kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 57 PETINSEDEMDESETLETNICA FRANCETA OSTANKA — ORGANIZATORJA SLOVENSKEGA ŠOLSKEGA MUZEJA Februarja letos je višji strokovni sodela- vec France Ostanek dopolnil 75 let in je prav, da se tudi Kronika, časopis za slovensko kra- jevno zgodovino, ustarvi ob tem visokem jubi- leju. France Ostanek je organizator Sloven- skega šolskega muzeja in je več kakor 40 let dela posvetil proučevanju slovenske šolske zgodovine, ne le v mejah slovenske države, temveč je posegel daleč nazaj v preteklost tja v 8. oz. 9. stoletje. Še danes proučuje vire ini literarne izsledke o tem, kje je živel slo- venski rod in kaikšne šole so imeli ter dopol- njuje kartoteko šolskih kronik z novimi iz- sledki na ipodročju islovenske šolsike zgodo- vine. Ravnatelj France Ostaneik se je rodil 6. fe- bruarja 1902 v Ljubljani v železničarski dru- žini. Osnovno šolo, gimnazijo in učiteljišče je obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 1924 maturiral z odličnim uspehom. Po odslužit\'i vojaškega roka je bil brezposeln do oktobra 1925, ko je nastopil službo učitelja v Sodra- žici. Tu je služboval do leta 1929. V Sodra- žici je bil načelnik Sokola, kjer je vključe- val mladino v kulturno — športno življenje. Vodil je tudi ponavljalno šolo, kjer je dose- gel izredno lepe uspehe. Iz Sodražice je bil leta 1929 premeščen v Vodice nad Ljublja- no, kjer je prevzel mesto šolskega upravitelja do leta 1935. Poleg odgovornega šolskega dela je pričel z vključevanjem mladine v izven- šolsko dejavnost. V izrazito klerikalnih Vo- dicah je ustanovil sokolsko četo, ki pa so jo oblasti kmalu razpustile zaradi sodelovanja nekaterih njenih članov s partijo. Sodeloval je tudi v Klubu prijateljev vaške kulture in ¦ drugimi naprednimi gibanji, ustanovil kmeč- ko — nadaljevalno šolo in bil tajnik občestva kmetsko-nadaljevalnih šol za dravsko bano- vino od 1931—1941. O svojem delu in o iz- boljšavah pri delu s kmečko mladino je ob- javljal zanimive izsledke. Zanj je desetletno poučevanje pomembno prvo obdobje ne le za poučevanje, temveč tudi za vključevanje v širše kulturno-politično življenje in neneh- no izpopolnjevanje in izobraževanje. S svo- jim delom ni pomagal samo pri izobraževa- nju šolske, temveč tudi izvenšolske mladine. Svoje izpopolnjevanje je pričel s študijem defektologije v Pragi, ki ga je moral preiki- niti zaradi bolezni. Kot šolski upravitelj, v Vodicah je kljub zaposlenosti na šoli in pri pouku še hodil kot izredni slušatelj na ljub- ljansko univerzo, kjer je iposlušal predava- nja iz pedagogike, filozofije in kasneje še iz geografije in zgodovine. Tudi ta študij je mo- ral prekiniti zaradi bolezni in prevelikega psihičnega bremena. Vendar ga je še naprej gnala želja po lastnem izpopolnjevanju in raziskovanju slovensike šolske zgodovine. Leta 1935 je bil službeno premeščen za re- ferenta za manjšinske šole na prosvetni od- delek, ki ga je sam osnoval in vodil. Dejan- sko pa je prevzel organizacijo pri šolski druž- bi Sv. Cirila in Metoda, ki je slkrbela za za- mejske in obmejne šole. Od leta 1935 dalje do danes tj. polnih 40 let dela intenzivno na področju proučevanja šolske zgodovine na slovenskem etničnem ozemlju. Leta 1935 je prevzel še organizacij- sko vodstvo narodno-obrambne družbe in tes- no sodeloval z Manjšinskim