Moj Bog! . . .
II fant que tout homme trouvc ]>our lui — meine unc possibility pnrticulicrc dc vie superieure dans 1' luimblc et inevitable r&ditč quotidiennc.
Maeterlinck.
I.
pride noč, sodruga fantazije, In mir objame polje in gore, Se raz podobe moje galerije Spominov temni zastori spuste.
In duh se med spomini lahno vije, In moje ranjeno drhti srce; In pozna ura v tihi noči bije, In vedno šc oči v temo strme.
Tako pred Bogorodico trepeče, Sedaj vstajaje, a sedaj vmirajc, Do jutra sebe gonobeči plamen.
O da bi tudi ti, srcc goreče, Ob grobu zadnje žc bilo postaje In vzdihnilo žc k nji poslednji amen!
II.
Ji. tu ni govora o koncu, ni . . . Globoko brezno zijc pred menoj In liro mojo, ki na dnu leži, Zakriva z nepremaganoj temoj.
Le malo strun napetih je na nji, In skoz temo duha šc mali broj Lc Vnalo — malokdaj sc oglasi Z obupa polnoj, žalostnoj tožboj.
O demon zanikavanja, čemu, Čemu mi jemlješ dneva svetlo luč, Da tava duh po temi brez miru? . . .
Spoznanje kje je, demon, kje je ključ Do sreče? . . . Tvoje peklo bodi raj In tvoja noč mc rczsvctljuje naj ? . . .
III.
0 Bog svetlobe, stvarnik harmonije, Tvoj izgubljeni sin jc zopet tu. O daj mu izgrešenega miru
V	bližini svoje svete domačije!
O naj mu žarek milosti zašije
V	tem osamelem, osamelem dnu Srca in duše, da po dvojnem zlu Zapoje zopet prejšnje melodije.
Glej, menil sem, da mogel bi živeti Brez tebe kdaj, brez svojega Boga; A naj li rastejo vonjivi cveti
Brez solnca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti Mi večni žarki ogenj dnu srca.
IV.
"V puščavi si v pedobi mcgloviti Bil Izraelcem verni kažipot,
V	plamenu tc jc gledal, o Gospod, In blisku svetlem njih vodnik častiti.
A v Palestini nisi hotel priti Pred njih oči, in samo iz dobrot So dolgo tc spoznavali povsod, Dokler tc niso jenjali ljubiti.
A vse drugače sem te videl jaz, Ko zrl sem en trenotek ti v obraz Tedaj, ko si, nebeški gospodar,
V	očesi njeni blagi, nežni, krotki Prišel, ah da, v tem blaženem trenotki Postalo ti j c srcc žgalen dar.
Dragotin Kette: Moj Bog!
707
V.
Tam, v svitu nepozabljcnc mladosti Sem videl te, ah, toli — tolikrat, Ko v majnikovo noč si poln sladkosti Hitel med korc svetlih mirijad.
Ko zdaj si prišel v strašnih strel hitrosti Ljubeči Bog svoj narod kaznovat, A zopet izpreglcdal mu slabosti In v rosnem jutru vzbudil novih nad.
Ko gnali so nebroj z gora pastirji, In prišel je nad gore drug nebroj, Tedaj sem posedeval pri klavirji
In razgovarjal se ljubo s teboj. Kako sem ljubil tc, o harmonija, O Bog, o Stvarnik, o sveta Mesija! . . .
VI.
JJ glej, odtrgali, odstranili so mc Od prsi sladkih, ljubljenih tvojih In strašno pač okanili so me, Rekoč: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!« . . .
O glupost, ki z njo ranili so mc, O njih dokazi, vrag odnesi jih! In s hipotezoj hranili so mc, In zamorili v srcu slednji vzdih . . .
Brez dogem in brez vaših energij Sem vedel bolje nego zdaj nekoč, Da On je vir vseh zemeljskih moči,
Da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, Magnetnem toku in rastlinskem soku Deluje v mislih On, prvotna moč.
VII.
0 Ti! ... O kdo? . . . Ah, neizraženi In ncizrazni, naj srce te čuti Nc v sladki, čudokratki te minuti, Ne, večno kakor tvoji blaženi.
Nc samo v burji nevtolaženi, Ne samo tam v asketski trdi kuti, Nc samo z ljubicoj v samotni uti, Ko čcvrljamo trije neopaženi.
Ne, vekomaj povsod. Kot dete bomo, Ki tu-lc mirno, a s teboj zgovorno Si bfcrc drobnih cvetov po livadi,
Naj vekomaj i jaz s teboj živim . . . »Čuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angelj mladi!« No, dctecc beži, a Bog gre z njim. —
VIII.
(^aj, ti bežiš? Čcmu-li? Pred hlimboj? A svojega Boga se ne bojiš?
V	naravi lepi se tak varen zdiš,
V	resnici misli svojih, otrok moj ?
O prav imaš. I jaz sledim takoj
V	resnice svetli, jasni paradiž, In daj mi krono ali daj mi križ, O svet, ponudi mir mi ali boj:
Ednako! . . . Luč je samo edna, edna In več kot ednega življenja vredna In več kot edne, več kot edne smrti.
Prej bil podoben barki sem potrti, A zdaj lc jadra, ladja, mi raz vij, Ne boj se mi viharjev in peči! . . .
Dragotin Kette.
V jesenskem gozdu.
f^az drevje list za listom trudno	Težko vmiranje to je zreti
Na pot pred mano odletava,	Naj vihra raje bi prihrula,
Ko vmirajočih trepetanje	In v eni sami divji noči
Skoz gozd šumi jan j c plaho plava.	Besneča sila gozd osula!
Težko vmiranje to je zreti Pogrczovanjc to v temoto; Strt raje v eni sami vihri, Strmci v življenja bi praznoto . . .
Ivan Šorli.
Košček življenja.
Spisal Makarij Novoselec.
I.
li govoriš resno, Karel ?« je viknila obupno in pristopila korak bližje njega. *	Stal je pri oknu ter bobnal s prsti po motno-
rosni šipi. Dvignila je roke proti njemu, a on je mali?' lomarno skomizgnil z ramo ter dejal zaspano, komaj slišno:
»Popolnoma resno, Minka!«
Mehanski so se ji povesile roke, a konci njih prstov so po-drhtevali. Trdo jc stisnila drobni ustnici drugo ob drugo ter sklonila glavo.
Bila je mlada, komaj dvajsetletna ženska, nežnega, a nekoliko upadlega obraza in srednje velikega stasa. Njeni gosti, rjavi lasje so se vlažno-rumenkasto svetlikali ter v svedričastih kodrih ovijali nizko, belo čelo, izpod katerega je bliskalo dvoje modrih, velikih in globokih oči, obkroženih z dolgimi svilnatimi trepalnicami.
Nastal je nekoliko časa molk.
Tedaj je pa adjunkt nehal bobnati. Obrnil se jc od okna, pristopil k obešalniku ter začel oblačiti svoj moderni, elegantni ovršnik.
»Tako, tako, Minka,« jc govoril skozi zobe in gledal v tla. »Jaz ti nisem kriv — verjemi da ne! — Kaj si se pa pečala z onim—r«
Adjunkt ni utegnil nadaljevati, kajti že'je bila ona pri njem. Zravnala se je pokončno, mu pogledala v obraz ter dejala odločno in trdo :
»Molčite! — Tega sami ne verjamete! — To so le izmišljotine, s katerimi se me hočete otresti! 1— Dobro, a jaz sem vam nc vsiljujem!«	.
Prisiljeno se je nasmejal.
»S tem pa šc vendar ni rečeno, da ti ne bodem prav nič pomagal,« je odgovoril počasi, s poudarkom in z nekim komaj vidnim mcfistofclskim smehljajem okoli ust. »Nasprotno! Za tvoje usluge te hočem odškodovati!«
Potegnil jc listnico iz žepa ter privlekel iz nje dva čisto nova stotaka.
»No, s tem mislim, da si lahko zadovoljna — tem bolj, ker bode tudi oni moral — pomagati!«
In še vedno se je ironski smehljal.
Nji jc pa temna rdečica zalila lepo licc — rdečica jeze in sramote; skrčila je pesti, udarila z drobno nogo ob tla ter viknila:
»Ne bojte sc tožbe ter spravite svoj denar! — Toda zdaj ven, ven! — Take nesramnosti ne morem prenesti! — Ven!«
Prijela ga je za rokav ter ga tirala do izhoda. Njeni prsti so se bili krčevito oprijeli njegovega lakta in zapustili vlažno-motne sledove na sivkastem ovršniku.
Adjunkt jc naglo spravljal stotaka in stopal zraven nje kakor jagnjc, rdeč v obraz in vrat ter z napol zaklopljenimi očmi, kakor bi se bal popolnoma videti svojo sramoto.
Ko je bil na ulici, je pritisnil klobuk globoko na oči ter si pogladil nekolikokrat z drhtečimi prsti rdečo ščetinasto brado . . .
Minka jc globoko zdihnila in obstala sredi prazne sobe. Sama ni prav vedela, kaj je bila ravnokar učinila. Mize v gostilniški sobi, kjer sc je bil dovršil nastop z adjunktom, so zaplesale okoli nje, in stemnilo se ji je pred očmi.
Sedla je na bližnji stol ter naslonila glavo v levico; telo se ji je začelo konvulzivno zvijati kakor pod težkimi udarci; dcsnica ji je ležala iztegnjena po mizi, in široki rokav sc ji je bil zavihal višje, da se je zableščal beli, okrogli laket, na katerem so vztrepctavalc in migljale modre, skozi prozorno polt odsevajoče žile . . .
Starinska ura v dolgi, rumenobojni omari je udarila tretjo uro popoldne, ko je pridrsal v sobo Minkin oče, gostilničar Brvar, ki se je bil v tem hipu prebudil iz običajnega popoldanskega spanca.
Globoko je še zeval, držeč desnico pod usti ter popravljajoč si z levico okroglo čepico na veliki, sredi temena se svetleči pleši.
»No, dekle, aH se zdaj spi?« je dejal glasno in prijel Minko za ramo. Le-ta se je bila z rokami na mizo naslonila ter skrila vanje razžaljeni obraz; sedaj jc hipoma planila pokoncu ter kolikor mogoče izkuŠala prikriti svojo razburjenost.
»Zvečer bodemo imeli napovedane goste, torej treba začeti pripravljati!«
Minka se jc stresla ter boječe uprla oči v starca; a tc oči so bile rdeče obrobljene, in v kotih se jc držal sled posušenih solza. Lasje so se ji usipali razvozlani in zmršeni po tilniku, in njena obleka je bila v neredu.
Brvar jo jc gledal nekoliko časa molče in pozorno, rekel pa ni nič.
Minka pa si jc hlastno popravila toaleto ter odšla v kuhinjo pripravljat z materjo za goste, ki so bili za nocoj napovedani iz Trsta . . .
* * *
Drugi dan pa jc moral Brvar sam streči laški brbljajočim Trža-čanom, ki so mu hoteli narobe obrniti hišo znotraj in zunaj. Bili sta dve družini z majhnimi in velikimi otroci, a vmes že dve odrasli hčeri, katerima sta sledila stopinjo za stopinjo njiju zaročcnca, eden dolg kakor prekla, a suh kakor jesenska muha; clrugi pa rdečeličen in zabuhel debeluh z majhnimi, vedno krmcžljavimi očmi in redkimi, rdečimi lasmi . . .
Minka pa jc bila izginila, in z njo je bila izginila vsa njena obleka . . .
Mati Brvarica se je v kuhinji trudila, in obilen pot ji jc curljal po debelih, nagubanih licih; med potne kaplje pa so se semtertja mešale tudi solze ter črtale nove brazde na ostarelem obrazu.
Semtertja je pomolil Brvar glavo skozi vrata v kuhinjo in dejal s trdim, osornim glasom:
»Kaj sem ti bil pravil, stara? Kje si imela oči? — Prokletc babe, slepe!«
In stresel jc vselej z glavo in gledal srepo v tla . . .
II.
Bilo jc več meseccv prej v pozni jeseni, ko je neko popoldne izza neprestanega deževja nenadoma preplavil vso okolico Močilnik, sicer neznaten in skromen potoček, ter jc silil tudi v Brvarjevo gostilnico. Preteklo noč je nepretrgano deževalo, a zjutraj se je bilo izjasnilo, in po vzdušju jc vršela burja ter otresala z drevja Še ono
pcščico pozabljenega listja, ki se je jetično komaj šc vzdrževalo na dolgih, škrtajočih vejah. Tem manj se je kdo nadejal bližajoče se nesreče, ko jc začel žq itak narasli potok proti poldnevu poganjati vedno večje in kalncjše valove. Črez dobre pol ure je žc bobnenje valov preglašalo burjo; peneč sc in besneč so sc zaganjale vode v trdne stebre mostu, da jc le-ta vztrepetaval in ječal pod njih silo. Ncdolgo potem sc jc razlilo vodovje črez bližnje loke in travnike liki jezero, iz katerega jc kmalu štrlelo lc semtertja nekoliko trsov, grmov in sadnih dreves, dokler ni tudi grmičevja zagrnilo vedno naraščajoče vodovje, a vidni so bili samo še vrhovi dreves, ki so se kakor z zadnjo silo spenjali in vzdržavali nad rjavim in motnim ogromnim vodnim zrcalom. Jata vran in škorcev jc preplašena pri-frfotala od nekod in hotela sesti na drevje sredi vode; a že ko se je spuščala nižje in podrhtevala s perotnicami ter sc skoro dotikala z nožicami zibljočih sc privršnih vcjic, se je zdajci premislila ter plula kakor črn oblak dalje proti vrhu v solnčnih žarkih se kopa-jočega nasprotnega nizkega griča . . .
Vse ljudstvo je bilo pokoncu. Moški, nekateri bosi in z visoko zavihanimi hlačami, drugi pa kar obuti in popolnoma oblečeni, so iznašali v varno zavetje različno blago iz nizko ležečih preplavljenih hiš ter pri tem delu vpili in kleli, da niso drug drugega razumeli; drugi pa so s smehom in z raznimi burkami in neslanimi prostaŠkimi šalami in dovtipi lovili v zadrge in z dolgimi drogi bruna, deske, sodovc, poljske pridelke, celo prašiče, ki jih jc Bog ve kje pobrala in donašala voda... Dekleta in žene so z visoko podpasanimi krili stale ob vodi, ali cclo v nji ter poprijemale in znašale na kup to, kar so jim podajali moški; venomer so rcgljale in kričale z visokimi, hreščečimi glasovi. Vmes so jokali nedorasli otroci, ko so videli svoje stariše in druge dorasle osebe v takem položaju. A vsi, moški in ženske, v vodi in zunaj vode, so z otroci vred kmalu začeli šklopotati z zobmi; razmočena .obleka se jim jc tesno ovijala okoli prezeblih udov, da so bili videti kakor strašila v prosu in jim jc koleno skoro bilo ob koleno. —
In vendar je bilo treba vstrajati, mnogo se je še moralo rešiti!
Na nizki višini nad Brvarjevo gostilnico jc stalo mnogo gosposkih gledavcev, ki so vendar dobili s tem prizorom nekoliko izpremembe v enolično in dolgočasno trško življenje. Med njimi jc bil tudi novi sodni adjunkt Karel Sova, ki jc bil v trgu šele štirinajst dni. Malomarno jc slonel ob deblu starega oreha ter puŠil smodko; ni sc menil za nikogar, ampak oči so mu tičale vedno tam doli nad
množico, ki jc lovila in kričala. A niso sc mu smilili ti ljudje, ki so prezebali, katerim jc pretila vrhu tega še neizogibna škoda — nc, on niti mislil ni na to! V tem trenotku, ko jc vse druge pretresal strah, ko jim je mozeg preletala groza, ko je nad njimi plavala smrt s svojimi črnimi krili, v tem trenotku jc on s slastjo opazoval — razgaljene noge vodo gazečih mladenk!
Tam doli pri Brvarju jc stala na pragu Mina ter je plala vodo, ki jc silila v vežo. Njeno krilo jc bilo visoko podrecano, a malih, skoro otročjih nog so se oprijemali premočeni čreveljčki, izza katerih so tesno objemale prosojne belo-rdeče nogavice fino oblikovani gleženj. In pod temi nogavicami jc slutil adjunkt krasno nogo, in njegovo orljc oko jc zapazilo blesteči, nežni, rožno nadahnjeni in-karnat njenih mišic. In adjunkt jc sklepal in ugibal dalje in dalje — in strast mu je napolnila dušo; njegovo srce se jc v tem hipu vnelo v nečisti, a žgoči, vse zapreke gazeči ljubezni!
Minka se je pripogibala zdaj na desno, zdaj na levo, vedno zajemajoč z majhnim vedrcem in izlivajoč ga daleč od sebe. Pri tem delu se je nekoliko utrudila, in rdeče rože so vzcvetle na njenih licih . . .
Adjunkt sc jc počasi ločil od oreha, leno pozdravil navzočne ter stopical doli proti gostilnici; tam jc stopal mimo Minke v vežo ter v kotu sedel na jelovo mizo, na kateri je samotarilo nekoliko praznih steklenic.
Črez nekoliko časa jc morala Minka mimo njega. Njeno mokro krilo se je zadelo njegovih nog, in vlažni duh premočenega krila mu je udaril v nos.
Pogledala ga je s svojimi velikimi očmi in hotela mimo njega. Toda adjunkt je v naglici ujel njeno roko ter jo pritisnil na ustnicc; a roka je bila mrzla in vlažna, da ga je zazeblo.
Ona pa se je razjezila:
»Kaj vam jc šinilo v glavo, gospod adjunkt? Poljubljajte svoje vrstnice, a nas preprosta dekleta puščajte na miru!«
Zasmejal sc jc rezko ter ujel drugo njeno roko. Zc jc hotel pritisniti tudi to k ustnicam, ko mu jc zazvcncla na licu krepka zaušnica.
»Tako — ker besede nič ne pomagajo!«
Stekla je v kuhinjo in puščala za sabo umazan voden sled, ki je curel izpod njenih stopal.
Adjunkt je prcblcdcl, a kmalu sc jc premagal ter mrmral:
»In vendar bodeš moja!« . . .
Voda je začela kmalu nato upadati, in Brvar in Brvarica sta pristopicala iz kleti, kjer sta žc pripravljala razne varnostne naredbe. V gostilnico jc tudi pvišlo mnogo prejšnjih, zlasti gosposkih glcdavcev, in Minka, ki sc jc bila v tem preoblckla, jc nosila na mizo četrtinko za Četrtinko. Za vsakega jc imela prijazno besedo ter se odzvala raznim šalam, samo adjunkta ni niti pogledala.
Vendar ji jc ta prilično siknil na uho:
»Da se jeziš, jc dobro znamenje!«
In drugič:
»Iz sovraštva se izcimi ljubezen!«
Ona mu ni odgovorila, a pri srcu ji jc hipoma postalo tesno, da bi se bila najraje razjokala . . .
III.
Adjunkt je čcŠčc in češče zahajal v Brvarjcvo gostilnico. Kadar je imel količkaj prostega časa, so ga videvali, kako jc počasi in z umerjenimi koraki, z obligatno smodko v ustih in drobno paličico v roki stopical po dolgi samotni ulici proti gostilnici. Tam je navadno sedel vedno na enem prostoru v mali stranski sobici za okroglo, vsaki dan s svežim prtom pregrnjeno mizo ter srebal Brvarjev cviček četrtinko za četrtinko. Oče Brvar ga jc bil vesel, a Minka sc ga je vidno ogibala; ako jc lc mogla, je prepustila postrežbo očetu ter sc oddalila. Toda adjunkt jc potrpežljivo čakal; bil jc iz svoje ljubezenske prakse trdno uverjen, da mu pade Minka neki dan kakor dozorel plod v naročje.
In res se Minka ni čutila trdna pred njim; dasi si jc ponavljala stokrat na dan, da on ni zanjo, dasi je vedela, da njegovo laskanje in vsiljevanje nc more izvirati iz prave ljubezni, ji je vendar nekaj šepetalo v njeni notranjosti: »Kaj pa, ko bi mc vendarle ljubil?« In rada je poslušala ta glas, in v samotnih urah — po noči v postelji in črez dan pri delu — se jc vedno vdajala sanjarjenju, katerega središče je bila neprestano njegova podoba. Tako ga je ljubila, še preden se je popolnoma zavedela. A ko je prišla do tega spoznanja, sc je prestrašila; njena zdrava pamet je premagala srce, in ogibala sc ga je vedno odločneje in dosledneje.
Adjunktovo bistro oko je kmalu zapazilo to izpremembo v vedenju Minkinem. Kadar mu je donesla včasih vina, in je njen pogled za hipec moral obviseti na njem, tedaj je v njenem očesu nehote in nevede vzplamtelo nekaj, česar si niti ni bila v svesti, a adjunktu jc
to odkrilo, da ptičica žc sedi v kletki. In mencal si jc roke samega veselja . . .
Bilo jc nekega zimskega večera, ko jc adjunkt zopet sedel sam pri Brvarju. Brvar se je bil nekaj prchladil in jc moral ostati v postelji; Brvarica je bila kakor po navadi v kuhinji, a Minka jc morala delati druščino adjunktu.
Ta jc sedel v kotu ter se zviral na stolu, da je bilo videti, kakor bi visel med dvema stenama. Iz svoje smodke je puhal goste oblake vonj i vega dima, a na ustnicah mu jc krožil navadni prezirljivi smehljaj.
Minka jc sedela pri peči ter plctla dolgo črno nogavico. Bila je v zadregi in ni si upala dvigniti pogleda proti adjunktu.
Nastal jc dolg molk.
Tedaj je pa adjunkt zazeval, situacija mu je postajala prcdol-gočasna. In zcvaje jc izpregovoril komaj razumljivo in z dcklama-torskim glasom:
»Želela si, da bil bi molk,
In bil je molk med nama dolg . . .«
»Toda zdaj prekiniva ta molk in pomeniva se kaj pametnega!«
In vstal je s svojega sedeža ter stopical s kratkimi, komaj slišnimi koraki proti Minki.
Ta sc jc stresla. Slutila je, da je prišla njena ura, in proseče jc dvignila svoje oko proti njemu.
A on se ni menil za njeno zadrego, niti ni hotel poznati njenega dušnega stanja.
Pristopil jc hlastno k nji, da jc vroča njegova sapa kakor curck gorke vode dehnila v njen razžarjeni obraz, ter je položil levico okoli njenega belega tilnika. A z desnico ji je privzdignil glavo ter ji zrl naravnost v oči, ki jih jc i/.kušala zaklopiti, a so vendar ostale odprte ter strmele vanj kakor v strahu in trepetu . . .
Poskusila se mu je izviti, a v tem hipu je začutila njegove mrzlične ustnice na svojih; sladka in opojna omotica ji jc napolnila žile, in iz oči ji je izginil izraz strahu ter prepustil mesto blaženosti in vdanosti . . .
In nevede in nehote mu jc morala vrniti poljub! Adjunkt pa jc šepetal:
»Saj veš, da si moja! Saj veš, da samo tebe ljubim na vsem širokem svetu!« '
Kako rada mu je verjela zdaj vse, kar ji je govoril! A vendar je šc vprašala:
»Ali mi prisežete?«
»Kolikorkrat hočeš, dete moje! Takoj tukaj naj se pogre/.nem živ v zemljo, ako ni res!«
* * ♦
In začela se je med obema ona sladko-opojna ljubezen z vsemi svojimi milinami in bridkostmi, z vsem onim upom in strupom, z vsemi nadejami in hrepenenjem, z vso ljubosumnostjo in nerazsodnostjo . . . Minka se jc bila vdala adjunktu z dušo in telesom, živela je samo njemu in zanj! A tudi on jo jc ljubil, a ljubil jo je — po svoje!
