SLOVENSKI
UCilELJ
PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI
\
1-2
1931
LETO XXXII
»Slovenski Učitelj" Izhaja mesečno. / Uredništvo (Fortunat Luiar) je v Ljubljani, Postojnska ul. 14, .Stan in dom" ob Tržaški ce»ti / Upravniitvo Je v Ljubljani, Jenkova ul. A Naročnina znaša 50 Din / Članke in dopise (prejema uredništvo, reklamacije, naročnino In članarino pa upravniitvo ( Izdajatelj in lastnik je konzorcij Slovenskega Učitelja Odgovorni urednik: Fortunat Lužar I Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč
Vsebina št. 1.—2.: Kaj je potrebno učitelju na osnovni šoli. Franjo čižek. — Kmetski pouk pri nas in drugod. Franc Zukovec. — Beg z dežele. Kriha. — O nacionalni vzgoijii. Rudolf Wagner. — Učni načni za učiteljski seminar gospodinjskih učiteljic. A. L. — Naši mali izseljenci. AJlfionz Kopriva. — Prve borbe za ljubi učiteljski kruhek. Ivan Hribski. — »Pomisli, da si Nemec!« Alfonz Kopriva. — Božično zborovanje Slomškove družbe. — Poročilo urednika. — Književnost. — Razno. —’ Zapiski.
Glasbena priloga: 1. Anton D r m o t ai: Na pot. (To pesem naj pojo otroci počasi, čustveno in ne premočno.) V drugem taktu manjka v altu cis. 2. Marijan Lipovšek: Ko smo spali.
II.	zvezek Mladinske knjižnice Slomškove družbe
„Gremo v Korotan"
(Zbirka koroških spominov za mladino.)
Priredil Rudolf Wagner,
V	spomin na desetletnico plebiscita na Koroškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled, popis slavnih koroških Slovencev, razne Koroške pravljice in pripovedke, črtice iz življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne Koroške pesmi in uganke. Knjižica je opremljena z lepimi slikami in ilustracijami. Dobro bo knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisa, zgodovine in narodnega jezika. Zato v vse šolarske in .učiteljske knjižnice, pa tudi mladini jo poklonite kot darilo. Naslov knjige je iz pesmi A. Č.: V Korotan, katero je uglasbil monsighor profesor Stanko Premrl. Dobiva se v vseh knjigarnah, kjer je cena Din 20.—.
Kot I. zvezek Mladinske knjižnice Slomškove družbe je izšla Bevkova knjižica »Pastirčki pri kresu in plesu«. Knjižico je ilustriral Fr. Kralj. Dobi se še nekaj izvodov po 5 Din.
SLOVENSKI UČITELJ
PEDAGOŠKA REVIJA IN GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETNIK XXXII. Ljubljana, 1. februarja 1931.	ŠTEV.	1-2
Kaj je potrebno učitelju — v osnovni šoli.
Franjo Čiček.
»Svet se suče in z njim vred ljudje«, pravi pregovor. Povojna doba je skoraj bi rekli prelomila z predvojno. Nekakšna duhovna revolucija gre skozi sodobne generacije. Vse se preorientirava, vse išče in izsleduje novih poti, novih načinov, nove miselnosti in novega duha. Vse to gibanje ima edini smoter: boj za obstanek in borba za kruh. Vmes se prepletajo ideje o svetovnem miru, na drugi strani vstajajo ekstremi: šovinizem, fašizem, boljševizem. Današnji svet je objel pravcati kaos.
Logično je, da je prišel ta kaos, to mrzlično iskanje, izsledovanje in preizkušanje tudi v sodobno šolstvo. Vzgoja in pouk pa nikakor ne moreta stati temu gibanju nasproti, ampak se morata dosledno in vedno prilagodivati toku življenja, ljudskim težnjam, hotenju in potrebam. Sodobno šolstvo mora biti izraz in verno zrcalo narodove volje in njegovega duha. »Non scholae, sed vitae discimus«.
Ko torej gradimo novega duha in novo življenje v naših jugoslovanskih šolah, moramo imeti vedno pred očmi: naš rod, naš milje, našo dušo in naše potrebe. Iz tujine bomo prenesli v naše šole le to, kar se ujema z našo slovansko miselnostjo in kar koristi našim gospodarskim potrebam. Berlinski paglavec na primer in naš vaški pastirček živita v popolnoma različnih okoliščinah. Čeravno sta oba otroka, vendar ju je postavilo življenje na različne temelje in v različno atmosfero, ki jo vsrkava njun »jaz«. To razliko je treba upoštevati in zgraditi moramo našo šolo lokalnim potrebam in težnjam primerno.
Pri reformi vzgoje in pouka imejmo pred očmi: domostalnost, koncentracijo in kmetski delovni princip. To naj bodo temelji, na katerih preosnujmo naše sodobno šolstvo, posebno podeželsko. Pri tem upoštevajmo, da se izobliči v učencu njegov samostojni »jaz-«, ki naj dobi trdno osnovo za izkristaliziranje njegovega značaja, ki naj bo kremenit kakor je naš rod že od vekov. Današnja miselnost in duh časa nas silita, da preobličimo ves pouk in vzgojo v zmislu samodelavno-sti, prostih razgovorov, samoobvladanja, delitve dela, čuta odgovornosti in ljubezni do bližnjega.
Zanimivo in naravnost poučljivo je, kako na primer pridejo učenci sami do tega, da drže red in disciplino. Ko debatirajo vsi vprek in kriče
(saj odrasli niso nič boljši!), se zgane eden, vstane in udari po klopi pa pove, kako nezmiselno in brezplodno je takšno kričanje. Sami uvidijo in določijo, da sme govoriti le eden, nato šele drugi. Uporneža kaznujejo s tem, da se ne sme več oglasiti k debati in da dobi kazensko nalogo, ko bodo drugi risali, čitali itd. Takšna kazen zadene bolj v živo, kakor pa učiteljeva. Lepo gesto pa lahko napravi tupatam učitelj s tem, da jim predlaga oprostitev kazni. Tak »obsojenec« in »oproščenec« drži pozneje sam najboljšo disciplino. Pri tem vršimo vzgojo tudi v socialnem oziru: uči se »odpuščati« in že v par dneh ima lahko priliko praktično to pokazati.
Kar se tiče ročnega dela, naj vodi našega vzgojitelja(ico) načelo umnega kmetijstva in gospodinjstva. Torišče temu pouku bodi šolski vrt in kuhinja. Šolski vrt razdelimo v poizkusne grede, kjer učenci po skupinah sadijo, sejejo, gnoje, okopavajo itd. To je kmetijska praksa. Z učenci gremo v zanemarjene sadonosnike, kjer trebimo, snažimo, gnojimo in sadimo. Premerimo določeno njivo ali travnik ter naročimo za dotičnega gospodarja umetna gnojila itd. To nam daje obilo snovi za razredno delo, kjer se bodo vršili razgovori, spisje, računstvo in drugo. Ravno tako izvršimo n. pr. praktično: spravljanje zelenjadi in predzimsko delo na domačih vrtovih, vinogradih, gnojenje z domačimi in umetnimi gnojili na poljih, travnikih in pašnikih, izbor semenja, obdelovanje, plugi, globoko oranje ter rahljanje zemlje itd.
Vse to nudi našim šolam obilo dela in gradiva, ki se naj vrši v duhu modernega gospodarstva. Učenci naj dobe vpogled »Posestne liste*. Iz teh pridejo raznovrstni računi, davki, donos, rentabilnost, izboljšanje in drugo. »Zemljiška knjiga« (izlet v mesto!), »katastrska mapa«, skiciranje zemljišč, parceliranje naj jim bodo znani pojmi.
Učitelj stopi v stik z domačo podružnico »Kmetijske družbe« in zadrugami. Učenci naj vidijo in spoznajo zadružno življenje in delovanje, njihov pomen in namen. Ko naroča n. pr. kmetijska podružnica skupno umetna gnojila, semena, stroje, poljedelsko orodje itd., obravnavajmo to v šoli. Dogovoriti se je treba z umnimi poljedelci, kedaj in kam bodo prišli učenci	»sodelovat« in pomagat,	ne	gledat. Isto izvrše pozneje	pri zani-
karnih	(dvig kmetske kulture!)	in	pri onih, ki so potrebni tuje pomoči
(socialni čut, skupnost, ljubezen do bližnjega!). Tega ne smemo samo učiti, ampak izvrševati v praksi. To je nova šola, kakršna bodi pri nas!
Vsaka šola naj bi imela več komadov poljedelskega in sadjarskega orodja, živinorejskih priprav in instrumentov, domačo lekarno itd. Ali bi imela to kmetijska podružnica. Oživili naj bi se vsaj parkrat v letu roditeljski sestanki skupno z učiteljskim zborom in krajevnim šolskim odborom, kjer bi spoznalo učiteljstvo težnje in želje, pritožbe ali pohvale svojega ljudstva, ki naj ga izobrazuje in vzgaja na vseh poljih sodobnih	zahtev in potreb. Kajti	duh	nove šole je tak, da stopi	učitelj i z
razreda med ljudstvo.	Ne	samo od 6. do 14. leta, ves	ta rod je
tvoj. Vodi, vzgajaj in poučuj ga! Neoskrunjena ljudska srca ti bodo kazala
pot, kjer je potrebna tvoja beseda in tvoja pomoč. Takrat boš res kulturni in narodni pionir.
Upam sii trditi, da bo ljudstvo veliko bolj vzljubilo, cenilo in spoštovalo svoje učiteljstvo, če bomo delali in učili striktno po devizi: »Iz ljudstva — za ljudstvo!« Če bomo pokazali z lastnim vzgledom, da kmečko delo ni sramotno in poniževalno, kakor je bilo to mnenje do današnjih dni, ko smo prezirljivo gledali »slamo v kmečkih škornjih«, ampak da je vsako delo in stan časti vreden in potreben, najbolj pa kmetski. Če bomo dosledno uvajali v svoja sela moderne načine in izkustva, ki se jih naj oprime naš kmet, da omili današnjo gospodarsko krizo in reši naše kmetijstvo pogina. Če bomo budili v mladini veselje do dela; kajti delo krepi in izobrazuje človeka, da je vreden član človeške družbe. Brezdelje, delo-mržnost, lenoba so pota, ki vodijo v močvare in k zločinom. Če bomo znali vcepiti mladini ljubezen do rodne grude, do kmečke strehe in kmečkega dela, da bomo preprečili beg z dežele v mesto in tujino ter ohranili naš kmečki stan in ga dvignili na najvišjo stopnjo.
Ravno tako pa je potrebna reforma tudi v dekliškem pouku in dekliških delih. Kar se v domači družini najbolj rabi, to je treba tudi najbolj vaditi in delati. Na vsako šolo spada vsaj en šivalni stroj, da dobe deklice osnovne pome tudi v tej stroki. Zelenjadni šolski vrt naj obdelujejo in oskrbujejo deklice. Ravno tako naj pazijo na snago in red v razredih in sploh v šoli, ki jim naj bo kakor čeden dom skrbne gospodinje. Negujejo naj cvetlice na oknih in gredah. Pri delu naj pojo, da bo tudi srce deležno veselega in živega življenja. V priprosti kuhinji, ki bodi opremljena v kmetskem slogu, naj snažijo in čistijo posodo, perejo perilo, likajo itd.
