Iz govorice brezpravnih zemljakov je nastal dragulj umetniške genialnosti
De b'od sladkdte njega poezije potihnil ves prepir, bile vesele vlharjov jeznih mrzle domačije!
Slovenska beseda, slovensko srce, slovenski duh ... Ljube-zen, ki je dala Prešernu moč, da jih je s svojo pesmijo dvignil v neizmerno duhovno veličino, je potrebna tudi nam, da lahko ohranjamo svojo človeško svobodo, svoj človeški zna-čaj, svojo človeško pripadnost. Samo tako lahko prispevamo svoj delež naši družbi in našemu času.
Letos praznujemo štiristoletnico Primoža Trubarja. Ali lahko trdimo, da se dovolj zavedamo velikega dejanja tega ponosnega trmastega moža, ki je govorico brezpravnih zem-Ijakov, hlapcev, tlačanov, revežev dvignil na raven kulturnega jezika, enakovrednega drugim evropskim jezikom? Ta jezik je Prešeren čez tri stoletja izbrusil v dragulj umetniške genial-nosti. Kdo ve, kako bi se razvijala zgodovina Slovencev, če katoliška protireformacija ne bi pokončala Trubarjevega veli-kega narodnostnega in človeškega gibanja. Z ognjem knjige in z mečem Ijudi. Morda bi se že takrat razvila neka razsvet-Ijena, humana slovenska državnost. Ali pa bi se to gibanje, ki so ga Trubar in njegovi začeli z veliko Ijubeznijo in tankim posluhom za slovenskega človeka, sprevrglo v spolitizirano nasilje neke nove oblasti. Tega ne vemo. Vemo pa, kako" težka in krvava je bila borba za narodno osvoboditev in svobodo Trubarjevega in Linhartovega in Prešernovega in Jenkovega in Cankarjevega in Župančičevega in Kosovelo-vega in Kajuhovega jezika...
Mnogim se zdi značilno slovensko proslavljanje dneva smrti naših velikih mož odraz našega zaprtega značaja, bolestne občutljivosti zaradi majhnosti, samousmiljenja zaradi zatiranosti. Morda. Lahko pa razumemo dan smrti tudi kot dan, ko prevzemamo njihovo dediščirro, ko se zavezu-jemo, da bomo ohranjali in po svojih močeh nadaljevali njihovo delo. Ne verjamem, da so izgubile svojo aktualnost besede, da
Ijubezni dotnačtje
noben naj vam ne usmrti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo srčno branit' kliče čas!
Ob teh verzih se sprašujem, če storimo dovolj za oseb-nostno podobo, za značaj človeka socialistične kulture, ki rase iz svojih korenin, a združuje svoje zelenje z zelenjem sosednjih dreves. Kakor se kultura nekega naroda združuje z drugimi kulturami, da iz nje zrase velika duša človeštva. Če človeKni nič, pač tudi nič prispevati ne more.
Smo res dovolj pozorni, da se človek ne bi razosebljal?
^mRooaiujiia mise!, če bo ob svojo kulturo. Samo kultura lahko ohranja človečnost odtujenega človeka. Saj kaj bo ostaio od človeka, če ne bo ohrani/ svojega duha, če ne bo sanjal, če ne bo pel, Ijubil, se smejal? Postal bo brezdušen tipkar kompjuterskih programov. S Prešernovo besedo, Gro-harjevo barvo, Kogojevo glasbo pa bo lahko ohranil svojo svobodo, da mu bo kompjuterski čas čas napredka, ne pa čas zasužnjenosti, brezosebnosti.
... 'z Ijubezni so do tebe vroče, iz domovinske so Ijubezni lile.
Prešernovo izročilo je Ijubezen. Ljubezen pa pomeni dolž-nost. Dolžnost ohranjati tisto, kar Ijubimo.
In ker živimo v Ljubljani, imamo dolžnosti tudi do Ljub-Ijane. Prešernove in naše Ljubljane, mesta heroja, mesta siovenske kulture. Da bi tudi za nas veljalo:
Kak tvoje je bilo srce goreče
za čast, in prid, in blagorstvo Ljubljane,
Liubljane, Ijubice nebes in sreče!
Polde Bibič