Adjunkt je bil zdaj pri Brvarju kuhan in pečen. Stopinjo za stopinjo je sledil Minki, ob vsaki najmanjši priliki sta visela drug ob drugem, menjavajoč poljube in stiskajoč si roke.
In Brvarjevi gostje so si začeli sika ti na ušesa različne tajnosti in podrobnosti te ljubezni, in po trgu se je že razširila govorica, da sta adjunkt in Minka zaročena.
Brvar je tudi vse to zapazil ter dejal svoji stari:
»Bodeš videla, da iz tega ne bode dobrega! Takim nc gre za zakon! — Posvari punco, naj ga pusti, dokler je še čas!«
A Brvarica, kateri je silno laskala misel na zeta-adjunkta, ga jc tolažila:
»Morda jo pa vendar vzame!«
In niti ona, niti on nista omenila nikdar ničesar proti Minki. Bilo je, kakor ne bi bila videla in slišala ničesar. A Brvar vendar nikdar ni gledal adjunkta s preveč prijaznim očesom. Slutil je v njem rušitelja svoje sreče! —
* * *
V tistem času jc prišel v trg mlad zdravnik, ki je tudi takoj začel zahajati v Brvarjevo gostilnico. Proti Minki je bil zelo vljuden in občeval-je z njo prav prijateljsko. Večkrat sta bila sama skupaj, in videti je bilo, kakor bi nastajala med njima neka intimnost.
Adjunktu, ki je bil v tem že izpil najslajši del te ljubezni in se je bil Minke že nekako naveličal ter ga jc žc jezilo vedno zbadanje njegovih vrstnikov, jc bilo tisto govoričenje o Minki in zdravniku vprav voda na njegov mlin. Nalašč jc večkrat izostajal ter ju puščal sama skupaj. Natihoma si je mel roke, ko je videl, da mu gre vse tako lepo po sreči, in da se je bode otresel na tako lep način. Vrhu vsega si je še dal pisati pismo, v katerem mu je nekdo razodeval razne podrobnosti o zdravniku in Minki ter njega — ad-
junkta — nazival tepca in slepca, češ, da ima že sedaj vse lastnosti dobrega zakonskega moža . . .
In s tem pismom se je odpravil k Minki . . .
A prav tisti dan se je zgodilo, da mu je Minka razodcla, da nosi pod srccm sad njegove ljubezni! —
Adjunkt je osupnil; nekaj ga je čudno pogrelo v prsih. A takoj se je otrescl vsake sentimentalnosti ter s čudovito smelim in škodoželjnim nasmehom pokazal Minki svoje ponarejeno pismo.
»Torej vidiš, da oni sad menda vendar ne bode samo moj!« jc rekel malo ledeno ter pristopil k oknu, kjer je začel bobnati s prsti po šipah.
In nastala je ona sccna, ki je provzročila, da je Minka zapustila stariše in dom.
S črnim obupom v prsih je zapustila svoj dom ter šla v daljnji, nepoznani svet! —
Adjunkt je bil lahko zadovoljen! —
IV.
Prešlo jc dvajset dolgih let.
Neko poletno popoldne sta po prijaznem štajerskem trgu stopala dva orožnika v popolni službeni opravi s svetlima, v solncu se lesketajočima bodaloma na težkih puškah. V svoji sredi sta imela vklenjenega komaj dvajsetletnega mladeniča, ki pa je bil videti strašno zanemarjen. Njegova obleka je bila raztrgana in preohlapna, da se mu jc ovijala okoli drobnih nog, a pod zarjavelim, ponošenim klobukom je tičalo črnikasto, upadlo, na videz starikasto obličje z nestalno zročimi, temnimi očmi. Okoli ustnic mu jc krožil zaničljiv posmeh, ko so se ljudje ustavljali ter ga zijali.
»Tatu peljejo!« je vpilo nekaj dekcl na ulici, in takoj so drli iz hiš vsi, kolikor jih jc bilo pri domu, da bi videli od obličja do obličja onega, ki je bil sinoči vdrl v neko trško prodajalnico.
»Jej, kako jc še mlad!« so vikali nekateri.
»Ta pride še na vešala,« so trdili drugi.
A oni, ki niso mogli na ulico, so zrli skozi okna ter delali svoje opazke.
Orožnika pa sta stopala z vklenjenccm dalje, vedno enakomerno, s trdima, nepremičnima obrazoma, ne ozirajoč se niti na levo, niti na desno.
Črez nekoliko časa sta zavila v stran ter prestopila prag okrajnega sodišča . . .
V svoji pisarnici jc tačas sedel ter podpisaval dovršene akte sodni svetnik — Karel Sova. Mož se je bil postaral, kajti na glavi se mu jc svetlikalo lc šc malo redkih, a skoro doccla sivih las, ki so bile tako počesane, da so zakrivale na temenu se svetlečo plešo.
Ko je bil opravil vse akte, jc vstal s svojega sedeža ter pristopil k oknu, mimo katerega je gnala kalna reka svoje pljuskajoče valove; zagledal se jc na nasprotno stran, kjer so bile ječe, katerim jc prav pristajalo začrnelo zidovje in mala, gosto zamrežena okna. — Po strehi so se izprehajali golobje, popolnoma beli, črnolisasti, rjavi z belimi čopastimi glavicami, a vsi rdečenogi, brhki in gosposki kljunčkajoč sc in poletavajoč nad vodo, da so njih kreljuti metale hitro izginjajoče in zopet ponavljajoče se scnce na okno in odtod v sobo . . .
Iz razmišljanja ga vzbudi birič, ki mu naznani, da sta orožnika pripeljala tatu.
Svetnik ga veli takoj dovesti; zaslišati ga je moral sam, kajti adjunkt jc bil ravno na dopustu.
Po običajnem naznanilu orožniškega voditelja in ko je navzočni pisar pripravil dotično polo, se je obrnil sodnik zdajci proti tatu ter ga vprašal s svojim rezkim glasom:
»Kako sc pišete?«
Tat je molčal ter zrl v tla.
In svetnik jc moral ostreje ponoviti svoje vprašanje.
Tedaj je pa oni privzdignil glavo ter dejal s hripavim, debelim glasom:
»Karel Brvar!«
Sodnik je hipoma prebledel, oči so se mu izbulilc in uprle v tatu, kakor bi ga hotele prebosti. In stoprav tedaj je na tem obrazu hipoma zazrl žc davno znane poteze, spomine iz davno minolih časov, in prav nič več ni dvomil, koga ima pred seboj . . .
»Odpeljite ga,« jc dejal komaj slišno, ko se jc nekoliko oddahnil od prve neprijetne osuplosti. »Zaslišim ga jutri!«
Odpravil jc tudi pisarja iz sobe ter zaprl vrata; sedel jc za mizo,
podprl glavo z roko ter se ni ganil dolgo, dolgo . . .
* *
*
Davno je že bila odbila polnočna ura, ko jc svetnik Sova še vedno nepremično slonel na oknu svoje spalnicc ter zrl v tiho poletno noč. Mcsec na nebu je nerazločno razsvetljeval različne na dvorišču nakopičene predmete, a drevesa, rastoča ob zidu, so metala
Košček življenja.
Spisal Makarij Novoselec.
I.
li govoriš resno, Karel r« je viknila obupno in pristopila korak bližje njega.
Stal je pri oknu ter bobnal s prsti po motno-rosni šipi. Dvignila jc roke proti njemu, a on jc malomarno skomizgnil z ramo ter dejal zaspano, komaj slišno:
»Popolnoma resno, Minka!«
Mehanski so se ji povesile roke, a konci njih prstov so po-drhtevali. Trdo je stisnila drobni ustnici drugo ob drugo ter sklonila glavo.
Bila je mlada, komaj dvajsetletna ženska, nežnega, a nekoliko upadlega obraza in srcdnjcvclikcga stasa. Njeni gosti, rjavi lasje so se vlažno-rumenkasto svetlikali ter v svedričastih kodrih ovijali nizko, belo čelo, izpod katerega jc bliskalo dvoje modrih, velikih in globokih oči, obkroženih z dolgimi svilnatimi trepalnicami.
Nastal jc nekoliko časa molk.
Tedaj je pa adjunkt nehal bobnati. Obrnil se jc od okna, pristopil k obešalniku ter začel oblačiti svoj moderni, elegantni ovrŠnik.
»Tako, tako, Minka,« jc govoril skozi zobe in gledal v tla. »Jaz ti nisem kriv — verjemi da ne! — Kaj si se pa pečala z onim — ?«
Adjunkt ni utegnil nadaljevati, kajti ze'jc bila ona pri njem. Zravnala se jc pokončno, mu pogledala v obraz ter dejala odločno in trdo:
Vsi uradniki so že bili zapustili pisarnico, ko je svetnik vstal ter zahteval ključ do ječe. V srcu mu je Še tlela iskrica upa, da je bila morda vendarle sama prevara, da morda tat vendarle ni bil oni, za kogar ga jc imel v prvem hipu. Saj od onega dne, ko jc bila Minka pobegnila, ni bil nič več slišal o nji, in prav mogoče jc bilo, da je dete takoj umrlo; siccr bi sc bila vendarle oglasila!
Šel je v ječo ter prosil po poti Boga, da bi mu prizancscl to najhujšo šibo. Toda v ječi sc jc le prekmalu prepričal, da je vse žalostna resnica. Iz povesti, ki jo jc izvabil iz jetnika, jc pozvedcl vse podrobnosti in tudi to, da jc nekdanja njegova ljubimka umrla na porodu. Nje sin je prišel k Brvarju, a stara dva sta ga razvadila. Brvar je vrhu vsega začel od žalosti piti in igrati ter jc zapravil šc pred smrtjo velik del svojega premoženja. Mladi Karel je bil prepuščen sam sebi — postal je pohajač, a nazadnje tat! —
Popolnoma uničen je stopal svetnik iz ječe proti domu. Najhuje so ga pa bile zadele besede jetnikove, ko jc proklinjal nepoznanega svojega očeta kot vzročnika vse svoje nesreče . . .
Prišedši domov, se jc svetnik takoj zaprl v svojo spalnico, ne da bi bil pogledal katerega svojcev, katerim jc izkazoval sicer vedno toliko laskanja in dobrikanja. Sprva je stopal s težkimi koraki po sobi, a nazadnje jc nepremično slonel na oknu — prava podoba skesanega grešnika! —
o o
Ura jc bila dve, ko se je spravljal spat, a v srcu je bil sklenil, da bode po izvršeni kazni skrbel za nesrečneža ter ga pripravil do poštenega kruha . . .
# * *
Toda svetniku tudi zdaj ni bil usojen dolgotrajen počitek. Komaj jc napočil zor, in žc jc nekdo pozvonil na durih. Svetnik jc takoj slišal ter skočil iz postelje in pomolil glavo skozi okno.
Spodaj je stal birič ves zasopel in prestrašen.
»Za božjo voljo, gospod svetnik — morda ga šc rešimo!«
»Kaj pa je,« sc jc prestrašil svetnik.
»Tat, ki so ga včeraj pripeljali, sc je v cclici obesil s svojim pasom na križ pri oknu!« . . .
Pismo iz Ljubljane.
Pisal A. Aškerc.
islana gospodična!
»Kaj jc kaj novega v Ljubljani?« — ste mc vprašali v zadnjem pismu.
Hm, »novega« bi bilo marsikaj. Mesto se prenavlja takorekoč od tedna do tedna. Nove hiše rasto iz tal; po izložnih oknih vidite tu pa tam tudi kaj novega, žal, da ne novih knjig slovenskih . . . Kaj novega! . . . Ker Vas poznam, vem, da ima beseda »novo« v tem slučaju pregnanten pomen: nekaj posebno zanimivega novega, nekaj »višjega« novega . . . Kaj nc dar Razumem.
Potrpite, takoj Vam povem nekaj res »novega«. Upam, da Vas utegne zanimati, kar jc zanimalo mene. To sem Vam bil tc dni srečal na ulici našega mojstra-kiparja, gospoda Alojza Gangla. Saj ste žc videli, kakor ste mi pravili, njegovega »Vodnika« . . .
»Ali bi smel videti jaz enkrat tisto Vaše svetišče, v umetniškem žargonu imenovano »atelier«, kjer ustvarjate svoje kipe, kjer vdihujetc mrtvemu kararskemu mramorju življenje?« — sem vprašal mojstra.
»»Zakaj nc?«« — mi reče gospod Gangl. — »»Ce utegnete, idite kar z menoj, in ker vem, da vas zanima tudi moja umetnost, ustreženi drage volje vsi radovednosti vaši.««
In šel sem z njim.
Z Valvazorjcvcga trga nekje sva jo zavila v ozko ulico. Prestopiva prag neke starinske hiše ter se popenjava po takisto staro-šegnih stopnicah. Razni koridori . . .
»Tukaj!« reče mojster Gangl.
Z nadvratnega nadpisa sem razbral, da stopam v šolsko dvorano, kjer se predava učenccm obrtnih šol plastika, kiparstvo.
Dalje! ... in tu sva — v atelieru Ganglovem namreč.
Ali ste žc bili kdaj'v kakem slikarskem ali kiparskem atelieru, gospodična ? Težko.
Če ste v svojem stanovanju navajeni na simetrično razstavljene predmete, na pedantovski red; če Vas vznemirja vsaki prašek, ki ga ugledate na kaki stvari: potem si nikar ne želite videti kdaj kakega takšncga-lc umetniškega kota!
Ni Vam jih bolj nerednih in zanikarnih, vsakršni »dobri«, sitni red po sobi prezirajočih ljudi, nego so slikarji in kiparji; kakor sem
46
slišal praviti, žalibog, tudi nekateri pesniki in pisatelji niso baje ni za las boljši! Ta uporni duh, ta neprestana trdovratna opozicija proti vsaki pedantnosti in proti vsakemu filistrskcmu redu tiči umetnikom vseh narodov in časov menda žc v krvi . .. Po stenah vidite obešene ali prilepljene razne narisane anatomske študije: glave, noge, roke in druge dele človeškega telesa. Vmes Vam visi kak posnetek iz gipsa; na kakem klinu spet vidite kak naguban kostim, kak fes ali turban, kako z zlatom obšito slovensko žensko »avbo« ali kako drugo brezimno draperijo ... Na oni-lc steni tam je pribita velika ženska pahljača, pod njo in okoli nje pa jc vse polno fotografij, večinoma lepih žensk. Saj veste, da tc vrste ljudje brez ženskih obrazov tako rekoč ničesar delati ne morejo. Je žc tako! Lep ženski obraz, lepo žensko telo jim je, tako mi je pravil že marsikak umetnik, poosebljena, utelešena lepota . . . Tam-le v kotu razširja svoje zelene veje egiptovska palma, ki pa je suha. V »senci« njeni samuje kaka študija iz gipsa ali voska ... Po tleh so razgrnjene preproge ... Po raznih stojalih stoje z rutami pokrite plastične umetnine . . .
Tako; zdaj sva se nekoliko orientovala v tem skrivnostnem delališču. Takoj Vam pa moram povedati, da stojiva v atelieru slovenskega kiparja, a nc morda v atelieru kakega Francoza, Angleža, Laha, Poljaka, Čeha, Nemca ali Rusa. Gotovo ste že videli v tistih velikih ilustrovanih žurnalih notranjščino bogato, da, potratno opremljenih svetišč takih umetnikov, ki imajo na razpolaganje milijone, katerim razni meceni izpolnjujejo vsako željo . . . Tam jc seveda drugače! Ne pozabite pa, gospodična, da morajo naši slovenski slikarji
in kiparji, tudi kadar si urejajo svoje atclicrc — kuhati z vodo . . .
* *
*
Komaj sem se bil nekoliko ogledal po zanimivem kotu, kjer se jc vse mešalo in kopičilo v tistem umetniškem ženijalnem neredu, me privede g. Gangl k nekemu stojalu in dvigne pokrivalo. »Madonna in stellis« . . . reliefen umotvor na snežno-belem mra-morju, razveseli moje oči!*) Marija z detetom Jezuščkom na rokah pa
1) Razen kipov, ki sem jih videl v atelieru, jc ustvaril g. Gangl seveda šc več drugih. Gotovo Vam jc znana plastična skupina »Tragedija in komedija«, ki stojita v dolbinah zunaj na zidu ljubljanskega gledališča. Ako bi Vam pa bila ta dva kipa pregola, pojdite na blagoslovljena tla k Sv. Krištofu, poiščite gomilo rajne gospe Murnikovc, pa si oglejte ondi klasični nagrobni relief v mramorju. Ako pa bi se Vam ljubilo še dalje, potujte v Djakovo. Na pročelju Strossmajerjeve katedrale najdete tudi delo Ganglovcga umetniškega dleta.
sv. Janez. Kako krasno, kako resnično, kako dražestno! Take reči se nc dajo »opisati«, to treba videti s svojimi očmi, treba gledati dolgo, dolgo ter uživati z vso dušo. Potem čutite, da je to res umetnost!
»Ali ste delali ta kip po naročilu ali tako zaradi umetnosti, zaradi snovi same?«
Mojster mc pogleda in pravi:
»»Vidite, tako me je vprašal tudi neki visok cerkven dostojanstvenik, ko sem mu bil pokazal ta kip. Hotel je vedeti, s kakim namenom sem naredil to stvar. In povedal sem mu vzrok, povod, zakaj sem se bil lotil tega dela.
V prvi vrsti sem delal ta kip zarad snovi same. Predmet, s katerim sc je pečalo že toliko vpodabljajočih umetnikov pred menoj, me je mikal sam ob sebi. S tem verskim kipom sem hotel pa tudi pokazati, da kipar, ki se jc dosedaj pečal samo s posvetnimi snovmi, takisto zna ustvariti tudi kaj religioznega. In zalcaj nc? Da tudi jaz to znam, to sem s tcm-lc umotvorom, upam, dokazal. S tem reliefom iz verske sfere sem pa tudi hotel pokazati našim odločilnim krogom, recimo, našim cerkvenim predstojnikom, da tudi slovenski umetnik zna narediti kak religiozen kip, in da ni neobhodno potreba, da bi morali take stvari naročati na tujem . . .««
»To ste jim dobro povedali. In — zakaj n. pr. dotični visoki cerkveni dostojanstvenik ni kupil tega umotvora, čeprav mu je bil všeč?« sem pripomnil jaz.
»»Rekel je, da nima dovolj denarja . . .««
In oziral sem se spet po drugih stojalih . . . Kdo je pa ta-lc junak !
Pred menoj stoji doprsen kip v naravni velikosti. Nclepa glava izraža moški ponos, plemiško zavest, cclotni vtisk kipa pa jc hrabrost, resnoba, celo duhovitost. Pa saj tik tega doprsnega »portreta« stoji isti mož v vsi velikosti na podnožju — seveda v zmanjšani meri. V levici drži knjigo, dcsnico pa izteguje od sebe kakor človek, ki komu kaj poklanja, daruje, posvečuje. Mož jc gologlav, oprsje mu tiči v viteškem jeklenem oklepu, na nogah ima do kolen segajoče nogavice, obut je v salonske črevlje; ob strani mu visi dolga sablja.
In kdo je ta vitez? mc vprašate, gospodična. Stavim, ne vem, koliko, da ste že uganili, da jc to avtor slavne knjige »Ehre des Ilcrzogthums Krain«, Val vazo r! . . .
»Model imate tprej že gotov« — rečem jaz, občudujoč viteškega junaka na stojalu — »ali smem vedeti, kdaj bo stal na Muzejskem trgu?« . . .
Bridko se mi nasmehne mojster in pravi:
»»Kakor vam utegne biti znano, jc naročilo ta kip nauČno ministrstvo. Model jc seveda žc gotov; leto in dan mi žc stoji tu-lc. Ministrstvo ga je tudi žc davno odobrilo ... pa kaj hočete? Da pripravim kip za livarnico, ga moram narediti od glave do nog v naravni velikosti. Za tako delo potrebujem pa visoke delavnice, kjer bi mi prihajala svetloba od zgoraj, in takšne delavnice v Ljubljani nisem mogel dozdaj še nikjer dobiti! Rojenice mi, žal, niso bile nasule v zibel zlata, da bi si sam zgradil kiparski atelier, od drugod pa nc dobim pomoči.
Slovenska umetnost še pač nima svojih mecenov . . .««
»»Toda, pustiva tc lamentacije,« « pravi gospod Gangl, »»pokažem vam raje še nekaj drugega, kar vas utegne najbolj zanimati,
in zaradi česar ste, tako slutim, tudi želeli videti moj atelier . . .««
* *
*
Ves radoveden, iz umetniškega navdušenja radoveden pristopim k nekemu zagrnjenemu predmetu sredi sobe. G. Gangl mi odgrnc svoj umotvor, in kdo, mislite, gospodična, jc stal pred menoj ?
Prešeren, pesnik Prešeren, živ, čeprav mi jc zatrjeval gospod Gangl, da jc to lc doprsni kip pesnikov iz belega kararskega mramorja v naravni velikosti.
Sedel sem na nizek stolcc našemu doktorju-poetu baš nasproti ... in gledal sem ga in užival . . . Skoda, da Vas ni tukaj, gospodična! Takega Prešerna še niste videla.1)
Da, takšen je gotovo bil! Nekoliko podolgovata, pristno slovenska, »gorenjska« glava, nekoliko nagnjena na levo stran . .. Dolgi lasje, padajoči na tilnik . . . Visoko, duhovito čelo, raven, na sredi malce vzbočen nos . . . Ustnice — kako bi rekel? — nekako bolestno stisnjene. Pomcnja-li to resignacijo, trpkost usode? . . . Dra-perija na oprsju jc takšna, kakršno ste že videli na običajnih njegovih slikah . . .
') Dovolite, da dostavim tu-lc še neko anekdoto. Ko je bivši višji nadzornik obrtno-umetniških šol, dvorni svetnik Exner, bil prišel pred nedavnim časom tudi v Ganglov atelier, da vidi osnutek Valvazorjcvcga spomenika, mu jc pokazal g. Gangl tudi Prešerna.
»Ein lyrischer Kopf!« je vzkliknil Exner — in ko so mu spremljevavci povedali, da jc to tudi res glava lirskega pesnika, jc rekel: »Veste, jaz ne znam slovenski, vaš pesnik mi je neznan in mc tudi čisto nič nc zanima kot takov; rečem vam pa kot nepristranski tujec in kritik, da sem videl žc veliko lepih doprsnih kipov, toda takšnih, kakršen je ta-le (Ganglov Prešeren), pa šc prav malo!«
In te oči . . . Ali pa more kipar v mramorju, v brezbarvnem kamenu tudi očem dati značilen izraz? Da to more storiti, vidim na tem »Prešernu«. Tc kamenite oči res »gledajo« — kam in kaj?
In to čelo! To plemenito, zamišljeno čelo s tisto rahlo jamico nad levim očesom . . .
Gledam ga in gledam . . . Motrim ga od spredaj, motrim ga od strani, od leve, od desne . . .
Nc morem se ga nagledati! Mrtvi, hladni mramor je oživel; čc ga pogledam od strani, se mi zdi, da je to obličje, to Čelo, ta nos prozoren kakor alabastrsko - bela polt ženske . . . Zdi se mi, da se pod to-le nežno-belo poltjo pretaka tudi kri po žilah . . .