Učiteljica jih naj vadi v osnovnem kuhanju in kuhinjskem delu. Kuhajo lahko zase, za revne šolarje, občinske reveže in sirote ali pogoste udeležence ob priliki državnih praznikov ali ob sklepu šolskega leta. Običaj je pri nas, da se ob takih prilikah govori, poje, deklamira, igra, prireja razstave itd. Prav je tako, toda kako bi se šele dopadlo gostom, mladim in starim, če bi jim ob slovesu postregle učenke, čeprav skromno. Kdo bo pri mladini gledal na dar, kaj je in kakšen je. Veseli ga, da mu ga je ponudila in »servirala« mladina, ta naš up in naša nada, Da pa bi imele tudi učenke-kuharice najboljše vtise in občutke, je jasno in logično.
Občutna vrzel v našem slovstvu je le, da še nimamo primernih kuharskih knjig za naše kmečko in delavsko prebivalstvo. Sicer pa naznanja Mohorjeva družba, da bo prihodnje leto izdala takšno knjigo. K temu bi pripomnil, da bi bil tudi kmečki »Bonton« zelo potreben. Kaj nam pomagajo razni velikomestni bontoni, »kako se obleci, če greš na obisk k temu ali onemu visokemu gospodu, kako napiši vizitko, kje in kedaj se parfumiraj, kako poljubuj damam roke itd.« Mi rabimo pristni slovenski bon-ton, ne puhlic in fraz iz visoke aristokracije in domišljavih šem. To si lahko privoščijo bogataši, tovarnarji in milijonarji, ne pa naš kmet in
l*
3
delavec, ki si trdo služita svoj kruh. Naše srce je dobro in mehko kakor je naša pesem, a naše roke so trde in žuljave. In prav je, da so. To je naš obstoj in naša bodočnost. Kremenit mora biti naš rod kakor so naše gore, a naše duše obsevaj pristna slovanska nežnost in mehkoba.
Delo in krepostno življenje vodita narode — v bodočnost. Učimo mladino delati, naj se obogati z zakladi umnega gospodarstva in gospodinjstva. Naj bo dobre volje, srečna in vesela kakor je vesela srebrna pesem škr-jančka glasnika naše rodne grude.
Kmetski pouk pri nas in drugod.
(Po časopisnih odlomkih in državnem proračunu.)
Franc Žu!kovec.
Kljub temu, da je naša država agrarna, se vendar premalo skrbi za kmetski pouk, zlasti nekatere pokrajine so v tem zanemarjene. Tudi javnost se premalo briga za ta predpogoj napredka v našem gospodarstvu. Povsod drugod se kaže večja agilnost, o kmetijstvu pa se še piše redko.
Kako se torej pri nas skrbi za kmetski pouk?
Dosedaj imamo v Jugoslaviji dve visoki šoli za kmetijstvo. Gozdarsko-šumarska šola je v Zagrebu in poljeprivredna v Beogradu. Šumarska akademija v Zagrebu je začela delovati v 1. 1897./98, z agronomijo razširjena in nanovo organizirana kot fakulteta pa je bila po prevratu. Fakulteta v Beogradu pa je bila ustanovljena 1. 1920. Na obeh traja študij štiri leta. Snov na fakultetah obsega osnovne, strokovne in pomožne predmete. Zagrebška fakulteta je imela v 1. 1923./24. 12 lastnih in 25 honorarnih profesorjev in 282 slušateljev, na beograjski fakulteti pa je bilo v tem času 25 predavateljev z 216 slušatelji. Oba zavoda imata številne znanstvene zavode za tloznanstvo, odgoj in bolezni rastlin, živinorejo itd. Obe pa se še vedno izpopolnjujeta,
Direktive za ostale šole daje Savet za poljoprivrednu nastavu pri poljedelskem ministrstvu.
Srednje kmetske šole so bile ustanovljene po prevratu iri. L. 1920. v Križevcih, 1. 1921. v Valjevu in I. 1922. v Mariboru. Namen teh šol je vzgajati učitelje za nižje kmetske šole, državne ekonome in dobre gospodarje. Študij traja štiri leta in sicer tri leta teorije in eno leto prakse.
Dočim so srednje kmetske šole še čisto mlade, so nižje kmetske šole stare ponekod že 50—60 let, večina tudi teh pa je nastala v zadnjih desetletjih. Te šole imajo tudi zemljišča, na katerih se vežbajo učenci. Namen teh šol je vzgoja veščih in dobrih gospodarjev, ki intenzivno goje kmetijstvo. Vse te šole so internatske in sprejemajo samo take gojence, ki ostanejo potem doma.
Največja važnost šol je v tem, da pospešujejo izboljšanje gospodarstva v okolici z raznimi vzglednimi napravami, z rejo plemenske živine, z drevesnicami, trtnicami, z naprednejšo gnojitvijo, vzorno obdelavo itd.
Največ nižjih kmetskih šol ima Srbija. Predvojna Srbija je imela tri pokrajinske šole. V Kraljevu za živinorejo in pašništvo, v Bukovem pri Negotinu za sadjarstvo in vinarstvo (ust. 1891) in za poljedelstvo v Šabcu (ust. 1904). Leta 1913. se je ustanovila na ozemlju stare Srbije in Mace-donije šola za poljedelstvo in živinorejo. Sedaj so take šole še v Alek-sincu, Čupriji in Valjevu.
Vse predvojne kmetske šole v Srbiji so bile med vojno popolnoma opustošene in podrte, tako da jih je bilo treba po prevratu nanovo ustanoviti. Nekatere teh šol imajo velika posestva, katerih racionalno obdelovanje je na škodo intenzivnemu pouku. Vse te šole so državne.
V Vojvodini sta dve nižji kmetski šoli v Adi (Bačka) ustanovljena 1885 in v Vršcu v Banatu. Šola v Adi je poljedelska tipa z dobro razvito živinorejo, v Vršcu pa je vinogradniško-vinarska.
V Črni gori se snuje sedaj taka šola, dočim sta v Bosni dve iz zadnjih let (v Butimiiru in Banjaluki). V Dalmaciji je bila že pod Avstrijo kmetska šola v Splitu, ki je imela blizu Knina filialke za praktičen pouk in poizkuse. L. 1922. se je osnovala mesto filialke nižja kmetska šola polje-delsko-živinorejske smeri.
Bolje je preskrbljena s takimi šolami Hrvatska s Slavonijo. Nižja kmetska šola v Križevcih (gornja Hrvatska) se je osnovala 1. 1920. v poslopjih in na zemljišču prejšnjega poljedelsko-šumarskega učilišča iz iz 1. 1860. Šola je triletna in traja pouk po 10 mesecev na leto. Sprejemajo se učenci med 12. in 14. letom, da lahko po dovršitvi te šole prestopijo v srednjo kmetsko šolo ali z dodatnim izpitom tudi na učiteljišče. Poleg zgolj kmetskih predmetov se poučuje tudi mnogo drugih. Ta šola se mnogo bavi z živinorejo in perutninarstvom.
Dobro urejena je kmetska šola v Požegi v Slavoniji, ki sega nazaj do 1. 1885., ima velika posestva (172 ha), največ polj in vinogradov. Zato se na šoli tudi ti dve panogi najbolj gojita.
Kmetska šola v Iloku je bila ustanovljena 1. 1897. in se peča največ s sadjarstvom in vinarstvom.
Vse te tri šole so v medsebojni zvezi, tako da se do razširjenja zavodov nahajajo prvi razredi v Iloku, drugi v Požegi in tretji v Križevcih. Na ta način se najbolje specializirajo v vseh strokah.
Kmetska šola se nahaja tudi v Gospiču, nanovo pa se snuje v Karlovcu.
Dravska banovina ima, kakor je znano, tri kmetske šole. Najstarejša je vinarsko-sadjarska šola v Mariboru, ki je bila ustanovljena 1. 1872. Ima okrog 60 ha zemlje in nad 20 poslopij. Poučujejo se kmetski, a tudi razni drugi predmeti. N. pr. vinarstvo, kletarstvo, kmetsko knjigovodstvo, gospodarstvo, kupčijstvo, srbohrvaščina, zakonodaja itd. Šola je bila dosedaj dveletna in je bila dobro obiskovana, zato je bila velikega pomena za
gospodarski razvoj na gornjem Štajerskem. Sedaj se je preosnovala v enoletno, da s tem omogoči razvoj kmetski šoli v Št. Jurju ob juž. železnici. Zadnja šola ima zlasti veliko pašnikov in gozdov, zato polaga posebno važnost na travništvo, govedorejo, mlekarstvo, gozdarstvo in tudi na poljedelstvo. Tudi ta šola je enoletna.
Nižja kmetska šola na Grmu pri Novem mestu je stara. Ustanovljena je bila 1. 1873. na Slapu pri Vipavi in se je I. 1886. premestila na Grm. Zemljišča ima ca. 62 ha. Šola ima dva oddelka, in sicer zimsko šolo za živinorejo in poljedelstvo, ki traja dve zimi in je namenjena mladeničem iz nevinorodnih krajev ter celoletno šolo za vinogradništvo in sadjarstvo. Na šoli se poučujejo isti predmeti kot v Mariboru. Šola je dobro obiskana.
Tendenca vseh že obstoječih nižjih kmetskih šol gre za tem, da se kolikor mogoče osamosvoje in prilagode današnjim razmeram.
Četudi imamo v državi še nekaj 1—3 letnih specialnih šol poljedelsko- ali kmetijsko-obrtne stroke, vendar te ne uspevajo tako, kakor bi bilo želeti. Kakor kaže, bi bilo treba pri nekaterih rok skrajšati na eno leto, ki zadostuje za izučitev v dotični panogi. Take šole so v Srbiji v Užicah. v Aleksandrovcu, Prokuplju, Tetovu, Zaječaru, Požarevcu, Kragujevcu, Leskovcu. Šola v Aleksandrovcu je za vinarstvo, v Vranji za sadjarstvo, v Užicah za sodarstvo. V Vojvodini v Novem Sadu za vrtnarstvo in cvetličarstvo, v Pančevu za svilarstvo, v Črni gori v Nikšiču za živinorejo, v Baru za sadjarstvo; v Bosni v Ilidže za sadjarstvo in v Livnem za vinarstvo; v Dalmaciji v Sinju za oljarstvo, v Splitu za vinarstvo, v čibači za svilarstvo. V Sloveniji je taka šola v Rakičanih v Prekmurju.
Velike važnosti so tudi gospodinjske šole, ki širijo izobrazbo med ljudstvom. V Sloveniji jih je bilo 1. 1924. že 11. Naj omenim gospodinjsko šolo v Ljubljani, Mariboru, Repnjah pri Vodicah, v Šmihelu pri Novem mestu. Pouk na teh je trajal šest mesecev, sedaj pa so se nekatere razširile v desetmesečne. Te šole obravnavajo vso snov, ki je potrebna kmetskim gospodinjam.
Na Hrvaškem se je otvorila prva taka šola v 1. 1920 v Pretrinji pozneje pa še v Gospiču (Lika), Božjakovem in v Podgoraču v Slavoniji. Pouk na teh traja deset mesecev, stroške pa nosijo deloma starši, deloma oddelek za kmetijstvo.
