga mora, ker je v svojem osebnem življenju — telesnem in duševnem, individualnem in socialnem, naravnem in nadnaravnem — od njega odvisen. A ga ne sme rabiti za greh. Zakladi zemlje n. pr. niso za sebično razkošje nekaterih, temveč za pravično naravno blaginjo vseh — zakaj vsi smo otroci enega Očeta, ki je gospodar teh zakladov —; naravna blaginja pa mora služiti nadnaravni: razvijanju božjega življenja. Po taki rabi je stvarstvo 'usmerjeno namesto v greh — v svobodo in slavo božjih otrok. Ta usmerjenost ni nekaj, kar stvarstva nič ne spremeni; ne: je neko dejanstvo, ki stvarstvo spreminja! Stvari, ki jih človek rabi, so deloma v surovem stanju, deloma že predelane in oblikovane. Tudi oblikovanje tvar odrešuje, če v njej kakorkoli izraža resnico, dobroto in lepoto: tak izraz resnice, dobrote in lepote je n. pr. pokrajina, ki je Bila nekoč zapuščena malarično močvirje, a so jo izsušili; zdaj je zdrava in rodovitna zemlja, ki nudi pridnim rokam delo, redi, nosi okusno zgrajene domove, ijih daje s polji v pravično lastnino, je podlaga primernega gmotnega blagra, ki isluži razvoju krščanske osebnosti. Bog zemlje ob stvar j en ju ni dokončno razvil, ni izvedel iz nje in izrazil vseh možnosti, ki jih tvar kot kali v sebi skriva. Bog je z zemljo ustvaril tudi človeka, ki naj kot Stvarnikov sodelavec stvarjenje v nekem smislu nadaljuje, t. j. z Bogom uresničuje cilje stvarstva. Prva beseda, ki jo Bog govori Adamiu in Evi, je: "Rastita in množita se in napolnita zemljo in podvržita si jo" (1 Moz 1, 28). "Gospod je torej vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval" (1 Moz 2, 15). Tako je začel nastajati „svet", t. j. človeštvo, ki je vstavljeno v snovno vesolje in preobraža to vesolje ter človeško družbo samo s silo duha in rok ter s sredstvi, pokornimi tej sili. V tem preobražanju ima svoj delež poljedelec, rudar, obrtnik, tehnik, trgovec, prometnik, industrijalec, gospodarstvenik, politik, organizator, znanstvenik, roditelj, vzgojitelj, umetnik... Bog ima o preobražanju sveta svojo zamisel in voljo. Odkriva nam jo nadnaravno razodetje in naravna sila duha, ki more iz razodetja marsikaj izvesti in marsikaj dognati, tudi kjer razodetje molči. Dejansko preobražanje gre pogosto mimo ali proti božji zamisli in hotenju. Kadar je v skladu z njima, izraža na mnogovrstne načine resnico, dobroto in lepoto, ki so končno odsev troedinega Boga. Hkrati so pot k Njemu: Nadnaravno življenje posameznika je pod vplivom njegovega telesno-duševnega ustroja. (Podobno je nadnaravno življenje celotnega Skrivnostnega Telesa Kristusovega pod vplivom ustroja sveta. Sicer Bog v svoji svobodi in vsemogočnosti lahko budi življenje milosti tudi v družbi, kjer je le imalo resnice, dobrote in lepote. A navadno tega ne dela. Navadno zahteva za širjenje in vzdrževanje božjega kraljestva — kot kažejo posebno poročila z misijonskih polj — neko stopnjo civilizacije in kulture, ki je ljudi vsaj nekoliko navadila na istelnost, red, delo in jim vsaj nekoliko zagotovila življenjski obstoj. Le tako razumemo skrb Cerkve za napredek človeštva, vso njeno karitativno in ser cialno akcijo; vse to ni kakšno profano človekoljubje, temveč delo iz težnje, klicati z boljšimi življenjskimi pogoji milost v človeško družbo. Končno je preobnažanje sveta, M se sklada z božjo zamislijo in hotenjem, Bogu v slavo. Tako preobražen svet je kozmična liturgija, vesoljno bogoslužje: oblike preobraženega sveta — pravi večkrat Paul Claudel — so glas, ki ga je človek dal svetu, da z njim hvali Boga. Brez človekovega {prizadevanja bi to bogoslužje ostalo v nemem zametku. Kakor je posvečenje, ki ga življenje milosti nevidno daje telesu — templju Sv. Duha —, začetek bodoče .slave poveliičanega telesa, tako (je odrešitev siveta v tostranosti začetek bodoče „nove zemlje". Ne, kakor da bi posvečenje telesa na tem svetu prešlo v nepretrganem razvoju v slavo poveličanega telesa! Saj telo po smrti strohni. Prav tako bodo „zemlja in dela .na njej" ob koncu siveta zgorela (2 Petr 3). A vendar bo vstalo od mrtvih isto telo. In bodoče novo stvarstvo, o katerem govori sveto pismo, bo resda „novo", a bo „zemlja" in „nebo"; ogenj snovnega ■stvarstva ne bo uničil, temveč ga bo prenovil3. Kaj bo s tostranskimi umetninami v bodočem novem stvarstvu, kaj s proizvodi tehnike, kaj z drugimi oblikami tostranskega preobraženega sveta, ne vemo. A gotovo je, da bo ves njihov doprinos za nadnaravno življenje svobodnih božjih otrok ostal na veke. Preobražanje sveta je delo. Duševno in telesno. Tudi telesno delo preobraža. Tu potrebuje poudarka misel: Moč tega činitelja sveta zavisi med drugim od tega, kakšno je naše načelno stališče do njega. V tem zadenemo na razliko med zelo pozitivnim pojmovanjem telesnega dela pri prepričanih komunistih in med zelo negativnim pri mnogih katoličanih. Komunistu je življenje zaključeno v tostranosti, raj pomaknjen v zemeljsko življenje, vse sile osredotočene vanj; konkretno: predvsem v telesno delo, ki — po polni zmagi nad zemljo in celotni osvoboditvi človeka — vodi v tostranski raj. Nasprotno je stališče imnogih katoličanov do telesnega dela zelo negativno: Slabi najprej' predstava, ,da je delo le prekletstvo, kazen za izvirni greh: „V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh" (1 Moz 3, 17-19). Da je le služba Marte, ki Si je izbrala slabši del (prim. Luk 10, 42). Da je boj z mrtvo snovjo, ki bi si jo človek, v napuhu padlega angela, rad podjarmil, a je ona, ki človeka zasužnji. Ker se poudarjanje telesnega dela pogosto druži z materialističnim zanikanjem Boga 3 Prim. M. J. Scheeben, Handbuch der kath. Dogmatik, paragraf 425-426. in duše, more nadalje motiti misel o apostaziji telesnega dela: kot da je delo nujno ukleto v odpad od Boga. [Pretirano naglašanje gospodarske proizvodnje in pretirano iskanje tostranskih dobrin se pravilno razvitemu krščanskemu čutu upravičeno upira: Ali ni Bog človeka ustviaril predvsem, da mu daje v delež Svoje božje življenje, ki je visoko nad vsiako snovno dobrino? Ali ne gre v krščanstvu za prevrednotenje vrednot: tali ne dobivate n. pr. uboštvo, trpljenje... v Kristusu novega, globokega smisla, medtem ko je pridobivanje materialnih dobrin često v škodo nadnaravnega življenja, ker more vzbujati zavist, poganjati ljudi v surovo borbo, netiti nizke strasti...? Uvidi o prevrednotenju vrednot v krščanstvu so v sebi pravilni, a morejo voditi, če ostajajo enostranski, v napačno omalovaževanje telesnega dela. Prav tako je pravilno, da se človek usmeri v onostranost: kakšno moč daje zemeljskemu življenju krepka zasidranost v večnosti! A ta usmerjenost more biti enostranska, more pozabljati na tostranske naloge, tudi ma nalogo telesnega dela. Včasih se misel na telesmo delo veže s »civilizacijo" s slabim prizvokom, ki meče svojo negativno luč tudi na delo. Te in podobne misli, včasih komaj zavedne, vnašajo v stališče do telesnega dela marsikaj, kar slabi izrabo tega činitelja za preobražanje sveta in kar je hkrati v nasprotjiu s pojmovanjem, 'ki ga ima o telesnem delu teologija. Kot je bilo že omenjeno, uči teologija, da je Bog ustvaril tudi vse vidne stvari. Zato stik s tvarjo, kakršnega vključuje telesno delo, tudi človeka ne omadežuje ali ponižuje. Bog je dal človeku zemljo v obdelovanje in razvijanje že ob samem stvar-jenju, ne žele po Adamovem padcu (1 Moz 2, 15). Zato teles no delo kot tako ni prekletstvo, ni kazen za greh, temveč je — pred vsakim padcem — zakon človeške eksistence. Kazen za greh je le „pot obraza", trpljenje pri delu 4. Ker je telesno delo nadaljevanje božjega stvarjenija, ne trga od narave m je ne omadežuje, temveč človeka še tesneje spaja z njo ter jo oživlja in lepša: Hiša more dajati pokrajini dušo; potok, napeljan, v praistiinjo, bradi življenje; lepota mi samo v idili podeželja, kjer je „pesem vet^a in vej in trave in sonca na travi, | pesem hitečih in pesem stoječih valov, | pesem srebrnih in pesem zlatih valov — | pesem potokov in pesem žit"; lepota je možna tudi sredi modeme industrije, kjer je „pesem obzidanih cest in korakov, po tlaku hitečih, | ritem rok in ramen, ki dlvigajo kamen in hlod, | takt železnic, pod zvezdami vsemi enak, | tok velerek, ki jim tovor in breme je etika, | žic brnenje, ki vežejo sever in jug | dn vodijo glas zapada k ušesu iztoka" (Župančič, Duma). Zemlja ne beži pred človekom, ampak ga kliče, naj' jo tudi s telesnim delom izrazi v vtseh njenih možnostih, v ismeri resnice, dobrote in lepoite. Kakor vsako delo, oblikuje tudi telesno delo ne samo svet, ampak tudi delavca samega. Če tridentinski cerkveni zbor govori o „dobrih delih", ki ohranjajo ter množe življenje milosti in ki so zaslužna za večnost (6. iseja, 10. pogl.), pri tem ne misli samo na kakšno miloščino in podobna dejanja, temveč predvsem na krščansko izpolnjevanje poklicnega dela. Tako imajo pri delavcu ta „dobra dela" predvsem obliko vsakdanjega telesnega dela. Višek krščanskega dopolnjenja je v nadnaravni ljubezni, ki rešuje notranje življenje vklenjenosti v sebičnost, ga giba končno v Boga in preko Boga v vse drugo. Sila, ki odpira in ravna tej ljubezni pot, je odpoved, predvsem odpoved v trpljenju. Zato je jasno, kako močno more telesno delo nadnaravno oblikovati: Boga in drugo v Njem ljubi, kdor vrši Njegovo voljo. Konkretno gledana je božja volja za vsakega posameznika predvsem krščansko solidno izpolnjevanje poklicnega dela. Tako je delavcu torišče njegovega življenja ljubezni predvsem vsak- 4 J. Coppens, Wordt in Genesis, III, 19, de arbeid vervloekt ?: Ephemerides Theol. Lovanienses 18 (1941) 73-75. dianje telesno delo. In glede odpovedi, bi trga vezi sebičnosti in notranjost osvobaja za ljubezen: koliko je zanjo priložnosti v telesnem delu! -Moč za ljubezen in odpoved poteka delavcu iz Kristusovega odrešeniškega dela. Tudi iz njegovega zemeljskega telesnega dela. Kristus je svet resda odrešil predvsem s svojo smrtjo na križu, a ga je reševal in mu pridobival moči tudi z vsem ostalim svojim življenjem; vsako njegovo dejanje je imelo odreševalen značaj in je vir maše nadnaravne moči; tudi njegovo telesno delo. Zato je delavec po svoji Ijiubezni in odpovedi pri delu v zvezi s tisto ljubeznijo in odpovedjo, ki sta prevevala Kristusovo zemeljsko telesno delo. A je v zvezi tudi s Kristusovim sedanjim, notranjim svetom, kjer ljubezen in spoštovanje do telesnega dela v stanju pove-lioanja nista nič oslabela. Kako je bilo pravzaprav s Kristusovim zemeljskim telesnim delom? Sv. Matej imenuje Jeziusa „tesarjevega sina" (13, 5), sv. Marko enostavno „tesarja" (6, 3). Tudi če bi nam bil ohranjen le izraz sv. Mateja, bi vedeli, da ni bil „tesar" le sv. Jožef, temveč tudi Jezus sam, ker je bilo v tistih čaisih v Palestini naravno, da je sin prevzel očetovo, oziroma rednikovo obrt. V čem je obstajalo to „tesarstvo", ki je bilo do javnega delovanja, torej večino življenja, Jezusovo vsakdanje delo? * Grška beseda „tekton" in latinska „faber", ki ju navadno sloveniimo s „tesarjem", imata zelo splošen pomen: označujeta kakršnokoli obrt, ki obdeluje trd material: les, kovino, kamen..., dasi se grški izraz pogosteje nanaša na lesne izdelke in na gradbeno delo v celoti, latinski pa bolj na kovinske izdelke. Najstarejši prevodi sv. pisma, .(sirski, koptski, etiopski, armenski, gotski) uporabljajo za „tekton" besede, ki pomenijo gradbenika, tesarja, skrinjarja. Tako pojmujejo Jezusovo telesno delo tudi grški cerkveni očetje, dočim pri latinskih prevladuje mnenje, da je bil sv. Jožef — in z njim Jezus — kovač. Srednjeveški teologi in sodobni razlagavci sv. pisma gledajo v njih bolj tesarja, mizarja, skrinjarja. A nekateri dostavljajo, da je bilo to delo v Jezusovih časih pogosto združeno z gradbenim in zidarskim5. Tudi sv. Pavel je telesno delal. Po Apostolskih delih (18, 1 si.) je bilo njegovo rokodelstvo izdelovanje šotorov, šlo je za grobo opravilo, opravilo sužnjev: za predelavo kozje in včasih velblodje dlake v vojaške šotore, v zastore, ki so služili namesto vrat, v ogrinjala proti dež j m, v delavsko obleko mornarjev in ribičev, v vreče iini vrvi. Tako je sv. IPavel v svoji apostolski službi preživel verjetno večji del dneva med svojimi delavskimi tovariši, jim oznanjal evangelij, se pogovarjal s prišleci in mimoidočimi, sprejemal poročila, se po opravljenem delu umikal v miren kraj za obhajanje krščanskih skrivnosti, poučeval vernike, narekoval učencu pismo, urejeval zadeve cerkva. Res, da klasični grško-rimski svet ni brez vsakega razumevanja za telesno delo: v dokaz so n. pr. Heziodova „Dela in dnevi" ali Vergilijeva „Georgica" in „Bucolica". A na splošno je bilo telesno delo v grško-rimiskami svetu v preziru. To dokazujejo marsikatera mesta Platona, Aristotela, Ksenofonta, Cicerona...: po njih je telesno delo nekaj nizkotnega, brezčastnega, manjvrednega ia priistoji zato le ljudem, ki so bili v tem manjvrednem položaju 'rojeni ('sužnji) ali so civilno samostojnost pozneje zgubili. In kakor mora v človeku telo služiti duhu, tako morajo biti vsi, ki vrše telesno delo, podrejeni tistim, ki razvijajo duhovno dejavnost. Odtod razmejitvena črta med gospodi, državljani, svobodnimi ter sužnji, stvarmi, orodjem 6. In sredi te miselnosti se sv. Pavel, svobodni rimski državljan, ki zna občevati tudi z najvišjimi sloji in se priziva na cezarja (prim. Apost. dela 22-25), preživlja z delom sužnjev, čeprav bi bil lahko „živel od evangeJijia", na kar je imel kot apostol vso pravico (1 Kor 9)7. 5 Prim. F. Zoreli, Lexioon graecum Novi Testamenti, 2. izd.. Pariš 1931, „tekton". — H. Hopfl, Nonne hic est fabri filius?: Biblica 4 (1923) 41-55. — F.-M. Braun, Le „Fils du charpentier": Vie Spdrituelle 52 (1937) 113-126. 6 Prim. italijansko Enciclopedia Cattolica, članek „lavoro". 7 E.-B. Allo, Paul faiseur de tentes: Vie Spirituelle 52 (1937) 147-159. V poznejšem življenju Cerkve se je zdravi krščanski čut moral vedno znova boriti proti miselnostim in, pretvezam, ki so tudi v krščanstvu gledanje na telesno delo in praktično zadržanje do njega kvarili: Tako n. pr. je sv. Avguštin nastopil proti brezdelju, ki se je sklicevalo na svetopisemsko mesto o pticah pod nebom in lilijah na polj«, ki ne delajo in vendar Oče tako lepo zanje skrbi.. .8. V 13. stoletju so „Bratje svobodnega duha" delo izločevali iz krščanskega življenja zaradi zmotnega pojmovanja molitve: ,,Ljudje ne smejo delati, temveč morajo počivati in okušati, kako dober je Gospod. Molitve, ki jih človek opravlja med ročnim delom, nimajo nobene vrednosti" 9. Podobno španski "Razsvetljenci" v 17. stoletju 10. Poleg zavračanja zmot je krščanski čut tudi pozitivno čedalje bolj odkrival vrednost telesnega dela in ga vstavljal v krščansko življenje: od zgodnjih pa-trističnih spisov, preko ,,Pravil sv. Benedikta", ki so tudi s svojim stališčem do telesinega dela močno posegla v razvoj zapadne civilizacije in kultu-re, do poudarka vrednot telesnega dela v dokumentih Leona XIII.11 in iPija XII.12 Tako v luči teologije telesno delo ni nekaj negativnega, temveč more postati stvariteljska sila, ki globoko posega v odločilno dogajanje tega sveta. Trpljenje, ki je z delom združeno, je resda kazen za izvirni greh, a more postati zaradi svoje očiščujoče moči hkrati vir blagoslova. Kjer zunanje kretnje telesnega dela prevevata spoznanje o vrednosti delia in volja, služiti z delom Bogu ter graditi sebe in druge, Marta ni več sama, temveč se ji je že pridružila Marija. Če telesno delo poteka iz milosti, ni v sovražnem boju z zemljo in se mu ni bati njenega maščevanja, temveč ji prijateljsko pomaga v njenem najglobljem teženju, izražati^ in slaviiti Boga. In slednjič: Kolikor je telesno delo odpadlo od Boga, ga kristjan ne sme puščati v odpadu, temveč ga vesti k Bogu. IPreobraženje sveta je torej nujno. In vendar je treba pred svetom hkrati bežati. V kakšnemu smislu? Svet je seveda v sebi dober. A človek, ki prihaja s svetom v stik, je po izvirnem grehu ranjen. Zato stopa v rabo in obražainje sveta lahko neurejenost: kadar ,rabe in preobražanja ne določa milost, temveč greh. Proizivodi moderne tehnike kot televizija ali novi tipi zrakoplova resdia morejo služiti človeškemu blagru, a tudi zltu1. Policija more pomagati javni nravnosti, a tudi zlobi diktatorja. Promet, ki človeštvo veže in edini, je lahko naravna podlaga za nadnaravno povezanost v enem Skrivnostnem Telesu Kristusovem, a tudi sredstvo za strnjen boj proti Kristusu. Zakonodaja more izražati pravico, a tudi krivico. Vzgoja more člove-oanski čut razvijati, a ga tudi ubijati. Človekov greh vnaša na ta način v svet razkroj. Tak svet potem z negativnimi, iz greha zraslimi oblikami javnega in zasebnega življenja izpodkopuje temelje krščanske eksistence, nravno slabi, otežuje dostop do virov moči. Razkroj, ki izhaja končno iz izvirnega greha, še večata „glavar tega sveta" in „njegova vojska", ki se poslužujeta vsega, kar more razdirati božje kraljestvo. To je „svet", ki ga ima v mislih Kristus, ko pravi, da so „dela sveta hudobna" (Jan 7, 7) ter kliče: »Gorje svetu zaradi pohujšanja!" (Mat 18, 7). To 8 De opere monachorum: Migne, Patrologia Latina 40, 547-582. 9 J. de Guibert, Documenta ecclesiastica christianae perfectionis studium spectantia. Rim 1931, št. 219. 10 Prav tam, št. 403 in 405. 11 Prim. J. Hacssle, Das Arbeitsethos der Kirche nach Thomas von Aquin und Leo XIII, Freibure i. Br. 1923. 12 Prim. poeebno božični nagovor 1. 1942. (Acta Apost. Sediš 36-1943, 20) in 1. 1943. (AAS 36-1944, 16), okrožnico Fulgens radiator, ob 1400-letnici smrti sv. Benedikta (AAS 39-1947, 153-154) in apostolsko konstitacijo Sponsa Christi (AAS 43-1951, 13). je „svet", ki sovraži Kristusa in njegove (Jan 15, 18), ki se veseli, ko Kristusovi učenci jočejo in žalujejo (Jan 16, 20). To je „svet", katerega vladar je zli duh (Jani 12, 31); „svet", ki v svoji „modrosti" ne dojema modrosti Boga (1 Kor 1, 21); „svet", pred katerim se kristjian mora „ohraniti neomadeževanega" (Jak 1, 27). A tudi svet, ki ni v razkroju, more kvarno vplivati na človeka: tudi stvari, ki so v sebi dobre in lepe, lahko ustavijo človeka na poti k Bogu, ker je človek v sebi neurejen in se more zato tudi na dobroto in lepoto neurejeno navezati. Vprav polne in bogate oblike civilizacije in kulture so v tem nevarne. Krščanska raba in preobražanje sveta zato predpostavljata krščansko samoobvladovanje ali križanje človeških sil. Čimi globlje je križanje notranjost prečistilo, tem manj se bo neurejeno vezala na dobroto in lepoto stvari, tem laže se bo zapirala vplivom razkrojenega sveta, tem svobodneje bo stala sredi rabe in pre-obriažanja sveta. Kolikor istik s svetom, m. pr. z nekaterimi umetninami, notranjost spravlja v nered in dokler jo spravlja v nered, isi mora kristjan to dejstvo z vso poštenostjo do sebe priznati ter pred ,,svetom bežati", v smislu preproste božje modrosti: ,,Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi" (Mat 16, 26). A tudi kjer je v rabi in preobražanju sveta vse urejeno, svet vendarle ostaja svet. Ni tisto Zadnje, ki edino more uimiriti naše nepokojno srce. In temu Zadnjemu je treba tudi svet podrediti. Pij XII. pravi v nagovoru o tehničnem napredku: „Kot je bila v stvarjenju ,v začetku Beseda' in ne stvari, ne njih zakoni, ne njih sila in obilje, tako mora biti tudi v nadaljevanju stvarjenja, ki ga je Stvarnik zaupal človeštvu, na začetku ista Beseda, njegova resnica, njegova ljubezen in njegova milost; šele potem znanost in tehnika" 13. In če je v krščanskem izročilu poudarek na „begu pred svetom" močam, je močan vprav zaradi tega prvenstva nadnaravnih vrednot. iSicer pa zahteva že vzgojiteljska modrost, da se bolj nagla-šajo zadržanja, ki so težja: in pravilen „beg pred svetom" je težji kot maba ter preobražanje sveta. Končno: Pravilen beg pred svetom je obenem pravilna raba in preobražanje sveta: Kdor namreč pravilno beži pred svetom, ima do isveta tisti odnos, ki je po božji zamisli in po božjem hotenju. Tak odnos pa svet nujno dopolnjuje in pre-obraža, ker ga upodablja po Bogu, — ker riše v vesolje potezo bogopodobnosti. Kristjan mora torej svet preobražati in hkrati bežati pred njim. Oboje je potrebno. Le sinteza obojega aasluži ime krščanstva. Kdor bi svet le preobražal, a ne bežal pred njim, bi se sčasoma nasrkal strupa, ki bi razdejal nravno moč: prav tisto moč, ki jo človek potrebuje za preobražanje sveta. Kdor pa bi le bežal pred svetom, bi zanemarjal eno osnovnih življenjskih funkcij krščanske foiiti in zato sčasoma nujno okmel: okrnel tudi za uspešen beg pred svetom. Če v kršoalniskem izročilu poudarek bega preglasi poudarek preobražanja, je vendar tudi preobražanje jasno izraženo. Ne le zadnja desetletja14. Že v svežosti prvih krščanskih stoletij. Tertulijan piše v svojem Apologetiku, ki ga je končal 1. 197, torej v času, ko je bil še pravoveren,: ,JPravite, da nismo za svetne opravke. Le kako morete to trditi o nas, ki vendar živimo z vami, prav tako kot vi? Saj nismo briamani ali indijski igimnosofisti, ne prebivamo po gozdovih ini nismo izgnani iz življenja. Zavedamo se, da moramo biti Gospodu1 Bogu Stvarniku hvaležni in nobenega njegovih del ne zavračamo; seveda se trudimo, da vse uporabljamo zmerno in pravilno. Zato ima- 13 AAS 46-1951, 16. 14 Prim. posebno že omenjeni nagovor Pija XII. o tehničnem napredku: „La Chiesa ama e favorisce i prosressi umani. 35 innegabile che il progresso tecnico viene da Dio, dunque puo e deve condurre a Dio" (AAS 46-1964, 7-8). mo z vami ta svet, z vami javni trg, tržnico za meso, kopališča, prodajalnice, skladišča, gostilne, sejme. Tudi mi brodarimo z vami, opravljamo vojaško službo, obdelujemo zemljo, trgujemo in izmenjavamo z vami proizvode naše umetelnosti in našega dela"16. In nekoliko pozneje, okrog 1. 220, neznani avtor v spisu Diognetu: ..Kristjani se ne razlikujejo od drugih ljudi ne po deželi, ne po jeziku, ne po obleki. Ne prebivajo v mestih, ki bi bila samo zanje, me poslužujejo se nobenega svojega narečja, njihov način življenja nima nič posebnega... IPrebivajo delomia med Grki, deloma med barbari, kakor je pač nanesla usoda; prilagodi jo se krajevnim navadam glede obleke, hrane in načina življenja... Z eno besedo" — čudovita podoba, ki sledi, je vzeta iz stoicizma — „kar je duša v telesu, so kristjani v svetu. Duša je raztresena po vseh udih telesa in vendar ni od telesa, kakor kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta... Duša je zaprta v telesu, in vendar vzdržuje telo; tako so kristjani kakor priprti v ječi isveta in so vendar oni, ki vzdržujejo svet... Tako odlično je mesto, ki jim ga je odkazal Bog, da jim ni dovoljeno pobegniti"16. Seveda obstoje kontemplativni redovi, kot n. pr. kartuzijani: Kot mora Cerkev, ker je vidna, vidno predstavljati vse prvine svojega življenja, mora vidno predstavljati tudi isvojo kontemplativmost, svoje ponotranjenje, 'ki mora biti vir vse njene zunanje dejavnosti. A tudi kartuzijan imiora po svoje preobražati svet: posredno, kolikor mora s svojim kontemiplativnim življenjem klicati milost na delo tistih, ki svet preobražajo neposredno17. Če sveta ne bodo preobriažali kristjani, ga bodo drugi. Če svet ne bo izražal resnice, dobrote in lepote, če mu ne bo vtisnjena podoba Boga, bo vedno bolj mosil obličje satana. 16 Migne, Patrologia Latina 1, 490E-491A. 16 Migne, Patrologia Graeea 2, 1173B-1176C. 17 Prim. apostolsko konstitucijo Umbratilem, ki potrjuje na novo pregledana kartuzijanska pravila: J. de Guibert, o. c., št. 651. ILEANA LASCARAY IVAN B E N I GAR La Prof. Ileana Lasoaray, autora del presente ensayo, es di-recUmi del Museo Regional "Damiel E. Gatica" de Neu.quen y se-cretaHa del Departamenta Cultural de la Provincia de Neuquen. Termino sus estudios umiversitarios en la Facultad de Filosofia de Buenos Aires (Secdon arqueol6gica-etnogrdfics y desconocidos. La admiracion de la prof. Lasca»ray por Benigar —como nos escribe el Dr. Leopoldo Lesko-var— no es expresion de algun \sentimentaMsmo, sitno de la busque-da de la justicia y del reconocimiento al hombre-genio, al qwe per-tenece lugar) que merecen sokvmente los gramdes hombres. Šest let je minilo, odkar nas ije zapustil Ivo Benigar — umrl je 14. februarja 1950 — in ko se ga danes na teh straneh spominja s hvaležnostjo in občudovanjem ena njegovih skromnih učenk, Suti dolžnost, da predstavi javnosti oiekaj najznačilnejših potez njegove mnogostranske osebnosti. Mnogo se je reklo in napisalo o Ivanu Benigarju: ob nekaterih priložnostih so bile to spontane sodbe, ki jih je narekovala ljubezen njegovih prijateljev, ob drugih prilikah je časnikarska indiskretnost tistih, ki so ga poznali samo od daleč in preko legend, spletenih okrog njegove osebe, pobudila najrazličnejše verzije. Prav malokrat je bilo mogoče predreti njegovo značilno zaprtost in skromnost, kot se je — resnici na ljubo — izrazil Benigar sam. V svojem edinem avtobiografskem pismu(*) iz leta 1938 je izjemoma ustregel rojaku, ki je prosil podrobnosti iz njegovega nenavadnega življenja: »Vsakokrat, kadar so me prosili za podatke o mojem življenju, da jih objavijo, sem jih odklonil, ker nisem ndčemuren in ne delaimj za slavo. Ob takih prilikah se spominjam Homerja, za čigar 'rojstni kraj! ise je prepiralo sedem mest; rad bi po treh tisočletjih veljal toliko kot on in tudi kar se tiče omenjene podrobnosti, ki je sama po sebi brez pomena, bi mu bil rad podoben. Ne človek, marveč njegova dela so tisto, kar velja. Moja dela so dosedaj tako revna, da se mi moje ime me zdi vredno vlitih črk, razen kadar mi poštenost nalaga dolžnost odgovornosti glede mojih spisov. Primernejši čas za objavo človeškega življenja je po smrti, ko morebitna hvala ne more več zbujati nižjih poželenj, katerih najrahlejši pojav sem zmerom skušal zatreti že v kali. Sem samo ubogo človeško bitje, ki pada in vstaja kakor drugi in se bori za nedosegljivo popolnost. Zato bi moral odbiti vsakršno novico o svojem življenju. Toda najrazličnejše verzije krožijo o njem in pisci nadomeščajo resnico s svojo časnikarsko domišljijo. Vem, da se bo v moji domovini, če mi je ljubo ali ne, še naprej pisalo o moji osebi, kot da bi bila slava svojega naroda, čeprav v resnici z ničemer nisem zaslužil takega mnenja. Daleč ismo še od tega, dasi si želim, da bi se tako zgodilo, ne zaradi sebe, aimpak zaradi niaroda, iz katerega sem izšel. !Po starših sem Slovenec, po rojstnem kraju in šolanju pa Hrvat. Rodil sem se v Zagrebu leta 1883. Taim sem hodil v šole do humanistične mature v letu 1902. Potem sem študiral gradbeno tehniko štiri leta v Grazu in eno leto v Pragi. Leta 1908 sem se naselil v tej deželi. Tu sem se leta 1910 oženil s pampsko Indijanko, odlično ženo Evfemijo .Sheyp'ukin Barraza, ki, mi je podarila šest sinov in pet hčera. Umrla je leta 1932. živel sem v Rio Negro do 1925 in odtlej tukaj na čilski meji v Neuquenu. Objavil sem v hrvaščini bolgarsko slovnico leta 1904 ali 1,905 ter dva članka o svoji domovini v listu iStjepana Radiča ,»Hrvatska Misao": mladostna dela, s katerimi sem zavzel mesto imed skromnimi predhodniki. Med letoma 1924 in 1929 sem objavil naslednja dela: V izvestjih argentinske Junta de Historia y Numismatica (danes Academia Nacioinal de la Historia Argentina) : ,JPojem časa pri araukanskih Indijancih", »Pojem prostora pri anaukanskih Indijancih", »Pojem vzročnosti pri araukanskih Indijancih" in, kritiko »Opisa Patagonije" Tomaža Falknerja. V reviji Biblos (Azul, prov. Buenos Aires): »Kalvarija indijanskega plemena" (sociološka študija). V „La Voz del Territorio" (Zapala, Neuquen): »Kitajci in Japonci v Ameriki" (kritična študija ob neki neznanstveni publikaciji). Posebej sem objavil »Problem ameriškega človeka". Brez lastne zasluge sem bil imenovan 1. 1924 za dopisnega člana argentinske »Academia Nacional de la Historia". Učenjaki tega velikodušnega naroda so mi s tem pač hoteli dati izpodbudo. Začel sem nekaj jezikovnih, zgodovinskih in socialnih razprav, od katerih jih imam nekaj že precej narejenih. Neobičajni boj za obstanek mi doslej ni dovolil, da bi jih skor.