inštitutom v Ljubljani. France Ostanek ni bil samo orga- nizacijski vodja družbe, temveč je proučeval problematiko nacionalnega vprašanja in imel po vsej. Sloveniji predavanja o nemških as- piracijah na slovensko ozemlje. Slovenijo je prehodil in prevozil počez in po dolgem, spo- znal je vse šole ne le na obmejnih področjih, temveč tudi v notranjosti. Pisal je članke in razprave, iäkal je stike s iposamezniki, ki bi 58 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 preko narodnoobrambne družbe pomagali šo- lam v obmejnih krajih. Dal je pobudo in tu- di sam sodeloval pri izdaji Kočevskega zbor- nika leta 1939, kjer so objavljene razprave o Kočevsiki in njenih ljudeh. Ta knjiga je bila zelo pomembna za narodno obrambno delo na Kočevskem. Kočevski zbornik je namreč prva slovenska knjiga, ki je obravnavala Kočev- sko. Družba sv. Cirila in Metoda je na Ostan- kov© pobudo izdala ta zbornik zato, da pri- kaže dejanski položaj na tem ozemlju. Poleg številnih člankov, razipirav, predavanj, analiz in statističnih pregledov, ki so izšli v družbe- nih koledarjih, je istočasno urejal Koledar Ciril-Metodove družbe od 1936—1941. Na tem položaju se je temeljito seznanil s problematiko nacionailnega vprašanja. Pisal in opozarjal je nanj v raznih (publikacijah in razipravah ter se s svojim delom uvrstil med najvidnejše strokovnjake na področju narod- noobrambnega dela na Slovenskem v letih pred drugo svetovno vojno. Ob pričetku vojne je takoj načel stik z OF ter je bil član matičnega odbora prosvetnih delavcev v Ljubljani in na terenu, od leta 1944 pa je bil glavni poverjenik za učitelje v Ljubljani. Njegovo delo je bilo težko in odgovorno, vedno je bil z eno nogo v zapo- ru. Tik pred koncem vojne je bil aretiran in zgolj slučaju se je zahvaliti, da ni bila likvi- dirana skupina, ki jo je vodil. Po vojni so mu bile poverjene vidne in od- govorne dolžnosti. Bil je med prvimi organi- zatorji isindikata slovenskih prosvetnih de- lavcev in tajnik republiškega odbora. Kot odličnega poznavalca manjšinskega vprašanja so ga že avgusta 1945 poklicali v Beograd, da organizira manjšinski oddelek v zveznem ministrstvu prosvete. Ko se je vrnil v Ljubljano, je ponovno prevzel manjšinski oddelek v slovenskem ministrstvu. S svojim bogatim znanjem in poznavanjem manjšin- ske problematike je veliko pripomogel k pra- vilnemu reševanju manjšinskega vprašanja v Sloveniji. Leta 1947 je bil imenovan za glavnega in- špeiktorja za osnovne šole v ministrstvu za prosveto LRS ter zatem bil predsednik re- publišlkega odbora prosvetnih delavcev LRS. Naslednje leto je bil izvoljen za poverjenika Oblastnega odbora ljubljanske oblasti, kjer je ostal do likvidacije leta 1951. Ob že ome- njenih dolžnostih je bü še od leta 1946—1949 odgovorni urednik Popotnika in njegov zad- nji urednik. To je njegovo drugo veliko obdobje, čeprav kratko od 1945—1951, pa vendar izpolnjeno z odgovornimi nalogami na vodilnih mestih. Poleg že omenjenih nalog pa je še vedno na- šel čas, da je pisal članke in razprave o manj- šinah na slovenskem in jugoslovanskem ozemlju. Tretje obdobje njegovega življenjskega in osebnega dela sega v čas od leta 1951 dalje. S tem se je začela njegova najpomembnejša razvojna doba. Slovenski šolski muzej je bil takrat brez vodstva in France Ostanek je pre- vzel dolžnosti ravnatelja ter