In sedel sem »mu« nasproti in ga gledal. Čisto sem bil pozabil na mojstra Gangla, ki je slonel za mojim hrbtom, vesel in ponosen na svoje delo. Kaj neki se godi v tem-lc trenotku za tcm-lc poetičnim čelom ? Katera pesniška misel dozoreva zdaj-le ? Katera pesem se spočenja v njegovem duhu? Kateri verz mu sili baš zdaj-lc na jezik?...
»Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal; Srce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi« . . .
To ? Ali morda :
»Luna sije, kladvo bije« . . . ?
Ali:
»Oblak ne ve in val ne kam, Kam nese me obup, ne znam . . .«
Ali:
»Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljub'ca — bela smrt« . . .?
Ali:
»Nezvesta, bodi zdrava« . . .?
Ali:
»Kje bratoljubja si videl oltarje« . . .?
Ali:
»Kaj pa je tebe treba bilo, Dete ljubo, dete lepo! Meni mladi deklici, Neporočeni materi - . . .?
Ali:
»Kdo ve
Kragulja odgnati, ki tare srcc
Od zore do mraka, od mraka do dhc« . . .?
Ali:
»Prijatli, obrodile So trte vincc nam sladko,
Ki nam oživlja žile, Srcc razjasni in oko; Ki vtopi Vse skrbi,
V potrtih prsih up budi« . . .?
Ali pa sc snuje za tem čelom zdaj-le kak dražesten sonet, kaka nežna gazela ? . . . Morda pa gledajo Prešernove oči kak prizor iz »Povodnjega moža«, iz »Turjaške Rozamundc«, iz »SvetegaScnana« ...? Morebiti gleda tistega nesrečnega godca v romanci »Ženska zvestoba«, ali pa spremlja »Orglarja« v tihi gozd . . .r Morebiti jemlje zdaj »Slovo od mladosti« ? . . .
Kaj pa, ko bi pesnik zdaj-le pesnil>) svojo duhovito in oso-Ijcno satiro na nasprotnike svoje muze? . . .
»Balade pet' je mlatva prazne slame,
Je reč pohujšljiva in zapeljiva . . .
Romanca je s tragedijo škodljiva . . .
Teh in sonetov in zdravic ne piši!
Sovraži vse to muza sramežljiva.
Poj rajši to, kar treba jc pri hiši,
Za hleve treba, treba jc na polji,
Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši!« . . .?
Ali pa si izmišljuje kakega hudega »sršena«, kako ostro »pu-šico« na svoje vrstnike, ki jo »jutri« pokaže v veseli družbi? Mogoče. Kdo bi mogel to uganiti ? . . .
»»Ali nc uganete, kaj se godi v tem trenotku za pesnikovim čelom, kaka čuvstva napolnjujejo zdaj njegovo dušo«« ... S tem nenadnim vprašanjem me vzdrami iz moje zamaknjenosti gospod Gangl.
»»Jaz pa vem, kaj muči zdaj Prešernovo srce; vem, s katero snovjo se peča; vidim podobo, ki jo gleda zdaj tudi pesnik . . .««
»Vi kot njegov ustvaritelj nemara žc veste to« —rečem jaz... »Ali smem tudi jaz to vedeti?«
»»Prešeren stoji zdaj na Bledu«« — mi pravi g. Gangl — »»on stoji na strani Črtomira, borečega se za svojo domovino ... ne, nisem prav povedal . . . Prešeren je v tem trenotku tisti Črtomir
*) Predlagam, da bi se vendar že enkrat poprijeli edino pravega in pravilnega izraza >pčsniti« za pojem: pesmi zlagati (dichten). Samo brezoku-snost in nevednost sta mogli zvariti nestvor »pesnikovati« iz samostavnika pesnik. Ali pa so očetje tega dolgega, nerodnega glagola morda mislili na predstavo: pesni »kovati« (»Verse, Lieder, Gedichte schmieden«?). Čehi imajo glagol bäsniti; začnimo še mi odslej pojem vsega pesniškega delovanja (lir-skega, epskega in dramatskega) izražati s pristno-slovenskim, iz besednega korena izhajajočim kratkim in lepim glagolom: pčsniti!
sam. Naj pa izdam tudi besede, ki zdaj-le našemu mramornatemu Črtomiru - Prešernu plavajo na ustnicah, in katere sem tudi jaz imel na mislih, ko sem ustvarjal ta kip . . . tc besede pa so:
»Menj strašna noč je v črne zemlje krili,
Ko so pod svetlim solncem sužni dno vi . . .«« * #
#
Težko sem se ločil od Ganglovcga ateliera, kjer sem videl toliko zanimivih umetnin; težko sem se ločil od njegovega mramornatega, realistično-idealnega »Prešerna« . . .
Govorilo se jc, da namerava tega »Prešerna« kupiti neko slovensko društvo — kar bi bilo res najprimernejše; toda, kakor Vam priča moje pismo, stoji »Prešeren« šc zmerom pri Ganglu. Imata se pač rada ta dva, pa ne moreta narazen . . . Skoda bi pa bilo vsekakor, če bi iz kakršnihkoli vzrokov »Prešeren« kakega dne odpotoval kam na tuje . . .
Toliko za danes, čislana gospodična!
Kadar najdem spet kaj »novega«, Vam sporočim. Do tedaj pa — zdravstvujte!
&
Utrujen,
črno gardino zagrnil sem okno, Masko ledeno sem vrgel z obraza — Od razočaranja, od hrepenenja Truden do smrti.
Stal sem na cesti le za trenotek, Med harlckini v belih manšetah, Polišincli v suknjah modernih, Prav tam na korzu —
Ali za Boga, jaz sem utrujen! Kaj je ostalo v njih ? — roke so prazne, Ah razočarano, prazno je srce, Željno počitka . . .
S črno gardino zagrnil sem okno, Masko ledeno sem vrgel z obraza... Glej —in zdaj vstajajo, tiho prihajajo Sence iz groba.
Davno pozabljene sence nejasne Stopajo predme z lahnim korakom In na razpaljeno čelo polagajo Roke mi hladne.
Tiho, boječe, čuj! žc zazvcncle Sentimentalne so strune nad mano, Mehki vijolični duh se je dvignil Iz vaze nevidne . . .
Oj tam nad tihimi, temnimi gozdi Dviga se harfa od zemlje do neba In doteknila se roka je moja Strune drhteče —
Rože na vrtu so dvignile krone, In zašumeli so temni gozdovi, Zatrepetala srebrna koprena Lunirtih žarkov . . .
Ivan Cankar.

Zimski žarki,
Zložil Oto Zupančič. 1.
,ad mestom belim dremlje težek, Oblačen dan.
Po ulicah se opotekam jaz, Obupa pijan.
. . . Ti bela lilija
V	ograj ku varnem na zelenem holmci!
V	srebrno čašico svetlobo zlato Si stregla ob žarečem solnci.
Ti verovala si
V	nebeški raj
2.
In nikjer, nikjer tolažbe Duši ni potrti.
Stud v življenju, gnus v nasladah — A po smrti?
Bo-li duh v višine vzplaval,
V	blaženi, razkošni Eden?
In v njega blaženost, Njega sijaj Nekdaj, nekdaj . . .
A zdaj, a zdaj . . .
Nad mestom belim dremlje težek, Oblačen dan,
Po ulicah se opotekam jaz, Obupa pijan.
Bo-li po teminah taval, Luči željen, a nevreden? Bo-li pod gomilo spaval Sen nevzdramen, pokoj veden?
Ah, ne dajte mi pištole — Jaz sem preveč radoveden . . .
3.
Divje polje duša moja,
Sili k tebi — daleč, daleč —
Albcrtina.
In oblaki hudourni In vetrovi šumni, burni Dušo mojo spremljajo K tebi, Albcrtina.
Okna so zažvenketala, Vzganile so sc gardinc, Luč na mizi jc vgasnila — Duša moja planila jc K tebi, Albcrtina.
4.
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj, Želja cvetočih in kipečih nad, Nad njim so letali mrakovi črni. A jaz sem plakal in iztezal roke,
Ti si moja, ti si moja! Kaj trepečeš? Ti si moja! Daj, napolni vnovič čašo, Da se peni, da iskri se — Vriskajoča duša moja Pije jo na dušek ves.
In pijana spet se vrne Ven, v viharja črno grozo, In pijana blodi z vetrom Nad šumečimi lesovi, Nad bučečimi valovi Prosta, prosta!
Bil se na prsi, padal v rosno travo -
Zaman — izgnan:
Iz teme bliska se kerubov meč!
Jaz hočem, hočem!
V visokem loku je zakrvavel Polnočni vzduh . . . Mrakovi so zbežali, S perotmi plašno frfotajo . . .
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj: Plameni so podili se po njem. Aj, to je bila divja orgija, To bil je bakhanal nebrzdanih strasti! Deviške brezice — kako žare! Parfumovanc tamariske in Aristokratsko samujoče teje
Udale so se vročemu objemu. In v nunskih srcih spokomic cipres Zavrelo jc pregrešno požcljcnjc — Proč samostanska halja, pajčolan!
Minilo je. Pepela vročega Si trosim na razmršcnc lase.
Ni treba, kerub!
Čemu nazaj na pusto pogorišče?!
Kot bi viseli zlati sadovi, Jasni sadovi z golih vej . . . Kot bi vabili in se ponujali: Trgaj in jej!
Absint*ko-meglcn večer na Rinn".
Luči, luči! Bisernih žarkov! Več, še več! Do vrha! Dajte mi čašo polno svetlobe Ex! To se pravi: do dna!
Trgal bom trgal z rokami željnimi Jasni, zlati sad, In utešil bom svojega srca Koprneči glad.
. . . Srce, ti moje mlado srce, Ne obupuj!
Dokler si lačno, dokler si žejno, Vase veruj!

ß
Ah, ti bori
h, ti bori, moji bori Vnovič zaduhteli so, Glasno na zeleni gori Ptički jim zapeli so. —
Vnovič skozi temne veje Solnce je prodiralo, Vedno slabše, počasneje, Kakor da bi vniiralo. —
In potočka pesmi rahle V dalji so pojemale, Vetrnicc se nadahlc Ob-njih so objemale.
Ah, pihljali so, vršali Vetrci lahno, lahno — Tiho bori tu so stali, Plul mir božji nad zemljo
Aleksandrov.
Vera.
Spisala Zofija Kvedrova. edelja v oktobru.
Orumenelo listje, sivo podnebje, vlažno vzdušje... Megle se vlačijo po hribih in se cunjasto razpre-tezajo v dolino. Dež lije izpod neba in monotonski šumi po strehah. Jesen polni vzduh, se ziblje v medlem rumenkastem, negotovem svitu popoldanskem in napolnjuje dušo z vso ono praznoto in zapuščenostjo, s katero je zastrla naravo.
Neizrečena puščoba mi lega v dušo. Videla sem nekoč sliko »Sivo na sivem«: Velika plan seje širila, posuta s pečevjem in kamenjem, a nad njo so visele v fantastnih koj)ah megle; neka rumenkasta svetloba je prihajala od nekod in objemala stvari s svojim medlim mrtvaškim . . . svitom. Vsa slika je dihala grozno otožnost in zapu-ščenost; bilo mi je, kakor da bi vame strmela skozi megle upadla lica bolnikov, kakor da bi bile mrtvaške kosti raztresene po planjavi . . .
Ta tožni jesenski dan mc torej spominja one slike; mraz mi leze v kosti in mozg, in srce je pusto in prazno — tako pusto in prazno, da začutim fizično bol, kadar pogledam venkaj v sivi deževni dan.
Nc morem trpeti teh deževnih jesenskih dni; to enakomerno višanje dežja mi razburja živce, in ta žalostni, tožni polusvit, to sivo obnebje, ta umazana cestna kalužnica, ta neprijetna meglena vlaga se mi vjeda v dušo kakor jeki osamelih src . . .
Pred menoj stoji fotografija: Fin, nežen profil, velike, vprašujoče, hrepeneče oči, majhne, bolestno zategnjene ustnice in gladko, odločnost kažoče čelo z majhno gubico med obrvmi. Da, taka jc bila moja Vera!
Bil je ravno tako otožen, ravno tako medel, blaten, deževen dan, kakor danes. Prišla je bila k meni v sivem dežnem plašču, brez dežnika. Voda ji je curela od klobuka in ji kapala na lica, ki so gorela v hehtiški rdečici. Krila so se vsa blatna in mokra vlekla za njo in puščala mokre sledove po tleh.
»Grozno mi jc, grozno« . . . jc hitela in vila roke.
Nisem se je upala vprašati, tako divje-otožno je bilo nje lice.
»To življenje — tako življenje!« jc stokala in gledala venkaj v dež.
»Oh, ti nc veš, kako mi jc . . .« je siknila med zobmi, se se-sedla na stol ter si pritiskala mokre, mrzle prste k čelu.
»Tako nc morem več živeti, tako življenje je hujše nego smrt!... Ha ha, pa kako sem neumna! Česa li treba — samo malcc poguma!« —
Sedela jc nekaj časa nepremično, a hipoma jc skočila kvišku in jela hoditi po sobi.
»Vcš-li, kaj nameravam ?« mc je vprašala in, nc da bi čakala odgovora, nadaljevala z nervozno hitrostjo:
»Poznaš-li dr. Hanuša?«
Prikimala sem.
»Nocoj s polnočnim vlakom pojde na Dunaj in jaz z njim.«
»Ti?!« sem sc začudila.
»Da, jazi — kaj potem!?«
»Ali Draškovič?«
»Moj mož Draškovič?! Ne boj se, potolaži se z vinom in hiš-nami!«
Bila sem presenečena. Dr. Hanuš je bil lep, duhovit človek. Vedela sem, da pogosto zahaja k DraŠkoviču, toda tega si nc bi bila nikdar mislila.
»Kaj praviš? Svetuj mi!« jc dejala in sc ustavila pred menoj.
»Ne hodi!«
»In zakaj ne?«
»Pomisli: ljudje . . . mož . . . morala!« . . .
»Ha, ha, ljudje ... ti škodoželjni, hudobni ljudje ... ta moj ljubeznivi, pijani mož in ta morala ... ta neumna, bedasta morala« ...
»Toda pomisli.«
»Toda pomisli, pomisli!« me jc oponašala. »Seveda pa je to morala, da naj se pustim poljubljati in objemati svojemu vinjenemu možu, katerega se je malo prej oklepala kaka natakarica! Pojdi mi s to zastarelo moralo! Stariši so ga mi izbrali za moža, zdaj pa naj jaz živim z njim še cclo dolgo življenje! Naj služim njegovi mesc-nosti, trpim njegovo surovost, ko bi bila lahko srečna . . .«
»Srečna? Dvomim. Da je človek srečen, je treba mnogo.« —
»Mnogo? Nimam-li svojega premoženja? Ali ni dr. Ilanuš bogat? Česa mi bo manjkalo!?«
»Denar ni sreča! — Denar imaš, a manjka ti še dosti. Občutljiva si, vsaka beseda tc žali. Pomisli, kako te bodo grdili ljudje, kako te prezirali. Divji zakon bodo nazivali vajino razmerje — tebe imenovali njegovo metreso!«
»Res, res!« je dejala obupno, a takoj zopet dvignila glavo:
»No, naposled, kaj me briga vse to! Ali misliš, da nimam moči, da se popnem nad vse te predsodke? Greh je morda — hm, bodi! Ali pa to ni greh, ko proklinjam dan na dan usodo, ki me je prikovala na tega človeka! In če to ni greh, pa jc pregrešna usoda, ki jc tako z menoj ravnala, in ja z nc grešim, ampak usoda!«
Tiho jc strmela predse. Zunaj je dež bil ob steklo, v sobi pa se ni čulo drugega nego njeno težko, globoko dihanje.
»Naj-li grem?« se je vpraševala poluglasno.
»Da, pojdem,« si jc odgovorila po dolgem presledku in stopila predme.
»Kaj mc gledaš tako?« me je hripavo vprašala. — »O odtod moram — in zakaj nc z dr. Hanušem na Dunaj?! . . . Ljudje in svet in vse — kaj meni to! O ne bojim se nikogar!« —
Stisnila jc pesti ter se ponosno kvišku sklonila.
»Vse zaničujem, vse. Življenje se mi gabi!«
Jela jc hoditi po sobi, in jaz sem molčala.
Vsi njeni vzkliki so imeli tako nekaj divje-obupnega na sebi, da so mi segali v dno duše.
Hodila je s trdimi, odločnimi koraki semintja, od okna do vrat in od vrat do okna gotovo četrt ure.
Mene je že vznemirjala ta hoja; nje bledi, fini, a nepopisno obupni obraz mi jc razburjal srcc, in neki mrzličen trepet mi je pre-šinjal ude. Zdelo se mi jc, kakor da stojim pred grozno, a neizogibno katastrofo.
Hipoma se jc ustavila, uprla obe roki v zid in zaplakala tako bridko, tako divje, da mi še danes spomin na tisti jok reže srce.
Nisem si upala stopiti k nji, niti ne dihati, ampak pridrževala sem sapo ter poslušala ta grozni obupni plač. Nikdar nc pozabim onega dne in onega joku. Stala jc nepremično, samo pleča so se ji dvigala; glava ji jc bila nazaj upognjena, da je gledal obraz proti stropu. Iz prsi pa so se trgali pretresujoči, mozg in kosti prešinjajoči vzdihi, tako obupen plač, da se mi je smilila, kakor še nikdar nobeno živo bitje.
»Oprosti mi!« je vzdihnila črez nekaj časa, se obrnila in sedla k mizi.
»Tako sem nesrečna,« je šepetala in si brisala obraz.
»Prav imaš, nc pojdem s Ilanušcm,« je dejala. »Kaj mi pomaga on!? O jaz sem duševno tako razdejana, vse jc tako raztrgano in strto v meni, da potrebujem neizrečeno, neizrečeno dosti, da bi ozdravela. In Hanuš mi ne more dati toliko! ... O jaz potrebujem sreče
—	velike, divje sreče, ki bi mi pretresla vsaki moj živec ter mi napolnila vso mojo dušo, ki bi bila velika ko veseljnost in močna kakor smrt!« . . .
»Nc, nc zame ni leka,« jc ponavljala, in ustnice so se ji zategnile v bolesten, jedva viden posmeh. Zobje so se zablesteli izpod ustnic in dajali obrazu še bolj trpeč in otožen izraz.
»Pusti me, da se malo izpočijem,« je prosila in se naslonila na divan. Zatisnila je oči in bila je tako lepa v ti nemi, otrdeli bolesti, da sem molče strmela v njen obraz.
Moj Bog, kako jc bila lepa!
Zunaj so se začuli koraki, nekdo jc potrkal na vrata; čula sem pač, a bila sem mnogo preveč zamišljena, nego da bi se bila takoj zavedela in odzvala.
»Nekdo trka,« se jc oglasila Vera ter vstala.
»Prosto!« sem dejala mehanski, in takoj nato jc vstopil v sobo.
—	Draškovič, Vcrin mož.
Bože moj, kak jc bil ta njen mož! Iz napihnjenega obraza se mu jc bralo, da sc vdaje pijači, debele ustnice so pričale o surovem, favnovskem značaju, a iz oči mu je odsevala glupost. Poznala sem ga že dolgo, a Šc nikdar se mi ni zdel tako oduren, tako vreden zaničevanja.
Moj Bog, in Vera je bila njegova žena! —
»Pardon, da motim,« jc začel s svojim zoprnim, ubitim glasom.
—	»Doma so mi povedali, da je šla Vera k vam, pa sem prišel še jaz« — obrnil se je proti meni, a Veri je dejal:
»Moj prijatelj jc prišel iz Zagreba, veš, dušica, pokazati mu tc moram! — O to bo gledal in mc zavidal! No, seveda, kako bi se nadejal, da imam kaj tako finega,« se je ciniško smejal ter zadovoljno potipal Vero po rami . . .«
»O, jaz moram imeti vedno kaj posebnega, kaj ne, Verica,« jc nadaljeval ter potegnil Vero k sebi.
Zdrhtcla jc za trenotek, potem pa pustila, da jo jc objel in poljubil; videla sem, kako ji jc lice otrdelo, ko se jc dotaknil njenih ustnic in jc začutila neprijetni vinski duh, ki jc puhtel iz njega.
»Oprosti, zdaj grem,« jc dejala meni ter mi pomolila roko, ki je bila mrzla kot led.
Nje mož je še zakričal med vrati hreščeče: »Klanjam sc!« — in potem sem bila srfma . . .
Sto misli mi jc rojilo po glavi, sto čutov mi polnilo srcc. Sedla sem k oknu in zrla venkaj v dež, ki je pral strehe in tlak in ccsto..
Pozno sem se zbudila drugo jutro. Glava mi je bila težka, in trudna sem bila, da sem komaj vzdigovala roke. Zunaj je še vedno nalival dež. Bilo je žalostno in pusto, in kar dušila mc jc nepopisna melanholija deževnega dne. Razmišljeno sem se opravila, stopila k oknu in brczmiselno strmela v oni medli, negotovi, dolgočasni dnevni svit. Zajutrek jc stal na mizi, a meni ga ni bilo možno použiti; niti doteknila sc ga nisem.
Vedno in vedno sem morala misliti na Vero.
Zunaj na hodniku sc jc začula hoja, in takoj nato so sc odprla vrata moje sobe. Ustrašila sem se.
Draškovič jc stal pred menoj; brisal si jc pot z obraza in mahal z rokami.
»Moj Bog! Nesreča, nesreča! . . . Vere ni! Je-li pri vas, ste jo li videli? . . . Moj Bog, ta nesreča!« ... je vzdihoval in vpraševal.
»Za Boga, kaj pa jc?« sem hitela v strahu.
»Kaj, kaj?! Vere ni nikjer! Včeraj popoldne jc bila doma , . . Zvečer sein šel s prijateljem malo v kavarno — moj Bog, saj veste, čc koga kdo obišče . . .! Prišel sem malo pozno domov in nisem gledal, kje jc ona. Zjutraj se zbudim . . . nje nikjer! . . . Pokličem hišno, kuharico, pa nobena nič ne ve. Pravijo, da je odšla takoj za menoj, in da se ni vrnila! . . . Moj Bog, kaj-li je to? Ali veste?« ...
V hipu mi jc šinila misel: Vera je odšla z dr. Hanušem. Čudno se mi je zdelo, da jc odšla kljub ukrepu, ki ga jc bila včeraj naposled storila.
»Ali veste kaj, ali veste?« je silil vame Draškovič.
»Imam-li pravico jo izdati,« sem se sama vpraševala ter si odgovorila, da je nimam.
»Povejte, ali ste jo kaj videli — vcstc-li kaj?« jc nestrpno iz-praševal Draškovič.
»Ne, ne vem,« sem mu odgovorila.
Naposled se jc Draškovič vendarle naveličal in odšel, in zopet sem bila sama.
Torej jc vendar šla, sem si mislila, in bilo mi jc hudo.
Razmišljcna sem hodila po sobi, postajala pri oknu in premišljevala vse dogodke prejšnjega dne.
Moj Bog, koliko je pač prebila ta uboga Vera. Tožila mi je siccr malokdaj, a vedela sem vendar, da ni srečna. Premišljevala sem, kako različno deli usoda svoje darove; Veri n. pr. jc bila dala, kar more osrečiti: blago dušo, plemenito srcc in lepo zunanjost, a vendar ni bila srečna . . .
