NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
č 67
¡I 117 9851982	4
IZ VSEBINE:
$ ŽIVLJENJE ALI SMRT © PRVE ČEŠNJE
•	VPRAŠANJE, KI TERJA ODGOVOR
© 30 LET PREPOZNO © ŠE HUJE KOT VOTEL SOD
•	STRAH PRED ZEGNOM © PROBLEM KADROV
© NAŠ JEZIK
© USODA NEKEGA NARODA
Človeštvo se bo do svojega konca v dramatičnem boju spopadalo s Križanim. Do konca se bo hotelo sprenevedati, da je na Golgoti zasajen križ, kjer umira božji Sin. Do konca se bo moralo ukvarjati s tem »mrtvim Bogom« in ga skušalo izriniti iz svoje zavesti. Pozabiti ga ne bo moglo. Pred oblastjo Križanega bodo do konca drhtela človeška srca. Ta oblast je nepremagljiva, ker je oblast čiste, brezpogojne, zastonjske, vseodpuščajoče, ponižne božje ljubezni. »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jan 12, 32).
(Franc Rode, Božja beseda, marec 1982)
Sped. in abb. postale Gr. 111/70 - Periódico mensile / Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70, Aprile - April 1982
pismap0sm®pismap§sm|]p
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXVI - ŠTEV. 4
KAZALO
Milan Nemac: Življenje ali
smrt....................41
Zlatka Lokatos:	Prve	češnje	42
Vladimir Kos: V mescu cvetočih češenj...............43
Mogoče ne veste,	da	.	.	.44
Anton Kufolo: In večno šumi Nadiža [11]................45
Pod črto (Vprašanje, ki terja odgovor; 30 let prepozno; Logačani so se pobratili...) 46 A.M.: Še huje kot votel sod 49 M.Š.: Strah pred žegnom .	50
Ivan Peterlin: Problem
kadrov..................51
Marija Besednjak: Javlja se izredni poročevalec iz
Ljubljane	............52
Antena....................54
Olga Lupine:	Naš jezik.	.	.	55
M.T.: Usoda	nekega	naroda	56
Martin Jevnikar : Zamejska
in zdomska literatura (Andrej Kobal; Boris Pangerc) Ocene (Gledališče; Knjige) 59 Staro in novo.................60
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku
Priloga: Pavle Merku: Slovenski priimki na zahodni rneji (str. 77-80)
Uredništvo, in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 8.000 lir: nakazati na poštni tekoči račun 11/7019 — »Mladika« — Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 250 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
K DEBAT! O ŠKOFU GRMIČU
K debati — moram priznati, da kulturni — ki ste jo ¡imeli o naslovnem škofu Grmiču in o njegovem zadržanju, bi pripomnili samo tole: da ne gre toliko za razhajanje med škofom Grmičem iin med slovensko Cerkvijo, ampak za preprosto dejstvo, da škof Grmič uporablja do režima in do Cerkve dve povsem različni morilki: režimu (ki ima policijo, vojsko, banke, industrijo, vse) prizanesti vse, Cerkvi (ki od vsega tistega nitma ničesar) pa ne prizanesti ničesar.
L. V.
ALI JE TO RES NAŠ ŠPORT
V prvih pomladanskih dneh se je oglasila prava kraška burja, vendar me ni odvrnila od tega, da bi šel v popoldanskih urah ob rob nogometnega igrišča, kjer sta se potegovali za prvenstvene točke naši slovenski moštvi. Burja se je res pošteno poigrala z našimi igralci. Po končani tekmi, (saj res, nič ne vem, kako se je končala) sem prijazno odklonil povabilo prijateljev, da bi z njimi popil kozarček dobrega in mimo kraških brinov udaril po kraj-šnici proti domu. Nešteto misli mi je rojilo po glavi po ogledu te tekme! Naj jih nanizam tu in upam, da le nisem sam, ki bi mu skrb za zdravi šport bila deveta dežela.
Ali šport na naših tleh zbuja duha edinosti in bratstva?
Ali uči požrtvovalnosti in medsebojnega spoštovanja?
Ali navaja k zmernosti, k premagovanju, obvladanju samega sebe in s tem tudi religiozno oblikuje osebnost?
Ali so ti športniki daleč od tistih, ki zamenjujejo vero v Boga s kultom mišic in telesa?
Ki ne poznajo spoštovanja do lepe slovenske besede?
Ki uporabljajo kletvino?
Ne več preveč navdušen navijač
KRIŽANKA
Končno smo tudi bralci Mladike prišli do križanke. Sam sem je zadovoljen, od znancev pa sem tudi sJišiail, da so je veseli. Le na eno pomanjkljivost bi opozori): manjka namreč avtorjeva šifra ali njegove začetnice, da bornno lahko ugibali, kdo je, iin primerjal, čigava je težja, čigava »boljša«. Boste poskrbeli za izpopolnitev?
(Podpis)
Rade volje. Dolgo let nimamo pri Mladiki nobene izkušnje s križankami. Zaradi tega je prišlo do pomanjkljivosti, na katero opozarjate.
Dalje na 3. strani platnic
SUKA NA PLATNIC!; Pomlad (foto M. Slokar).
veliko noc zeli svoiim toralcem, priiatellem
in podpornikom doma
in po sveta
MLADIKA
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Marija Besednjak, Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Maks Šah, Drago Štoka, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
MILAN NEMAC
Življenje
ali
smrt
Danes kličem za pričo proti vam nebo in zemljo:
predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.
Izvoli torej življ en j e, da boš živel ti in tvoj zarod.
Tako Mojzes, ki je velik med preroki, predlaga dvoje: življenje ali smrt.
Izbrati smrt: Da bi bil tudi jaz odgovoren? Za vse to, kar se dogaja v svetu? Kdo sem sploh jaz? Kako bi mogel jaz, ki ves drhtim od strahopetnosti, razbiti začarani krog vzrokov in učinkov, krivde, nemoči? Ne samo moje, ampak tudi tvoje-njegove-nas vseh. Končno, kaj imam jaz s tem in tistim; sem mar jaz varuh svojega brata? Navsezadnje je vse brez smisla. Saj ne pomaga nič, kaj bi se trudil ...
Izbrati življenje: prepričano in z odprtim srcem sprejemam tisto prepletanje ljudi-z-ljud-mi, ki je podlaga in hrana upanju, da je mogoče zgraditi boljši svet in človeka v njem. Zato hrepenim po povezavi, ki razume vse, mogoče in nemogoče; da sam postanem ljubezen ki pove-
zuje, mene-tebe-nas-vseh. Goreti moram od želje, da pripadam nekomu, komurkoli. Sprejemam pogum, ki gre preko težav, napora in posledic poti. Brez pogojev, s potrebno širino, s kritičnim duhom, brez jalovih iluzij, z navdušenjem.
Velika noč, praznik Kristusovega vstajenja. Ponuja nam velik božji dar, ki je življenje. Da bi z njegovo, božjo pomočjo gradili sebe, druge in svet, v katerem živimo. Človek, kljub vsemu, težko izbira. Mnogi so med nami, ki ne zmorejo napora odločitve. In vendar že skoraj dvatisoč let velikonočni zvonovi oznanjajo, da je ljubezen, ki povezuje, mogoča. Bog je beseda te bratske skupnosti, ki jo gradi ljubezen. On je glas, ki sporoča človeku rešitev in zagotovilo: Vstal je, ni ga tukaj. Besede, ki slovesno oznanjajo čudovito resnico, da ima samo življenje zadnjo besedo.
Ko zopet letos velikonočni zvonovi pojejo vstajenju, naj hranijo našo vero besede apostola Pavla, ko govori: Hrepenite po tem, kar je zgoraj, ne po tem, kar je na zemlji. Zakaj umrli ste in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Moje, tvoje, nas vseh, aleluja.
ZLATKA LOKATOS
N ve no la
PRVE ČEŠNJE
S prodnatega hribčka se skozi zašiljena okenca majhne prelešenske cerkvice že sedem stoletij sv. Ahacij skrivoma zazira v čebljajoče naborke soških valov. Ne meneč se za znamenite freske očaran pogleduje tja, kjer si Soča zapenja nedrje in se sramežljivo prižema k Sabotinu.
Malo niže, tik železniške proge, kamnita hišica drhtljivo zatrepeče ob zračnih sunkih mimo-vozečih vlakov.
Zamišljena deklica visoke rasti, olivne polti, bleda kot trava pod skalo, pazljivo prestopi tračnice in pred vežo samodejno odloži šolsko torbo. Usede se na prag in zasanjano pove:
»Teta, češnje že zorijo!«
Zavzeta v mesenje testa ji teta odvrne:
»Že že! A ne naše! Saj jih nimamo.« Malce pomolči in zopet reče: »O, saj so naše slive kar dobre! Nekaj češenj bova pa tudi kupili, ko bova šli v Anhovo!«
»Da, da!« premišljuje v sebi Urška. »A tudi letos se mi režijo hudobci iz Tajnovih češenj in me zapeljivo vabijo, naj jih odtržem! Samo za hip pogledam vanje in že mi povzroče neznosne skomine. Teta pa kar naprej zabičuje: »Ne kradi češenj, Urška!« Saj bi hodila s šibo v šolo, kot lani, in z njo odganjala nevidne peklenščke; a letos sem že prevelika za tako početje. Če hi me kdo videl, bi si mislil, da sem čez les!« In nevede zamahne predse.
»Kaj mahaš, Urška? H kosilu pridi!« ji teta namenoma preusmeri misli.
Po obedu se teta odpravi v hlev h kozi, Urška pa v sobo pisat domačo nalogo. Brezvoljna pogleda v zvezke in nenadna utrujenost ji pade v telo. Zleknjena na postelji se omrtveno zagleda v pajkovo mrežo.
Tedaj se pritajeno pritihotapi na steno-obro-nek z bahavo češnjo. Vabeče veje ji z dolgimi rokami, obloženimi s čudovitimi sadeži, prigovarjajo, naj jih pride odtrgat.
Urško v trebuhu hudo zaščegeče, v čeljusti pa jo zagrabi kiselkast krč. Zopet zamahne v zrak, obenem pa skoči kvišku. Na mah se. odloči: »Nabrat jih grem nekaj!«
Odločno se sprehodi po sobi, spotoma vzame vrečko — da prinese nekaj češenj tudi teti — ter neslišno zleze skozi okno. Z vso silo se požene v breg. Šele pod Tajnovo češnjo se zasopla ustavi. Z zmagoslavnim zanosom se oddahne. Medtem pa opaži visoko, .popolnoma gladko deblo Le kmalu uvidi, da ne bo mogla nanj. Ma-lodušno prične sezati po dostopnih, še kislih sadežih. Zato še enkrat premotri deblo, ga obide;
tačas se spomni, da ima na sebi telovadne hlačke.
Široko nabrano krilo in še širšo platneno kombinežo s čipkami si urno zatlači v rdeče hlačke. Nasmehne se svoji šegavosti ter oprezno, kot pravi tat, preveri okolico in bližnje križ-potje.
S stisnjenimi zobmi se zagrizeno povzpne na deblo in s težavo, a vendarle, pripleza do prve veje.
Svečano se ozre naokoli ter se pomakne v vrh. Odrgnjena stegna in členki jo zaskele, toda — koliko češenj! S pridušenim vzdihljajem seže po njih: eno v usta, d.rugo v vrečko, eno v usta...
Kljub nabiralni naglici se ji zazdi, da je nekje nekaj škrtnilo. Iznenada obmiruje.
Ostro prisluhne in sunkoma pogleda na križ-potje. Neki moški stoji sredi poti in se obotavljaje prestopa.
Urška v paniki za hip zamiži in se privije k deblu. Najraje bi se skrila pod njegov lub. Skozi vročične oči si nanaglo ogleda postavo.
»Oh, hvala Bogu! Ni gospod Tajn!« si šepne predse Urška. A zopet ji zastane srce, saj je moški pogledal kvišku in jo opazil.
»Kam pelje tale pot?« zakliče proti drevesu. Na pokopališče, hoče reči Urška, a v grlu se ji slina tako zaplete, da ne more niti pisniti.
V tem se neznanec približa drevesu.
»Kaj razumete slovensko?« zadoni izpod češnje. Urška težko zadiha, a le zbere toliko moči, da pokima, obenem zardi tja pod lase; saj opazi, da neznanec ni možak, marveč mlad, čedno oblečen fant.
Z rokami si nekako pokrije okroglino okrog pasu in smelo pogleda tja proti prozorni meglici, ki si jo Soča nadene na večer.
Neznančevim raziskujočim pogledom se poskuša ubraniti z marmornatim obrazom, češ: Pojdite proč! Kaj ne vidite, da imam delo!
»Kaj pa delaš, dekle, tam visoko? Nabiraš češnje?« vpraša neznanec. »Samo po sebi se razume, da ne!« se potiho huduje Urška. Zazdi se ji, da bi mu lahko tudi odgovorila.
A raje molči, saj bi bil morebiti glas zelo skrhan,
»Morda pa kradeš češnje?« se pošali neznanec.
Urška samogibno odkima in niti ne trene z očmi. ■	■ ■
»Jih tudi jaz lahko nekaj naberem?« zaprosi prijazno. 'Čudni občutki so se v dekličini glavi vrtinčili zdaj. v. eno, zdaj v drugo misel. Zmedena ponovno prikima..	-	: ■
Fant od.trže eno, dve češnji ...
»Dobre so, dobre!« zamomlja, izpljune pečki in se naglas začudi:
»Kako si le prišla na tako visoko drevo — brez lestve? Še jaz ne bi zmogel! No, morda pa le,« doda čez čas.
Polagoma si sleče suknjič in ga položi prek veje.
O,	ne! O, ne, ne! se zgrozi Urška. A strašna slutnja se že utelesi v plezajočega neznanca.
»Pa res nisi od muh, deklič, da si splezala sama na to drevo!« jo s priznanjem zasoplo pozdravi.
Bledolični Urški se na čelu utekočini obup v potne srage; nenadno ji lica zažare v škrlatnih niansah. V neugodnem položaju se goloroka in bosonoga presede na tanjšo vejo. Brezizhodnost ji upijani ravnotežje. V olesenele ude se ji zaplete trepet. Trepetaje pogleda v ponujeno roko, a jo drhteč namenoma prezre ter trdovratno molči.
»Jaz sem Andrej,« se predstavi fant in se usede na nasprotno vejo. Ker Urška ne reče nobene, nadaljuje:
»Češnje sem ti prišel pomagat nabirat. Saj lahko?«
Nežna svetlina zelenih oči prodre v Urškina odrevenela čustva in posveti v nebogljeni strah.
»Ne skrbi, deklič, nisem malopridnež! Saj je prav, da ne govoriš z nepoznanimi fanti, meni pa le povej, kako ti je ime.«
Kot okregan pes pogleda Urška vstran ter s pridušenim vzdihom zajame brezzračje. Kljub neopredeljivim čustvom ji naposled uspe iztisniti Tjeki glas.
»Urška!« pove polglasno svoje ime. Ko deklica zasliši svoj glas, postane nekoliko samozavestnejša. A mučna vprašanja se ji postavijo v vrsto, pred analizo razuma: kaj bo, če pride mimo gospodar češnje in ju zaloti pri kraji?
Kaj bo, če za to izve teta in vaščani? Kaj bo, če ...?!
Obenem jo še Andrej prične oblegati z vprašanji: čigava si, kje stanuješ, koliko let imaš? Nato ji poočita, da se je izgubil, ona pa mu ni hotela povedati za pot! Omotična Urška samodejno odgovarja, hkrati razglablja neizgovorljive slutnje.
»Lepe kite imaš, Urška!« se zdajci oglasi Andrej. Urška se nasmehne in nehote seže po bližnji češnji. Tudi Andrej jih odtrže par in jih z zvedavim pogledom v Urškine oči spusti v vrečko. Čez neskončno dolgo časa se vrečka s češnjami napolni. Resno čuječi Urški prične Andrejeva prisotna telesnost nevzdržno presedati. V stiski premosti tudi svojo smešno opravo:
»Domov moram!« oznani rezko in že se gibko spusti na spodnjo vejo.
»Pogovoriva se še malo,«, zaprosi Andrej, pomikajoč se niže.
»Domov moram!« ponovi odločno Urška. Andrej jo tedaj čutno prime za kito.
»Urška, dovoliš, da ti vzamem en las — za spomin?«
Urška okamenelo za hip obmiruje. Nedoum-no se zastrmi v svoj las, ki si ga Andrej navija za gumb. Z nežno kretnjo ji ponovno seže proti licu. A v Urškino bit pronica toliko čustev, da jo novorojena občutja pričnejo dušiti.
VLADIMIR KOS
V mescu cvetočih češenj
i.
»Pomladni dež je kakor jok nebes,« so zagotavljali.
Za cvetom cvet od češnjevih dreves je padal v prah poti.
Ozrl v sivi zastor streh sem se, od solz dežja težak.
Njegovih težkih ran se spomnil sem, ko grič pokril je mrak.
Le jokajta, nebo in zrak zemlje, dotlej da pride noč.
Potem izbrišitei iz lic solze,
ker dan bo vstal pojoč,
ker z njim bo vstal za vsak nedeljski zor ubiti Božji Sin;
ves svet je zdaj velikonočni dvor; vsak križ je nanj spomin.