V	Dalmaciji je taka šola v Splitu. Prosvetno ministrstvo pa je osnovalo take šole tudi v Bosni v Reljevem, v Vojvodini v Pančevem in v Baraništu pri Korinu.
Na področju Srbije, Vojvodine in Črne gore so vpeljali potovalne gospodinjske šole, ki potujejo okrog in ostanejo v enem kraju od šest tednov do treh mesecev.
Poleg omenjenih šol so v navadi tudi gospodinjski tečaji. V Sloveniji je pet stalnih dvomesečnih, nekaj tudi v Hrvatski, Dalmaciji in Bosni.
Na podoben način se prirejajo tudi tečaji, ki se ravnajo po krajevnih prilikah in potrebah (n. pr. za vrtnarstvo, sadjarstvo, mlekarstvo itd.)
V Srbiji so se na podlagi zakona iz 1. 1898. ustanovile številne kmetske postaje z dveletno praktično šolo. Take postaje so v Kruševcu, Leskovcu, Požarevcu, Sevojini, Zaječaru, Kragujevcu, Užicah, Skoplju in Prištini. Vsaka občina mora vsake dve leti poslati po enega gojenca v le šole. Imamo pa tudi kmetske ogledne in kontrolne postaje. Gospodarski napredek pospešujejo tudi vzorna posestva (Mala Loka) itd.
Prav tako važne so tudi živinorejske postaje in žrebca r n e, katerih namen je izboljšanje naših domačih pasem.
Končno podpirajo kmetijstvo tudi znanstveni zavodi pri raznih srednjih kmetskih šolah. Najbolj bogata na teh zavodih je Hrvatska, ki je tudi najbolj pripravna za razvoj vseh poljedelskih ustanov v širšem smislu.
To bi bila približna slika kmetskega šolstva pri nas. Podrobne podatke pa nam nudijo službene statistike.
Ze iz tega površnega pregleda se da posneti, da je pri nas skrb za kmetski strokovni pouk od strani države nezadostna. Jugoslavija je manj industrijska kakor Češika ali Francija, zato bi bilo pričakovati, da bo storila vse, da dvigne kmetijstvo na višjo stopnjo, ker je le-to ponekod še čisto primitivno. Če pa primerjamo število naših kmetskih šol s številom na Češkem, potem vidimo, da za njimi še silno zaostajamo, čeprav imamo zelo ugodne predpogoje za razvoj te gospodarske panoge. Zatorej nas čaka tu še obilo dela. Mala Danska ima še enkrat toliko nižjih kmetskih šol kot mi.
S kmetskimi šolami so najslabše preskrbljena Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina. Res je, da so te pokrajine bolj gorate, imajo pa na drugi strani ogromno zemlje, ki kliče po boljšem izrabljanju in kulti-vaciji. V teh krajih primanjkuje dvojnega — denarja in strokovnjakov in to dvojno vprašanje bo treba začeti reševati.
Močno primanjkuje tudi specialnih šol, ki niso nič manj važne. Potrebne bi bile zlasti strokovne šole za živinorejo in teh si ljudje ponekod celo želijo; dalje bi bile potrebne čebelarske, mlekarske, svilarske in druge šole.
Ustanovile naj bi se, kjerkoli je mogoče, kmetske postaje, na katerih naj bi se vežbal kmetski naraščaj.
O	poljedelskih in kmetsko obrtnih šolah sploh ne govorim. V naši državi je razvita sladkorna, pivovarska, mlinska in druga industrija, svi-larsitvo, lanarstvo, a o posebnih zadevnih šolah ni ne duha ne sluha. Predelovanje poljskih, sadnih, vrtnarskih in živinskih pridelkov v domačem krogu, bi bilo za kmetsko ljudstvo lahko večji vir dohodkov kot doslej.
V dravski banovini se je v zadnjem času ustanovila mlekarska in sirarska šola v Škofji Loki. Pojavlja pa se potreba po ustanovitvi hmeljarske, ribarske in drugih šol. Imamo tudi dve državni pletarni, a za vse druge lesene izdelke ni mnogo zanimanja. V 1. 1924. je bilo pri nas vseh kmetskih šol samo 25.
Še manj zadovoljivo je poglavje o gospodinjskih šolah. Tudi te so ogromnega pomena, sa^ sloni na gospodinjah dobršen del kmetskega gospodarstva, kmetske vzgoje in naobrazbe. Tu se odpira široko polje, ki bi ga bilo potreba obdelati z vso vnemo in natančnostjo.
Slaba stran je tudi to, da se kmetski fantje po dovršenih kmetskih šolah ne vračajo več domov, ampak iščejo drugih poklicev. Zato so bolj primerne šole s skrajšano učno dobo, ker lahko dajo tudi te dovoljno strokovno naobrazbo. Tudi v drugih državah so se enoletne šole in zimski tečaji najbolj obnesli (Češka, Francija).
Iz povedanega je razvidno, da je naše kmetsko šolstvo preslabo, da bi moglo v doglednem času dvigniti kmetijstvo na primerno višino, zato so tem šolam v zadnjem času priskočile na pomoč kmetsko-nada-
1	j e v a 1 n e šole, ki jih je v naši banovini že okrog 50. Vprav kmet-sko-nadaljevalne šole so najbolj poklicane, da širijo kmetsko strokovno naobrazbo med našim preprostim ljudstvom. Te šole se ustanavljajo po kmetih in se zategadelj lahko najbolje vžive v krajevne potrebe. Vse druge pri nas obstoječe šole pa se kaj malo zanimajo za kmetijstvo. V Belgiji in Franciji imajo tudi srednje šole posebne tečaje za kmetijstvo za mteligente, da jih navdušijo za kmetijstvo in da dobi inteligenca razumevanje do kmetskega dela. Pri nas pa je izmed vseh srednjih šol edino na učiteljiščih kmetijstvu odločenih nekaj ur, nekoliko pa se goji tudi po osnovnih in ponavljalnih šolah. Vse to pa je premalo, ker je znanje, ki ga dobe učenci v teh šolah premajhno glede na potrebe kmetske mladine. Na vsak način bi bilo treba odmeriti kmetijstvu na deželi več časa. Prav to pa bi zelo dvignilo šolo in jo priljubilo pri starših in obrokih. Idealno bi bilo, ako bi vsaka osnovna šola na deželi imela svojo lastno majhno vzorno kmetijo. Seveda bi se morali potem tudi učitelji bolj zanimati za to panogo, s tem pa bi zrasla njihova veljava med ljudstvom.
Kmetski stan je pri nas zaničevan stan, a marsikje je kmet gospod in za omikanega človeka ni sramota, ako se bavi s kmetijstvom.
Ako hočemo doseči večje uspehe, potem moramo v kmetsko-nada-ljevalne šole pritegniti mladino takoj v pošolski dobi, ker pozneje se za kaj takega težko pridobi. Tudi bi bilo potrebno organizirati čim več poučnih potovanj za mladino in odrasle.
Na Češkem imajo v navadi na kmetskih šolah tudi tečaje za vojake ondotnih garnizij. To bi se moralo uvesti tudi pri nas. Vsaka večja edinica naj bi imela v svojem sestavnem delu tudi kmetsko šolo. Na ta način bi se doba vojaškega službovanja obrnila tudi v splošni prid. Kmetski pouk bi se moral vpeljati tudi v bogoslovna semenišča, ker bodo bogoslovci, bodoči duhovniki, lahko pozneje mnogo storili za povzdigo kmetijstva.
Iz povedanega je razvidno, da je pri nas potrebno dvoje: 1. da se dobe zadostna sredstva za vzdrževanje in širjenje kmetskega pouka, in
2.	da se da raznim ustanovam možnost za lastno iniciativno ravnanje-.
Nekaj potreb bi morale kriti kmetije, ostale pa država. V nekaterih državah je kmetsko šolstvo v privatnih rokah in država ga samo podpira.
Ako hočemo, da bo naša država napredovala, potem moramo vsi gledati, da se to šolstvo čimprej razvije in da zajame najširše kroge ljudstva. Sele ko bo kmetski stan bolje izobražen, bo tudi cenjen in spoštovan. Dokler bo trden kmet, bo trdna tudi država.
Kmetsko šolstvo na Češkem.
Pod Avstrijo se kmetsko šolstvo na Češkem ni moglo prav razviti. Nasprotni so mu bili Nemci in vlada. Prvi kmetski zavodi so nastali na kmetskih posestvih. Prva kmetska šola pa se je ustanovila leta 1850. v Rabinji, na Moravskem pa 1. 1865. v Prerovi. Prvo zimsko kmetsko šolo je dobil 1. 1875. Kromeriž, gospodinjske šole pa so se začele snovati z
1.	1885. Leto nato je bila ustanovljena prva višja strokovna šola v Taboru in Libverdu, ki sta bili pozneje izpremenjeni v akademiji, nato pa ukinjeni radi nastalih fakultet. Strokovni napredek pospešuje po prevratu nastala poljedelska visoka šola v Pragi z ekspozituro v Libverdu, na Moravskem pa je nastala visoka šola iz Taborske kmetske šole. Danes obstoji na Češkem le ena privatna kmetska akademija v Podebradih, ustanovljena leta 1921.
Prva češka gozdarska šola je nastala 1. 1885. v Pisku, ki je bila pozneje razširjena v nižjo triletno za gozdne čuvaje in višjo dveletno gozdarsko šolo. Sedaj imajo Čehi z Nemci vred štiri državne gozdarske šole in eno privatno. Vse te šole so večletne (štiriletne) in zadnja taka šola se je ustanovila 1. 1920. v Opavi. Sedaj pa se snujejo samo enoletne kmetske in gospodinjske šole.
Po prevratu je nastala višja zelenjadarska, semenarska in višja vrtnarsko - sadjarsko - vinogradniška šola v Melnici, ki prireja mnogo tečajev in predavanj. Za deklice je dveletna vrtnarska šola v Krči pri Pragi.
Od specialnih šol je izborno urejena ribarska šola v Vodnanih. Zelo cenjena in dobro organizirana je višja kmetska zadružna šola v Pragi, ki vzdržuje zvezo z drugimi kmetskimi institucijami.
Gospodinjske šole kažejo po vojni relativno največji uspeh. Za izobrazbo učiteljic so ustanovili višjo gospodinjsko šolo in pedagoški seminar.
Najmlajše so ljudske kmetske šole, ki se hitro širijo.
Po izvršeni reorganizaciji kmetskega šolstva so se lotili organizacije pouka delovnega ljudstva. Vrše se tečaji, izleti, poizkusi, posvetovanja itd. Češka ima danes okrog 150 kmetskih šol in sicer 130 čeških, ostale pa so nemške, tri ruske, dve poljski, ena madjarska. Ako jih razporedimo, vidimo, da imajo šest visokih šol, eno akademijo, 16 višjih, 28 podeželskih in 120 strokovnih šol. Največ šol je na Moravskem, najmanj pa na Slovaškem. Te šole obiskuje nad 10 tisoč učencev, med temi ena četrtina
učenk. Na kmetskih podeželskih šolah, za mladino obveznih (od 14. do 16. leta), pa je ca. 40 tisoč učencev. Na ta način bodo kmalu deležni kmetske izobrazbe vsi kmetski sloji.