čal. ) Napisanem v španščini. Dam svoj pristanek, da se to pismo kdaj pozneje v celoti objavi; v njem so nauki in kaj človeške zadeve, ki utegnejo biti koristne naši mladini." Pod vplivom preveč idealnega pojmovanja ljudi in stvari je Benigar več ko enkrat doživel prevare in neuspehe, ki so ga prisilili, da je do pozne starosti moral biti materialno odgovoren zia svoj dom in številno družino. Vse življenje je bil vzor odpovedi in trdega dela. Delo na polju je slabilo njegov že tako šibki organizem. Kljub utrujenosti je po delu pozno v noč študiral. V študiju1 je po svojih lastnih besedah nahajal potrebni počitek. Neutrudni duh si nikdar ni mogel nasititi gladu po znanju. Z intelektualnim delom je pričel kmalu po prihodu v Argentino, vendar je večina njegovih spisov še neobjavljena. Ob .njegovi smrti jih je mnogo ostalo neskončanih. Njegov edini obisk v prestolnici Neuquena so časniki pozdravili z naslovi: „Prihod učenjaka". Ime, ki si ga je zaslužil z dolgoletno borbo za rešitev problema državne zemilje, naseljene z domačini. V ta namen je moral zbrati čim popolnejše: jairidično in zgodovinsko gradivo. Na znanstvenem polju je zaslovel zaradi polemike z antropologom Jožefom Imbellonijems, ki je bil takrat ravnatelj etnografskega muzeja buenosaireške univerze in je pod naslovom »Indijanska sfinga" obelodanil obširno delo o izvoru ameriških ras. Benigar mu je odgovoril s kritično študijo »Problem ameriškega človeka", v kateri je izpričal svoje odlično amerikanistično znanje in temeljito po-zmanje ameriške arheologije. Kritika je vzbudila pozornost znanstvenega sveta in škoda, da niso sledile nove publikacije s tega področja. Največje njegovo delo pa so nedvomno razprave o araukanskem jezikoslovju in etnologiji, ki jim je posvetil več kot trideset let. V dolgoletnem stiku z araukan-sko civilizacijo — saj ista bili obe injtegovi ženi indijanske krvi — si je prisvojil globoko poznanje tega predmeta in to živeč prav nia ozemlju te zanimive rase. Slučajno srečanje z rojakom ga je napotilo, da se je lotil namakalnih del v teritoriju Rio Negro, v odseku Colonia Catriel. Izredna je bila njegova sposobnost v hidravliki. Gradil je kanale s takim navdušenjem in s tako odločnostjo se je boril proti sovražnemu pogorju, da mu je zdravje začelo popuščati spričo neprestanega dela v vodi. Znal je več kot 14 jezikov in je bil prepričan, da> je kulture treba proučevati preko jezika, saj se v njem zrcali vpliv civilizacije naroda na drug narod. Poslanica, ki jo je Benigar zapustil argentinski mladini: »Delajte iz ljubezni do stvari, iz ljubezni do resnice, ne iz ljubezni do sebe. Kdor more, naj gre na teren, kjer se najbolje žanje, toda neizogibno potrebno to ni. Neizogibno potrebno je hoditi po realnih tleh in ne se izgubljati v fantazijah. In prav tako je potrebno, da trne uporabljate grba: svoje domovine kot ščit, kadar bi radi kaj posedali. Vaša dolžnost je, da ste sami odgovorni za svoje besede in jih branite z golimi prsi. Tako delajo možje. Znanost ni tega ali onega naroda, marveč človeštva. Če bo vaše delo rodilo uspehe, bo tudi vaša domovina deležna slave, ker ste njeni sinovi." Prevedel K. R._ Gpod Kroniko dopis dr. Leskovarja ,,V dopolnilo članka prof. Ileane Lascaray". MIRKO JAVORNIK RDEČI MAK Slušna igra IVAN bolnik v sanatoriju za jetične LIDIJA njegova žena DR. ERNEST MORE zdravnik v sanatoriju SESTRA DEODATA SESTRA HERMINA usmiljenki v sanatoriju UVODNA GODBA: Osrednji motiv iz Schubertove Nedokončane simfonije", katere odlomki, izbrani po menjajoči se ubranosti poteka, naj bodo glasbena spremljava in vez za vso igro. Godba počasi izzveni. SESTRA DEODATA (telefonira): Halo... Kako, prosim?... Slabo slišim, gospa... Kdaj je bilo?... Nekako okrog desetih... Nepričakovano?... No, recimo... Kako je umrl... Pozitivno... Gospa, ne vem, kako bi povedala... Umrl je... živ... Mm, po telefonu... bi težko razložila, kaj mislim s tem... Prav pri njem, dovolj blizu; tako da vem, kako je bilo... Prosim?. .. Jaz, sestra Deodata... Saj boste zvedeli, ko pridete v sanatorij... Žal ni mogoče, gospa. Dr. More je na obhodu po paviljonih... Ne vem kje, prav zdajle... Res ne, ne morem ga poklicati, gospa... Prosim, prosim... Na svidenje. .. ZVOK: zapre telefon. SESTRA HERMINA : Je ibila orna, sestra Deodata? SESTRA DEODATA : Da, sestra Hermina. SESTRA HERMINA (malce očitajoče) : Prav za prav... sožalje bi ji bili lahko izrekli... SESTRA DEODATA : Nisem mogla, sestra Hermina... Res ne... Če bi smela biti odkritosrčna, bi ji... čestitala... Saj ste slišali, da je najprej hotela govoriti... z dr. Moretom... SESTRA HERMINA : No, česa čudnega v tem ne more biti. Bil je Ivanov zdrav-nik... ne saimo tukaj v sanatoriju, marveč vse življenje. Vrh tega pa še prijatelj... SESTRA DEODATA : In njen prijatelj... Se vam ne zdi, da zadnje čase... vedno večji prijatelj... sestra Hermina? Zaradi tega... bi ji bila tisti trenutek lahko samo čestitala... Iz glasu fli je bilo čutiti, da zdaj ni krog njenega srca več... ograje z moževim imenom... SESTRA HERMINA (rahlo karajoče) : Sestra Deodata, Jezuis vas danes ne more biti preveč vesel!... Krivično sodite ljudi, misleč, da je ta smrt najprej sprostila v njih tisto, kar se zdi površnežem najbolj na dlani. SESTRA DEODATA : Ne morem drugače, sestra Hermina... A če sem to povedala, se mi zdi, da nimam dosti večjega greha, kakor če bi bila samo mislila. In misel... je pač morala imeti vzrok... pri ntjima... SESTRA HERMINA : Ne vem, kaj ste menili slišati iz njenega glasu. Odkar je Ivan izdihnil, ni doktor More kazal drugega kot potrtost... SESTRA DEODATA : Saj bomo videli, sestra. Čez dve uri bo gospa Lidija tu in bo vsekakor govorila tudi z doktorjem. Celo najprej z. njim... In ne verjamem, da se bo mogla zatajiti. SESTRA HERMINA : Kar bo med njima odslej, sestra Deodata, bo vse prav in neoporečno. Doktor je sam in gospa Lidija je zdaj prosta. O mislih in občutkih, ki so utegnili biti prej, sodi lahko samo Bog, ne mi, ki ne vemo, ne če so bili in do kod so šli. SESTRA DEODATA : Sestra Hermina, veste, kaj je Ivanu dalo zadnji sunek? SESTRA HERMINA : No, pri jetičniku tretje stopnje pač ni treba spraševati o tem. SESTRA DEODATA : Ljubosumnost, sestra! Bolečina, ko je videl, kako ga žena. izgublja ne samo iz rok, marveč tudi iz srca. Zadnje čase sem bila pri njem skoraj noč in dan in sva dosti govorila. Tudi doktorju isem to povedala, kakor vse, kar je Ivan govoril z mano. SESTRA HERMINA : Ne smete pozabiti, da so te vrste bolniki pretirani, vedno vročični; nepretrgoma vise nekje med bolno resničnostjo in še bolj bolnimi sanjami; noč in dan jih preganja nekakšna obsedena nedokončanost: nedožito življenje in neizpolnjena hrepenenja. .. In Ivan je povrh vsega menda še pisial, ne? SESTRA DEODATA : Je. Tod,a vse te, recimo, nenormalnosti, recimo bolestnosti,. recimo patologije iso ga navzlic vsemu obdarile z nekimi čudnimi notranjimi očmi, ki so videle grozljivo dosti; mnogo več, kakor je dano njam. Videl je ne le v ljudi, temveč skoznje. In zato je tudi pri ženi in pri doktorju videl prav... : Tudi če je, sestra Deodata! Vsi simo ljudje. In prav to-vaše nekam užaljeno vztrajanje zdajle še posebe izpričuje to resnico. Ne? (malce zadeto, skoraj v zadregi): Oprostite... (premolk) — Mar bi s tem hoteli namigniti... SESTRA HERMINA SESTRA DEODATA SESTRA HERMINA : Nisem hotela namigovati na nič, sestra Deodata. A če bi bilo v tem kaj misli ma> koga... bi ipač morala imeti vzrok ... kakor ste vi rekli prej za svoje misli o injima... SESTRA DEODATA (potrto): Oprostite še enkrat!... Toda... zdaj bo treba... mrliča pripraviti... preobleči ga... gia položiti na postelj... preden pride gospa Lidijia. SESTRA HERMINA : Čemu? Zdi se mi, da je najbolj pripravljen tak, kakor je. Krvi ni imel več niti toliko, da bi se mu bila lahko vlila za konec; obraz ima zbran in spokojen, ko da čaka. In tisti rdeči mak, čigar cvete tako varno stiska v rokah, še posebe kaže na čakanje... nekoga, ki ga ima rad. Mar ga ni mak vedno spominjal nanjo? SESTRA DEODATA : Vedno. Bil mu je več kot spomin, skoraj simbol vsega, kar mu je morala biti... SESTRA HERMINA : No, torej bo najbolj prav tako, da ostane tako, kakor je. Simboli imajo včasih veljavo... na več strani... SESTRA DEODATA : Toda vsaj... SESTRA HERMINA : Najbolje ikii najlepše bo tako, kakor pravim, sestra Deodata. Žena bo... navzlic vsemu zatrdno hotela vedeti, kiakšen je bil v zadnjih trenutkih... Nekoč bo to morala povedati njegovemu otroku, ne? Z drugih balkonov njegovega ležalnika ni videti; ko smo ga odpeljali iz parka, je vse mislilo,, da je samo zaspal. Naj bo torej tam; tako, ko da čaka. SESTRA DEODATA : Prav, sestra Hermina. Res... najbolje bo tako... IPojdiva! Gospa bo kmalu tukaj... ZVOK: pritajeni koraki. GODBA: precej dolgo, potem polagoma izzveni. SESTRA DEODATA DR. MORE SESTRA DEODATA DR. MORE SESTRA DEODATA LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE (potrka). : Prosim! (odpre vrata, vstopi) : Gospod doktor, prišla je gospa Lidija. : Naj izvoli sem! : Da, gospod doktor. (stopi po kratkem premolku skozi vrata, potiho) : Dober dan, Ernest. (vstane izza mize): Dober dan, Lidija. — (premolk) — Hm... In tako je prišlo... Dovoliš, da ti stisnem roko... za Ivana... Rekel ne bom nič. Ne morem; še sicer ne, kaj šele tokrat... Presunilo ime je, bolj ko sem si mislil. — (trpko) — Prav za prav... mislil sem... da bo vplivalo name... drugače... kot... (hlastno, kot da pričakuje besede, ki leži njej sami m)a srcu): Kot? : Kot... — (v zadregi) — no... kot sprostitev od vsega tistega, kar me je zaradi njega živega vezalo v mojem... mojem... razmerju do tebe. Zdaj pa čutim nekaj vse drugega. .. LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE LIDIJA DR. MORE : Ne razumem... navsezadnje... ni prišlo nepričakovano. Ivan je bil prav za prav že dolgo mrtev... Od tedaj, kar si mi povedal, da ni pri njem moči več računati niti na čudež... : Ne, ni prišlo nepričakovano! Kot zdravnik seimi navsezadnje lahko skoraj do ure izračunal, kdaj bo. : Potem ti torej ni moglo biti drugače kakor meni. Zame je tedaj, ko je bilo slehernega zunanjega upa konec, nehal biti vse, kar je do takrat še bil; kolikor je bil: mož, moralna vez, ovira... Ne za moje vedenje, hotela sem biti do telesnega konca pred ljudmi na mestu; pač pa ovira za moje čustvovanje; za pota mojih misli, mojega sroa. : Si, si... želela njegovega konca? : Ne! To ne! Nisem! Navzlic vsemu nisem! Čeprav je bil... imrtev, me je nianj vezalo toliko lepega, toliko bistvenega, toliko mojega, da tega ne bi mogla... : Res ne, Lidija? (manj trdno) : Ne... Ernest! Nikoli!... Vsaij hote, zavestno ne! — (zaihti) — Nisem!... : Pomiri se in... oprosti! Nimam pravice, da bi skušal to zvedeti. Posebno še, ker je bilo, če bi bilo, zaradi mene. (vneto) : Ernest! : Pustiva to! Zdaj gre zame... Za moj delež, za mojo krivdo pri tem, da je Ivan umrl. (osuplo, prestrašeno): Ernest! Kaj govoriš? Da bi bil ti... (naglo): Ne, me. Ne misli na kake skrajnosti; na nič hote-nega. Toda človek je lahko česa kriv tudi nehote; ker je nekaj storil podzavestno, brez namena. : Toda potem ni krivda. Če ni te, ni odgovornosti in ni obveznosti za kako poravnavanje. Vse, kar sva Ivanu dolžna, je, da ga ohraniva v spominu. Jaz kot svojo prvo ljubezen in srečo — za oboje sera mu hvaležna —, ti kot prijatelja, za katerega nisi mogel storiti več, kakor si. oci, in niso (mračno): Pa se ti ne zdi, kako je... prav za prav nečloveško vse, kar počenjava? Nisi ga še niti videla, odkar je zaprl pa že sklepava račune, ki še zdavnaj ne bi smeli biti in sklenjeni. : Zame so... Ne morem nič zato in tudi ne, če se mi samo od sebe in takoj sili iskanje nadaljne poti... : Z mano ni tako. Moj račun z Ivanom ni jasen in še manj poravnan. Od davi, ko so me poklicali, da sem ugotovil njegovo smrt, se čutim krivega; zdi se mi, da sem imiu jaz pomagal do konca... (spet osuplo, nedoumeto): Ti, Ernest? A kako, s čim? Z resnico. Z resnico? Vedno manj te razumem! Ni tako nerazumljivo... GODBA: svet daljši prehod. (govori počasi, a ne mučno; z malce šibkim glasom) : Sestra Deodata, katerega smo danes? : Dvanajstega junija. : Kdaj je bila tukaj Lidija? Pred mesecem' dni, ne? : Kje neki, gospod Ivan. V soboto, pred tremi dnevi... : Nemogoče, sestra Deodata! Saj skoraj ne vem več, kakšne oči ima. Moralo je biti dosti prej. : Nič prej ko v soboto. Vam se zdi dolgo, pa ni. : Morda je zato, ker mi že tako dolgo ni pogledala v oči. Ne spomnim se več, kdaj je bilo zadnjič. Ste videli, kako je med poslednjim obiskom ves čas zrla mimo mene. Nekam drugam... imorda... za kom drugim. Mar ni tako, sestra? SESTRA DEODATA : Motite se... To se vam je le tako zdelo!... V soboto ste imeli malo vročine... od pričakovanja. Če vas ni ves čas gledala, je bilo morda zato, ker se je bala, da je ne bd posilil jok. Smilite se ji... Veste, zunanji ljudje imajo o nas v sanatoriju čudne misli — ko da bi bili nekam vsi smrti zapisani. — (se smeje) — Mi pa vemo, da ni tako! Kdor pride sem, pride, da bi ozdravel. Kakšen smisel bi sicer imel sanatorij, ne, gospod Ivan? IVAN : Lahko bi bil tudi zavod za počasno umiranje, čeprav je beseda „smrt" tu po nekakšnem nemem dogovoru prepovedana in je v našem besednjaku sploh ni. SESTRA DEODATA : Ne govorite čudnih stvari! Mislite na življenje, ki je pred nami; na pomlad, ki se je začela oglašati; na ljubezen, ki vas čaka, ko se boste vrnili domov, gospod Ivan. IVAN (sanjavo): Pomlad... dom... ljubezen— (trpko) —Samo stvari, ki so bile — (tiše) — in jih ne bo nikoli več... Ni je moči, ki bi jih mogla še obuditi! SESTRA DEODATA (karajoče): Ne bijte Boga po glavi, gospod Ivan! On je tisti, ki uravnava in ureja. Prejle iste tožili, da suhe veje divje trte trkajo na vaše okno, ko da bi vas klicala večnost. Še mesec dni, pa vas bo njeno listje vsako jutro spominjalo življenja, ki je usojeno vam kakor tej suhi trti. Samo verovati je treba, na dnu, v koreninah. IVAN : Saj verujem... navzlic vsemu... Če ne bi, bi se ubil. SESTRA DEODATA : Spet govorite kakor otrok, četudi sami ne verjiamete besede tega, kar pravite. Saj vas poznam! Pisatelj ste in govorite zmeraj za druge, sami pa mislite svoje. Mar ni tako? IVAN : Ne vem... Sestra, dajte mi zrcalo, prosim! SESTRA DEODATA : Oh, vsake pol ure se morate gledati in šteti gubice ia brazgotine, kakor tiste ženske, ki žive od lepote! IVAN (napol zase): Da, da, pomlad... Vse kaže nanjo: koža, ki voščeni bolj in bolj ko postarana sveča; poteze, ki se vse bolj razlikujejo v lobanjo; lasje, ki postajajo vsak dan manj uporni in mrtvo gladki... IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA IVAN ZVOK: skozi okno privalovi glas oddaljenega zvona. IVAN (posluša): Kaj zvoni, sestra? Komu zvoni? SESTRA DEODATA : Zvoni v opomin takim malodušnežem dm nevernikom, kakor ste vi. Da jim pripoveduje, kako misli nanje nekdo, ki so ga pozabili. ( premoUc) IVAN : Nate zrcalo, sestra... Ker tako lepo govorite, vam bom na- pravil veselje. Danes se ne bom naličil. SESTRA DEODATA : No, kaj posebno se niste skazali s tem! če bi bila jaz pri-marij, bi to pohujšanje že kdaj prepovedala. Sestra Hermi-na pravi, da. se jim včasih niti sanjalo ni o tem. Še ženske si niso mazale lic in obrvi, niti na tretjem oddelku; kje neki moški in na drugem! Zdaj ne počenjate drugega, ko strmite v zrcala in si slikate na obraze umetno pomlad, namesto da bi gledali pravo! IVAN : Oh, sestra, nič ne boli tako, kakor resnica. Zato smo po- trebni ličila, ki prevari vsaj zrcalo. Ko je človek poskusil to, ne more več prestati. Kaj veste vi, kaj je to: ta bolezen, ta vsepričujoča bližina smrti, ki je nihče nikoli ne vidi, a se je vsi tako bojimo. SESTRA DEODATA : Peto leto sem tukaj, gospod Ivan; nekaj že vem! če drugega ne, to, da so te otročarije z rdečili in napraševanjem in podčrtavanjem obrvi nesmisel. Še več, sramota ! IVAN : Nič ne veste, sestra... — (vedno nagleje in bolj razbur- jeno) — Ste že kdaj v žgoči noči brez sna strmeli v temo in prisluškovali zmedenim, daljnim zvokom, ki ne veste, kaj so; ste kdaj s strahom mislili na jutro, če boste morda morali na obrazu odkriti kako novo sled bližajočega se konca? Človek prav na koncu sebe dobro ve, kje približno je na tej poti odmiranja, a vendar s trmastim obupom ne mara verjeti, .da bi se tisto strašno končno utegnilo uresničiti tudi zanj. Izgine ta, izgine oni — a tretjega oddelka se ni sem na drugega še nikoli vrnil nihče —, toda človek zase prav v dnu duše le ne mara, tne more verjeti v tako možnost. Sam ima sebe vsakdo za izjemo v tem splošnem,, neizprosnem redu in zapovrstnosti! SESTRA DEODATA (stopi bliže, pomirjujoče) : Ne tako, Ivan, škodilo vam bol Ves dan ste bili brez vročine, zdaj boste pa vse pokvarili. Čemu? IVAN (malo mirneje, trpko) : V mirnih in jasnih trenutkih skušaš z razumom točno in dosledno ugotoviti vso pot in potek bolezni, iz vsote vseh stanj potegniti neizprosno zakonitost, iz katere vidiš, kam mora v natanko določenem času vse skupaj pripeljati. Razvoj leze naprej z neizpodbitno doslednostjo in razumu ne ostaja drugega kot resnica... Toda pri vsem iskanju in trpljenju, ki ga človek doživlja ob tem in ki vrta po njem ob sivih urah, tli prav na koncu vendarle zadnja svetloba: „Morda bo pa pri meni le drugače... Saj zame ni mogoče, da bi me kaj takega ujelo... Ni mogoče... ni mogoče..." SESTRA DEODATA : Dajte mi roko, Ivan. Ne zatiskajte tako krčevito trepalnic! Poglejte v 'Sonce; z zaprtimi očmi človek preveč vidi; celo tisto, česar ni... IVAN (se ne meni zanjo): Vse je samo neznana bolest; ni ji mo- či uiti nikamor... Vse poti se zvijajo v tesen krog, od koder ni izhoda; okoli in okoli so samo stene; razbil bi si glavo obnje! — (mirneje, vdano) — A ne, tudi to teženje za uničenjem je samo nebogljena želja. V tej odmerjeni vrsti dni se nič, prav nič me more zgoditi po lastni volji!... Treba je čakati neizprosne, neznane zapovedi, da bo pretrgala strašni red, ki vklepa to borno nehanje v prostor in čas do poslednjega giba... — (premolk) — Sestra, dajte mi pudrnico. SESTRA DEODATA (očitajoče): Prejle ste obljubili, da se ne boste... IVAN : Saj ne bom, sestra. Čemu neki!... Toda... hudo mi je... in moram imeti blizu nekaj, kar mi je dala ona, Lidija. Te barve na pokrovu, sestra! Rdeče in žolto! Divji mak med žitom; to so njene barve... Kdaj cvete mak, sestra? SESTRA DEODATA : Tik pred poletjem... IVAN : Povejte, ga bom še doživel, sestra? SESTRA DEODATA (prisiljeno veselo): Ne enkrat; deset in desetkrat, Ivan! IVAN : Povejte, sestra, ste kdaj imeli radi? SESTRA DEODATA (v zadregi): Hm... — (se znajde, prešerno) — Sem... Ne enkrat, neštetokrat! Vse tiste, za katere skrbim! IVAN : To so besede! Zato ne veste, kaj je ljubezen, kaj strah, kaj obup zaradi nje. SESTRA DEODATA : Mar ni prav, če je na svetu vsaj kdo, ki mu tega ni treba vedeti? IVAN : Ni prav, ker potem ne morete razumeti. SESTRA DEODATA (prisrčno) : Morda pa le razumem... Mislim, da bi razumela vse, kar bi mi povedali. IVAN : Ne vem, ne verjamem; toda nekomu bi rad, bi moral po- vedati... Vse... SESTRA DEODATA : Povejte! Če ne bom razumela, bom molila, da bi bilo vse dobro... GODBA: ki počasi izzveni. IVAN (pripoveduje): Razen mojega brata Filipa, ki je utonil prvo leto po moji poroki z Lidijo, ni tri rodove nazaj v naši rodbini nihče umrl kake jasne smrti. O nikomer niso nikdar odkrito govorili, ko da bi se bali ugotoviti, kako in kaj. Strah nas je bilo, da bi zavestno vedeli za muko in usodnost, ki se je pred sto leti razstrla nad naš rod... Meni pa je le od otroških let rasel strah pred to tiho boleznijo, da sem bežal pred njo ko pred sivo čarovnico iz zagrnjenih sob ter dneve in dneve razgaljal telo po soncu. Prav za prav je bilo nemogoče upati, da bi edino jaz ušel poti, na katero je gnalo vse druge. SESTRA DEODATA : In... kdaj ste prvič začutili? IVAN : Pred štirimi leti. Pozimi, komaj sem bil dobro spoznal Li- dijo. Zaradi nje isem toliko hodil na prireditve in plese, da se je počasi nabralo prehlajenje v meni. Prevzemal sem delo za delom in se nisem pazil — kdo bi mislil na prehlade tik pred zaroko, v mreži načrtov, za katere je bilo treba denarja. .. SESTRA DEODATA : In lepega dne ste morali leči, kajne? IVAN : Da... Postelja, potem dolga bolezen, za njo počasno okre- vanje kakor prebujanje, čudovita pomlad, dolgi večeri z Lidijo; slast, čutiti, kako is tiho ljubeznijo rase jo šibke moči; nato bohotni začetki poletja, zoreče žito in rdeči mak in tista svetla noč... oh! SESTRA DEODATA : Vam ni dobro? Pripovedovanje vas muči! Nehajte, Ivan! IVAN : Ne, ne; samo spomin me sem pa tja zmaga... Da... In potem poroka, omamnia pozaba prvega življenja v dveh, ko ni bilo med nama prav nič več tujega in vendar se je vse novo šele začenjalo; ko se poti jameta polagoma prelivati druga v drugo — o, tisti čas; dvoje senc, ki padata v večer. .. SESTRA DEODATA : Ko vas poslušam, se mi zdi... da mora biti ljubezen... nekaj lepega... IVAN : Lepa je... ko morje; ko sleherna neskončnost... In po- tem negotovi strah pred prvim rojstvom, zibel, začenjajoči se krik novega življenja, ki se zdi, da včasih zavzema mesto prejšnje ljubezni — kdo bi ne postal prešeren in bi še verjel v nesrečo in zlo. SESTRA DEODATA : In niste vse te čase ničesar čutili, ničesar opazili? IVAN : Ničesar. Nisem utegnil... šele ko smo šli drugo leto na morje, me je začelo nekaj glodati v prsih. Neke noči me je pa tako silno zbodlo, da sem zavpil in planil iz sna. Ko sem odprl oči, je bila pri meni Lidija, a je nisem videl, tako sta me prevzela bolečina in strah... A čemu vam vse to pripovedujem, sestra? SESTRA DEODATA : Sami ste želeli. Pripovedujte dalje; morda vam bo laže. IVAN : Potem me je obsedla zavest o neizbežnosti, nenehna skrb in bojazen, zagatno prisluškovanje vsakemu utripu; stalnia. misel samo nase, da sta Lidija in otrok pred njo izginjala in je ostal le lastni, mrakobni strah. SESTRA DEODATA : Biti bolan in nesebičen je pač za človeka preveč.. IVAN : In Lidija ni slutila ničesar. Tudi je nisem hotel vznemirja- ti. Ko je videla, da se v tistem strahu oddaljujem od nje, se je še globlje sklonila nad zibel. SESTRA DEODATA : In potem se je vse spet poravnalo, kajne? IVAN : Ko sem se spet znašel, me je sprejela tako ko prej. Toda na moji strani se je nekaj pretrgalo; plašila me je misel na njeno grozo, ko bo spoznala, kako je z mano. Skušal sem se miriti, da do tega pač ne bo prišlo — saj ni mogoče, da bi ime iztrgalo iz življenja in iz obzorja dveh bitij, s katerima sem bil zvezan v nerazbitno celoto... A neko noč se je zgodilo... (premolk) SESTRA DEODATA : Kaj se je zgodilo? IVAN : Prišla je... prva kri, ki je motno pordečila najino sladko postelj. Oglasil se je obup: zdaj ne bo mogoče več prikrivati! Spomnil sem se, da mi je Lidija nekoč pripovedovala, kako se boji takih bolnikov. Najgroznejša ji je bila misel, da bi morala biti kdaj bolničarka za take... kakršen sem zdaj jaz. Bila je pač... zdravje, ki samo od sebe beži iz vseh senc. SESTRA DEODATA : Pa... saj je bila vaša žena! To vendar vse stvari in vsa občutja docela spremeni. : Moralo bi jih... A pri njej jih ni. IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA IVAN SESTRA DEODATA : Pa zakaj ji niste povedali naravnost, kako in kaj je. Morda bi bilo bolje; morda bi se bilo vse prav obrnilo. : Nisem mogel, ker sam nisenn verjel... kakor... še zdaj. navzlic vsemu ne morem verjeti, da bi utegnil priti konec... Takrat sem začel biti ljubosumen nanjo. Prav za prav samo na njene misli, ki sem jih skušal razbirati in ujeti z njenega obraza. Strastno rad bi bil vedel, če ni že dognala, kako je z mano, a nisem mogel. Sumljivo mi je bilo le, da me je vztrajno spravljala k zdravniku. : In vi? : Nisem maral in nisem maral, posebno, ker bi bila hotela ona z mano. V meni sta se tepla strah in želja po jasnosti. Zmagalo je drugo in nekaj mesecev po tisti rdeči noči sem se na skrivaj odpeljal sem k Ernestu. : Ste doktorja Moreta že takrat poznali ? : Že davno poprej. Od otroških let. Bila sva prijatelja, kakor jih je malo. Ko se je odločil za medicino, sva sklenila zavezo, da bo moj zaupni zdravnik, ki mi bo zmeraj povedal vso resnico. In vam jo je pri tistem obisku razodel? : Ne vem! Skorlaj bi mislil, da ne! Žarki iso pokazali votline v obeh vrhovih pljuč. To mi je povedal. Svetoval mi je, naj grem čim prej v sanatorij, češ da ni še prepozno in je moči še vse popraviti. To, se mi zdi, je bila usmiljena laž, dana zaradi prijateljstva. ^ : Rekla bi, da ne! Prepozno ni nikoli! Tudi takrat ne, kadar zdravniki sami reko, da naj bi bilo. : To lahko verujete vi, sestra! Takrat sem seveda tudi jaz navezal na to obljubo vse upe in vso žejo po življenju. : In ste povedali gospe? IVAN : Ne! A čim huje mi je bilo, tem močneje sem se čutil prive- zanega nanjo. Ni bila samo ljubezen, bilo je še nekaj več. Lidija mi je počasi postajala edina podoba in oblika, življenja; vse, kar je bilo še vredno hrepenenja. Zato se nisem mogel odtrgati od nje; nisem mogel od doma. Ure in ure sem presedel ob posteljici, zrl v speči otrokov obraz ter v njem iskal svojih in še bolj Lidijinih sledi. Potem je prišla v drugič kri in tisto noč ni hotela več v moj objem. Božala me je po laseh, a njene roke so segale od daleč; neznansko od daleč. Njeno telo in njena duša pa sta se odmaknila nekam v nedosegljivo neskončnost. SESTRA DEODATA : Bili ste preplašeni, zmedeni An se vam je le tako zdelo. IVAN (trpko) : O, ne! Bilo je res. Ko sem drugič v bolestni raz- žganosti planil za njo, si je z rokami obupno krila ustnice. Življenje se je borilo z ljubeznijo in je bilo... močnejše od nje. SESTRA DEODATA : Ni bilo tako, ker ne more biti. Imeli ste samo tak občutek, privid... IVAN : O! — (vzdihne) — Da bi bilo tako! Res, brž sta jo pogra- bila kes in sram, v zmedenem toku besedi je prosila, naj ji ne zamerim. A pri vsem tem sem bridko in jasno čutil, kako jo je groza pred mano. Tisto se je ponovilo spet in moja ožgana polt je začela voščeneti... Lepega dne je Lidija poslala otroka k staršem. Da ne more več toliko skrbeti zanj, kakor bi bilo treba; da je bolje, če izpremeni zrak. da potrebujem jaz več njene pozornosti — toda iz oči ji je gorel sam/o strah, da ne bi okužil... svojega otroka. SESTRA DEODATA : Pa se vam ni zdelo, da je ravniala tako iz ljubezni in da je... imela prav? IVAN : Že! A bolelo je vendar neznansko. Vedel sem, da se tudi ona bori s seboj! Da se kesa, da si očita, da bi bila rada do mene taka kakor poprej... A iz vsega, iz preprijaznih besed, iz skrbi, ki je porajala njene nemirne korake in gibe; iz bdenja, ki je stražilo sleherno potezo na mojem obrazu, je zvenelo nekaj, česar nisem pri njej nikoli zaslutil: nare-jenost, pretvarjanje, strah, ki je grozil prevreči se v stud; groza, ki je mene zanjo pretvarjala v truplo, katerega se človek še s pogledom nerad dotakne. SESTRA DEODATA : A zakaj niste spregovorili, se zaupali; potožili svoje bolečine, svojih bojazni in slutenj? Beseda lahko vse popravi, vse zaceli... IVAN : Vse popravi, ali vse podere... Tiste noči, ko sem omahoval med domom in med sanatorijem, se mi je začelo oglašati vprašanje: kaj če nisva v svoji ljubezni že od začetka nečesa opustila ali pozabila. SESTRA DEODATA : česa? IVAN . Tistega, brez česar je vse bilo samo sen in se bo lepega dne nujno moralo tudi končati kot sen. Resnice! Ob Lidijinem oddaljevanju se mi je začelo zdeti, ko da navsezadnje ni bilo v najinem razmerju ničesar takega, česar ne bi bilo moči v letu dni pozabiti. Da je najina ljubezen bila konec koncev preračunana le na lepe čase; da bi se prava in velika morala začeti šele zdaj, ko so se sesedale sanje in je izza njih vstajala resničnost. Zase sem čutil, da sem sposoben tako začeti, zakaj imel sem Lidijo vse bolj neizrečeno rad, toda... v njej ni bilo odzvoka na to moje strašno hrepenenje. SESTRA DEODATA : Morda pa ste bili le vi tako zavzeti s svojo bolečino, da ga niste slišali. Morda ste bili v nemirni skrbi za lastno življenje presebični. IVAN : Morda... Najbrž... je bilo celo res! A bilo je že pre- pozno, da bi bil mogel popraviti... In tako sem nekega jutra vzel slovo, rekoč, da grem v sanatorij. SESTRA DEODATA : In niste mislili na to, kako jo bo zadelo? Tako na lepem... IVAN : Pa je oni. Nič se ni začudila. Dogovorila sva se samo zaradi prvega obiska. IPri slovesu sam za trenutek počakal v upanju, da mi bo še kaj povedala. Motno se mi je zdelo, da bo nekaj takega, kar bo izbrisalo vse sence, ki so bile tiste mesece legle med naju. Toda vedela mi je samo naročiti, naj v avtomobilu ne odpiram oken. Potem sva nemo stala in čutil sem, kako mi rase grenka vročina po udih. Brez besede in brez pogleda sem planil po stopnicah. S sabo sem vzel samokres. SESTRA DEODATA (presenečeno, skoraj v strahu): Samokres? Kje ga imate? IVAN (malce v nasmehu) : Ne skrbite, sestra, na varnem... No, tisti trenutek sem bil zatrdno sklenil, da ne bom čakal niti prvega njenega obiska. Že ob prvih znamenjih bolezni isem se bil odločil, da se ubijem, tako»j ko ibi spoznal, da sem obsojen. Ne ;bi imiogel gledati, kako odmiram in kako umiram... SESTRA DEODATA : In hvala Bogu, do tega spoznanja niste prišli. IVAN : Nisem... ker mi ne poveste resnice. Ne vi, ne Ernest, ne nihče! Samo svojemu občutju ne morem in ne morem verjeti. Naj govorim, kar hočem, vi, sestra, ste me znali prepričati, da se bom še zdrav vrnil k Lidiji. Samo... če bo ona še hotela, da se vrnem... SESTRA DEODATA : Kako da ne? Mar ne vidite, kolikokrat vas obiskuje; kako skrbi, sprašuje; se zanima za vsako malenkost, ki bi bila količkaj v zvezi s potekom bolezni. Dr. More bi vam o tem lahko dosti povedal. IVAN : Že, že... Da, dosti govori z Ernestom... Zdi se mi, da se vsakokrat dalj ustavi pri njem, kakor pri meni... — (tiše, z nekakšno zaskrbljeno zaupljivostjo) — Kaj jo tudi on kdaj obišče v mestu, sestra? SESTRA DEODATA : Tega jaz ne morem vedeti... A tudi, če bi jo, bi to kazalo le na njegovo skrb za vas. IVAN (vsiljivo) : Povejte... jo obiskuje v mestu? SESTRA DEODATA (malce v zadregi, a odločneje): Ne vem, kam merite s tem! IVAN : Nikartior... Toda vi zatrdno veste, ali Ernest zahaja k njej. SESTRA DEODATA (skoraj osorno) : Nehajte, Ivan, predaleč segate! Če bi ne bili bolni, bi se mi zdelo skonaj natolcevanje. Mar ni razveseljivo, ča bi gospa od zdravnika rada zvedela