II.
»Pomladni dež je kakor jok neba,« so ugotavljcdi:
s pogledom v vzhod, kjer sonce spi doma, bolno od ran ljudi.
Lahkotno se Urška zavihti na najnižjo, odžagano vejo, počepne nanjo in se močno odrine v skok. V zraku jo nekaj za delček trenutka zadrži. Že pomisli na Andreja, zatem pa zasliši dolgi: »Reessskk!«
Z vsemi okončinami pristane trdno na zemlji. Papirnata vrečka s češnjami se razpoči. Ne meneč se zanje, se sunkoma ozre. Osupla se zagleda v dolgo razcefrano vlečko. Samogibno si z dlanmi pokrije nezaželjeno odprtino in kot brezumni noj steče z dolgimi skoki proti domu — kričeč:
»Teettaa! Teeta!« Med begom se oziraje prepriča, da ji Andrej ne sledi.
Sele pred domom obnemi. S potlačenim nemirom se prihuljeno povleče skozi okno v svojo sobo. Pri priči si z očitajočim prezirom sleče raztrganine in jih nemudoma skrije pod skrinjo.
Kot da je pravkar izstopila s ponorelega vrtiljaka, se zaprepadeno ustopi sredi sobe; kratko zajoče brez solz, se usede na stol, trenutek za tem na posteljo, nato počene na preprogo; nazadnje zbegana steče k ogledalu. Kradoma se pogleda vanj: smešni izraz ji nenadoma razblini zmedenost, da se zasmeje.
Med preoblačenjem se zbere in skoraj popolnoma mirna odide k teti v hlev.
»Od kod pa ti, Urška? Klicala sem te, kje si bila?« jo v eni sapi povpraša teta.
»Oh, pri Soči!« se nadvse zdolgočaseno zlaže Urška.
»Zmočila sem si krilce, zato sem se preoblekla. Toda nov potoček sem odkrila!« doda vzhičeno. In še: »Tudi ta je sladkovoden!«
»Kakopak! Morje izhlapeva in ...«. Na videz zavzeto prisluhne Urška tetini razlagi, a v sebi se veseli, kot zajček, kadar prelisiči zasledovalca z umnimi, na videz nepotrebnimi, skoki.
»Torej mimo naše hiše teče precejeno morje?« bistroumi Urška.
»Bržčas,« se nasmehne teta in dobro se ji zdi, da deklič premišljuje.
»Rada bi pogledala v tisti trenutek, ko se Soča loči od soli... Pod mikroskopom, če bi bilo mogoče!« sanjari Urška. Odpirajoč hlevsko okno povleče vase vodne hlape in tiše, bolj sama sebi nadaljuje:
»Dan za dnem se Soča takole neslišno, pritajeno vrača v triglavsko domačijo; dolina Trente pa jo za njeno zvestobo obdari z najlepšo strugo.«
»Morda bo pa res tako,« ji prizanesljivo potrdi teta.
Urška zadoščeno obmolkne. Uspelo ji je zabrisati sledi nenavadnega doživetja. Usede se na parobek pod hišo in prisluhne ropotu prihajajočega vlaka. Z dolgim žvižgom pred predorom pozdravi Urško in se zopet skrije pod Sabotin.
Kot sv. Ahacij se Urška zazre v Sočo in ji (za nekaj trenutkov zrelejša) ljubeznivo zašepeče: »Kaj le čutiš, sinja reka, kadar v bregu nad teboj zardijo prve češnje?
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	je znani marksistični teoretik Zdenko Roter, ko je pred kratkim predaval prosvetnim delavcem v Novi Gorici, osupil svoje poslušalstvo s trditvijo, da je vera v bistvu pozitivna zadeva.
—	da je mlada tržaška književnica Irena Žerjal pripravila novo pesniško zbirko in dokončala roman iz tržaškega življenja.
—	da se v Medjugorju v Hercegovini še naprej nadaljujejo domnevna Marijina prikazovanja in da so se začela romanja tja tudi iz Slovenije.
—	da je od 30 abiturientov-realcev Liceja Prešeren v Trstu, ki so z letalom poleteli na šolski izlet v Rim, samo 10 hotelo obiskati Vatikanske muzeje (!).
—	da se je položaj slovenske knjige v zadnjem času zelo poslabšal, da se število izdaj zmanjšuje in da se je v slabem letu prodaja skrčila za 30 odstotkov.
—	da je znani narodni delavec Lojze Ude, ki je pred kratkim umrl v Ljubljani, kot privrženec OF sicer med vojno skrival na svojem domu Borisa Kidriča, a ni soglašal s politiko likvidacij KPS.
—	da bo prihodnje leto poteklo sto let, odkar je v Ljubljani začel izhajati kot dnevnik dotedanji tednik SLOVENEC.
—	da je sodelavka MLADIKE Zora Tavčar izročila celjski Mohorjevi družbi rokopis svoje knjige Veter v laseh, ki izide v prihodnji redni zbirki iste založbe.
—	da je profesor Kajetan Gantar, ki je nedavno predaval goriškim in tržaškim dijakom o rimskem pesniku Vergilu, bil povabljen, da en semester predava na univerzi v Gradcu.
—	da tržaški študent Tomaž Simčič, ki se sicer udejstvuje tudi na glasbenem področju kot pianist in zborovodja, dokončuje obširni tezo o liku dr. Jakoba Ukmarja.
—	da je v Trstu v tisku knjiga slovenskega ameriškega duhovnika Čepona o njegovih potovanjih v Sovjetsko zvezo.
—	da je skupina slovenskih zgodovinarjev na nedavnem simpoziju v Ljubljani popolnoma rehabilitirala lik Janeza Bleiweisa, ki ga je Edvard Kardelj imel za steber vsega slovenskega nazad-njaštva preteklega stoletja.
—	da je ob koroških kulturnih dnevih 5. in 6. marca letos bila prvič v zgodovini povojne Jugoslavije v Ljubljani tudi razstava bogate knjižne zakladnice, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Anton Kufolo
In večno šumi Nadiža
Dnevnik beneškoslovenskega duhovnika	11
1.	oktobra 1943
ANGLEŠKI UJETNIKI
Angleški ujetniki, ki so pobegnili iz italijanskih taborišč po sklepu premirja, se skrivajo pred Nemci in čez gore prihajajo k nam tudi iz Piemonta, Toskane itd. Lačni, izmučeni in raztrgani so, da se smilijo. K nam prihajajo, da se ob-varjejo pred Nemci na partizanskem ozemlju. V Benečiji jih je že na stotine po hišah, in tudi partizani jim dajejo živeža — ljudje živež, obutev in obleko.
MAJOR C.A.O. BALLANTVNE
Major C.A.O. Ballantyne (št. 21852) - 304 Florida Road - Durban - Nathal - South Africa -in major E.H. Gibbon (št. 5829) - Kirkland House-VVhitehal, S.W. (Anglija) sta skoraj vsak dan pri meni, razpravljata o zadevi zavezniških ujetnikov, katerih prihaja vedno več. Pobegla sta iz nekega taborišča v Piemontu, prehodila sta vse Alpe čez Dolomite, Karnijo, da sta se rešila pri partizanih. Zanimata se, kako bi pomagala nesrečnim sorojakom. Major Ballantyne se je prepričal, da Angleži in zavezniki sploh niso za partizansko vojno in zato zbira pobegle Angleže na Stupici z namenom, da bi jih skušal prepeljati čez Slovenijo v Dalmacijo, od koder misli, da bo lažja rešitev. Zbranih jih ima čez sto. Moja hiša jim je na razpolago: k meni hodijo, kakor da bi bila tukaj njihova komanda, po informacije, navodila, živež itd.
Major Ballantyne je pooblaščen, da si nabavi posojilo v denarju, in ker mu do bank ni mogoče, sem ga peljal in prosil zanj pri imovitejših osebah naše doline. Našli smo le 25.000 lir, ker jim kapitalisti niso zaupali. Pustili so v imenu angleške vlade obveznico, ki sta jo podpisala oba majorja.
2.	oktobra 1943
BOGAT PLEN
Danes ob desetih sta pridrvela iz Čedada dva velikanska kamiona. Ker sta bila skrbno pokrita, so partizanske straže pri Sv. Kvirinu mislile, da sta natrpana z vojaki in kdove kakšnim orožjem, in so ju pustile naprej, češ, saj jih bodo napadli, kjer je večja moč.
Po vaseh so bili ljudje prestrašeni in so se skrili, sluteč napad od Nemcev in fašistov.
V Tarčetu so štirje tukajšnji partizani skočili prednje in jim zakričali: Stoj! — Nemci, prestrašeni, so takoj dvignili roke.
Le s težavo so velikanska kamiona spravili po razmeroma ozki cesti v Log. Niso mogli z njima čez most in so ju morali potegniti čez strugo Nadiže. Samo pet Nemcev je bilo, četudi dobro oboroženih. Peljali so veliko zalogo živeža, obleke, orožja, morda za one Nemce in fašiste, ki so skušali priti za hrbet našim partizanom čez Mažerole in so bili potolčeni.
Tretji kamion so partizani napadli in zajeli Pri mostu.
MONGOLI IN KOZAKI
Iz Čedada so prinesli vest, da so poslali Nemcem na pomoč Mongole in Kozake.
RDEČA ZVEZDA
Vedno več partizanov prihaja k nam s Primorskega in iz Slovenije, zlasti v Špetrsko do-
9
, ......T
yLo'Htst_ ------------
4?________________
(JI? j ¿¿¿a ù* ïuztpddd.	; cMl
</	4o	dM ..
W VL	Ml.
______:....

d^LJt^co^ ■*>	vu«.
/VWl
‘4^ ^
<^ j	d* rVVj J____________________|_____
Značilna stran iz Kufolovega rokopisnega dnevnika, ki ga hranijo na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Objavili jo bomo v naši prihodnji številki.
lino. Čudno, da medtem, ko nosijo naši fantje na čepici slovensko zastavico, imajo oni le rdečo zvezdo. — Pravijo, da so ti vsi komunisti, in ljudje se prav nič ne navdušujejo zanje.
3.	oktobra 1943
KOLESA IN MOTORJE
je partizanska komanda na Logu zaukazala prijaviti.
4.	oktobra 1943
ITALIJANSKI KRALJ
Italijanski kralj se je danes oglasil po radiu iz Barija in vzpodbujal Italijane, naj se dvignejo in rešijo Italijo izpod nemškega in fašističnega jarma.
STRAH LJUDSTVA PRED NEMCI
V Čedadu zbirajo Nemci velike sile in oči-vidno pripravljajo vdor v naše doline. Ljudje se boje nemških represalij in maščevanja, tembolj, ker je partizanska komanda na Logu vedno bolj nemarna in neprevidna. Vse dela tako, kakor da je bolj kot gotovo, da Nemci ne bodo niti poskušali v Benečijo in da tukajšnji partizani lahko spijo.
Duhovnik K., opirajoč se na glasove iz Čedada, je šel na Log in opozoril komisarja na te glasove; prosil ga je, naj postavi stalne in močne straže na Vrhu in na hribu Kragujenca, da nam
Nemci ne bodo prišli v hrbet, saj so ondotni domačini opazili, da nemške patrulje večkrat prihajajo iz Čedada čez Tavorjano in vohajo po obronkih brega. Komisar pa mu je zaničljivo rekel: »Ne bodo prišli, ne, se nas boje kot hudiča!«
PARTIZANKE
S partizani, ki prihajajo k nam s Primorske in iz Brd, je vedno več tudi žensk v hlačah in s puško; obnašajo se seveda kot razposajene babe v družbi s fanti.
To ni všeč našim ljudem, ki jih grdo gledajo. Naši partizani jih tudi grdo gledajo in pravijo: Babe naj bodo doma, babe niso za vojsko in nam morejo le škodovati.
Pritožili so se proti partizankam na Logu, pa komisar se je izgovarjal, da je tudi on proti temu, ampak da ne more pomagati. Več poštenih fantov je vsled tega zapustilo partizane in se povrnilo domov.
5.	oktobra 1943
VELIKA ZMEŠNJAVA MED PARTIZANI
Popoldne se je bliskovito raznesel glas, da se morajo vsi partizani zbrati v Podbonescu, ker bodo morali vsi na drugo fronto, morda v Istro ali na Hrvatsko; prepeljali jih bodo s kamioni, ki so že pripravljeni. Naši fantje so se temu uprli in z orožjem zbežali v Breg, pripravljeni se bori-
pod črto - pod črto
Vprašanje, ki terja odgovor
Dnevno časopisje je pred nedavnim objavilo vest, ki je šla mimo naše javnosti skoro neopazno, a je po svoje zelo zanimiva, ker indirektno potrjuje neko stvarnost, ki je že dolgo praksa v našem manjšinskem življenju.
Italijanska vlada je namreč odobrila 1.800 milijonov lir, da bi — v smislu osimskega sporazuma — podprla kulturno delovanje italijanske skupnosti, ki živi v Jugoslaviji in primerno zaščitila italijansko kulturno dediščino v Sloveniji in na Hrvaškem, to se pravi znake in sledove italijanstva v istrskih in kvarnerskih mestih. Že v preteklosti je italijanska vlada nakazovala Ljudski univerzi v Trstu v iste namene manjša, a za naše pojme še vedno kar zajetna sredstva, letos pa jih je skoro podeseterila. Ni naš namen razglabljati, kam je šel omenjeni denar in nas to tudi ne zanima. Tudi ne
dvomimo da so bila nakazana sredstva uporabljena za podporo delovanja italijanskih kulturnih društev na drugi strani meje in da bo isto pravilo veljalo tudi za nov, zajeten zalogaj.
Toda istočasno se ne bojimo začenjati vprašanja, zaradi katerega nam bo kdo spet očital, da natolcujemo proti matični. Toda nihče nam ne bo mogel očitati slabega spomina, ko trdimo, da se jugoslovanska vlada doslej ni odločila za podobno gesto v korist slovenske kulture v Italiji. In vendar Jugoslavija velja za enakopravnega partnerja v osimski pogodbi, ki sta jo Beograd in Rim podpisala pred več kot šestimi leti. Če je torej obojestransko veljaven za obe podpisnici, bi moralo to veljati tudi na tem področju. Če je jugoslovanski vladi kaj za ugled, potem bi bila morala že pred časom zadostiti tej dolžnosti, ki si jo je nakopala z osimsko pogodbo.
Nimamo moči, da bi poizvedeli, zakaj se to še ni zgodilo, pa tudi nam ni lahko razumeti tega ravnanja jugoslovanskih osrednjih oblasti. Komen-
tar je odveč, saj bi za nas ne bil ohrabrujoč, za jugoslovansko vlado pa tudi vprašljiv. Vsekakor je to vprašanje, ki terja odgovor!
Trideset let prepozno
V drugi polovici marca je prišlo v Trstu do novega izbruha protislovenske mržnje, ki je dokazal, kako varljivo je domišljati si, da se je nacionalna napetost umirila in pustila prostor pametnejši strpnosti in plodovitemu sodelovanju. Kot v preteklosti, je tudi tokrat bilo dovolj, da so desničarski krogi le nekoliko napeli strune tržaškega iredentizma, da so lahko spet odmevala po tržaških ulicah protislovenska gesla. To se pravi, da še vedno živimo v nacionalističnem režimu, v katerem imajo protislovenski krogi platno in škarje v rokah.
Tako prihaja ponovno na dan odgovornost krščanskodemokratske stranke in tudi njena kratkovidnost. Ko se
ti tudi s silo. »Da mi prepustimo našo domovino (1), naše domove, naše starše gotovim nemškim represalijam, tega ne«. — Duhovnik M. se je zavedel nevarnosti za naše vasi in za slogo med partizani in je v Podbonescu javno protestiral proti neumni nameri; opozori! je komisarja, da bo on odgovoren, ako fantje ne bodo več marali sodelovati v partizanskih edinicah. Komisarji so obljubili, da fantje ne bodo odpeljani. — Fantje pa nočejo verjeti in zato se niso povrnili na položaje.
6.	oktobra 1943
NEMCI VDRL! V LANDAR
Kakor strela z jasnega se je raznesla vest, da so Nemci zasedli Landar in da so se nemške izvidnice pokazale ob zori že v Tarčetu. Ta vest je presenetila vso dolino. Res je bilo: okoli tisoč Nemcev je prišlo ponoči čez Vrh in se spustilo v Landar, srce Nadiške doline. Strah pred Nemci je vzpodbudil ne le razpršene partizane, ampak tudi starejše može, da so zgrabili za orožje in brez 'komande, brez reda, vsak na svojo roko tekli kot besni proti Landarju, da preženejo Nemce •— kakor da bi šlo za lov na zajce. Vsak si je izbral skalo, grm, zid okoli Landarja, da bo streljal na Nemce. 1
(1) Domovina pomeni v nadiškem narečju očetova hiša
Jaz pa sem se tresel od strahu, da bodo vse naše junake pobili, ker sem z visokega položaja zapazil, da v kavi opeke pod Landarjem in okoli Landarja mrgoli Nemcev.
Takoj sem poslal neko mladenko s kolesom, naj alarmira komando na Logu in naj ta prosi za pomoč tudi iz Kobarida. Na Logu so mirno spali, a ta novica jih je temeljito prebudila.