Pa tudi za kmetsko slovstvo skrbi Češka. Tekom zadnjih let je bilo izdanih ca. 60 večjih publikacij, istotoliko aktualnih spisov in skoraj 50 učbenikov. Učila pa preskrbuje šolani država, ki izda na leto za kmetski pouk do 50 milijonov Kč., istotoliko pa prispevajo ostale inštance. Zato kmetsko šolstvo na Češkem lepo napreduje in prekaša v tem oziru Češka že nekatere druge kulturne države.
Kmetski pouk na Francoskem.
V	Franciji so se pojavili prvi početki kmetskega pouka v sredini preteklega stoletja, sistematično pa so ga začeli gojiti šele pred kratkim, ker predvideva šele zakon iz 1. 1918. vse vrste in kategorije kmetskih šol.
Redne šole. Najvišja poljedelska šola je namenjena izobrazbi profesorjev in sploh vseh vodilnih oseb. Na njej se predava o poljedelstvu in agronomiji. Ima svoje laboratorije in preizkuševališča. Pouk traja dve leti. Za specializacijo je potem na razpolago višja gozdarska šola v Nasiju, žrebčarska šola v Le Pen in kmetijsko ženijska šola v Parizu ter pet aplikacijskih sekcij.
Živinozdravniške visoke šole so v Alfortu, Lyonu in Toulousu. Imajo tudi višjo poljedelsko šolo za kolonije v Nogent sur Marne.
Višje poljedelske šole so v Grignonu, Montpellierju, Rennesu. Na vseh teh šolah se velika važnost polaga na prakso. V Versaillesu je vrtnarska šola iz 1. 1873., v Donaiju kmetsko-obrtna šola iz 1. 1892. Zadnja ima na razpolago za vežbanje lastne tovarne. Slušatelji vseh šol pa prejemajo štipendije.
Srednje kmetske šole so internatske in imajo svoje delavnice, tako da se gojenci usposobijo sami popravljati orodje in stroje. Vsaka šola se specializira glede na podnebje, krajevne in druge razmere. Takih šol je sedaj 34. Praktičnega značaja so tako imenovane specialne strokovne šole kot mlekarska v Surgeresu, mlekarska in sirarska v Mamirolleu in Polignyju, košarsko-pletarska šola v Fayl-Billotu. Študij na teh traja eno do treh let. Zelo pospešujejo napredek v kmetijstvu tudi vzorne kmetije po deželi.
Tudi ženski spol ima pristop v vse te šole z istimi pravicami kot moški. Ustanavljajo pa se tudi posebne dekliške šole. Gospodinjske šole pa tam niso stalne, stalni sta samo oni v Verliveru in Koellogonu, vse druge pa so le začasne ali potovalne.
Izredne šole. Za širše kmetske sloje so večje važnosti zimske poljedelske šole, ker morejo izobraziti večjo množino otrok. Te šole so zopet stalne in potovalne.
Stalne zimske šole. Te so organizirane v državnih prostorih in so priključene gimnazijam, meščanskim šolam in učiteljiščem, ne glede
na to ali spadajo pod prosvetno ali poljedelsko ministrstvo. Učna doba traja dve zimi. Poleg kmetskih predmetov se poučuje tudi računstvo, geometrija, spisje, ročna dela na lesu in železu. Zimskih stalnih kmetskih šol je okrog 40.
Potovalne zimske šole. Te hočejo podati kmetovalcem, odraslim kakor mladini osnovno znanstveno podlago, kolikor je potrebna za njihov poklic, ne da bi jih trgalo od stalnega dela. Ustanavljajo se zaporedoma v najvažnejših poljedelskih središčih okrožij (departmajev). Pouk je razdeljen na gotovo število lekcij, ki se vrše tekom nekaj mesecev enkrat ali dvakrat na teden. Nanašajo se na poljedelstvo, živinorejo in njeno higijeno. Takih šol je ca. 25.
Nadalje imajo v Franciji pošolski poljedelski in gospodinjski pouk. Ta se vrši na javnih šolah, poučujejo pa učitelji. Ta šola je namenjena mladini in obsega tečaje po 150 ur skozi nekaj let. Ta pouk je predvsem praktičen in se nanaša na poljedelstvo, živinorejo, vrtnarstvo, kmetsko gospodarstvo, zakonodajo, osnovno botaniko itd. Poseča jih mladina z dovršenim 13. letom starosti. Za deklice je na isti način organiziran gospodinjski pouk. Sedaj je na Francoskem že nad 900 takih šol.
Tudi stalne potovalne šole so ločene za mladeniče in dekleta. 70% stroškov nosi država, ostalo pa občine in okrožja. Stalnih potovalnih šol je ca. 50. Poleg tega je na razpolago skoraj 300 učnih moči za potovalni pouk. Kmetski strokovnjaki pa širijo kmetsko izobrazbo s predavanji in spisi.
Omeniti je samo še, da postanejo kmetske šole, ki so bile do 1920 državne sedaj lahko javni zavodi z lastnim imetjem, katerega upravlja poseben upravni odbor. S tem je dana možnost, da lahko razvijejo lastno uspešno gospodarstvo, da tako bolje zadoste svojim potrebam in željam.
Ker je potrebno za povzdigo kmetskega šolstva precej denarja, zato je določil v ta namen poseben zakon 1 % doklado na zavarovalnine. Na ta način so se dobili viri za organizacijo kmetskega pouka s kinematografijo. Stremljenje pa gre za tem, da se kino posploši in uvede v vsakem okrožju. Ze prvo leto filma je bilo izdelanih 146 predavanj in skoraj 80.000 m filma. Ni dvoma, da se bo ta panoga izobraževanja s sodelovanjem javnih in zasebnih faktorjev hitro udomačila in vsestransko razširila.
Namesto vzornih kmetij se ustanavljajo sedaj poljedelska vežbališča. Nameščena so na boljših zasebnih posestvih. Ta vežbališča nimajo namena vzgajati vodilnih moči, temveč le dobre kmetske delavce za razne stroke (za poljedelstvo, vrtnarstvo, vinogradništvo itd.), pa tudi kmetske rokodelce (kolarje, sodarje, kovače itd.). Pozimi so tudi predavanja iz fizike in prirodoslovja.
Poleg javnih činiteljev se brigajo za kmetijski pouk tudi privatne ustanove. Saj obstoje 4 svobodne višje poljedelske šole kot deli katoliških univerz pod pokroviteljstvom Societe des Agriculteurs de France. Na njih je poskrbljeno tudi za versko, nravstveno in socialno izomiko, strokovni pouk pa je isti kot na državnih šolah.
Beg z dežele.
Kriha.
Letos poleti so bila razpisana nekatera učiteljska mesta. Pravijo, da je ob tej priliki za sedem učnih mest v Ljubljani bilo vloženih okoli 250 prošenj, za eno službo v okolici pa nad 40. Beg z dežele se je polastil torej v veliki meri tudi učiteljstva. To gotovo ni zdravo. Za kmečkim delavcem in delavko, ki zapušča domačo grudo, stremi sedaj v mesto tudi učitelj.
Zakaj?
Zakaj zapušča domačo zemljo kmečki fant, kmetsko dekle? Ker se jim mestno življenje blešči iz dalje kot obljubljena dežela, ker vidijo v mestu vse le v lepi in najlepši luči; s svojega polja, s svojega gozda, v katerem delajo od zgodnjega jutra v pozni večerni mrak, ne vidijo sence, ki ovija mesto v svoj mračni plašč. V mestu je kino, je zabava, je gledišče, so lepe obleke. Toda ne samo to: in tu smo na točki radi katere je ta problem skrajno težaven — v mestu je ttidi urejeno življenje, tam je socialna zakonodaja, tam je starostno zavarovanje, tam je osemurni delavnik. Postelja je tam mehka, hrana boljša, obleka ličnejša. Tam je vodovod, je elektrika; vse stremi tam za čim lahkejšim, brezskrbnejšim življenjem. Zaradi samih zabav bi najbrž le malo kmečkih ljudi sililo v mesto; vsaj starejših prav malo. Življenjska udobnost in pogled v brezskrbno starost zvabi toliko ljudi iz svežega zraka na deželi v mestni smrad, iz vaške svobode v mestno suženjstvo. Na kmetih dela kmečki fant, kmečka dekle, zlasti poleti od prve jutranje zore pozno v noč; tam ni osemurnega delavnika, tam je deset-, dvanajst- tudi šestnajsturni delavnik. Tam ni prostega večera, ko se fant, dekle lahko nališpa po storjenem delu in gre ponosen kot gospod na sprehod, v kino, v gostilno ali morda celo v gledišče. Na kmetih hlapec nikoli ne ve, kaj bo z njim v starosti, kdo bo zanj skrbel v bolezni; odvisen je od svojega gospodarja, od njegove dobre volje in njegovega človečanskega čuta. Plača je majhna, ob njej si ne more hraniti bele novce za črne dneve; zato pusti raje to nesigurno, čeprav zdravo delo in sili za bleščečo lučjo, ki gori v mesto in ga vabi za seboj. Ob tej bleščeči luči ne vidi senc, ki jih ta luč meče na vse mestno življenje in v katere ovija zlasti fabriško življenje. Za trenutno ugodnost žrtvujejo vse in ne vidijo onih groznih posledic, ki jih zapušča v življenju malega človeka mestno in zlasti fabriško delo. Saj vemo, da ob nezadostni plači in nezadostni prehrani in vsled dela v zasmrajenem zraku hira najboljši del našega delavstva. Pravijo, da je od delavstva v fabrikah skoro 50 % jetičnega, pa tudi delavci so več ali manj bolni. Tako nam hira najboljši del naroda in hira in umira v mestnih luknjah in v mestnem smradu.
Življenje na vasi je treba torej ozdraviti, ga zbodjšati, da kmet ne bo silil v mesta in v fabriko. Toda, kdo naj to stori? Kdo bo zboljšal plače kmetskemu delavstvu? Kdo mu uvedel delovni čas? Kdo mu dal mehko
posteljo, finejšo obleko, kdo mu preskrbel za zabavo, kdo mu oživel samoto, da ne bo z zavistjo škilil v mesto?
Materielno mora to vprašanje prej ali slej rešiti oblast; duševno pa mora preroditi kmeta poleg drugih faktorjev tudi šola. Šola bi morala tudi vršiti pravcato misijonsko delo. Učitelj, učiteljica bi moral vplivati na ljudstvo, med katerim živi in dela, da vzljubi svojo grudo, pomagati mu mora, da ji iztrga čim več dobrin, da si zboljša in uredi življenje, pokazati mu mora senčne strani mestnega življenja, da ne bo videl tam samo polnih loncev, temveč tudi ubitih črepinj, iz katerih mora človek dostikrat uživati pasjo hrano.
Toda, kako naj šola to stori? Kako naj učitelj, učiteljica vlije kmetskemu fantu, kmetskemu dekletu v dušo ljubezen do žitnega polja, do sanja-vega gozda, do rdečežarnega jutra in vročega poldneva in še do mehkega, tihega večera, če pa sam te ljubezni v sebi nima, če ni v njem vere v našo vas, in njene lepote nikoli doumel ni? Kako naj bo kmetu voditelj, ko pa sam gleda na mesto kot na svoj obljubljeni raj? Ko pa tudi sam živi le nerad, le prisiljen v vasi, v katero je tudi le prisiljen prišel v borbi za svoj košček kruha.
Kako to?