čim več, kako je z vami? To dokazuje, da vse tisto, kar ste mi pripovedovali o njej, ne drži. IVAN (bolj razburjeno): Ne vem, sestra. Včasih me popade še nov obup: če je Lidija zmeraj bolj daleč od mene, ni tega krivo samo biološko nasprotje med življenjem in boleznijo; ni samo telesni strah pred mano... kaj... če je vmes... še človek; kdo drugi... Kaj se vam zdi, sestra? SESTRA DEODATA (odločno): To je neosnovana ljubosumnost; izvira samo iz sebične zagrenjenosti, da je nekdo zdrav, vi pa ne. Če vas bo kaj uničilo, vas bodo take blodnje, ne bolezen sama na sebi! IVAN (silneje): Sestra, veste, a mi tajite! Vse resnice mi tajite! — (vse bolj razburjeno) — Zakaj mi ne poveste? Nočem tega vašega usmiljenja, nočem ničesar, rad bi... resnico... — (hoče zavpiti) —res... — (dušljiv krik) SESTRA DEODATA Jezus! Kri! Nesrečni človek, saj se bo ugonobil! — (malo premolka, pritajeno) — Sestra Hermina! — (močneje, a še vedno pritajeno) — Sestra Hermina! SESTRA HERMINA (odpre vrata in prihiti v sobo, tudi pritajeno): Kaj je, sestra Deodata? — (zagleda kri) — Joj! SESTRA DEODATA (pritajeno): Pozvonite za doktorja! Jaz mu moram držati glavo! Ivan! Gospod Ivan! SESTRA HERMINA (zvoni na dolgo in nujno): Je koma? SESTRA DEODATA : Mislim, da ne! Prišlo mu je od razburjenja. Preveč je govoril... o ženi. DR. MORE (vstopi): Kaj je? Konec? SESTRA HERMINA : Ne! Samo napad. Že ponehuje. DR. MORE : čakajte, da pogledam... Hm... Ne bo več dolgo... Še dvakrat, trikrat tako... SESTRA HERMINA : Kaj naj napravimo? Bi bil sposoben za prevoz domov? DR. MORE : Ne. A tudi, če bi bil, moramo... prizanesti ženi. Spravite ga na tretji oddelek in ga izolirajte. ZVOK: od daleč se spet oglasi zvem. IVAN (ko da se prebuja): Lidija... si blizu? ZVOK: zvonjenje preide v lahno godbo, ki počasi zamira.. IVAN (mirno, šibko): Sestra Hermina, kako da ste vi tukaj? SESTRA HERMINA : Samo za to uro. Sestra Deodata je v kapeli. IVAN : Zakaj ste me prepeljali v drugo sobo, sestra? SESTRA HERMINA (malce v zadregi): Da... bi... da bi imeli več miru. Vrh tega je bila prejšnja soba potrebna beljenja. Kaj ni tukaj lepše? Imate razgled čez polje tja do planin. IVAN : Kako ste ljubeznivi, sestra... In kako lepo lažete! Spra- vili ste me... na tretji oddelek...! SESTRA HERMINA (malce v zadregi): Kdo vam je to rekel? IVAN : Včeraj... ko je bilo... tisto... sem islišal kakor v sa- njah, da je doktor dejal: na tretji oddelek! Veste, kako mu pravimo bolniki? SESTRA HERMINA (se dela nevedno) : Nisem še slišala. IVAN : Mrtvašnica! V mrtvašnico ste me dali, sestra! SESTRA HERMINA : Kako ste otročji! Prepeljali smo vas sem, ker je bila ta soba za vas piač primerna — najbolj! Potrebni ste miru — to je vse. V prejšnji ga ni bilo, gledala je na park. Kolikokrat ste sami tožili, kako vas vrvenje tam doli moti. IVAN : Da, da isestra... V mrtvašnico... Od tod drži pot samo še nekam... Bi poklicali doktorja? SESTRA HERMINA : Saj mora priti vsak trenutek. Naročil je, da vas ne smem pustiti samega. IVAN : Pokličite mi ga, sestra! Moram nujno govoriti z njim. SESTRA HERMINA : Potrpite malo, gospod Ivan! Ne vem, kje ravno je. Verjetno na drugem oddelku... IVAN (sitno) : Sestra... SESTRA HERMINA (ga ustavi) : Gospod doktor je naročil, da se ne smete razburjati. Bodite pametni! DR. MORE (odpre vrata): Dobro jutro, Ivan! IVAN : Dobro jutro. Ernest! Prišel si ko poslan. iPrav zdajle sem se mislil razjeziti n'a sestro Hermino, ker ni hotela pote. DR. MORE : čemu, Ivan... Saj tako vsak drugi trenutek pogledam k tebi. SESTRA HERMINA : Gospod je želel govoriti z vami, gospod doktor. Če me boste potrebovali, pozvonite. Zvok: odide IVAN (po kratkem premolku): Ernest, zakaj si me poslal sem? Na tretji oddelek? DR. MORE (se izgovarja): No... zaradi sobe, pač. Ni bilo druge pri- merne zate. To ni nič hudega. IVAN : To so usmiljene čenče! Ernest, dogovor o tem, da mi boš zmeraj povedal resnico, kako je z mano, je doslej vedno držal. Naj drži še enkrat... zadnjič: koliko mesecev, tednov ali dni mi še prisojaš? DR. MORE (se prisiljeno zasmeje): Daj no! Bodi resen! Zdaj, ko vse kaže, da bi se ti moralo obrniti na bolje! IVAN : To mi lahko pripovedujejo sestre! Ti pa veš! Dal si me premestiti sem, v mrtvašnico. Ni bilo zaradi sobe. Torej: če si prijatelj, povej. Danes bo prišla Lidija; rad 'bi, da bi dobila zadnjo jasnost od mene... Morda ji bo marsikaj olajšano, če bo vedela, pri čem sem. DR. MORE IVAN DR. MORE IVAN DR. MORE IVAN DR. MORE IVAN DR. MORE IVAN DR. MORE IVAN : Ne morem povedati ničesar. Ne smem begati bolnikov, ne nikogar drugega. Posebno, ker ni v tvojem primeru moči reči ničesar točnega... — (se popravlja) — To se pravi, mi moči reči ne tako, ne tako. (sili) : Povej, Ernest...! Zaradi Lidije! : Z njo bom govoril jaz. Kolikor ji je potrebno vedeti, zve od mene. : In... koliko življenja zame si... napovedal njej? : Ne bodi otročji, Ivan! S teboj je tako, kakor sem rekel. : Mislim, da imam pravico vedeti... vse. — (roteče) — Ernest, to je zadnjia prijaznost, za katero te prosim... Ernest. .. — (vedno bolj razburjeno) — Če si še vsaj malo prijatelj, potem... (ga miri): Nikar, Ivan, da se ne ponovi tisto, kakor včeraj. Utegnilo bi biti usodno! (mirneje) : Tako! Bistvo si zdaj razodel, torej povej še okvir: koliko časa še? (se bori is seboj) : Bila je samo beseda... tako... da bi te pomiril. (sili): Ne velja več tajiti, Ernest! — (vneto) — Povej... zaradi Lidije...! (stežka): Ne vem... — (pretreseno) — No, recimo... še štirinajst dni... : Ah...! ZVOK: godba, hi preglasi razpoloženje in se spet pomiri. IVAN (v samogovoru) : Še štirinajst dni... Kaj je moči doživeti v štirinajstih dneh?... Ničesar... ničesar... kar bi človek rad... Zdaj je jasno in treba je storiti tisto, kar sem si obljubil, da bom... kadar bo vse... do konca... za vselej jasno... Ne čez štirinajst dni... danes... zdajle... takoj ... — (začne odpisati predale) — Kje je... da mi ga niso vzeli... — (išče nagleje) — Ah, tu je... Kako je mrzel... kakor mrtva roka... — (premolk) — Torej... danes... — (nenadno, odločno) — Ne, danes še ne... — (sanjavo) — Danes pride... ona... Lidija! SESTRA DEODATA (potiho vstopi, vzklikne): Jezus! Gospod Ivan! Kaj se vam meša! — (stopi naglo k njemu) IVAN (smehljaje se): Ne bojte se, sestra! Samo ogledoval sem ga. Je še zaprt. Danes pride Lidija. Zato se nič ne bojte... Ali bi me peljali v park?... Rad bi še videl... kaj življenja, ■sestra Deodata! SESTRA DEODATA : Kakor želite... ZVOK: Godba, hi traja precej dolgo. DR. MORE : Sestre so ga odpeljale v park... Bil je miren, vesel... in čez pol ure je zaspal. Brez napada, brez krize, brez krvi: zaspal. LIDIJA (potiho, presunjeno): Zaspal... Navsezadnje — najlepše, kakor je le bilo mogoče. DR. MORE : Zaspal... toda prej, kakor bi bil moral. Ubila ga je res- nica. .. moja resnica... LIDIJA (neodločno): Tega ne more nihče reči... niti ti ne. Sam isi mu dejal, da mu daješ še kvečjemu štirinajst dni. Prišla je pač... kriza. DR. MORE : Štirinajst dni življenja... je za človeka, ki je na koncu, neznansko veliko. Lahko še enkrat preživi vse svetove in vsa nehanja. In to... In to neznansko veliko sem mu vzel — jaz... Vrh tega: tisti trenutek, ko sem mu povedal resnico, sem mislil... nate. Zato sem dvakrat kriv in moram to... pač poravnati... LIDIJA (bridko): In... kako misliš poravnati? DR. MORE (tudi bridko): Način je samo eden: s tem, da ti zdajle dam roko... za vselej, iLidija... in s tistim,... kar bom zaradi tega trpel... LIDIJA (vneto, proseče): Emest, ne... Ernest! SESTRA DEODATA (naglo vstopi): O, oprostite... Mislila sem sporočiti gospe, da je vse urejeno, če bi hotela... k njemu. LIDIJA (strto, tiho) : Prosim... DR. MORE : Sestra Deodata, vi ste spremljali Ivana v park in bili pri njem do konca. Morda lahko poveste... kakšen je bil v zadnjih trenutkih. SESTRA DEODATA (po premolku): Hotel je v tisti konec vrta pod teraso, čeprav je bilo tam dosti vrišča in vrvenja. Neka dekliška šola je na izletu prišla ogledovat sanatorij, ker imamo tukaj dve njihovi sošolki. Za bolnike taki obiski niso dobri, preveč jih razburi, če se bar na lepem od blizu dotaknejo pravega življenja in njegove lepote... Z gospodom Ivanom ni bilo v tem nič drugače... Med študentkami je bilo črnolaso dekle s polnim naročjem rdečega maka. Morala je brati kako njegovo knjigo, zakaj očitno ga je spoznala, se ustavila ter ga strme gledala. Potiho jo je poklical bliže in jo ibolj z očmi ko z glasom prosil, naj mu da kak cvet... Dekle je zrlo vanj na široko, željno, da vse razume, in mu je razprostrlo ves šop na odejo, ki je bila pogrnjema čez ležalnik. Gospod Ivan je ujel njeno roko in jo... jo... poljubil... — (tiše) — Bilo je tako lepo... Potem se je sklonil nad tisti rdeči mak in potopil glavo vanj. Zdelo se je, da objema cvetje, da se je zagrizel vanj in se ne bo nikoli ločil od njega. Dekle ga je usmiljeno božala po laseh... Ko dolgo ni vzdignil glave, sem ■stopila bliže, če ni kaj hudega... Oči je imel zaprte, izpod vek so mu tekle solze in kapale v odprte rdeče čaše. Videla sem, da pregiblje ustnice, ko da nekaj prosi... DR. MORE : Ste slišali, kaj so bile njegove zadnje besede? SESTRA DEODATA : Zdelo se mi je, da šepeta: „živeti... živeti... živeti..." (premolk) LIDIJA (presunjeno, skoraj ihte) : Po telefonu ste mi rekli, sestra,, da je umrl... pozitivno. Kaj ste mislili s tem? SESTRA DEODATA : Uro poprej sem mu bila potegnila iz rok samokres. Hotel se je ubiti. Toda potem je umrl... ko je vprav hotel spet... živeti. To sem mislila... Kličejo me... oprostite. (premolk) DR. MORE : In za tistim rdečim makom in za življenjem je videl samo tebe, Lidija. Zato ga ne smeva izdati... Zbogom... In zdaj... pojdiva k njemu... ZVOK: ihtenje, koraki, godba. POTOVANJE TREH KRALJEV „V mrazu smo prihajali, v najslabšem letnem času za potovanje, za takšno dolgo potovanje: globoke gazi in oster mraz, da je drevje pokalo." Odrgnjene in kujave kamele z razfoolelimi nogami so polegale v topeči se sneg. Kolikokrat smo čutili domotožje po letnih dvorcih na gorskih pobočjih, po terasah, po deklicah v svili, prinašajočih šerbet! Kamelarji so preklinjali, godrnjali in ubežavali; želeč si pijače in žensk. Brez zavetja smo bili, nočni ognji so ugašali, mesta so nam bila sovražna, predmestja nenaklonjena in vasi umazane in visoke cene. Ni nam bilo lahko. Na koncu smo se odločili in potovali tudi ponoči, zadremali smo le sem in tja in v ušesih nam je nenehno zvenelo, da je vse to neumnost. O svitu smo prišli v toplo, vlažno dolino, kamor ni segal več sneg; vse je dišalo po zelenju. Pri nagli reki je v politemo tolkel mlin in na (nizkem nebu obrisi treh dreves. Po travniku je zdirjal star serec. Prišli smo v krčmo: trtno listje je objemalo podbojno bruno in šest rok je kockalo pri odprtih vratih za srebrnike; noge so brcale ob prazne vinske mehove. A tam niso vedeli nič in šli smo naprej. šele zvečer smo prispeli, ob pravem času, in našli kraj: s tem je bila stvar (bi dejal kdo) opravljena. Spominjam se: dolgo je že tega, a spet bi storil isto. Pomni pa, to pomni, to: ali nas je vodila ta pot do Rojstva ali do Smrti? Da, tam je bilo Rojstvo, o tem smo se prepričali in ni dvoma. Večkrat sem videl že rojstvo in " smrt, a sem mislil, da sita drugačna; to Rojstvo je bilo za nas trpka in grenka agonija Smrti — naše smrti. Vrnili smo se v svoje kraje, v ta kraljestva, a nismo več mirini v starih ureditvah, pri tujih ljudeh, ki se oklepajo svojih bogov. Rad bi doživel še eno smrt. SIMEONOVA PESEM Gospod, rimske hijacinte v vrčih cveto in sonce se plazi ob zasneženih gričih; trdno se upira ta čas, zima ne mine. Moje življenje je luč, ki čaka na smrtni dah — lahko pero, ki ga veter odnese. Prah v sončni svetlobi in spomini po koteh čakajo na veter, ki brije proti mrtvi deželi. Svoj mir nam podeli. Mnogo let sem hodil v tem mestu, izpolnjeval postavo in se postil, za reveže sem skrbel, dajal dn prejemal čast in udobje. Od mojega praga ni prazen nihče odšel. Kdo se bo spominjal moje hiše, kje boido živali otroci mojih otrok, ko bo prišel čas žalosti ? Razbegli se bodo po kozjih stezah, poskrili v lisičje brloge, v strahu pred tujimi obrazi in tujimi meči. Pred dnevi zvezanja in bičanja in nadlog daj nam svoj mir. še predi postajami gore opustošenja in pred napovedano uro materinske bolečine, zdaj v tem rojstnem času smrti, naj Dete, še ne govoreča in neizgovorjena Beseda, podeli tolažbo Izraela osemdesetletniku, ki jultrišnjega dne več ne bo uzrl. Zgodi se po tvoji besedi. Hvalili te bodo in trpeli iz roda v rod, s slavo in zasmehom, z lučjo nad lučjo, vzpenjajoči se po stopnicah svetnikov. A zame ne bo mučeništva, ne bo zamaknjenja v misli in v molitvi, zame ne bo poslednjega videnja. Daj mi svoj mir. (In meč Ti bo prebodel srce. Tvoje tudi.) Truden sem svojega življenja in življenja zanamcev, umiram v svoji smrti in v smrti zanamcev. Odpusti svojega služabnika, zakaj videl je tvoje odrešenje. MARINA Quis hic locus, quae regio, quae mundi plaga?' Kakšna morja in obale kakšne sive skale in otočja kakšna voda pljuskajoča ob ladjin kljun in vonj borovja in petje drozga iz megle kakšne podobe se vračajo o moja hči. Oni ki brusijo zob psu in pomenijo smrt oni ki v slavi se kolibrija bleste in pomenijo smrt oni ki v sltaji radosti sede in pomenijo smrt oni ki trpijo živalski zanos in pomenijo smrt so že nesnovni, v vetru razblinjeni, v dihu borovja in v gozida pojoči megli po tej milosti na mestu razkrojeni. Čigav je ta obraz, manj jasen in jasnejši utrip v zapestju, manj močen in močnejši — posojen ali dan? Oddaljen bolj kot zvezde in bližji kot oko. Šepet med listjem in, pritajen smeh, noge hiteče v snu, kjer stekajo se vse vode. iStožina je polomljena od ledu in barva spokana od vročine. Jaz sem naredil to, pozabil sem in se spominjam. Preperelo jadro je in slabotno je vrvje od junija do drugega septembra. Osvojil sem si to nevednost, to polzavestno, nepoznano. Deske ob gredlju puščajo, stiki pogrešajo smole. Ta lik, obraz in to življenje živi za svet, ki je v času onstran mene; naj se odrečem svojemu življenju za to žitje, svojemu govorjenju za besede neizgovorjene,, za prebujenje, za ustne razprte in upanje in nove ladje. Kakšna morja in obrežja kakšni granitni otoki nasproti mojim hlodom in drozgov klic preko megline moja hči. FRANCE PAPEŽ T. S. ELIOT IN ,,NERAZUMLJIVO" PESNIŠTVO Evropsko pesništvo je bilo v začetku tega stoletja oslabljeno, obenem pa se je znašlo pred novimi vprašanji. Vzrok za oslabelost bi bilo mogoče najti v vplivu romanticizma iz prejšnjega stoletja, ki je že pogrešal močne osebnosti in nov ustvarjalni zagon. Nezdrava sta bila tudi dekadenčni simbolizem in naturalizem, ki sta se zadovoljila z laihkimi in samo za trenutno ugodje izdelanimi podobami in učinid. če razlikujemo med zunanjo, oblikovno lepoto in med notranje ali vsebinsko, moremo reči, da je imela v tej prehodni dobi prednost največkrat prva. Res je, da je takšno pesništvo vedno potrebno in da gotovo zajema širok krog ljubiteljev, vendar bi izražanje, ki bi bilo samo površinsko in oblikovno izdelano, ne moglo zadovoljiti zahteve po pravem, globokem prikazu človekovega položaja v svetu. Za to je potrebno ,.težje" govorjenje, ki more zajeti človekovo resnično razmerje do stvarnosti in do nadstvarnosti in kjer morejo služiti stvaritve z izdelanimi zunanjimi učinki le kot premor, oddih ali kot potrebna „lahka" mesta. Za skupino novih simbolistov — Yeats in Eliot v Angliji, Rilke v Avstriji, George v Nemčiji, Olaudel in Valery v Franciji — moremo reči, da so kljub močnemu začetnemu zagonu modernistov, ki so tudi hoteli dati pesništvu novih moči (sureali-zem, futurizem in abstraktne smeri), pripravili sveže in bogatejše možnosti za polnost pesništva v prvi polovici stoletja. Oni sami, predvsem pa Claudel in Eliot, so v mnogih pogledih in delih tudi modernisti, obenem pa močna protiutež iščoči in ne-ustaljeni smeri pretiranega modernizma. Predstavniki novega simbolizma, ki jih moremo imeti zaradi pretehtanega razmerja med čustvi in razumom ter med obliko in vsebino v nekem pomenu za nove klasike, so ustvarili v celoti značilno pesniško delo. Kot nekaki idealisti v pesništvu se niso ustavljali pri doživetjih posameznih stvarnih pojavov, ampak so težili do vrednejših prvin in do zajetja neke idealne skupnosti in duhovnosti za vsem posameznim in zunanjim. Umetnostna stvaritev more namreč, tako trde idealistične estetike, zajeti in izraziti v neki meri ideje stvari ter ima tako svojo predontološko vrednost. Baumgarten je menil, da sta razmišljanje in intuicija, ki ju imamo tolikokrat za nasprotni, končno v tesni povezanosti pri pesniškem ustvarjanju. Korist od tega moreta imeti oba. Številne prispodobe iz mitologije in grške ter rimske klasike so 'mogle dati osnovni misli simbolističnih stvaritev enotnost in življenjsko silo; močne stvaritve morejo vzrasti iz trenja med starim in novim, med tujim in domačim, med notranjostjo in zunanjostjo. Čeprav je pesništvo novih simbolistov mnogokrat odvisno od razumskega 'dojetja posameznih prispodobnih prvin in simbolov in čeprav posega s celotnostjo podob najraje v bistvenost predmeta ter je zaradi tega včasih težko razumljivo, kljub temu se more z veliko prodornostjo približati nekaterim vprašanjem sodobnega življenja. Pri tem pa nikakor ni rečeno, da more biti samo simbolizem »težko razumljivo" in v polnost težeče pesništvo. V Angliji se je kot hoten odpor na .stanje oslabelosti in nepristnosti pesništva ob začetku, stoletja izrazil z izredno silo in izdelanostjo pesnik in kritik Tbomas Stearns Eliot, rojen leta 1888 v St. Louisu v Sev. Ameriki. Po očetovi strani izhaja iz stare duhovniške družine, po materini iz trgovske. Študiral je v Harvardu, prišel leta 1911 v Pariz, kjer je bil nekaj Saša na Sorboni in odšel nato v Oxford. Zanimal se je predvsem za filozofijo, študiral sanskrt in vzhodno filozofijo, a se je poleg tega izpopolnjeval še v plesu in boksu. Leta 1915 se je dokončno nastanil v Angliji. Nekaj časa je poučeval in bil nato uradnik v banki. Leta 1922 je ustanovil najboljšo tedanjo literarno revijo „Criterion", kmalu zatem pa je prevzel ravnateljstvo založniške družbe „Faber & Faber". Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Že v prvi pesniški zbirki ^Pnufrock" se je Eliot skazal za razumneža in pesnika filozofa. Od domačih angleških pesnikov in kritikov so mu več dali starejši (Dryden, Johnson, Coleridge, Donne) kakor pa novejši (Wordsworth, Shelley). Na začetni stopnji njegovega pesniškega razvoja je nanj zelo vplival Baudelaire, vendar ne tako trajno kot Dante. Vpliv Danteja je viden najbolj v »Štirih kvartetih", kjer je s povezanostjo filozofije, poezije in mistike prikazano izpreminjianje zemeljskega in časnega — preko očiščenja v ognju — v nadzemeljsko in nadčasno. Dostikrat se sliši, da je Eliotovo pesništvo težko razumljivo in nejasno, a zdi se mi, da je vsa težkost le navidezna in zunanja — duh je jasen. Zato je mogoče ob njeg*ovih pesmih prej uživati, kakor pa jih razumeti. »IPesniško tesnopisje" je dobra oznaka za .njegovo posredno in simbolično izražanje, ki teži v odmišljenost. Ob značilnostih Eliotovega dela pa se pojavi tudi vprašanje »nerazumljivega" pesništva: ali ga je mogoče in sploh potrebno dokončno razumeti in kaj lahko pove takšno pesništvo? Ali je danes potrebno in komu je potrebno? Naš čas zahteva manj retorike, a se mora zaradi nedoločenega in nestalnega človekovega položaja boriti proti neurejenosti in nerazumljivosti. Nenehni udarci uravnovešeni „sredozemski" estetiki dognanih oblik in čistih podob prihajajo navadno iz središč pomlajenosti ali pa iz dozorele, poglobljene in večkrat izrojene zavesti človekovih metafizičnih možnosti. Nekatere dobe, kamor moremo prišteti tudi sedanjo, zato naravnost zahtevajo »težko", korenito govorjenje, ki more biti, če je pristno, izraz človekovega hotenja, doseči resnico in se spet približati jasnosti, dognanosti in stvarnosti, človekov položaj v svetu je v takih dobah težak in nejasen, podoba sveta se mu izpremeni in odtuji, zavest bitja in nebitja privede do zresnitve in do notranjega nemira. Pesnikovo in sploh umetnikovo doživljanje in govorjenje je težko in polno; ne zahteva širokega kroga občinstva, ampak ožji krog poznavalcev in ljubiteljev — ne toliko obširno, aimpak globljo komunikacijo. Na vprašanje, o čem naj govori, se pojavita pesništvu in umetnosti navadno dva odgovora: 1) oznaka sodobnega življenja in zunanje stvarnosti ter 2) vprašanje človeka in možnosti njegove povezave s stvarnostjo in nadstvarnostjo. Govorjenje o tem ni lahko: dobro pesništvo mora nekaj povedati in se obenem vpraševati, zakaj je tu, čemu služi in kakšno naj bo, da bo koristno. Iti mora iz sebe, da se obogateno v stvarnosti vrne lahko bolj v službo pesnikove intimnosti. Znak pravega klasicizma je prav v kritični zmožnosti podajanja osebnega in stvarnega. Kakor filozofija mora tudi pesništvo koristiti; pesnikovo ostvarjanje ni samo vživljanje osebnosti ob dojetem, ni le izraz njegovega osebnostnega gledanja, njegovega »notranjega glasu", ampak je vsaj delno tudi odkrivanje bistva stvari, doseg objektivnosti in resnice. Mislim, da je prav takemu pesništvu dana tudi možnost za globoko ljubezensko liriko, obenem pa ustvarjena podlaga za povezavo pesništva z mistiko. Pravi romanticizem s svojo vero v svobodo in v vrednost osebnosti ter s svojim globinskim gledanjem more biti pri tem samo del široke objektivnosti. Povezanost in razmerje pesnika do okolja se nenehno izpreminja: iti je mogoče več ali manj iz sebe do stvari in vse doživeto spet presnoviti ob več ali manj odločnem- vračanju v sebe. Tako ise je mogoče približati svetu ter si ustvariti možnost za zavest stvarnosti in ob istem času za zavest svoje osebnosti. Pesnik se mora, da se lahko približa resnici, zavedeti sveta. Samo ta zavest ustvarja možnost za pravilno »vračanje" v sebe am za povezanost z ljadmi. Naše življenje je namreč sožitje z ljudmi in s stvarmi; združeno je s svetom, ki se mu bliža in oddaljuje •ter ga presnavlja. V tem delovanju, v osnovnem nihanju med okoljem in samim seboj, leži človekova možnost za polnost doživljanja in tudi izvor umetnostnega dela. Eliot, ki v ameriški literaturi ni mogel najti ustaljenih vrednot in pravega sožitja s stvarnostjo, kritično opazuje in išče vodila v evropski književni preteklosti. Tradicije nima za mrtvo in nespremenljivo, ampak za živo in rastočo prav v sedanjost, v pesnika samega. Zavest tega sveta, 'kjer je preteklost obsežena v sedanjosti, in zavest lastnega mesa v njem je prisotna v pesnikovem delu. V pesnitvi »Pustinja" (Tihe Waste Land) je podal Eliot sliko nerodovitnosti, razdejanosti in dveh možnosti — pristne in nepristne — življenja in smrti v tem času. Podobe za ta prikaz je iskal pri drugih kulturah in s citati drugih avtorjev. Vendar je s fragmentarnimi in težkimi simboli samo nakazal razdejanost in pustinjo. Tu se pojavi vprašanje, ali ni izgubil s tem, da se je zaprl v svojske, odmišljene predstave, stik z dejanskim stanjem in z dinamiko človeka. Težko, »nerazumljivo" pesništvo mora namreč, da opraviči svojo zunanjo nejasnost, nenehno ohranjati bližino človeku in podajati rešitve (naloga, ki jo laže reši realizem) in ne ostajati samo pri nakazovanju (ki je bližje simbolizmu). Do te stopnje sta prispela tudi oba druga simbolista in imodernista: Joyce in Eliotov mentor Pound. Eliot sam je šele v svojih odrskih delih (Umor v stolnici, Družinski sestanek, Družba pri koktajlu, Zaupni tajnik) podal rešitev iz tega stanja. Pozitivna vera in optimizem, ki vzraisteta lahko iz zavesti negotovosti v svetu in notranjega nemira, sta se pojavila pri Eliotu šele v njegovih poznejših delih (»štirje kvarteti", 1944, so zadnja Eliotova pesniška zbirka). Govoreč o pesništvu in o kritiki trdi Eliot, da je »gledališče idealno in najbolj neposredno sredstvo za pesništvo in za njegovo družbeno koristnost". Slog drame v verzih, ki maj bo preprost in stalno težeč v stvarnost, je zaradi možnosti, da doseže močne emocije, gotovo najbolj primeren za približanje človeku. Pesnik mora težiti končno za tem, da ga sprejme in razume čim več ljudi. Čim imočnejše in obsežnejše pa je njegovo izražanje, tem bolj teži po odrskem sredstvu, ki je z enotnostjo dejanja in z dramatičnostjo pesniškega dialoga bolj privlačno in (bližje dojemljivosti. Eliotova odrska dela so odgovor na pesniško delo. Govoreč o zapuščenosti in razdejanosti, je nakazal nešteto možnosti in oblik razdejanja in nepristnosti. Starec, ki gleda na svoje preteklo življenje (v pesmi »Geront"), spozna, da je vse le nekako popoldansko spanje in samo sen o mladosti in starosti. Za Prufrocka je značilna njegova neosebnost in neodločenost; je gospod, ki se igra napredek in se v nezdravi umirjenosti vprašuje, kaj naj sploh še počne. Biva po sobanah morij, pri nimfah — v nestvarnosti — dokler ga ne zbude človeški glasovi. Takrat pa tudi utone. V pesmi »Marina", kjer popotnik — stari kralj Periklej — spet najde izgubljeno hčer Marino in zagleda znani obraz, ki je tudi obraz Besede, pa je prikazano že novo upanje in prebujenje. Rešitev iz stanja nepristnosti in neosebnosti je v utrditvi lastne osebnosti, v zavesti sveta, v vračanju v sebe in v želji po duhovnosti (gl. pesmi: Potovanje Treh kraljev, Simeonova pesem, Marina) in po svetništvu. Svetnik je tista močna osebnost, ki razmišlja tudi o trpljenju in smrti v času, ko so takšne misli največkrat odsotne ali nepristne. V „Umoru v stolnici" je pokazal Eliot borbo canterhuryjskega nadškofa Tomaža Becketa in njegovo odločitev za mučeništvo po dolgih notranjih nemirih in razdejanju. Napačno je misliti, da je mogoče izraziti človečnost samo v prikazu človekovih slabosti in v poudarjanju njegove nestalnosti v svetu, čeprav je tudi Eliot sam orisal vf ,/Družbi pri koktajlu" nižje in manj važne osebnosti z veičjimi podrobnostmi (zdravnik Reilly, ki ureja usodo svojih bolnikov iz neke ne človeške višine, je najbolj nejasno orisan značaj). Človekovo nestalnost hočejo do popolnosti prikazati nekateri modernisti in predvsem eksistencialisti, vendar je stremljenje po popolnosti in veličini ter posest le-te prav tako človeško in še bolj. Celija, ki je — kot Claudelova Violana — le ubogo in zapuščeno dekle, stremi v ,/Družbi pri koktajlu" po duhovnosti in zmagi nad svetnim. Pot, ki jo je sprejela v življenju, jo pelje v smrt s križanjem in ,yče takšna smrt ni srečna, katera je torej?". Njena pot je samotna in polna odpovedi in je v zunanjem nasprotju z ono, za katero ista se odločila Edvard in Lavinija. Njuna naloga je prirejati družabne večere, živeti vsakdanje življenje in sprejemati dano stvarnost, kar je koračno tudi dobro življenje in kar more voditi tudi v duhovnost. Vrednost pesnikovega dela je v iskanju ira odkritju človeka v njegovem končnem razmerju do duhovnosti. To je tudi pravi smisel vse umetnosti. Pesnik gre pri tem lahko daleč, a njegovo delo je v bistvu tveganje in odločitev za nekaj, za kar ne more izreči dokončne besede in kar se mu vedno javlja kot nekaj nejasnega, težkega in nerazumljivega. Pri temi so logične in razumske možnosti izkustev in podajanja doživetij bogate in raasežne, vendar ne popolrae. Ni vse samo dan. Že romantiki so pred stoletjem začutili globino „noči" in možnost drugih obzorij. Pesništvo, porojeno iz neke ..metafizične tesnobnosti", ki vodi do drugačnih podob, kot jih more dojeti razum, pa more dati tudi filozofskemu razmišljanju nov zagon. Delo pravega klasicizma je prav v najdbi mere za določitev in za spojitev dveh dvojic dejavnosti: življenja v stvarnosti in razumevanja sveta ter stremljenja po duhovnosti in pesnikovega iskanja. Vprašanje, kako povedati svoje misli in kako doseči lepoto, da bo izrazita, je za umetnika eno najvažnejših vprašanj. S-vojiskost izražanja in ostvarjanja je odvisna od pesnikove priprave in od notranjega trenja različnih doživetij, misli — i ..navdihov". Napačno bi bilo misliti, da je za pesem potreben samo en ..navdih", ena ideja. V ustvarjalnem delu zbira navadno pesnik svoja doživetja in ..navdihe" dolgo pred tem, ko se dokončno in pravilno izrazi. To predustvarjalno delo, to zbiranje ..podatkov" in nekako dialektično napredovanje vpliva odločilno tudi na njegov slog in obliko pesniškega izražanja. Pri tem je mogoče opaziti ta princip umetnostnega delovanja: teženje po enotnosti in vskladitvi tega, kar se javlja doživetju kot nedoločeno in neenotno. Šele pri drugotnem, zavestnem ostvarjanju je mogoče dati potrebno jasnost in naravnost prvotnim ..navdihom", ki so zaradi podzavestnih sestavin nejasni in nedoločeni, čim zavestnejše in čim bolj zavedajoče se človekovega razmerja do stvarnega in do nadstvarnega je to ./upravljanje" prvotnega materiala, tem globlja, polnejša in „težja" je stvaritev. Značilno za moderno pesništvo je nenadno prehajanje iz ene podobe v drugo, iz enega simbola v drugega. Eliot je uporabil ta način podajanja predvsem v 1 pesnitvi ,.Pustinja", čeprav ni tukaj niti nikjer pozneje prešel v avtomatizem. Človek se ne more oddaljiti od dane stvarnosti in od ustaljenih možnosti doživljanja in podajanja doživetij. Značilno za pristno ,.težko" pesništvo je končna jasnost in naravnost. Nasproti avtomatskemu izražanju — tej nepravi težkosti in enostranski svobodi — moremo postaviti naravnost in življenjskost prostega verza, kjer je mogoče zaznati neko notranjo, globljo vezanost. Tudi Eliot je pri večini svojih pesnitev uporabil prosti verz, brez ustaljenega ritma in rime. Možnost takega podajanja leži globoko v notranji razgibanosti in razživetju, v živem razmerju Človeka s svetom. Uporaba in vrednost prostega verza je danes kljub pogosti rabi še nedo-končna, vendar pa najbrž bolj ustreza duhu slovanskega kakor pa romanskega ali germanskega čutenja. Naravnost in prilagodljivost dobrega prostega verza more pripomoči k poetičnosti in globini dela. Govorjenje, ki odkriva podobo človeka in njegovega resničnega stanja, je vedno „težko", a je kljub temu lahko naravno. Slab verz je največkrat brez dobrih lastnosti proze in navadno preveč pesniški. Dober verz teži k zbližan ju z naravnostjo govorjenja in išče, kljub vezanosti, stalno umikanje pred prisilje-nostjo. Pesništvo, ki je bilo vzrok Eliotovemu iskanju, je bilo predvsem preveč izumetničeno in predaleč od stvarnosti. Govoriti dokončno o kakem pesništvu je nemogoče. Boljša kot kakršnakoli razlaga ali uvod je odločitev za razumevanje in premaganje začetnega odpora. Tudi o Eliotovem načinu pisanja in o »nerazumljivem" pesništvu so danes različna mnenja. Določiti vrednost novega simbolizma in, težkih, v odmišljenost težečih podob, je naloga kritike in filozofije. Treba je čutiti in razumeti. Če je pristno — tako Eliotovo, kakor drugo sodobno pesništvo — bo gotovo lahko mnogo povedalo in koristilo. TINE DEBELJAK SPOMIN NA NARTEJA VELIKONJO Velikon j a spada k pisateljski generaciji, ki je tik pred svetovno vojno izšla z Goriške in se začela literarno uveljavljati predvsem v akademskem listu Zora. na Dunaju in v Domu in Svetu. Po starejših Goričanih, ki so tedaj »navalili" v slovensko literaturo (kot po vojni „štajerci" in koj nato „Prekmurci"), po Gradniku, Pregljiu, Šorliju je prišla na vrsto prijateljska družba Lojze Remec, Joža Lovren-čič, Narte Velikonja, France Bevk, Alojzij Res in drugi. Predstavljali so vodilno pisateljsko skupino Cankarjevega Doma in Sveta po letu 1914 (poleg Štajerca Stanka Majcena in nekaterih drugih). Velikonja je doštudiral na Dunaju pravo (kakor mi je rekel, mu je manjkal samo en rigoroz do doktorata, ki ga ni pozneje utegnil napraviti) in je mnogo pomenil v organizacijskem poslu Danice, zlasti kot urednik Zore. Stanoval je blizu „Rotovža", v prizemski dijaški sobi, ki je desetletje nazaj in tudi naprej bila izključno v najemu slovenskih dijakov. Ko sem jaz kakih deset let pozneje bival nekaj dni v njej, je stanoval tam — Bratko Kreft, ki mi jo je ob odhodu domov na počitnice »posodil" za nekaj dni. Tam mi je osem-desetletni gospodar, veteran nemško francoske vojne, pripovedoval, da je v njej stanoval Velikonja; da so se tam shajali Daničarji in da sta bila imed vojno tam večkrat poslanca Krek in Korošec. — Vemo, da se je Velikonja tedaj na Dunaju, kjer je bil med vojno kot vojaški cenzor, udeleževal jugoslovanskega majsko-dekla-racijskega gibanja. Pripovedoval mi je, da je bil pri parlamentarni seji, ko je Krek govoril tiste besede, ki so pozneje veljale kot njegov politični testament: „Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda—", zapisal pa da je ta stavek dr. Res in mu dal izrazito »primorsko" jugoslovansko poanto, ki je v izvirniku ni bilo v taki meri. — Še zdaj v emigraciji nosim, s seboj fotografijo, na kateri sva s starim Velikonjevim gospodarjem naslikana v tisti sobici. Kadar pa je ibil Velikonja v Ljubljani, je pripadal kulturnemu krogu, ki se je zbiral v Marijanišču ob prelatu Andreju Kalanu. Pod Kalanom menda je začel pisati v DS. V Marijanišču je imel službo in stanovanje: bil je prefekt dijakov — kot kasneje dr. Rožman — obenem z Izidorjem Cankarjem, ki se je tam pripravljal za nadaljne študije. Pravil mi je, da sta tam z Izidorjem Cankarjem med prvo svetovno vojno pisala v »španoviji" za Ilustrirani Glasnik povest Lepa Blanka, albanska špijonka. To pa tako, da nista vedela za potek, temveč je vsak nadaljeval, kakor je vedel in znal. Težave da so bile, če je Cankar „ubil" kakšno nastopajočo osebo, s katero je imel Velikonja svoj namen, pa je ta imoral »ustvariti" novo, s katero Cankar ni vedel kaj početi. Kot dijaki smo radi brali to povest, ki je izšla tudi v ponatisu... Prav tako mi je pravil, da sta z Bevkom pošiljala v Zoro pesmi na ta način, da je on svoj psevdonim stavil pod Bevkove pesmi, Bevk pa pod njegove. Omenjam te stvari, ker so literarno zgodovinsko zanimive, in ker se da njih resničnost danes še ugotoviti. Kot urednik Zore je propagiral predvsem Meškovo povest Na Poljani in razpisoval ob njenem problemu literarne naloge, ki jih je nagrajal. Pozneje mi je pravil, da ne ve, zakaj se je tako navdušil za to povest. Verjetno iz narodno obrambnega razloga in zaradi idealizma, kar je poudarjala Krekova doba proti „dekaden-ci". Kot prefekta v Marijanišču ga je zanimal psihološki, zlasti seksualni razvoj mladostnika in je o tem pisal prve črtice. Tem je dodal pozneje še druge iz otroškega sveta, v katerem se je čutil domačega: saj je postal oče trinajsterih otrok. Poročen je bil z nečakinjo nadškofa dr. Jegliča, gospo Ivanko, znano delavko v slovenskih ženskih organizacijah. Velikonja je bil kot visokošolec v ozkih stikih s Korošcem, voditeljem majskega jugoslovanskega gibanja po Krekovi ismrti. Po nastanku Jugoslavije ga je minister dr. Korošec poklical v Beograd za svojega kabinetnega tajnika. Kot tak je služboval v prestolnici, pa mnogokrat prihajal k družini v Ljubljano. To službo je opravljal tedaj, ko sem prišel z njim v stik. {Prvo moje srečanje z njim ni bilo osebno, temveč po posredništvu tiska. Narte je bil namreč po vojni zopet prvi urednik Zore; revija je vnovič izšla šele za leto 1919/20. Ko smo v škofovem zavodu zvedeli, da bo Zora zopet izhajala, smo poslali študentje svoje prispevke. Zdi se mi, da isem bil tedaj v peti šoli. Oddal sem dve stvari, nekakšni pesmi v prozi, žalostinko za Koroško in neko impresijo. Poslala sta pesmi tudi sedmošoloa Anton Vodnik in Aljoša Tomažin, tedaj glavna zavodska pesnika. Težko smo čakali izida. Z Vodnikom nisva mogla dočakati prve številke. Osebno sva šla ponjo v Ljudsko tiskairno v Ljubljano. Na stopnicah sva jo odprla: vsi trije smo bili prvič tiskani. Moja žalostinka v prozi za izgubo Koroške je izšla pod psevdonimom „Poljanec". (Psevdonim „Poljanec" je uporabljal pozneje tudi moj škofjeloški sosed Boris Ziherl...) Drugi moj „donesek" pa ni bil tiskan, pač pa sem v Listnici uredništva pod svojim psevdonimom bral stavek, ki sem si ga za vedno zapomnil: „Gospod, mene pa ne boste. Spis je slaba šolska naloga." Tako je Velikonja z Zoro botroval prvi povojni dominsvetovski generaciji (Vodnika, Tomažin, Pogačnik, Likovič, i. dr.). Seznanil pa sem se z njim šele kot visokošolec dominsvetovec. Prve pesmi v DS mi je namreč objavil Štele, ko sem bil nastopni osmošolec leta 1921 jeseni. Ko sem prihodnje leto prišel na univerzo, sem bil takoj sprejet v njihov krog, in potem še med Finžgarjeve mladikarje. Od časa do časa — na primer, če je Velikonja prišel v Ljubljano — smo se shajali pri Finžgarju v Trnovem (fotografijo s takega sestanka je objavil Koledar Svobodne Slovenije 1955, -str. 45), ali za vodo „lPri mačku" — „dem weltberuhmten", kakor je bila gostilna tedaj znana po Grudnovih podlistkih v Slovencu; dnevno pa po kosilu v kavarni Union ali zvečer v unionski kleti. Pa zopet v kavarni, če smo se srečavali v poznih ali celo zgodnjih urah... Unionska kavarna — tedaj še v stari secesijski obliki — je bila s številnimi domačimi in tujimi časopisi najbolj obiskana .knjižnica" v Ljubljani in resnični ,,kulturni muzej". Pod zrcalom na koncu; frančiškanskega krila je bila miza starih avstrijskih lupokojenih „hofraitov", med njimi najstarejšega — odvetnika dr. Papeža, poslanca še iz revolucionarnega leta 1848! Tam je bil redno tudi pisatelj Detela. Kadar je prišel s svojega gradu na Dolenjskem, tudi glavar šuklje. Malo vstran vseučiliški profesorji: Prijatelj, Šerko, Dolenc..., ob njih socialistični politiki, malo bliže k isredi Jakopič s svojimi „sate-liti"... Ob vhodu je bila „starešinska miza", kjer so se shajali politiki iSLS, katoliški akademski starešine... župniki z dežele, ob oknih pa študentje s knjigami in s kozarcem — vode... Za vse izpite smo se tedaj pripravljali v kavarni, največ v Unionu, kjer si lahko prebil ves dan ob nekaj čašah kave. Tam sta „uradovala" tudi urednika Doma in Sveta in tam smo se dominsvetovci pomenkovali o vsem. V enem takih prostorov, ali v kavarni ali v kleti, sem se seznanil z Velikonjem. Kljub temu, da ime „velikonja" pomeni dvakrat „velikana", po korenu „velik" in po končnici „onja", je bil Narte Velikonja majhen, droban, kratkoviden, izza debelih leč so gledale drobne oči. Bil pa je logičen debater in bister analitik; z načinom j uri sta je vrtal stvari do dna, tako d'a je marsikomu veljal za sitnega. V vsem je bil pristen krekovec, pripravljen sodelovati v vseh katoliških organizacijah, tako prosvetnih, kakor gospodarskih in političnih. Mi, ki smo tedaj prišli na ljubljansko univerzo, smo bili ekspresionisti, skrajni idealisti, »mistiki", religiozni »bogoiskalci", ki so E MISU K v/ > A -J V K < E < OB BALANTIČU Arthur Rimbaud je kot pesnik uimrl mlad, star komaj dvajset let; Balantič je umiri dejansko star komaj nekaj nad dvajset let — oba pa sta v nekaj1 letih, povedala toliko, kolikor je pesniku! druge dobe in drugegla okolja usojeno povedati in ustvariti v vsej dolgi življenjski dobi. Paul Valery je po prvih mladeniških pesniških zbirkah umolknil in imiolčal dolga desetletja, da je štirideset let nato kot zrel mož podaril svetu drobno zbirko poezij „La Jeune Parque". Zbirka ni bila samo drobna; postala je šele uvod v ustvarjanje let modrosti in umirjenosti. In vendar Valery vkljub formalni dovršenosti in estetski veličini v našem času ni postal pesnik tolikšnega prelomnega pomena, kakor je bil to za svoj čas Arthur Rimbaud. Dobo, kateri je vtisnil isvoj obraz, je Rimbaud nazvtal „Une Saison en Enfer". Ko (jte na skednju dloimače hiše v devetnajstem letu starosti (1. 1873) pesnil svoja doživetja v družbi z Verlainom, ki je bil tako istar, da bi mogel biti njegov oče, je menil, da je v iPiarizu, Londonu in Bruslju prav z Verlainom in njegovimi prijatelji doživel dogodke, podobne onim na dnu pekla. Temu delu svojih poezij' v prozi je hotel najprej dati naslov „Livre paien" ali pa „Livre negre" — odločil pa ise je za peklo, da bi sicer v zanikanju vsega vendarle še ostal v svetu krščanstva, ki ga je zaman klical na pomoč. Kakor se kristjan pokriža, kadlar začenja važen posel, tako je isrtoril Rimbaud, ko je začel svoj Čredo z besedami: „.. .moji predniki so bili Galci in zato imam modre oči, ozke možgane in sem ves neroden v borbi... po njih sem podedoval malikovalstvo in zato tudi ljubim bogokletstvo... Vame se preliva poganska kri, blizu je duh, Kristusa pa ini, da bi vtisnil moji duši pečat plemenitosti in svobode... Siadkostrastno čakam Boga, jaz, ki sem se izločil in se odrekel ljudem, določenim za večnost..." Visemu se je odpovedal; prostoru, podobnemu peklu, pa je iztrgal prvo pesnitev in jo položil na prag .poeziji, ki je pet desetletij pozineje dobila ime suirealistična poezijia. Kriknilo je iz njega: „.. .na pomoč, obrne se sklanja zgodba iz moje blaznosti... Ljubil sem bedaste slikarije... zastarelo literaturo, cerkveno latinščino, knjige — pisane brez pravil pravopisja... Šel isem in iznašel barvo samoglasnikov... A je črn, E je bel, I je rdeč, O je moder, U pa zelen. Uspelo mi je, da sem dal obliko in .ritem soglasnikom in nekoč se bo zgodilo, da bom odkril poetičen glagol, ki bo izražal vsa čustva (in obveljal za vse čase..." Ko se dvajsetletni Balantič sreča z besedo in jo doživi, mu zadoni tako, kakor da je že daleč za njim doba pekla in viharja. Mimo je že nemir romantike, izluščil se 'je iz luči antike in prijadral nai podnožje klasike, ki je taka, kot da bi bila zajeta v tolmunu srednjeveške poezije. "Vi »Prošnji za besede" pravi': „Moj molk je padel v senco Tvojih nog kot bolna prošnja nemega berača, pretežka tvoja dobra je pijača ■in jezik zdaj je tihi plod, o Bog." Charles Baudelaire je v mnogem podoben Rimbaiudu. Tudi on je imoral svojo pesniško pot prehoditi naglo, kajti za oglom so čakale nanj že stene bližnjega sanatornja. Tudi oni je napisial pesmi v prozi in dal zbirki naslov „Le iSpleen de Parlis". Zbirko uvaja pesnitev „ Tujec" in pravi: — Povej, koga ljubiš, nanosti." Kal prebiramo te vrstice, nam prideta na misel dve vprašanji: ali si je tudi pisec tega članka pravočasno preskrbel »nihil obstat" in torej še vedno hodi mimo po ljubljanskih ulicah, ali pa je že „heretik", in pa: kako more biti nekdo tako drzen in slovenskim umetnikom v obraz izjaviti, da so se otresli ždanovščine? I. Pojem svobode, tudi umetnikove svobode, ima za železno zaveso pač svojj. poseben pomen. Domači literarni politiki niso prve čase tega svojevrstnega pojimiova-nja niti skušali zakriti. Na dnugi strani se v svetu o ždanovščini že dolgo ine piše več: pač vsi vedo, kaj se dogaja pod rdečimi režimi. Toda danes, ko domači literarni politiki nenadoma — in to vedno pogosteje — prepričujejo Zapad o svoji spreobrnitvi, o nekakem spoznanju lastne zmote, je vendarle spet treba prelistati nekaj domačih revij... Ne onim doma ne nam v svetu ni neznano, kako je s svobodo umetniškega ustvarjanjla v domovini. Le tuje slavistične revije v dobri veri še vedno objavljajo doma cenzurirane članke in s tem napačno informirajo svet. 'Primer Janeževega »Pregleda zgodovine slovenske književnosti" je pač nerazumljiv kateremukoli tujcu. V zapadnem svetu si težko! morejo predstavljati, da bi na primer zamenjava konzervativne vlade z laburistično spremenila sliko literarnih osebnosti. 'Da politični revolucionarji drugače mislijo — vsaj širši javnosti — ne pride na pamet. IPo zgledu ruskih čistk v knjigah in enciklopedijah so tudi v naši literaturi — da uporabim Orvvellov izraz iz knjige „1984" — »izhlapeli" umetniki, katerih svetovni nazor ali pa morda zgolj »linija" nista bila v skladu s komunistično diktaturo ali kakor se danes uradno reče, »s socialistično ureditvijo". Prikažem le nekaj, primerov, ki so trenutno pri roki. Iz novih učnih knjig so »izhlapeli" ne samo religiozni pesniki in pisatelji, najti ni niti imen članov PEN kluba, ker so se mnogi upirali komunistični revoluciji. Kljiub temu, da so doma ,prehiteli SZ" to dali ustvarjanju svobodo, vidimio, da je tam sistem iz šolskih knjig prešel tudi v Leksikon. V dneh, ko se po svetu govori, da v Sovjetski zvezi napredne sile pridobivajo možnost svobodnega razmaha in da bodo Rusi mogli kmalu brati celo Dostojevskega in Tolstoja, kakor sta v resnici pisala, ostajata. Jugoslavija in z njo Slovenija, čeprav se hočeta kazati za-padnemu; svetu kot nekomunistični, le socialistični, v resničnem suženjstvu. Gileb Struve, profesor slovanskih jezikov in literature na kalifornijski univerzi, piše v 81. številki londonske »The Slavonic and East European Review" — v isti številki, v kateri neki slovenski literarni zgodovinar v tujini podaja sliko Franceta Prešerna — o Čehovu v komunistični cenzuri (Chekhov in> Comu-nistic Censorship). To ni nikaka reakcionarna revija — v njej' 'sodeluje slovenski napredni slavist — in človek z zanimanjem bere o 'Stvareh, ki so mu bile znane pred desetletji: o okrnjenih .tekstih, ponarejenih pismih, o knjigah, ki so »izhlapele"; o stvareh, ki že zdavnaj niso nobena skrivnost za Zapad: 10 ljudeh, ki so po smrti izginili iz knjig in Enciklopedij, tako da bi za njimi izginila tudi slednja sled, skratka — »to use George Orwell's expression — they have become ,unpersons"c — razni ljudje so postali »neosebe"... Naši književniki v tujih revijah seveda ne poročajo o naših »neosebah"... Razumem, da ne gre pisati v francoske ali angleške revije o Velikonji, članu PEN kluba, ki so ga že po končani -revoluciji ustrelili in to v dneh, ko so prijatelji iz istega kluba sedeli na vrhovnih mestih. Razumem, da na vseh koncih pišejo o mladem Kajuhu, da ga prevajajo v tuje jezike, saj ije bil brez dvorna pesnik, da pa zamol-čujejo Balantiča, ki so ga ubili. Velikonji in Balantiču bi pred svetovno javnostjo težko mogli dokazati druga krivdo, kot to, da sta branila svobodo, kakor jo pojmujejo Francozi in Angleži — v dneh, ko so partizani v Angležih in Amerikancih gledali vse drugo kot prijatelje... Doma se načrtno ne omenja noben pisatelj, ki je moral v svet, niti PEN klu-bovec ne, če pa je treba koga omeniti, ga odpravijo na kratko. 0 Preglju se ne govori, če ga pa omenijo (Knjiga I, 7/8, str. 202 n. pr.) se piše nekje o Bevku in se omeni, da je dr. Koblar podal izčrpno podobo avtorja is Tolminskega, „ki je dalo že fpovnembne može slovenski književnosti: Ivama Preglja, Ivana Šorlija in Cirila Kosmača..." Tudi najbolj levičarskemu pariškemu islavistu bi mogel kdo le s težavo razložiti, da se o nekom ne govori, ker je — katoličan. Novačana ni mogoče prezreti, pač pa ga je treba komaj omeniti, človek ne bi zahteval, da bi ljubljanski Leksikon govoril o njegovem „Rdečem Panteonu", toda ali ni nerodno, da je celotno njegovo delo, potem ko se ni hotel vrniti v domovino, zamolčano? »Peti evangelij" bi mogel brez vsake škode biti omenjen, saj ni nevarnosti, da bi prišel tam kdaj- komu v roke... Slovenski narod pred revolucijo je seveda bil vse nekaj drugega kiakor ruski pred svojo. Zato so težave v „preusmerjarju miselnosti" hujše, zato je tudi strah pred vsem, kar bi moglo z druge straind osvetliti kak problem, velik. Medtem ko se v svetu v svobodnih slovenskih literarnih .revijah spremlja delo doma in se o njem mirno razglablja., doma seveda ni najti niti namiga o ustvarjanju izven domovine. Ne govori se o knjigah in umetnikih, ki iso »zunaj", a tudi o tistih, ki so iieikiolč ibili doma pred revolucijo in fei ®o tam ostali, se molči. Kako je z ždanovščino doma, more v najbolj zgoščeni obliki povedati Leksikon, iki ga Slovenski knjižni zavod kot svojo petstoto knjigo poklanja ^slovenskemu delovnemu ljudstvu". Zaman bo človek iskal, da bi pod B našel — ne Balantiča — recimo Barago. Ni ene vrstice („Rajši imam, da je manj gesel, siaimo da so bolj obdelana" — iz Pogovora o Priročnem leksikon/ui, K. III, 7/8), pač pa zveš, da je Biafoič Branko političen delavec, član Centralnega komiteja KP (18 vrstic), prebereš življenjepis Vladimira Bakariča (36 vrstic!), najdeš Balasza Bela, »madžarskega filmskega (režiserja in teoretika, ki je mnogo let delal kot teoretik v filmskih ustanovah Sovjetske zveze...", zveš, da se Beltramu Juliju po domače pravi Janko in da je političen delavec (12 vrstic), predelaš kratek življenjepis političnega delavca, člamia Komunistične partije Jožeta Borštnarja (17 vrstic), vse to potem, ko si pri geslu Berdjajev (3 vrstice) zvedel, da „je bil prvotno pod vplivom Fichteja in Solovje-va, pozneje pa blizu eksiistencializimiu"... Pod G mi najti v ZDA živečega ikiparja Goršeta. Zaradi premajhne kvalitete gotovo ne, ker so mu jo vsi daines ,yuradni" kritiki v domovini nekoč priznavali. Zaradi »politike" gotovo tudi ne, ker se vanjo nikoli ni spuščal; pa tudi če ibi ise, to merilo pri socialistično usmerjeni družbi in v državi, ki se je otresla ždanovščiine, ine pride v poštev. Morda zato, ker kdaj kleše tudi religiozne motive?... Pač pa pod G najdeš ime Gambiara Gastone, ki je bil italijanski fašistični general v Italiji in ki je odsedel sedem let milega zapora (9 vrstic), zveš, da je Gošnjak Ivan člaini KP že od leta 1933 (življenjepis 33 vrstic!). IPod črko M boš zaman iskal slikarja Zorana Mušiča, pač pa boš našel slikarja Miujezinoviča, ki je „prejšnji kolorit zamenjal z realistično monumentalrvhn slikanjem iz Narodno Osvobodilne Vojske.. ■". Ne boš našel pisatelja in pesnika Majcena Stanka, zato pa zveš v zameno, kdo je to Majcen Milan, narodni heroj in »natakar v raznih krajih", katerega življenjepis i(23 vrstic) je pravi zgled leksikonske zgoščenosti; zvemo namreč, da je leta 1940 vzel v majem gostilno „Pri Keršiču" v Ljubljani in ko preberemo opis njegove simrti, se kljub vsej človeški tragiki zamislimo predvsem ob tistem, ki je to »geslo" obdelal. V knjigi, kjer bralec išče pomen, kakšne slovenske ali tuje besede, bomo zaman, iskali vsaj eno vrstico o IPleteršniku, pač pa so pod črko P obdelana imena članov slovenske komunistične stranke ali partizanskih borcev, sedem po številu in to v 167 vrsticah, medtem ko „za druge ni bilo prostora". Niso pa šli mimo Pascala, ki je »ustanovitelj (!) verjetnostnega računa in nasprotnik jezuitov..." Ko vidiš, da so dali Goetheju 22 vrstic, Danteju 19, Claudelu 10, medtem ko 'jih ima Marks 164, Engels 138 in Lenin 136, v hipu vse razumeš. Ali pa, ko premisliš, da iso iz dobe 1908-1955 objavljene slike 14 slovenskih kulturnih delavcev, da pa najdeš iz dobe 1945-1955 dvajset fotografij članov slovenske komunistične stranke. Pod V bi zaman iskali Vebra, Velikan jo... Zanimivo je, da ni Narteja, člana PEN kluba, niti kot »vojnega zločinca"... Kljlub vsemu, slaba vest? Pač pa ima Vipotnik Janez 17 vrstic in delovanje Črnogorca Vukmanida Svetozarja, člana KPJ, je orisano v 35 vrsticah... Ko pa ugotoviš še, da je nogometu posvečenih 32 vrstic (z letnicami ustanovitev vseh važnejših jugoslovanskih nogometnih klubov), da je „catch as catch camu" odmerjenih 10 vrstic in pod isto črko Ciceronu le 3 in da v vsem leksikonu ni najti niti enega slovenskega filozofa — postane slika bodočnosti, zlasti še našega delovnega ljudstva, ki mu naj bo to delo v poklon in v lučilo, še preveč jasna. Na 816 straneh ni najti ene vrstice ne o Ušeničniku, ne o Vebru, o katerem piše ne samo zunanji svobodni tisk, ampak o katerega delu izhajajo v tujini cele knjige. Zaključek je hiter in tragičen,! Za propagandnim oglasom (K. II, 2, 53), v katerem se napoveduje izid te za Slovence zgodovinske knjige, pa govorijo o izdaji knjige »Španska inkvizicija" i® f se zgražajo nad zvezo raznih oblasti, ki so Storile vse, da so s svojim preganjanjem sebe obdržale na oblasti... Konec ždanovščine? Niti v prevodni literaturi ne! To govorjenje je pesek v oči domačim bralcem, ki me morejo do izvirnikov, pa zapadnim prijateljem, ki prevodov ne razumejo. Ne ,gre le za spremembe v besedilu, za zavijanje smisla zlasti zapadnih avtorjev! Stvari so hujše: kaj ni leto dni po objavi »Konca1 ždanovščine" ista revija (III, št. 4) prinesla vest o prevodu Štefana Žeromskega »Pred pomladjo" in kaj nismo celo takrat — v času „formalnega idejnega (?) spora s Sovjetsko zvezo" — videli, kako je knjiga v Ljubljani izšla okrnjena, kako so morali iz-pasti celi odstavki iz izvirnika, zlasti besede o Moskvi, »ki smrdi po zločinu", o plebsu, ki je stanoval v brlogih in smrdljivih izbah, pa še o tem, kako bodo »zaman znameniti komisarji razpirševali duh po moritvi z umetnimi dišavami napredka". Ta nemoralna kulturna politika, kakor je doslej v naši zgodovini nismo poznali, se prikazuje domači javnosti kot inositeljica naprednosti, svobode, resnične demokracije v gigantski borbi ne samo proti Zapadu, ampak tudi proti Sovjetom samim... • tH^P Kaj bo šele tedaj, ko ise bo magnetnica spet obrnila proti Vzhodu? In ljudje, ki so pisali o »uradnih sovjetskih psovkah na Jugoslavijo" — kakor na primer ■pisec članka- o srečanju z Ehrenburgami (objavljenim v isti številki kakor »Konec ždanovščine"), ki pa je bil manj previden in se je podpisal —: ali jim bodo zadoščali nekdanji ,yniihil obetat" in ne bodo postali »neosebe"? Preden je namreč prišlo spet do sporazuma, so doma trdili (Naša sodobnost, 1956, št. 3, str. 204) v eseju o Dostojevskem, da je tega, .ruskega velikana levica vedno bolj ali manj odklanjala, še danes, pravi, čeprav „niso za proslavo petinse- demdesetletnice izključena kakšna presenečenja, ki bodo za vsakega naprednega človeka našega časa vendarle že premostila mučen prepad med Dostojevskim in revolucionarnim svetom.**" Pod črto, pri ** pa najdemo sledeče: „Fragment je bil napisan že januarja. Medtem so proslave za 75 letnico smrti Dostojevskega v SSSR vrnile pisatelju ugled in ^priznanje, ki mu gre." Zakaj vrnile? V svobodnih ljubljanskih revijah se ni nikoli pisalo da bi mu ga kdaj- jemali, saj je bilo splošno mnenje, da je to govorjenje o predelavi Dostojevskega tekstov del zapaidnoevropske sabotaže... Take razmere, v katerih iso vrednote odvisne od politične linije trenutnega moskovskega vladarja, nujno privedejo pisca do tega, da ima ob vsaki kolikor toliko tvegani izjavi pripravljene razne ** z nasprotujočimi si stališči, napisanimi „za vsak primer". Kakšno zavest službe resnici mlore iimeti človek, ki zaradi predolgo trajajočega obiska beograjskega vladarja pri moskovskem — kar pomenja, da se stališča in, z njimi vrednote morda že spreminjajo — ne ve, kakšno opombo bi moral zaradi morebitnih kasnejših posledic postaviti pod črto, je poglavje zase. Prav tako pa tudi delo literarnih zgodovinarjev, ki bodo nekoč hoteli orisati osebnost nekega pisca, pa bo treba pri vsakem omeniti:, v kakšnem letu kakšnega sporazuma ali ločitve je kdo kaj izjavil. Doma smo prišli do take stopnje, da je življenje v Orwellovem „1984" pač le še samo nekoliko pretiran prikaz tega, kar se v resnici dogaja. Kljub temu — kdo ve, ali gre za cinizem ali pa le za naivnost — nekdo (podpisan!) v uradni domači anketi želi, da bi „1984" prevedli v slovenščino. Drugi, ta skoraj gotovo naiven, pa predlaga, naj bi se izdala dela Eliota in Grahama Greena (K. I, str. 144 in K. III, str. 306). Tistega Eliota, Nobelovega nagrajenca, o katerem naš literarni zgodovinar v devetstranskem interviewu o književnem življenju v Angliji — kjer živi — ni znal povedati dragega kot to, ,,da zdaj vidi rešitev v anglikanski cerkvi" (K. I, str. 220), medtem ko Greena niti omenil ni... Ta ozkost, ki se kaže tako v ubijanju uradni politiki nasprotujočih vrednot kakor tudi v razmerah, nastajajočih zaradi omenjenega gledanja, postaja vsak dan usodnejša. Na eni strani borba za majhine nepristne vrednote v majhnem okolju ubija tudi tiste, ki so se — morda resnični umetniki — z gorjačo skušali uveljaviti. Postajajo majhni in so premajhni tudi za velike negativne odločitve. Zaman bi pričakovali slovensko reprizo Aleksandra Fadejeva... Življenje bo pač šlo naprej in nove spremembe bodo pokazale nujnost izdajanja vedno novih Leksikonov in knjig O Rusiji. Na drugi strani pa je tudi že videti, kako se zaradi dolgotrajne izoliranosti od mairavnega aapadnega kulturnega zaledja ljudje izgubljajo v ozkost in neko bolno veličino in kako tisti, ki so izolacijo zagovarjali, mujino danes zavirajo pot navzdol. Mar niso sami zagrešili — in so primorani javno pojasnjevati — če nek ...napreden" pisec v ..naprednem" časopisu napiše, da je Nobelovo magrado prejel Fran^ois Mauriac, ki da je „malo znan večini svetovnega občinstva", človek se ob taki izjavi nehote zamisli, saj je jasna ilustracija kulturnega stanja, toda bolj kot ob mnenju mladega kulturnega de'avca se zgrozi ob pisanju enega naših vodilnih literarnih kritikov, ki, dajoč prijateljsko lekcijo nevednemu mladcu, pravi, da ,,6-i ta trditev veljala mnogo bolj za Para Lagerkvista in do neke mere tudi za Williama Fcuulknerja..." Tako stanje pa je tudi razumljivo: kljub državnim podporam, kakršnih ne samo predvojna Jugoslavija ampak še danes nobena evropska država — v razmerju seveda — ine pozna, zaman pisatelji in bralci v anketah prosijo prevode iz Joycea, Prousta, Sartra, Manna, Kafke, Camusa, Huxleya... medtem ko dobivajo bibliofilske izdaje "Okroglih zgodb", "Decamarona" in avto-riziran prevod "Žensk in menihov"... Medtem ko so rdečemu režimu nasprotujoče umetnike spravljali s sveta, ali pa jim vsaj onemogočili nadaljnje de''o, se strašno zgražajo nad ..pritiskom" nad ustvarjalci po svetu. Ne gre le za Vatikan (kakor v pravljicah za otroško men- taliteto je tudi tu vse črno osredotočeno na eno samo ime), spravljajo se tudi rna severnoameriško cenzuro, ki gre tako daleč, da nekatere knjige bodisi zaradi pornografije bodisi zaradi različnega ideološkega gledanja odstranjuje iz javnih knjižnic. Nekje (K. I. str. 179) berem pod naslovom "Tavčar 4000 ali 1953 v ZDA", kako ise je v ZDA začela ofenziva proti knjigam, o katerih nepodpisani poročevalec sam izjavlja, "da spada velik odstotek del med boljšo ali slabšo plažo". Ne bomo se ispuščali v presojo, ker ine poznamo ne poteka ne rezultata teh dogodkov. Pač pa prepisujemo zadnji odstavek, ki kaže višino sloga, s katerim se taka vprašanja doma rešujejo: „Z njim (youngstouMskim šefom policije) bodo članice ,JComiteja za dostojno literaturo naše Marije Pomočnice rimsko katoliške cerkve" prav tako zadovoljne, kakor člani baptistovske in drugih krščanskih cerkva, saj pravilno pojmujejo umetnost v smislu idej rajnkega Antona Mahniča, ki očitno gre v klasje v ZDA. (Po Publishers Weekly)." Ni treba najti omenjene revije, pa veš, kako je besedilo vzeto zelo „po" Publishers Weekly... Prav tako je govora (III, str. 442) o "čudnem izvajanju ene od ameriških svoboščin'', kjer gre v bistvu za staro demagoško načelo: kazati slabosti drugih, zato da ljudje me opazijo tvojih. V državi, kjer je prepovedano izdati knjigo, ki ne bi bila ,^na liniji", se istočasno čudijo., ko ise v ZDA ali Angliji debatira, da li je neko delo umetniško ali zgolj pornografija. "Zdi se, da bi se vatikanski cenzorji in amgleški puiritanski sodniki kaj hitro sporazumeli glede preganjanja književnosti..." dodaja nekje anonimni pisec (K. III, str. 92). Še tako povprečen psihiater bi v tem bolestnem iskanju „nesvobode" in „preganjainja" pri drugih brž mašel pravi vzrok. V tem nujnem kompleksu, ki je posledica nezdravih razmer doma, gredo včasih do komičnih izjav. V pismu iz Buenos Airesa vidim, da je pred letom dni vzbudila med slovenskimi kulturnimi krogi, ki zasledujejo domače delo, prisrčen smeh izjava nekega „zapisnikarja" iz Ljubljane, ki je napisal, da je buenomireški župan obsodil delo Curzia Malaparte „Koža" kot nemoralno, da pa je bilo isto-■časno prepovedano tudi SartJ/avo delo „Hudič im ljubi Bog", ki ga je bilo treba vzeti iz prometa in da je bilo sploh prepovedano pisati kmrkoli o Sartrovem delu... Na srečo, pravijo, je Ljubljana daleč od Buenos Airesa, v ostalem pa je tudi španščina širši javnosti doma — k sreči zapisnikarjevi — še vedno španska vas... II. Da se domači literarni politiki zavedajo svojega lažnega položaja, kaže prav dejstvo, da se za domači trg trdi nekaj, za zunanji trg, za tujino, pa drugo. V tem je hlapčevstvo, o kakršnem Cankar niti sanjati ni mogel in morda je prav v tem najhujlša krivda proti narodu, ko se na eni strani z nasiljem drži oblast v rokah, na drugi strarni pa skuša informirati svet o mirnem, svobodnem življenju in razvoju naših umetnosti. Pri odnosih do zunanjega sveta se kaže pet značilnosti: Prva se pokaže ob vprašanju, ki se je med nami v tujini začelo reševati (članek ■o problemih naše kulturne rasti v Vrednotah 1955), in sicer o pomanjkanju ljudi, ki bi se v preteklosti posvečali bolj lastnemu iskanju kakor pa zgolj prosvetnemu dielu, in s tem v zvezi o problemu maloštevilne "izvozne kulture". Gre za prikazovanje resničnega stanja naših literarnih vrednot svetu. Zdaj obračajo to, kar je, da dosežejo učinek, ki odgovarja državni zunanji politiki. Prešernu v angleškem prevodu je bilo treba dati izrazito socialno noto, zato mora izostati ne samo kakšna pomembnejša pesem, aimpak tudi uvod h Krstu pri Savici. Navdušujejo se nad prevodi Jurija Kozjaka v 25 tujih jezikih, Kranjec se prevaja v nemščino, v če-ščino... človek ne pričakuje, da bi prevedli preglja v kak tuj jezik, toda če bi Toakšen italijanski ali anigleški slavist na poti v Ljubljano dobil — recimo — Kocbekov „Strah in pogum" v roke in bi vprašal, kako da ga niso prevedli, kaj bi •navedli za vzrok? Druga značilnost je v tem, da -se ne samo tujemu svetu, ampak tudi mlajšemu rodu, ki kot tisti živalski v „Uporu na farmi" že ne ve, kaj se je godilo pred desetimi leti, daje vtis, kakor da se je literarno delo začelo z letom 1945. Ali je zadnja leta bilo izza dobe med dvema vojnama v ljubljanskih revijah omenjenih trideset pripovednih knjig? Ostalo, kam je šlo? Ko je vendar Slovenija bila ena najbolj produktivnih knjižnih založnic v srednji Evropi! V propagandnih sestavkih dostikrat ne zveš, če je neko delo nekoč že bilo prevedeno v slovenščino. Če pa se pove, kakor (je v primerni Munthejevega San Michela, se zamolči ime prevajalca. Ali pa naletiš mai izjavo znanega slovenskega literata, ki predlaga, da bi vendarle kaj prevedli iz Maupassainta in ki nadaljuje: "Med še živečimi je pri nas popolnoma neznan Jean Giono." Saj ne bi bilo treba omeniti, da ga je izdala reakcionarna založba:... Tretja značilnost je otroška užaljenost. Dokler je nekdo dober, mu kadijo, če spremeni odnos do njihovega prepričanja, ga je treba streti. Nam išolohov po svoji miselnosti ni bil všeč in nam) morda še danes ni. Toda šolohov je kljub temu nam vsem — velik pisatelj. Doma je drugače in kar je najbolj podobno otrokovemu stališču: niti premagati se ne poskušajo in zakriti. Faulkner — ki so ga prevedli — je bil velik pisatelj, dokler ni lani napisal "The Fabel" in se je stališče spremenilo, kajti "vsebina romana je na videz simpatična: ideja miru, m bratstva med ljudmi. Toda (!) kritiki so odkrili v njej nek čuden simbolizem, legendo o Kristusu... Zato ta roman kritika pisatelju zameri..." (K. III, str. 42). Žal ameriški kritiki ne 'bero slovensko: ob zabavno čtivo so prišli, posebno na tistem mestu, ko domači zapisnikar učiteljsko resno, a vendar še vaibeče sporoča, da je "resna kritika sprejela (roman) kot velik neuspeh pomembnega pisatelja..." Če človek pomisli na. posledice take miselnosti, začuti vso tragiko, pa se le ne more premagati, da ne ibi z nasmeškom pomislil, kaj bodo sedaj dejali o Heming-wayu, „velikem severnoameriškem pisatelju", katerega eno delo so v dobi sporazuma z ZDA celo prevedli, o piscu, ki je lani postal1 Nobelov nagrajenec, ko bodo zvedeli, da želi darovati božjepotoi cerkvi Device liz Cogre v Santiago de Cubai zlato medaljo, ki jo je dobil z Nobelovo nagrado? Četrta značilnost bi bila poskušanje, kako vpeljati sistem »izhlapevanja" tudi pri — izvozu, človek se začudi, da resne svetovne literarne revije ali pa literarni pregledi prinašajo netočne, včasih skrajno osebno gledane oznake. Nikomur ni skrivnost, da dostikrat odloča knjižna založba — in ne toliko tuji prijatelj slovenske besede — o izbiri imen in kdaj tudi o celotni sliki pregleda. iPrav tako pa tudi ni nobena skrivnost, da predvsem domači uradni knjižni krogi pošiljajo informacije v svet. Zato je tudi odgovornost za napačno ali premajhno informiranost zainteresiranih tujcev predvsem na domači literarni politiki. Beremo (K. I, str. >396) na primer o dunajskem leksikonu „Die Weltliteratur", ki prinaša 21 slovenskih gesel. Knjižničar dunajdce univerzitetne knjižnice gotovo pozna Pregljevo delo in pomen. Da Preglja v leksikonu ni, je torej krivda tistih, ki pišejo v omenjenem članku, da sio ,ynekoč bile v leksikonu vrzeli, da je m. pr. bil obdelan Ingolič, ni pa bilo ne Bevka ne Gradnika". Ali pisca ne moti, če je Ingolič zdaj obdelan, Pregelj pa ne? Ta napačna informacija je toliko krivičnejša-, kolikor bo ta knjiga resne avstrijske založbe verjetno izšla tudi v angleškem in španskem prevodu. Kakšne simpatije vodijo pri takem informiranju sprejemnika in oddajinika? Kako je to, da najdemo v svetovnem pregledu Bratka Krefta, »nadarjenega dramatika, čigar dela so stvarno močna in socialno poudarjena", kako tje to, da med vrsticami, ki govore o medvojmi in povojni književnosti najdemo pesnike Kajuha, Bora, Minattija — Balantiča pa ne? Da taka politika ni slovenska iznajdba, ampak le pohlevna kopija "velikih" na oni strani železne zavese, je videti tudi iz že omenjene londonske -slavistične revije (Vol. XXXIII. No. 81, str. 587). V Londonu živeči J. Pietrkiew.icz piše oceno knjige „Storia della letteratura polacca" (Milan, 1953) in pripomni, „da o nekaterih problemih še ni mogoče najti objektivne note" (e. g. there is no mention of Czekowicz in the book, and a Polish jmimalist has beetn promoted to the ra/nk of a sericms writer). Sprašujem se, kaj bi kdo dejal šele ob našem novem pregledu slovstva, ki bi izšel v tujem jeziku, ko (marsikdo mi omenjen, drugemu pa1 še žurnalist ni bilo treba biti, da je našel mesto v knjižnem pregledu. Isto zasledimo v oceni knjige "Anthology of Czech Literature" (New York and London, 1953), kjer vidimo, da je sestavljalcu priav tako "pobegnilo" več imen in je med ženskimi pisateljicami „whether by accident or design" omenjena samo Nemcova. Pomenljivo pristavlja ocenjevalec: „The poet Sladek is given ia miss..." Kako, da se S. E. Miann ne vpraša, če morda pesnik Sladek ni postal "neoseba"? Ali je res treba, da prinašajo veliki knjižni pregledi — kakor je to v čudovitem Dizionario letterario Bompiani - Opere e personaggi — samo dela že mrtvih avtorjev, da ne podležejo lažni informaciji? Ali pa bomo sčaisom vedno bolj napredni in se bodo tudi mrtvim spreminjala obličja pod kontrolo centralnega biroja? Medtem ko si dajejo doisti dela, da pridejo v svet samo izbrana imena, se na drugem koncu izdajajo knjige (na Danskem "Jugoslavisker noveller"), kjer v izboru 'jugoslovanskih piscev zaman iščemo — Cankarja, če bi manj časa izgubljali z zakrivanjem resnice, pa več s pravilnim informiranjem tujine, bi Danci najbrž pri Župančiču res ne zvedeli, kako je pesnikoval za časa okupacije, gotovo pa se ne bi zgodilo, da bi bil Aškerc obsežne je obdelan kakor Prešeren, ali pa da bi se v knjižnem pregledu kot edina Cankarjeva knjiga omenila — Erotika. Prav tako ne bi bilo treba, da bi se taka dela „pisala na osnovi neslovenskih virov" (K. II, 139 in 194). Nepošteno bi bilo, če bi trdili, da je pred vojno vse bilo v redu. Še danes more človek v vsaki peti hiiši najti obsežni pregled isvetovne literature (Le lettere, panorama della letteratura universale, Milano 1944), kjer n. pr. v sorazmerno obsežnem pregledu ni najti ne Prežihovega Voramca ne Bevka, pač pa ista Detela in Sardenko in kjer nas — kljiub soseščini — ne moti toliko Zankar, Findg'gar ali Dgiupancic, pač pa če nekdo konča pregled slovenske književnosti s trditvijo, da "forse nessuno imieglio del Jalen potrebbe rappresentare il sereno e positivo neorealismo degli iscrit-tori sloveni contemporanei..." (Vol. II, str. 1123). Najsi je nekoč bilo že kakor koli, toda nikdar nismo mogli priti tako daleč, kakor smo danes, ko najdemo v leta 1952 izdani knjigi "Die Lira des Orpheus", da slovensko književnost predstavljata poleg Prešerna še A. G. Miatoš in Gustav Krklec..., ko najdemo v literarni prilogi resnega londonskega časopisa (Times, Literary supplement, 5. avgusta 1955) pod „Yugoslav diversity" trditev, da med pesniki "the most promising newcomers (!!) are the Slovenes, Alojz Gradnik and Srečko Kosovel..." Peta in mogoče najbolj žalostna značilnost je prilizovanje zapadnemu svetu. Medtem ko doma tudi v času spora s SZ niso popustili vajeti, skušajo zapadnjake prevari ti o svojem zapadnem naklonskem kotu. V francoskem dodatku Knjige (II, št. 11) ni v vsem članku „Un coup d'oeil sur la Litterature slovene" niti enkrat ni najti besedice ,komunizem", niti nobene izpeljanke iz nje. Čas opisovanja partizanskih bojev je označen kot „la guerrei de libe-ration avec des tendances bien marquees vers les themes socicuux". Ubijamju ljudi in požigom se danes v informaciji za tujce pravi "horreicr des violences fasdstes", revolucija (ta beseda seveda tudi ni omenjena) je "paesage de 1'ancienne economie a une nouvelle" in uvedba komunističnega reda je "application des principes sociar liste s darus Vorganisation de la societe..." Pisec tega teksta ni pomislil, da bo vsak izobražen francoski bralec razumel, kaj pomeni v Jugoslaviji izraz: „appli-ication des principes socialistes..." Nasmehnil se bo, nato pa ujezil, ker se mu ni bilo treba niti potruditi, da> bi "bral" med vrsticami. Zapadni skušajo prikazati, kako doma vlada svoboda, saj celo "deux ecrivains, aujourd'hui octogenaires, Fran S. Finžgar ei Franc Ks. Meško, tous deux pretres catoliqu.es (!), ont contimue d'ecrire arpres 1945. ..", Pa ne samo, da so duhovniki z -njimi, ne samo, -da so oni z Zapadom, treba je iti dalje in priznati, da- tudi literarno vedno bolj prihajajo pod vpliv Zapa-da. Kakšna farsa: v poplavi knjig so izdali zgolj eno Paulknerjevo in eno Hemiingwayevo -delo, toda kadeč Severnoamerikan-cem, ki jih zalagajo z denarjem, -sporočajo, da „c&penda-nt, ces demi&res annees, on recormait ga et Ik 1'influence- du. 'roman americain contemporam (Fmdkner, He-mingway)." Naravnost otročje pa izzveni — kakor da bi se šli skrivalnice —, ko v istem člamku (K. III, št. 3) pisec govori o Kocbeku, ki je ,/iuteur d'un Journal pairtisan ,Les Camerades'..." pa mimogrede pogoltne njegov ,,-Strah in pogum". IPrav tako je vidno zakrivanje reničnega stanja prevodne literature in sicer pod poglavji „La litterature slovane -de traduction" (priloga za leto 1954 in 1955), ko ni omenjen noben prevod iz ruščine. Isto teženje najdemo ttudji v" revijici "International PEN" (Bulletm of iselected books), ki izhaja s sodelovajem UNESCA. V uvodniku (Vol. VI, št. 4) beremo o jugoslovanski književnosti (str. 115). Pisec v svoj i „fairiiess" res postavlja Preglja pred Bevka, Kranjca in Voranca, ko govori o prvi povojni generaciji in tudi priznava, da iso veliki pisci zadnjih let tisti, ki so se uveljavili že pred drugo svetovno vojno (noče pa isie spustiti v analizo tega dejstva), toda p-roti koncu članka- — ki je v isti reviji preveden tudi v francoščini — zapre bralcu kair sapo, ko postavlja kot zakljluček tri trditve, katerih dve dajeta isvetu napačno sliko: najprej, ko pravi, da „there is a grmving tmdency to repudiate amy outside dtictates or ,commands' whieh are likely to encroach upon creative free-dom and interfere with artistic or literary vahies proper", ter potem, ko trdi in skuša prepričati zapadne bralce, -da doma „the ever-widening interest in Western specially English and American, authors comes out. itn a prodigious (!) number of translations; from Dickens amd TroUoipe to D. H. Laujrence and Ernest Heming-way". Vsaj -kar se slovenske prevodme literature tiče, je nadvse zanimivo s temi trditvami primerjati sliko, ki jo prinaša že večkrat citirana Knjiga (III, št. 7/8) kot uspeh -založniških prizadevanj Slov. knjižnega zavoda, največje slovenske knjižne založbe, po desetih letih obstoja: Prevodi iz angleščine bolgarščine češčine danščine francoščine grščine italijanščine madžarščine makedonščine nemščine norveščine poljščine ruščine srbohrvaščine španščine dela naklada 27 3 7 3 32 1 4 1 1 16 1 5 77 32 1 90.700 11.000 20.200 41.000 131.000 3.000 9.000 4.000 2.500 48.800 2.500 17.000 624.400 563.850 5.000 231 1.573.950 kar pomeni, da je slika vse drugačna, kakor pa jo skušajo prikazati; da je bilo med prevedenimi deli angleških in ameriških le 11%, ruskih pa 33.3%, to je — vsaka tretja knjiga. Ali pa poglejmo tabelo desetletne dejavnosti Cankarjeve založbe (Knjiga III, št. 12 — to je decembra, istega meseca, ko je izšla omenjena trditev v ,,International PEN"): Prevod iz Leposlovje Publicistika angleščine 15 2 bolgarščine — 2 francoščine 10 4 grščine 1 _ islandščine 1 _ italijanščine 5 madžarščine _ _ holandščine 2 — nemščine 2 30 ruščine 27 86 španščine 4 — 73 149 kar pove, da je bilo iz angleškega in ameriškega leposlovja prevedenih 20.5% celotnega! izdanega leposlovja in 0.13% publicistike, iz ruskega leposlovja pa 36.9% in iz publicistike 57.7%... Ljudje, ki bi radi dali »zapadnjaško sliko" ziapadnjakom v občudovanje, bi morali ibiti vsaj toliko previdni, da ne bi pretiravali, kajti more se zgoditi, .da kljub daljavam takšni podatki pridejo komu v roke. Če se zgrozimo, ko v »Pogovorih o naši stvarnosti (Knjiga II, št. 1) beremo, kako pisatelj št. 1 trdi, „da so ljudje i pri nas, in ni jih Tnalo — celo na vseh področjih na en tir, a ni šlo. Po dveh letih je vodstvo revije moralo priznati zgrešenost prestroge „regimentacije", revija je dobila nov uredniški odbor, imena partijcev v zboru .urednikov so sicer še številna, vendar nosi odgovornost za revijo literarni teoretik bolj iz ozadja: glavni in odgovorni urednik revije je postal Drago šega. n. Fran Petre je v Naši sodobnosti (1. IV, št. 7/8) napisal esej pod naslovom „Podbevškov problem". iPetre ima pozorno pero zlasti za izjemne probleme v slovenski literarni zgodovini. Tako je svoje glavno delo posvetil Stanku Vrazu in ili-rizmiu, kot vseučiliški profesor za sodobno književnost pa se je sedaj srečal s .problemom, ki je slovensko slovstvo zelo pretresal tik po končani prvi svetovni vojni, potem pa izginil v ozadje. Njegov esej je zanimiv zaradi tega, ker dokazuje, da skuša slovenski književni zgodovinar ostati zvest svojemu poklicu in ohranjati resnično podobo slovenskega slovstva v skladu z njegovim razvojem tako po duhu kot po obliki. Če je hotel Janež v svoji interpretaciji slovenske slovstvene zgodovine dokazati njeno enosmernost, kakor je to prijalo partiji, posveča Petre tej dobi vrstice, kij presenečajo toliko, kolikor se odklanjajo od Janeževe metode. Ali je to pri |Petretu plod stare šole, ali pa je to le ponoven dokaz, da se trenje in oblikovanje duha v domovini razvija po dveh tirih in dai deset let po končani revoluciji doma vsega, zlasti pa književnega snovanja niso mogli in ne morejo vskladati samo na svoje strune? Petre piše (Naša sodobnost, str. 677), da so probleme prve vojne obravnavali številni pisatelji in med te prišteva — Narteja Velikonjo. Tako je vključen v oblikovanje te dobe pisatelj, ki je bil v Janeževi Zgodovini zamolčan. Revija, ki jo je Jianež popolnoma prezrl, je Dom in sret, Petre pa piše nekaj vrstic naprej: „.. .katoliška književna revija je v prvih povojnih številkah široko odprla vrata umetnostnim novostim. Začasni urednik dr. Jože Debevec, klasični filolog, prevajalec Danteja in mladinski pisatelj starejše generacije, ni bil naklonjen prevratni-štvni. Toda pritisk mladih sodelavcev, ki jih je vzgojil Izidor Cankar, je bil močnejši. Pri tem je vplivala tudi čvrsta katoliška namera, da ne bodo več zaostajali v umetnostnem življenju... Smer, ki se je podtalno pripravljala ves vojni čas, se je s tem okrepila. Njen načelnik, Joža Lovrenčič, jo je tedaj označil za ,eksperimentalno poezijo' (DS 1910, 50)..." Tako Petre poleg Velikonje vrača literarno zgodovinski pomen tudi Joži Lovrenčiču, ki ga je morala oficialna literarna zgodovina izpustiti. Še več — Petre je ovrgel partijsko dogtmo, da je katolicizem v literaturi in umetnosti zaviralni element in pomočnik reakcije, ko je zapisal, da je v umetnostnem življenju zmagala struja, ki se je trudila, da ne bi katolicizem v svetu lepe ibesede zaostal. To trditev nekaj strani naprej ponavlja', ko piše: „.. .med 1920 in 1922 je objavil (Podbevšek) v katoliškem književnem časopisu, ki je tako dobrohotno podprl novotarske poskuse, tri nove prispevke v ritmični prozi. Novi urednik dr. France Štele je bil umetnostni zgodovinar, ki se je vrnil iz ruskega ujetništva, a je že pred vojno kazal zanimanje za najmodernejše smeri, sedaj je postal' tudi v kritiki njihov najgloblji tolmač." Katoliška revija je bila tedaj sposobna! novotarskih poskusov in njen urednik je bil »najgloblji tolmač" te struje. Ko je Štele izdal svojo monumeintalno knjigo Slovenski slikarji (opremil arh. Jože Plečnik), je zastopnik partije dodal uvod, v katerem odklanja Steletovo tolmačenje slovenske umetnosti kot zastarelo in idealist;čno. Petre pa navaja, da je bil Štele zagovornik maj Modernejše smeri in da je s tem zagovarjanjem v katoliškem taboru uspel. Jože Vidmar uživa precej privilegijev. Od časa do časa napiše v reviji Naša sodobnost esej in zagovarja pri tem tiste nazore, ki1 jih komunistična kritika proglaša za zastarelo obrambo pozicij larpurilacrtizma. Letos je napisal esej o tem, kako je bil Lenin širok pri presoji svobode umetnostnega izražanja in ustvarjanja in da ni bil dogmatik. Celo zavračal je dogmatizem kot izraz nesvobode. Toda Boris Ziherl je v naslednlji številki začel objavljati dolgo razpravo in v štev. 7/8 revije prihaja komaj- do sredine zgradbe, ki jo bo postavil kot ideološki ščit proti zgrešenim nazorom Jožeta Vidmarja o tem, kaj sta mislila in pisala o umetnosti Lenin in iPlehanov. Raziskavanje in polemika gresta naprej in sicer po dveh tirih, kakor je to bilo poprej. Pisci partije morajo budno nadzirati, a le s težavo uspevajo. III. Anton Ocvirk je vseučiliški profesor za primerjalno književnost na- ljubljanski univerzi. Včasih je saimi bil pesnik in pisatelj, postal pa je pomemben esejist v letih med prvo in drugo -svetovno vojno. Kot naslednik literarne šole na- ljubljanski univerzi je tudi prevzel redakcijo Prijateljevih Zbranih spisov. Mladina, zbirajoča se okoli revije Beseda, je skušala- ves čas ohranjati posebno gledanje na literarne in celo ideološke probleme. Iz kroga okoli te revije raste rod, ki ima mnogo potez avantgardi-zma. Na njenih straneh so izšli prvi spisi in pesmi mladega rodu (Franček Bohanec, Andrej Hieng, Vlado Habjan, Janez Mer nart, Ivan Minatti, Ada škerl, v kritiki pa se uveljavlja nadarjeni Janko Kos). Ko je Boris Ziherl v prvi številki Naše sodobnosti začel obračunavati © tujimi vplivi v slovenski književnosti, je hotel razbrati glavne poteze zlasti tega rodu. Toda skupina okoli revije se ni popolnoma pokorila, zlasti Janko Kos je povzročal S -svojimi eseji obilno polemiko in, kakor -se vidi, tudi zanimanje. Ta rod hodi odločno po svojem tiru in z njim je v zadnji številki Naše sodobnosti (IV, št. 7/8, str. 748) obračunal Anton Ocvirk, v letih okoli 1925 -do 1930 sam pripadnik pokretaške generacije, ki se je zbirala okoli revije „Svobodna mladina". Obsodbi sedanjega mladega rodu je napisal esej „Metafizične blodnje ali brezplodno potovanje v Koromandijo". Kot bi orgla zabučale Dies irae, tako začenja profesor svoje razmišljanje: „Negibnost, hipo-vitaminoza, organizem z otrdelim ožiljem, po katerem se pretakajo živi sokovi. Namesto trenj in zapletov — medli, skoraj le še abstraktni dotiki imied osebami, namesto resničnih človeških odnosov — razglabljanje o smislu bivanj-a, namesto čustev — metafizične bolečine... duševna stiska avtorjevega duha, pretresljiva idejna zagata..." Dalje: „...s paranoično bolestnostjo se podi po začaranem labirintu -miselnih depresij in si prizadeva, dia- bi odkril izhod v svobodo, -da bi našel pot iz kaosa, morečega nemira in ne-utešenosti, toda ne v -novo življenje, marveč v Koromandijo, deželo, porojeno iz puhlih prividov in slepil. iNjegova duševna stiska je docela v skladu z eksistencialistično tesnobo, obupom in občutkom, -da je vse okoli njega, kar ga obdaija, absurdno. .. Strah, gnus, občutek krivde, groza. Generacija okoli Besede ponavlja ugotovitev, povzeto po zahodni evropski miselnosti, -da je sedanji čas ,le mon-de casse — razbiti svet', kakor je to zapisal francoski katoliški filozof Gabriel Marcel," pravi Anton Ocvirk. V potrditev svoje obsodbe navaja Ocvirk iz Besede (1955, str. 25) odstavek iz Smoletove novele „Potovanje": „življenje je pasja figa. Zaradi nekaj ljudi, ki so v sreči1, ga moraimo živeti še vsi ostali. To je čisto preprost trik, samo ljudje ga ne prepoznajo s temi svojimi možgani. Kako neki bi imogli razumeti is to magnusno kepo sluzastih, zveriženih črev?" Tako se je pri posameznih pisateljih razrasel „že kar tesnoben občutek, kot da je resničnost ogabna, prazna, votla. Od tod strah pred dotikom s stvarmi in predmeti, od tod beg vase ali .neznano kam, recimo, v Koromandijo..." „In ako. s« je rodila pri nas v naših dneh depresivna literatura, pripovedništvo z junaki, ki monologizirajo... neznane sile jih ženo skozi enolično vsakdanjost in... skozi notranjo brezciljnost v sveto deželo Koromandijo, kjer se vsa nasprotja (umirijo t nirvamski ekstazi in kjer človek dokončno okameni." Lani je vodilni sovjetski književnik Ilja Ehreniburg prinesel na kongres svoje novo delo, polno maksiim za novo dobo sovjetske književnosti1 in dal romanu naslov „Odjuga". Prisluhnil je ves svet in skušal ugotoviti, v čem se je začel led v Rusiji tajati. Ocvirk pravi, da mladi slovenski pisateljski rod tava v „kaosu notranje brezciljnosti... v nirvanski ekstazi... kjer človek dokončno okameni." V slovenskemu svetu lepe besede in likovnega izraza pa še ni nastopila „odjuga", obratno, mladi pisatelj vidi na obzorje dobo, v kateri bo človek — okamemel, ako se pogoji za življenje ne spremene. IV. Glasba je svet zase; prihranjeno ji je breme besednega izražanja in cenzuro nad komponiranjem so dosed&j zmogli samo v Rusiji, kjer so tedaj, ko je ždanov-ščina najbolj cvetela, imorali poklekniti in zmoliti svoj Confiteor Prokofijev, Šo~ štakovič, Hiačaturjan. Ker glasba ne posreduje vsakemu enako svoje vsebine, se je zgodilo v domovini, da je doživela velik uspeh kompozicija Matije Tomca „Stara pravda". Ko so skladbo prvič izvajali v Unionski dvorani, je bil uspeh tolikšen, da eo morali koncert ponavljati in komponist je prejel posebno nagrado. Toda nekaj dni nato je bilo ugotovljeno, da je v kompoziciji nekaj režimu nasprotnega in nagrajeni komponist je moral V zapor. Marijan Lipovšek je v .reviji Naša sodobnost (IV, štev. 7/8, str. 728) napisal kritiko o delu Matije Tomca in, ko je verjetno Tome še sedel v zaporu, je avtor kritike začel poročilo o „Sttari pravdi" s temi besedami: „.. .ko sem se že boril za Švaro, za priznanje njegovemu delu, kolikor ga zasluži, je pred imenoj še ena dolžnost. Pomeniti se je treba o Tomčevi kantati ,Starai pravda'." (Priznati je treba, da je Marijan Lipovšek lepo nakazal dolžnost v borbi za priznanje — Tomčevemu delu. IPatreba je bila res velika, zlasti ako je komponist še vedno čakal na izrek obsodbe. .. O Matiji Tomcu piše, .da je „.. .veljal za najboljšega zborovskega skladatelja za Emilom Adamičem. Dosegel je sloves z odličnimi zbori, predvsem ® tistimi, ki imajo za motiviko našo ljudsko pesem. — Zaupanje (podčrtujem jaz) Tomcu je bilo torej docela upravičeno, mislim celo, da ni med .nami nikogar, ki bi se mogel lotiti Aškerčevega besedila z večjim upanjem na uspeh in ki bi to upanje tako izpolnil, kakor ga je Tome." Zaključuje pa Lipovšek .svoje kritično poročilo z naslednjo mislijo: »Ideološka oporečnost,. ki jo je Tomcu nekdo očital, pa je docela izmišljena in je noben glasbenik ni vzel resno." Ideološka oporečnost — in to v .glasbeni kompoziciji? Res čudna mora biti inkvizicijska komisija, ki se je izvežbala celo za tak posel! Na kratek Vidmarjev sestavek je Boris Ziherl začel odgovarjati „ex cate-dra", v tonu in obsegu, ki bi bil lep dokaz verziranosti in razgledanosti marsi-kakega „sholastika". Kadar vlaka drvita po dveh tirih drug proti .drugemu, tedaj se malokdo ozira po težkem, obremenjenem tovornem vlaku z ogromno lokomotivo, pač pa z zanimanjem sledi brzini in zaletu lahnega, luksuznega imiotornega vlaka. IPri tem ga še boža. zavest, da bo varno in bliskovito švignil mimo otovorjenega ziasopljenca i,n da do trčenja ne bo prišlo. Trčenje izzove nekdo drugi, 'ki na voznem redu izračuna čas in kraj ,,razvalin". Petretovo pisanje, Ocvirkovo razočaranje nad mladino, Lipovškovo popravljanje napačnih sodb so samo iskice o sliki resnice, ki mora uporabljati dva tira — pa naj bo pravovernost partijskih doktrinar-cev še tako čezmerna in budna. R. J. valja. Pod kompozicijski ključ zlatega reza spada ideja, ki sama sebi določa odgovarjajočo formo in ne trpi utesnjenega okvirja. Na splošno razlikujemo dve vrsti kompozicij: kompaktno kompozicijo vklenjenih ali razklenjenih figur in kompozicijo ločenih figur. Če je prostor v arhitekturi že določen, mora upoštevati kipar svetlobo in dano okolje. Če je strogo vezan na določen okvir, mora zlasti upoštevati to okolnost, zato da rešuje problem komponiranja tako, <3a izpolnjuje vsebino oblikovanja na danemi praznem prostoru smiselno v harmoničnem redu od roba do roba. Izogibati se mora cenenih ali brezpomembnih mašil. O SLOGU Ko razmišlja človek o stilu, mu stopijo nehote pred oči predstave o egipčanskih sfingah in o monumentalnih kipih — človeških figurah, vkovanih v granitnih gmotah v značilne, nepozabne drže koraka ali o figurah, ki sedijo, ali o templjih, obeliskih in piramidah. In vrže pogled po neizmerni zakladnici umetnosti od dobe do dobe in primerja en slog z drugim. Nazadnje se vpraša, kaj je prav za prav slog. Opazujemo igralca na odru, ko podaja karakterno vlogo. Če je vigran, lahko rečemo o njemi, da ima tak in tak slog. Še laže govorimo o plesalcu, ki .ustvarja na odru like, ko s svojimi kretnjami izraža notranje razpoloženje in podaja duhovno vsebino, da ima svoj slog. Vse, kar človek dela, govori, igra, pleše, riše, slika, kipari ali kakorkoli nekaj gradi im ustvarja, pri vsem tem izliva iz sebe voljo, um in čustveno razpoloženje in producira vrednoto. Značaj vrednote pa bi imenoval slog. Upoštevam, kar je napisal v svoji knjigi France Štele, da je slog sistem oblik. Po mojem pa ima slog še mnogo večji in globji pomen, kot samo pomen oblike predmeta, ker mi to premalo pove. Če gledamo Moorovo plastiko namišljenega kralja in kraljice in druge podobne plastike, ki imajo značaj zametka, in ni govora o kakšnih oblikah ali o sistemu oblik: kaj pa potem? In vendar tudi to delo v svojem stanju umetnika karakteri-sira. Ima torej svoj slog. V čem je torej slog? Čim je vrgel umetnik iz sebe svoje zametke, bodisi v obliki osnutkov v glini ali v obliki risbe ali kakorkoli drugače, je že prikazal svoj slog. Po mojem je osnova sloga dana že ob spočetju umetnine; z nastajanjem pa se šele razvije do popolnega izraza, kolikor bolj je delo dovršeno. Kolikor bolj je umetnik močan po izrazu in dovršen, toliko bolj uglajen in čist je njegov slog. 0 PROSTORU, LUČI, VSEBINI IN ČUSTVU Do problema prostora in luči se dokoplje kipar po dolgi poti lastnih izkušenj. Eden prej, drugi pozneje. Morda se me motim, če si upam trditi, da je ravno problem