Točno ob sedmih se je zaslišal strel iznad Landarja in nato streljanje okoli in okoli. Nemci so iznenadeni mislili, da jih je obkolilo kdo ve koliko tisoč partizanov. Zabarikadirali so se v vasico in besno streljali na vse strani. Sumili so, da so jih domačini izdali, ter so kot besni tekali od hiše do hiše, pretepali ljudi, jih gnali na sredo vasi in postavljali ob zid, vse, tudi o-tročiče. Tudi duhovnika in njegovo sestro so močno pretepli in ju potisnili k zidu. Ljudje molijo in se pripravljajo na smrt, medtem pa se duhovnik pogumno prepira z nemškim komandantom in mu dokazuje, da nimajo žene in otroci nič pri tem in da so tudi ostali nedolžni, saj so bili vso noč pod nemško kontrolo. Po vsej dolini je grmelo streljanje vsakovrstnega orožja. Iz Marsina, Arbeča, Ronca prihajajo fantje in tudi stari možje, vsak si zbere svoj položaj in preži na Nemce ali strelja na slepo proti Landarju. Nekateri naši in več onih iz Ofijana so tekli na Vrh in pod Kragujenco, da bi preprečili, da bi Nemci ne prišli na pomoč onim v Landarju in našim
pod črto - pod črto
je z osimskim sporazumom — sicer pod pritiskom diplomatskih obveznosti — odpovedala ozemeljskim zahtevam do nekdanje cone »B«, je takoj izgubila svoje skrajno nacionalistično opredeljene volilce in ostala brez trdnejše volilne podlage. Napake so se potem vrstile kot jagode na rožnem vencu in za bližnje predčasne upravne volitve ne morejo v palači Diana v Trstu pričakovati nič dobrega. Kako drugače bi lahko bilo, da je KD že ob prihodu Italije leta 1954 ubrala pot odkritega in poštenega odnosa do slovenske manjšine in da je Slovencem takoj, že v prvem letu priznala upravičene zahteve, pa čeprav postopno. Tedanji voditelji stranke, ki je v tistih letih sama krojila usodo Trsta, pa so še naprej ravnali nespametno in krivično, sedanji pa — kolikor jih je o-stalo od tistih časov — plačujejo kazen za pomanjkanje bistrovidnosti in poštenosti.
To bi jim sicer mirne vesti tudi privoščili, da nismo obenem kaznovani tudi Slovenci, ker bomo deležni zakon-
ske zaščite (morda) 30 let prekasno. Zares drugače bi bilo, če bi bili dobili zaščitni zakon takrat, ko smo bili številčno krepkejši in smo še imeli kanček zaupanja v poštenost italijanske države.
Logačani so se pobratili s Repentaborom
Repentabor, 21. marca 1982 (Tanjug) — Predstavniki Repentabora, i-talijanskega mesteca tik ob jugoslo-vansko-italijanski meji, in člani delegacije občine Logatec, so včeraj na Repentaboru podpisali listino o pobratenju Logatca in tega italijanskega mesta, ki šteje 800 prebivalcev zvečine slovenskega rodu.
(Napake so v izvirniku)
Ljubljansko DELO je 23. marca objavilo zgoraj ponatisnjen dopis. Sam
po sebi ne zasluži posebnega komentarja, tolikšna je njegova pričevalna moč o površnosti, s katero osrednji slovenski dnevnik spremlja življenje manjšina. Me gre toliko za pravopisne napake in napačne oznake v tekstu, kot za žalostno ugotovitev, da tudi v Sloveniji ne znajo več ločevati med narodnostjo in državljanstvom, kar smo doslej lahko očitali samo Italijanom (če se omejimo na naše sosedstvo). Novica je torej odraz odnosa, ki ga ima današnji povprečni Slovenec v Sloveniji do manjšine. Marsikdo, ki ga z manjšinskega področja v Italiji zanese v osrednjo Slovenijo, mora vedno pogosteje razlagati mladim in tudi ne samo mladim Slovencem najbolj elementarne značilnosti naše stvarnosti in naše zgodovine. To velja tudi za nekatere, ki so že na uglednih mestih v raznih družbenopolitičnih organih. To se pravi, da se nam dogaja podobno kot nekaterim someščanom, ki se vračajo iz notranjosti Italije zaprepaščeni nad vprašanji, na katera morajo odgovarjati...
ljudem za hrbet. Tudi od tam gor se sliši streljanje. Tudi iz Polja pri Lipi in iz Petjaga se sliši streljanje in žvižganje 'krogel proti Landarju.
Tudi tam dol v Ažli je hudo streljanje in v smeri Dolenje Merse se dviga velik dim, znamenje velikega požara.
V Špetru so že drugi Nemci in streljajo s topovi proti Lipi in Petjagu.
Okoli devetih je pritekel osebno sam komisar z Loga, z brzostrelko na rami in za njim gruče partizanov in angleških ujetnikov. Postavijo se tam okoli Tarčeta, da bi zaustavili Nemce, če bi silili proti Podbonescu. Opoldne, medtem ko so iz Špetra letele granate na okolico, so si Nemci — v prepričanju, da se drugače ne bodo rešili —• na vse strani streljajoč odprli pot iz Landarja proti Bijačam. Od tam so se v varstvu granat vlekli proti Špetru, kjer so se združili z drugimi Nemci in še z onimi, ki so bili napadali Dolenjo Merso ter skušali vdreti v Špetrsko dolino. Vsi skupaj so se poraženi vrnili v Čedad. S seboj so peljali talce iz Landarja, Bijač, Špetra, Ažle in Merse. S seboj so peljali ranjence in mrtve. Pustili so le pobite mule.
ZGUBE NEMCEV
Ne ve se, koliko jih je bilo mrtvih in ranjenih — v Čedadu pravijo, da zelo mnogo; samo pri Dolenji Mersi, kjer so tudi nekatere hiše požgali, šestdeset. V Čedadu računajo na okoli dvesto mrtvih.
Partizanske izgube: enega mrtvega pod Kra-gujenco in drugega pri Sv. Kvirinu; le lahko ranjenih kakih deset.
Pri Bijačah so s puškinim kopitom ubili zelo mladega fantka, ki se je iz strahu skrival pred njimi. Tudi pri Petjagu so hladnokrvno ustrelili dva priletna moža, ki sta se vračala domov s hriba Sv. Kocjana, kamor sta bila šla na lov.
Naši junaški borci, zlasti starejši, so se ponosni vračali domov proti večeru in se bahali: ali ste videli, kako smo jih zapodili in s tako majhnimi izgubami. — Vsi pa smo v skrbeh, kaj bodo sedaj Nemci ukrenili, da bi se maščevali nad beneškimi Slovenci. Ob tej priliki sem ugotovil, kako uspešno se more bojevati proti tujcu domačin, ki brani svoj dom in pozna vsak grm, vsako luknjo.
Mnogo naših domačih partizanov ie — potem ko so pregnali Nemce ■— pod noč pohitelo za Kragujenco, da pomagajo neki laški brigadi Garibaldi, ki je odbijala napade Nemcev pri Ma-žerolah.
Že vsa goriška in videmska dežela je več ali manj pod kontrolo Nemcev in fašistov, le v Benečijo in zaledje niso še mogli vdreti vsled junaštva naših fantov.
Zakaj so Nemci mogli do Landarja, je razvidno iz tega, kar sem včeraj zabeležil: Nemce je nekdo opozoril na spor med partizani. Kdo? Med nami so nespreobrnjeni fašisti, ki komaj čakajo
takih primerov in podtalno sejejo ljuljko med partizane.
Nekega... gospoda iz Podbonesca so že ob šestih zjutraj videli pohajati po Ažli in Nemci mu niso nič hudega storili. Po kaj je tekel dol tako zgodaj, ko navadno spijo do osmih?
9.	oktobra 1943
TALCE IZPUSTIL!
Nemci so danes pustili domov talce, po prizadevanju prijatelja Slovencev, mons. Valentina Liva, dekana v Čedadu.
ZAKAJ TAKO?
Čudno, da partizanska komanda bolj upošteva in postavlja na odgovorna mesta razvajene fašiste in one, ki so bili na glasu, zapostavlja pa pridnejše in one, ki so bolj iz poštenih družin. Več poštenih in tudi bolj navdušenih se je odtegnilo od partizanov prav zaradi tega, ker jih je sram biti v družbi falotov, ki ljudi dobro poznajo!
10.	oktobra 1943
NAMERE NEMCEV
Nemci se jezijo, ker ne morejo prodreti v Na-diško dolino in si odpreti ceste v Kobarid, Tolmin, Trbiž. Landarski poraz jih je prepričal, da imajo opraviti z zelo trdo kostjo in da bo treba v večjem obsegu nad partizane. Iz Čedada prihajajo vesti, da so zlasti Mongoli in italijanski republikanci kar terorizirani pred partizani. Nocoj so Nemci prišli z artilerijo do Šenčurja ter od tam metali granate na razne kraje v našo in podutansko dolino.
12.	oktobra 1943
PARTIZANI SE PREMIKAJO
Partizani se premikajo, oziroma hodijo k Sv. Kvirinu ali na sosednji Karkoš: ne ve se, ali čakajo nemški napad ali pa sami nameravajo napasti Čedad. Žal se partizanske vrste redčijo: primanjkuje jim orožja in živeža ravno sedaj, ko se nevarnost in potrebe večajo.
13.	oktobra 1943
NEMCI BOMBARDIRAJO LOG IN PODVARŠČ
Že zjutraj so začeli grmeti nad našimi vasmi črni aeropiani. Počasi so se vlačili nad vasmi in nekaj iskali. Nihče ni šel delat: vsi smo zrli ae-roplane in čakali, kaj nameravajo. Šele popoldne so izdali svoje namene. Lepo po vrsti so se vlačili po dolini, ko pa so prišli na Log, so spuščali dol težke bombe. Vsa dolina se je tresla, nad Logom se je dvigal gost težak dim, ki je zapiral dolino. Skozi dve uri so se aeropiani povračali in metali vedno večje bombe. Tudi po sosednjih vaseh so se hiše tresle in šipe so se razletava-le. Ljudje so prestrašeni in si iščejo zavetišča po jamah. Računali smo, da ne bo na Logu in Podvaršču več žive duše in da bo vse v razvalinah. Ko je bombardiranje postajalo redkejše,
smo možje in fantje šli previdno na Log in Pod-varšč, da bi rešili ljudi iz razvalin. Pogled na ti dve vasi je bil strašen: videli smo nekatere hleve in hiše popolnoma porušene, vse strehe in okna razbita in zidove razpokane, vse poti zasute z materialom. Prijeli smo se za glave, ker smo mislili, da so vsi domačini pod razvalinami. Na razvalinah smo najprej zagledali duhovnika in zdravnika. Ko je popolnoma jenjala peklenska muzika, so začeli prihajati od vseh strani, od sosednjih potokov in dol s hriba, domačini, ki so iskali drug drugega.
Ugotovili smo, da nihče ne manjka in da sta samo dve ženski ranjeni. Terorizirani domačini pripisujejo to čudežu, saj so bili — ko so padle prve bombe — še vsi v vasi, in ko so bežali, so bili obsipani od kamenja in opeke, ki je frčala na vse strani. Tudi partizanska komanda, zaradi katere so bombardirali, se je pravočasno rešila. Po hišah je žalostno, pohištvo je po tleh in luknje zijajo v strehah. Žene in otroci se ne dajo potolažiti; postelje in odeje ter živež vlačijo tja k potokom in v hrib ter se boje, da bodo ponoči zopet bombardirali. Nekateri nakladajo na vozove pohištvo in živež in se selijo k sorodnikom in dobrim ljudem. Opazili so, da so se nekateri bombniki vlekli čez Mijo in prišla je že novica, da so bombardirali tudi Kobarid in sosednje vasi.
14.	oktobra 1943
ZOPET BOMBARDIRANJE
Včerajšnji dogodki so nas opozorili, da bomo naš odpor proti Nemcem drago plačali. Prepričani smo, da se bodo Nemci maščevali s tem, da bodo vse porušili in vse zažgali. Za nas je torej nastal problem, kako rešiti otroke in žene, ki si ne morejo pomagati v hribe. Že zgodaj danes sem z vidnejšimi možmi pregledal kraje pri strugi Nadiže. Ugotovili smo, da bi v primeru potrebe vsa vas našla varno zavetišče po naravnih jamah, tudi pred največjimi bombami. Obvestili smo ljudi in jih pozvali, naj se zatečejo v te jame, brž ko bodo slišali brnenje aeroplanov.
Okoli enajstih so se že oglasili bombniki. Prihajali so izza Vrha in se eden za drugim počasi vlekli čez Hlasto v smeri proti Srednjemu, od koder smo slišali eksplozije bomb; nato so se hitro vračali nad Sv. Kocjanom in nad Ofijanom zopet izginili v smeri proti Vidnu. To je trajalo do poldne in pol.
Naši ljudje so bili vsi po znanih zavetiščih, le duhovnik in druga oseba sta varovala vas. Ob dveh popoldne so se ljudje vrnili v vas kuhat kosilo. Vrli podboneški zdravnik, edini, ki je ostal v Benečiji, je pohitel z avtom v šentlenarsko dolino, da bi bil na razpolago ondotnim bombardi-rancem. Ko se je vrnil, mi je povedal, da sta bila bombardirana Podsrednje in Zamir. Ubiti sta bili samo dve stari ženski, zgorele so nekatere hiše, nekatere so bile pa porušene.
(se nadaljuje)
Še huje kot
votel sod...
Petdesetletnik si je z marljivim delom ustvaril lepo posestvo, udoben dom, družino. Veliko časa in tudi zdravja, saj je delal v petek in svetek, je uporabil za to res veliko storitev.
Danes ima lep dom, družino, nima pa več miru. Vse domače sta popolnoma zasegla radio in televizija. Za branje česarkoli (kaj šele dobre knjige!) niso nikoli našli in ne najdejo ustreznega časa. Nikoli niso čutili potrebe, tako so se vsaj vedno izražali, po iskanju resnice, iskanju lastne podobe, želji po duhovni rasti.
Včasih so ljudje brali knjige ob goreči trski, sveči ali petrolejki, čeprav so bili še tako izmučeni od težaškega dela.
Danes pa žal mnogi le z odporom berejo kakšno resnejše delo kljub električni razsvetljavi, zadostni spočitosti in udobnemu stanovanju.
Naš petdesetletnik bi se res težko znašel pri izbiranju knjige, saj — kot je sam izjavil — ni v svojem življenju prebral niti ene same knjige. Pa tudi sicer ga ni bilo nikoli videti, da bi vsaj prelistal kak list. Tako kot on je mnogo ljudi, naših ljudi, ki so se odvadili misliti in postali ustrezna igrača vseh, ki se znajo z njimi igrati, igrati tudi s pomočjo lahkotnih ničvrednih slikanic. Moč lepe pisane besede je zanje le brneč zvon ali prazen sod...
Našemu junaku moči pojemajo. Kljub petdesetim letom se, potem ko je srečno poročil sina in hčer in obema zgradil nov dom, počuti že starega. Nič več se ne priganja z delom; zvečer se rad ustavi pred televizijo, a tudi ta ga je pričela naveličati. Iz dolgočasja je segel po dnevniku in revialnem časopisju, vendar tudi to mu ne da pravega zadoščenja. Pri študiju je pristal tam nekje pri tretji osnovni in od takrat se ni nikoli niti od daleč potrudil, da bi si »razširjal obzorje«. Tako je danes prikrajšan za zdravje — telesno in duševno — in je dvakrat starec, pa čeprav na višku človekovega ustvarjanja. Res, še huje kot prazen sod!
Ali bi mu hotel biti podoben tudi ti?
A. M.
STRAH
PRED
ŽEGNOM
V našem ljudskem izražanju je žegem vse, kar je blagoslovljeno. Na praznik sv. Štefana blagoslovijo sol, na šentjanževo vino, za Tri kralje vodo, na svečnico sveče, na dan sv. Blaža delijo v cerkvi blagoslov svetega Blaža proti boleznim grla, na pepelnico dele v cerkvah blagoslovljen pepel, da se spomnimo minljivosti tega sveta in našega življenja, na cvetno ali oljčno nedeljo je blagoslov oljk, za veliko noč blagoslov jedil itd. Na Primorskem pa žegen pomeni tudi pokopališče še izza prve svetovne vojne.
Na cvetno ali oljčno nedeljo nosimo k blagoslovu oljke, prvo pomladansko cvetje in zelenje. Oljčnih vejic in šopkov prvega pomladanskega cvetja meščanov pa ne moremo primerjati z lepimi butarami na podeželju. V krajih, kjer oljka ne raste, pripravijo za cvetno nedeljo za blagoslov posebne butare iz bršljana, zimzelena, božjega drevca (bodičevja). Pokojni slovenski slikar Maksim Gaspari je znan po svojih ilustracijah ljudskih običajev. Zelo lepo je naslikal fantiče, ko hite s pisanimi butarami v cerkev k blagoslovu.