Kako grozni so za fanta, za dekle, ki pride iz učiteljišča, oni časi, ko čaka na prvo službo. Kam ga bo poslala višja šola? Mu je li določeno, da zapravi svoja mlada, svoja najlepša leta v samotni vasi, morda v zapuščenem gorskem kotu, kjer mu duh polagoma umira v enoličnosti in samoti? Fant in dekle pritisneta takrat na vse kljuke, oče in mati poiščeta vse zveze, da bi svojega otroka spravila kam bliže mesta, bliže življenja. Mestnim otrokom se to navadno posreči, kdor pa je bil rojen na deželi, njemu so najbrž že ob rojstvu sojenice določile, da bo tudi kot učitelj na vasi živel, in tam najbrž tudi umrl.
Pa je dostikrat ravno za kmetskega fanta, kmečko dekle to hujši udarec, kot bi bil za njegovega srečnejšega mestnega tovariša. Izšel je iz kmetov in ravno radi tega se ne mara vrniti zopet v to življenje nazaj ali vsaj ne takoj. Čemu pa je potem toliko študiral, da naj bo zdaj obsojen, da živi tudi poslej življenje kot bi ga bil živel brez vseh teh velikih žrtev. Mlademu človeku je mestno življenje neke vrste fluid, ki ga z magično silo vlači nase in ga vsega opijani ali omami, če ga je le za kratek čas okusil.
Zato torej toliko spora, kadar treba pokopati vse upe in iti v samoto.
Kdo bi se zgražal nad tem?
Samo oni, ki življenja na vasi ne pozna. Kdor pa ga pozna, ve, zakaj štejejo mlade učiteljice dneve in ure, kdaj bodo zopet proste, da bodo lahko skočile na vlak in življenju nasproti. On bo razumel, zakaj so ure dolge, zakaj se dnevi vlečejo kot jesenska megla, zakaj tišina polj tako težko pada na dušo, kot bi legali v grob. Kdo se ne bi zgrozil, če se zmisli na gorske vasi, na dolge zimske mesece v njih, ko so vsa pota zasnežena, ko so vse zveze z vnanjim svetom potrgane. Samota, enolič-
nost: kako grozne so te besede. Kakor brezna brez dna plašijo mlado človeško srce. Vse to mora občutiti, kdor hoče razumeti, da je vaška šola bolna kot je bolna zemlja, na kateri stoji.
To je duševna zapuščenost, ki ubija mladega učitelja, učiteljico na vasi. Tej duševni zapuščenosti se druži pri nas še materielna zapostavljenost- Zakaj je n. pr. Ljubljana v prvem draginjskem razredu, naše gorske vasi pa ne? Saj vemo vsi, da je danes Ljubljana med najcenejšimi, če ne najcenejše mesto v Sloveniji. Tam dobi človek na trgu, v trgovini vse kar hoče. Na vasi tega ni. Tam mora dostikrat učiteljica obhoditi vso vas, da dobi eno samo jajce. Kdo ji daje tam hrano, kdo jo šiva, kje si kupi obleko? V mesto mora za vse to, napraviti dolgo pot, ki je združena navadno z ogromnimi stroški, zlasti tam, kjer ni železnice, ne avtomobil-ne zveze. Vsa Gorenjska je eno samo letovišče, kjer so cene živilom neprimerno dražje, kot v Ljubljani, in vendar vžiivajo nastavljenci tam manjšo plačo kot njih srečnejši tovariši, ki so se dokopali v mesto. O družinskih očetih, ki jim mora deca študirati, sploh ni da bi človek govoril.
Tako se bo kmalu zgodilo, da bodo na vasi ostali le še mladi učitelji (ce), začetniki. K temu bo veliko pripomogel tudi naš šolski zakon, ki določa, da mora učitelj službovati vsaj 8 oz. 12 let, preden sme v mesto. Zakon hoče s tem doseči, da bi zavladala pri podeljevanju učiteljskih služb pravičnost. Vemo pa tudi, da se nekateri trgi in mesta na deželi kaj zapuščeni kraji, oddaljeni ure in ure od železnice, med tem ko so pa zopet vasi, ki nudijo veliko več ugodnosti kot večina poljedelskih mest in trgov. Tako mora imeti učitelj, ki hoče n. pr. v Kropo ali Žužemberk najmanj 5 let službe, v Moste, Št. Vid in Vič pa je lahko nastavljen takoj ob nastopu službe- Ravno tako bo imela n. pr. učiteljica, ki je 10 do 12 let službovala v Mostah ali Št. Vidu pri nameščanju prednost pred tovarišico, ki je vsa ta leta preživela morda kje v Žužemberku, ki do zadnjega sploh ni imel zveze s svetom, in kjer je morda poučevala na oddelku za oddaljene, ki je navadna vaška enorazrednica. Zakaj Moste in Št. Vid so vasi, Žužemberk je pa trg. Rešila nas bo v tem le visoka moralna zavest onih, ki mesta dele in imajo usodo učiteljstva v svojih rokah.
Veliko bolj kot mesto rabi vas skušenih požrtvovalnih delavcev, ki bodo dvignili vas ne samo prosvetno, ampak tudi gospodarsko. Zato pa mora uživati učitelj na vasi ne samo one gmotne ugodnosti kot njegov tovariš v mestu, temveč bi mu morala dati država še posebne nagrade, zlasti onim ki službujejo morda visoko kje v gorah. Položaj bi se moral torej nekako premeniti in bi morale vasi priti v najboljši plačilni razred. Le če bo učitelj na vasi prost gmotnih skrbi in bo čutil, da ni zapostavljen svojim mestnim tovarišem, le takrat se bo lahko z vso ljubeznijo in vso dušo oklenil vasi. Le potem bo tudi z dušo občutil ves čas lepoto polj in gozdov in vso lepoto preprostega vaškega življenja. Potem bo z veseljem deloval med ljudstvom, med katerim živi, in se bo skušal vživeti tudi kmetsko dušo, da bo zopet zagorela v ljubezni do rodne grude, kakršna je prešinjala prejšnje naše kmečke rodove.
Res, življenje ne bo nikoli popolno, tudi življenje v mestu ne. Prej ali slej pride za vsakega učitelja, ki pride iz vasi v mesto, trenutek, ko izgine sijaj mesta in človek čuti le še njegova bremena. Potem si čiovek zaželi nazaj v tihoto polj, v mirne dneve, ki so bili nekdaj tako monotoni, v preprosto življenje kmeta, ki se nam je zdelo preje samo siromašno. Le v korist šole in vsega kmečkega stanu pa bo, če se zagotovi vaškemu učitelju tudi gmotno stališče, da mu tega spoznanja nikoli treba ne bo in ne bo silil mlad iz vasi v mesto, da bi si v starosti želel iz njega v vas-Naj postane enkrat vas oni magnet, ki bo privlačil ljudi nase; naj zopet zaživi vaška duša na vaški grudi in naj s to dušo živi in čuti tudi učitelj in tako vrši svojo misijonsko nalogo na preporodu in rešitvi našega ljudstva.
O nacionalni vzgoji in delu.*
Rudolf Wagner.
I.
Mnogo se piše in govori o nacionalizmu zlasti v sedanjem času, odkar imamo svojo lastno narodno državo. Dobro je, da tudi mi posvetimo temu vprašanju več pozornosti in da sistematično obravnavamo vprašanja, ki se tičejo narodnosti.
Vsak slovenski človek je naroden, to je, on ljubi svoj narod in mu želi vse dobro. Zlasti med slovenskim ljudstvom, kjer ni analfabetizma in kjer je v vsaki slovenski hiši doma na častnem mestu slovenska knjiga in slovenski časopis, je narodna zavest globoko ukoreninjena. Vsak izmed našega ljudstva se dobro zaveda in je trdno uverjen, da je njegova rešitev le v lastni jugoslovanski narodni državi. Vsakdo pač ve. da je posameznik del naroda, del skupnosti in da se le iz teh posameznih delov more zgraditi narodna stavba — narod kot enota.
Ni moj namen, da bi se spuščal v bistvo, definicijo ali hipoteze, kaj je narod, ker to je več kot dovolj izčrpno obdelano v raznih znanstvenih in strokovnih razpravah. Tudi ni moj namen, da bi poudarjal narodno delo učiteljstva, ki mu je naročeno ali ukazano v društvih, ki so z zakoni ali odredbami predpisani. Hočem le na na kratko poudariti delo za dobrobit celokupnega naroda, dalje predočiti činjenice, ki naj pospešujejo zavest narodne skupnosti, in opozoriti na stvari, katere se naj pri vzgoji in pouku posebno upoštevajo.
Predvsem si moramo vedno predočiti pravilno pojmovanje nacionalizma in pravilno vzbujanje ter gojenje narodnostne ideje pri mladini. Dalje je pa važno tudi naše nacionalno udejstvovanje izven šole in širjenje nacionalne ideje in nacionalne borbenosti med odraslimi.
* Iz predavanja na božičnem zborovanju Slomškove družbe v Ljubljani, 29. dec. 1930.
Pravi nacionalist je oni, ki želi svojemu narodu dobro, ki skuša po svojih močeh pomagati svojemu ljudstvu gospodarsko in kulturno, ki mu daje pobudo za procvit, ki vzbuja čut dela in skupnosti, ki vceplja medsebojno spoznanje, ki uči ljubiti njegov jezik, ki mu kaže pot kvišku, ad astra, k zvezdam. Vse to so delali najbolj naši pisatelji in pesniki, ki so bili prežeti ljubezni do svojega naroda, do svoje domovine in so poviševali lepoto svojega jezika. Zato jih imamo za največje nacionaliste. Kdo se ne spominja pesmi Antona Medveda:
Ljubim te, slovenska govorica, ljubim bolj kot žuboreči vir, bolj kot pesem, ki jo drobna ptica poje v jutranji svečani mir.
Ali pa ono lepo Simon Gregorčičevo:
O vdova tožna zapuščena, ti mati tolikih sirot, s krvjo, s solzami napojena, ki bol poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj zlata mati — domovina.
In vse polno je takih primerov. Preveč bi bilo, da bi našteval vse, vse od Koseskega, Prešerna, Vodnika, Tavčarja, Cankarja, Zupančiča, Gradnika, Grudna in vseh starejših in mlajših, ki se vsi združujejo:
Blagoslovljena, zahvaljena, maijka domovina, in sicer zato, da .zidarji svobodni gradili bomo na zemlji tej rodni, v solncu svobode nov ustvarjali vek—— —
Tako so vsi naši najboljši možje širili narodno zavesi, narodno idejo med nami in kovali v naša srca ljubezen do slovenskega rodu in do jugoslovanske naše domovine. In naša narodna zavest in naš narodni čut je vzdržal s tem proti pritisku tujcev.
Naša dolžnost je, da vse te misli, vse te vzore, vsa ta dela primerno položimo v srca naših malih, ki so vneti za vse dobro in ki s hrepenenjem čakajo blagovesti o našem narodu, o našem trpljenju in našem vstajenju.
Vsaka prilika v šoli, vsi učni predmeti naj bodo tako izbrani, da se otrok zaveda svojega jezika, svojega naroda, svojega občestva. Iz domače družine, iz domačega kraja, iz domače občine naj po:name bistvo skupnosti, pa tudi bistvo podrejenosti in nadrejenosti.