vodil ustanovo do leta 1974. Zastavil je vse svoje sile za te- meljito organizacijo muzeja. Od ustanovitve leta 1898 je muzej preživel že nekaj kriz in prekinitev. Do nasprotij je prišlo, ko bi okrajna učiteljska društva morala prisipevati del sredstev za vzdrževanje muzeja. K neza- dovoljstvu so pripomogli še neprimerni pro- stori vse do leta 1910, ko so gradivo shranili. In s tem letom je tudi prenehala dejavnost muzeja. Obnovljen je bil leta 1938 in vojna je prekinila njegov razvoj. Po osvoboditvi ko je bil muzej pono\'no oživljen, se je leta 1949 razširilo njegovo področje dela s tem, da je ustanova prešla od zbiranja gradiva samo za osnovne šole k zbiranju graiva tudi za sred- nje in strokovne šole. Ob nastopu Franceta Ostanka pa je SŠM dobil svojo današnjo do- končno vsebinsko in organizacijsko obliko, saj je zajel proučevanje vseh učnovzgojnih ustanov od vzgojnovarstvenih do visokih šol in fakultet. Sam je proučeval nastanke šol- skih muzejev v svetu) in je po zgledu Peda- goškega muzeja v Parizu reorganiziral in raz- delil Sloi\'enski šolski muzej na 3 oddelke: razstavno zbriko, pedagoško knjižnico in ar- hiv z dokumentacijo. Na podlagi zbranega gradiva za proučevanje zgodovine šolstva in pedagogike na Slovenskem je dosegel, da| je muzej leta 1960 dobil še naziv: dokumenta- cijski center za zgodovino šolstva. Svoje zgodovinske raziskave o šolsikih mu- zej'ih v svetu in kronološki pregled šoldkih muzejev v svetu in v naši domovini ter zgo- dovinoi Slovenskega šolskega muzeja in pre- gled muzejskih zbirk je opisal v publikaciji Slovenski šolski muzej, ki je izšla v Ljublja- ni leta 1956. Pri zbiranju in dopolnjevanju gradiva je opravil prav France Ostanelk delo, ki ga lahko izpelje edinole človek, ki ve, kaj hoče, in ki je svojemu delu predan do brezmejnosti. Velike zasluge ima ne samo na področju organizacije Slovenskega šolskega muzeja, temveč v celotnem jugoslovanskem merilu. Leta 1954 je izdelal program za teden muze- jev, ki je bil sprejet za vse muzeje v državi, prav tako tudi njegov predlog, da se muzeji bolj povežejo s šolo. V svojih člankih je pisal o pedagoških nalogah muzejev in kako naj bodo pripravljene razstave, da bodo po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 59 nazor ile učno gradivo, ki ga v šoli obravna- vajo. Prav talko morajo tudi muzealci upo- števati predznanje šolske mladine, da bodo razstave privlačne, zanimive in poljudno na- zorno prikazane. Njegova pobuda je bila tudi äkupna pove- zanost in dejavnost šolskih muzejev v SFRJ, ki je bila določena z zaključki, sprejetimi na skupnem posvetovanju šolskih muzejev v Za- grebu 4. 12. 1961. Na temelju tega posveto- vanja je bil leta 1962 siklican sestanek v Beo- gradu. Ostanek je izdelal tudi program, na podlagi katerega so vsi šolski muzeji v SFRJ sprejeli enotno koncepcijo. Bil je med prvi- mi pobudniki, da bi šolski muzeji v SFRJ izdali svoje skupno glasilo, ki je edina to- vrstna publikacija za zgodovino šolstva in prosvete. Doslej je izšlo devet številk Zbor- nika, kjer je sourednik in pisec razprav in člankov. Prav tako je tudi njegova zasluga poveza- va in sodelovanje z vrsto podobnih domačih in inozemskih ustanov, ki ju je v največji me- ri opravil sam in utrl pot svojim sodelav- cem. Pomembno delo je opravil pri pripravlja- nju občasnih tematskih