Takoj po pustnem veselju se fantiči poprimejo priprav za butare. Vse priprave so tajne, saj se hočejo fantje postaviti, kateri bo imel lepšo in večjo butaro. Za veliko butaro je potrebnih precej priprav. Treba je pripraviti močan držaj, iz enoletnih vrbovih ali še boljše iz leskovih šib. Če hočemo veliko in dolgo butaro, je treba nosilni ročaj ali steblo podaljšati tako, da vežejo šibe in jih podaljšujejo. Tako lahko pripravijo tudi do štiri in šest metrov dolgo butaro, ki pa je ne morejo nositi pokoncu, temveč jo nosijo fantje vodoravno na ramah. Na koncu držaja je butara. Zelenje vse vrste, že cvetoči dren, raznobarvni trakovi, pa tudi jabolka in pomaranče ne manjkajo med zelenjem. V cerkvi butare naslonijo ob stene ali ob prižnico, da celo duhovnika, ki ta dan bere Gospodovo trpljenje popolnoma zakrijejo. Mežnar pa mora lestence razdreti, sicer bi jih razbili z butarami. Posebno velike butare naslonijo kar na zunanje stene, saj duhovnik v procesiji obide tudi zunanjo stran cerkve in blagoslovi velike butare, s ka-
Maksim Gaspari: Butare
terimi ne morejo v cerkev, kjer jih ni mogoče postaviti pokonci.
Brž ko mine maša in blagoslov, se cerkev izprazni. Fantje tečejo naravnost domov. Manjše butare mečejo doma preko streh, da bi bile hiše varne pred ognjem in strelo. Iz leskovih šib pa napravijo križce in jih posadijo po njivah, vinogradih s prošnjo za dobro letino. Naglica, ko fantje hite z butarami iz cerkve, je tolikšna, da marsikoga oplazijo, če se pravočasno ne u-makne. Posebno zanimiv je pogled na velike butare, ki jih nosijo fantje na ramah vodoravno. Podobne so srednjeveškim vojakom in kmečkim upornikom, ki so s težkimi debli na ramah butali ob mestna in grajska vrata, da bi si priborili prosto pot.
Vsaka slovenska pokrajina ima o veliki noči svoje običaje. Cvetna nedelja je uvod v veliki teden.
Da so butare cvetne nedelje nekaj posebnega in slovenskega nam potrjuje pisec Celjske kronike Ignacij Orožen. Ta je zapisal pred več kot sto leti:
»1797 9. aprila, ravno na cvetno nedeljo, so pervi Francozi Bonapartove armade iz Lublane v Cele došli. Bilo jih je pa tako malo, da so se oni pred kmeti zbali, ki so svoje oljke iz cerkve domu nesli...«
Junaški Francozi, ki so ustrahovali skoraj vso Evropo, so se ustrašili preprostih, a blagoslovljenih slovenskih butar.
M. Š.
Hladnik, Kaznenik, Kotnik, Krajnik, Krasnik, Mešnik, Močilnik, Močnik, Olenik, Paternik/Peternik, Perdov-nik, Podgornik, Podlipnik, Pogačnik, Poliznik, Prapotnik, Praprotnik, Ravnik, Rupnik, Skavnik, Srednik, Savnik?, Škodnik?, Trušnik?, Tschabuschnig, Zadnik, Zaffnik?, Zaplotnik, Zavrtanik, Zornik, Železnik.
-ok
Po Bajcu (I, § 138) je pripona -ok < -ok7 redka in neproduktivna. Redki priimki, ki jih lahko navajam, so zvečine še potrebni prepričljive razlage in jih zato ni moč stvarno navezati na to pripono.
Eodocco?, Malok, Širok.
-I
Podobno kakor pri -elj (prim.!) nanizam tu vse, kar se končuje na -Z, po hiperkorekturi na -Zj, bodisi da gre za participialne priimke (na pr. Zadel, Žaletel, Zavadlal) ali za tuj formant. Zaradi pogostnega prehoda -Z > -u in pogostnih pisnih dublet nanizam tu tudi oblike na -u. Pri priimkih na -elj, -l in -u je računati na raznovrstne interference.
Cendou, Čibeu, Daneu, Grdol, Gusola?, Kobal/Kobau, Kofol, Komel, Kosovel, Marseu, Mičeu, Mihalj, Mischou, Moreu, Sosol/Sossou, Zadel(j), Zaletel, Zavadlal/Zavadlav, Borgii, Obinu, Petcii.
-an
Sl. obrazilo -an je nastalo iz -an7, v redkih primerih iz -an6. Pomeni osebo, ki je zanjo značilen pomen simplek-sa ... Osebna imena kakor Bojan, Milan niso iz sl. starine, marveč so mlade izposojenke razen v priimkih. (Bajec I, § 69) Ne zamenjaj s tem formantom narečni -an < -on. Dalje so tu navedeni trpnopretekli deležniki glagolov V. vrste (npr. Predan/Prodan). V drugih primerih imamo brez dvoma opraviti z romanskim formantom lat. -anus > it. -ano > ven./fr. -an (prim. De Felice, str. 313). Možni so drugačen izvor, analogični vplivi, interference in druge razlage.
Belan, Bressan, Brežan, Cjan?, Dobran, Dugan, Fabjan, Flaiban/Flajpan, Furlan, Ghersani, Gubana, Hoban, Kocjan, Krestan, Kristan, Križan, Krpan, Krševan, Ku-lavan, Kušlan, Leban, Lestan, Lukan, Malalan?, Milovan, Ojan, Padovan, Paravan, Pegan, Pipan, Pojan?, Predan/Prodan, Smoljan, Soban, Suban, Sussan, Se-stan, Tuchtan, Uran?, Urban, Urdan, Vilfan, Zgrban, Zuljan, Zupan.
-jan
pomeni prebivalca kakega kraja ali osebo po nje rodu... Je še danes zelo produktivna pripona. (Bajec I, § 70)
Berghanian, Bittinan/Bitnjan*, Clagnan?, Gorjan, Kli-njon?, Lubiana, Moderjan, Roseano, Selan, Uljan.
-man
Splošno slovanskega obrazila -man ni. Res je sicer, da ga nahajamo tudi v drugih slovanskih jezikih, a različnega pomena in različnega izvora. (Bajec I, § 90) Petar Skok domneva, da se je formant -man lahko razvil v hrvaščini in slovenščini iz osebnih imen (Tri etimologije, Časopis za sl. jezik, književnost in zgodovino IV). O sl. priimkih na -man je obširno pisal Franc Jakopin v študiji, citirani v Bibliografiji. Mnogo je med njimi imen nem. porekla in v njih imamo opraviti z nem. -mann.
Arman, Autman, Ažman, Jerman, Jurman, Kocman, Kolman, Križman, Oman, Radman, Ražman/Ražman, Resman, Rosman, Thomann.
"011
<	-6n7 je rabilo zlasti za tvorbo pridevnikov. (Bajec I, § 61) Narečno nastopa -an.
Černo, Gruden, Juren, Ličen, Majcen, Majhen, Prazan, Prešeren, Resen, Testen?
-in
Slovensko obrazilo -in je po izvoru dokaj pisano, saj ustreza primarnemu formantu -in7, sekundarnemu -in7, sufiksu -yn7. V nekaterih primerih imamo opraviti s substantiviziranimi adjektivi (bogatin), večkrat prav gotovo tudi z it. -ino (fantin) ali nem. -in (rdblin, solin). (Bajec I, § 76)
Barbarino*?, Blankin, Blažin, Bogatin, Boškin, Budin, Buzin, Cesarino?, Culino, Čehovin, Čušin, Godovini?, Gorjanin, Gregorin, Gulin, Guštin, Hrvatin**, Iacumin, Jakin, Jakulin, Kacin, Kalin, Kosmačin, Kravin, Kuštrin, Kutin, Kuzmin, Markolin, Marvin, Muchino, Mu-sin, Perin, Pestrin, Pettarin, Pusin, Querin, Rukin, Sancin?, Sagualini?, Saurin, Scopini?, Scuderin, Selo-vin, Sterpin, Stilin, Štucin, Szulin, Škapin, Terpin, To-masino, Ustin, Vancin, Vardin, Venturini, Vižintin, Zgubin, Zussini.
ons
Obrazilo -on je v slovanskih jezikih silno redko, povsod nastopa menda samo v tujkah ... Zatorej bo upravičeno gledati tudi v sl. besedah ali naravnost izposojenke kakor pikon, kujon ali vsaj it. obrazilo -one, cepljeno na sl. deblo. V tej domnevi nas podpira tudi pomen velikega, nerodnega in zato zaničevanega, ki je skupen tako it. kakor sl. obrazilu. (Bajec I, § 73)
Bavcon**, Bordon, Brescon, Carloni, Gujon, Košon, Maglion, Mažgon, Musicon, Naidon, Pagon, Passon, Pelicon, Perkon, Pikon, Prijon, Terčon, Tomason, Tosoni, Vrčon, Žigon.
-ko
<	-7ko: sem sodijo zlasti hipokoristika. (Bajec I, § 167)
Ačko, Benko, Bojko, Bolko, Brajko**, Janko, Jenko, Jonko, Jurko, Pečenko, Penko, Perko, Sulko, Tanko, Trinko, Zelko.
-ar
Sl. pripona -ar je naslednica psla. pripone -ar7 in je zagotovo prisotna v priimkih iz apelativov, ki so nastali že v psla. dobi, zakaj »vsa slovanska obrazila s karakterističnim konsonantom -r- so že v psla. dobi netvorna, tudi ne moremo razbrati pomena, ki so ga dajala« (Bajec I, § 35). S sl. -ar psla. izvora je pozneje sovpadla pripona -ar’6 < stvn. -ari < lat. -arius: »verjetno smo tudi Slovenci sprejeli tuje obrazilo -ar hkrati s tujo besedo, toda kmalu ga je začel jezik pripenjati na domače osnove. Obrazilo pomeni osebe glede na njih delo, to se pravi, izglagolske tvorbe so nomina agentis, izi-menske pa povedo, s čim je oseba zaposlena ali v zvezi.« (Bajec I, § 36)
Pri priimkih označuje tudi poreklo.
Anžlovar, Baučar, Bekar, Bloker, Bogar, Bravničar, Brezigar, Car, Cesar, Cimbaro?, Čotar, Devinar, Dolhar, Gosar, Gravnar, Graunar, Gruntar, Humar**, Jazbar, Jončar, Kamenar, Kamunjar, Kavcar, Klavžar, Kočevar, Komar, Košar, Kramar, Kuhar, Kumar, Kuščar, Lazar, Likar, Lokar, Lončar, Mlakar, Molaro, Monkar?,
Pajntar, Pecikar, Pečar, Pepejuhar, Pintar, Plesničar, Požar, Puhar, Puntar, Pušnar, Rakar, Raspar, Rutar, Scuntaro, Sitar, Škrinjar, Smrekar, Stopar, Strgar, Špehar, Stekar, Tavčar, Tolar, Toplikar, Trlikar, Trojar, Tronkar, Ugomari, Vidmar, Vilhar, Vretenar, Zamar, Zampar, Žbogar, Zidar, Žnidar.
-er
Sl. pripona -er < -er7 in -er6 (Bajec I, § 30) je redka, še redkejša je pripona -er < eri, -erB (Bajec, I, § 31); pri večini sl. priimkov imamo opraviti z nem. -er (številni so med njimi priimki nemškega izvora, včasih zgodaj sprejetih in zato spremenjenih v zapisu in izreki), redkeje z it.-fr. -er(o) iz lat. -erius. Močne so interference s formantom -ar in to v obe smeri. V preteklosti so eno in drugo radi popravljali, da so kak priimek ponemčili ali poslovenili.
Baučer, Beuzer, Ceiner, Cuder, Drašler, Gravner/Grau-ner, Grudner, Iaucer, Kozler, Krainer, Krajcer, Kraner, Kruder, Lendaver, Lister, Lipizer, Lozer, Plozzer, Rai-teri, Rener, Vesnaver, Vidičer, Weber, Winkler, Zanier, Zomer, Zuber.
-inger
je nem. patronimičen formant. Tukajšnja kazistika je preskromna, da bi mogel ugotoviti, ali se je cepil na kako sl. osnovo oz. ali je prišlo do križanja in vplivov z drugimi formanti.
Belingar?, Maizinger.
-ir
< -yr’6. (Bajec I, § 32) Ta sl. pripona pristopi k sl. osnovi v primeru Skočir, k tujki v priimku Oštir, v primeru Kančelir pa nadomesti it.-ven. formant -ier(o) iz lat. -arius. (De Felice, str. 323).
-or, -ora
Pripona -or < -or7, -ot6 in pripona -ora: Bajec I, § 33. Klavora, Mramor?, Namor, Pahor.
-US
Upoštevati je romansko poreklo (prim. De Felice, str. 330 -usso, -us), morda nemško in zapis sl. -uš, -už.
Balus, Campus, lacus, Kemius, Merus, Trampuš.
-t
se dosti uporablja pri trpnih deležnikih, vrstilnih štev-nikih in namenilnikih, za samostalnike pa ni več tvorna. (Bajec I, § 95)
Obit?, Okret?
-at(i)
poleg prejšnje možnosti pride v poštev romanski for-mant -ato, narečno -at (De Felice, str. 316).
Cukjati, Ferlat, Kemiat, Perat.
-et
je romanska manjšalnica, prim. De Felice, str. 322, -etto, narečno -et.
Copetti*?, Čemet, Gergolet, Paletti*?, Scufet.
-ot
Redki sl. samostalniki na -ot so vsi ž. spola, edinole srobot je m. in ž. spola. Edini priimek s sl. formantom -ot < -ot6 (Bajec I, § 103) je Srebot.
V večji meri je računati z romanskim formantom it.- -btto, narečno in fr. -ot (De Felice, str. 328) pri priimkih Bortolotti*, Koglot, Modotto*. Priimka Ožbot, Per-tot (gl. Pertout/Pertolt) sta sl. izid germanskega atn.; Sabot je bržkone tujega izvora, Skarabot je furlanski apelativ, Naistoth je tudi videti tujega izvora.
-OSÍ
< -ost6 tvori abstrakta, ponajveč iz pridevnikov. (Bajec I, § 120) O prisotnosti psla. pripone -st6 v onoma-stiki, prim. PN, str. 10.
Milost.
-lit
»caratteristico, con valore fondamentalmente diminutivo, ma anche étnico e di mestiere del Friuli-Venezia Giulia (anche nelle varianti -lif e -uto)«: De Felice, str. 331. V naših primerih gre predvsem za priimke fr. porekla.
Faidutti*, Kandut(h), Lemut?, Margutti, Nanut, Simo-nut, Turcutto, Vizzutti?, Zorzutti.
-OV
je splošnoslovanski formant svojilnih pridevnikov, malo rabljen v slovenski onomastiki. Edini tukajšnji primer Lapov kaže torej na tuje poreklo.
-až, -ož, -už, -oža, -uža
Te pripone so redke v sl. besedah in pogostoma so prilagoditev tujih formantov. (Bajec I, § 211)
Bavdaž**, Bratuž, Kaluža, Maraž, Merkuža, Mikluž, Mi-kuluš, Mikuž, Pinož(a).
-ež
< -egjo. (Bajec I, § 212) Izvedenke iz pridevnikov so substantivizacije, pomenijo torej osebo z lastnostjo, ki jo izraža pridevnik. (Bajec I, § 214) Formant pristopa »tudi na samostalniške osnove, včasih z večalnim pomenom.« (Bajec I, § 213) V tem pogledu je zanimivo primerjati izposojenke na -s (... Tomaž, Matjaž, papež) (Bajec I, § 211)
Debellis, Goles, Janeš, Klimeš, Medveš, Papež.
• N/
-IZ
Ne najdem mu razlage. Edini tukajšnji primer je Poniž.
	-OŽ,
gl. -až	
	-UŽ
gl. -až	
Zloženke
Določilne zloženke (Bajec III, § 49): Novosel, Ostrouška, Slataper.
Glagolske zloženke (Bajec III, § 64-75): Konjedic, Kosovel, Krčivoj?, Medved, Mesvet, Mismas?, Mizerit, Se-nosek, Vivoda, Vodopivec; iz romanskega območja: Sco-laborsa, Spazzapan.
Prenominalna predpona (Bajec IV, str. 30-31): Podoreh.
:k
Priimki ki so prvotno apelativi, etnonimi, toponimi in ne spadajo v imenike po formantih, ali so tujega porekla ali jim ne znam določiti porekla, zaradi preglednosti sledijo v slednjem seznamu.