Okoli desetih dopoldne zaslišim zopet ropot pred vrati svoje sobe in sama pobitim odpirat, a prestrašim se, ko ugledam Draško-vičevo hišno pred seboj, bledo ko zid.
»Kaj pa je, za božjo voljo?!«
»Takoj pridite k nam — grozna nesreča, gospa . . .«
Meni je legla težka slutnja na srce. V naglici oblečem plašč in zdirjam po dežju k Draškovičcvim . . .
»Zgoraj v gospejni sobi« — zajeclja hišna, ko sem jo pogledala v veži.
Zletim po stopnicah, po hodniku ter planem v sobo. Kolena so sc mi Šibila, in hitro sem morala sesti na bližnji stol.
Črez postelj je ležala Vera, oblečena, kakor jc bila prejšnji dan pri meni, a vsa mokra in blatna in — brez življenja. Policijski komisar je stal zraven nje in zdravnik, Draškovič pa jc slonel pri mizi in topo zrl predse.
»Samomor — nedvomno« jc dejal zdravnik in odpenjal Veri plašč.
Obleka jc bila okrvavljena, lasje zmršeni, a mrtvaški obraz miren in veličasten. Zgornja ustnica jc bila privzdignjena, in videli so se mali, beli zobje. Vsa ta vitka, lepa postava brez življenja, strta in uničena, ležeča na postelji jc bila neizrečno mila in otožna: bela, fina polt, pod katero pa se ni več pretakala kri, krvave, goste obrvi nad zaklopljenimi očmi — a vse to v okviru mokre, blatne obleke — to je bilo tako žalostno, da mi je trgalo srce . . .
»V logu so jo ravnokar našli ter policiji naznanili. Kot soprogo čislanega meščana smo jo takoj semkaj prepeljali« . . . tako nam jc poročal komisar.
Draškovič pa jc klical nad hišno:
»Konjaka mi prinesi takoj! Slabo mi jc do duše! No, kaj sc obotavljaš? Konjaka, konjaka!«
Mene jc bolelo srce.
Zunaj je nalival dež, se usipal tudi tedaj, ko so odpeljali Vero na pokopališče. Niso je pokopali z zvonjenjem niti z duhovnikom.
O vi pusti, tožni, deževni jesenski dnevi, kako mi segate v dušo, kako mi trgate srcc! Tako sivi ste, tako prazni, tako dolgi! Zjutraj se jamete mračiti in potem umira od jutra do večera vaš medli, žalostni svit.
Ti sivo, pusto deževje, ne mori mi duše s svojim enakomernim šumom, s svojo mrzlo, neprijetno vlago! — Sovražim te!
Vseučilišče v Ljubljani,
Spisal dr. Milivoj Savič.')
jv ko premišljujemo težnje za ljubljansko vseučilišče, katero je sedaj na dnevnem redu in mora ostati dotlej, dokler se nc odloči na to ali ono stran, tedaj nam nehote stopi pred oči ccli kompleks naših narodnih postulatov. Od 1848. 1. nam jc zajamčena »svoboda«, od 1860.1. »ustava«; izza tega leta pošiljamo navdušeni poslance v parlament, a oni nam vedno in vedno poročajo ali tudi nc poročajo o svojem »delovanju«. Neko dobro posledico je provzročila ustava, namreč to, da se je povišal kredit vlade ter države spričo državljanskega poroštva. No mi Slovenci smo imeli z drugimi »manjc vrednimi« narodi avstrijskimi vred doslej bore malo dobička od ustave . . .
Toda kaj bomo tožili? Tožbe same ne pomagajo nič. Poglejmo si brez strahu ves svoj položaj, celo slovensko vprašanje, ki se nam zlasti sedaj zopet vsiljuje z vseučiliškim vprašanjem vred. Sicer se pri tem ne bodemo mogli povsem izogniti politiškemu razmotrovanju, toda postavimo sc takoj izprva na višje filozofsko stališče. —
Za globlje razmotrovanje o univerzi nam treba poseči nekoliko dalje. —
') Iz početka sem bil namenjen sestaviti tudi zgodovinski razvoj našega vseučiliškega vprašanja; bolj pa ko sem o tem razmišljeval, bolj sem čutil nedostatek pragmatiške kulturne in politiške povestnicc našega naroda, zlasti od francoske revolucije dalje. Šele kadar naši povestničarji to vrzel zamaše, bode možen nepretrgan pregled tega vprašanja. Glede statistiških podatkov pa se je v novejšem času pri nas, hvala Bogu, toliko storilo, da jaz ne bi mogel menda nič posebnega dodati, temveč le objavljene članke premlevati. Tu nam je zlasti na "misli izvrstna spomenica, ki je bila nedavno izročena naučnemu ministrstvu po državnem zboru (gl. »Slov. Narod« z dne 19. oktobra t. 1. in si.) in pa utemeljevanje dr. iMajarona glede ustanovitve slov. vseučilišča v deželnem zboru kranjskem dne 11. februarja 1898. 1.; omeniti bi bilo treba tudi govora gg. Voduška in Majcna na letošnjem shodu velikošolskem (gl. »Slov. Narod« z dne 24. avg. 1898), dalje spis g. Sotlana v »Novi Dobi« br. 3., moj članek v »Slov. Narodu« z dne 3. novembra 1898 i. t. d. Zanimivo in preimenitno je dejstvo, da je »faktično v Ljubljani odi. 1810. do 1813. delovala popolna akademija (univerza), in da še v 1. 1848. nahajamo na istem mestu filozofsko, teološko ter medicinsko-kirurško šolo, katerim sta se 1. 1848. pridružili tudi dve slovenski stolici za avstrijsko kriminalno civilno pravo (prim, navedeno »spomenico«).
Takšno kulturno podjetje, kakršno jc vseučilišče, je možno lc tam, kjer se vse sile narodove razvijajo svobodno; tak razvoj pa jc zopet lc možen v urejeni državi. V urejeni, moderni državi smo, hvala Bogu, toda naše narodne sile sc nc morejo svobodno razvijati, niti gmotne, niti duševne; kajti naši odločilni državniki so se vedno, tudi odkar jc ustava v veljavi, držali lc Macchiavcllijcvih načel, ne pa načel pravega politika, kakor jih jc tako jasno očrtal že pred več nego dvetisoč leti nedosežni Aristotel. Macchiavcllijev >11 principe« daje šc vedno signaturo našemu javnemu življenju; to mi vsi, katerim jc usoda naklonila, da smo udje »manj vrednih«"narodičev, vidimo, slišimo in čutimo v gmotnem in duševnem pogledu.
To vse sc dogaja izza 1. 1867. Toda zapadni slovanski narodi se tega svojega položaja izprva niso niti prav zavedali; cclo Palacky jc šele po dolgih bridkih izkušnjah malo pred 1867. 1. spoznal in izprevidel, kam vse meri. In ker sc omenjeni neugodni položaj za-padnih avstrijskih Slovanov doslej ni bistveno izpremenil, tedaj jc dandanes, ko se nagibljc 1. 1898. h koncu, vprašanje: »Kaj bode z nami ?« takisto pereče, kakor jc bilo tačas, ko ga je zastavil dalcko-vidni Palacky . . .
Trije veliki kulturni tipi so v Evropi: romanski, germanski in slovanski. Sociološka rcsnica pa je, da sc veliko sil gubi in mnogo škode nastaja vselej in povsod, kjer udarjajo raznolični kulturni, bolj ali manj si nasprotni tipi drug ob drugega.
Malo slovensko ozemlje pa je vprav bojišče vseh treh kulturnih tipov — s tem jc povedano vse.
Bojišče, pravimo s premislekom, in nc gostoljubno in prijazno torišče skupne evropske civilizacijo. Zakaj je tako, zakaj toli sovražno pljuskajo in udarjajo valovi različnih kultur drug ob druzega, tega nc bodemo tukaj preiskovali, to zagonetko prepuščamo sociologom, ki je doslej poleg vse bistroumnosti niso rešili; faktum jc, da naša soseda brezobzirno izkoriščata svojo premoč in da navaljujeta na nas z gmotno in duševno presilo, da nas tuja obrtnost in trgovina vedno huje oklepata in kruto ovirata naravni razvoj naših narodnih sil. Tlak pa zbuja po naravnem potu protitlak — to ni samo fiziŠki, ampak tudi moralni zakon, ki ima svojo veljavo nc le v razmerju posameznikov, nego tudi v življenju celili narodov.
Da Slovcnci sami zase nismo kos presilnemu fiziškemu in kulturnemu navalu, to je pač jasno; zato pa ali vpijemo po ravnoprav-nosti in pravici, ali pa si iščemo jačjih prirodnih zaveznikov. Na ravnopravnost se sklicujemo žc mnogo let — zaman; to skliccvanjc
47
ima sploh samo pomen in uspeh v ugodnih političnih odnošajih, sicer pa jc naivno in čisto brezuspešno; predolgo smo že tolažili narod z rav-nopravnostjo, »ki nam gre po božjih in človeških pravicah«; poleg vseh protestov naših narodnih voditeljev naš narod nazaduje in slabeva vsestransko, in od same dobrote »božjih in človeških pravic« ga bode skoraj konec. Ali ne vemo ali pa si nalašč prikrivamo, da nam niti najprijaznejša vlada nc more pomagati, dokler je mogočni in velikanski nje birokraški aparat v rokah naših narodnih nasprotnikov. In tako sc dogaja — nc da bi mi mogli zabraniti — da presilni sosed otimljc našim kmetičem slamnate koče ter si na njih mestu gradi svoje tovarne. In v tem bednem položaju nam niti nič ne morejo pomagati naši sokrvniki na jugu, ki so siccr res v ugodnejših politiških razmerah, a so v socialno-kulturnem pogledu na veliko nižjem stališču nego mi, tako da poleg vseh neugodnosti vendar mi eksportujemo njim dokaj inteligence, a nc narobe oni k nam . . .
In vendar, vkljub tem žalostnim našim zunanjim in notranjim razmeram, vkljub silnemu, žc vcČ nego tisoč let trajajočemu pritisku pre-mogočnih sosedov se iz naših dežel slišijo krepki glasovi po slovenski izobrazbi, slovenski prosveti — po slovenskem -vseučilišču.
Ti pojavi so silno imenitni in veseli; značijo, da naše ljudstvo šc vedno hrani zdravo, pristno jedro narodnega značaja. Gcrmansko-romanska kultura in nekultura se ie skozi stoletja vlivala našemu ubožnemu, nekulturnemu ljudstvu, a naše preprosto ljudstvo se je je izza Tasila in Valhuna instinktivno, po nekakem prirodnem nagonu vedno izogibalo in se je šc dandanes izogiba in se ji ustavlja, ako-pram se naša inteligenca skoro potaplja v nje mogočnih valovih, prav kakor je plemstvo naše naj preje pustilo na cedilu preproste svoje rojake ter se vdalo frankovsko-bavarskemu vplivu. Toda na čast naši inteligenci treba priznati, da se lc-ta, ko si jc pribavila višjo izobrazbo v tuji — nemški, italijanski — obliki, dandanes pošteno trudi, da bi pridobljeno omiko prelila v domačo obliko ter jo oživila z narodnim duhom; in v ti prenovljeni, narodni obliki podaja naša inteligenca tujo, zapadno - evropsko prosveto milemu narodu, hoteč lc-tega privesti k onemu smotru, ki mu jc namenjen od prirode. Vkljub vsemu blesku zapadne kulture sc i našemu narodu i inteligenci naši zbuja hrepenenje po samorodni kulturi; zlasti našemu prostemu narodu, ki šc ni oblizan od moderne zapadnjaške kulture, mrzi nasilstvo in brezobzirni i n dividual iz em, ki je značilen beleg one kulture; v srcih preprostih Slovcnccv še žari ljubezen do bližnjega in altruizem, ki je bistven znak slovanske kulture. S tem jc pa
tudi jasno obeleženo našega naroda stališče med trojimi evropskimi kulturnimi tipi: naš narod ne more biti nič drugega nego to, kar je: slovanski in njegova kultura nc drugačna nego slovanska...
Razume se, da se naš narod v trdem boju za obstanek, ki se med celimi narodi takisto kruto bije kakor med posamezniki, ne more ohraniti svojega bistva drugače nego z delom insprosveto; ustavljamo sc uspešno škodljivim tujim vplivom le tedaj, če jc vsaki izmed nas ali vsaj večina izmed nas — narodna masa — vsaj toliko naobražena, kakor so naši sosedje; kulturno delo bode Cehom spas, je vedno poudarjal Palacky — kulturno delo bo tudi naš edini spas. Zato pa hočemo vseučilišče.
Ali naj navedem razloge za to po »božjih in človeških pravicah« upravičeno zahtevo? Ali naj analizujem, kako zgodovinsko pravico imamo do vseučilišča? kako prirodno? kako z avstrijskega stališča ? To vse so storili naši ljudje, poklicani možje, žc večkrat. Jaz samo pravim: pustite nas, mogotci, da se po svoje gibljemo! pustite nas, da se brez ovir razvijamo, da svobodno živimo! Tudi mi sc hočemo — da govorimo z imenitnim Čehom — »narodno izžiti« . . .
NihČc pač nc bo pričakoval, da bi Slovenci sami tekmovali z Nemci, Angleži, Rusi i. dr. na kulturnem in svetovnem polju. Toda nas ni sram, da smo — mali Slovenci; čc smo mali in slabi, no, potem nas pa nc zavirajte, da bodemo kdaj tudi veliki in mogočni — veliki in mogočni po načinu, ki nam ga je odkazala priroda in previdnost božja!
Da pa se prirodni etiški smoter našemu narodu zopet jasno pokaže, da bode lc-ta deležen prave, sebi primerne kulture in sreče, prave svetovne sile in slave — to bode baš zadača ljubljanskega vseučilišča!
»Naša univerza« ni prazno geslo, s katerim bi si ta ali oni častihlepnik ali koristolovcc hotel pridobiti popularnost v svoje sebične namene; »naša univerza« tudi ni bojni krik za fanatizovanjc lenih mas, »naša univerza« jc izraz ku 1 turnih in etiški h, gmotnih in duševnih interesov našega naroda. — Poleg vsega tega sc dobro zavedamo svojega neugodnega stališča, ki jc liki tristranska piramida naklonjeno na trojno kulturno polje, tako da naši izobraženci brez posebne težave lahko zdrknejo na eno ali drugo ali tretje polje in jc res velika večina njih doslej polzela in sc potapljala v germanščini in romanščini; niti si nc zavezujemo oči in nc zapiramo ušes nasproti resnici, da gotove granicc in pokrajine posredujejo prehod od enega kulturnega tipa k drugemu, in da je baš slovenska zemlja
47*
na taki granici ali cclo na tromeji različnih kulturnih vplivov, in zategadelj radi priznavamo, da bo ljubljanska univerza kolikor toliko odprta romansko-germanskemu kulturnemu vplivu. Poleg vsega tega pa smo vendarle prepričani, da bodemo svojemu vseučilišču udarili svoj pečat na podlagi dosedanjega svojega kulturnega dela; a naobratno bo bodoče naše vseučilišče mogočno pospeševalo in razvijalo specifiški značaj naše kulture ter ji pomagalo, da se bolj in bolj osamosvoji ter reši romanskega in germanskega jerobstva, približujoč jo kulturi drugih slovanskih narodov ter ustvarjajoč na ta način slovensko vrsto splošnega slovanskega kulturnega tipa . . .
Seveda se ne smemo varati, da ostanejo brezuspešni vsi naši akademiški pozivi na moralno čuvstvovanje današnjih mogotcev, češ, naj nam vendar puste svobodni razvoj — brezuspešni, ker moderna zapadnjaška politika nc pozna morale v javnosti; treba bo Šc mnogo boja, trdega boja, in boriti se nam bo z istim orožjem, ki rabi našim gospodarjem. Toda pri tem bojevanju vendar nc pozabimo, da naj-solidncjšc orožje jc naporno kulturno delo, ki bodi naše geslo, in pa nikdar ne izgubimo iz oči velikega smotra slovenske kulture: altru-izina. Na surovo stališče golega nasilja se ne ponižajmo; zmagamo trajno le tedaj, čc spejemo za velikim etiškim smotrom z etiškimi sredstvi . . .
Najhujše nasprotnikovo orožje, s katerim nas zasekava v živo, jc njegova razvita obrtnost, trgovina in duševna nadvlada. Zategadelj pa je takisto važna kakor univerza gospodarska naša emancipacija. To so bistro uvideli najrazsodnejši izmed čeških in poljskih politikov ter so res že vsaj zasnovali, kakor se čuje, v naši monarhiji nekaj slovanske gospodarske politike v velikem slogu. Da pa bode ta go-spodarsko-politiška zasnova uspešna, k temu treba malo več nego dosedanje šablonske vede, ki si jo pridobi naše razumništvo po izvoženem tiru gimnazijske in velikošolske izobrazbe; dokler si ne prisvojimo znanosti in spretnosti v modernem finančnem gospodarstvu, dokler v tem pogledu ne umemo vsaj del tega, kar mojstri-židje, dotlej bodemo inferiorni i gmotno i duševno; saj vidimo, da usodo milijonov evropskih narodov odločuje peščica milijonarjev ali mili-jardarjev, ki so si svoje imetje pridobili le s finančnimi operacijami; in tako tudi nad slovanskimi množicami gospodujejo ekonomsko premeteni sosedje . . .
Hkratu z gospodarsko emancipacijo pa se mora pričeti duševna emancipacija. Da se pa uspešno z vrši duševna osamosvojitev, brez katere se gospodarska niti misliti nc da, baš to bode namen naše
univerze! Da nam nemška vseučilišča za naše razmere ne zadostujejo, je razen drugod že navedenih razlogov razvidno tudi iz tega dejstva, da smo izmed vseli Slovanov v Avstriji zlasti mi Slovenci že po svoji pri-rodni legi poklicani, da posredujemo med zapadnjaškim svetom in slovanskim jugom in iztokom; in če je res, da je Avstrije prihodnost na jugu in iztoku, tedaj se ne da tajiti, da bodemo baš Slovenci prevažen faktor pri ti kulturni misiji avstrijske monarhije. A ne dajmo si izviti iz rok tc imenitno naloge, ki šc čaka našega siccr tako malo upoštevanega naroda, nego se že sedaj pripravljajmo nanjo z vso resnobo in z največjim naporom; in eno izmed najimenitnejših sredstev, da se usposobimo za to kulturno misijo, bode —• naše vseučilišče . . . Saj vidimo, kako navaljujejo Ncmci iz vseli nemških pokrajin na iztok in v Srbski, Bolgarski, Turški in cclo v Palestini pridobivajo tla za svojo obrtnost in trgovino; seznanjajo se v ta namen ne samo s slovanskim pismom in slovstvom, ampak tudi s turškim, arabskim, armenskim, perzijskim, in s ponosom so poudarjali nemški časniki o potovanju nemškega cesarja v Palestino, da nemška kolonija v Carigradu ni samo najštevilnejša nego tudi najuglednejša.
Res so naši državniki doslej bili vedno tako nespametni, da so siccr spoznali, da Avstrija naravski gravituj proti jugovzhodu ter pomikaj svoje težišče v ti smeri, a spričo nepremagljive slavofobijc niso hoteli priznati, da v ccli Avstriji za omenjeno misijo ni pri-kladnejših pionirjev, nego so vprav Slovenci baš spričo svojega položaja na meji treh glavnih evropskih kulturnih tokov. Dočim se z ogromno rusko literaturo, z rusko znanostjo in umetnostjo, ki jc v mnogih ozirih žc prekosila bogastvo germansko-romanskega duha, prav pridno bavijo in iz nje črpajo Nemci v Berlinu, Angleži v Londonu in Francozi v Parizu, so nam Čehom in Slovcnccm naši nemški gospodarji šteli tako zabavo v greh ter jo celo stigmatizovali z mrzkim, hudobnim nadevkom »panslavizma«, ki jc v sredi tako prazen kakor strah, a okolo kraja ga nič ni, vendar pa je našim neprijateljem dobro došel, da ga nekaj iz hudomušnosti, nekaj pa iz babjevernosti in radi slabe vesti izkoriščajo proti nam kakor rimske matere Ha-nibalov strah. Hvala Bogu, tudi panslavizcm jc samo šc za politične otroke, in prav jc, da se Čehi in Slovenci brez obzira na neprija-tcljske dcnuncijacije sedaj intenzivneje seznanjajo z rusko mlado, prirodno-krepko prosveto in to tem lažje in tem bolj brez skrbi, odkar so tudi odločilni krogi spoznali, da so češki in slovenski interesi popolnoma identni z avstrijskimi in sc lc-ti tudi ne križajo več z ruskimi . . . To zbliževanje naših prosvetnih teženj s kulturo
drugih slovanskih rodov bo izmed glavnih zadač ljubljanskega vseučilišča, a le-tega ustanovitev bi bila začetek našega preporoda, naše renesanse!
Ljubljansko vseučilišče! S svetim pismom bi lahko rekli: »Ljubljana, bela Ljubljana! ti nisi izmed najmanjših mojih hčera.« Važna zadača ti je usojena! Ti si naravno izhodišče iz germanskega in romanskega sveta na slovanski jug in iztok! Po tvojih tleh — mimo starodavne Emone — so hrumeli Gotjc i Huni i Vandali v solnčno Italijo, in mimo tebe meri zapadnjaška struja na iztok — »Drang nach Osten!« Do tebe je, Emona-Ljubljana, da nc ostaneš otok v ti struji, nego da sc kar najbolj okoristiš s svojim ugodnim položajem!
Zimska silhueta.
gora črez plan — s poljan v gore	Na drsališču par in par
Snežene megle se pode.	Frči ko veter v kolobar . . .
Drse po gladkih tleh sani —	Gori v očeh jim vroča strast,
Za njimi gladen vran kriči . . .	Igra krog ust bohotna slast. .
Ah, srečni pari v njih sede,	A vdova v bajtici čepi,
Skrivaj si stiskajo roke . . .	Obupno v mrzlo peč strmi.
Srce ji trga glad otrok -Peščice moke ni za sok . . .
I. N. Resman.
.l^adar
Kadar smrt mi grob izkoplje.
smrt mi grob izkoplje,	Prisadite dve cipresi,
Vanj vrzite listov velih;	Eno spredaj, drugo zadej,
Spomnite se drobnih pesmi	Kot spomin na zvesti srci,
Z mojim srcem vred zvenelih! —	Ki ljubili sta brez nadej.
Na gomilo položite	In gomili okrašeni
Trnjcv venec s cvetko malo;	Ni-li treba spomenika?
Naj spominja vas življenja,	Zanj darove nabirajte!
Ki en sam je cvet pognalo! —	Ko njih vsota bo velika,
Razdelite jo ubogim: Brat, recite, bratu nudi. Dražji bode spomenik mi V živih srcih ko na grudi —
Sigma.
Rezika.
Spisala Zofija Kvedrova.
c, he, oče Pegan! Kako pa pazite na Reziko?« je ogovoril mlad fant starikavega moža v zamazani delavski obleki.
»Kaj praviš?« se je odzval le-ta ter je malo nejevoljno pogledal fantinu v obraz.
»Kaj pravim! Kaj drugega, nego dä ste mi res dober, prav dober oče, če pustite hčeri, da se takisto' peča s tistim našim nadpaznikom, ki ima vas tako na piki. Ha, ha! Menda je zato tako robat z vami, ker je z Reziko bolj sladak«, se je smejal mladenič surovo.