Na podlagi tega naj se vzbudi zanimanje do sosedov, do bližnjih vasi, občin, okrajev, banovine, države. Pove naj se jim, da smo veliki, da smo močni, da moramo s ponosom gledati na to našo Jugoslavijo. Predoči naj
se mladini, da je še tisoče naših bratov, ki hrepene po skupnosti z nami, izven mej naše države. Govori naj se otrokom o borbi za našo zemljo, o žrtvah za našo skupnost, o naši veliki rani, ki je še vedno odprta, kakor pravi pesnik:
V	Korotanu so kronali našo glavo, v Prekmurju so nam pripeli roke, v Gorici prebili nam naše noge, s krvjo smo preplavali Sočo in Dravo, v Versailles-u prebodli so naše srce . . .
Vse to je naša naloga! Povsod, ob vsaki priliki, pri vsakem predmetu. Ves naš pouk, zlasti v narodnem jeziku, zemljepisju in zgodovini, naj bo usmerjen v tem pravcu. Tudi naše učne knjige morajo biti prirejene v tem zmislu. Tu imam v mislih zlasti naše čitanke- V vseh je premalo sestavkov, ki pospešujejo narodnostno zavest in ki poglabljajo ljubezen do rodne grude in našega rodu. In vendar imajo vsi naši pesniki in pisatelji toliko izbranih in večno lepih del o ljubezni do naše domovine in do našega naroda, da je potreba samo zajemati iz tega bogatega vrelca domovinske ljubezni. Učimo se od drugih narodov! Naj omenim samo Italijane in Madjare, ki v svojih čitankah za osnovne, pa tudi za srednje šole, posebno poudarjajo narodno zavest, v njih čitankah stoji vedno v ospredju Italijan oziroma Madjar, ki vse najbolje ukrene in naredi. Odtod tisti nacionalni šovinizem, ki ga opazujemo zlasti pri Madjarih. Seveda kaj takega se moramo izogibati, vendar moramo bolje gojiti pri mladini čut narodne samozavesti. Pa ne samo tako zvana nacionalna skupina predmetov (narodni jezik, zemljepis in zgodovina) naj goji narodno samozavest in ljubezen do naroda in države, temveč prav vsi predmeti morajo biti tako podani in usmerjeni, da se iz njih zrcalijo vse velike narodne dobrine. Ni mi treba naštevati v tem oziru posebnih primerov, saj jih vsakdo izmed nas lahko sam poišče in jih prikroji za uporabo v šoli. Krona vse vzgoje in pouka naj bo spoznanje, dajenarodonoživljenskogibalo,kateremumoraslu-žitivsakinvsi,kerlenatanačinvzbujamopriotrokih čut skupnosti in dela, s tem pa dajemo tudi temelje za ljubezen do svojega brata, svojega naroda in svoje države.
III.
Narodnostno načelo, ki se je začelo propagirati v Evropi za Napoleona III- (1851 — 1870), vsebuje pravico, da se narodi svobodno razvijajo in osnujejo svoje lastne države. Dolga je bila pot, da se je to načelo vsaj deloma uresničilo- Šele svetovna vojna je nekoliko uredila to vprašanje, ko so se osnovale narodne države. Najbrže bi tudi meje naše narodne države drugače izpadle, ako bi bila narodnostna zavest bolje usidrana v ljudstvu. Zato je naša dolžnost, da skušamo popraviti, kar smo zamudili. Narodno zavest je treba propagirati tudi med odraslimi. Tudi tu ima učitelj hvaležno polje.
Pomagajmo odraslim pri njih težkem delu z nasveti, z dobro beseda, z vzgledi. Vživimo se v življenje ljudstva, razumevajmo njega potrebe, ščitimo ga pred gospodarskim polomom, lajšajmo mu vsakdanje skrbi in težave! Stopimo med narod in dvigajmo ga duševno! Zavedajmo se, da ni dosti, da ga naučimo le slovensko brati, treba je, da ga naučimo narodnostno misliti in čutiti. Vcepimo v ljudstvo zavest, da mu bo vsak brat enako ljub in drag, naj pride od severa ali juga. Povedati je treba, da moramo vsakemu pomoči, da smo udje ene družine, da je v skupnosti in v enotnosti moč posameznika in naroda. Poslušajmo narod, kako govori, upoštevajmo njegove šege in navade! Zapisujmo pravljice, pripovedke in druge priče, ki govore o posebnosti kraja, ljudi, njih življenju in delu! Tako se bo poglobil čut za skupnost in lepoto jezika. Nekatera naša društva in družbe so si nadele častno nalogo, da zbirajo narodno blago; podpirajmo jih s prispevki in pomagajmo jim, da bodo njih zbirke in dela čim popolnejša. V knjižnice naj pridejo na prva mesta dela, ki povzdigujejo narodno zavest. S lem zelo povzdigujemo narodno misel in narodno omiko.
Posebno važno je, da sodelujemo v naših narodno-obrambnih društvih. Prizadevajmo se, da vzbudimo zmisel za ta društva pri vseh plasteh našega ljudstva- Delajmo na to, da morejo vršiti ta društva svoje poslanstvo, ki obstoji v tem, da ščitijo dele našega naroda v tujih državah in da obveščajo tujo javnost o našem narodu in državi. Saj vemo, da bi na mirovni konferenci najbrž bolje odrezali, ako bi nas veliki narodi bolje poznali, ko se je reševalo vprašanje naših mej. Zato je naša dolžnost, da pripravljamo pot svobode onim, ki so del našega naroda izven mej naše domovine, in pomagamo, da ne utonejo v tujem morju, da se ne zgodi, kar pravi pesnik:
Naš bil je nekdaj ves la raj očetom našim domovina, tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastnina.
Vse to zahteva večkrat velike žrtve, ki se pa lahko pozabijo in pre-trpe, ko človek vidi uspeh in sadove svojega dela. Oprimimo se vzvišene naloge sejati seme pravega čuta in ljubezni za narod. S tem bomo posnemali našega vzornika in velikega učitelja A. M. Slomška, ki je kot velik nacionalist dajal z besedo in pismom vzglede ljubezni do naroda, in nam je tudi v tem pogledu svetla zvezda vodnica, ki naj nas vodi pri našem delu za narod in našo prelepo jugoslovansko državo. Vedno naj nam pa tudi žarijo pred očmi besede našega pesnika, goriškega slavčka, Simona Gregorčiča, po katerih naj usmerjamo svoje delo:
Oj mati moja domovina, ljubezen moja ti ediina, ti moja skrb in bolečina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!
Iszobraszba naroda
Učni načrt za učiteljski seminar gospodinjskih učiteljic.
(Veljaven za Prusijo.)
I.	Gospodinjski-kmetijski učni predmeti.
1.	Kuhanje.
Smoter: Gotovost v vo-dstvu in vpeljavi kuhinjskega obrata in u minem oskrbovanju gospodinjskih zalog v podeželskem domu po higienskih, živilo-znanskih lin tehničnih pravilih z ozirom na gospodarske in socialne razmere raznih gospodinjskih obratov.
Snov: Oprava kuhinje po priznanih pravilih smotrenega gospodinjskega obrata (ognjišče, -oprava, orodje, posodje, stroji itd.), kurivo, kurilna tahnika, ugotovite v kuharskih pravil in temeljnih receptov, njih uporaba za razne prilike (in razmere, sestava kuharskih listov s posebnim ozirom na kmetske pridelke, proračun z ozirom na ceno in hranilno vrednost. Praktične vaje z uporabo znanstvenih in tehničnih pridobitev pri kuhanju, pekii, uporabi sadja in sočivja. Klanje in ravnanje z mesom in mesnimi izdelki, poraba jedilnih ostankov, bolniška hrana; proračun in stalno nadzorstvo nad gospodinjskimi zalogami.
2.	Hišno delo, pranje in likanje.
Smoter: Pridobitev znanja za ureditev in nego stanovanja z oizirom na namen, lepoto in zdravje. Snaženje in popravljanja perila in obleke.
Snov: Razgovor o opravi stanovanja in o izdelavi- mobillij, orodja, posodja in snažilniih priprav. Pridobivanje, sestava, kemični in mehanični učinek sna-žilnih sredstev. Razne pralne, likalne in snažilne metode. Praktične vaje v vseh hišnih delih, izpopolnjevanje teh po novejših znanstvenih in praktičnih izsledkih.
3.	Šivanje.
Smoter : Usposobljenje za samostojno izdelovanje perila in obleke zlasti pa za popravljanje in krpanje starega perila in staire obleke.
Snov : Risanje krojev po životni meri, krojenje in izdelovanje preprostega in finega perila ter obleke; ofcraševalna dela v raznih tehnikah. Popravljanje in predelovanje obleke. Blagoznanstvo. Opis in poznavanje šivalnega stroja in ravnanje ž njim. Podpletanje nogavic in vpletanje posameznih delov ter mašenje. Izobrazba okusa za obleko in modo. Smisel in okus za blago, barvo, sestavo in izdelavo s posebnim ozirom podeželskih potreb.
4. Živinoreja.
Smoter:	Pridobivanje	pravilnega znanja za dobičkonosni obrat v reji
perutnine: ročnost v vršitvi praktičnih del pri perutnini. Pridobitev znanja za pravilno negovanje govedi, zlasti krav mlekaric in prašičev.
Snov: Najvažnejše o sestavi živalskega telesa. Krmljenje (krma, množina, paša). Hlev in nega. Reja prašičev in drobnice. Bolezni. Pomen živinoreje za kmetsko gospodarstvo in ljudsko blagostanje. Ocena živinskih pasem, ki so najobičajnejše z ozirom na pripravnost reje in korist. Vrste perutnine s posebnim ozirom na krajevne razmere. Ureditev in vzorno vzdrževanje kurnjakov; nega in krmljenje (odebelitev). Oplemenltev. Naravno in umetno valjenje. Nega piščančkov, račic in gosk. Bolezni kuretine. Pomen perutninarstva za gospodarsko in gospodinjsko blagostanje.
5. Mlekarstvo.
Smoter: Najvažnejša pravila za strokovno ravnanje in uporabo mleka in mlečnih izdelkov. Ročnost v vseh praktičnih delih mlekarstva.
Snov: Pridobivanje mleka, pravilno ravnanje ž njim in koristna poraba (surovo maslo, maslo, razne vrste sira, ostanki).
Kako obdržati mleko dalije časa nepokvarjen® (razni načini). Množina tol-šče v mleku. Dobro irn slabo mleko. Potvarjanje. Napake mleka, masla in sira. Pomen mlekarstva za ljudsko gospodarstvo.
6.	Vrtnarstvo,
Smoter : Usposobljenje za prireditev in vzdrževanje podeželskega vrta.
Snov: Pogoji za sadni in zelenjadni vrt (tla, podnebje, lega). Kaikio prirediti vrt. Priprava tali, obdelovanje, gnojenje, seilev in nega raznih zelenjadnic (na prostem v lehi). Menjava posevika na enem in istem mestu. Temeljilo izkoriščanje prostora in tal. Razmnoževanje sadnih grmov. Sajenje, obrezovanje, cepljenje sadnega drevija. Nega sadnega drevja (razne oblike). Obiranje, pako-vanje in razpošiljanje sadja. Spravljanje zelenjadl in sadja. Uničevanje vrtnih škodljivcev in odstranjevanje rastlinskih bolezni. Nega vrtnih cvetlic in lončnic ter sobnih rastlin. Pomen vrtnarstva za narodno gospodarstvo.