prostora eden izmed vzrokov, da kipar raste, da postaja v svojih delih enostavnejši in v izraznih sredstvih skromnejši. Kako? Vsaka nova misel žene umetnika neugnano ne glede na snov (ki je lahko tudi stara), da jo zgrabi in vrže, ali vsaj postavi čim učinkoviteje v prostor. Pri tem je važna tudi luč, ki učinek dela poveča, ali — če je slaba — tudi ubije. Pri delu se kipar navadno osredotoči na poglavitne elemente gradnje in na gibanje, kot ga narekuje vsebina. S komponiranjem figure, kretenj, glave, rok im nog skuša prodreti do tiste največje možne stopnje izraza, kjer izčrpa svojo stva-riteljsko moč in ji vtisne svoj pečat. Pri zagonu dela mora kipar razvijati snov v vseh smereh z enako pažnjo; zlasti v prvem zamahu mora paziti na poudarek tretje dimenzije. Tako bo delo v prostoru bolj učinkovito zaživelo. Za vsakega kiparja pa ni nič manj važen nadaljnji razvoj dela in vprašanje, katere momente inaj poudari in katere izpusti. Vsebina in čustvo zadevata kakovost dela tako, da z njima stoji ali pade. S tem hočem poudariti, da mora obravnava snovi kiparju zaživeti samostojno življenje. V vseh pogledih mora delo govoriti o doživljeni snovi: tako celota kot posamezni deli. Kolikor močnejša je vsebina dela, izražena v zunanjih oblikah podrejene snovi, toliko močnejša je tudi njena izrazna moč., Primeri iz praprimitivnih likov, iz egipčanske plastike in. iz azijatskega kiparstva nas o tem prav lepo poučujejo, ker so elementarni. Vsebina. Vprašanje vsebine je pri nastajanju dela tako zelo važno, ker je vsebina odvisna od kiparjevega nastrojenja, da moremo — v pravem pomenu strogo vzeto — reči: je res le enkratna. Kako to? Delo umetnika se nikoli ne ponavlja. Je to stvar notranjega doživetja in nastrojenja. Vsaka človekova kretnja, vsak gib roke ali noge daje svojstveno enkratni izraz. Vsaka ponovna kretnja ustvarja d«*ug izraz. Prvotno nastrojenje in doživetje se v isti obliki nikoli več ne vrine. Vsaka, celo komaj1 zaznavna sprememba v gibih telesa, rok ali nog lahko bistveno spremeni izraz cele figure ali pa ga uniči, da ostane delo brezizrazno in prazno. Če iščemo nia živem modelu z raznimi gibi zaželeni izraz, pridemo kmalu do tega odkritja. Mnogo pa je dostikrat tudi od modela odvisno, če lahko pomaga kiparju do močnejšega izraza in vsebine ali pa nasprotno. Primer: Meštrovičev kip Grgurja Ninskega. Značilna kretnja telesa in zlasti visoko dvignjena desnica, v kateri je vsebovan poudarek cele figure, nam povesta vse. Če z Grgurjem primerjamo Dolinarjevega Mojzesa, se nam bo zdelo gibanje njegovih rok skoraj prazno mahanje po zraku. Čustvo. Važen činitelj ,pri nastajanju umetnine je čustveni delež kot umetnikov individualni element. S čustvom svoje delo ogreva, plemeniti in mu daje individu&lr no obeležje. S sodelovanjem volje in hotenja ima čustvo z zadostno kontrolo razuma velik pomen v razvoju umetnosti, v njenem neprestanem valovanju naraščanja in upadanja moči. Ob tem razmišljanju si lahko predstavimo značaj umetnosti latinskih narodov, njihovo slikovito lirično zasanjanost, ki se pogosto stopnjuje in konča v strastnih, čustvenih izlivih. Najbolj vidno prihajal ta čustvena značilnost do izraza v pesmi, glasbi in plesu pri Italijanih in Špancih. Med tem, ko je pri nordijskih narodih čustveni element pod močno kontrolo razuma, ki pogosto tudi prevladuje, sta pri južnih Romanih tipična izraza patetika in dramatika heroičnih figur. Tudi ženske figure niso izvzete. Kiparji kot Metzner, Barlach in njima sorodni to potrjujejo. Značilnost čustvenega elementa se izraža v vsej grški umetnosti od druge pok*-■vice 5. stoletja naprej. Po njihovih delih bi lahko sodil, da so bili grški kiparji silno nežne, strastno čustvene narav«, da so v upodabljanju mastrojenost ženskosti spontano prenesli na moške figure z mehkimi in elegantnimi gibi ter nežnimi oblikami z zasanjenim obrazom božanskega smehljaja. Tako bi gledalec grških kipoT na prvi pogled skoraj težko ločil moške od ženskih figur. Od tod najbrž tudi upodabljanje hermafroditov. Primera izrazito čustvenega kiparjenja sta po mojem Rodin in Medardo Rosso. Primer prevladujoče volje in razuma je nedvomno Michelangelo. V poudarku čustvenega elementa imu je izrazito nasprotje vsekakor Leonardo. Obe lastnosti se pri obeh javljata tako zelo značilno in silno v vsem svojem bistvu do zadnjih podrobnosti. France Gorše BARVA IN KOMPOZICIJA V SLIKAH BARE REMEC Slikarica Bara Remec je priredila v razstavnem prostoru knjigarne in galerije Huemul na aveniji Santa Fe razstavo 21 olj in 4 koloriranih perorisb. Odprla jo je ob nenavadno velikem številu gledalcev v ponedeljek 2. julija t. 1. gospa Marica Meštrovic-Pelicarič.(*) Do 14. v mesecu, ko je bilo razstave konec, si jo je ogledalo mnogo ljudi, tako da bi se človek težko kdaj sam pomenil s slikami. Ni bila to prva in tudi ne šelet druga razstava Bare Remec v Argentini. Po oni v marcu 1950 v galeriji Antu jih je bilo še nekaj: V Mar del Plati, Bariločah, keramična v družbi sodelavcev IPelicaričeve delavnice „Dyscos", grafična v družbi drugih slovenskih izseljenskih grafikov, ter še nekatere bolj privatnega značaja. Razstavni prostor pri Huemuilu je na koncu podolžne knjigarne, od le-te od-deljen z nekakim šipovcenu. iS ceste si skozi globino dvajsetih metrov, več ali manj, zagledal tri velika platna. Dejal je inekdo, da mu je bilo kot bi zagledal tri Gro- (*) Marica Meštrovijc-Pelicarič ja ob tej priložnosti napisala o Bari Remec v razstavni katalog oznako, ki se v prevodu iz španščine glasi: „Če govore o umatniški poti ustvarjalca, ki se je že vzpel do samolastnega osebnostnega izraza, ga vedno skušajo navezati na vplive kake šole ali umetniškega gibanja. Tako tudi pri BARI REMEC govorijo o njeni „impresionistični", pa potem o „ekspresionistični" idobi, ki da je tik za prvo. Pa je vendar povsem zgrešeno takšno naziranje ob Btvaritvah te slovanske umetnice, ki je, čeprav se v prejšnjih letih morda res ni mogla docela ogniti tej aH oni struji, že svojim prvim delom zavestno vtisnila povsejn svojski, osebnostni pečat. To pa je tudi skupina odlika vseh tistih umetnikov, ki jim je umetnost najbolj živa izpoved lastne stvarnosti, naj si' bo človsčanske, duhovne ali umetniške. Najzgovornejše potrdilo vsega tega so prav najnovejša! stvaritve Bare Remec, saj so hkrati priča in sad dolgotrajne poti skozi osamljenost, ko se umetnica opaja in z nekšno zagrizenostjo brani tisto čudovito svobodo, ki se utegne ukloniti sdinole višji nuji: ostati samemu sebi zvest. barje. Groharja so gledali na daljavo dveh; da učinkuje tako Bara Remec še na daljavo dvajsetih metrov? Je nekaj resnice na tem. Bara Remec je barvno zelo močna, drzna. V tem je sorodna Jakopiču in Groharju, le s to ogromno razliko, da sta stara mojstra barve lomila v ozkih pastozmih pramenih, Remec jih pa nanaša v širokih ploskvah. Ob primerjavi Groharja in Jakopiča s, postavim, francoskimi impresionisti pa Remčeve z današnjimi tujimi sodobniki bo res držalo, da so Slovenci posebno občutljivi za barve, ki so skrite v božjem stvarstvu; jih izločajo kakor zlato iz rečnega peska. Slikaričiine barve namreč niso docela idealistične kot na kakšnih ozadjih starokrščanskih mozaikov, še man j abstraktne; imajo svojo upravičenost, sicer ne bi na desetkratno razdaljo učinkovale groharsko. Še bolj zanimiva kot posameznia barva je barvna kompozicija. Ob razstavi pri Antuju pred šestimi leti je ni bilo težko ugotoviti. Stalno sožitje vseh odtenkov ardeče in vseh odtenkov zelene je bilo osnovno načelo in kot vez ali kontrast je (služila največkrat topla modrina. Sicer se je že takrat nagibala umetnica k večji barvni ploskovitosti, vendar ne v tej doslednosti kot zadnja leta in odtenki ene pa druge barve so bili na isti sliki precej številni: od svetlih do temnih. Tudi ni bila barvma ploskev strogo omejičena. Zdaj pa je barvna ploskev navadno občrtana in tako ločena od sosednje barvne ploskve. Če je kontrast med dvamia ploskvama večji, črta lahko odpade. Močnejša je vmesna črta tudi na velikih kakor na majhnih formatih; veliki naj pač učinkujejo bolj monumentalno. Barvna skala se je silno pomnožila in prav tako 'so se pomnožila sožitja najrazličnejših barv. Pogled na celotno razstavo je bil zato silno pester, toda prijetem, vse prej kot kričeč. In s tem se je Bara Remec izkazala mojstra barve. Brez dvoma so tudi te barvne kompozicije pretehtane. Pretehtane, ne preračunane! Težko bi jih pa definiral. Potrebna bi bila barvna analiza po jakosti, toplini ali hladnoči in tehnični oznaki. Gotovo bi takšna analiza dala nek sistem, ki je najbrž slikarici prav tako neizpovedljiv (v besediah) kot poročevalcu, ki more podčrtati samo posamezne primere: svetlorumena sončnost v slikah Calle (št. 18) in. Rancho (št. 14) ob tudi dokaj svetlih obdajajočih jo barvnih ploskvah; sožitje ci-nobra in temnega violeta na sliki Ca tango (št. 7), pa spet variacije iste barve v spoju s sorodnimi v Lago Lacar (št. 10). Kjer so v krajino vključene figure, pa tako, da krajina še vedno dominira, so tudi figure prvenstveno barvno kompozicijske vrednote. Uporaba barve kot ploskve ima za učinek sploh neko potencirano ploskovitost. Zakonov perspektive slikarica sicer ne zametava (velikostno razmerje predmetov in figur v ospredju in onih v ozadju!), vendar projicira horizontalno ploskev v bolj vertikalno. Tam, kjer je 'slikala krajino z griča dol, je to nekaj danega. Toda podobno je tudi s krajinami in prizorišči, kjer je slikarica gledala „s horizonta" kot verjetno pri vseh treh velikih platnih na steni nasproti vhodu, pri že omenjenem Catangiu ia še kje. Ozadje projicira navzgor, pa ne za cel pravi kot! S tem doseže večje ploskve za barve, obenem pa monumentalnejše učinke. Res, najbolj skrivna ustvarjalna bit te pristno izvirne umetnice ne pozna abstrakcij, ki so le prevečkrat poceni estetske sprave; pač pa preobraža življenje in mu vtisne svojsko pomenilo, ki pa spet daleč preseže tvarno resničnost in pričara nesluteno govorico ubranosti. Bara Remec se je odtrgala Evropi, ko se je opojila, kot sama pravi, bolj z barvno tenjo in s svetlobo kot z barvami samimi, ko so se ji oči napile lepot, ki so jih skozi stoletja ustvarili ljudje, pa takisto ljudje v zadnji vojni lep del uničili; tako stopa na obal Rio de Ia Plata, kjer sluti nov, nič šibkejši umetniški vzpon. Vsa njena dela teh zadnjih let in neštevilne grafične stvaritve pričajo, da je bila med nami prva, ki je odkrila in prodrla v trpki, mrakotni in samotni čar svoje nova domovine. Prva je bila, ki ji je uspelo, da se je otresla tradicij starega sveta, pa da je zmogla skupno dramo vseh, ki so doživeli evropski pokolj in sprejeli grenkobo izgnanstva. Še na dve dejstvi bi opozoril, ki nista sicer tipični za vsa slikaričina dela, ki sta pa vendar njeni stilistični intimnosti. Pirvo je risba zakritih predmetov, da vidiš tudi to, kar očesu predmet spredaj zakriva, kot na sliki Indijancev v čolnu, kjer vidiš tudi noge, ki so v trapu čolna skrite. V tem Bara Remec ni popolnoma osamljena. Še bolj intimno njeno je risanje, bolje linearno izpečkavanje barve, ki ima lahko trojni p ornem. V Capilli je to popolnoma čustveni ekspresivni dodatek sliki; v Bandurias (št. 5) manjšajo te črte — v sicer gotovo premišljenem neredu — strogost naravnih linij; v La Vida de Sian Martin de los Andes (št. 16) pa obrise spremljajo, a jim jemljejo togost. V figuraliki srečamo na razstavi vse variante od pojave do portreta, od obrazne tipike (Los Indios, št. 23) do individualne ekspresivnosti in celo do dekorativ-nosti, ki meji ma abstraktnost (Figuras, št. 22), čeprav so mišljene reproduktivno. Slikarska problematika Bare Remec je zelo narasla, o čemer pričajo že ta stilistična opazovanja. Ker so rešitve iskrene in res Barine, je razstava potrdilo slikaričine zdrave in močne rasti. Pri poglobitvi v umetničin vsebinski in čustveni svet postane to še bolj očitno. Stil je človek, piše z nekoliko drugimi besedami France Gorše. Marijan Marolt PRAPOČETNI SVIJET Umjetnost Bare Remec, zbog svoje stihijske snage, ima sve bitne oznake jednog potresnog svjedočanstva poezije, koja ise otkrila u prolječima. svijeta, kada je čovjek, sunovračen u tudji i neprijateljski svemir, kriknuo pred čudesima zvijezda, koje su se odražavale u još toplim vodama. Nikad ne cu zaboraviti dojam, što su ga u meni stvorile njene siike, kad sam ih prvi put vidio: činilo mi se, da sam se vratio iu djetinjstvo; da opet otkrivam stvari i njihov smisao, zamračen i olinjao od svagdanje iu potrebe, od utilitarističke nužde, da odvojimo "stvarnost'' od lijepih fikcija, — koje ®u ipak jedna dulblja realnost — kao igra perspektiva u čistim starinskim zrcalima. I odmah treba maglasiti, da slikarski kozmos Bare Remec nije siamo otkriče jednog, vremenski i prostorno, odredjenog podračja, nego da je ona taj "svoj" svijet nosila u sebi, kao dar, koji strpljivo čeka priliku, da bude poklo-njen. Zato kada se govori o umjetniciima, često se ističe njihova "darovitost", "ta-leaat", onaj biblijski talenat, koji poneki put ostane vječno zakopan. Slovenska slikanica i njezirn slučaj podsječaju na sudbinu Paulia Gauguina, koji je u večernjoj Evropi pronosio maglovitim krajinama svijetla jutra Polinezije ili na pjesnike s kraja stolječa, koji su čeznruli za djevičainskim zemljama faautastičnog Orijenta i afričkim prašuin ama s kojih su se vračali istraživači, donoseci sobom crnačku plas-tiku, jauk sinkopiranog glazbenog folklora i amulete protiv čarolijia. Svaki dan, kad umjetnik otvara svoj prozor u svijet, mora — zaistia — zahvaliti Tvorcu, što ga je obdario močima, tako znamenitim, da podsječa na spo- Zdi se, da so nove krajine in obrazi, ki jih je sla Bara Remec iskali prav na skrajni kotiček sveta, kjer temotne gore stvarjajo okvir neprodirnim gozdovoml in skrivnostnim jezerom, s polnim zadoščenjem odžejali njen ustvarjalni nemir, s katerim je od nekdaj prežeta do poslednjega vlakna. V tistih krajinah bolest ni nasledek človekove! krutosti, niti lepota bolesti sad: vse tam je marveč stvaritev narave same in prav to razkritje nam Bara Remec približa s tolikšno jasnostjo in s takšnim zamahom, da ob njiju spet in spet osupnemo. Njena govorica ne potrebuje več premnogih barv, njen izraz ne več obilice črt in zamotanih sestav. Vse v njej je že celota, ki nas priklene v mogočni, s celega stvorjeni svet, težak kot zemlja in kot gruda lahak, kjer se rdeče plete med obilje črnega in vijoličnega kot krik, ki ni odjek negotovosti, ne iskanje samega sebe, marveč spoznanje nezmakljive resnice, negibne v pogledu Indijane ali na pobočjih gora. sobmosti umiljatih svetaca prošlosti, koji su razgoviarali s cviječem, ribama, sta-blima i milovali divlje vukove. U djelima tako zvajnih primitivaca — tih velikih slikana — kroz svaki potez kista osječamo i isvu prevlaku blage i krotke srdačnosti. Takvu bliskost i prisnu ljubav za sve što nas okružuje nalazimo i u platnima Remčeve, pa se ni njen osječaj nikadia ne pretvara u sentimentalnost i kao da neka stidljiva koprena prekriva i prigušiuje jače na glaske čuvstva, koje je tim dublje što je njegov kromatični izražaj jednostavmiji. Ona je uspjela odstraniti sve suviš-mosti iz 'svojega djela, ali ono opet nije svedeno na škrtu simbologiju. Njene slike, plod ganuca i mjere, izvedene su ljudskim kriterijem i tko od mas nije — gledajuči ih — poželio de se isprraži pod borovima njenih krajolika. Mi smo iz Edena ponijeli sobom uspomenu na prve dane zemaljskog raja kao na jednu pitorestau pozorniicu punu lijana i žar-ptica, a bi nam sudjeno ostarjeti mi rafiniranim civilizacijama, koje ni zamiaimnim umiječima, ne mogu zasjeniti onaj dugi dan, kada je u našim žilama još strujalo opojstvo elementannog života ispod sunaca, koja su se vrtoglavo kretala.. Tli one noci, u kojima smo trudni usnuli u velim® gustih mjesečina, prozirni i bez grijeha. Sa svojim San Martinom de Los Andes, s pustim jezerima i gorama sličnim ščučurenim divovima, Bara Remec nam lijepom slikarskom tvari dooairava izgubljeni raj, stvarajuči magiju tako sličniu vrednotama Albertijeve lirike: No haibian cumplido anos ni la rosa ni el arcangel Todo anterior al balido y al llanto. Cuando la luz ignoraba todavia si el mar naceria iniiia o nino Cuando el viento sofiaba melenas que peinar y claveles que encender y mejillas y el agua mnos labios pariados donde beber. Todo anterior lal cuerpo, al nombre y al tiempo. Entonces yo recuerdo que una vez, en el cielo... (*) (Tres recuerdos del cielo.) Ali nas ne smiju zavesti prividnosti. U slikarskom opusu Bare Remec susre-cemo se s konstantama najbolje evropslke tradicije. Ona je grancLiozna i humana, bilo da se radi o velikoj kompoziciji -ili isitnom načrtu. Ona je grandiozna, zato što u njoj, bez obzira na opseg slike, odjekuje u svim pojedinostima idejna uzročnost i medjusobna povezanost jedne interpretacije realnosti, koja nužno teži stilizaciji, a opet ,u svim svojim djelovima — i on>da, kada oni moraju, kao u slučaju Remčeve, na primjer, izražavati uspomenu nekih orijaških kozmogonija, ili kataklizme, što su se tak odigrali pred mašim užasnutim očima, pa se sada smiruiju u zamadjijanim sublunarnim svjetovima golemih dimenzija, u borbi svjetla i tmine, poprimajuci oblike krutih planina bez života nad patetičnim' vodenim bezdanima — to tumačenje isvijeta razotkriva humamu mjeru i izaziva u nama misao, da je sazrelo u duhu čisto ljudskih stremljenj®. Evropa je zavičaj ljudi i tamo je i priroda humanizinana. Zato :se pred slikama Bare Remec ne možemo oteti dojmu, da je slikarica, inter- (*) Ne vrtnica niti nadangel nista bila dopolnila let Vse prej kot bleketanje in plakanje. Ko luč še ni vedela, ali se bo morje rodilo kot deklica ali deček Ko je veter sanjal, da češe grive in da prižiga klinčke in lica, in voda, da pije iz pripravljenih ustnic. Vse ti rej kot telo, ime in čas. Tedaj se spominjam, da je nekoč na neb«i... pretiz-ajuči prirodu ovog dijela svijeta, unijela u nju naše, evropske "komplekse" i umjetničku intuiciju, koja odgovara evropskoj psihi. Predkolumbovgka je Amerika iz svojih teluričkih osnova rodila kulture .u kojima se čovjek gubi ili sasvim nestaje u prisustvu prirode i nehumanih božanstava. Prašume su kao aždaje progutale civilizacije, a osvajaci su tek dovršili djelo, koje je dekadenca davno bila započela. No Bara Remec uporno traži, ili nagovješta tragove ljudi u kamenim pustinjama. Njeno oko kao neki n jezni reflektor projicira svjetlost pumu ganuoai U mrtve doline, gdje pod krikom nevidljivih ptica počivaju tako bliski mrtvaci. Jer zemlja je dana ljudima, da za života u znoju lica svoga zaradjuju kruh svagdanji, pa da tu istu zemlju, ušavši u misterij smrti, nama učine još bliskijom, kao stan za vječnost, kao nekropolu obrasla travkama i cviječem uspomene i poštovanja. Umjetnik nosi sVoju zemlju sobom, 'bolje reci u sebi, iduci i u najudatjenije krajeve svijeta. I Bara Remec je, tako, nešto neodjeljivo od svoje Slovenije. Ja se s nostalgijom sječam jedne davne jeseni provedene u Rajhenburgu. Ali nedavno na zadnjoj Barinoj izložbi opet sam doživio, zahvaljujuči njoj onu jesen i onaj davni Rajhenburg s gostionicom stare gospodje Kovaeič, s mlinovima, koji su noču klopotali kao "catango" Indiosa u zavjetrini Anda, s vučjakom Kastorčekom i majušnom dječicom, koja su se igrala na strništima i koju kao da je Bara repro-ducirala na ledinama ovih sela, zaboravljenih na rubu kamene pustoši. Takva je u umjetnici snaga zemlje i krvi iz kojih je potekla. Viktor Vida RAZSTAVNI KATALOGI IZ LJUBLJANE Poročam o vrsti katalogov Narodne in Moderne galerije v Ljubljani, izdanih ob razstavah od konca 1. 1952 do konca 1. 1955. Morda kakšen katalog manjka, todia bistveno ta morebitna vrzel slike o umetnostnih hotenjih in stvaritvah slovenskih umetnikov ne bo mogla okrniti. Za boljši pogled v oboje, v hotenje in ustvarjanje umetnikov, pa tudi v delež kritikov in zlasti v stališče, ki so ga zavzemali oboji do režimovega usmerjanja umetnosti, priporočam bralcu, naj znova prebere prejšnja podobna poročila v Meddobju. Opozarjam na Kržišnikovo besedilo v katalogu k Tratnikovi razstavi 1. 1951, kjer je pisec obravnaval poleg življenjepisa skoraj samo še snov Tratniko-vih del in to samo eno vlrsto snovi. Zbornik »Likovni svet" iz istega leta se je boril z zagovarjanjem socialističnega realizma. Dobida je v njem poudarjal Jakče-vih zadnjih 26 realističnih let, Cankar je raztegnil pojem realizma kar največ je mogel, Kalin pa se je zavzel za zapadnoevropske vzore proti sovjetskemu lažnemu realizmu, proti kateremu je bil takrat napad dovoljen. Reprodukcije so vendar izdajale zelo klavrno vključevanje slovenskih umetnikov V socialistični realizem, pričale o vidnem nazadovanju zlasti slikarjev in kiparjev, manj arhitektov. Še v Maleševi Makedoniji 1. 1953 je pisal Kržišnik o umetnikovi discipliniranosti, statičnosti in dokončnosti, kjer se nekako spaja realistično pojmovanje s tradicionalno Maleševo liričnostjo in poduhovljenostjo. Ne moremo odrekati realizmu veljavnosti, tudi v sodobni umetnosti ne. Še bolj kot v upodabljajoči umetnosti je ta veljavnost očitna v literaturi. Tudi v izseljenski slovenski literarni esejistiki in kritiki je realna snov v osredju razglabljanja. Toda doma ne gre ali ni šlo toliko za realistično umetnost v nasprotju z naturalistično ali idealistično, miti ne za konkretno v nasprotju z abstraktno, temveč za prav določen t. j. socialistični terdenčni in najširšimi „masam" razumljivi diktirani realizem proti svobodnemu umetnikovemu iskanju in izživljanju. Naj navedem v ilustracijo nekaj izjav, napisanih ali izrečenih prav sredi obravnavanih razstav, v letu 1954. Najprej se je ob izidu zbirke štirih mladih pesni- kov razvila polemika v „Naši sodobnosti", v pozni jeseni pa se je vršil kongres književnikov v Beogradu. V ljubljanski reviji je Janko Kos napisal, da zaman iščemo v poeziji štirih mladih svet družbenih nalog in idealov. Ziherl je četvorico vendar pohvalil, da je njihova poezija zaradi jasnosti izraza in neposrednosti izpovedovanja le že dokaj nad ekspresionistično izumetničenostjo in neiskrenostjo. Toda (prava) umetnost je toliko lepša, kolikor večja je skladnost med njo in naravo in to spoznanje je materializem v estetiki. A ne golo posnemanje življenja (naturalizem — impresionizem pač - op. pisca), ampak njegovo dialektično osvajanje, to je prava umetnost. Sodobna neustrezna umetnost pa je subjektivni idealizem, katerega značilnosti so popolna svobodmost, nevezanost, zavračanje družabne pogojenosti, čista slučajnost, zavračanje karakterističnega in tipičnega. »Gledam politično", poudarja Ziherl. Na kongresu literatov je Miroslav Krleža dejal, da so impresionizem, post-iimr presionizem iin fauvizem simptomi agonije. Idealistična retorika je zabloda pameti kakor pot v abstraktnost. Naslon na zapad je klanjanje, prav mahanje z repom. Transcendentnost je istovetna z abstraktnostjo. Zapad prezira človeka. Idealistična umetnost je nesmisel, bodimo stvarni! Ervin Šinko je zagovarjal potrebnost državnih predpisov o snovi in obliki v umetnosti iz socialističnega zrelišča zaradi ljudstva. Janez Menart je podal tako sliko pesniškega razvoja: iPod zapadnim vplivom se je v začetku našega stoletja pričel, po prvi svetovni vojni nadaljeval razkroj standardnega realizma v tematiki, klasicizma v formi. Oblikovno ibeganje je bilo zlasti v tem, da so gramatiko nadomestili z zvočnostjo. Ok. 1. 1930 so socialni pesniki ■spet pričeli upoštevati vsebino in umirjenejšo formo, kar je temelj partizanski poeziji, ki je oblikovno preprosta in vsebinsko razumljiva. Konec vojske in zmaga revolucije sta pomedli z vsemi -izmi, realizem je postal turadna smer, forsirana od zgoraj. Uradni pritisk je po 1. 1950 popustil. Vseeno je podpisana individualistični, oblikovno prekomplicirani smeri smrtna obsodba. Danes ni čas genijev, danes je treba pisati za to sedanjo dobo. Že omenjeni Janko Kos je govoril o marksistični estetiki, ki je identična z znanstveno estetiko, ta pa je materialistična im bo lahko postala edina prava programska in normativna estetika socialistične družbe. Jože Vidmar je zagovarjal sožitje realizma si fantastiko. Realizem je res nujna komponenta umetnosti, čisti realizem pa je brez čara, ker je preresen, utrudljiv, prezahteven, puščoben in ozkosrčno resnicoljuben. Zato je v krizi. Snov je treba demateria-lizirati. še bolj odločeni je bil Oto Bihaly, ki je jasno izjavil, da estetika ne sme biti dogmatična. Treba je iskati vsako pravo, pristno umetnost. Toda pristaši nasprotnega mnenja so bili v večini, zlasti med Slovenci, kjer se je s piedestala oglasil tudi Ziherl. Znanstvena estetika mora biti normativna. Komunisti priznavajo^ umetniku svobodo, zahtevajo ipa zase pravico, da v skladu s svojimi načeli izražajo svoje mnenje. Ljubljanske umetnostne razstave, ki so se vršile v zadnjem času pod reprezentativnim okriljem Narodne in Moderne galerije, moremo presoditi po uvodih, seznamih slik in reprodukcijah v katalogih. Leta 1952 še se je vršila kolektivna razstava slik sedemdesetletnika Gvidona BiroUe. Jelisava čopič, ki je uredila katalog, je vanj napisala nesmisel, da bo pospešena industrializacija še bolj razvila čustvo navezanosti na domačo preteklost. Drugače pa Birollo dobro karakterizira. Poudarja njegovo vsebinsko, motivno osamosvojitev, njegovo nagnjenje k stilizaciji, pravljično razpoloženje, naslon na Van Gogha in na včasih kar ekspresionistično risbo. Opozarja, da je izšel slikar iz dunajske secesije in nemškega Jugendstila. Sledila je 1. 1953 podobna razstava ob sedemdesetletnici Maksima Gasparija. Uvodna študija Anice Cevc je pravična. Cevčeva še bolj naglasa vpliv secesije na slikarja in. njegove tovariše iz ,,Vesne", secesije, ki je bila oplojena z literarnim simbolizmom in dekadenco in je vodila v poetični ekspresionizem, cepljen na realizem. Dunajska secesija je bila meščanska, Slovenci so ji hoteli dati ljudsko obliko. Vplival je na slikarja močno tudi Segantini, vendar drugače kot na Groharja. Gaspari si je takoj .ustvaril neko tipiko (idealistični stilni znak) figur, približal se je ljudskim slikarjem (ki niso realisti - op. pisca), o katerih pravi Gaspari, da je njihova umetnost poštena. Pozneje se je rahlo naslonil p.a, impresionizem', slikoviti izraz mehča tedaj stroge obrise in se ogiba lokalnih barv. Gasparijeva stilizacija je njegov osebni stil. V ornamentalno stilizirano pokrajino postavlja človeka kot odrsko figuro. Vedno mu je ostalo lastnih netkaj značilnih tipov s stalnimi gibi. Ti dve razstavi in uvoda h katalogom so dali Birolli in Gaspariju zasluženo veljavo, ki je doslej v slovenski umetnostni znanosti nista imela, še vedno ni ugotovljen vpliv njunega vesnjanskega tovariša Meštrovica, ki se mi vidi zlasti pri Birolli očiten. Meštrovič je našel iz secesije naravno pot v ekspresionizem; Birolla ga je vsaj zaslutil, Gaspari pa se je pred njim ustavil. Ob boljšem mentorstvu bi lahko pomenila dvojica Birolla - Gaspari nekaj naprednejšega kot je bil impresionizem; seveda sta bili tudi njuni osebnosti bolj skromni, premalo impulzivni. Secesija .pri obeh pa drži. Mednarodna razstava barvne litografije. „To je pri nas .prva mednarodna razstava," piiše kiataloig, ki ga je uredil K. Dobida. Uvodna članka sta napisala Philip R. Adams in Gustave von Groschwitz. Iz prvega članka izvemo, da je razstavljenih 74 listov, izbor iz 2. mednarodne dveletne razstave sodobne barvne litografije, ki jih prireja im jih misli nadaljevati Umetnostni muzej v Cimcinnatiju(*), dnugi pisec pa konča z mislijo, da je v takšno razstavo vključena vera v svobodo, izražanja, ki mora biti vedno umetnikova neodvzemljiva pravica. Iz Jugoslavije se je udeležil razstave samo Riko Debenjak, iz Italije pa tudi Antonio Music. Tu so videli Ljubljančani res vse sodobne smeri, samo socialističnega realizma ne. 74 .umetnikov — vsak je bil zastopan samo z enim delom — iz 18 držav, med njimi Leger, Picasso, Villon, Indijec Radhod, Marini, Miro, Honegger, Clough in Ameri-kanec Deshaies so pokazali liste, ki jih naš človek podobne že dolgo videl ni. Pač, nekaj vsaj podobnega so razstavili slovenski tržaški umetniki 1. 1950 v Ljubljani. Toda šele zdaj, po litografični razstavi, je izdala Moderna galerija v obliki kataloga knjižni snopič s tekstom in reprodukcijami. Akademik Štele je vanj napisaJ, da je imela za slovensko slikarsko skupnost tržaška skupina po osvoboditvi prav poseben pomen, ker niaiia je ona prva zopet odpirala pogled v širši umetniški svet. Postala je drugi osnovni pol umetniškega slovenstva. Ob vidikih ozko celinske Ljubljane je Pri morje od nekdaj prinašalo v naše narodno življenje širša obzorja. Nagon tveganja, ki ga literarno uresničuje motiv Lepe V.ide, je simbol našega hrepenenja iz ozkosti v širino. Sledijo življenjepisni podatki Cesarja, Čemigoja, Groma, Hlavatyja, Lukežiča, Sakside, Sirka in Spacala. Že 1. 