Staremu Peganu so se zaiskrile oči pod košatimi sivimi obrvmi, in roka se mu je stisnila v pest.
»Fant, pazi se — stari Pegan nc poma dosti šal, in moja hči je predobra, da bi jo tak nebodigatreba vlekel črez zobe!«
»Nebodigatreba! No, no, menil sem, da se zlepa pomenim z vami; čc pa nočete, je pa tudi dobro! — Siccr pa dobite morda kmalu kakega nebodigatreba v hišo — vi in Rezika!«
Po teh besedah se jc fant hitro obrnil ter izginil za bližnjim voglom, stari Pegan pa je pretil za njim:
»Naj tc lc dobim v pest — zrahljam ti kosti, da ti preide vse veselje, otresati svoj jezik nad poštenimi ljudmi!« —
Se vedno malo razburjen, jc korakal proti domu, in njegove nagrbančcnc obrvi so pričale, da se ne snujejo vesele misli za starim, nagubanim čelom.
* *
Bil jc dclavec, ubog delavec! Nikdar ni čutil nezadovoljnosti s svojim stanom, a zdaj v zadnjih dveh letih jo jc čutil, bridko čutil. Prišel jc nov nadpaznik od nekod iz Švice. Slovenskega ni znal skoro nič, a z delavci je postopal surovo do kraja. Stari Pegan je bil ob vsi svoji ubožnosti zaveden in postaven človek in od prejšnih paznikov navajen ljudomilega ravnanja. A ta novi nadpaznik jc delal z delavci kakor z živino. Drugi delavci niso imeli poguma, da bi se mu bili uprli, a stari Pegan ni mogel molčati, zato ga je Švicar še bolj gulil. Ko nc bi bil imel hčere, bi bil vse skupaj pustil, a zanjo, za svojo Reziko, jc pretrpel vse!
Rezika je bila jako šibko dekletce, in zato ni oče dovolil, da bi se bila mučila s težkim delom; gospodinjila mu jc doma, mu nosila kosilo v tovarn'o in mu prala obleko. Bila jc siccr šibka, a vendar lepa; nekaj gosposkega jc bilo na nji, in Pegan jo je ljubil, kakor jc sovražil Zipplerja, svojega nadzornika v tovarni . . .
Malo počasneje je pritiskal oni večer na kljuko vežnih duri nego siccr; neka neprijetna slutnja mu jc bila legla na srce. In čudno — sedel jc za mizo ter večerjal priljubljene žgancc z zeljem, a danes pa mu niso nič šli v slast, in jedel je mehanski, nc da bi vedel, kaj deva v usta. Misli so mu nehote uhajale k temu, kar mu jc bil malo prej namignil oni mladi delavec.
»Rezika — ne — ne morem verjeti!« —
Poklical jo jc z imenom, in plaho je prišla iz kuhinje.
»Zakaj nc večerjaš z menoj ?«
»Ne morem, ni mi dobro.«
Pogledal jo je, in zdela se mu jc bleda in upadla.
»Pa vendar k meni sedi!«
Sedla je na klop k njemu, a ni mu pogledala v oči. Sedela sta tiho in zamišljeno. Ilkratu jc Pcgan vprašal skoro boječe:
»Poznaš-li Zipplerja?«
Zardela jc močno in plaho odgovorila:
»Poznam«.
Njega jc pri ti besedici neka groznica izpreletela po životu — vedel je v istem trenotku, da je res, kar je trdil oni mladič.
»Poglej mi v oči!« je ukazal.
Povzdignila je svoje goste, temne obrvi in uprla velike vlažne oči vanj; a v istem trenotku jih jc povesila, se mu vrgla na prsi in zaihtela:
»Oče, oče!« . . .
Njemu jc tisti hip zašČcmclo po kosteh; zdelo se mu je, da čuti, kako se mu nekaj groznega ujeda v dušo. Dvignil jc roko, da bi jo pahnil od sebe, pa zasmilila se mu je v dno srca, in božajoče ji jc pogladil lase.
»Jc-li res ?«
»Oče, res . . .«
Molče sta stala drug ob drugem. Nazadnje je on omahnil in se stokaj c zgrudil na klop.
»Povej mi vse!« je jecljal.
In ona jc stala pred njim in mu pripovedovala s solzami:
»Oh, oče, žc dolgo je hodil za menoj, pa jaz ga nisem marala . . . bala sem se ga . . . Tedaj pred tremi mcscci . . . ko ste se vi sprli z njim . . . jc dejal, da vas spodi ... če ... in jaz . . . jaz sem se bala za vas . . .«
Molče je gledal v tla.
»Ali ga imaš rada, dekle?« je kriknil črez nekaj časa ter planil kvišku.
»Ne, nc« —jc jokala ona; »nisem se ga mogla ubraniti. Dejal jc tedaj . . . jaz sem bila sama doma . . . samo, čc ga poljubim, potem vas pusti . . . in . . .«
»O ta volkodlak!«
»Pa spat pojdi, Rezika!« jc dejal namah mehko, položil svojo žulavo, raskavo roko na njene mehke lase, potem pa je planil skozi vrata.
# « *
Drugi dan so našli dclavci nadzornika Zipplerja ubitega pred tvornico, stari Pcgan pa se je sam naznanil sodišču. — »Ni mi žal,« je ponavljal; »ubil mi jc hčer!« — Rezika je res umrla, še preden so očeta odpeljali v Gradišče ob bistri Soči, kjer naj premišljuje, kako se sme ali ne sme braniti čast svoje hčere . . .
Zipplerju pa so dclavci položili na krsto ob svojih stroških nekaj vencev ter sc »in corpore« udeležili pogreba — ali na višji migljaj, ali iz proste volje, o tem nočemo razsojati.
Bratu Josipu na grob.
(f 12. septembra 1898.)
^-.avcl vihar je s severa Ko smrt hladan, Drevil se dalje, dalje tja Na južno stran.
Boječe, .tožno zrl za njim Sem črez gore: — Ta sapa zadnji cvct požge! . . . Gorje, gorje! . . .
In pal je cvct ko snežec bel,
Sred rahlih sanj sc je osul--—
Vihar raznese še pepel! ... '
O ne! to cvetje nc zamre, V dom čistosti ga presadc, Z njim prestol božji okrase!
Ivan Šorli.
Ivan Ilešič, slaven vojak.
Spisal Fridolin Kavčič.
van Ilcšič je bil porojen dne 1. dcc. 1. 1808. v Vilovljaku blizu Ptuja kot sin jako ubožnih kmetiških roditeljev. Po-četne šole jc obiskoval v Ptuju, a svoje študije jc nadaljeval v Mariboru, kjer so ga iz četrtega gimnazijskega razreda k vojakom potrdili. Služil je kot prostak pri domačem 47. pehotnem polku grofa Kinskega. Oče moj, kateri je bil na mariborski gimnaziji Ilešičev sošolec, ga jc nekoč vprašal, kako da se v vojaški suknji počuti? Ilcšič se je z veselim obrazom odrezal: »Zadovoljen sem, sedaj mi vsaj ni treba stradati; če je ko-misni kruh tudi trd, dober je pa le, in dovolj ga imam!«
Ilešič je že na gimnaziji slovel zaradi lepe pisave; spričo tc so ga kmalu odredili v polkovno pisarnico, kjer je tudi za polkovnega imetnika grofa Kinskega pisaril tedenske izkaze. Baš ti krasno pisani izkazi so provzročili, da ga jc grof Kinsky zahteval za svojega pisarja. Kinsley, ki je bil vojak stare avstrijske kprcninc, jc kmalu spoznal vrline svojega pisarja; Ilešičevo lepo vedenje, njegova odkritosrčnost, nadarjenost in vrli značaj — vse to mu jc pripomoglo, da ga je Kinsky dne 16. aprila 1. 1841. po trinajstletnem službovanju imenoval za podlajtnanta v svojem polku.
V desetih letih jc postal stotnik pri 53. polku (hrvaškem). L. 1853. mu je cesar podelil vojaški zaslužni križcc. Ko jc dne 9. decembra l. 1854. postal major, so ga premestili k 50. polku. Od tega polka je prišel kot podpolkovnik k polku barona Šokčcviča št. 78. — Pri tem polku sem služil tudi jaz šest let, in starejši častniki so se IleŠiča še dobro spominjali. Tako mi je podpolkovnik Friderik vitez Schildcnfcld pripovedoval, da je tačas, ko je bival 78. polk v Benetkah, prišla mati Ilešičeva, posetit svojega sina. Ilešič, takrat podpolkovnik, jc vodil svojo osivelo mater, preprosto slovensko kmetico, pod pazduho po beneških ulicah. Zc ta dogodbica ga nam kaže kot plemenitega moža . . .
Dne 9. julija 1. 1862. jc bil premeščen k štajerskemu polku št. 27., čigar poveljnik je bil vojvoda Württemberski. Tedaj se je udeležil IleŠiČ 1. 1864. schleswig-holsteinskc vojne ter je vodil v bitki pri Oversccju dne 6. februarja 1. 1864. prvi bataljon z izredno hrabrostjo. Z silovitim navalom se jc zapodil 1. bataljon v sovražnika in ga potisnil v Sankelmarkerjev gozd. Ilešiču je bil pri tem na-
skoku ustreljen konj, na katerem je jezdil, in tudi njega samega je težko ranila sovražna svinčenka.
Ko je bil dne 8. februarja polkovni poveljnik vojvoda Würt-temberški imenovan za generala, se je v pismeni odhodnici poslovil od svojega polka; pri tem se je Ilešiča tako-lc spominjal: »Nach dem Gcfcchtc bei Oversee habe ich. da der tapfere Herr Oberstlieutenant Johann Illcschütz an der Spitze meines Bataillons im Kampfe schwer verwundet worden war, das Regiments-Commando, selbst verwundet, der Führung des H. Major Baron Haugwitz übergeben . . .«
Ze dne 8. februarja, dva dni po bitki pri Overseeju, je imenoval ccsar Ilešiča brzojavnim potom za polkovnika in poveljnika 27. polka, toda ni mu bilo usojeno, da bi bil kdaj kot polkovnik svojemu polku načeloval . . . Dne 12. marcija istega leta mu jc podelil cesar tudi red železne krone 3. reda. Veliki vojvoda meklenburŠki mu jc pa poslal svoj vojaški zaslužni križec.
Z bojnega polja je nameraval ranjeni polkovnik Ilcšič v domovino potovati, da bi sc ondi izlečil; toda strašne bolečine so ga prisilile, da se jc ustavil v Berlinu, kjer jc že dne 13. junija umrl. Dne 17. junija mu je priredila berlinska pruska posadka veličasten vojaški izprevod. Pruski princ Albreht, feldmaršal Wrang cl, vsi v Berlinu nameščeni generali in častniki so spremili našega junaka na pokopališče . . .
Dne 25. novembra 1. 1864. je dospel 27. polk na povratku v Avstrijo v Berlin. Precej po dohodu v Berlin, naravnost s kolodvora jc korakal polk na invalidsko pokopališče, kjer jc bil pokopan Ilcšič. Pruski invalidi so stali z gorečimi bakljami kot častna straža okolu groba. Grobni spomenik jc bil z lavorovimi in hrastovimi venci na-kičen. Polk sc jc ustavil pred spomenikom, godba jc zasvirala žalo-stinko, in polkovni poveljnik je zapovedal: »k molitvi« . . .
Ta veličastni, ganljivi trenotek jc ostal vsem navzočnim vojakom nepozaben, in marsikateremu njih so sc porosilc oči pri spominu na umrlega dičnega polkovnika, ki jc bil v mladih letih slovenski pastir.
Ilcšič je bil plemenit značaj, strog, a pravičen in dobrohoten oče svojim podložnikom, preprostega vojaškega vedenja. — Ko sem pred leti nabiral gradivo za Ilešičev življenjepis, sem se obrnil tudi do višjega častnika (Hrvata), ki jc bil nekdaj Ilešičev podložnik, a tačas fcldmaršallajtnant; prijazno mi jc odgovoril, in ker nam njegovo pismo Ilešiča prav dobro označuje, sem si ga od konca do kraja zabeležil in ga o priliki na primernem mestu objavim.
748
Zofija Kvcdrova: Ironija.
Pruski generallajtnant Beyrcmann mi je sporočil, da je Ilcšičev grob dobro oskrbljen. Poraščen je z zimzelenom. Grobni spomenik je 1 m 10 cm visoka,4 iz sivega mramorja izklesana kocka. Na zahodni strani ima napis: »Johann Illeschütz, k. k. oest. Oberst«. Pod napisom je izdolben križ in datum >13. Juni 1864c. Spodaj jc v basreliefu izklesan lavorov venec.
Ironija.
Spisala Zofija Kvcdrova.
pisarnici advokata dra. Ščetine jc stal starikav kmet ter sramežljivo vrtel klobuk v roki.
»Oh, gospod, ali res nc bi mogli počakati s prodajo še kak mcscc? Zdaj jc ravno najslabši čas; črez kakega četrt leta bi dobil kje kaj denarja na posodo; prodal bi gozd in vse bi plačal. Sedaj pa res ne morem in nc morem. Zaradi borih petih sto goldinarjev me pa menda vendar nc boste spravili na boben. Prav lepo prosim, da Šc malo potrpite.«
»Ali, dragi moj! Povedal sem vam že, da to ni v moji roki. Vidite, jaz sem ravno tako odvisen od ljudi kakor drugi; kar mi naroče, to moram storiti. Mešiček jc naroČil, da se ne sme preložiti prodaja, in jaz moram storiti tako, kakor on zahteva.« —
»Moj Bog, moj Bog!«
»Verjamem vam, da vam je hudo, toda jaz res nc morem pomagati, čc bi tudi rad. Pojdite šc enkrat k Mešičku, mogoče se vendar omehča.«
»Pojdem. Pa z Bogom, gospod doktor! Ne zamerite, da vam delam sitnosti!«
»Z Bogom! Dobro opravite! Samo nc pozabite mi priti povedat, če Mešiček dovoli, da se prestavi. Prodaja bo že črez pet dni, in vložiti moram še prošnjo, da ne boste imeli stroškov, če pridejo k vam.«
Kmet jc žalostno prikimal z glavo in odšel k Mešičku. Skrbelo ga jc, in več nego enkrat se je ustavil po poti.
»Raje bi šel na Svete Višarje po bosih kolenih« — je godrnjal predse — »nego da imam take skrbi in taka pota!«
Pa prišel je slednjič vendar do visoke hiše bogatina Mešička. Se enkrat si je globoko oddahnil, zbral ves svoj pogum in stopil v kuhinjo, kjer je debelo kuharico prav ponižno vprašal, kje so gospod.
»Na onem koncu so« — je dejala, ga peljala po veži k drugim vratom, mu velela, naj si dobro osnaži črcvlje, in mesto njega potrkala na vrata.
Neki debel, nerazumljiv glas je zarenčal notri, kuharica jc odprla vrata ter odšla, kmet pa jc boječe vstopil.
»Dober dan vam Bog daj« — jc nagovoril vljudno debcluha-stega gospoda, ki je čepel za mizo.
»No?« — sc je oglasil le-ta nejevoljno.
»Pri doktorju Ščetini sem bil. Dejal jc, da bo črez pet dni prodaja.«
»Pa bi bili plačali.«
»Oh, gospod, saj bi bil rad, res rad. Pa zdaj jc tako trda za denar. Samo nekaj mesecev čc mc še počakate; jeseni so mi bo že kaj prckrcnilo, prodam nekaj lesa iz gozda . . .«
»To bi bili lahko storili žc prej; jaz ne čakam več. Saj sem vas terjal štirinajst dni, preden sem tožil!«
»Oh, gospod, počakajte mc vendar šc malo, vsaj cn mcsec; otroke imam, družino . . .«
»lic, lie! Kaj mc briga vaša družina! Denar hočem! Veste, kako je bilo, ko sem hotel kupiti konja od vas, onega sivega žrebička, hel? Ali ga niste prodali še tisti teden, ko sem ga jaz gledal, he!?«
»Ali, gospod, jaz sem dobil zanj stoinpetdeset goldinarjev, vi ste mi pa ponujali samo sedemdeset!«
»Meni nič mar! Zapomnil sem si!«
»Pa počakate me vendar, kaj nc, gospod?«
»Vraga bom Čakal, nc vas!«
»Ali, gospod . . .«
»Nc delajte mi sitnosti, drugače pokličem hlapca. Kdo me sili, čc nočem čakati?! Nihče! Denar hočem, drugega nič. Saj jc moje, pošteno sem ga posodil, pošteno ga hočem nazaj!«
Kmet ga je še parkrat poskusil pregovoriti, a ker jc postajal Mešiček čimdalje osornejši, jc stisnil zobe in odšel.
Zvečer jc bilo v slovenskem dnevniku čitati: »Za družbo sv. Cirila in Metoda so darovali«: »Gospod Josip Mešiček 25 gld. Blagemu darovavcu gre še za to posebna hvala, ker jc »to darilo že drugo v kratkem času.« Na koncu pa je bilo tiskano z raztegnjenim tiskom: »Bog živi vrlega rodoljuba in posnemovavce njegove!«
Da, da, Bog živi blage požrtvovalne rodoljube take vrste, kakor je gospod Mešiček, ali pa: Bog nas jih čuvaj!
v
Švedski pesnik — po rodu Slovenec.
Priobčil A. Aškcrc.
Ci^si	(Dalje in konec.)
/jSBSSSjfc1'0** Snoilsky mi jc medtem poslal dosedaj na Sloven-^^^^ skem šc neznano fotolitografsko sliko slovenskega pre-dikanta Janeza Snoilšcka, ki jc bil zložil dve slovenski nabožni pesmi, in ki jc umrl v Hernalsu leta 1617. Portret kaže lepega, inteligentnega moža s polno brado. Pod podobo so besede iz lista sv. apostola Pavla Tesaloničanom, kakor sem jih bil že omenil v zadnji številki »Zvonovi« . . . Prosil sem bil grofa Snoilskega tudi, naj mi pošlje prepis tiste diplome, s katero jc bil kralj Matija vojaka Janeza Snoilšcka povzdignil v plemiški stan. Toda grof Snoilsky mi jc odgovoril, da ni truda vredno prepisovati te listine, ker ni v nji niti z besedico omenjen rojstni kraj Snoilšckov. Dodal mi jc pa opis plemiškega grba Snoilšekovcga; ker bi si vsaki čitatelj itak ne mogel prav predstaviti tega grba, zato naj raje oputim dotični opis . . . Nato sem tudi prostovoljno resign oval na dotični prepis diplome.
Toda nekaj drugega jc bilo pri tem prišlo vmes. Grof Snoilsky piše sedaj ime svojega pradeda, vojaka Janeza plcm. Snoilšcka, drugače nego v svojem prvem pismu iz Kisenacha; prej je bil pisal Snoilšik, sedaj pa: »Snoilszkhy«. Takoj sem mu razodel svoje dvome, čc misli, da je Snoilszkhy in Snoilshik ena in ista oseba, ter če je prepričan, da je Snoilszkhy — Slovenec? Cc gledamo ime »Snoilszkhy« z etimološkega stališča, to je seveda Snoilszkhy = Znoji Is k i isto kakor Snoilšek = Zn o j ilšck. Resnical Toda jaz sem vendar nekoliko podvomil, češ, ime na -sky bi utegnilo biti n. pr. tudi poljsko . . . Da te moje pomisleke razprši, mi jc pisal grof Snoilsky dne 29. m.- m. posebno pismo, ki naj ga objavim tukaj v prevodu: ... »Vi menite torej, da bi utegnila neslovenska imenska končnica (-sky), ki jo nosi od kralja Matije poplcmeničini Snoilszkhy, dajati povod dvomom? Jaz mislim, da jc čisto gotovo, da imamo tu eno in isto družino pred seboj. Saj jc ime prepodobno! Razlika v končnici tudi nc pomenja dosti, če pomislimo, kako muhasta je bila ortografija XVII. stoletja. Težko jc tudi, da bi bil nemški pisar poznal slovenske jezične oblike . . . Madjarsko to ime (Snoilszkhy) gotovo ni. Odkod naj bi bilo prišlo? Gotovo pa tudi nc izhaja s Poljskega, ker so živeli Švedi takrat v smrtnem so-
v r a š t v u s Poljaki. Najmočnejši dokaz pa nam podajajo švedske plemske genealogije. Tc so bile sestavljene v minolem stoletju po podatkih dotičnih (švedskih) družin samih. Sicer so ti podatki često pogrešni in nekritični; v tem slučaju pa jim smemo popolnoma verjeti, ker jc izrečno zapisano: »Ta šele na Švedskem poplemeničeni (na-turalizovani) minister-resident Jur. pl. Snoilsky je sin nekega Janeza Snoilšeka, profesorja v Ilcilbronnu.« Ta (profesor) jc seveda Janez Snoilšck mlajši, čigar življenje nam jc znano (iz raznih avtorjev). Genealogija ga lc zamenjava z Janezom Snoilšekom starejšim, zakaj S. mlajši je bil z Jurjein S. iste starosti.
Dalje govore genealogije: Juri Snoilsky je bil ogrski plemič. Tu imate istega Janeza S., ki ga je bil kralj Matija povzdignil v plemiški stan kot izhodno točko! Genealoški podatki o heil-bronnskem SnoilŠeku, znanem Slovencu, so se morale vendar v zvezo spraviti s tistim Jurjcm pl. Snoilskim, ki jc nosil ogrsko, od kralja Matije mu podeljeno plemstvo. Poudarjam, da ta Juri pl. Snoilsky, bivši minister-rezident v Rcznu (Rcgcnsburg), še ni bil grof; ta naslov jc dobil Šele njegov vnuk, admiral Janez pl. Snoilsky . . . Da so bile vse te osebe med seboj v sorodstvu, o tem sem popolnoma prepričan; samo to še ni dognano, čigav sin jc bil Juri pl. Snoilsky. Je-li bil sin vojaka, ali duhovnika ? V prvem slučaju jc bil duhovnik (Janez S. starejši) njegov stric ali pa njegov ded.
Ogrsko plemstvo Janeza Snoilskcga (Snoilšeka) vas, upam, nc moti. Saj to pomenja le, da je bil Matija kralj ogrski; pa saj jc Kranjska tudi spadala pod Matijevo krono ? . . .
Radoveden sem, kaj porečete o mojem dokazovanju . . .«
Tako mi jc bil pisal grof Snoilsky in tako sklepa svoje pismo, v katerem vnovič poudarja svoje slovensko pokolenje.
Preden končam, naj priobčim tukaj šc mnenje slavnega preis-kovavca naše reformacije, gospoda drja. Tli. Elzeja. Naprosil sem ga bil, naj mi pove, cc mu jc kaj znano o sorodstvu švedskih grofov Snoilskih z našimi predikanti Snoilšeki.
Dr. Elze je bil tako- prijazen pa mi jc odgovoril dne 9. oktobra iz Benetk tako:
». . . Ko jc bival (Janez Snoilšck namreč) v Turjaku, so pisali njegovo ime tudi »Hans Snagilschckh« in cclo »Ilans Snoilschckh«, drugače pa zmerom »Snoilschck« ali Snoilschik; Snoilschik se podpisuje tudi sam.