Bajs, Ban, Bec, Beltrame, Besek, Bombardier, Bregant, Buhem, Caharija, Cej, Cont, Cormons, Cuffolo, Culetto, Čargo, Čeh, Čok, Črv, Čuk, Čus, Delar, Del Medico, De Valentino, Di Battista, Di Lenardo, Di Marco, Desint/ Disint, Domeniš, Dorbolo, Dorlico, Drasch, Droli, Duga-
ro, Duš, Foladore, Frank, Franz, Gasparo, Golob, Gorjup, Gos, Grah, Gril, Hrast, Hrvat, Ivan, Jajca, Jakob, Jarah, Jelen, Jeram, Jereb, Job, Jordan, Jug, Juri, Just, Kavs, Keber, Kern, Klum, Knez, Koder, Kompare, Koren, Kos, Kostnapfel, Kozel, Kraus, Kren, Kreš, Krt, Kručil, Kuk, Kuralt, Kuret, Kvas, Lah, Lango, Lendaro, Lenhart, Leverech, Lipanje, Lojk, Longhino, Lovo, Lu-cigraj, Macor, Madrassi, Madrussi, Magajna, Manzini, Marchiol, Marega, Martinuč, Melsa, Metlika, Micottis, Missio, Mrak, Mrau, Oblak, Orel, Ožbat, Pascolo, Pel-(l)izzo, Pertout/Pertovt, Pez, Picech, Pisk, Pividor, Plos, Pocecco, Poduie, Pohar, Pohlen, Polh, Primas, Puc, Quendolo, Raiz, Ražam, Rep, Resch, Rous, Salamant, Salež, Scolz, Scoz, Scuor, Sel, Senabor, Senci, Senic, Sever, Sich, Simonitti, Sirk, Skok, Slanisca, Smach, Smet, Sok, Sokol, Sore, Sovdat, Spazzali, Staiz, Staram, Sturi, Sussing, Šček, Škof, Škrk, Skrl, Skrt, Spanjud, Štrk, Sturm, Taic, Tedoldi, Tercimont, Terkuč, Tri-butsch, Trost, Tul, Turk, Vadnjal, Valent, Vanz, Vatri, Vencelj, Veneto, Venuti, Verch, Verginella, Vesel, Ves-naver, Volk, Vrh, Zdravlje, Žiri, Ziz, Zoff, Zorn, Žerjav, Zgur, Žival, Žižmond.
Pavle Merku:
SLOVENSKI PRIIMKI NA ZAHODNI MEJI.
Izdala Mladika - Trst 1982. Natisnila tiskarna Graphart v Trstu. Študija je izhajala kot priloga Mladike od januarja 1980 do aprila 1982.
Problem kadrov Šp®^
V današnjem športnem kotičku se mislim dlje zaustaviti pri perečem vprašanju velikega pomanjkanja ustreznih strokovnih moči v naši zamejski telesni kulturi. Dejstvo je namreč, da v naših osnovnih organizacijah, to je v klubih, močno primanjkujejo kompetentni trenerji, pravi športni pedagogi.
Pravzaprav na prvi pogled lahko taka trditev izzveni povsem protislovno: ali ni mogoče res, da imamo v naši sredi že celo kopico državnih prvakov, igralcev in ekip, ki so se z doseženimi rezultati v športni areni prerinili v sam italijanski športni vrh? Ali ni mogoče res, da je naša telesna kultura močno številčno prerasla vse ostale mladinske dejavnosti in se nesporno usidrala na prvo mesto? Nekdo je vendarle moral te ljudi voditi in jih pravilno usmerjati na poti k uspehom!
Res je! Na prvi pogled je stvar protislovna. Toda dovolj je, da se nekoliko zagrizemo v tehtnejšo analizo obstoječega stanja in že je na dlani, da resnično ni vse zlato, to, kar se sveti. Dokaj verodostojni podatek o delovanju naših društev govori, da v krogu naših klubov — na Tržaškem im Goriškem —■ na športnem prizorišču operira približno 130 bolj ali manj strokovno podkovanih entuziastov-trenerjev. Na njihovih ramenih sloni vse delovanje in sploh celotni vzpon naše telesne kulture. Vendar je ta dejavnost predvsem v zadnjih letih prerasla ozke meje nekega skromnega obstoja, se močno razbohotila in danes dejansko z razpoložljivimi močmi nismo več kas tej nesluteni ekspanziji privržencev športa in športne rekreacije.
Časi so se spremenili: za samo dobro voljo in improvizacijo ni več prostora. Danes zahteva vsaka dejavnost — tudi športna —, če stremi za uspešnostjo, celega človeka, dobro pripravo,
predvsem pa jasne in dolgoročne programe. Žal ni več mogoče, da bi trener, sicer z veliko mero navdušenja, lahko skrbel praktično za vse: od administracije, do vzpodbujanja in do treninga.
In prav v tem se danes pojavljajo prvi, zelo težki trenutki pri skorajda vseh naših organizacijah: kako rešiti problem, kako nadaljevati u-spešno našo pot? Nekatera društva so ta gordij-ski vozel hitro rešila. Iz zagate so se zvlekla s tem, da so k sodelovanju povabila strofeovnjake iz matične domovine. In tako imamo v naši športni sredi danes že lepo število trenerjev — tudi vrhunskih —, ki na najrazličnejših področjih opravljajo trenerski pose! in tako napolnjujejo vrzeli, ki nastajajo ob pomanjkanju našega, domačega strokovnega kadra.
Seveda pa je jasno, da je taka rešitev, vsaj po mojem, lahko le začasna. Strokovnjaki, ki prihajajo v zamejstvo iz matične Slovenije ali od drugod, so pri nas, razen redkih izjem, povečini le za kratko delovno dobo; povečini le nekaj let. Ko odidejo, zapustijo za sabo še večjo praznino, kot je bila prej. Takrat namreč društvo ne najde več nikogar, ki bi lahko nadomestil odhajajočega trenerja, ker so vodstva klubov v večini primerov v vsem tem času sladko spala in se preveč dolgo zibala ob dejstvu, da zaenkrat vse dobro teče.
Prav gotovo pa smo ob takem koraku, ko najamemo trenerja »od zunaj«, v veliki kontradikciji: vemo, da vsak tak trener ne dela za »narodov blagor«, ampak da, nasprotno, ogromno stane. Kako je torej s tarnanjem, da vsem našim društvom stalno grozi finančni polom?
Kaj torej narediti? Mislim, da sloni rešitev problema na društvih samih. Z brezbrižnostjo, brez iniciativ, s preveliko zamaknjenostjo v trenutno uspešnost lastnega kluba ne bomo prišli daleč. Dejstvo je namreč, da v programih naših društev skorajda ni videti načrtnega pošiljanja mladih moči na razne seminarje in strokovne tečaje. Resnično ne opažam velikega prepričevanja mladih rodov, naj se posvetijo trenerski karieri. Seveda ta trditev ne velja v absolutnem: tu in tam le dobiš kako izjemo, vendar je vse to še vedno preskromno in premalo poudarjeno. Vse premalo naših maturantov se zadnje čase odloča za študij na kaki visoki šoli za telesno kulturo, mogoče, prav zaradi prešibke propagande. In vendar je delo z mladimi prijetno, čeprav težavno.
Za tak položaj smo torej resnično sami krivi: skrajni čas je že, da se napak zavemo ter z dobro, skupno akcijo vseh društev in organizacije začnemo programsko reševati in odpravljati tudi ta problem.
IVAN PETERLIN
MARIJA BESEDNJAK
A. Stalla
j on torzij m
Javlja se
izredni poročevalec iz Ljubljane
Pred tremi leti sem se plaho prikazala v Ljubljani, da bi svojo pomanjkljivo modrost izpopolnila z novo učenostjo. Sprva sem to ozko povezovala s študijem, kmalu se mi je pa posvetilo, da bom mnogo zanimivega slišala in videla tudi izven učilnic na fakulteti. Tak vir neuradnega učenja je tudi študentski dom, kjer stanujem. Danes se vrnem s fakultete, pa se na vratih bloka zaletim v črnca; naslednji dan srečam na stopnišču Kitajca; spet drugič me na hodniku vljudno pozdravi Indijec; na zabavi pa skupina fantov ob harmoniki poje pesmi južnih narodov in mojstrsko pleše kolo. Od teh utrinkov do ugotovitve, da se v Ljubljani zaradi študija zbere cela Jugoslavija in celo ves svet v malem, pot ni bila dolga. Sledila je radovednost, kako priti do teh ljudi in malo poizvedeti o njih. To radovednost sem na skrivnem gojila do takrat, ko sem preko dolge verige znancev prišla do nekaj zanimivih oseb iz skupin neslovenskih študentov. Ko sem se prosto pogovarjala z njimi, sem kljub težavam v razumevanju in govorjenju srbohrvaščine ¡dobila potrdilo o svoji upravičeni radovednosti do njih. Zato sem se odločila, da bo iz teh pogovorov nastala napisana sled, ki jo bo še kdo lahko povohal.
Prvo žrtev sem si izbrala, ko sem videla v vratarnici bloka samevati enega izmed zgoraj navedenih primerkov. S toplo kavico, ki mu je dobro dela med samotnim dežuranjem, sem ga omehčala, da je privolil na mojo prošnjo za intervju in že sem ustrelila prvo vprašanje:
Kdo si in kje si drsal šolske klopi, preden si se prikazal v Ljubljani?
Ime mi je Aleksandar Stralla, za prijatelje Aleko. Doma sem iz Makedonije, iz mesta Bitola. Po osnovni šoli sem obiskoval gimnazijo ke-mij sko-biološke in matematično-fizične usmeritve v Bitoli. Obiskoval sem oddelek s kemij-sko-biološko usmeritvijo. Po maturi na gimnaziji mi je bilo odprtih mnogo poti, lahko bi se vpisal na katerokoli fakulteto kljub točni usmeritvi dotedanjega študija.
Za kaj si se pa odločil?
Že od vsega začetka sem računal na vpis na farmacijo. Ker pa nisem izpolnjeval vseh pogojev za vpis na to fakulteto na skopski univerzi, sem se odločil za biologijo. V kratkem je pa moja želja po študiju farmacije prevladala nad objektivnimi težavami in ¡sem se odločil, da pridem v Ljubljano na farmacijo. Tu namreč ni posebnih pogojev za vpis in so življenjski ter študijski pogoji boljši.
Kaj pa finance? Kako se preživljaš?
Štipendije nimam, zato me v glavnem denarno podpirajo starši. Sam si pa pomagam z delom preko Študentskega servisa.
Kaj je Študentski servis?
To je organizacija v sklopu Študentskega centra, ki ureja občasno delo študentov. Študentje delamo po urah, ko imamo čas. Tako si v nekaj dneh prislužimo toliko denarja, da se za nekaj časa lahko preživljamo in redno študiramo.
Kaj so pa doma rekli ob tej tvoji odločitvi, tudi zaradi finančnega problema?
Glede tega doma ni bilo problemov. Tudi finančnih ne, ker je oče kikurg, mama farmacevtka. Tako da jima finansiranje mojega študija daleč od doma ni problem.
Si prišel sam iz svojega kraja?
Iz Bitole nas je prišla cela skupina študentov, tudi na druge fakultete. Mogoče mi je tudi to olajšalo odločitev za študij daleč od doma, ker sem vedel, da bom lahko imel ob sebi nekaj znancev iz rodnega kraja.
Marsikaj si mi povedal o pogojih in problemih v zvezi s prihodom v Ljubljano, zdaj se pa lotiva tvoje fakultete, opiši malo svojo smer študija.
Točen naslov moje fakultete je FNT - Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo. Študij na tej fakulteti traja štiri leta in ob koncu študija
dobi študent naslov inženirja farmacije. Glavni predmeti, s katerimi se ukvarjamo so: kemija, farmacevtska tehnologija, biokemija in podobni strokovni predmeti. Po tej fakulteti je možna zaposlitev v lekarni ali v tovarni zdravil.
To so kar zahtevne zadeve. Ali si prej že znal kaj slovenščine?
Na začetku študija sploh nisem znal slovenskega jezika in je bilo res hudo. Moral sem zavihati rokave in z dobro voljo in vztrajnim delom sem zdaj za silo premagal začetne težave.
Kje si najbolj čutil težave zaradi jezika?
Jezikovne težave so se pokazale predvsem pri predavanjih v slovenščini in pri učenju iz slovenskih knjig. Ker je pa mnogo naših strokovnih knjig v srbohrvaščini, sem si pomagal s temi.
Kaj pa izpiti?
Tudi pri izpitih lahko odgovarjam v srbohrvaščini, če je profesor toliko razumevajoč in to sprejme.
Kaj pa tvoji rojaki, so jih tudi pestile take težave?
Tudi ostali Makedonci so imeli podobne težave. Nekateri so celo opustili študij in se vrnili domov. Mi, ki srno ostali, pa kolikor toliko redno študiramo.
V študentovsko življenje spada tudi občasen povratek domov. Ti imaš očitno daljšo pot do doma kot drugi študentje, ki so lahko doma vsak vikend. Kako rešuješ ta problem?
Med študijsko dobo v Ljubljani grem redkokdaj domov. Povprečno je to enkrat ali dvakrat letno med poletnimi počitnicami in takrat, ko me zagrabi tako hudo domotožje, da se na mah odločim in skočim domov za en teden se nadihat vonja domačih livad.
Kako je pa takrat doma?
Povratek domov je vedno zelo lep. Le starši me po nekaj dneh bolj strogo gledajo, ker imam doma še mnogo prijateljev in izkoristim bivanje v Bitoli bolj za pohajanje z njimi kot pa za dom.
Po tem, kar si povedal, bi lahko, sklepala, da se odnos s tvojimi prijatelji ni spremenil, kljub razdalji in redkim srečanjem.
Pa ni tako. Kljub toplemu sprejemu čutim, kako se je spremenil odnos s prijatelji, odkar sem jaz v Ljubljani. V času, ko smo narazen, doživlja vsak svoje izkušnje, ki so tudi zaradi zunanjega okolja zelo različne in to pomeni, da se vsi spreminjamo, a vsak na svoj način — vedno bolj postajamo različni, se oddaljujemo drug od drugega.
Zdaj mi pa povej, kako se počutiš med Slovenci. Lahko začneš tudi pri reševanju, praktičnih problemov.
Glede tega sem imel na začetku malo problemov, a se je polagoma vse uredilo. Stanovanjski problem sem rešil, ko sem se vselil v študentski dom. Tu sem tudi spoznal mnogo novih ljudi in srno še sedaj prijatelji. Sošolce bi lahko razdelili v dve skupini: nekateri so me takoj sprejeli; drugi so me od začetka gledali po strani, a so sedaj spremenili mnenje o meni. Na tiste, ki me pa še zdaj gledajo grdo, ne polagam pozornosti. Saj se vsakemu zgodi, da ga kdo ne prenaša.
Način življenja je pa popolnoma različen od našega. Ljudje se mi zdijo bolj hladni, topi. Da bi se resnično vpeljal v ta način življenja in ne bi čutil več razlike med sabo in drugimi, bi moralo preteči dolgo časa.
Če se ti zdi, da si tako različen od Slovencev, se verjetno tako počutijo tudi ostali Makedonci. Imate mogoče svoj klub, kjer se srečujete?
Študentje iz drugih republik imajo svoj klub, mi ga pa nimamo. Zgleda, da večina po njem ne čuti potrebe.
Glede na to, cla si že nekaj časa v Ljubljani, si se kaj spremenil v primerjavi s tistim Alekom, ki je bil v Bitoli?
Že prej sem bil zelo samostojen tip in nisem čutil velike navezanosti na družino. Sedaj sem se spremenil le v toliko, da moram sam opravljati gospodinjska opravila in se preživljati, za kar mi prej ni bilo treba skrbeti.
Če bo šlo vse po sreči, boš nekega dne končal univerzo. Kaj pa takrat, boš ostal v Sloveniji, ali se boš vrnil domov?
Zaenkrat o tem še nisem razmišljal. Najbolj verjetno pa je, da se bom vrnil domov.
Prej sva se pogovarjala o tvojih prijateljih v Bitoli. Bi svetoval komu izmed njih, naj pride študirat v Ljubljano?
Še sam ne vem, kaj bi mu svetoval. So razlogi za in proti temu. Med razlogi proti študiju v Ljubljani, je gotovo razdalja od doma in vse tisto, kar je povezano s tem. Naj večja težava bo po mojem s študijem v drugem jeziku, s čimer bo moral nujno računati. Z druge strani si bo med študijem v Ljubljani lahko ogledal »lepo malo Švico«.
Pri tem stavku sem se ozrla skozi okno, da bi tudi sama s pogledom zajela majhen košček prestolnice te »lepe male Švice«, kot je Slovenijo krstil Aleko in sem se zavedala, ¡da se je že stemnilo. Ura na polici je ¡napovedala konec Alekovega dežurstva in tako ¡sva zaključila z intervjujem, v katerega se je novopečena novinarka tako poglobila, da niti opazila ni trudno-sti svojega sogovornika, ki mu tudi kava ni več pomagala. Ko je prišel v vratarnico naslednji dežurni, sva se poslovila, da je Aleko šel k zasluženemu počitku, jaz pa k prepisovanju intervjuja, ki ste ga ravnokar prebrali.
en aa mtemu antena urfeniaantena Dimiemu an
Oktobrska
revolucija
VESELA POMLAD
Zbor Vesela pomlad, ki že nekaj let marljivo vadi v Finžgar jevem domu na Opčinah, je tudi v letošnji sezoni imel nekaj uspelih pevskih nastopov. Zadnji je bil v okviru materinskega dne. Fotografijo objavljamo v tej pomladni številki — kamor spada tak vesel pomladni šopek.
PESEM MLADIH
V	Kulturnem domu v Trstu je Zveza cerkvenih pevskih zborov priredila v nedeljo, 14. marca, tradicionalno revijo mladinskih in otroških zborov »Pesem mladih«. Letos je na reviji nastopilo skupaj 16 zborov. Sklepna skupna pesem, ki so jo zapeli združeni mladinski zbori, pa je bila Jobstova Vesela šola. Zapeli so jo pod vodstvom F. Pohajača in ob spremljavi ansambla »Zvezde«.