7. Nauk o kmetskem gospodinjskem obratu.
Smoter : Razumevanje za sistematično in racionelno obratovanje v raznih podeželskih gospodinjstvih (kmetsko, delavsko, trgovsko).
Snov : Ureditev stanovanjskih in gospodinjskih prostorov kot temelj za racionelno obratovanje. (Risanje stanovanjskih načrtov.) Razne vršite gospodinjskih obratov z ozirom na delo z rokami ali s stroji. Razdelitev časa in dela v gospodinjstvu. Kmetski postranski obrati in njih pomen za gospodinjstvo. Organizacije, ki koristijo kmetskemu gospodinjstvu. Gospodinjsko knjigovodstvo in izdelava proračunov in obračunov.
8. Živilo- in hraniloznanstvo.
Smoter:	Temeljito	poznavanje	živil	kot	temelj	za smotreno in zdravo
prehrano z ozirom na podeželske razmere. Poznavanje razniih teorij in metod v prehrani.
Snov: Živila z ozirom na pridobivanje, hranilno vrednost, ceno, nakupovanje, shranjevanje. Poraba živil. Potvarjanje živil. Preračunanje hranilnih snovi in hranilne vrednosti. Uvod v hraniloznanstvo, v razne teorije in metode prehrane, v psihologijo prehrane.
II.	Vzgojni učni predmeti.
1.	Dušeslovje, vzgojeslovje. Socialna pedagogika.
Smoter: Izobraževanje učiteljske osebnosti. Zbujanje pedagoških zmožnosti na podlagi	v	dušesloviju pridobljenih temeljev	in	praktičnih	izkušenj.
Zbujanje razumevanja za vprašanja ljudske vzgoje. Ustvarjanje pregleda o zgodovinskem razvoju vzgojstva z ozirom na žensko vprašanje in ljudsko izobrazbo.
Snov: Temeljni pojmi psihologije. Predstavno in čuvstveno življenje ter hotenje. Otroška	in	mladinska psihologija. Temelji	vzgojeslovja.	Vprašanja
ljudske vzgoje. Izobrazba osebnosti v raizmih življenjskih odnošajiih in razmerah. Zgodovina vzgoijstva s posebnim ozirom na moderne pedagoge. Sodobna vzgojna vprašanja. Čiitanje	vzgojne literature in poročilo o tem.
2.	Ukoslovje. Praktične vaje.
Smoter: Usposobljenje za posredovanje učnega gradiva po splošnih u kosi ovni h pravcih. Spoznavanje sestave in administracije kmetsko-gospodinj-skega šolstva.
Snov: Smisel An naloga ukoslovja. Učne metode. Delovna šola. Opazovalni pouk. Delitev dela. Delovne zajednice. Učna sredstva v gospodinjskem
pouku. Izdelovanje učil. Sestavilijanije učnih načrtov in del ovnih načrtov za kmetijsko-gospodiinjske šole. Praktični učni poizkusi. Sestava in oskrba kme-t ijsik o -gospodinj skega šolstva.
III.	Socialni učni predmeti.
1. Zdravstvo, strežba bolnikov in nega dojenčkov.
Smoter: Spoznavanje človeškega telesa, njegovega naravnega negovanja in prehrane v zdravih in bolnih dneh. Nega dojenčka in malega otroka. Ljudsko zdravstvo.
Snov: Sestava človeškega telesa. Delo organov. Nega, varstvo in krepitev telesa. Vpliv vnanjih življenskih pogojev (zrak, stanovanje, kurjava, razsvetljava, obleka, prehrana) na zdravje. Skrb za ljudsko zdravje. Alkoholizem. Strežba bolnikov na domu, vključno nalezljive bolezni. Pomoč v nezgodah. Pravilne obveze pri raznih prilikah. Dojenčkova nega lin oskrba malega otroka.
2.	Skrbstvo za domačijo, blagostanje in mladino.
Smoter: Uvod v skrbstvo kmetskega življa in blagostanja ter javne mladinske oskrbe. Dviganje domovinskega čuvstva.
Snov: Naloge lin smotri podeželske oskrbe. Javna in privatna oskrba. Dobrodelne naprave in društva. Mladinsko skrbstvo in varstvo. Stanovanjska in zdravstvena oskrba. Naprave za varstvo mater in dojenčkov. Mladinske skrbstvene organizacije. Mladinsko gibanje. Javne, državne, oblastne in občinske naprave za (ljudsko blagostanje. Naprave za ljudsko prosveto. Stališče žene v vseh teh javnih in zasebnih napravah. — Domoznanstvo. Dviganje ljudske izobrazbe s predavanji, tečaji in izleti. Skrb za domačijo, domovino in ljudsko kulturo. Skrb za sirote.
IV. Temeljni in splošni predmeti.
1. Naravoslovje (kemija, biologija in fizika).
Smoter:	Razumevanje za kemične, biološke in fizikalne procese v
gospodinjskem obratu. Razumevanje za uporabo znanstvenih izsledkov za gospodinjsko delo.
Snov: Uvod v temeljno pojmovanje kemije. Sestava, življenjski pogoji in življenjski razvoj rastlin. Bakterije. Odnošaji med rastlino, živaljo, človekom. Najbolj znane rastlinske družine s posebnim ozirom na hranilne, zdravilne in škodljive (plevel).
O fizikalnih zakonih, zlasti -onih, ki pridejo v gospodinjskih in gospodarskih strojih v poštev.
Izpeljava kemičnih in bioloških poizkusov, ki ponazorujejo pomen naravoslovnih potekov v praktičnem, gospodinjskem in gospodarskem delu. Raba mikroskopa.
2.	Računstvo,
Smoter: Gotovost in hitrost v računstvu z uporabo na vseh razmerah podeželskega gospodinjstva.
Snov: Pismene in ustne računske vaje iz življenja.
3.	Materinščina.
Smoter: Uvod v literaturo s posebnim ozirom na podeželsko, domačo in mladinsko literaturo. Zbujanje globljega razumevanja, narodovega duhovnega življenja. Pravilnost in gotovost v ustnem in pismenem izražanju.
Snov: Izdelovanje pismenih nalog. Pouk v pravilnem predavanju (tehnika prednašanja in diskusije).
Pravilno ocenjevanje literarnih proizvodov na podlagi čitanja izbrane literature in življenjepisov velikih žen.
4. Poklicoslovje.
Smoter: Uvod v naloge in dolžnosti, ki so zvezane s poklicem gospodinjske učiteljice.
Snov: Občevanje s predstojniki in uradi, z učenkami An njihovimi starši. Poklicna organizacija učiteljice. Nadaljnja izobrazba. Deilovne zaljednice. Strokovni listi itd.
Pogoji za nastavitev. Zenske organizacije. Pomen gospodinjskih društev, poslovalnic in posvetovalnic. Sorodni ženski poklici.
5. Življenjeslovje.
Smoter: Z živo prilagoditvijo na duševno značilnost žene: izobrazba moralno in versko močne osebnosti.
Snov: Materialne in idealne življenjske dobrine. Življenjski smolri. Primerjava različnega razumevanja življenja (svetovni nazor). Duševno stremljenje sedanje dobe. ZAvljenske vrednote, človek in posmrtnost. Venske dolžnosti. Viri in opore življenja. Družina, posebno mati. Domovina, narod, država in njihovi moralni temelji.
Moralna zrelost. Izraz in izživetje moralno močnega značaja v družini in družbi.
6. Državoznanstvo, ljudsko gospodarstvo, socialna politika.
Smoter: Razumevanje za gospodarsko, državno in kulturno življenje naroda. Gojenke naj se zavedajo svojih nalog, dolžnosti in odgovorno siti na p ram ljudski skupnosti.
Snov: Pregled zgodovinskega razvoja, gospodarskega, državnega in kulturnega življenja naroda, s posebnim poudarkom socialnega, kulturnega in gospodarskega pomena družinske skupnosti in ženskega dela, in sicer v raznih dobah. Naloge in dolžnosti žene v modernem državnem življenju.
a) Gospodarstvo: Bistvo in osnovni pojmi ljudskega gospodarstva in njegova zgodovina. Žena in gospodarstvo. Kmetijstvo s poisebnim ozirom ženskega dela. Obrt, trgovina, promet. Denarni zavodi. Zadružništvo.
b) Državoznanstvo: Naloge države. Državne oblike, ustava lin vlada naše države. Pravice in dolžnosti državljanov. Prarvo. Zastopstvo kmetijstva pri vladi.
c) Socialna politika: Družabna razčlemba v sedanji državi. Delavske, obrtne, trgovske zbornice. Kmetska zbornica, ki je za kmetijstvo nujno potrebna. Obrtne in delavske zadruge. Skrb za brezposelne. Zdravstvene odredbe. Stanovanjski zakon. Konzumi in konzumna društva. Delavsko in nezgodno zavarovanje.	A.	L.
*
Opomba. V »Slov en sikam učitelju« 1930, št. 11.—12. je na strani 161 besedilo ali naslov »Načrt za trimesečni lij udsik o visokošolski tečaj« odveč.
Naši mali izseljenci.
Alfonz Kopriva.	(Konec.)
Poleg naprave, t. j. nerealne nacionalne vzgoje so še tudi drugi, četudi manjši, a po svojih posledicah nič manj važni vidiki, ki jih ne smemo spregledati posebno kot učitelji pri reševanju izseljeniškega vprašanja. To je omejevanje na učilnice, katero je še vedno v devetdesetdevet odstotkih običajno povsod po vseh evropskih državah. Čitaino o kolosalnih napredkih in govorimo
o	njih tudi v šoli, govorimo o tako zvanem hitrem življenju, ki zahteva povsod, v vseh področjih človeškega napredka, novih sistemov, a tudi novega človeka, ki ga pa danes šola še ne vzgaja. Zakaj? Ker ni v nas duha napredka, ker se
morda ne moremo otresti spon konservativne miselnosti? Nikakor! Znano je, da je treba mladino bolj pritegniti k domači grudi.
Kar se je ustvarilo, in se ustvarja na reformi kmečke šole, od katere je v mnogočem odvisno tudi izseljeniško vprašanje, ibodisi s tečaji, bodisi po dosledni, naporni intenzivnosti v kmetijstvo bolj vpeljanih posameznikih, je jedva za vzgled in bo pri tem ostalo, do.kler ne bo vsalka posamezna šola z vsemi svojimi nepremičninami vzgleden kos naprednega kmetijstva, gospodarstva in .gospodinjstva, vodenega od učencev samih pod vodstvom v tozadevno radikalno reformiranih učiteljiščih vzgojenih učiteljev in učiteljic.
Toda omemba o reformi kmečke šole in šole sploh je le eden izmed odtenkov, od katerega zavisi notranje reševanje izseljeniškega vprašanja po šoli.
Ključ h končni in najbolj zadovoljivi rešitvi izseljeniškega problema v notranjosti naše države in domovine, in izven nje pa je v krščanskem pojmovanju družabnega vprašanja vseh krogov in tudi šolskih oz. pedagoških (krogov vseh držav.
Med vzgojnimi vprašanji je mnogo takih, ki so nekako mednarodnega značaja in tudi izseljeniško vprašanje, oz. vsaj del istega, je, kakor m, pr. mirovno vprašanje, takega značaja. N. pr. šolstvo izseljencev, s posebnim ozirom na evropske države.