V drja. Maksa Hoffmana knjigi »Pförtner (Schulpfortncr) Stammbuch 1543 -1893, Berlin 1893, na strani 48., št. 97. stoji (Snoilšck)
dne 6. januarja 1584. 1. tam (ko je bil prišel z Adamom Bohoričem star. v Wittenberg) vpisan kot »Johannes Schnolschik«, kjer pa je v oklepih dostavljeno »Snolski«, kar spominja na Snoilskcga. Toda, odkod prihaja ta pridevek ? Ali jc to dostavil inskribovancc sam ?l) Mogoče je, da so to poljsko imensko obliko dostavili pozneje, in da so tu Snoilšeka zamenjavali s kakim Poljakom. Ali pa so jo pro-vzročili švedski grofje sami? In opirajo ti svoj rod baš na to mesto? Kakor se mi je čuden zdel ta dostavek, tako neverjetno se mi vidi, da bi švedski grofje Snoilski izhajali od slovenskega evang. predi-kanta Snoilšeka. Še bolj neverjetno jc, da bi bil kralj Matija pre-dikanta Snoilšeka povzdignil v plemski stan. Če so torej podatki grofa Snoilskcga resnični(!), potem ima v mislih kakega drugega-) Snoilšeka kakor predikanta S.8) Kakega drugega Snoilšeka pa jaz pri svojem večletnem preiskavanju na Kranjskem nikjer nisem bil našel.«
Meritorno sodbo o vsem tem prepuščam našim slovenskim zgodovinarjem. Subjektivno pa sem popolnoma prepričan, da ima grof Snoilsky prav. Družina njegova je morala imeti gotovo tehtne razloge, da je osnovala svoj rodovnik na Slovencu Snoilšeku. Ker je vnanja »slava« našega v preteklih dobah šc bolj nego danes prezi-ranega in teptanega slovenskega ljudstva ni mogla mamiti, je morala imeti familija pesnika grofa Snoilskcga in mora imeti, kakor so raz-videli čitatelji, šc zdaj samo stvarne, zgodovinske razloge, da tako odločno proti vsem dvomom in pomislekom poudarja svoje slovensko pokolenje . . .
Siccr pa pogrofljena družina Znojilšckov-Znojilskih ni edina slovenska družina na Švedskem. Gosp. prof. J£utar jc bil olfjavil v »Izvestjih muzejskega društva« 1. 1895. na str. 261. nastopno zanimivo črtico:
»Slovenski plemiči Nagcrschigg. Mittheilungen der k. k. Central-Commission f. Kunst- und hist. Denkmale, 1895, str. 227, prinašajo člančič: »Der Stiegerhof bei Villach« (v resnici se ta nahaja pri Te-hantniku blizu Sv. Štebna). To posestvo je imela nekdaj rodovina Nagcrschigg, rodom iz Nagorice nad Podkloštrom, kjer žive Slo-venci protestantske vere. Prvotno se jc imenovala ta rodovina Paul in imela gradiča »Nagerschigghof« ter »Fuggerau«, sedaj pri »Ribiču«,
») Prav lahko!	Opazka priobčevatelja.
*) Vojaka Snoilšeka . . .	Priobčevatelj.
3) Tega Jan. Snoilšeka omenja po Elzcju seveda tudi dr. Glaser v »Zgo-
dovini slov. slovstva« I. 122.	Priobčevatelj.
južno od Žilice. L. 1598. jo jc povzdignil cesar Rudolf II. v plemiški stan z omenjenim predikatom. Najmlajši sin Volbanka Pavla, Za barija, je moral zaradi vere z brati, otroki in nečaki zapustiti svoje posestvo in domovino ter se jc preselil 1. 1608. na Švedsko. Njegovi potomci žive šc sedaj v Štokholmu kot švedski plemiči.«
Ko bi se le o vojaku, Janezu pl. Snoilšeku *), moglo kaj več zvedeti 1
Č. gospoda: župnik Vrhovnik in pa notar Rahnč pie opozarjata, da so na Kranjskem šc ene Znojile, namreč v občini luko viški v okraju kamniškem, v fari brdski. Gospod Vrhovnik tudi dostavlja: »V teh Znojilah se nahaja tudi hišno ime Znojilcc (Snoiuiz) žc 1. 1689« . . .	Priobčcvatclj.
LISTEK.
Petdeset let na prestolu.
Jutri bode petdeset let, odkar jc zasedel naš presvetli vladar prestol svojih slavnih pradedov.
Ncbroju častivccv, ki se pohite poklanjat v teh slovesnih trenotkih Njega veličanstvu, osivelemu v vladarskih skrbeh, pod zlato krono in škrlatnim plaščem, se pridružimo tudi mi — nc, kakor smo svoj čas namerjali, s slavnostno, ob izredni priliki na izreden način opremljeno, umetniški izdelano jubilejno številko, katero jc preprečil kakor vse druge ponosno-vesele vdanostne pojave žalostnega spomina dogodek — nego zgolj z naslednjimi skromnimi vrsticami, pisanimi z našega posebnega stališča; a tudi te skromne vrsticc postanejo — kakor vse druge spominščice o dolgem slavnem vladanju Njega veličanstva — nehote same ob sebi slavospev preblagcmu, premodremu vladarju. . . .
»Inter arma silent musac« — v s vesti si tc zlate resnicc in hoteč biti zaščitnik gmotne in duševne prosvete svojih podanikov, pospešcvavec obrtnosti in umetnosti, slovstva in vede, jc hotel biti naš svetli cesar vedno tudi pravi mirovni vladar, in gotovo ni bila njegova krivda, da jc ironija usode baš za njegovega vladanja provzročila, da so najhujši vnanji in notranji viharji pretresali starodavno in staroslavno našo državo od enega konca do druzega; med bojnim gromom jc zasedel prestol, a šc večkrat pozneje jc moral, dasi nerad, potegniti bojni meč. A iz teh krutih in ljutih viharjev je otela Njegova vladarska modrina nepoškodovano dediščino svojih prednikov . . .
Zakaj se teh vladarskih vrlin njegovih dotikamo mi, ki nam jc zlasti pri srcu gojitev domače duševne prosvete? Zato, ker hočemo poudariti, kako j c premodri vladar vedno stremil za mirom, želeč in hoteč, naj se v mirnem tekmovanju razvežejo vse-sile raznih njegovi vladi poverjenih narodov; in dasi načeloma ni nikoli s silno roko motil prirodnega razvoja narodnih sil, jc vendar včasih kakor skrben oče, ki vse otroke enako ljubi, dobrohotno posegel vmes ter ščitil proti silnejšim mogotcem tudi šibkejše narodiče — med njimi tudi
48
tudi Viktorju Ilugou. — Govoreč o idealu, pravi: »U indiskom fakiru, u glupom turskom nizamu,') koji se svaki dan klanja Bogu i Proroku, koji se svaki dan seča svoga tvorca i opija duhovrym zanosom, više ima ideala vduhovnoga života, nego u prosvečenom čivti kapitalističkoga društva, kome je sav ideal: trbuh i kesa«. Zakaj pa je nizam turški glup? Ako bi bil dejal »besni derviš«, bi imela prispodoba kaj smisla, ali zakaj bi bil nizam glup, tega nc urnem; vsaj nc zato, ker sc vsaki dan klanja Bogu in Proroku? — Ako misli g. Dragiša Stanojcvič resno, da jc avstrijska vlada (saj to jc menda ona carcvina, o kateri govori na str. 6. in 7.) s širjenjem novega pravopisa Vukovcga hotela podkopati pravoslavje, potem ima mnogo naivnosti in bujno fantazijo. Baš pravoslavni Srbi v kneževini so se najbolj bali porepljenja, in kdor nasprotno trdi, postavlja istino na glavo.
Siccr pa nas nc zanimajo njegove opombe o spevu in prepevu Ario-stovem, temveč druge pripomnje v njegovem pogovoru, ki so včasih prav originalne.
Na strani 21. trdi kar naravnost, da diftongov ni, češ, da se oba dif-tonška vokala siccr »sliveno« (zlito), a vendar dvozložno izgovarjata, in da jc pogrešno računati dva vokala kot en zlog. To nasilno trpanje dveh vokalov v en zlog kvari ritem, in teh pogreškov da sta polna nemški in italijanski jezik... Nasproti temu si usojamo opomniti, da so diftongi popolnoma utemeljeni v glasoslovju, a govoriti o »slivenom ali ipak dvosložnom izgovarjanju dvaju vokala« je prazno ccpidlačenjc. Druga stvar jc, da diftongi nikakor ne povišujejo jeziku lepote, in da torej nikakor ni odobravati onega stihotvorstva, ki dopušča »zev« med dvema besedama, od katerih se ena končuje z vokalom, druga začenja z vokalom.2)
Tudi v ti trditvi se strinjamo s pisateljem, da bi se morali naši pesniki ogibati takega besedosledja, da se prejšnja beseda končuje na več konsonantov in druga začenja z več konsonanti n. pr. »čist zvon«, »radost, slava«; take besede, kakor sta »čist« in »radost«, naj pridejo pred besede, ki se začenjajo z vokalom ali vsaj s takim soglasnikom, pred katerim jih jc lahko izgovarjati.
Srbski jezik je jako ritmiški, ker ima mnogo naglasov; zato ni težko delati stihov. Stari klasični jeziki so imeli malo ritma; kdor jc torej besede znal razvrščati v primeren ritem, ta jc bil pesnik. Pri Srbih (in tudi Slovencih) ima jezik dosti ritma, zato ni težko delati stihov; ker pa vsakdanja stvar nima cene, zato jc treba srbskim stihom »slika« (t. j. »rime«). V tem obziru pa so srbski pesniki »razmaženi« (razvajeni) na veliko škodo srbskega stiha in srbskega jezika, ki ga mrcvarijo. Krivi sta temu nemarnost vobče, posebno pa kritika, ki se nc dotika teh stvari, ker je v Srbih navada, da se mojstrski vzajemno klevetajo, ali pa vzajemno slavijo . . . Tout comme chcz nous! Tudi mi Slovenci imamo malo nepristrastne, objektivne, strokovnjaške kritike. Zatorej se posebno mlajši pesniki posmehujejo »formalistom«, in vendar jc pesniška oblika bistveni del vsake umotvorinc. G. Stanojcvič jc svojih 39.000 tisoč stihov z malimi izjemami po svojih strogih zakonih rimanja dovršil.
l) Ta beseda pomenja »vojaštvo«; menda jc hotel reči »insanu«=ljudstvu.
*) O tem jc glede slovenske poezije pravo zadel Škrabec, priporočujoč našim pesnikom sinicczo mesto hiata, a dosedaj so bile njegove besede glas vpijočega v puščavi; sc pač vidi, da naši pesniki zlagajo pri pisalni mizi svoje verze, ki so zategadelj preračunjeni bolj za oči nego za ušesa... Ured.
poštenjaka napram Levstiku, in čudno je, da je med njim in Levstikom, ki ni bil nič manj čudak, vladala harmonija ves čas njiju sodelovanja do Levstikove smrti. —
O pokojnikovem življenju smo posneli iz tukajšnjega uradnega lista z dne 7. m. m. naslednje podatke. G. Muys je bil rojen v Crcfeldu v Porenski, je pohajal vseučilišče v Bonnu, kjer se je tudi po dovršenih naukih habilitoval za privatnega docenta ter je predaval iz svetovne zgodovine; a 1. 1859. ga je tedanji naučni minister grof Leo Thun pozval na vseučilišče v Lvov. Le-tu je bil Muys štiri leta redni javni profesor svetovne zgodovine. Leta 1865. jc bil imenovan za predstojnika tedanje licealne knjižnico v Ljubljani, je dobil »ad personam« naslov c. kr. knjižničarja ter jc ostal v ti službi dotlej, dokler je meseca avgusta 1. 1897. stopil v zasluženi pokoj. — Dr. Muys je bil sploh jako učen mož; učenjaški jc bil proučil več jezikov, poleg nemščine tudi hebrejščino, grščino, latinščino, francoščino, španščino, angleščino, holand.ščino. A tudi v drugih strokah, zlasti v zgodovini je bil temeljito podkovan. Izredno jc bilo tudi njegovo bibliografsko znanje, spričo katerega jc bil zlasti sposoben, da jc popolnoma uredil izročeno mu ljubljansko knjižnico, pomnoženo pred več nego sto leti z obilimi knjižnimi zakladi tačas odpravljenih kranjskih samostanov; in kot vešč strokovnjak jc tudi strokovnjaški popolnjeval ljubljansko knjižnico, zlasti odkar mu jc bila pomnožena državna dotacija. — Tako piše Laibachcrični poročctfavcc; vendar se nam zdi, kolikor smo moža poznali, da je bil baš kot knjižničar prevelik pedant in daje premalo uvaževal, kako ulogo bi morala igrati ljubljanska knjižnica kot najimenitnejši ali pravzaprav skoro edini knjižni zavod slovenski; dal Bog, da bi njegovi nasledniki bolje spoznali ta pomen knjižnice ljubljanske! — Sicer pa ,de mortuis nil nisi bene', in tako naj po Laibachcričncm poročilu samo šc pripomnimo, da je bil pogreb splošno čislanega in spoštovanega pokojnika veličasten ter sc je vršil ob mnogobrojni udeležbi.
Družbe sv. Mohorja knjižni dar za 1. 1898. jc krasen. Članovi prejmo razen vsakoletnih knjig (Koledar za 1. 1899., Slovenskih večer nie 51. zvezek) in nadaljevanja večjih zbornikov (Lampetovih »zgodb sv. pisma« 5. snopič in Rohrmanovcga »poljedelstva« 2. snopič) še »veliki katekizem ali krščanski nauk«, katerega »izvirnik so potrdili vsi avstrijski škofje, zbrani na Dunaju dne 9. aprila 1894« in pa — pičcc dc rč-sistancc letošnjega darila — prof. J. A p i h a »spomenico ob 5 01 c t n i c i ccsarjeve vlade«. »Naš cesar« - to jc naslov spomenici — jc na vnanjc m notranje res krasno posvetilo slovenskega naroda presvetlemu našemu vladarju. Žc vnanjc lice je dostojno izredne slavnostne prilike, ki je porodila spomenico; kajti natisnjena jc v veliki osmerki na finem papirju ter okrašena z mnogimi podobami, iz najboljših nemških del ali pa posnetimi po izvrstnih slikah in fotografijah, nekaj jc pa tudi izvirnih podob (risali J. Gcrm, P. Markovič, J. Jager). A vsebina nikakor ni zaostala za vnanjo obliko. Žc ime g. pisatelja, ki je znan po svoji trudoljubivosti, resnobi in vestnosti, nam je porok za »Našega cesarja« temeljitost; kdo bi bil med nami bolj sposoben opisati petdesetletno vladanje z ozirom na Slovence negoli avtor imenitne knjige: »Slovenci in 1. 1S4S« ? Zato pa Apihova »spomcnica« ni samo strokovnjaški, a vendar čisto poljudno in živo pisana slika veselih in žajostnih dni v dolgi vladarski dobi našega presvetlega cesarja, nego jc obenem tudi verno zrcalo žalosti in veselja
premilega našega naroda, zgodovina »prve petdesetletne dobe slovenskega narodnega stremljenja«. Z eno besedo: Apihova spomenica »Naš ccsar« je vprav monumentalno dcl9, s katerim si je dična naša družba vnovič osvetlila lice. — O ti ali oni izmed drugih letošnjih Mohorjevih knjig morda šc prinesemo svoj čas obširnejšo occno; za sedaj lc še toliko, da tudi vse druge knjige so dostojne naslednicc svojih prednic, čedne po vsebini in obliki, notranji in vnanji. Med leposlovnimi izdelki v »vcčcrnicah« in »koledarju« nahajamo poleg nekaterih novih imen tudi umotvore znanih in priznanih pisateljev in pesnikov, med njimi tudi nekaj Zvonovih (M. Opeka, A. AJc d v cd, Prcmcc, P. Bohinjec, Fr. Mcško, I. Trošt, J. Barlč, Žaljski, A. Koder itd.). — Napram toliki zaslužni hvali se nam zdi skoro malenkostna opomba, ki nam je na mislih in ki se tiče jezika. Želeti bi bilo namreč po našem mnenju, naj bi se tudi Mohorjevih knjig jezik v prihodnje popolnoma prilagodil Pletcršnikovi pisavi, katere se jc oklenil tudi naš list in katera se sprejme po prof. Levca prireditvi tudi za uradno pisavo. S tem bi se preprečile tudi nedoslednosti v jeziku raznih Mohorjevih knjig istega leta, kakor sc na pr. letos jezik v katekizmu malce razlikuje od drugih knjig. — Nadalje si usojam izraziti slavnemu odboru željo ali misel, ali ne bi bilo umestno po Lampctovcin prevodu prirediti posebne izdaje ilustrovanega sv. pisma s samim besedilom brez razlage; po naših mislih bi sodila taka izdaja, ilustrovana, čedno vezana, ne lc v kmetiške koče, ampak tudi v sprejcmnicc slovenskih patricijev, kakor najdeš tudi po salonih nemških katoličanov Alliolijevo sv. pismo z Dorčjevimi ilustracijami; z obširnim, dostikrat suhoparnim komentarjem, katerega je često več nego besedila, pa si take salonske izdaje niti misliti ne moremo. Tudi ljudsko, ceneno izdajo bi trebalo prirediti po Lampetovcm prevodu; saj katoliškega prevoda v knjigotrštvu niti dobiti ni, in laik, kateremu se je baviti s svetim pismom, si mora pomagati s prevodom angleške svetopisemske družbe. — Pohvaliti moramo slavno družbo pa šc posebno radi točnosti, s katero pošilja vsako leto knjige svojim družabnikom, in katera bi bila lahko v zgled drugim sličnim zavodom slovenskim; baš tudi ta natančnost lepo priča o smotrovitem delovanju Mohorjevega odbora. Zategadelj pa se nam zdi popolnoma odveč, nadlegovati z »dobrimi sveti in nasveti« slavni odbor, ki jc žc vsestranski dokazal, da je popolnoma kos svoji nalogi, in nam nc preostajc druzega, nego, kolikor je v naši moči, delovati na to, da se šc poveča krog Mohorjevih družabnikov in da tudi prihodnje leto zopet naraste število Mohorjanov. Zategadelj pa se obračamo vnovič do svojih čitatcljev, ki zvečine pripadajo »boljšim krogom«, z iskreno, nujno prošnjo, naj gotovo pristopijo, če šc niso, dični družbi. Uvcrili smo se namreč, da jih jc baš med našimi inteligentniki šc mnogo, ki niso Mohorjani, nc iz brezbrižnosti ali apatije, nego ker mislijo, da jc Mohorjeva družba zlasti namenjena nižjemu narodu; a ta misel je kriva, nego naše geslo mora biti, da bodi vsaki zavedni Slovencc tudi član Mohorjeve družbe.
»Za vseučilišče v Ljubljani.« Spomenica. Izdal dr. Danilo Majaron. Izkupiček jc namenjen »Naši Straži«. V Ljubljani. 1898. Samozaložba. Tiskali Blaz-nikovi nasledniki. — Vsebino te velevažne spomenicc so prinašali preteklo poletje naši dnevniki. Spis razlaga temeljito, jasno in menda tudi za nasprotnike naših narodnih kulturnih teženj dovolj prepričevalno vse razloge, ki govore za to, da se čim preje ustanovi za slovenski narod tako potrebno vseučilišče v Ljubljani, ki jc naravno narodno središče vseh po raznih deželah razkropljenih
Slovencev. Spomenica sc jc, kakor znano, žc predložila na kompetentnem mestu na Dunaju. Sedaj bi bilo pa tudi treba, da se razširi med vse sloje našega naroda, da jo čitata gospod in kmet. meščan in vaščan, da jo preštudirajo zreli možje kakor naša učeča se mladina ter da si jo k srcu vzame tudi naše rodoljubno ženstvo! Vsebino te spomenice bi si moral osvojiti ves naš narod tako, da bi v nji izražene zahteve postala javna, občna volja, ki bi z elementarno močjo silila z vsemi pravnimi in ustavnimi sredstvi na to, da se nam dovoli, kar hočemo imeti. Ako hočemo veljati na svetu za moderno prosvetno ljudstvo, treba, da se naš lepi jezik glasi tudi z vseučiliške katedre, treba, da se v ma-ternem jeziku izobražujejo naši juristi, filozofi in bogoslovci . . . Agitacija za vseučilišče prisili odločujoče činitelje pa tudi posredno, da se nam otvorijo čim preje neogibno potrebne slovenske srednje šole. Na delo! Vsaki narod je sam svoje bodočnosti — kovač.	A. Aškerc.
»Slovenische Dichter«. Pod tem naslovom je bil spisal naš rojak g. Sclak v svojem v Sarajevu izhajajočem tedniku »Stimmen aus Bosnien« serijo fclj-tonov. Finočutni in duhoviti kritik je occnjal v njih spise Prešernove, Stritarjeve, Levstikove, Gregorčičeve in Aškerčeve. — »Stimmen aus Bosnien« priporočamo našim rodoljubom, društvom in kavarnam.	* * *
Aškerc v švedščini. Znani, v našem mesečniku že večkrat omenjeni švedski pisktelj Alfred Jensen, je prevedel na švedski jezik doslej že štiri epske pesmi Aškerčeve, in to: »Pevčev grob« (»Songarens graf«), potem pa tri indske legende: »Pramlo čo«, »Krišno« in »Grešnika« (»Syndarcn«). Te prevode je bil prinesel meseca sept, in okt. Gotcborški dnevnik »Handels-och Sjöfarts-Tidning«. V tem listu je bil g. Jensen tudi priobčil kratek fcljton o Aškercu ... O priliki ponatisnemo na tem mestu kateri prevod; o g. Jensenu, vrlem prijatelju Slovanov, pa izpregovorimo v »Zvonu« v kratkem kaj več.
»Martin Krpan« v nemškem prevodu. To imenitno Levstikovo humoresko, ki jo jc bil pred leti na ruski jezik prevedel prof. Hostnik, je ponemčil g. Sclak v letošnji, dne J5. oktobra izšli številki lista »Stimmen aus Bosnien«. Prevod je vzoren.	A. Aškerc.
Ilustrovana slovenska poezija. Galerije slik domačih umetnikov mi Slovenci še nimamo. Pri nekem uglednem ljubljanskem meščanu, ki ve ceniti umetnost, pa sem videl pred kratkim nekaj takega, kar bi se smelo imenovati nekak narodni slikohram v miniaturi. Dotični izobraženi meščan je znan s slikarjem Karpellusom, ki jc ilustroval poezije Prešernove, pa je pri njem naročil celo vrsto zanimivih slik in risb. Nisem se mogel nagledati lepih podob, visečih po stenah. Štiri podobe predstavljajo prizore iz slovenskih narodnih pesmi; to so: »Pegam in Lamberg«; »Kralj Matjaž«, »Ra vba r« in »Lepa Vida«. Karpellus jc motive dotičnih epskih pesmi tako klasično upodobil, da bi jih nc bil msgel monda nobeden drug slikar boljše! Ko gledaš tc slike drugo za drugo, se živo spominjaš lepih naših narodnih pesmi, in tu šele spoznaš, kak dragocen zaklad leži v teh na videz preprostih spevih za upodabljajočega umetnika! — Izmsd modernih pesmi naših je ilustroval Karpellus tri, namreč Prešernovega »Ribiča«, podpisanČevi /legend; »P rami o čo« in »Me a culpa« ter Gregorčičevega »Ujetega ptiča«. Poleg teh motivov sem videl še portret Erjavčev in pa oljnato sliko, ki predstavlja hip, ko ugleda Kolumb Ameriko. Zares zanimiv domač muzej!	A. Aškerc.