1954 se je vršila razstava Karle Bulovec - Mrak s 113 deli. Ni pokazala nič novega, vendar je zaslužila to pozornost in tudi uvod dr. Steleta. Angleški akvarel in risba. Škoda, da je od 27 del reproduciranih samo troje. Anica Cevc piše v uvodu objektivno tudi o modernih strujah in brez pripomb vrednotijo življenjepisni podatki abstraktne mojstre. Zatem je bila v Moderni galeriji razstava, katere prireditelji so bili razstavljale! sami in sicer R. Debenjak, B. Jakae, B. Kalin, Z. Kalim,, A. G. Kos, S. KVegar, M. Maleš, F. Mihelič, N. Omerza, M. Pregelji, K, Patriht E, Sajovic, M. Sedej, F. Smerdu in G. Stopica. (Pred to prireditvijo sta razstavila Debenjak in Kregar sama. Kot smo brali v izseljenskih listih, se je razvila v ljubljanskem časopisju polemika, ki mi pa ni dostopna. Vrtela se je pač okrog socialističnega realizma in (*) Letos je bila v Ljubljani že druga razstava te vrste. umetnikove svobode.) Katalog je uredil in mu napisal uvod Zoran Kržišnik. O Jakou pravi, da je bilo njegovo ekspresionistično obdobje vseskozi plodno. Maleš je izčistil linijo, M mu nadomešča upodabljanje telesnosti. Mihelič je opustil tesno naslonitev na zunanji videz predmeta in prešel v območje skoraj čistih simbolov. Če je bil Kregar zlasti v stvaritvah prehodnega obdobja 1946-1950 vezan na okolje iz vsakdanjega življenja, .. .se njegov naj zadnji spominski svet prikazuje v barvno dognanih vizijah. Pri Debenjaku ugotavlja Kržišnik osvajanje sodobnih pridobitev, pri Preglju ploskovitost in simboliko. Od realizmov je ostal živ samo še predvojni barvni realizem. Kiparji se oddaljujejo od upodabljanja zgolj zunanjega videza. Tem objektivnim oznakam primeren je tudi izbor reprodukcij. V katalog retrospektivne spominske razstave Nikolaja Pirnata je prispevala Ljerka Menaše celo monografično študijo, ki vsebuje sicer precej podatkov, drugače pa spominja spet na šablonsko ponavljanje praznih fraz izza »prehodnega obdobja". Ker je bil Pirnat komunist, je treba tudi njegov cinizem poveličevati kot krepost. Resnična podoba Pirnatovega značaja bi bila bolj simpatična. O klasicizmu in romantiki na Slovenskem je izšlo poročilo že v eni prejšnjih številk Meddobja. Vena Pilona je označil Karel Dobida kot posredovalca tujine. Njegova motivika je človeško topla, ne po sili socialna. Njegova vloga v slovenskem ekspresionizmu je pomembna. Razstavo sodobne nemške grafike in risbe, že v 1. 1955, je organizirala Komisija za kulturne stike s tujino v Beogradu. (Predgovor dr. Willa Grohmanma iz Kolna opozarja, da so tu razstavljena samo dela od ekspresionizma dalje. Nova stvarnost je zdrknila v akademizem. Od mlajše generacije je približna polovica umetnikov predmetnih. Možnosti nepredmetnih oblik še zlepa niso izčrpane. V abstraktni umetnosti je posebno važna risba. — Grohmann loči predmetnost od ne-predmetnosti, ki je v bistvu isto kot abstraktnost. Podobno spodaj Benesch, kar navajam zato, ker meče Krleža idealizem, transcendentnost in abstraktnost vse v en koš. Tako služijo takšni teksti tudi razbistritvi pojmov. Za desetletnico režima ;so razstavili slovensko umetnost po osvoboditvi. Zastopanih je bilo 77 slikarjev, 8 grafikov in 21 kiparjev — tisti, ki so obenem slikarji in grafiki ali kiparji niso dvakrat, trikrat šteti — od 1 1876 rojene Avguste Šan-tel do 1. 1928 rojene Melite Vovk. Razstavljajo, kot piše iDobida v kratkem uvodu, zastopniki najrazličnejših smeri od romantikov do abstraktnih tvorcev. Potem podčrta visoki socialni stalež umetnikov v federativni Jugoslaviji, nazadnje pa opozori na nalogo Moderne galerije, ki skrbi za moderno umetnostno usmerjanje ljudstva, zlasti tudi s prirejanjem tujih razstav. Spominska razstava , Začetki slovenskega impresionizma" je bila prirejena vkljub vsem Ziherlom in Krležem „v opombo in čast štirim velikim mojstrom..., ki so po dolgih desetletjih hiranja in propadanja dvignili našo upodabljajočo umetnost iz mrtvila do novega, še nevidenega razcveta in bleska in ji dali zavestno slovenski značaj in izraz". Po »lažnem realizmu, ki mu je bila snov važnejša od oblike," je zadonel klic po avtonomni umetnosti. Umetnost bodi madstrankanska! Dr. Emilijan Cevc je napisal uvod, esejistično živahen, pa nič manj znanstveno tehten. V začetni razvoj vseh štirih vodilnih mojstrov prinaša nove poglede. Njegova formulacija slovenskega impresionizma je sicer podobna že prejšnjim (postavim Steletovi): Francoski impresionizem uresničuje slikani objekt tako, kot ga s svojimi očmi dojema, slovenski pa tako, kot ga doživlja. Jakopiču je prava umetnost impresionizem plus ekspresionizem!. Podobno se izraža Grohmann, da so iz francoskega impresionizma zrasli Matisse in fauvisti, iz nemškega pa — ekspre-sionisti. Po Cevcu manjka francoskemu impresionizmu duhovnega življenja. Nasprotno se lirični, melanholični značaj, združen s slikovitim stilnim pojmovanjem ponavlja kot stalni naglas v vsem življenju naše umetnosti, posebno impresionistič- ne. Po mojem mnenju je ta antiteza nekoliko pretirana, kajti drugačni ista francosko in slovensko dojemanje, drugačni francosko in slovensko doživljanje. Pa prav v tej dvojni drugačnosti je skrita nova snov za ugotovitev našega impresionističnega slovenstva. Kar odrekati doživljanja francoskim impresionistom pa ne gre. Majh. na napaka je tudi to, da 'bi bil Stemen bahav kmečki sin. Stemen je bil bajtairski. Drugače je pa užitek brati ta Cevčev uvod. Moderna avstrijska grafika. Ta kolekcija je bila sestavljena iz listov, ki so našli svoje častno mesto v dunajski Albertini. Samo posebno odlični listi, ki jih Albertina nima, so prevzeti iz privatnih zbirk. Gotovo institucija kot Albertina z vsem svojim znanstvenim aparatom ne sprejema slabih listov v svoje zbirke. Zanimivo je tudi to, da štejejo Avstrijci k svojim umetnike, ki so se za stalno iz Avstrije izselili. Tu se srečamo s starimi znanci iz dobe našega lastnega ekspresionizma, s Schielejem, Kokoschko, Kubinom. Ravnatelj Albertine dr. Otto Benesch poroča, da je mlajši rod avstrijskih umetnikov že pred letom 1910 odločno krenil k ekspresionizmu. (Za Vesnjane morda zamujena priložnost?) A že v 19. stol., v dobah naturalističnih slogov, se je avstrijska umetnost dvignila v imaginativno podobo resničnosti. (Želeli bi si več dokazov.) Med vojnama so se zgostila doživetja resničnosti v krepko simbolno udarnost. Razločno se dviga ta umetnost nad zgolj uporabno grafiko in dekoracijo. Vsebina je utelešena v splošni človeški pomembnosti in ne pada v abstraktnost. Avstrijska umetnost je na splošno zakoreninjena v konkretnosti. Po vsem-, kar katalog prikazuje, pa mora poročevalec ugotoviti, da je bistvo te konkretnosti v idealističnem ekspresionizmu, čeprav je historična zbirka Albertine sprejela vase tudi abstraktna dela Walente in Mikla in jih poslala v Ljubljano na ogled. Med 3. julijem in 4. septembrom so priredili v Ljubljani 1. mednarodna grafično razstavo. Nameravajo vzdrževati triennale. Dvomim, da bi ob številnosti periodično se ponavljajočih prireditev v širnem svetu mogel postati ta triennale svetovna atrakcija, vendar bo za Ljubljano lahko ostal stalno ogledalo, dokler se bo pač ponavljal. Jože Vidmar kot eden izmed pokroviteljev in obenem predsednik delovnega odbora naglasa v katalogu, da se organizatorji niso hoteli omejevati na nobeno šolo ali smer, ampak so upoštevali čimveč okusov in tendenc. Ediina zahteva jim je bila kvaliteta. Z obeh plati, z zapada in z vzhoda se je odzvalo iz ok. 25 držav ok. 150 razstavljalcev z ok. 700 listi. Kržišnik pa dostavlja kot sekretar razstavnega odbora, da s to razstavo vzpostavljamo kontakt z ustvarjalnostjo na ostalem svetu... zaradi medsebojnega zbliževanja in razumevanja naših gledalcev z umetnostnim občinstvom vsega sveta. Kajti med umetniki in občinstvom pri nas vlada široko zanimanje za vse smeri, ki so žive danes v likovni umetnosti. Razstava pomeni prelomnico v našem likovnem življenju. — Izbor je bil res kvaliteten, na ogled so bili listi slavnih mojstrov. Iz komunističnih držav so poslali precej del starejših realistov. Posebno skupino je predstavljala Ecole de Pariš, kjer sta razstavljala Mušič in Pilon; Černigoj in Spacal sta bila v italijanski vrsti. Razne oblasti iin državne ustanove so votirale skupno 1,075.000 dinarjev za razdelitev nagrad. V Ljubljano je prišla tudi razstava kopij ravenskih mozaikov, pač umetnine najčistejšega idealizma. Organizirala jo je Komisija za kulturne zveze z inozemstvom. Vse to je gotovo razveseljivo, vzpodbujajoče in navdušujoče. Vrsta vprašanj pa se kar vsiljuje. Kako je mogoče, da si upa Vidmar ob istem času, ko v Ljubljani brsti, pa cvete upodabljajoča umetnost pod žarki svobodnosti in napredka, kako je mogoče, da si upa Vidmar na literarnem zborni komaj plaho zagovarjati fantastiko kot le neko začkrbo realizma? In da se mora Bihaly, ki je nekoliko bolj srčen, udarjati na prsa, da je marksist? In da ponavljajo za korifejo št. 1, Krležem, slovenski literati dolgočasne fraze o marksistični znanstveni estetiki, socialističnem realizmu, potrebnosti diktata od zgoraj, o razumljivosti umetnosti in podobnih stvareh? Da naj bo snovno literatura navezana na družbeno sodobnost? Da pa ise vendar upodabljajoča umetnost, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Beogradu, Skoplju in Zagrebu sme izkopavati iz okovov? Ali je njen jezik toliko manj razumljiv, da ne dosega literarnega, ki bi utegnil postati prej nevaren? Ali se je treba postaviti pred svetom? Tuji svet naše literature ne razume, slikarstvo pa! Ali pa je slovenska upodabljajoča umetnost tako silna, njeni tvorci tako im-pulzivni, da se ne dajo ugnati? Ali je možna še enkrat prisiljena pot nazaj v medr dobje 1945-d950? In še mnogo drugih vprašanj se vsiljuje. Odgovorila bo bodočnost. Marijan Marolt <$LASI*A KONCERT PRANJE GOLOBOVE Na enem iz koncertov, ki jiih je Collegium Musioum posvetil spominu Roberta Sohmnamia, je pred nekaj dnevi (*) Frunja Golobova pela cikel pesmi op. 39 na Eichendorffove tekste. Svojo nalogo je izvedla s tolikšno umetniško odgovornostjo, da ostane njen nastop med najbolj dragocenimi počastitvami, kar jih je ta romantik bil kdaj med nami deležen. Ne le zato, ker je izvajanje vsebovalo velike vrednote, marveč tudi zato, ker je pevka, da bi povzdignila počastitev, izbrala vprav te pesmi, ki predstavljajo Schu-manna v eni najzanimivejših ustvarjalnih dob: v tisti, v kateri je lirizem dosegel resnično zrelost, ne da bi pri tem trpela njegova čistost. To dejstvo, nastalo vzporedno z vedno močnejšo skrbjo za obliko, je Schumannu omogočilo stvaritev del, v katerih so sicer pridvignjeni jezovi nad tokovi silnih čustev, a jih po tehnični plati nadzira roka, ki ne dopušča nobene nenatančnosti. Tako so v dobi od prve simfonije pa do oratorija »Paradiž in Peri" opazni odtisi duha, ki je predvsem vestno preiskal Schubertovo pojmovanje čustev; ki je analiziral in preučil pomen, kakršnega je Mendelssohn prisojal obliki in ki se je končno razodel v eni najbolj finih občutljivosti, kar jih more pokazati romantika. Zato zahteva ta cikel pesmi pevko s polnostjo glasovnih zmožnosti, vrh tega pa tudi umetnico posebne inteligence: ne smejo ji namreč biti tuje omenjene okoliščine, ki so odločale pri ustvarjanju dela. Franja Golobova ima obe lastnosti. Odlikujejo jo svojstveni zven glasu z globokimi resonancami in prijetnimi odtenki; zmerom točno postavljanje barve in register, ki je kot nalašč za jezikovni tip teh pesmi. Dalje pričata jasnost dikcije in uporaba prečiščenih sredstev o razumevanju, s katerim pevka služi predvajanim skladbam. Spremljal jo je Jože Osama, komoren pianist, ki ga je na žalost redko slišati in ki ima — sodeč po tem, kar je to pot nudil — resnično nadarjenost za svoj poklic. Oba umetnika sta dala stvaritev najvišje kvalitete. Našemu živemu ugodju ob poslušanju se je pridružilo zadovoljstvo, da je bil Schumann deležen počastitve z vsemi prilastki, ki jih zasluži njegov izredni lik. Jorge Araoz Badi (*) 19. julija 1956. Pisec te ocene, napisane izrecno za našo revijo, Jorge Araoz Badi, je član uredniškega zbora in eden vodilnih kritikov osrednje glasbene publikacije v Buenos Airesu ("Buenos Aires Musical"). Oceno je prevedel A. G. KNJIGE PETER LEVEČ, ZELENI VAL. SKZ (Zbirka Fenix 4), Ljubljana 1954, 61 strani. — Peter Leveč (Zgornje Tuhinje 1923) izhaja iz kroga mladih okoli Mladinske revije in Besede. Takoj po vojni je izdal zbirko partizanskih pesmi, ki so imele nekaj- odmeva tudi v tujimi. Osnovni ton Zelenega vala je razočarani mladostni idealizem in zato močan življenjski pesimizem. Vsej zbirki bi mogli postaviti za napis: "Senca negibna nad mano visi, veter noben je s srca ne premakne." (Senca) Junaška doba partizanstva- in mladinske proge je že davno mimo. Mladina je res z navdušenjem in vero gradila 'nov svet'. Zdaj je na vse tisto ostal le še spomin, ožgana bruna partizanskih taborišč, ki jih vedno bolj prerašča gozd: "Zdaj se naš lepi sanjski svet razsipa | -kot ob neurju rožni grm." Ljudje ne marajo več na vzore, "A kdor ne zna močnejšim slepo streči, | ah ne... | saj še pomisliti ne smem..." (Prijatelju) Poleg teh spominov, ki so zbrani pod naslovom Žareči pepel, se Leveč pred trdo resničnostjo zateče v naravo — cikla Marčen dan in Natrgan cvet —, morda še največ zato, da bi našel novih podob (in kontrastov) za svoje razpoloženje. Tako se mu junija toži za marcem in se mu svet v tem času ... »resnoben zdi | kot grob, zasut z rdečimi cvetovi"; brin mu .. ."podrhtevai kot srce, | ki s tisoč iglami je prebodeno"; primerja se zamrzlemu jezeru, ki ga sloj ledu iloči od sveta, z brezpomembnim matrganim listom iv pragozdu; v njegovem srcu ni več ljubezni ne strasti, ampak samo še bolečina. In ta Levčeva bolečina ni očiščujoči plamen; jalova je in vase zaključena, brez izhoda. Sicer ise nekajkrat prikrade tudi na njegovo mebo skromen žarek, a ne ogreje, ampak le še poveča občutje hladnega brezupa. Edina slast mu je golo življenje v razkošju zelenja in rož, edina luč fizično sijanje sonca; vprašanje "Čemu vse zlo?" ostane brez odgovora; me ve, zakaj živi in vsi medli- u-pi so le videz: "Odprte se mi zdijo vse poti, | a glas iz dna kriči: Nobene ni!" (Na previsu). — Ljubezenske pesmi so bolj vedre, ia- nekam petošolsko neprizadete in papirnate, polne vzdihov, koprnenja, trepetanja, ranjene mladosti, užaljene resignacije in celo solza: Leveč ima toliko opravka s samim seboj in s svojo notranjositjo, da mu je vse drugo, tudi ljubezen, odmaknjeno in zastrto. Tej čustveni usmerjenosti je našel pesnik najbolj ustrezno izrazno isredstvo v romantični poetiki. (Poleg temperamenta, ki ga vsaj deloma opravičuje, je za to v glavnem odgovorno kultuirno okolje, ki še vedno vztrajno rohni proti 'novotarstvu' in zapadnim 'zablodnim eksperimentom', češ da so "neizogibni pojavi miselnega kaosa in brezizhodnostnega razkroja posameznikov". Zato je Leveč oblikovno še v Jenkovih časih, izrazno se včasih približa Moderni. S te strani bi iz njegovih verzov težko uganili, da je maš sodobnik. Le redkokdaj zapusti strogo formo in žalostni jambski verz ter se prepusti zahtevam osebnega navdiha. Po teh ugotovitvah pa je vendarle treba priznati, da ima Leveč skoraj v vseh pesmih tisti osebni prizvok, ki je znak resničnega pesniškega daru, nežno lirično čutenje, razmeroma lahko in prožno izražanje, čut za ubranost in mero. Če si bo znal odpreti vsaj ozko špranjo iz boleče zagrenjenosti, če se bo mogel znebiti aina-hronistične oblikovne okostenelosti, bo objektivno obogatil revni pridelek naše sodobne lirike. Zeleni val pa je s tega vidika šele obet. Rafko Vodeb MARJAN JAKOPIČ, VRBOVA PIŠČAL. Cleveland 1955. Zbirko uredil dr. Milan. Pavlovčič. Opremil in ilustriral Božo Kramolc. Portret avtorjeve matere izdelal Stane Snoj. Založilo Dramsko društvo „Lilija", Cleveland. 80 strani. Jakopičeva zbirka naredi, ko jo dobiš v roke, silno ugoden vtis: moderna oblika, lep papir, prijeten tisk, harmonija žensko rahlih črt Kramolčevih z Jakopičevim svetom. Mogoče nekoliko moti naslovna stran, ki bi bila na platnicah primernejša nekajkrat pomanjšana, bolj kot emblem. Zbirka šteje 48 pesmi ne vštevši motov. Osem ciklov, v katere je zbirka razdeljena, govori o materi, tujini, avtorju, mrtvih, občutjih, dekletu, domu in domovini. Ajda in seniki, mala okna s svetlobo leščerb in nagelji, bogkov kot in podobe svetcev na stenah — to je Jakopičev svet. To je bil tudi Murnov svet: v tem je sorodnost med obema. Od tod tudi gotovost, da bo nam v tujini zbirka tisto sladko trpko branje: pesem o domu, pesem, ki boli, ker spominja na tisto, kar smo izgubili. Jakopič malodane vse ustvarja iz tega sveta, ki predmetno ni širok. Piše, kakor bi bil doma. Tudi kadar riše tujino, jo rad z domačimi barvami pobarva, tako nekako kakor naš Gaspari v slikarstvu. Seveda nastane tu vprašanje, ali je to pozitivno ali ne, in če je, v koliko. Večkrat skuša stopiti pesnik iz svojega žargona, a je zanimivo, kako tedaj ali izgubi njegova barva silo ali pa se znajde v Balantiču („Moj dar" je do konca balantičevski, enako verzi ,na str. 15, 21 in 35). V emigraciji smo brali že dokaj balantičevskega, pa vselej z istim zaključkom: je vse kakor pri Balantiču, a Balantič to ni. Jakopič je pesnik občutij. Ni mislec, vsaj kot pesnik ne. Ni to očitanje, ampak le označba. Vendar pa na miselni strani odkrijemo tu in tam hibe; v ubrano občutje udari verz, ki ne veš, kam z tnjnm (n. ipr. str. 18, v. 3; str. 36, v. 10; str. 42, v. 10), drugje misel ostaja nedognana (n. pr. v „Konec poti"), občutje ima več kot enkrat za osnovo prešibko misel, da bi zvenelo močno (n. pr. „Posvetilo"). Celo v tehniki odkrijemo včasih nelogičnost: lirika v udarnih verzih (n. pr. „Pred-pomladna"). Miselno je še nekaj zanimivo: Jakopič hoče biti elegičen pesnik, dokaj zaključi nih poant je takih. Tudi v avtoportretu („Vrbova piščal") izpoveduje isto. A ima bralec nehote vtis, da se Jakopič ni spoznal, premislil. Preveč luči je v njegovih verzih, preveč svetle so njegove barve, da bi mogli verjeti njegovi žalosti. Jakopičevo pesnenje je predvsem vizualno: oblika, barva. Z drugimi čuti zajema malo in šibko. Ima kdaj pa kdaj naravnost srečno roko pri tisti skopi potezi, ki jo zariše na papir: zazveni naravnostno, neposredno kakor v -Sloveniji Bor. Na primer: Stroj ropoče, ura šteje: kosov sto je, dvakrat sto... Več ni lune, ki je preje se peljala čez nebo. (»Skrivna pot"). V teh potezah vidim Jakopičevo silo. Škoda je, da drugič kompozicije me preštudira in uporabi že tisočkrat uporabljeni rekvizit ali vodeno, šablonsko barvo. (Ko je n. pr. v pesmi „Mene čaka" dosegel dosti pristno elegično občutje, zapiše »navček tiho joka", s čimer pristnost podere. Kako vse drugače izvirno, neobrablje-310 zazvenita zadnja verza: ,/Pravkar je odnesla | mati kruh v omaro.") Ni mogoče zanikati neke notranje napetosti v pesmih: saj brez te bi bilo vse le nizanje barve ob barvo, brez življenja. Je enotno občutje, enotna misel, ki veže pesmi, dasi je seveda možno to napetost potencirati in jo je tudi treba, če naj bo zven pesmi močnejši. Pa še tole: v vseh Murnovih pesmih odkrijemo Murna, v večini Novačanovih isitavkov Novačana. Jakopič je ustvaril v neki meri oseben verz. Osebnost pesnikova pa mora (izstopiti iz vsakega verza, iz vsake pesimi. Seveda je to vprašanje osebne poglobitve, osebnega izčiščenja, kar pa je spet vprašanje časa, če so dane osebne možnosti, in vprašanje študija. Tudi to drži, da močna pesniška osebnost premaga konvencionalne oblike in išče tehnično novih potov. Več tega pričakujemo od avtorja v bodoče. Osebno in pesniško izčišoenje in očiščenje vplivov bodo tri smeri, ki bodo pokazale dokončno vrednost Jakopičevega talenta. Ob zbirki nikakor ne gre pozabiti dveh dejstev: najprej to, da je ta zbirka prva pesniška zbirka naše emigracije v Severni Ameriki, potem pa, da ima zbirka studi svoje etično poslanstvo kot spomin na dom. Branko Rozman KRONIKA OB NOVI IZDAJI BALANTIČEVIH POEZIJ JOŠKOVČEV FRANCI Mladega Franceta Balantiča — Joškovčevega Francija — sem. dobro poznala, saj je bij moj isosed, bolje rečeno, sin našega soseda Joškovca. Samo majhen sadni vrt loči obe hiši, našo — Tomanovo — in Joškovčevo. Novi trg, najin rojstni kraj, je majhno kamniško predmestje kmetiških in delavskih hiš na podnožju strmega Starega gradu, prijetno odmaknjen ,od mestnega' prometa in življenja. Zato je živ-vljenje tega predmestja svojevrstno, mnogo bolj zvezano z naravo in njenimi tihimi lepotami kot mestno. Gotovo je to mnogo vplivalo na duševni razvoj mladega pesnika. Francijev oče, Tone Balantič, je visoke in koščene postave, podolgovatega obraza z močnimi in prikupnimi potezami, živih oči in kostanjevih las. Hojia imu je počasna in težka. Po poklicu je mizar, preddelavec v tovarni upognjenega pohištva na Duplici. Po naraivi je tih, miren, preudaren, redkobeseden, a zelo ljubezniv. Kot priden in varčen mož si je s prihranki zgradil družinsko hišico ob Bistrici. V nasprotju z drugimi Novotržani ob prostem času ne zahaja v imiestno družbo, temveč ostaja redno doma v krogu družine in prebira knjige in časopise. Le redkokdaj gre po opravkih v mesto. Kljub temu je med sosedi in meščani zelo spoštovan in priljubljen, lahko bi rekla, da sovražnikov sploh nima. Že po zunanjosti pa je Francijeva mati precej različna od očeta. Majhne, drobne postave, bledih lic z nekoliko pegasto, a nežno poltjo in živahnih oči, močno kodrastih las pšenično svetle barve. Vsa njena zunanjost izžareva nenavadno nežnost i.n milino. Duševno je dosti bolj razgibana kot njen mož, čeprav ne govori rada več, kot je potrebno. Doma je iz revne Gadarjeve bajte, prislonjene na .prisojni breg Starega gradu in Špice (išpica je sosedni hrib Staremu gradu.). Prav takšne kot miati so tudi njene sestre. Ena od njih, Rezika, je moja sošolka. Živijo kot delavke ob skromnem' zaslužku povsem zase. Te Francijeve tete so, kot se spominjam, vsako nedeljo popoldne prihajale v vas k sestri Micki in pestovale njene otroke. Marija Balantič, po rojstvu Ovčin, je že kot dekle služila pri moji teti Minki še-nicovi v Domžalah in opravljala tam vsa hišna dela. Teta jo je imela zelo rada zaradi njene pridnosti an poštenja. Tudi še potem, ko se je omožila, je večkrat zahajala k njej na delo. Tiha ženska, skromna, varčna, bistrega duha in blagega srca, je povsod priljubljena. Preveč nežna za trde življenjske okoliščine, v katerih je živela in živi. Mislim, da je Franci po njej podedoval svojo mirno in blago naravo. Tudi obe njegovi sestri sta podobnega značaja. Sončno pobočje zgodovinskega Starega gradu, vrh katerega samevajo sive grajske razvaline, in bregovi hladne Bistrice so kraj, kjer je Franci preživljal brezskrbna otroška leta. Po obronkih zelenih gozdov je pasel koze dedu Gadarju, se igral s sestrama in sosednimi otroci, največ pa z mojo mlajišo sestro Pepoo in bratom Miklavžem ter z mojimi mlajšimi bratranci in sestričnami, katerih oče Karel je bil naš in Joškovčev isosed. Z njimi je trgal prve pomladanske cvetlice, stikal za ptičjimi gnezdi, kuril pastirske ognje in iskal po grajskih razvalinah in skalnatih duplinah grajski zaklad, o katerem so pripovedovali stari ljudje, da je zakopan pod gradom. Z dedom Gadarjem in ljubeznivimi tetami je zahajal V gozd nabirat gozdne jagode, borovnice, gobe, maline in kostanj. Ded mu je pripovedoval o gozdnih skrivnostih, kje imata lisica in jazbec brlog, kje gnezdijo divji golobi in šoje, pa tudi o gozdnem možu in skrivnostnih vilah. Ko si je pesnikov oče postavil dom ob Bistrici, se je Franci odmaknil gozdovom in si izbral prodnati breg ob Bistrici za svoje otroške igre. V družbi istih mladostnih prijateljev se je podil po toplem produ, gradil iz kamnov hišice, kopal v pesiku rove in lovil ribe. Pod kamni v vodi so lovili kaplje, jih natikali na vrbove šibe in pekli na žerjavici. Pečeni kaplji so bilii za otroke največja slaščica. Včasih pa so našli pod drevesnimi koreninami ob bregu tudi kako skrito postrv, in to je bil ivselej velik dogodek. Tako je preživljal Franci otroška leta. Z otroki iz mesta se ni družil. Odmaknjen od mestnega življenja — razen kolikor je zahajal v mestno šolo — je živel povsem z naravo. V tuji družbi je bil molčeč, zamišljen; edino v svoji družbi ise je razživel, bil otroško razposajen, a vedno vljuden in obziren. In silno blag! Če se je kdaj kdo njegovih tovarišev .ranil, bi lahko rekla, da je njega bolj bolelo kot ranjenega. Franci je bil precej mlajši od mene. Nisem mu posvečala večje pozornosti kot drugim otrokom. Večkrat pa me je moja mati opozorila nanj, češ, poglej Joškov-čevega, kako zamišljen poseda ob Bistrici in strmi v daljavo. Spominjam se ga, bledičnega fantiča, z lepo nežno poltjo, s svetlimi lasmi in nenavadnim ognjem v bistrih očeh, kako je večkrat sedel ob reki z rokami objemajoč kolena in zamišljeno opazoval žuboreče valove, ali pa strmel v sive vrhove Kamniških planin, če pa so ga mladostni prijatelji povabili s seboj na pašo, se jim je vselej rad pridružil. S posebnim veseljem je pomagal kuriti pastirske ognje in na žerjavici peči krompir ali kostanj. V največje veselje pa so mu bili pustni in šentjanževski kresovi ali kres v čast sv. Cirilu in Metodu. Z navdušenjem je znašal dračje in veje in priganjal še druge, da so znesli čim višjo grmado. Ko so ognjeni zublji zaplesali svoj čarobni ples pod zvezdnato nebo, je postal skoro divje razposajen. Prvi se je pognal čez plamene in s tem opogumil tovariše, da so za njim preskakovali kres. Največkrat je šele po ugaslem kresu opazil, da je po nogah ves opečen. A to ga ni vznemirjalo, pač pa skrbne starše; zato je pač morala zapeti očetova palica svojo svarečo pesem, posebno še zartadi ožganih hlač in srajce! Bila sem tudi pri birmi, ki mu jo je na prošnjo moje tete vezal imioj poznejši mož. Ne on ne jaz tedaj nisva slutila, da bo iz tega skromnega fantiča zrasel velik pesnik in da mu bom kdaj na drugem delu, zemeljske poloble govorila kot pesniku in mu ceniku v spomin... Ogenj, ki ga je tako ljubil, je nehvaležno uničil ogenj njegove mlade krvi, ne pa ognja njegovega velikega duha in našega spomina... Mia.rija Benkovič-Vombergarjeva f STANKO SEMIČ - DAKI: GRAHOVO - VELIKE LAŠČE - KOČEVJE „V Grahovem samem je bila belogardistična postojanka, ki je bila popolnoma brez ,skrbi, ker so belogardisti širili vesti, da so vsi partizani uničeni. V Loški dolini smo v naglici demaskirali topove ter krenili proti Grahovemu, in sicer XII., Tomšičevta lin šercerjeva brigada. iPreden smo napadli Grahovo, smo iskali podatkov o moči postojanke. Udarili smo se tudi z neko patrolo, toda naši so se takoj umaknili. Zaradi tega so belogardisti sklepali, da nas je malo. S tem smo jih seveda prevarali. Šercerjeva brigada je zavarovala pot proti Begunjam in proti Rakeku, XII. pa proti Prezidu, medtem ko je imela Tomšičeva nalog likvidirati belogardistično postojanko v Grahovem. Ko se je zmračilo, je komandir iSilni dobil nalog, da se s svojo četo »tihotapi v postojanko samo in da obkoli cerkev, da ne bi mogli ob času napada belogardisti ibežati vanjo. Komandirju Silnemu se je naloga posrečila. Vse obzidje krog cerkve je zasedel s svojo četo, Na njegov znak z raketo je vsa brigada hkrati napadla. Tolkli smo se vso noč. Okrog enajstih ponoči smo začeli z borbo in se (borili do drugega dne do devetih. Beli se niso hoteli predati za nobeno ceno, ker so pričakovali nemške pomoči iz Rakeka. V trenutku, ko je dal Silni znak z raketo, niso imeli beli niti pojma, kaj se pripravlja. Na ta znak so naše čete začele jurišati na Grahovo in so dosti belogardistov presenetile v bajtah, kjelr so ležali pri svojih ljubicah. V paniki so po-ziabljali puške po hišah ali pa so jih ina .begu metali od sebe. V sredi vasi je četa (Silnega odprla ogenj in takoj ,je v Grahovem v trenutku zavladala zmeda. Četa Silnega je kmalu dobila zvezo z ostalimi četami, ki so prodirale v Grahovo, tako da so se borci lahko že razgovarjali med seboj. Pod Bračičevim in mojim vodstvom smo v teku pripeljali po cesti dve.havbici kar pred pošto. Havbici so vldkli konji. Brž ko smo prispeli z njimi na položaj, smo konje izpregli in takoj tolkli v pošto. Top smo pripeljali kakih 12 metrov pred poslopje in streljali iz te bližine. Zračni pritisk je bil tako močan, da smo ise bali za topove. Od 'časa do časa,smo se z belogardisti razgovarjali. Norčevali smo ise, češ da isrno sicer ostanki partizanov, ki so jih Nemci za časa ofenzive pozabili potolči, a kljub temu ne bo Nemcev mai pomoč. Belogardisti so inam odgovarjali, da bodo napravili protinapad, brž ko bo dan in da bodo Nemci gotovo prišli. Komandat divizije Bračič se je kar sprehajal po cesti pred pošto. Dobil je pri tem strel skozi suknjič na rami in enega skozi ti-tovko. Proti jutru' je pripeljal iz Cerknice osebni avto, katerega so Šercerji spustili proti Grahovemu, češ da jih bo v Grahovem več. Ta avto je res prišel v Grahovo, toda naši so ga sredi ,vasi z mitraljezi vsega prerešetali. V pošti je bilo okrog 70 belogardistov. S topovi smo že stolkli pol bajte, toda belogardisti ise še niso marali predati. Nekajkrat smo se skušali z njimi razgovarja-ti in jih pregovoriti k predaji. Kadar so naši hoteli prodreti k pošti, so beli vedno odprli ogenj. Potem smo pošto zažgali. Nekateri so kar skozi okna skakali pred naše puške ki mitraljeze. Silni ise je moral s svojo četo proti jutru umakniti od cerkve, ker bi ga belogardisti podnevi lahko tolkli. Ta umik so