SLOVENŠČINA DOMA
V	Cankarjevem domu v Ljubljani je jezikovno razsodišče pripravilo sredi marca okroglo mizo o slovenščini v javni rabi. Pogovor je vodil Matjaž Kmecl, sodelovali pa so še Janez Gradišnik, Janko Moder, Janez Sršen In Joža Toporišič. Kot poroča ljubljansko Delo, je bila razprava dokaj živahna in razburljiva, za kar je poskrbel pisatelj Miodrag Bulatovič, ki je v srbohrvaščini napadel razsodišče z žaljivimi očitki, češ da so nacionalisti, arijci, ljudje, ki manipulirajo z množicami itd. Napad je zavrnil in pisatelju odgovoril Matjaž Kmecl.
SREČANJA OB PETKIH V SKK
Slovenski kulturni klub je v marcu nadaljeval niz kulturnih srečanj ob petkih s predavanji o razvojni psihologiji, ki jih je imela prof. Nada Berce v petek 19. in 26. marca. Še prej, v petek, 12. marca pa so klubovci posvetili večer ženski stvarnosti v praksi in literaturi, o čemer sta spregovorili Zora Tavčar in Matejka Maver. V petek, 2. aprila, pa je kot pripravo na veliko noč podal duhovno misel kaplan Milan Nemac v Marijanlšču na Opčinah.
V DSI se je v marcu nadaljevala vrsta zanimivih kulturnih večerov in srečanj. Tako je bila v ponedeljek, 8. marca, zelo aktualna In posrečena o-krogla miza o ženskih vprašanjih v današnji družbi, pri kateri so spregovorile Zora Tavčar, Barbara Gruden, Tatjana Rojc, Zlatka Lokatos, Maja Možina in Vesna Sandalj. Naslednji ponedeljek je DSI počastilo stoletnico pisatelja Jamesa Joycea s predavanjem
Razkol med sovjetsko in italijansko partijo spravlja v zadrego italijanske komuniste. Tako se je moral tudi krožek za družbene vede Pinko Tomažič v Trstu spoprijeti s to problematiko. Organiziral je okroglo mizo na temo »Več poti ali več socializmov?« Pri tej okrogli mizi je slovenski član KPI Miloš Budin trdil, »da je oktobrska revolucija prenehala biti gonilna sila za pot v socializem«. Nadalje je bil pri okrogli mizi govor tudi »o socialistični etiki in o vrednotah, ki jih je delavsko gibanje vneslo v družbeno dogajanje«, toda žal da je »marsikatera od teh vrednot postala "žrtev” prav v državah "realnega socializma”«. Vse to so italijanski komunisti odkrili šele marca leta 1982.
f JURE ŠTAVAR
V torek, 2. marca, je v starosti 81 let umrl v Trstu znani tiskarski mojster Jure Štavar, lastnik nekdanje tiskarne Graphis v Trstu.
PROF. MATIJA TOMC -
ČASTNI DOKTOR
Teološka fakulteta v Ljubljani je ob praznovanju svojega zavetnika Tomaža Akvinskega podelila častni doktorat skladatelju prof. Matiji Tomcu. Slovesnost z bogoslužjem je bila 8. marca v ljubljanski stolnici. Diplomo častnega doktorja je skladatelju Tomcu izročil veliki kancler fakultete nadškof Šuštar.
prof. Josipa Tavčarja. V ponedeljek, 22. marca, je prikazal vrsto duhovitih in skrbno zrežiranih kratkih filmov inž. Marjan Jevnikar. Zadnji ponedeljek v marcu pa je bil gost v društvu videmski poslanec Krščanske demokracije v rimskem parlamentu Bressa-ni, ki je govoril o zakonskem osnutku za globalno zaščito Slovencev v Italiji, katerega je pred kratkim izdelala njegova stranka.
Kulturni večeri v DSI
NAS JEZIK - Piše Olga Lupine
Obljuba dela dolg. V prvem jezikovnem prispevku sem vas bravce povabila k sodelovanju. Odzvali ste se in zdaj je prav, da obljubo izpolnim.
Po izidu prve števile Mladike je prišlo pismo bravke M.M. Druga številka je bila takrat že v tisku, zato odgovora na pismo ni bilo mogoče več objaviti. Bravki M.M. se za pismo in vzpodbudne besede o jezikovnem kotičku zahvaljujem. Toliko bolj me je njeno pismo prijetno presenetilo, ker pravi, »da že več kot dvajset let živi na tujem« in ji je, kot je razvidno iz pisma, pri srcu skrb za pravilno in lepo slovenščino.
Bravka pa piše predvsem zaradi tega, ker so jo zbodle napake v zadnjem odstavku prvega prispevka, »kjer je v okviru strnjeno pravilo,« kot pravi sama. Očita mi izraz »fraza«, ki po njenem mnenju preveč spominja na italijansko »frase«, in predlaga zanj »izraz«. Naj povem, da ima fraza drugačen pomen kot izraz. Fraza je besedna zveza s samostojnim, od sestavljajočih jo besed različnim pomenom — tako pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika — za izraz pa je mišljena le ena beseda; za strokovni izraz uporabljamo tudi besedo termin. Za besedno zvezo, ki je navedena v sestavku »to je brez vsakega smisla«, bo torej prav fraza in ne izraz.
Bravka M.M. pravi dalje, »da je boljše primernik pridevnika dober in ne prislova dobro«, ki bi bil v stavku potreben. V mislih ima besedno zvezo »boljše je reči«, po njenem mnenju bi moralo pisati »bolje je reči«.
Preden se lahko odločimo, ali ima bravka prav, si moramo ogledati neko poglavje v slovenski slovnici. V slovnici preberemo tole:
»Primernik delamo z. obrazili -ši, -ji, -ejši ali s prislovom bolj«. In še o prislovih: »Prislove moremo stopnjevati kakor pridevnike. Primernik delamo z obrazilom -e. Pridevniški primerniki in presežniki na -ejši delajo prislov z obrazilom --eje/ grozneje, hitreje topleje/.« Za moški in ženski spol ne bo težav pri stopnjevanju, saj so zamenjave nemogoče: oče je .preudarnejši, zato govori počasneje; mati je spretnejša, zato dela hitreje. Podob-
Slovenslci pravopis iz leta 1962 je skušal stopnjevanje pridevnikov in prislovov poenostaviti. Anton Bajec je v JiS 1961/62 razložil poenostavitev takole: »Po rabi v živem govoru in pri mnogih pisateljih so v prislov-nem primerniku dovoljene dvojnice: laže in lažje, slaje in slajše govorim.« Pravopis torej dovoljuje dvojnice; rajši, raje; hujše, huje; nižje, niže.
nosti nastanejo šele pri srednjem spolu: to breme je lažje, zato ga laže nosim; to drevo je nižje, zato njegove veje niže segajo; njegovo zdravje je že boljše, počuti se bolje. Po pridevniških primernikih vprašujemo kakšen, po prislovnih kako.
Nekateri jezikoslovci so oporekali temu dogovoru, češ da se ni prav odrekati kateremukoli jezikovnemu pripomočku, ki nam omogoča natančnejše razlikovanje. Kar je bilo že v jeziku izraženo in tudi rabljeno, naj ostane. Danes je res pogostna napačna raba pridevniškega primernika s prislov-nim obrazilom; kaj je bolje, to je pomembneje, nič ni ceneje — prav bi bilo: kaj je boljše, to je pomembnejše, nič ni cenejše.
V stavku so prislovi prislovna določila, pridevniki pa so prilastki (mlad fant) ali pa so povedkova določila (fant je mlad), v slednjem primeru je pridevnik povedkovo določilo, pomožni glagol ob njem, s katerim je pridevnik povezan, pa vez. Pokazatelj, da je v stavku pridevnik in ne prislov, je tudi pomožni glagol biti, ob njem stoji pridevnik in ne prislov. V stavkih, kjer stoji pridevnik ob nedoločniku, ki je lahko osebkova beseda v stavku, je pridevnik težje spoznati. Da se prepričamo o tem, obrnemo besedni red: »Boljše je reči«. »Reči je boljše.« Upam, da bo bravka zadovoljna z razlago.
Nazadnje me še opozarja na predlog s, ki bi moral stati namesto zapisanega predloga z.
Malce obupano je v tretje izzvenel njen »klic vpijočega v puščavi« — »pred nezvenečim soglasnikom mora vendar stati predlog z in ne s.« Brez ugovora se strinjam z njo. Prava šolarska napaka, za katero bi šolarček dobil slabo oceno, nič boljše si potem ne zaslužim jaz, ki si »domišljam«, da vsaj po poklicni dolžnosti lahko učim druge.
Ko danes živimo in delamo v naglici, se kaj rado primeri, da pride do takih in podobnih napak v tisku. In končno — enemu delu se rado pridruži še drugo. Upam, da je bravka našla še nekatere druge napake v besedilu, za katere ne vemo, koga bi dolžili zanje. Določena oblika — mišljena je bila določna oblika pridevnika ... se mi zdi pa takšno neznanje slovenščine, da je že prehudo — mišljeno je bilo brez »da je«. (Tu pa je imel prste vmes tiskarski škrat).
Prav je, da nas bravci opozarjajo na napake, presojajo in z opozorili pomagajo izbirati snov. Upam, cla se bo oglasil še kdo od bravcev s svojimi predlogi in opozorili. Bravki M.M. pa želim, da bi se še vnaprej zanimala za jezikovna vprašanja in nas dopolnjevala s svojimi predlogi. Jezikovna kritika nam je vsem potrebna in dobrodošla.
dalje na naslednji strani ■
Usoda nekega naroda
Med božičnimi prazniki, ko ima človek nekaj več časa tudi za branje, mi je prišla v roke knjiga »Žalost zmagoslavja«. Pod tem naslovom pa lahko v knjigi preberemo še podnaslov »Poljska vojna in emigracijska lirika med drugo svetovno vojno 1939-1945«.
Zbirko je uredil Tine Debeljak, likovno jo je opremila Bara Remec. Nastala pa je med zelo širokim zemljepisnim in časovnim obdobjem: Rim 1947 Buenos Aires 1970, ko je knjiga izšla pri SKA. Na zadnjih straneh lahko preberemo tudi krajšo študijo izpod peresa Tineta Debeljaka: Poljska lirika med drugo svetovno vojno.
Ta krajši bibliografski uvod se mi je zdel potreben, da si bo še kdo lahko prebral te pesmi, ki so izšle v 500 izvodih in so danes prava redkost. Ta lirika, ki je nastala med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, je tudi danes vsebinsko in izrazno presenetljivo aktualna. Izraža pa veliko narodno zavest in vero tega naroda, ki je v svoji zgodovini doživel veliko udarcev, pa tudi trenutkov zmagoslavja.
Dogodki zadnjih mesecev pomenijo za Poljsko spet enega udarcev usode in zanimivo bi bilo brati stihe in besede umetnikov, ki so pisali v teh dneh. Vendar tudi te štirideset let stare pesmi nam polnomočno kažejo značaj poljskega naroda. To so verzi, ki imajo svojo trajno umetniško vrednost in aktualnost. Danes se sprašujemo o tem, kako je mogoče, da so se dogodki na Poljskem tako razvijali, da se jim je ves svet čudil. Mogoče je odgovor v teh dveh verzih Czesclavva Dobeia, ki so vzeti iz pesmi »We-sterplatte«. ...»Poljsko moraš v krvi nositi in poljsko morje ljubiti iz srca!« Naslov pesmi je ime neke trdnjave na Baltiku, ki so jo Poljaki herojsko branili več tednov, ko so Nemci septembra 1939 napadli Poljsko. Poleg te trdnjave je znan tudi herojski upor Varšave. V adventnem času tistega leta je nastala »Varšavska kolednica 1939« Stanislava Balinskega. Začenja se: »O Mati, odloži dan Poroda/ na drugi čas,/ da ne vidijo oči Gospoda,/ kako hudo je pri nas!...« Zadnji stihi te kolednice pa se glasijo: »Če pa že hočeš roditi v razbitju varšavskih hiš,/ je boljše, da ga takoj po povitju/ vržeš na križ!« Leto pozneje, za božič 1940, je v Romuniji pesnica Kazimiera lllakovviczovvna napisala pesem »O, narod Poljski«.
O, narod moj tam za goro v daljavi!
Čez pepel pogorišč, čez taborišč žice napete k srcem, razbitim v munduri krvavi, stopa zdaj božje Dete...
Nobene tolažbe, pomoči, nasvetov človek ne more več dati, kjer bil je dom in vrt, poln cvetov, tja stopa zdaj božja Mati...
Glej, tu smo zdaj nad zamrznjenim bregom, odtrgani od zemlje vekovite...
Pridi, Marija, z Jezuščkom po snegu, pomolita za ubite!
Več pesmi je tudi posvečenih dogodkom na Monte Cassinu, dogodkom v Katynu, kjer je bilo umorjenih skoraj deset tisoč poljskih častnikov, zmagoviti poti Andersovega II. poljskega korpusa, v katerem je bilo več pesnikov, in seveda trpljenju tistih, ki so se v domovini upirali sovražniku. Na žalost, tako Sovjeti kot tudi zavezniki iz raznih razlogov niso nudili Poljakom v Varšavi potrebne pomoči. Tako je recimo nastala pesem »Krik iz Varšave« Zbignievva Jasin-skega; tako se konča: »Halo! — tu — srce Poljske. Tu kliče — Varšava/ Speve pogrebne vrzite že iz avdicije!/ Duha imamo dovolj, še za vas ga nam ostaja/ Ploska tudi ni treba! Hočemo ■— municije!« Pesem je nastala v Varšavi, 13. avgusta 1944.
Vsi vemo, koliko je Poljska žrtvovala v drugi svetovni vojni. V tej povojni situaciji je poljski narod zaživel novo zgodovino, novo usodo.
Ta kratek zapis o knjigi Žalost zmagoslavja pa bi končal z epilogom v knjigi sami, z nekaj verzi Kazimiera Wier-zynskega. Naslov pesmi: »Križi in meči«.
Križi in meči — delež usode izbran in prevojskovana naša leta in naša kri in bolečina naših ran — je poljski tajnopis, vklesan po vseh deželah tega sveta...
... Kako se dvigniti nad obup in rano, nad zemski čas, ki mu je ura mera, in brati iz stoletij usodo izbrano, to poljsko tajnopisje nenapisano, da smrt — ni večna. Večna je — vera!
M. T.
Naš jezik
V uredništvo je prispelo tudi besedilo, izrezano iz članka v Novem listu. Podčrtan je bil stavek — »žal so vsa razen enega spet nepodpisana, ob čemer se postavlja staro vprašanje, zakaj so pisci dopisov našim listom in revijam tako bojazljivi in česa se pravzaprav boje«. Puščica, ki jo je označil bravec, me opozarja na zvezo med stav-
kom in podpisom, ki ima le začetnici. Kdor je poslal besedilo, ni ničesar pripisal, sklepam pa, da je hotel opozoriti na napako v stavku. Isti stavek objavlja v 2. št. Mladike na svoji strani Čuk na Obelisku, zato o vsebini stavka ne kaže razpravljati. V drugem delu stavka bi bilo potrebno popraviti sklon — zakaj so dopisniki naših listov in revij tako bojazljivi ...
Toliko o tem. Prihodnjič pa spet o kakem konkretnem jezikovnem vprašanju.
MARTIN JEVNIKAR
Zamejsko in zdomska literatura
Andrej Kobal: Slovenec v službi F.B.I.
Ameriški Slovenec Andrej Kobal, doma iz Cerknega, vseučiliški profesor, vodilni ameriški psiholog, med zadnjo vojno oficir državne obveščevalne službe, po vojni član ameriške vojaške misije v Bolgariji, pozneje na Japonskem, Koreji, v Indiji in Pakistanu, se je med izseljenci uveljavil kot časnikar in dramatik. Napisal je deset iger, ki so šle preko številnih slovenskih odrov. Kot pisatelj pa se je uveljavil s spomini Svetovni popotnik pripoveduje, ki mu jih je izdala v dveh knjigah Goriška Mohorjeva družba (I. knj. 1975, str. 402; II. knj. 1976, str. 383). Tu je opisal svojo življenjsko pot in mnogovrstno delo na umetniško prepričljiv način (gl. Ml. 1976, 82-83).
Leta 1981 mu je GMD izdala novo knjigo Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe ameriških Slovencev. V knjigi je daljša zgodba, ki je dala knjigi naslov, v drugem delu pa pet črtic o življenju ameriških Slovencev.
Pisatelj je v Uvodnih pojasnilih zapisal: »Pričujoči spisi so resnične zgodbe, ne izmišljene povesti. Razen prve o Cvetiču... so bile vse zapisane pred leti, večinoma brez pravega namena, da bi jih objavil...« Še posebej se je ustavil pri prvem spisu Slovenec v službi F.B.I., ki je tudi resnična zgodba, saj je o svojem delovanju Matija Cvetic sam napisal knjigo The Big Decision (Velika odločitev, 1959) in vrsto člankov v revijo Saturday Evening Post 1950, o njem je zapisnik ameriške vlade Zasliševanje Matije Cvetica pred parlamentarnim odborom leta 1950, nešteta poročila v slovenskem ameriškem časopisju, o njem so izšle knjige, v Hollywoodu pa so izdelali o njem film.