I. koncert Glasbene Matice. Spominu Nje veličanstva pokojne ccsaricc Elizabete je posvetila Glasbena Matica prvi svoj redni letošnji koncert. Združila jc s tem svoje pcvcc in narodno občinstvo ,k žalni manifestaciji, ki jc bila po svojem globokem učinku topel izraz resničnih lojalnih čuvstev. Pod vsega priznanja vrednim vodstvom g. prof. IIubada sta se izvršila »Žalobna koračnica«, zložena na smrt junaka po Beethovnu kot drugi del tretje njegove simfonije »Eroica«, in pa Mozartov »Rekvicm«, skladbi, ki ju je Glasb. Matica proizvajala žc v lanski sezoni, a ponovila sedaj v duhu novega vodje. Proiz-vedba jc bila izborna in dostojna prvega glasbenega zavoda slovenskega, uspešna t spričo vestnega študija, pri katerem si je bil vsaki sodelujočih v svesti hvaležne svoje naloge. Posebno jc omeniti zbor, ki sc jc odlikoval po brezhibnem, fino egalizovanem in strogo disciplovanem petju, po katerem jc zadobil mogočni rekvicm pravi umetniški izraz globoke svoje vsebine. V solistih, gospicah Strop-nicki in Radkiew iezevi, članih ljubljanske opere, in gospodih Pacal u in Nosalicwiczu, članih dunajske opere, jc imel zbor znamenite sotrudnikc. Njih kvartet je plemenit, glasbeno strokovno izobražen, v glasovnem oziru bla-godoneč in mladostno krepak. — Svoje dobro ime si je Glasbena Matica kot koncerten zavod na novo utrdila, in želimo ji pod zopetnim vodstvom g. prof. Hubada kar največ sijaja. —	—oe—.
Slovensko gledališče. V zadnjih štirih tednih smo imeli pet dramatiških predstav. Najznamenitejša jc bila Sardoujeva »Fedora«, ki so jo uprizorili dne 21. oktobra, in v kateri je nastopila kot gostinja odlična umetnica zagrebškega gledališča, gospa Borštnikova.
Jc li nameraval Sardou tudi v »Fcdori« ustvariti kaki igravki na ljubo paradno ulogo, kakor je to storil v mnogih drugih svojih dramah, nam ni znano; a čc premislimo, v kako kontrastnih položajih nam kaže v ti drami glavno junakinjo, in kako obilo nudi uloga »Fcdore« igravki priliko, pokazati svoje zmožnosti; če dalje upoštejemo, da je vse dejanje osredotočno v »Fcdori«, in da služijo vse druge osebe, izimši morda edinega Ipanova, lc bolj za štafažo: tedaj treba skoro reči, da je bil Sardouu tudi, ko je pisal »Fedoro«, eden poglavitnih namenov, storiti uslugo kaki živeči igravki. Vendar Sardouu navzlic temu nc moremo očitati, da ne bi bil pisal iz srčne potrebe; kajti akoravno jc pisatelju tudi v »Fcdori« kakor skoro v vseh drugih delih njegovih glavna stvar zunanjost, akoravno njegova čudovita gledališka rutina, s katero nam predočujc zunanje dejanje, preveč prevladuje duševno življenje njegovih junakov, nahajamo vendarle v njegovih delih tudi obilico pristnih pojavov človeške duše iu človeškega Tsrca.
V »Fcdori« nam jc hotel podati Sardou tudi kos modernega ruskega življenja. Koliko se mu jc to posrečilo, o tem mi nc moremo soditi, vendar se nam zdi, da tega ni storil na podlagi lastnega opazovanja, temveč na podlagi tega, ker je o Rusih čital, a taka informacija je malo zanesljiva.
Igrali so Fedoro, ako prezremo malenkosti, prav dobro, in to je gotovo lep napredek našega gledališča, kajti francoska drama zahteva več igravske spretnosti nego kateregakoli drugega naroda dramatiški proizvodi. Gospo Borštnikovo, ki je igrala, kakor smo žc povedali, naslovno ulogo, jc odlikovalo občinstvo z burno pohvalo in to po vsi pravici. Nam ugaja ta umctnica zlasti v momentih ekstaze, v hipih, ko treba dati duška prekipevajočim čuvstvom, bodisi žalostnim, bodisi veselim. Sicer pa govori gospa Borštnikova za naš okus nc-
koliko prehlastno in izpreminja nam tudi nekoliko premalo glas; to izvira pač tudi odtod, da si prizadeva, da bi ostala vedno naravna v igri kakor v govoru, kar je samo na sebi gotovo hvalno. — O gospodu Inemannu se nam je zdelo, da se mu uloga Ipanova ni posebno prilegala, a navzlic temu jo je obladal. Najbrž ga jc pri igri mjtila tudi nekoliko skrb za rc2ijo; kajti dostojno uprizoriti na našem odru tako igro, ni majhna stvar. — Tudi drugim igravcem nc bi imeli kaj očitati, in nas je zadovoljil ta večer zlasti gospod Danilo, ki nas jc iznova prepričal, da je mnogo boljši reprezentant nego igravec.
Razen te drame so ponavljali 18. oktobra »Martina Smolo«, dne 1. novembra je bila na vrsti neizogibna Raupachova žaloigra »Mlinar in njegova hči«, a dne 12. novembra so uprizorili prvikrat v ti sezoni priljubljeno Moscrjcvo-Schön-thanovo veselo igro »Vojna v miru«. Priljubljeno, smo rekli; toda ta hvala ne velja o našem občinstvu, kajti ni pred leti, ni to pot ni napolnilo gledališča, kar je tem bolj obžalovati, ker so jo res dobro igrali, ako izpregledamo nedostatek, da bi bili lahko igrali semtertja šc nekoliko živahneje. Nas je posebno veselilo to, da nam naši igravci ta večer niso podali nekaj povsem šablonskcga, kar se v igrah te vrste le prevečkrat dogaja, da smo temveč v posameznih ulogah zasledili tu in tam marsikatero izvirno potezico.
Izmed dam je imela glavno ulogo g. Polakova, v kateri ji je bila dana prilika, da je dokazala, da njena umetnost ne obstoji samo v zunanji spretnosti, da zna temveč, če treba, poseči tudi nekoliko dalje ter ubrati pravi glas tudi za to, kar se v srcu godi. Tudi druge dame so jako dobro igrale. Izvrsten je bil g. Inemann kot pl. Reif- Reittingen. Takisto so bili gospodje Ilousa, Prejac, Verovšek, Lovšin, Danilo in Dcyl na svojem mestu. — Izvrsten in vsestranski igravec postane sčasoma gosp. Housa, ako bo tako priden, kakor je bil do sedaj. Seveda bo moral paziti, da ga pohvala, katero žanje, nc zapelje v pretiravanje. — Gospod Prejac nam jc zmeraj dobro došel, čc le zna svojo ulogo, in ta večer jo je znal. — Gospod Verovšek, katerega letos šc nismo omenili, lepo napreduje. —
Tudi jako lepih opernih predstav jc bilo v omenjeni dobi pet. I)ne 23. oktobra so ponavljali Parmovi skladbi »Staro pesem« in »Ksenijo«, dne 27. in 29. oktobra pa so peli po daljšem premoru zopet »Martho«, romantično-ko-m.čno opero v 4 dejanjih, ki jo je spisal W. Fricdrich, a uglasbil Fr. pl. Flotow. Zakaj se imenuje ta opera romantična, nam ni prav umevno. Da se jc zl j ubilo tako visokima damama, kakršni sta lady Harriet Durham in njena zaupnica Nancy, da sta sc »udinjali« iz same razposajenosti za dekli, ni samo na sebi čisto nič romantično neverjetnega, in je bilo zlasti v tistih časih, v katerih se dejanje tc opere vrši, povsem možjio; kajti nekdaj jc imela visoka gospoda drugačno zabavo, nego jo ima dandanes, in tudi drugačne nazore o tem, kaj se spodobi in kaj ne. Sicer pa nahajamo baš v »Marthi« nekoliko s prav pristno rcalistiko risanih prizorov.
Da »Martha« do našega občinstva nima privlačne sile, nam jc bila in nam jc šc bolj zagonetka zdaj, ko so jo peli tako izvrstno. »Martha« ima vse one lastnosti, ki jih mora imeti kako operno delo, da »sc priljubi širšim krogom: dejanje jc zanimivo in zabavno, godba lahka, prijetna, graciozna, prav kakor Aubcrjcva, čigar vpliv na Flotova se nc da tajiti, in katerega čuti pač vsakdo sam, ki je slišal kdaj Aubcrjcvcga »Fra Diavolo«. —
Dne 4. novembra so peli še enkrat »Aido«, dne 14. novembra pa prvič v ti sezoni »Ilalko« . . .
Letos imamo nckojiko novih opernih moči, s katerimi smo lahko zadovoljni. Gospodična Stropnickd, nova primadona, je elegantna ličnost z naravnim, neprisiljenim vedenjem. Njen glas ima prijetno mehkobo in je zlasti v srednjih legah zvonek. — Altistka, gospodična Radkiewicz, se odlikuje po živahni igri in ima obsežen alt, ki je posebno v nižini polnodoneč in vprav mogočen. — Gospodična St'astnii, druga sopranistka. je drobcena, a brhka in ljubka prikazen, ki ima več glasu, nego bi ji ga prisvajali na prvi pogled.
Dne 8. in 10. novembra pa so peli prvikrat na našem odru »Klarico na vojaških vajah«, opereto v štirih dejanjih, francoski spisala Raymond in Mars, uglasbil Roger, poslovenil Ivan Cankar. — Se li nazivlje to delce tudi v izvirniku opereta, nc vemo, a toliko vemo, da tega nazivka nc zasluži; kajti »Kla-rica« ni nič drugega nego navadna, s precej robatimi sredstvi delujoča gluma, prepletena s pevskimi točkami. Mi nismo mogli niti v dejanju, niti v glasbi te »operete« zaslediti kaj pristno francoskega svojstva. Samo način, kako »zafrkavata« pisatelja vojaštvo, je menda francoski.
Kstetiške vrednosti jc »Klarica« približno iste kakor »Opernball«, za katerega je delalo podjetništvo nemškega gledališča toliko reklame; toda v moralnem oziru »Klarica« ne seže nikjer tako nizko kakor »Operni ples«. Z este-tiškega stališča bi se torej čisto nič ne jezili, da je pustilo naše občinstvo »Klarico« na cedilu, ako nc bi bil skoro v istem času tako zelo vlekel v nemško gledališče »Operni ples« ne samo Nemcev, temveč tudi — Slovencev!
Z.
Hrvatska Matica je razposlala svoj »Izvještaj za upravnu godinu 189 7«. Članovi se pozivljejo, da svoje prinose za leto 1898. (3 gld.) plačajo najkasneje do polovice meseca decembra t. 1. blagajniku Hrv. Matice. Knjige za leto 1898. se začno razpošiljati okoli novega leta. Članovi dobodo 9 knjig; razen teh izda Matica še troje knjig v svoji zalogi, med njimi 3. zvezek Narodnih pesni (1. del muhamedovskih junaških pesmi).	R. P.
Pjesme Mihovila Nikoliča. Zagreb 1898. Tisak dioničke tiskarc. Vosmcrki. 61. strani. Cena 60 k r. — Vladimir JclovŠek. Simfonije. MDCCCLXXXXVIII. Nc prodaje se. — V 4°.
Uredništvo je dobilo na occno dve zbirki mladih pesnikov. Pocdinim pesmim pridejanc date svedočijo, da sta oba pesnika začela pesniti leta 1894. Za početnika- sta zbirki zadosti skromni po številu; saj navadno mladi pesniki stresajo stihe iz rokavov. Očitno jc, da sta zbrala vsaki samo cvet svojih pesniških izdelkov, čeprav sc vidi, da sc jima je mudilo ponuditi svetu celokupne plodove triletnega pesnikovanja.
»Pjesme« Mihovila Nikoliča se predstavljajo v lepi elegantni vnanji obliki; format knjige, papir in tisk, kakor tudi pesniška oblika so preprosto otmeni. Pesniku so vzor francoski klasiki in romantiki, kar svedočijo pogostni francoski citati, naslovi in prevodi iz pesnikov francoskih. Knjiga je posvečena »Sanjar-skoj njezinoj mladosti«. Čigavi mladosti ? Brczdvomno onega ženskega bitja, katero je njegovo srcc izgubilo in za katero izgubo bridko plače skoro v vseh pesmih. Jc li to ona Slovenka, kateri poje na 11. strani, ali gospica Lj. Š. ? Kdo bi to uganil? Življenje mu daje samo »boli in solze«. Ali tc prenaša z mirno,
topo resignacijo. Nikjer ni besede niti misli, ob katero bi se mogel spotekniti dobro vzgojen človek. Ali nikjer tudi ne srečaš nove misli. Pesniku je geslo: »aimer, prier, chanter: voilä toutc ma vie . . .«
Vse drugače se nam predstavlja Vladimir Jelovšek v svojih »Simfonijah«. Že vnanja oblika ti bode v oči: format — četvorka, papir — višnjevkast pa muzikalni naslov »Simfonije« z dolgo rimsko letnico in opazko: »Nc prodaje se«. Strani niso paginovane. Pred pesmimi jc opazka: »U tiskari Dragotina Benka u Pctrinji mjeseca rujna 1898 tiskano u 333 egzcmplara. Prvih 9 cgzcmplara ima sliku autorovu.« Našemu uredništvu poklonjcni ckscmplar nosi številko 152. —■ Število izvodov je brc? dvojbe pomenljivo. Tudi trikrat troje prvih eksem-plarov s sliko pesnikovo je nekaj tajinstvenega. Dalje lapidarna posyeta: »Zofki«. Vsebina pa jc tale: »Ex« in »In«. Tu vidimo jasno, da sta našla pota na hrvaški Parnas simbolizem in okultizcm modernih pesnikov. Težko jc odkriti misli, ki so tako tajno izražene. Ako se ne varamo, jc hotel pesnik v oddelku »Ex« priobčiti one pesmi, kakršnih nc bode več pel, v »In« pa novo smer svoje poezije. Omenjena vnanja oblika je po naših mislih vsiljiva, ekstravagantna.
Kaj pa vsebina? V »Uskrsu« toži pesnik, da jc ljudstvo nezvesto postalo svojemu osvoboditelju, vendar izreka nadejo, da bode njegov hrvaški rod v bodočnosti srečen. — V »Memcnto« proslavlja vojnega begunca, ki se noče boriti proti svojim bratom, a pogine od krogle, iz bratovske puške izstreljene. — V »Fin-Commenccment« se grozi palačam gosposkim, ko bodo gladniki se jim osvetili za stare krivde. — V »Stari bajki« opisuje bedo siromakov, dočim birokrati pri vinu slavijo blagovitost naroda. — V »Prvem snijegu« opisuje žensko nezvestobo otmenih in siromašnih krogov. — V »Stari pjesmi« kaže brezuspešnost človeških naporov; preden se povzpne človek do svojega ideala, ga strmoglavi demon v nič. — V »Tatnjanu« priča o propadu čiste duše, katero so peklenski demoni spalili na žrtveniku, kjer jc gorel tamjan (kadilo), ki jc naposled omamil čisto dušo, tako da je poginila na veselje demonov . . .
V prvem delu se je držal pesnik dosedanjih pesniških oblik in slika (rime), v drugem delu sc je otresel teh starokopitnih spon; kakor titan se dviga v pesniškem zanosu v stihih brez mere, brez slika, a včasih se plazi po umazanih tleh- vsakdanjih prozajskih fraz in izrazov, preklinja okove, ki ga vežejo na zemljo, in svojo nemoč, zavrača nasprotnike, ki so sami razuzdanci, ki gazijo v moralnem blatu, pa tudi on sam priznava svoj cinizem, svoje sestanke v bez-nicah, svoje pohotne napade, in v teh opisih ni kar nič izbirčen z besedami. Tu je najti vsega nekaj: socializma, verizma, naturalizma in tudi pornografije — vse v bombastno donečih, nejasnih besedah, iz katerih jasno odseva samo težnja pisčeva za originalnostjo . . •.
Mi prvemu in drugemu pesniku nc odrekamo talenta, temveč jima priznavamo lep zaklad pesniške zmožnosti, ali pota, po katerih sta udarila, nam nc ugajajo. Simpatični Nikolič naj sc povzdigne iz prošlosti v sedanjost, Jelovšek pa naj uzda svojega pesniškega šarca, da ne zaide zopet v trnje in kaluže.
A'. P.
Molba. Ricči Slave Šoj at a. Uglasbio Kari o Picnta. Iz naklo-nosti posvečeno Karlovčankam. Čist prihod na mien jen jc za spomenik Rade L o p a š i č a u Karlovcu. C i j e n a 50 novč. Komis io-nalna naklada knjižarc dioničke tiskare v Zagrebu. — To ljubko
pesem je zložil za eno grlo s spremljevanjem klavirja v Ljubljani živeči skladatelj, ter jo priporočamo tudi zaradi svrhe, kateri je namenjen čisti prihod.
/	A\ P.
Pogovor Bcsnomc Rolandu sa kritičkim pogledima na tehniku srp-skoga stiha. Napisao dr. Dragiša Stanojcvič. Beograd. Štarapano u državnoj štampariji kraljevine Srbije. 1898. m. 8°. 103. str.
Ta knjižica je prišla našemu uredništvu, in mi bi jo bili po časnikarski dolžnosti objavili brez nadaljnjih razmatranj, ako nas nc bi na to spodbujala deloma vsebina knjižice, ki obsega nekatere stvari, ki utegnejo zanimati tudi Slovcncc, deloma pa prilika, da izpregovorimo nekoliko besed o društvu, s čigar izdanji jc imenovana knjižica v zvezi.
Srbi imajo v Novem Sadu svojo .Matico, toda ona je povsem drugače zasnovana negoli Matica Slovenska ali Hrvatska. Njeni članovi so doživotni, in torej ni čudo, da mogo prilično visoko vstopnino plačati samo imovitejši rodoljubi in tako postati deležni publikacij Matičinih. Veliki uspeh Maticc Hrvatske jc pobudil rodoljube srbske v kraljevini, da osnujejo slično društvo v slične svrhe, in tako se je ustanovila 1. 1892. »Srpska književna zadruga«. Vsako leto izdaje svoje »kolo knjig«. Da se slovenski čitatelji, katere bi zanimalo zvedeti, kake knjige izdaje zadruga, seznanijo z njimi, naj navedem tu naslove: Prvo kolo (1892): Život i priključcnija D. Obradoviča. I. 2. S mora i sa suva. (Potopisne) črtice dra. M. Jovanoviča. 3. Davorije J. S. Popoviča (poezija). 4. Bakonja Fra-Brnc. (Povest). Napisal S. Matavulj. 5. Dramatski spisi K. Trifkoviča I. 6. Istinska služba, napisal J. N. Potapenko, prevedel M. Gj. Milfčevič. 7. Istorija srpskoga naroda, napisala Lj. Kovačcvič in Lj. Jovanovič I. — Drugo kolo: Život i priključcnija D. Obradoviča. II. — Memoari prote Mateja Nenadoviča. — Dva idola. Napisal B. Atanackovič. — Kameno doba. Napisal J. Žujovič (znanstveno delo).
—	Prve žrtve. Pripovedka iz srbske prošlosti, napisal A. Gavrilovič. — »Iz prirode«. Manjši spisi znanega prirodopisca dra. Jos. Pančiča. — »S franeuskog Parnasa«. Prevodi francoskih pesnikov od Vlad. J. Jovanoviča. - Tretje kolo (1894): Antologija dubrovačke lirike. — »Tamo amo po istoku«. Potopisne črte dr. M. Jovanoviča. I. »Pesmc« Jovana Iliča. — Dramatski spisi K. Trifkoviča II.
—	»Vodenica na Flosi«. Angleški roman Gjorgja Eliota. Prevedel A. Nikolič. I. in II. — Istorija srpskoga naroda. II. — Četrto kolo (1895): Basnc D. Obradoviča. — Druga pevanija Zmaja Jovc Jovanoviča. I. — Niz stanjih pripovedaka.
—	Tamo amo po istoku. II. »Bijcsni Rolando«. Spisal L. Ariosto, prepeval dr. Stanojcvič. I. — »Tartif« in »Tvrdica* (»L' avare«), komediii od Moliera, prevedla J. Gjorgjevič "in dr. VI. Gjorgjevič. »Iz nauke .o svetlosti«, napisal Gj. M. Stanojcvič. — Peto kolo .(1896): Basnc Obradoviča II. — Druga pevanja Zmajovc Jovanoviča II. — »Slike iz scoskoga života«, napisal Gj. M. Stanojcvič. — »Todor od Stalača«, tragedija od Miloša Cvctiča. — »Bijesni Rolando« II. — »Devajtis«, roman od M. Rodzicwiczovc, prevedel iz poljskega Nikola Manoilovič Raj ko. — »Knjiga o zdravlju«, srbsko izdanje priredil dr. Milan Jovanovič-Batut. — Šesto kolo (1897): »Žitijc Gerasima Zeliča«. — »Bosančicc«. Pripovedke Mite Živko-viča. — »Gorski car«. Roman Fr. Rankoviča. — »Bijesni Rolando«. III. in IV. — »Karlo XII. od Voltaire-a. Prevedel St. Novakovič. — »Podzemne vode« od dra. Sv. Radovanoviča. — »Zavjct«. Drama Sime Matavulja.
Kakor vidijo Čitatelji sami, neguje Zadruga ne samo beletristiko in to vse vrste njene, nego ponatiskuje tudi stare znamenite knjige, katere se že težko
dobe; ponuja prevode znamenitih klasičnih del različnih literatur in modernih romanov, ne zanemarja pa niti popularnega znanstva in praktičnih potreb vsakdanjega življenja, kar svedoči »Knjiga o zdravlju«. — Morebiti ne bi bilo napačno, ako bi tudi »Matica Slovenska« usvojila in postavila v svoj program izdavanjc znamenitih pesniških in znanstvenih del tujih slovstev. Tudi izdavanjc praktičnih knjig, potrebnih v vsakdanjem življenju, nc bi bilo napačno. Seveda nam poreče kdo: saj tuje stvari, posebno nemške, lahko vsakdo v izvirnikih čita in jih dobi ccnejc nego v slovenskem prevodu. Ta izgovor jc ničev. Pri nas jc le navada, da kateri morebiti sam na sebi pametni izrek tiramo do skrajnosti. Tako jc beseda Stritarjeva, da lc izvirni spisi bogate književnost, zamorila prevajanje iz tujih literatur. Škoda jc očitna. Ne samo, da mnogi izobraženci, posebno mladina, slovenske knjige rajše in ložje čitajo nego nemške, treba tudi udomačiti napredne moderne umotvore in z njimi vred napredne ideje v naše otročje slovstvo. Največja škoda pa jc ta, da s to našo nebriž-nostjo napram svetovnim slovstvom silimo izobražence, da se pogreznejo v čitanje nemških knjig in zanemarjajo slovenske. Saj treba vendar priznati, da je dober prevod priznane knjige večje koristi, nego slab izvirnik . . .