belogardisti izrabili. Pet jih je šlo v cerkev. Dva isita zlezla v 'zvonik, trije pa iso ostali v cerkvi. Ti so se potemi borili tako diolgo, dokler nismo cerkve zažgali. S topom smo začeli nabijati v zvonik in granata rje zadela prav v zvon. Toda moški in ženska ista tv zvoniku ostala živia. Moški je skočil iz zvonika, ko je začelo pod njim goreti in skušal še ,na tleh pobegniti. Ženska sel je borila tako dolgo, da je zgorela*. Okoli devetih je bilo vse likvidirano." (Iz knjige ..Spomini na partizanska leta" - Zbral in uredil Ferdo Godina - Sloven-s&i knjižni zavod - Ljubljana 1946 - Str. 120) PO PRIČEVANJU DOMOBRANSKEGA STOTNIKA FORTUNE O GRAHOVSKI TRAGEDIJI ,JPo italijanski kapitulaciji vt septembru 1943. leta so se vaške straže na Notranjskem večinoma razšle, ali pa se iz notranjih vasi umaknile proti glavni cesti Ljubljana - Rakek - Trst. Le Rovtarji so ostali v svojih Rovtah. Tja so prišli tudi Hotenci. Prav tako so se zbirali okrog Sv. Jošta HorjiuAčani, Polhograjci in drugi. Ljudje iz Begunj, Cerknice, Sv. Vida, Bloške planote in Ložke doline so se umikali pod njihovo varstvo proti Borovnici iin v okolico in čakali, kaj bo... V tistih dneh so se na najvažnejših mestih že pojavile nemške posadke. Na Vrhniki so bili nemški odredi, ki so se pripravljali na napad na „bele partizane", na rovtarsko skupino (okrog 400 mož), kamor so res udarili in poveljnika odpeljali na zaslišanje v Logatec. Tako je bil tedaj še nejasen položaj vaških straž. V tej splošni,zmedi so se pojavljali glasovi iz Ljubljane o ustanavljanju slovenskega domobranstva. Zopet so zavihrale slovenske zastave s sedežev posadk v Rovtah, na Vrhniki, Logatcu, pri Sv. Treh Kraljih, Sv. Joštu, Cerknici, itd. Nemci bi hoteli porabljati domobrance za varovanje proge Ljubljana - Trst. Zato so jim ovirali razmak v notranjost. Toda te posadke se niso brigale za progo, temveč so takoj začele s širjenjem svojega vpliva v notranjost, da zaščitijo čim več sosednjih vasi pred partizani. Sredi novembra so tako začele posamezne skupine patruljirati že proti Grahovemu, da si osvoje Slivnico, odkoder bi lahko dominirale viso Bloško planoto. Najprej podnevi, zadnji čas tudi že ponoči. Končno je ostala tam cela skupina cerkniške čete. Tako je nastala domobranska posadka v Grahovem, katere poveljnik je bil poročnik Kremžar. In pri njem je bil Balantič. Partizanski glasovi o napadu na Grahovo iso bili posebno zadnje dva, tri dni pogosti. Opazovati je bilo signaliziranje po okoliških gričih, pa tudi ropot voz. Zato sem kot poveljnik bataljona v Logatcu pozval takoj k isebi rja posvet poročnika Petroviča iz Cerknice, poročnika Kranjca iz Begunj in poročnika Kremžarja iz Grahovega. S tem zadnjim je prišel tudi Balantič, da pozdravi svoje znance in prijatelje. Na konferenci je bilo dano povelje, da grahovska skupina v prvem mraku neopaženo odide iz vasi v Cerknico in za nekaj časa preneha z izvidnicami na ogroženo ozemlje. Če bi se pa napad razširil proti Rakeku, naj se brani črta Begunje -Slivnica - Cerknica - Rakek. Vse okoliške čete naj imajo zato v pripravljenosti svoj udarni vod. Do devetih zvečer naj obveste poveljstvo o izvršitvi povelja. Z motorji so se omenjeni vrnili na svoja mesta. Obljubljenega in dolžnega poročila ni bilo, čeprav smo čakali nanj čez polnoč. Nič sumljivega niso Opazili stražarji v Logatcu to noč. Da ni bilo telefonskega sporočila, je bilo razumljivo, ker se je večkrat dogajalo, da so bile žice pretrgane in stik prekinjen. Ta jesenska noč je bila izredno temna, deževna in vetrovna in veter je vlekel proti Slivnici in me od nje. Prav ta čas pa se je vršil v Grahovem najhujši boj za življenje in smrt. Drugega dne zjutraj ob šestih so bili v Logatcu pripravljeni trije tovorni avtomobili z domobranskimi častniki (6) in kakimi 20 vojaki, da gredo v Postojno prevzemat zapuščeni italijanski vojni material. Ko iso še dopoldne ta material naložili na kamione, je prišlo okrog enajstih v Postojno prvo sporočilo o grahovski tragediji te noči. (Tudi na Vrhniki, kot poročajo, so zvedeli zanjo šele okrog pol-djnieva.) Sporočilo pravi, da naši še vedno odbijajo napadalce nia dveh točkah. Zbrani domobranski častniki so po kratkem posvetu bili mišljenja, naj takoj krenejo iz Postojne v smeri Planina - Rakek - Cerknica - Grahovo kar po glavni cesti in napravijo frontalni napad na Grahovo oblegajoče partizane. Toda prisotni nemški častnik je zahteval, da se napade Grahovo od zadaj, to je, da krenemo ob bivši j.ugo si ovan sko-ital i j anski meji in za Cerkniškim jezerom pademo partizanom v hrbet. Nam se je zdelo to neizvedljivo, kar smo mu tudi povedali, kajti večina mostov je bilo podrtih in niso nam bila znana minska polja; pa tudi sicer je bila- pot preprežena z -bodečo žico. Zakaj je ta nemški častnik vztrajal na tej poti, mi je uganka. Pohod se je formiral po radijskem sporazumu Postojna -Vrhnika - Ljubljana. Nekaj ur pozneje smo zavili proti Kačji vasi in Planini ter po mnogih težavah prišli v Cerknico v trdi noči. Tu smo prenočili. Zjutraj ob 6h smo še v temi krenili proti Grahovemu. Blizu vasi Martinjak je odred srečal opečenega domobranca Mehleta in še šest fantov posadke, ki so bili tudi opečeni po vsem telesu ter se le čudežno rešili izpod velike tehtnice za vozove, ki je bila pred hišo. Teh sedem fantov je vse, kar je preživelo grahovsko tragedijo. Ko se je danilo, smo prišli v Grahovo in bili priča strašnemu prizoru: Zgradba, kjer so bili domobranci utrjeni, je bila dobesedno izravnana z zemljo. Le žerjavica je še tlela in dajala čuden duh po izgorelih in pečenih človeških telesih, ki so bila -razmetana vse krog zgradbe ali pa so bila samo še kot tleči ogorki na pogorišču. Cerkev je bila brez strehe in krova, zvonik podrt, popolnoma razbiti oltarji, kor, spovednice in klopi, vse požgano, povsod pa vonj po zoglenelih telesih. Razen razmetanega orožja je ležalo po tleh tudi mnogo neeksplodiranih bomb sovražnih italijanskih topov, s katerimi so razbili hišo. Kakor so vedeli povedati ljudje, so partizani vrgli1 v ogenj še več ranjenih in ujetih domobrancev, tudi nekega sedemdesetletnega starčka. Jok žena in otrok je bil pretresljivo ozračje te slike. Po pripovedovanju ljudi so partizani odpeljali iz Grahovega deset voz mrtvec cev in ranjenih, domobranska postojanka pa je štela 70 imož. Razen omenjenih sedmih rešencev je bila vsa posadka uničena. Zadnji, vsi večkrat ranjeni, so bili zbrani v eni izmed sob, kjer so živi zgoreli. Med njimi sta bila poveljnika Petrovič in Kremžar ter pesnik France Balantič. Snežinke so se začele mešati z dežjem, ko smo začeli pobirati telesne ostanke grahovskih junakov in jih pokopavati. Tam daleč iz gozdov pa se je čula harmonika ... Odred je krenil nato še pred poldnem na Bloke v zasledovanju partizanov, ki so se umikali proti Loškemu potoku. Imeli smo le nekaj malo pomembnih prask. Toda gonjenje partizanov je tokrat — kot pozneje še tolikokrat — ustavilo višje povelje. Popoldne smo se vrnili z Bloške planote, ki je nato ostala s polovico cerkniške doline z Grahovom na „osvobojenem" ozemlju. Umaknili smo se s številnimi civilnimi begunci, ki niso hoteli ostati pod komunistično oblastjo..." „.. .Kako je prišlo do grahovske tragedije, je težko natančno ugotoviti, ker sta oba poveljnika Petrovič in Kremžar padla. Toda po pripovedovanju por. Kranjca in poznejšega domobranskega častnika Mehleta, ki se je rešil iz goreče hiše pod vezno tehnico, je katastrofa nastopila nekako takole: IPo prihodu s konference v Logatcu v Cerknico so vsi trije — Kremžar, Petrovič im Balantič — krenili v štab čete v Cerknici, da še enkrat premotre položaj. V Cerknici je bilo tedaj kakih 170-180 mož, v Grahovem 70. Po poročilih ni bilo videti, da bi partizani mogli tako naglo napasti, kajti proti večeru se je signaliziranje pomirilo. Vendar je bilo določeno, naj bo 120 mož za vsak primer pripravljenih za pohod proti Grahovemu, če bi bilo potrebno, 50 do 60 mož pa naj brani Cerknico s pomočjo Begunjcev, ki bi držali črto Begunje - Slivnica - Cerknica. Preden pa so se poveljniki razšli, je Petrovič še naročil, naj tistih 120 mož ne krene takoj tja, če bi se slišalo kako streljanje iz smeri Grahovo - Martinjak, ampak naj počakajo njegove vrnitve iz Grahovega; on bo prevzel komando nad njimi. Motocikli so ostali v Cerknici, poveljnika in Balantič pa so se odpeljali proti Grahovemu z majhnim avtomobilom. r Tega dne so namreč v hiši, kjer je biLa postojanka, klali prešiča in Petrovič je hotel počakati kolin. To je postalo usodno za vse. Za to so vedeli tudi partizani. Kot vsak večer so bile postavljene zunanje in notranje zasede. Okrog lih zvečer se je Petrovič z avtom vračal proti Cerknici. Takoj po Grahovem se je nanj vsu-lo partizansko streljanje. Toda vkljub temu, da je bil avto večkrat preluknjan, je Petroviču uspelo, da se je obrnil in se vrnil v Grahovo ter peš prišel v postojanko. Medtem pa se je .boj zunaj Grahovega vnemal vedno bolj in zunanje zasede so se morale umakniti ter pomnožiti notranje. Hiša, v kateri je bila postojanka (Krajčeva), cerkveni stolp, cerkveno obzidje in zgradba telovadnega doma so bile zadnje in najmočnejše obrambne točke, dokler ni poslopje razpadlo v plamenih. Ko se je začelo daniti, so se branilci poskušali prebiti iz hiše, toda zaradi partizanske premoči so se poskusi končali z neuspehom. Le število mrtvih se je množilo vedno bolj. , Najbolj kritičen trenutek je nastal tedaj, ko so partizani pripeljali top prav blizu posadke in cerkve. Manj kot na. 100 metrov razdalje. Pod ognjem razstrelilnih in vžigalnih granat so se začeli hitro rušiti zidovi ter vnemati leseno tramovje Jn težko ranjeni branilci. Le zvonik na cerkvi s posadko 4 do 5 fantov, zadnjih grahovskih junakov, se je držal še čez poldne, dokler se z zadnjimi branilci vred ni zrušil nia tla. Tako je bila posadka grrahovskih fantov uničena, le .sedem se jih je rešilo pod tehnioo. Ti so živa priča grahovske tragedije." ZADNJI TRENUTKI Eden izmed sedmih čudežno rešenih iz grahovskega požara, poznejši častnik Stanko Tomažič pa je podal poročilo o zadnjih trenutkih pesnika Balantiča. Priobčil ga je že v Dom in svetu 1944, I, 155-157. Dodal je krajše dopolnilo v Debe-ljakovi izdaji Sonetnega venca (1944, str. XXI). To — sestavljeno v celoto — pri-ofočuje Debeljak tudi v buenosaireški izdaji Balantičevih pesmi na str. XXIX kot njen epilog. Iz tega edinstvenega pričevanja, najstrahotnejšega v slovenski literarni zgodovini, priobčujemo zadnje tri Odstavke. „In obdala sta nas dim in ogenj. Stisnili smo se v stransko sobico. Deset nas je bilo. Kremžar, ki je do tedaj ležal ranjen v postelji, se je dvignil: »Fantje, bolje, da zgorimo, kot da se predamo!" Sklonili smo glave. Kremžar je recitiral tisto priljubljeno iz Hamleta : Usodni Pirus... Nato se je obrnil k Balantiču in rekel: „Kak umetnik umira z menoj, ali ne? France, skupaj bova umrla!" in prijel ga je za roko. Kakor odsoten mu je prikimal in se usedel sredi sobe na tla. Pomoči ni bilo. Iz prsnega žepa sem vzel križec, ki mi ga je poslala pred nekaj dnevi mati za god. »Blagoslovljen je za smrt!" sem rekel in ga dal Kremžar-ju. Tako me je pogledal, kakor da sem mu potisnil nož v srce. Z obema rokama ga je prijel in dolgo, dolgo gledal. Segel sem po njem, da bi ga dal drugemu. »Pusti!" je rekel. Potem ga je poljubil in dal Balantiču. Od ust do ust je šel in bili smo pripravljeni nia smrt. Ko smo obudili kesanje, je bilo vse tiho, le prasketanje ognja in od časa do časa glasno izrečena prošnja sv. rožnega venca... Ob tričetrt na enajsto se je začelo kaditi skozi pod natanko pod Balantičem. Dvignil je obraz proti meni: »Aha!" je rekel in nič več. Zopet tisti mrtvaški obraz brez naočnikov, tista bleda maska. Takrat sem odšel na podstrešje in zmetal zadnje bombe. Ko sem se med ognjem in dimom vrnil, sem ga videl še na istem mestu. Klečal je, sklanjajoč se naprej, tako da je imel glavo z obrazom na tleh, roke pa stegnjene po tleh. Vse okoli njega dim. In na glas se je smejal. Tudi sam sem se zakrohotal in iztisnil iz sebe: »Ne morem več!" Potem sem skočil čez goreče stopnice v pritličje..." BALANTIČEVI VERZI V ANGLEŠČINI Po prevodih Balantičevih pesmi v poljščino (Jan 01echowski, Rim 1946) in v španščino (Miairisol de Castro, Madrid 1953) smo pred kratkim dobili tudi prevod prve Balantičeve pesmi v angleščino. Mladi v Argentini živeči angleški pesnik P. M. H. Morgan je s pomočjo Karla Rakovca prevedel Žalostinko. Pesem je bila recitirania v prevodu na Balantičevem večeru Slovenske kulturne akcije am jo na tem mestu prvič pri občujemo. ELEGY Where is that tiime of old When I was a poet with siunbeamis in his ihair, When my youthful mouth a bloom was w*ont to wear, And my voice was tuneful like a coin of gold? AH those days so free, In which I sang upon love's pasture-lands And čast the stones, mere playthings to my hands, In ali pools of dreaming eyes that looked at me. In the cloud's feathered lairs, And loved by the rain, I would quietly lie, With my dreams that were silken like the young rye, And light as the sacks which a beggarman bears. I was at home, at home! The earth I loved, as heavy as gold-ore soil! And the loaf which was gift of my Father's toil! Oh! my yearnings, floating thrtoiugh those dreaims that roam! Where is that tirne of old! Now, that this despair is cutting my life-bread, And my blood into a foreign land is shed! Soon, soon, I shall be an empty huisk grown cold! And ever silent turned! When the landslide of my finial days falls round, And by the cold tree-trunk corpses I am ground, Wiho will see that my splinters to ash are burned? No sister -svili be there To carry them to their churchyard resting-place. Nor will the lips that once lit a Mother's face Know with their soft, parting kiss, that I am neair. Gone, as my Father's .breath, With no further fruit to so shall I be. Alack, my God, what great jins are there in me, That a household dwindles with me to its death? P. M. H. Morgan POLJSKI PREVAJALEC PESMI FRANCETA BALANTIČA UMRL. — V bue-nosaireških poljskih listih (Glos polski 11. V. 1956) sem bral nekrolog Feliksa Za-hona ,samotnemu pesniku" Janu Olechowskemu. Seznanil sem se z njim v Rimu, ko (je bil mlad vojak Andersovega II. korpusa, pesnik že ene pesniške zbirke ter sotrudnik Orzla Bialega in drugih poljskih listov. Prav tedaj se je poročil. Tudi gospa Nina je bila pesnica. Ko sem pripravljal za Intermarium antologijo iz jugoslovanske lirike, ki ni nikdar izšla, sem najprej pripravil nekaj pesmi iz slovenske književnosti. Prevajal isem mu jih v poljščino, nakar je 01echowski prinesel pesniški prevod, katerega sva pregledala in mu dala končno obliko. S takim sodelovanjem je prišlo do Večera slovenske 'poezije in pesmi pod okriljem Kluba federativne sredinje Evro,pe -dne 28. januarja 1946 v dvorani ulice Vittorio Veneto 89. Tam je slovenske izvirnike recitiral režiser prof. Vladko Kos, poljske prevode pa pesnik Jan 01echowski. Morda zdaj ob njegovi smrti ne bo odveč, ako zabeležimo na tem mestu, katere pesniške prevode je tedaj v Rimu pripravil v poljščini: Poljska kraljica (narodna pesem), Pevcu, Življenja ječa, Kam? (Prešeren), Mutec osojski (Aškerc), Slovenska zemlja (Gradnik), Kmečki hiši, Pa ne pojdem prek polja (Murn), Naše luči (Župančič), Jeruzalemska soneta (Novačan), Spev rodni zemlji (fragment; Šali) ter dva Gonarska soneta (Balantič). Prevodi so v mojih rokah. Tiskani so bili dozdaj: Aškerčev Mutec osojski pod naslovom „Niemy mnich z Osjaku" v anonimni brošuri Fr. Erjavca v poljščini, Slowenia (Rzyim> 1946, str. 20) ; oba Novačanova soneta v Meddobju I, str. 1191; prevoda dveh Gonarskih sonetov (1. itn 3.) iWszystko in W domu pa v izdaji „France Balantič" (Buenos Aires 1956, str. 185). Kdaj bo prišla prilika za objavo drugih prevodov, ne vem. Težko, da bi v doglednem času prišlo do izdaje slovenske antologije v poljščini, kakor je bila v načrtu pesnika Jana 01echowskega leta 1946 v Rimiu. Že s tem, kar je tedaj pre-vel, si je zaslužil, da njegovo smrt zabeležimo z žalostjo tudi Slovenci. T.D. V DOPOLNILO ČLANKA PROF. ILEANE LASCARAY Že pred leti sem začel stikati po skromnih patagonskih knjižnicah in raznih arhivih z namenom, da zberem nekaj zanesljivih podatkov o Ivanu Benigarju, slovenski javnosti prav malo poznanem poliglotu, filologiu, filozofu in humanistu. Legendarne zgodbe, ki so krožile okoli njegove osebnosti, so nam slikale samo pustolovca in čudaka, ki se je v začetku tega stoletja preselil iz Slovenije v Argentino in se umaknil med primitivne Indijance... Šele danes, šest let po njegovi smrti, lahko vsaj deloma prikažemo v pravi luči tega edinstvenega, za naše pojme nerazumljivega puščavnika, začetnika domače tekstilne obrti v neuquenski provinci in stvaritelja velikih duhovnih tvorb, temeljitega poznavalca avtohtonih argentinskih plemen, in pred vsem svetom priznanega amerikanista... Temu je priča bogata zapuščina neštetih rokopisov, člankov v znanstvenih revijah in v španskem jeziku pisanih knjig. Živel je oddaljen od vsakega kulturnega središča v ,,kaverni lepih neuquenskih goria" med Indijanci araukanskega plemena. Tam je našel svoj mir, ki mu ga tehnični poklic ni nudil. Težka borba za golo življenje je oblikovala njegov značaj. Preprost pletilni stroj( knjige, revije in pero mu je bilo vsakdanje >yorodje". D as i ravno je živel oddaljen od sveta, je redno prejemal publikacije v najrazličnejših jezikih. Pisal je članke in vodil polemike v znanstvenih revijah, bil je dopisnik raznih argentinskih časopisov in sodelavec dnevnika „La Nacion". V njegovi knjižnici najdemo vse mogoče slovarje in enciklopedije. Po njegovih rokopisih sklepamo, da je obvladal štirinajst jezikov, med njimi celo brahmanski sanskrt Govoril je perfektno tri indijanska narečja: araukansko, kičua in guarani. Posebno priljubljeni so mu bili grški klasiki. Kritika Sokrata in občudovanje Platona se večkrat odraža v njegovih spisih. Ivan Benigar je bil idealist. Vsa njegova dela spremlja ideologija socialne (pravičnosti. Svojo religijo je istovetil z geslom: Resnica in Pravica. Avtobiografski podatki, ki jih čitamo v članku prof. Ileane Lascaray so povzeti iz pisma, ki ga Benigar piše dr. Antonu Debeljaku (31. 3. 1938). Pismo začenja v slovenščini in nadaljuje v španščini. V istem pismu izpoveduje svoj pan-slavistični ideal, kar ga približuje pokojnemu Davorinu Žunkoviču, bivšemu ravnatelju študijske knjižnice v Mariboru, s katerim ga vežejo lingvistika, kritika in polemika (Žunkovičeva dela, pisana v nemškem in češkem jeziku, so idealistično izvajanje vseslovanske utopije). — Zadnje besede v pismu so pozdravi njegovim najboljšim prijateljem iz mladostnih let: dr. Joži Glonarju, Ivanu Prekoršku in Cirilu Žnidaršieu. Prof. Ileana Lascaray je čuvarka Benigarjeve intelektualne zapuščine. Pripravlja obširno biografijo in dokumentacijo njegovih del univerzalnega značaja, od katerih večji del neizdanih se že nahaja pod ključem „narodne intelektualne lastnine", kjer čakajo na dokončni izid. — Da dopolnimo njen članek, naj omenimo še nekaj podatkov: Ivan Benigar je bil sin Ivana in Roze Lukež. Njegova prvia, žena. je bila čista Indijanka iz rodu „kasika" Catriel, po katerem se še danes imenuje kraj ob Rio Coloradu. Kufemia Sheypukin Barraza mu je dala dvanajst otrok z naslednjimi imeni: Jože Samcu (orel), Marta Ayerupay (vesela), Laura Dugu-trayen (odkrita drevesna korenina), Ivan Llanca (steklene jagode za ovratni nakit), Aleksander Manq.ue (jastreb), Eufemijia Qiuiiturupay (gledajoča), Ambrosio Millariamcu (zlati orel), Elema Kalvuray (plavi cvet), Felicijan Huenumanque (leteči jastreb), Ciprijan Marinamcu (deset orlov), Marija Ceferina Gumaray (jokajoči cvet). Imena otrok, ki jih je Benigar imel z drugo ženo Rosario Pena, so sledeča: Pitagoras Huenullanca (kristalni nakit), Sokrates Quintullanca (občudujoč kristalni nakit), Magdalena Ayerayen /(vesela cvetka) in Leocadia Milla-rayen (zlati cvet). V testamentu, ki ga je pustil svojim otrokom, čitamo: „Zelo ibi želel, da moji sinovi po možnosti ustvarijo družinsko zadrugo in nadaljujejo s tekstilno .industrijo, ki sem jo počasi in z ne malo žrtvami izpopolnil od skromnih začetkov v letu 1917. — Vodja industrije bo moral biti Aleksander Manque, ki ga smatram za to najbolj sposobnega. — Biblioteka pa, v kateri je nekaj dragocenih knjig, naj ostane tako kakor je, seveda se lahko uredi in po potrebi očisti, da lahko služi Vsem otrokom in vnukom, in se naj ne dovoli posojati knjig, razen za kratek čas in s pismeno obvezo, da se vrnejo. Moji rokopisi naj se uredijo in spravijo, dokler se ne najde kakšen ukažejen član družine, ki jih bo zmožen izkoristiti..." Glavna Benigarjeva literarna dela so sledeča: 1.— „Hrvatsko-bolgarska slovnica". (1904 ali 1905) 2. — „E1 problema del hombre americamo" (Problem amerikanskega človeka). Ta knjiga je bila izdana 1. 1928 in je vzbudila vsesplošno zanimanje za znanstvenika v „kolibi pod Andi". Bila je povod mnogih povabil rna razne mednarodne kongrese, kjer se je razpravljalo vprašanje starih civilizacij, vendar skromni puščav-nik ni hotel zapustiti svojega brloga. 3. — „Los Chinos y los Japoneses" (Kitajci in Japonci) je delo, ki je začelo leta 1927 izhajati v „La Voz del Territorio" (Glas Teritorija) v Zapali (Neuquen). 4. — „E1 estudio de la tierra publica" (.Študija o javnih zemljah). V tem delu predstavlja smotrno razrešitev problema fiskalne zemlje, ki je bil vedno in je še danes predmet neštetih brezuspešnih ali vsaj malo koristnih diskusij. Knjiga prikazuje Benigarja kot borca za pravice avtohtonih plemen, ki so prvi naseljenci amerikanskega juga in katerim pripadajo nekatere naravne pravice. — Odlomki so začeli izhajati v časopisu ,,Neuquen", ki je izhajal v Neuquenu, glavnem mestu istoimenske province. 5.—-,yLa Patagonia piensa (Patagonija misli). Odlomki so izšli kot podlistek v „La Voz del Territorio" v Zapali. Prikazujejo Beni-garja kot temeljitega poznavalca starih civilizacij, zgodovinarja in jezikoslovca. 6. — „Estudio social-historico de la raza araucana" (Socialno-zgodovinska študija o araukanski rasi). 7. — Najpomembnejša njegova 'stvaritev pa je „Diccionario araucano-castella-no" (araukansko-kasteljianski slovar), edinstveno delo, prirejeno na etimološko-zgo-dovinsko-geografskih osnovah. Benigarjevo univerzalnost, zlasti pa temeljito jezikoslovno znanje in zanimanje za inkaična vprašanja, dokazuje njegova bogata korespondenca. — Naj omenimo le nekaj osebnosti iz Južne Amerike, s katerimi si je dopisoval. Argentina: Tomas Harrington in Eduardo Costa Alvarez, oba poznana jezikoslovca; Eduardo Legizamon in Don Felix San Martin, araukanista in zgodovinarja; dr. Franz Mansfeld, nemški geolog, ki je odkril park okamenelih dreves v Santa Cruz (južna Patagonija) in je znan po knjigi „La rosa de Inca"; Ricardo Levene, predsednik narodne zgodovinske akademije, katere član je bil tudi Benigar in je v njej predstavljal državno ozemlje Rio Negro. Chile: Dr. Rudolf Lenz, jezikoslovec in zgodovinar; Richard Latcham, ravnatelj narodnega muzeja v Santiago, in Aureliano Qyarzum, oba araucanista. Peru: Larco-iHoyle, izvedenec v inkaičnih vprašanjih. Po pismu, ki ga je pisal dr. Antonu Debeljaku, sklepamo, da je držal stike s prijateljem iz mladih let, dr. Jožo Glonarjem. Po ustnem izročilu njegovih sodelavcev in prijateljev vemo, da je imel zveze z Orientom. Nismo našli imen, vendar je gotovo, da si je dopisoval z Arabci, Turki in Indijci. Kakor pravi njegov prijatelj in zdravnik dr. -Schuman, ki je dolga leta deloval med Araukanci, je Benigar dobil povabilo na neki kongres v Indijo; seveda se mu ni odzval. Dasiravno mu je bilo večkrat pripravljeno častno mesto na znanstvenih zasedanjih, konferencah mednarodnega značaja in v Akademiji znanosti, zaradi ponosa in ,,mutacije" v načinu življenja teh povabil ni mogel sprejeti. Benigarjevo ime in kratke življenjepisne podatke najdemo v priročniku „Quien es quien en Argentina" (5. izdaja, Buenos Aires 1950, založba Kraft; 628 strani). Ko sem vpraševal njegovega nemškega prijatelja in zdravnika dr. Schumana, naj mi pove nekaj o Benigarju, se je med drugim takole izrazil: ,,Janez je bil ■učenjak, morda največji, kar jih pozna Patagonija; ne poznamo boljšega araukanista in poznavalca starih civilizacij sploh; tud.i v lingvistiki mu zlepa ne najdemo para na ameriškem kontinentu. Škoda, da se je zaril v svoj ,brlog' in ga do smrti ni zapustil..." Koliko je to mnenje pravilno ali pretirano, ne bomo razpravljali. Prepustimo to drugim in času. Želimo mnogo uspeha prof. Ileani Lascaray, upraviteljici Beni-garjeve intelektualne zapuščine in pisateljici njegove obširne biografije; upamo, da bodo argentinske kulturne ustanove poskrbele za izdajo vseh še netiskanih duhovnih tvorb človeka, ki je kljub svoji neznatnosti kot „socialno bitje" postal velik in bo mogoče postal še večji, ko bo javnost mogla oceniti zakladnico njegove kulture. Benigar ni nikoli pozabil svoje domovine. S prijatelji se je večkrat spominjal na isvoja mlada leta, ki so mu potekala v Zagrebu, -Sloveniji in v Gradcu. Od naših rojakov ga je največkrat obiskal pokojni p. Ludvik Pernišek. Ker so o njem krožile razne legendarne zgodbe, mnoge plod ljudske izmišljotine, v zadnjih letih ni Tad odgovarjal na pisma tega ali onega radovedneža. Vendar je nekaj mesecev pred smrtjo odgovoril na pismo pok. dr. Antonu Novačanu, v katerem obžaluje, da so ga slikali v popolnoma nepravilni luči. Kakor je bil vesel -odcepitve naše zemlje od germanskega bloka po prvi svetovni vojni, tako ga je žalostilo bratomorno klanje, ki je med zadnjo vojno orna- deževalo njegov vseslovanski ideal in poteptalo geslo »resnice in pravičnosti". Njegove idealizirane panslavistične sanje se niso 'uresničile in zemljevidi, ki jih je pustil na pisalni mizi, polni opazk in začrtanih bojišč (Benigar je sledil točno vse fronte zadnje vojne), so dokumentacija stvarnosti, ki je popolnoma drugačna, kot si jo je on zamišljal... Leopold Leskovar MIRKA JAVORNIKA „RDEČI MAK" — Na postaji Raidio Trst A (RAI — Italijanska radiiotelevizija) je 19. julija 1956 bila v izvedbi Radijskega odra krstnja predstava slušne igre, napisalne po motivih istoimene novele, ki jo je pisatelj leta 1932 objavil v ljubljanskem Domu dm. Svetu. Zasedba je bila naslednja: Ivan — Jože Peterlin; Lidija — Lojzka Peterlinova; dr. M'ore — Angel Turk; sestra Deodata — Marijianca Laporinikova; sestra Hermina — Slava Mezgečeva*. Režija: Slavko Rebec; zvočna in glasbena oprema: Marino Mahne. ANTOLOGIJA SLOVENSKE LIRIKE V ANGLEŠČINI. — Lansko leto je izšel v Londonu prevod Prešernovih poejzij. Uspeh je bil tolikšen, da so v prodaji že izvodi tretje izdaje, ki pa bo tudi kmalu razprodana. JiaUko Lavrin, vseuč. prof. na univerzi v Nottinghamu, pripravlja sedaj .skupno z urednikom angleške slavistične revije W. K. Mathewsom »Antologijo .slovenske lirike" v angleščini. Prevode bosta; v glavnem oskrbela Janko Lavrin in |W. K. Mathews. Zastopani bodo sledeči slovenski pesniki (v oklepaju število pesmi): France Prešeren (10), Firan Levstik (3), Josip Stritar (2), Simon Jenko (4), Simon Gregorčič (2), Anton Aškerc (1), Ivan Cankar (2), Dragotin Kette (5), Josip Murn-Aleksiandrov (2), Oton Župančič (11), Alojzij Gradnik (10), Fran EUer (1), Silvin Sardenko (1), Cvetko Golar (1), Pavel Golia (2), Srečko Kosovel (4), Tone Seliškar (2), Anton Pod-bevšek (1), Fran Albrecht (1), Mile Klopčič (1), Igo Gruden (1), Vida Taufer (1), Lili Novy (1), Matej Bor (2), Karlo Destovnik-Kajuh (1), Cene Vipotnik (1), Tone Pavček (1), Janez Menart (1), Kajetan Kov.ič (1), Ivan Minatti (1). — Avtorja antologije napovedujeta, da bosta pripravila še izbor slovenske proze. SLOVENSKA DRAMA NA FESTIVALU V PARIZU. Lansko leto je založba ODE v Parizu (lastnik založbe je Slovenec Dore Ogrizek) v zbirki svojih vodičev izdala knjigo La Yougoslavie. Kakor smo že ob izidu knjige poročali, je francoski pisatelj Marcel Schneider v njej objavil prisrčno napisano študijo o Sloveniji. Že poprej je v vodilni reviji „La Table Ronde" napisal članek o Sloveniji, v vodiču pa je svoja opazovanja o slovenski kulturi še razširil. Tako je zlasti opazil visoko stopnjo gledališke kulture med Slovenci in podal pregled dela vodilnih gledališč v Ljubljani in Mariboru. Še bolj pa ga je presenetila delavnost ljudskih odrov po podeželju, kjer se igralske skupine lotevajo tudi najtežjih del v svetovni dramski literaturi. Tako navaja, da je postal Shakespeare pravi steber slovenskega gledališča in »Hamlet" prava slovenska ljudska igra, saj so jo igrali že na raznih podeželskih odrih. Letošnje leto pa je prvič tudi širokemu svetu pokazalo sadove sloveniške gledališke kulture. Mednarodni pariški gledališki festival postaja redna vsakoletna ustanova in že lansko leto je bilo predlagano, da naj se preimenuje v Gledališče narodov; predstave naj bi se vršile vsako leto v juniju in juliju in to v največjem pariškem gledališču za dramske predstave — v Thieatre Sarah Bernhardt. Lansko leto je Jugoslavijo zastopalo gledališče iz Beograda, vendar je glavno delo te skupine spravil na oder slovenski režiser Bojan Stupica, ki že več let deluje