razstav, ki jih je or- ganiziral sam ali skupno s sodelavci 69 ter je bil tudi urednik in mentor pri pripravi scenarija in pri ureditvi 18 katalogov s teht- nimi strokovno-znanstvenimi razpravami. France Ostanek je bil glavni inciator in ured- nik publikacije Osnovna šola na Slovenskem 1869—1969, ki jo je muzej izdal ob 100-letnici osemletne splošne šolske obveznosti na Slo- venskem. Kot urednik je zbral vrsto strokov- njaikov s področja šolske zakonodaje in zgo- dovine. Pri pripravi omenjene publikacije se je Ostanek izkazal tudi kot odličen organiza- tor in vsestranski in temeljit poznavalec slo- venske šolsike zgodovine. Ko so v letu 1971 Pedagoški inštitut, Zveza pedagoških društev Slovenije in Izobraževalna skupnost izdali publikacijo Osnovna šola na Slovenskem 1969—70, je bil v uredniškem odboru in tudi poročevalec za tekstni del. Trenutno dela z zunanjimi sodelavci — udeleženci in organizatorji šolstva v NOB — monografijo o partizanskem šolstvu na Slo- venskem. Dal je za to delo pobudo in je tudi glavni in odgovorni njegov urednik. Načrt monografije je tak, da bi iz arhivskega gra- diva, ki ga hrani Slovenski šolski muzej in sorodne institucije, dva avtorja obdelala eden osnovno in drugi srednjo šolo. Pri vsem svo- jem delu je tudi stalni sadelavec Slovenske- ga biografskega Idksiikona Slovenske akade- mije znanosti in umetnosti za podatke o pro- svetnih delavcih. Za njegovo široko razgledanost in temeljito poznavanje snovi, ki jo proučuje z vso znan- stveno resnostjo, je bil popolnoma zasluženo imenovan za višjega strokovnega sodelavca na predlog Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V svoji stroki je prejel najvišja priznanja: leta 1964 je bil imenovan za pe- dagoškega svetnika, leta 1966 je dobil Zagar- jevo nagrado in leta 1971 Valvasorjevo na- grado ob 150-letnici muzejstva na Sloven- skem. Najvišja odlikovanja, ki jih je prejel za organizacijo Slovenskega šolskega muzeja in vodenje dokumentacije za celotno slovensko etnično ozemlje, so bila naslednja: leta 1952 medalja zaslug za narod, leta 1956 red dela II. stopnje in leta 1972 zasluge za narod s srebrnimi žarki. Na svojem delovnem mestu je vsestranski vzigojitelj, ki je vzgojil in še vzgaja sode- lavce. Svoje bogato in neizčrpno znanje ne- sebično razdaja in je vedno pripravljen vsa- kemu svetovati. Ni mogoče v tem kratkem sestavku orisati njegove topline, zavzetosti in prijateljske na- klonjenosti ne samo do sodelavcev, marveč do vsakega, ki pri njem išče nasvete, pa naj bo to slučajni obiskovalec ali pa raziskova- lec šolske zgodovine. Rad pomaga in svetuje študentu pri seminarski ali diplomski nalo- gi in tudi preseneča še posebej s tem, kako pozna in obvlada vse v muzeju zbrano gra- divo s svojim izvrstnim spominom. Za Fran- ceta Ostanka velja v resnici beseda, da je Človek pisano z veliko začetnico, to, kar da- nes toliko poudarjamo in tudi pogrešamo — humanist na vsakem koraku. Njegovo delo prihaja do izraza tudi na pod- reočju njegove bogate bibliografije, saj je preko 200 razprav, poročil, ocen in predavanj povezanih z njegovim delovanjem v Sloven- skem šolskem muzeju. Ob visokem jubileju Franceta Ostanka mu želimo vsi tisti, ki ga poznamo in cenimo njegovo delo na področju slovenske šolske zgodovine, še mnogo zdravja in veliko ustvar- jalnega dela. Slavica Pavlič