Zadruga je brojila do zdaj povprečno 6500 članov in kupcev. Izdala jc knjige, ki bi izdane v knjigarnicah stale nad 870.000 dinarjev (frankov), zadruga pa je potrošila nekaj nad 300.000 dinarjev, a tu gre odračunati glavnico 48.000 dinarjev, katero je prihranila v prvih šestih letih, in književno zalogo v vrednosti 70.000 dinarjev. Poslednja postavka jc, kakor to vemo iz sličnih postavk pri »Slovenski Matici«, večinoma imaginarna, saj sta uvideli Slovenska in Hrvatska Matica, da ne gre tiskati dosti več izvodov, nego jc članov društva, ker knjige kupujejo večinoma tisti ljudje, ki so tudi članovi takih književnih društev. Zadruga je imela dohodkov 1. 1892. 44.360 dinarjev, 1. 1893. 39.030, 1. 1894. 40.338, 1. 1895. 49.268 in 1. 1896. 57.939 dinarjev. Zadruga izda vsako leto sedem do osem knjig z več nego sto tiskanimi polarni; za njene članove je njih cena na leto 4 dinarje, za nečlanove stoje knjige 7 dinarjev.
Kakor to drugače biti ne more, so se pojavili poleg pohvalnih occnjc-vavcev tudi ostri kritiki. Enemu ni bila sestava odbora všeč, drugemu knjige, tretjemu to in četrtemu ono. Tudi proti prevodu Ariostovega »Besnega Ro-landa« se jc vzdignil imeniten kritik, sam Marko Car, ki je kot Dalmatincc in znavec italijanskega in srbskega jezika in kot ugleden pisatelj obsodil Stanojc-vičev prevod. Mi se ne bodemo bavili z vprašanjem, ali je bil srbskemu občinstvu potreben prevod Ariostov; o tem so mnenja različna. A tudi ostale očitke jc prevodivcc po našem mnenju v gori imenovani knjižici dosti srečno zavrnil. V knjižici govori najprej o pesniku Ludoviku Ariostu, katerega Italijani imenujejo »divino« (božanstvenega). V tem životopisnem načrtu pa se jc pisatelj ene iznebil, ki jc vredna, da se postavi na smeh; pravi namreč, da Schiller, Goethe in Victor Hugo (čudo, da ni pritegnil šc Shakcspearja) niso »divini«, ker se niso »obesmrtili jednim glavnim delom svojim, u koje bi bio sasut sav njihov genije«; »divino« da je Petrovič Njegoš, pesnik »Gorskega vijenca«. Čast in poštenje Petroviču Njegušu in njegovemu »Gorskemu vencu«. Ali v svetski literaturi sta i on i Ariosto, skupaj nekaj komolccv nižja'od Goetheja, čigar »Faust« sam brez ostalih nesmrtnih del mu zagotavlja večno slavo. Italijani imenujejo v svoji zanesenosti tudi druge mojstre tretjega in četrtega reda »divini«, kamoli ne bi Ariosta. Klanjamo se Ariostu, toda šc veliko bolj Schillerju in Goetheju in
tudi Viktorju Ilugou. — Govoreč o idealu, pravi: »U indiskom fakiru, u glupom turskom nizamu,') koji se svaki dan klanja Bogu i Proroku, koji se svaki dan seča svoga tvorca i opija duhoviym zanosom, više ima ideala vduhovnoga života, nego u prosvečenom čivti kapitalističkoga društva, kome je sav ideal: trbuh i kesa«. Zakaj pa jc nizam turški glup? Ako bi bil dejal »besni derviš«, bi imela prispodoba kaj smisla, ali zakaj bi bil nizam glup, tega nc urnem; vsaj nc zato, ker se vsaki dan klanja Bogu in Proroku? •— Ako misli g. Dragiša Stanojcvič resno, da jc avstrijska vlada (saj to jc menda ona carcvina, o kateri govori na str. 6. in 7.) s širjenjem novega pravopisa Vukovega hotela podkopati pravoslavje, potem ima mnogo naivnosti in bujno fantazijo. Baš pravoslavni Srbi v kneževini so se najbolj bali porepljenja, in kdor nasprotno trdi, postavlja istino na glavo.
Sicer pa nas nc zanimajo njegove opombe o spevu in prepevu Ario-stovem, temveč druge pripomnje v njegovem pogovoru, ki so včasih prav originalne.
Na strani 21. trdi kar naravnost, da diftongov ni, češ, da se oba dif-tonška vokala siccr »sliveno« (zlito), a vendar dvozložno izgovarjata, in da jc pogrošno računati dva vokala kot en zlog. To nasilno trpanje dveh vokalov v en zlog kvari ritem, in teh pogreškov da sta polna nemški in italijanski jezik... Nasproti temu si usojamo opomniti, da so diftongi popolnoma utemeljeni v glasoslovju, a govoriti o »slivenom ali ipak dvosložnom izgovarjanju dvaju vokala« je prazno ccpidlačenjc. Druga stvar jc, da diftongi nikakor ne povišujejo jeziku lepote, in da torej nikakor ni odobravati onega stihotvorstva, ki dopušča »zev« med dvema besedama, od katerih se ena končuje z vokalom, druga začenja z vokalom.2)
Tudi v ti trditvi se strinjamo s pisateljem, da bi se morali naši pesniki ogibati takega besedosledja, da se prejšnja beseda končuje na več konsonantov in druga začenja z več konsonanti n. pr. »čist zvon«, »radost, slava«; take besede, kakor sta »čist« in »radost«, naj pridejo pred besede, ki se začenjajo z vokalom ali vsaj s takim soglasnikom, pred katerim jih jc lahko izgovarjati.
Srbski jezik je jako ritmiški, ker ima mnogo naglasov; zato ni težko delati stihov. Stari klasični jeziki so imeli malo ritma; kdor jc torej besede znal razvrščati v primeren ritem, ta jc bil pesnik. Pri Srbih (in tudi Slovencih) ima jezik dosti ritma, zato ni težko delati stihov; ker pa vsakdanja stvar nima cene, zato jc treba srbskim stihom »slika« (t. j. »rime«). V tem obziru pa so srbski pesniki »razmaženi« (razvajeni) na veliko škodo srbskega stiha in srbskega jezika, ki ga mrcvarijo. Krivi sta temu nemarnost vobče, posebno pa kritika, ki se nc dotika teh stvari, ker je v Srbih navada, da se mojstrski vzajemno klevetajo, ali pa vzajemno slavijo . . . Tout comme chcz nous! Tudi mi Slovenci imamo malo nepristrastne, objektivne, strokovnjaške kritike. Zatorej se posebno mlajši pesniki posmehujejo »formalistom«, in vendar jc pesniška oblika bistveni del vsake umotvorinc. G. Stanojcvič jc svojih 39.000 tisoč stihov z malimi izjemami po svojih strogih zakonih rimanja dovršil.
l) Ta beseda pomenja »vojaštvo«; menda jc hotel reči »insanu«=ljudstvu.
*) O tem jc glede slovenske poezije pravo zadel Škrabec, priporočujoč našim pesnikom sinicczo mesto hiata, a dosedaj so bile njegove besede glas vpijočega v puščavi; sc pač vidi, da naši pesniki zlagajo pri pisalni mizi svoje verze, ki so zategadelj preračunjeni bolj za oči nego za ušesa... Ured.
Ti zakoni so: 1.) Akcenti se morajo slikovati n. pr. trava + glava. Pogrešcn in kakofonski pa je slik: tr äv a + si ä v a. 2.) Glasovi pred akcentom ni treba, da bi se slikovali, n. pr. j u n d k a -f s e 1 j a k a je pravilen slik. 5.) Od akcenta do kraja besede se morajo vsi glasovi, torej vokal i, konsonantje, akcenti in nc-naglašcni zlogi slikovati, n. pr. röd + höd, prölijcvä 4- odölijevä. Siccr pripušča g. Stanojcvič nekoliko izjem, vendar pa so zakoni slikovanja, ki jih on postavlja, jako strogi, in slovenskim pesnikom se jih ni gotovo treba strogo držati; vsekakor pa se pesniki marsikaj iz njih lahko nauče v korist slovenskega stihotvorstva. G. Stanojcvič sicer priznava, da se jc sam nekolikokrat zagrešil zoper te zakone, in sicer pravi on, da »hotimice«,.čcš, da mu bodo slabi sliki svedoki, da so obenem tudi grdi. Tega mu pač ne verjamemo. V primeri z ogromnim številom pravilnih slikov je nepravilnih tako malo, da mu vsakdo rad pregleda nekoliko slabih slikov, katere je upotrebil za silo.
Prav dobro zavrača (str. 39. i. d.) Stanojcvič tudi one pesnike, ki mislijo, da je, »licentia poctica«, kadar delajo jeziku in akcentom silo, daljšajo in krajšajo besede, menjajo vokale, kujejo nove besede, ki ne odgovarjajo zakonom jezikoslovskim itd. ter završava to poglavje z besedami: »Latini niso rekli: »poetis omnia licent«, ampak: »stultis poetis omnia liccnt« . . .
Ker je oblika glavna stvar v poeziji, zato ne veljajo nič pesniški prevodi od besede do besede. V takih prevodih mora mnoge sile pretrpeti ali oblika ali pa jezik, ki ima večinoma vse druge zakone, nego tisti, iz katerega se prevaja. Ker pa je torej mogoče samo eno stvar doseči, bodisi obliko ali pa dobesedni smisel, in ker jc v poeziji oblika pretežnejša od samih besed, zatorej naj prcvodivci obračajo glavno pozornost na obliko, vsebino pa naj svobodno s svojimi besedami prepevajo. Cclo v prozi bi bilo koristno se držati tega pravila, (str. 52.)
Na naslednjih straneh razvija pisatelj svoje misli o srbskem in ruskem jeziku, ki so vredne, da jih tu v kratkem navedemo. Nemci se rogajo Slovanom, da nimajo skupnega jezika; kar šc ni, pa bo, meni pisatelj. Slovanski narodi morajo v svojem interesu sprejeti ruščino kot občcslovansko občilo. Razlogi, zakaj baš ruski jezik, so se že tolikokrat naglaševali, da jih ni treba ponavljati; samo z ruskim jezikom Slovani lahko odbijejo nemški »Drang nach Osten«, samo velik, mogočen in razširjen jezik more dati razdrobljenim Slovanom orožje, s katerim se morejo ubraniti številno in kulturno pretežnejšim narodom. Tudi Srbom — tako pravi pisatelj — niso Madjari in njih nasilstvo nevarni nego oddaljeni Nemci, ako bodo Srbi kulturo dobivali naravnost od Nemcev. — Ta misel je jako zdrava, toda mi dvomimo, da bi se kmalu uresničila. Baš Srbi in Bolgari, ki so samostojni, bi mogli v tem obziru drugim Slovanom z dobrim zgledom prednjačiti, a v najnovejšem »nastavnem planu« (naučnem načrtu) za srednje šole kraljevine Srbske je nemški jezik obligatni predmet, francoski relativno obligatni, o ruskem pa ni spomina ni . . . Čeprav pa bi Slovani sprejeli ruščino kot občcslovansko občilo, zato vendar nc bi pustili svojih lastnih narečij — meni Stanojcvič — nego bi si pri vsem tem ohranili svojo individualnost, a se okoristili z jezikom mogočnega ruskega naroda, čigar slavno bodočnost in silo v Evropi in Aziji slika pisatelj z bujno fantazijo; Srb bi potem s svetovnim ruskim jezikom lahko potoval od Alp do Vladivostoka . . .
Huda rana na našem narodnem telesu — uči dalje Stanojcvič — je tuja odgoja, katero uživajo ne samo dcca višjih stanov nego tudi srednjega in v ne-
katerih pokrajinah celo kmetiškega stanu. Zato so imenitne besede pisateljeve, ki zahteva, da bi se Srbi (pri nas velja isto še mnogo bolj) morali med seboj posluževati edino le domačega jezika; tujega jezika pa bi se morali učiti le toliko, da bi se mogli koristiti z literaturo (posebno z znanstveno) velikih kulturnih narodov, in kolikor je v nujnem prometu s tujci potrebno; inače bi se morali izobraziti v svojem jeziku; ker le taka vzgoja rodi edinstvene, izrazite značaje . . . Vse zgolj istina!
Političnih nazorov Stanojevičevih nc bodemo razmatrali, ker se v mno-gočem z njimi nc moremo nikakor zlagati, posebno ker se pisatelj ni mogel zdržati, da nc bi vsiljeval pravoslavja in političnega srbstva ostalim Slovanom na jugu. Pač pa se strinjamo s pisateljem v tem, da bi sc morali vsi Južni Slovani poprijeti štokavščinc kot književnega jezika in siccr resavskega narečja, nc hercegovskega; s tem narečjem bi se lagljc sprijaznili Slovcnci in Bolgari, ker j c glasovno bližje imenovanima plemenoma nego južna ijekavščina, ki jc po mnenju pisatelja tudi Srbom samo v vezanem govoru pripravnejša, ne pa v prozi ... Pri ti priliki pisatelj z velikim zanosom govori o srbskem narodu, srbskem jeziku in srbski narodni književnosti: Ta narod da jc sicer nepismen, a njegovo narodno slovstvo jc polno globoke filozofije in misli o človeštvu, društvu, državi, o nebeškem in zemeljskem carstvu, dočim jc vsebina nemških narodnih pesmi podla (prim, »četvero vrstičnicc«!). Srbom da ni treba književnega jezika, da se med seboj razumejo, kakor Nemcem, ki se morajo v šolah učiti jezika, katerega nihče v narodu nc govori, zato da sc med seboj razumejo; ker s svojo narodno govorico se Ncmci v Švici in v Pomorju ne bi bolje razumeli nego Francozjc in Tatarji; pač pa Slovenec in Bjlgar umeta Srba in obratno, ne da bi se bila učila posebnega občila... V tem zanosu ie zašel Sta-nojevič pač nekoliko predaleč. Smešno je tudi, kar govori na strani 62., češ, da se v srednji Evropi govori največ francoski, nemški in — srbski. Mi se divimo črnogorski hrabrosti, toda trditev: »Ncmačka vojska jc prva — posle črnogorske« je vendar izraz prevelike domišljavosti. Tudi beseda o Bismarcku: »Ovaj giupi junker« bi utegnila preje škoditi nego koristiti gospoda Stanojcviča ugledu.
Dosedaj seveda skupni književni jezik za vse južne Slovane — ki nc bi bil samo koristen, nego tudi možen — spada med utopije in sicer največ zaradi različnih političnih okolnosti in tudi zaradi neumnega prepira, kakšno ime naj ima ta jezik. Srbi radi očitajo Hrvatom, da so jim le-ti ukradli jezik. Tudi čc bi priznali, da so vsi štokavci Srbi, kar pa ni tako meni nič tebi nič dognana resnica, se ne" bi Hrvatom moglo očitati, da so ukradli jezik Srbom, ker ako so sprejeli v knjigo narečje, katero govore pretežno Srbi, zato še niso vzeli jezika, kije vsem Južnim Slovanom skupen. To očitanje je tako neumno, kakor bi bilo neumno, ako bi kak Saksoncc očital Bavarcu, Švicarju ali Prusu, da so mu lc-ti ukradli jezik. Ako bi vsi Južni Slovani sprejeli isti knjižni jezik, bi bila samo dva slučaja glede na ime mogoča: ali bi vsako pleme ta skupni knjižni jezik imenovalo s svojim 'plemenskim imenom »slovenski, hrvaški, srbski, bolgarski«, ali pa bi morali sprejeti skupno ime, in to bi bilo »slovensko,« nc morebiti, kakor da bi Slovcnci nametali svoje plemensko ime drugim plemenom, nego zato, ker se jc v stari dobi govorica vseh teh plemen imenovala »slo-včnska«, nc samo naša slovenska, ampak tudi srbska, dubrovniška, hrvaška, slavonska in bosenska ...
V poslednjih oddelkih se brani pisatelj proti napadom M. Cara in govori o prevodu, o akcentih na slikih, o komentarjih, o imenu » Rolando« in o izdanju samem ... Na strani 87. trdi pisec, da more kako stvar presojati in kritikovati samo tisti, ki je sam kaj takega ustvaril, torej č revije samo črevljar, slike samo slikar, pesmi samo pesnik. Tu se pač moti gospod Stanojevič, posebno glede na umetnost. Umetnost ima svoj izvor nc v znanju nego v čuvstvu. Znanja in tehniške spretnosti nima vsakdo, čuvstvo pa ima vsakdo. Ako si kdo estetiški t. j. čuvstveni okus ugladi, takisto lahko sodi kakor kak strokovnjak sam, kak vtisk dela kak umotvor na čuvstvo; torej more soditi o sliki nc samo slikar, nego tudi drug estetiški naobražen človek, ali jc lepa ali nc; slikar povrh tega šc lahko pove, ali so barve trajne ali ne. Glasbo lahko sodi tudi neglasbenik, saj inače nc bi nihče mogel govoriti, ali jc kompozicija lepa ali ne, ako nc bi bil slučajno sam glasbenik. In kje bi bila cclo meja med umetniki? Ali bi mogel manj darovit slikar, glasbenik, pesnik presojati bolj darovite slikarje, glasbenike in pesnike? Naposled bi človek, ki ni pesnik, sploh ne smel izreči sodbe, ali mu ugajajo pesmi kakega pesnika ali nc, nego bi se moral najprej obrniti do kakega pesnika, ki bi mu potem povedal, ali se ima dotičnemu pesniškemu delu čuditi ali ne, ali ga ima visoko ali nizko ceniti . . .
Omenili smo že pisateljevo teorijo o diftongih. Kot kuriozum naj omenimo šc, da imenuje češki r mešanico od r + <la trdi, da nima noben narod toliko glasov kakor srbski, da je iz stsl. 'I» postal najprej je potem i in naposled /je, torej: b<Mo, bjčlo, b/lo, b(/e\o. Tu se pač lahko reče, da nc sme vsakdo o vsem soditi; saj filologija je znanstvo, nc umetnost.	R. P.
Slovansky pfehled«. S born f k stati, dopisüv a zprav zc života si o v ans kč h o. Pod tem zaglavjem jc začel to jesen češki pisatelj Adolf Čcrny izdajati mesečnik, katerega ime že označuje njegov program. Pravzaprav bi bili po številnosti najbolj poklicani Rusi, da bi izdajali takšno vscslovansko kulturno revijo. Toda dosedaj se je pokazalo, da tam, žal, niso ugodna tla za takšna časniška podjetja. Razlogi so različni in izobraženim čitateljem nc neznani . . . Zato pa z veseljem pozdravljamo novi »Slovanski pfehled« bratov Cehov, saj so baš oni žc od nekdaj najglasneje poudarjali prosvetno vzajemnost slovansko v poeziji, v knjigi in v žurnalistiki. Rajni Edvard Jclinck jc nekaj let izdajal svoj »Slovanski sbornik«. Ta list je bil prenehal, a zopet se jc javila potreba lista s podobno namero in nalogo. »Spoznavajmo se!« — po tem zlatem geslu se hoče nova revija ozirati na vsa slovanska plemena z enakim zanimanjem, pre-motrovati hoče vse sočasno življenje slovansko, kakršno stopa na dan v literaturi, v znanosti, v umetnosti, v politiki, v strujah socialncga gibanja, v najnovejših svetovnih vprašanjih itd. ... Za svoje resno delo si jc izbralo uredništvo dve zvezdi-vodnici: ljubezen in resnico. Samo resnični, objektivni dopisi, temeljito preštudirane in dobro premišljene razprave morejo koristiti listu in stvari sami. Dosedaj sta izšla dva zvezka, v katerih čitamo med drugimi zanimivimi članki tudi več dopisov o Slovencih. O naši literaturi (o našem časnikarstvu) piše naš češki prijatelj g. Lego. List se naroča v Pragi pri založniku Šimačku. Celoletna ccna 3 gld. 20 kr.	A. Aškerc.
•
Jakov Petrovič Polonskij, znamenit ruski pesnik, eden izmed epigonov Puškinovih, jc umrl dne 30. oktobra v Petrogradu. Rojen 1. 1820. je bil vrstnik Majkova, Peta in Bjclinskcga.	A. A.
Ob ispitanijah voobŠče, perevodnjih že (pa) v osobennosti. N. Sol-čavskago. Otdelnyj ottisk iz »Filologičeskih zapisok.« Voronež. 1898. — To brošuro je izdal in doposlal naš slovenski rojak Solčavski (Štittar), profesor na ženski gimnaziji v Kalugi. V nji razpravlja o izpitih na ruskih gimnazijah; dokazuje, da so te izkušnje nepotrebne, ter da jih v takšni obliki, kakor so se vršile dosihdob, ne more odobravati nobeden pameten pedagog. Pisatelj govori obširno in prostodušno o preobloženosti učeče se mladine ter priporoča na koncu, da bi sc ruske srednje šole kolikor toliko — mutatis matandis — reformovale po sistemu avstrijskih srednjih šol . . .	.	A. Aškerc.
Evropske knjižnice. V naših časnikih se jc to poletje povodom razgovorov o bodočem ljubljanskem vseučilišču razpravljalo tudi vprašanje o tukajšnjih knjižnicah, o številu knjig i. t. d. Naj priobčim tu statistiko o največjih evropskih bibliotekah, kakor jo je prinesla pred kratkim praška revija »Naše Dobo«. Po ti štatistiki šteje:
Britisch Museum v Londonu 1,800.000 tiskanih knjig, 100.000 glasbenih del, 50.000 rokopisov in 45.000 listov. — Bibliotheque nationale v Parizu 1,934.154 del, 2,600.000 zvezkov, 250.000 map, 100.000 manuskriptov, 250.000 slik. — Publičnaja biblioteka v Petrogradu 1,155.000 zvezkov, 19.000 map, 80.000 slik in fotografij, 26.000 rokopisov, 42.000 avtografov, 4800 listov. — Rumjancevski muzej v Moskvi 700.000 tiskanih knjig, 2300 cerkvenih del, 6000 slovanskih in 850 tujih rokopisov, avtografov pa 4500. — Kraljevska knjižnica v Berlinu 980.000 zvezkov in 30.000 rokopisov. — Dvorna knjižnica dunajska 515,505 zvezkov, 23.000 rokopisov in 3000 map. — V s c u č i l i š k a biblioteka dunajska 373.982 zvezkov ter 536 rokopisov. — Univerzitetna knjižnica v Moskvi 146.284 zvezkov. — Vsc-učiliška knjižnica v Pragi 284.979 zvezkov in 3857 rokopisov. — Muzejska knjižnica kraljestva češkega v Pragi 196.500 zvezkov in 4427 rokopisov. — Vseučiliška knjižnica v Berlinu 150.000 knjig.
A. Aškerc.
Listnica uredništva. Razni nujni posli so nas zadržavali, da posameznim pesnikom-začetnikom že dolgo nismo odgovarjali na tem mestu. Kar je godnega in dobrega, pride itak polagoma v list. . . Ostale žc pripoznane pesnike pa prosimo, naj nam oproste, ako z ozirom na omejeni prostor našega mesečnika
dozdaj ni moglo šc vse, kar so nam žc zdavnaj poslali, priti na vrsto!.....
Vse čislane pošiljatelje poezij pa prosimo, naj odsihdob nc pišejo vsakega verza začetka z veliko črko, nego naj delajo velike z a č e t"h i c c na početku verzov lc takrat, kadar to zahteva logična inter punJccij a ali sintaksa. Tako p iš ej o pc s mi ž c zda v naj na pr. Čehi in večina drugih narodov. Ta način pisanja je edino naraven, pameten in — moderen...