Matija Cvetic je bil sin belokranjskih staršev, ki so si v Ameriki s pridnostjo uredili dostojno življenje. Matija (Matt) se je rodil v Pittsburghu in tam dovršil kolegij za pisarniške posle, tajništva in upravne zakone. Bil je prvi slovenski »šolan človek v naselbini, velika in častna izjema v tistih časih, ko se je med priseljenci redko našel posameznik, ki bi imel več kot nekaj let osnovne šole«. Službo je dobil lahko in hitro je tudi napredoval, končno je postal načelnik oddelka za zaposlovanje. Poročil se je, dobil dva sinova, istočasno je bil pevec v cerkvenem pevskem zboru
Ko je 1939 izbruhnila v Evropi vojna, se je v Ameriki razvnela propaganda proti vstopu v vojno: »V prid nacizmu so nemški agenti organizirali oborožene oddelke, prirejali shode in vplivali na zakonodajalca, da bi preprečif ameriški vstop v vojno na strani Anglije in Francije. Tudi v prid boljševizma se je v Ameriki vgnezdila močna špi-jonaža, s stotinami vohunov po vladnih in političnih organizacijah, še več pa po številnih industrijah ter med delavskimi organizacijami. Ni bilo več dneva, da ne bi časopisje poročalo o odkritjih tajnih agentov. Iz dnevnih poročil je Matt spoznaj, da se obe strani, fašistična in komunistična, obračata s propagando in špijonažo v veliki meri na priseljence in njih organizacije. Zato se je odločil ponuditi svoje sodelovanje v vojaški protišpijonažni službi v VVashingtonu«.
Tako ga je Zvezni preiskovalni urad (F.B.I.) najel, da se
je vpisal v komunistično partijo in deloval v njenih organih in ustanovah, o vsem pa sproti poročal F.B.I. Pri tem se je vsak dan izpostavljal nevarnosti, da ga odkrijejo in ubijejo, odtujil se je družini, žena se je ločila od njega, bratje so se ga sramovali in ga pretepali, toda ni odnehal. Vzdržal je, ker je bil prepričan, da je dolžan pomagati domovini Ameriki, ki je tako gostoljubno sprejela njegove starše in toliko slovenskih siromakov. Krepila pa ga je tudi vera, saj se je ves čas sestajal z mons. Danielom in se mu je izpovedoval. Posegel je tudi v Slovensko ameriški narodni svet (SANS), ki je podpiral Jugoslavijo, po prelomu z Moskvo pa so se ga polastili stalinisti. »Matt se je torej do konca 1949 posvetil izključno poizvedovanju o sovjetskih vohunih. To je bila najnevarnejša doba njegovega delovanja v vlogi agenta za ameriško vlado, kajti voditelje moskovskih privržencev je strogo zasledovanje, zapiranje in izganjanje špijonov gnalo v obup. Kjerkoli so zaslutili morebitno, četudi nedokazano izdajo, so se poslu-žili zavratnih umorov ali '’samomorov".» Ko je dosegel vse in izročil F.B.I. komunistični arhiv, se je razkril in nastopil pred kongresnim odborom in pričal o svojih odkritjih. Družina ga je spet sprejela za svojega in vsa Amerika ga je slavila. To je bilo leta 1950, umrl pa je 1962.
Kobal pripoveduje po zgodovinskih virih, natančno in verno, istočasno pa posega v junakovo duševnost in prikazuje njegove telesne in duševne muke, obupovania, stiske, a tudi neuklonljivo voljo, da gre do konca. Tako ga je pisatelj poustvaril resničnega, ni ga idealiziral, a tudi ne mehaniziral, Matt je navaden človek, ki si je zastavil cilj in ga skuša z vsemi močmi doseči. Ameriko ima tako rad, da bi dal zanjo tudi življenje, zanjo žrtvuje družino in prijatelje. Boli ga tudi, da SANS izkorišča slovenske izseljence, zato napravi vse, da preneha z delom. Pripovedovanje je stvarno. Kobalu ni šlo za umetniško dovršenost, ampak predvsem za to, da bi Slovenec seznanil z njim: »Ko sem med obiski na Goriškem in Tržaškem ter v razgovoru z obiskovalci iz Slovenije tu pa tam omenil njegovo ime, sem videl, da ni nihče v domovini nikoli niti slišal o tem ameriškem slavljencu povojnih let«.
V drugem delu knjige je pet črtic. Brat Silvester je' zgodba slovenskega dečka, ki se je s 14 leti znašel sam v Ameriki. Postal je frančiškanski brat in prosjačil, da je v samostanu nasičeval lačne, ko je zavladala gospodarska kriza. Pisatelj ga je lepo naslikal in poživil pripovedovanje z razgovori med študentom Edvardom in Silvestrom. Zgodbo je napisal 1974 v New Yorku v angleščini in jo prevedel v slovenščino.
Bud je zgodba o poljskem otroku, ki ga posinovita Slovenca Vera in Luis. Fant je sprva lahkomiseln, pride v ječo, poišče brata, nato se nekako čudežno soreobrne, odide v Vietnam, se ranjen vrne, poroči, izuči za kovača in dela zase in za rojake. Čeprav je spreobrnitev nekoliko nepričakovana, je v črtici lepa in izčrpna podoba nekdanjega slovenskega življenja v Ameriki. Pisatelj pravi, da je Bud »nekakšen življenjepis: skoraj do podrobnosti pri-
naša razgovore in dogodke, brez izmišljenih priveskov«. Napisal jo je na kraju samem v Kaliforniji 1978.
Očiščen in ozdravljen je »v bistvu resnična« črtica o Podlesniku, ki je moral zaradi revmatizma v pokoj, v sanjah pa se mu je prikazal oče in mu naročil, naj gre na romanje na Sv. Višarje. Ko se prebudi, je zdrav in res odide na božjo pot. Zgodbo je napisal leta 1978.
Sreča v nesreči je zgodba o Matiji, ki je dvakrat zamudil ladjo, ki se je obakrat potopila. Zgodbo mu je povedal stari Matija Klemenc, ki ga omenja v I. knjigi spominov. Črtico je napisal Kobal v zadnjem času.
Frank in Helena je povest o starih in mladih Slovencih v Ameriki. Pisatelj pravi, da je »resnična zgodba. Napisal
Boris Pangerc: In
Tržaški pesnik Boris Pangerc je prišel leta 1981 do svoje tretje zbirke. Po pesmih Amfora časa (Ml. 1972, 77-78) in črticah Beg pod Daglo (MI. 1976, 42-43) je izšla v Ca-stelnuovo Magra (La Spezia) njegova dvojezična pesniška zbirka In legla je tišina — E scese il silenzio.
Ta kraj je spoznal leta 1977, ko je za božič nastopil z vokalnim ansamblom Ancilla Vocis.
Zaradi tega prijateljstva je prišlo do dvojezične zbirke, ki prinaša na 104 straneh 36 pesmi. Skoraj polovico jih je vzel iz Amfore časa, in sicer o kraški pokrajini, o ljubezni in o težavah sodobnega življenja. Novih pesmi je 20 in jih je razdelil v tri oddelke. V prvem z naslovom Trenutek je samo pesem Hip, ki je nekako geslo in oznaka pesnika samega:
Sem kakor voda spenjene obale, zgoščen v siloviti udarnosti bučečega vala.
Padam —
in razlomljen med tisoč čermi se spet stekam po produ v sinji lijak.
Drugi oddelek ima naslov Vsečez tišina in tukaj je jedro zbirke. Prve pesmi govorijo o njegovi ožji domovini in o problemih, ki tarejo njegove ljudi. Industrializacija je »ubila sadovnjake«, ognjeni dež škropi peščene rože, breg tenko govori, iz »savane / jesenskega srca / brnijo klici oljk«. V pesmi Tujec ob naših njivah toži po poljih, grmih »moje mladosti«, po pašnikih, ki so jih spremenili v tovarne in naftovode in obdali z mrkimi mrežami. In za »cementnimi ogradami / zori naš davek Bližnjemu vzhodu«. Mehko je doma, poje v pesmi s tem naslovom, ki je polna nežnosti in toplote, sestavljena iz listja, brajd, vrbja, grozdja in mehke domačije. Plastično je naslikal Dolino v pesmi Moja vas.
V	dveh pesmih poje o izginuli ljubezni, opeva plesalko, lepoto noči, večerni molk, brezvetrje na morju, tišino in osamelost, saj je sredi vse lepote »tako prazen / tako prazen«.
V	zadnjem razdelku Nekdo je zasadil gobo poje o bivanjski grozi, saj že z naslovom kaže na atomsko bombo.
Pangercev pesniški svet je dokaj mračen, ker razlašča-io tujci njegovo ljubljeno rodno zemljo za industrijske potrebe, jo obdajajo s sivimi žičnimi mrežami, za katerimi
sem jo za dnevnik Prosveto leta 1928. Zelo malo v njej je izmišljenega. Podrobnosti o dveh osamljenih družinah ter o življenju in dela na farmi so stvarne. Nesrečni odnosi med starimi in mladimi, med priseljenci, ki se drže še običajev stare domovine, in poameričanjeno mladino so brez izjeme resnični, kot taki vredni pozornosti... To snov sem s pridom uporabil za igro Naši domači tujci leta 1933«. Povest je ljudska, psihološko poglobljena, nazorna sta zlasti poamerikanjena Helena in v tradiciji zakoreninjeni Frank, ki morata skozi križe in težave, da se na koncu najdeta.
Knjiga je ilustrirana s fotografijami iz ameriško-sloven skega življenja.
legla je tišina
»sva polja bolščijo za davnim zelenjem«. Jeklene gosenice so podrle »bujne grme moje mladosti« in »žive meje na razvalu pašnikov«. Tudi v domači vasi so zrasle nove hiše in jo spremenile, ostala je le »pohlevno rumena cerkev« iz kamnite steze nad vasjo. Vse to ga navdaja z melanholijo in črno žalostjo. Grozi pa še atomska smrt, zato se žalost spreminja v grozo in zbirka se izlije v misel na smrt:
Nekega dne snameš jadra in položiš vesla na konec svoje poti.
Svojo pokrajino podaja Pangerc v lirskih impresijah z izvirnimi in mnogo povednimi prispodobami. Besede slikajo realni položaj in pesnikovo občutje ob njem. Podobe so iskrene in doživete, brez bučnih obtožb, saj je žalost zaradi uničevanja njegove pokrajine tako globoka, da ne potrebuje glasnih besed. Paolo Bonatti pravi o tem: »Samo včasih, kadar zre naravo, se Boris omehča in z besedami ljubkuje svoje zelenje in svojo zemljo, kajti njegova kmečka duša iz davnega izročila že ve, da samo Zemlja in Narava mu bosta ostali vedno ob strani«. V Predgovoru piše Jože Pirjevec, da je v pesniškem delu Borisa Pangerca nekaj starodavnega in eksotičnega, vendar pa je njegov svet zajet v stvarnost, »bogato barv, svetlobnih odtenkov, ptičjih letov in rastlinskih dišav«. Iz njegovih pesmi pa odseva stiska »Slovenca, ki mu je usoda dala privilegij (ali tragedijo), da živi in dela v Trstu«.
V pesniškem izražanju je Pangerc ustvaril vrsto izvirnih in samoniklih primer, ki so pravi biseri. Nekaj primerov: »Veje prožijo roke v dišeči mir... iz savane jesenskega srca brnijo klici oljk v ubitem sadovnjaku... padajo valjaste sence... siva polja bolščijo za davnim želejem... Sivolasi čas s helebardo trudno ždi... na sidrišču spomina... Hrepeneča gaz na ustnicah zadremljene osamljenosti... žgoči sram obsedenih pustinj v duši... Kaktus ponuja bodičasto obrt bližine... Tišina me odriva proti zamegljenim čerem... Niti tišina ne preglasi same sebe...«
Italijanski prevod je oskrbela Jolka Milič iz Sežane, ki se je uveljavila že z drugimi uspelimi prevodi. Njen prevod je prepesnitev, dovršena in popolna, da si ni mogoče želeti boljše.
(se nadaljuje)
ene@©eoneocene@©epeocene©©e[meocene
GLEDALIŠČE
»Zanemarjeni
odrinjeni
neupoštevani«
Tržaško DELO je izkoristilo »posvet o kulturni politiki gledališča«, ki ga je priredila uprava SSG v Trstu, da je udarilo po Slovenski skupnosti in kulturnikih iz njenega kroga. Čeprav je DELO glasilo KPI, je po takem pisanju jasno, da ne sledi smernicam, ki jih Enrico Berlinguer zadnja leta jasno razglaša, potem ko se je postopoma oddaljil od Moskve in zdaj predlaga tretjo pot v socializem s partijo, ki bo odprta tudi nemarksistom. Toda poročevalec DELA je nemarksi-ste na omenjenem svetu pavšalno in brez navedb njihovih trditev kraiko-malo označil za »nasprotnike vsake inovacije«, iz katerih je prišla na dan »nova oblika integralizma, polnega cenzure in pomanjkanja vsakršnega čuta za demokratično dialektiko, strpnost in pluralizem«. Ali se dopisniku DELA ni zdelo vendarle preveč natrpati na račun demokratov obtožbe, ki — po priznanju samih komunistov — označujejo življenje in nehanje celih generacij v vzhodnoevropskih demokracijah takoimenovanega realnega socializma?
Želeti je, da bi uprava SSG čim-prej poskrbela za objavo posegov v debati na omenjenem posvetu, da bi javnost lahko sama sprevidela, kaj se skriva za komunističnimi obtožbami proti ljudem, ki so preprosto prikazali vsak svoje osebno mnenje (vpletanje Slovenske skupnosti je tu povsem odveč!) v skladu s svojim prepričanjem, kakor ima pač vsakdo pravico po ustaljeni navadi našega druž-beno-političnega reda. Morda so pri DELU mnenja, da bi bili morali udeleženci posveta cenzurirati same sebe in da bi v spoštovanju do demokratične dialektike prepustili besedo samo komunistom, pač v skladu s strpnostjo in pluralizmom, ki ga komunisti ne premorejo?
Naj bo kakorkoli, nihče ne bo mogel zanikati, da kulturni krogi iz vrst
SSk niso nikoli mogli aktivno sodelovati pri izbiri repertoarja in pri drugih odločitvah SSG. Povsem odveč je torej groziti, da bodo demokratični kulturniki ostali »zanemarjeni, odrinjeni ali neupoštevani«, saj to so v okviru SSG vedno bili in nihče si ne domišlja, da se bo zdaj kaj spremenilo. SSG je domena eno some skupine in ta bo vnaprej držala vse vajeti v svojih rokah, čeprav hoče biti upravni svet pluralistično sestavljen. Morda bi bilo bolj točno reči, da mora biti pluralistično sestavljen in sicer zaradi javnih podpor. Marsikateri član upravnega sveta se dobro zaveda, da njegova prisotnost v tem organu služi samo za špansko steno.
DELO večkrat tudi omenja »veto«, ki ga je SSk baje izrekla proti delu Aceta Mermolja »Pinko Tomažič in to-
KN7IGE
Slovenski planinci
V roke sta nam prišli dve številki letopisa planinskega društva Club An-dino Bariloche. Gre za zbornika, ki obsegata po kakih 200 strani s številnimi fotografijami. Letopis občasno izdaja verjetno najbolj delavno argentinsko planinsko društvo v svetovno znanem gorskem in letoviškem kraju San Carlos de Bariloche. Anuario, ki je izšel leta 1966, opisuje društveno življenje za zadnja tri leta pred izidom. Anuario 1968- 1979 pa krije že v naslovu omenjeno obdobje.
O tem, da živijo v Bariločah Slovenci, smo tudi v Mladiki že pisali. Ravno tako o njihovih plezalskih in smučarskih uspehih. Zelo prijetno pa je po špansko pisanem letopisu argentinske ustanove ugotavljati, kako krepka je slovenska prisotnost v andiniz-mu in sploh pod Kordiljerami, kjer je število slovenskih priseljencev zelo nizko, stiki z glavnino v Buenos Airesu pa zaradi daljav zelo otežkočeni.
Letopis bariloškega planinskega društva objavlja društvena poročila, podatke o smučarskih tekmovanjih in plezalskih podvigih, opise prvenstvenih vzponov in novih smeri, zemljepi-
variši«. To ni bil nikak veto, pač pa samo mnenje kulturne komisije SSk, da omenjeno delo ne more dostojno predstaviti slovenski javnosti in še posebej mladini del slovenske zgodovine in boja proti fašizmu in raznarodovanju. To ni bil veto torej in stvar SSG je, ali je to mnenje osvojila. Sicer pa kaže, da se delo izvaja naprej po naših domovih.
DELO na koncu trdi, da se bodo komunisti še naprej bojevali za raznolikost mišljenj in kulturnih smeri. Prav zaradi tega smo se oglasili in odgovorili netreznemu napadu KPi tudi zato, da spodbijemo oznako izsiljevanja, ki jo je DELO uporabilo na koncu, ko je pozvalo gledališčnike, naj ne nasedajo zakulisnemu spletkarjenju. Kaj pa je DELO imelo pri tem v mislih? Na dan z besedo!
v španskem jeziku
sne podatke, biografske in zgodovinske sestavke.
Slovenska imena se pojavljajo med nazivi gorskih vrhov in jezer, med najuspešnejšimi tekmovalci na smučeh, med člani društvenega vodstva, predvsem pa med vrhunskimi planinci, ki v argentinskih, argentinsko-slovenskih in tudi samo slovenskih odpravah dosegajo zavidljive uspehe. A tudi med poročevalci in pisci omenjenih zbornikov so plodna slovenska peresa: dr. Vojko Arko, inž. Jure Skvarča in pok. France Jerman. Slovenski obrazi pa so na slikah prav pogosti.
Zborniki so torej nov dokaz slovenske prisotnosti v svetu.
Ker se že omenja pisanje o slovenskih planincih v Argentini, je koristno omeniti, da Slovenci vzdržujejo, poleg sodelovanja v bariloškem Club Andino, lastno Slovensko planinsko društvo v Argentini. Nastalo je leta 1951 v Bariločah in v Buenos Airesu, vendar je bilo jedro med »šumskimi brati« v Bariločah, o katerih je.dr: Vojko Arko že pisal tudi v Mladiki::;Arko je sploh . »glasnik« slovenskega andi-dalje na naslednji strani ■
staro in novo O NARAVI IN ČLOVEKU staro in
Še tako nemuzikaličen človek bo takoj brez obotavljanja proglasil boben za manj milozvočno GLASBILO kot pa n. pr. violino. Zakaj?
Zvok, ki ga izvabimo iz violinske strune, če po njej potegnemo z lokom, običajno ni čist, ampak je sestavljen iz različnih čistih zvokov, tonov, natančneje iz osnovnega in višjih tonov. Vsak ton pomeni neko frekvenco, to je število tresljajev v sekundi. Frekvence raznih tonov pri struni — za to je vedel že Pitagora — pa so v enostavnem razmerju med seboj, v razmerju 1:2:3 itd.
Pri bobnu tega ni. Vzemimo zaradi lažjega računanja kvadratni boben. Kot pokaže račun, je razmerje frekvenc sedaj enako 1 : 1,6 : 2 : 2,2 : 2,5 : 2,9 : 3 itd. V njem še zdaleč ni take pravilnosti, kot je bila pri prejšnjem razmerju.
Če bi se nekoliko bolj poglobili v zadevo, bi ugotovili, da je bobno-ve nemilozvočnosti pravzaprav krivo to, da se njegova opna razteza v dveh razsežnostih, medtem ko se struna v eni sami. Druga razsežnost je med frekvence 1,2,3 ... vrinila še ostale 1,6 pa 2,2 pa 2,5 itd.
Tudi zvonovi imajo dve razsežnosti, so ploskve, ne krivulje in vendar je njihov glas na splošno prijeten. To se dogaja zato, ker imajo strokovno neoporečno uliti zvonovi tako obliko, da so pri njih frekvence" -spet v enostavnem razmerju.
Resnici na ljubo smo tu pa tam že zaslišali zvon, ki je na nas učinkoval neprijetno. Kaj se je zgodilo? Kdor ga je izdelal, mu je bodisi iz neizkušenosti bodisi iz malomarnosti bodisi iz čisto navadne smole dal obliko, ki se razlikuje od predpisane čisto malo, vendar dovolj, da se je v običajno milino pritihotapil ropot.
* * «
Poletje se bliža in treba se bo odpovedati burji. Če drugi ne, bodo namesto nje pihljali lahni vetriči, enkrat na dan od morja na kopno in enkrat od kopnega na morje. Ta njihova enodnevna perioda izdaja tudi njihov izvor: sončno segrevanje, ki pa je različno za
kopno kot za morje. Kopno se namreč hitro segreje in hitro ohladi, morje pa eno in drugo počasi. Zato je podnevi kopno toplejše od morja, ponoči pa ravno obratno. Te razlike v temperaturi se odražajo v razlikah v gostoti, ki jih veter s svojim pihanjem skuša sproti odpraviti.
Poleg dnevnih sprememb (to je razlik v temperaturi dneva in noči) pa poznamo tudi letne (to so razlike med poletjem in zimo). Pri slednjih temperaturah izdatneje zaniha, pojav tudi dalj časa traja, zato je razumljivo, da zajame obširnejša področja: ne več samo obalni pas, ampak tak del celine, kot je n. pr. Indija. In seveda namesto z nežno sapico imamo opravka s prav divjim MONSUMOM.
Monsumi pihajo poleti z morja na kopno. Njihov ples se začne že prve dni junija, zares se razdivja šele proti koncu avgusta. Prav zanimivo je, da tako pozno.
Potujoče zračne mase naletijo med svojim gibanjem na gorstva, recimo na Himalajo. Tu se morajo dvigniti in zato ohladiti. Zato se njihova vodna para zgosti v kapljice, ki zrak zapustijo v obliki dežja. Nasprotno kot bi kdo pričakoval, ta dež zraka ne ohladi, ampak segreje. Zakaj?
Zato da voda izhlapi, potrebuje toploto. Isto toploto pa pare oddajo okolici, ko se zopet zgoste v kapljice. Pravijo, da ta toplota pojav ojači, ko bi moral že ponehavati, in tako povzroči omenjeno zakasnitev.
* * *
Čudovit naravni prizor je MAVRICA. Sončni žarki zadenejo vodne kapljice, ki lebdijo v zraku, se lomijo ob meji med zrakom in vodo, se odbijejo na notranji steni kapljice in spet lomijo, ko iz vode prehajajo v zrak. Različne barve, ki sestavljajo sončno svetlobo, se lomijo pod različnim kotom in mavrica je tu.
Čeprav je mavrica splošno znan pojav, razmeroma malo ljudi ve za njene podrobnosti. Za nas je vsaka mavrica... ma-
vrica, strokovnjaki pa vedo povedati, da se ena od druge razlikuje nič manj kot drevo od drevesa.
Tako le malokdo ve, da vsakokratna mavrica ne nastopa sama, ampak da jih je vedno po več skupaj, od katerih pa sta s prostim očesom vidni kvečjemu dve naenkrat. Razlaga za več istočasnih mavric je enostavna. Do glavne, naj svetlejše mavrice pride, če se sončni žarek le enkrat odbije od notranje stene kapljice. Naslednja, sekundarna, pa nastane, če se odbije dvakrat, itd. Ker se pri večkratnem odboju žarek dalj časa mudi notri v kapljici, je razumljivo, da pride ven oslabljen in da ga zato teže zaznamo.
In ste vedeli, da poleg sončne obstaja tudi lunina mavrica ? Iskati jo je baje treba v bližini večjih slapov ali tudi ob morskih obalah, kjer je valovanje in s tem pršenje morskih kapljic v zrak, posebno močno. * V
SLOVENSKI PLANINCI
V ŠPANSKEM JEZIKU
nizma, saj sproti poroča o bariloških podvigih v tedniku Svobodna Slovenija. Dokler so izhajali zborniki z istim naslovom, je bilo redno prisotno obširno planinsko poglavje. Arko pa dopisuje tudi v švicarska in severnoameriška planinska glasila. Njegov pisateljski navdih pa je viden (mimo sooblikovanja potopisa Dhaulagiri Dinka Bertonclja) v dveh knjigah: Zgodbe z Nahuel Huapija (Celovec 1975) in Ljubezen po pismih (Buenos Aires 1975).
Zadnja knjiga velja tudi za tretji zvezek glasila slovenskih planincev v Argentini Gore. Prva številka je izšla leta 1955, druga 1961, Arkova zbirka črtic pa ob koncu prinaša tudi krajši pregled o planinskem udejstvovanju Slovencev v Argentini v desetletju 1961 -1971.
'j
Agencija sa pomirjenje živcev
Ker je ČUK zadnjič slišal, da je neki špiker radia Trst A ime angleškega pesnika Keatsa izgovoril K e t s, domneva, da imajo špikerji te radijske postaje težave z izgovarjavo tujih imen. Da bi jim pomagal, jim je ČUK na hitro sestavil poslednji priročnik:
Keats (angleški pesnik) izgovori Hec Flaubert (francoski pisatelj) izgovori FIčbert Joyce (angleški pisatelj) izgovori Jajce Fouché (francoski politik) izgovori Fovč Taine (francoski kritik) izgovori Tine Quai d'Orsay (v Parizu) izgovori Kej de še je Tour de France (tekma) izgovori Tur od Franceta Lausanne (mesto) izgovori Ležanja Enver Hoxa (oče naroda) izgovori Enver Hopsa Lévy-Strauss (filozof) izgovori Levi Štravs Prix Rénaudot (nagrada) izgovori Pri Rikotu Desaix (Napoleonov general) izgovori De zaje Baudelaire (pesnik) izgovori Da bo le red Camus (filozof) izgovori Kam duš?
Voltaire (filozof) izgovori Volonter Mirabeau (govornik) izgovori Mir naj bo
pismoposmo * V
INTELLIGENT! PAUCA
V zadnji številki hrvaškgea katoliškega mesečnika KANA, izdaja jo Krščanska sadašnjost v Zagrebu, Maru-ličev trg 14 — je uredništvo objavilo dolg intervju s slovenskim metropolitom dr. Šuštarjem. Teme pogovora: o krščanski duši Evrope, o novem jeziku Cerkve, o položaju Cerkve v Jugoslaviji, ali je koncil -mrtev, o odgovornosti škofov itd.
Intervju je izpeljan na visoki diplomatski ravni, v slogu, ki je bolj vatikanski kakor hrvaški ali celo poljski. Vendar -izhaja kljub temu iz intervjuja neka nedvoumnost, ki mii -prav nič m-a-nj katoliška. Naj kot primer navedem za bralce MLADIKE sledeči kratek odstavek: »... Najprej moramo biti za vsiako trditev gotovi. No, najdemo doib-ro voljo, a najdemo tudi nesporazume; pni -ne-kate-ni-h je mnogo dobre volje, -pni -nekaterih je je manj, nekateri -imajo predsodke, medtem ko drugi -pravijo: pripravljen sem menjati, če je mogoče. Poleg vsega ne smemo pozabiti, da bo komunizem ostal
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
3iOMblc
Anton Koršič
•	Serijsko pohištvo
•	Pohištvo po meri
•	Preureditve
POSEBNI POPUSTI !!! OBIŠČITE NAS !!!
TEST
Prodajalna: ul. S. Cilino, 38 telefon 54390
Dom in delavnica: ul. Damiano Chiesa, 91 telefon 571326
komunizem, marks-izem marksizem, a krščanstvo bo ostalo krščanstvo. V trenutku, ko pravimo, da je marksizem postal krščanstvo, smo zanikali njegovo specifičnost, a prav tako je izgubilo svojo specifičnost -krščanstvo, če rečemo, da j-e krščanstvo postalo 'komunistiono....
G. V.
Listnica uprave
Ob poravnavi naročnine so nakazali višje vsote ti PODPORNIKI MLADIKE:
Katja KLANJŠČEK, Gorica, 50.000 Lir; Darko DURČIK, Rupa, 50.000 Lir; družina BREŠČAK, Milan, 30.500 Lir; Karlo ČOK Trst 20.000; Bruno KUK, Opčine, 15.000; Frančišek ŠEGULA, Rim, 15.000; Alojz HLEDE, Števerjan, 12.000; Justa Terčon, Mavhinje, 12 tisoč Lir; Janez SEVER, ZDA, 20 dol.; Bogdan NOVAK, ZDA, 20 dol.; Lojze BURJES, ZDA, 30 dol.; Milan MARTINČIČ, Kanada, 54 kan. dol.
Za tiskovni sklad MLADIKE so darovali:
Josipina Pertot, Trst, 20.000 Lir; Ciril Turk, Nemčija, 3.000 Lir; Marija Lupine, Trst, 2.500; Jožko Bizjak, Trst, 8.500; pre Arturo Blasutto 2.000; Ivan Andolšek 2.000; Zora Pertot 2.000; Majda Cergol 2.000; Ana Huter, Globasnica, 24.800 Lir.
Vsem darovalcem se MLADIKA iskreno zahvaljuje.
Križanka
1	2	3	4		5	6	7	8		9	10	11	12	□
13				□	14					15				□
16				17		18				□	19			20
21.		□	22	'	23			□	□	24			25	
26		27							28			29		
■	30		□	31							33			
34	□□					36	3 T			38				
39	40	41								43			■	□
44			mn			□	46			G	47		■	48
49				□	50	51			G	52			□	
53					L	□		□	54	_		□	□		
VODORAVNO: 1. Ukrasti; 9. Prizorišče zmage kranjskih čet proti Turkom;
13.	Divja žival; 14. Arabski dostojanstvenik; 15. Neumen, aboten, nespameten; 16. Je lahko les; 18. Bog po arabsko; 19. Sem gospodar; 21. Vzdih;
22.	Vrsta slikarja; 24. Naši razgledi;
25.	Firenze; 26. Prva slovenska država; 29. Zgrabi mišico; 30. Naša žena;
31.	Njega; 32. Dve izmed petih; 33. Zlitina; 35. Padišah; 38. Žensko ime; 39. Je lahko sadni ali drevesni; 42. Ime za kravo; 43. Ne sedi in ne stoji; 44. Slon ima dva; 46. Pod podplati; 47. Bolj nesebično kot vzeti; 49. Špansko ime; 50. Francoska prijateljica; 52. Najlepši mesec; 53. Angleški esej; 54. Narodna in univerzitetna knjižnica; 55. Kazalni zaimek.
NAVPIČNO: 1. Moško ime; 2. Poln do roba; 3. Starinska posoda; 4. Bojišče z gledalci; 5. Nikakor; 6. Posestvuje-va; 7. Junak iz Zelenega izgnanstva;
8.	Nerazumski, nedoumljiv; 9. Slovensko gledališče; 10. Izumrl narod; 11. Nezaupanje, sumnja; 12. Oseba iz romana Pod svobodnim soncem; 17. Slovenski slikar; 20. Lepa, ljubka, privla-
čna; 23. Država; 24. Napoli; 27. Žitarica; 28. Pritrditev; 29. Velik slovenski smučar; 33. Mlada v narodni pesmi; 34. Kraj v senci; 36. Televizija; 37. Listine; 38. Fran Levstik; 40. Eden od peterih čutov; 41. Vsebuje zrna; 45. Žensko ime; 48. Teroristična organizacija; 51. Mogočnikov jaz; 52. Martin Krpan.
Rešitev križanke iz prejšnje številke:
VODORAVNO: 1. Svak; 5. Kozorog;
11.	Armada; 13. Eni; 14. Reža; 17. V Sibilinem vetru; 20. A. N.; 21. Ur; 22. Vi; 23. A.E.G.; 24. E. K.; 25. Opletati;
28.	Gost; 31. NIN; 32. Martin; 34. Omlede 37. Čir; 38. Či; 39. Še; 40. Zarja; 42. Krik; 44. I. S.; 45. Aj; 46. Asi; 48. Oč; 49. Če; 50. Rodu 51. Anton; 52. Les.
NAVPIČNO: 1. Sava; 2. Vrsno; 3. Arni;
4.	Kabul; 5. Kal; 6. Zenit; 7. One; 8. Rima; 9. Gregorčič; 10. Nauk; 12. Direndaj 15. Et; 16. Žreti; 18. Ivan; 19. Vega; 26. Pel; 27. Tier; 29. Stik; 30. Košir 32. Mrk; 33. Nebes; 35. Meso; 36. Ezau 37. Čast; 41. Jan; 43. Ro; 47. lo; 49. Če.
Počitniški dom »Pri sestrah«
vas vabi na Belopeška jezera
Naslov: 33010 BELA PEČ - FUSINE V. R. via Laghi 1 Telefon 0428/61027 - 059/695791
za smeCu m „
Natakar: »Kako bi najrajši ostrige: z limono ali s poprom?» «Z biseri.»
* * *
»Torej, gospa, dolžni ste mi 45 lir. Mi jih boste dali jutri.«
»Seveda, gotovo, če ne umrem to noč.«
»No, no, saj ne bi bila taka izguba!«
* * *
Rabelj: »Želite, da vam glavo odsekam, da vas ustrelim, ali da vas dam na električni stol?«
Obsojenec: »Kaj pa če bi poskusili najprej prvo, potem bomo videli?«
Stari zapornik novemu priporniku: »Tu vsak dela svojo obrt. Kaj delate vi?«
»Trgovski potnik sem.«
* * *
Škot pride iz hiše s steklenico whiskyja v hlačnem žepu. Zdrsne mu na stopnicah in pade. Vstane, si potipa žep, ki je ves moker:
»O Bog,« pravi proseče, »usliši me in naj bo ta mokrota na hlačah kri!«
»Kaj pa je s teboj, že tri mesece te nisem videl?«
»Oženil sem se. Prav resno.« »Kako pa ko resno, ne oženiš se vendar zato, da bi se smejal!«
»Ali vaš sin veliko zasluži v mestu?«
»Približno dva milijona na mesec.«
»Za mladeniča, če povem po pravici, je to lepa številka. Pa pošilja kaj domov?«
»Da, umazane srajce.«
NAGROBNIK
JERNEJ PURIŠER
V Ovčji vasi v Kanalski dolini je bil v prejšnjem stoletju za župnika in je tam pokopan brat znanega slovenskega pesnika. Kdo je to?
CENA 1000.- LIR