Nam je zaenkrat predvsem za to, kako vplivati v šoli v pravcu »Ljubo doma«, kako naše bodoče generacije bodisi odvračati od tega v tujino ali vsaj omejiti njihovo izseljevanje in obdržati trajno vez med njimi in domovino. V naslednjih vrsticah pa bi hotel pokazati skromno sličico, kako sem v šoli obravnaval izseljeniško vprašanje.
Šola naj s svojimi praktičnimi nasveti še daleč spremlja učenca od vrat šolske dobe venkaj na križišče cest in ulic življenja, naj mu bo iskren kažipot k cilju, da se otrok ne zgubii in ne zaide. Praktično: Sola bi na,j bila nekaka posredovalnica za delo njenim ožjim izseljencem. Predvsem pa osnovna šola, kmečka šola, ki je zaenkrat še povečini prvo in zadnje izohraževališče naroda. Prav posebno 'bi morala šola skrbeti za ono izstopivšo, šoloodraslo mladino, ki ije prepuščena sama sebi, ki je brez staršev ali brez pravega rednika, katerega roditelja živita v slabih razmerah. Teh pa je mnogo. Sola bi naj zasledovala začetni življenjski potek teh otrok, in pri zlorabi njihovih sil in neizkušenosti posredovala, kakor tudi pri izbiri njihovih življenjskih poklicev in nadaljnje izobrazbe, njihovih služb, jih opozarjala in jim svetovala. S prijateljsko in materinsko ljubeznijo naij opozarja to šoloodraslo mladino pred nevarnostmi za njeno nravstveno, telesno, narodnostno in patriotsko vzgojo.
Prav bi bilo, da bi razpolagala vsaka šola z raznimi naslovi dobrih družin, kamor napoti otroka brez pravega rednika. Obenem pa bi naj dala tudi šola informacije staršem, gospodinjam, gospodarjem, obrtnikom, ki bi se naj zatekli k nijeij po iste v zadevah služb ali vajeniških mest, ki bi ga imeli za kakega šoloodraislega otroka.
V	Beogradu oibstolja znana organizacija »Privrednik«, ki ima nalogo izbirati in nameščevati posebno siromašno in neoskrbljeno deco v raznih trgovinah in obrtih. Ministrstvo prosvete samo je s svojim odlokom ONBr.: 43.162 od junija lanskega leta priporočilo šolam to organizacijo. Ali bi ne bilo moigoiče, da ustanovi take posredovalnice vsalka banovina zase, tako da bi za slovensko deco prišla v poštev Ljubljana? Seveda bi bilo doibro, da bi se gledalo na to, da ne bi bilo zvezano to z gmotnimi težkočami otroka, in bi bilo oskrbljeno zanj prenočišče in prehrana, vsa,j za revne otroke, ki ibi se kot taki izkazali s potrdili in podpisi od posameznih šolskih upraviteljstev oz. učiteljev. Po vztrajnem prizadevanju onih, ki so za to poklicani, bi se dalo tudi to izvršiti.
Koliko manj bi bilo bede, koliko manj drugih nevarnosti, ki so največje za mladino takrat, ko iskajoč stalne službe blodi iz kralja v kraj od gospodarja
do gospodarja. S tem bi bilo mnogo omejeno izseljevanje, ker bi bil v korenini že iztrebljen duh in misel na izseljevanje, kar bi bilo velike nacionalne važnosti in koristi za državo. Talenti, delaven in priden naraščaj bi marsikje prišel do veljave v korist sebi, svojcem in občnosti, dečim se jih zdaj mnogo razgubi in pogubi, ravno cesto najboljših, ki se vsled svoje revščine in beraških lastnih razmer in prilik, v katerih žive njihovi starši, ne morajo uveljaviti in iščejo v poznejšem življenju pot do svojih ciljev v tujini.
Srednje šole tarnajo o pomanjkanju pritoka naraščaja s kmetov. Toda ne le v duševnih poklicih, tudi v obrtih in drugod ije to- nedositaija.nje občutno, saj daje podeželje najpridnejše in najpoštenejše delovne moči, ki so potrebne še bolj v poklicih, ki zahte vajo dobro kvalificiranih ročnih delavcev. Le žal, da se te moči, že začetkoma neizrabljene vsled pomanjkljive pažnje šole in oblasti,
Naša šola, ki ima okoli 80 učencev, je .imela tekom šolskega leta 1929./30. 15 nekakih sezonskih pastirjev, ki niso vsi s talini v šolskem okolišu ali ne bivajo pri svojcih. Od teh 'je 0 —j— 1 brez staršev; 2 -f- 1 je daleč preč od mater, ki so bodisi v Avstriji, ali v notranjosti naše države; 5 -)- 4, ki ima samo matere, večinoma dninarice, služkinje in najiemnice-kočarice, 'biliiizu s!uibencga kraja;
1	—|— 0, ki ima starša-delavca izven kraija in 1 -| 0, ki 'ima samo očeta-rudarja izven kraja. Samo od teh olrok pastirjev je 6 -j 4, ki so nezakonski. Ena obleka na leto 'je poleg hrane njihov zaslužek. V dobrih službaih, kjer skirbe za vzrejo ■in vzgojo otrokovo, so le 1 + 2 učenci. Mnogo jlih ije, ki so med šolskim letom enkrat do dvakrat menjali službo. Če (jih vprašam zakaj so zapustili tega ali onega gospodarja ali zakaj so nezadovoljni tam, dobim odgovore kakor: »Kar tako sem šel proč!« »Moram preveč delati!« »Premalo zaslužim!« »Kadar so klali, nisem dobil nič proč!« »So preveč pusti (-siltni).« »Hudi so preveč in strogi!« »Vijezili so me, pa sem šla.«
Kratek primer, kako ponekod žive taki pastirji, je sledeč; Nek gospodar, ki 'je bil že ponovno kaznovan radi zamiud, 'je zapreti,1 svojemu pastirju, da mu bo za vse kaizni odtrgal od njegove 'osemstodinairske letne plače, ki jo dobi deček namesto perila, obleke in obuvala, ali pa ga zapodil. Fantu je umrl oče, mati 'je nekje dninarica, varuh pa mu je sodišče. Deček je večen Ahasver, vsako !let0 — in ge včasih večkrat na leito — je udinjen kje drugod. Voliti mu je med šolo in kruhom. Njegova nemoč in brezpravnost napram često brezsrčnim gospodarjem, njegova osamljenost v borbi za kruh, družba hlapcev in dekel, so napravili iz njega upomeža proti vsemu, celo proti šoli in učitelju, ki mu hočeta dobro, ter polagoma stopa na pota, kjer se gazijo tudi družabni in nravni zakoni. »Naj mi da učitelj jesti,	če hoče, da pridem v šolo!«
Taki iin sllični primeri niso	osamljeni. Taki učenci postanejo	čestokrat,	ko
odrastejo, pasivni in rušilni elementi v človeški družbi, v narodu in v državi. In kadar bodo prestopki preočitno gazili zalkone, bodo oblasti iskale takega-le človeka, posredni krivci pa bodo ostali nekaznovani. Zg raj omenjeni deček ije v resnici zapustil dosedanjo	službo kar čez noč, da nihče	ni	vedel, kje	je,
postal je med tem štirinajst let star in je udinjen neklje drugod.	Za	šoi'o, v katero
je sicer pohajal malo časa, se ni zmenil več.
Kako zelo potrebna je praktična .odpomoč tem malim ožim izseljencem, ki jih je pod pritiskom raizmiih neprilik, ki jih doživljajo od svoje prve šolske dobe do izstopa iz šole, odvrača od vsake globlje vezi, kii bi jlih naj vezala z grudo im z narodom in katere pomanjkanje jo dovede v pozne/šili letih do izselitve iz domovine in odtujitve od nje, nalj kažejo še naslednji primeri.
Izstopa učenka B. J. Kam pojdeš? — V Avstrijo grem služit! — H komu? — K učitelju W.! — Toda tam ne boš vedno! Poišči si Službo pri nas1 — Imam tam sorodnike, pa so mi preskrbeli službo. — Pa bi nekaj časa še ostala doma, da najdeš 'tu službo! Saj si še preslaba. Pojdeš morebiti kam za varuško! — Doma ne moremo vsi živeti! — Ne boš pozabila materinega jezika? — Ne vem.
Malo že znam nemški, so me teta naučili v Avstriji. Pni učiteljevih se bom še bolj naučila. — Bridko ti jie, ko odhaja. Pridno dekle je.
Odide Ž. U. Išče službe doma lin drugod. Ostane nekaj časa, nato gre v Avstrijo. Bila je zelo marljiva in ifciha.
Te dni je ušla svojemu redniku tudi kmalu šoli odrasla G. T. — tudi v Avstrijo, kjer služi nekje njena mati. Dekle je izredno nadarjeno, n2>ččt?no in bi bilo zmožno študiranja.
Stopi pred me B. J., močan dečko, ki je bil ilani nagrajen s »Štedno knjižico«; zelo je naoitan za svoja leta, zelo talentiran, samo ubog kakor miš. 90 Din si ije že prihranil od svojega zaslužka kot hlapec pri nekem kmetu, jih nesel na pošto, pa jtih je kmalu zopet dvignil za svojo v veliki revščini živečo in 'tuberkulozno mater, da je mogla v bolnico. Prosi me, kake dokumente rabi za inozemstvo. V Avstrijo se pojde učit, ker ima tam neke sorodnike, ki so vzgojeni vsi v nemškem duhu. Pripravil sem ga do tega, da počaka odgovora od »Privrednika«.
V	šoli mi pravi T.	I., nadarjen za slikanje in risanje,	da bo šel,	keir biva
pri svoji babici onstran	meje, v Pliberk v šo'lo.
Mnogi so, ki še pojdejo preko meje po končani šolski doi';ii ali še prej. Za vsakim gre kos našega že itak majhnega ljudstva. To je naša tragedija, usoda, ki nam je vzela že marsikak talent, pridno roko, ki bi bila koristna narodu in državi.
Zavirati, omejevati in končno omejiti 'to iztakanje naših najboljših sokov našega naroda iz jugoslovanske države, je torej dolžnost slehernega človeka, posebej pa vseh onih činiteljev, ki so jim dane naloge vzgojiti etično, gospodarsko, socialno in nacionalno močan jugoslovanski narod.
*
Zgornja razpravica	naj bi bil, četudi nepopolen,	le	majhen in	skromen
donesek k perečemu izseljeniškemu vprašanju, katero je	le	rezultat in	naplavina
celih tokov notranjih narodnih in državnih problemov, mimo katerih naj ne hodi noben učitelj, katere bi naj poznal vsaj v bistvu in ogrodju in jih naj, gledane iz svojega, strokovnega stališča, skuša reševati.
Ta razpravica naj dokazuje, da so prav posebno iz narodnega in patriotič-nega stališča 'in obenem kot zelo važen donesek k specialnemu študiju izseljeniškega vprašanja dela, kakor jih je pričela izdajati »Slov. Šol. Matica«. Obenem pa so take študije vzpodbuda vsemu učiteljstvu, da vpričo neizčrpnosti problemov, važnih za vsakega vzgojitelja, učitelja in duhovnika, pa tudi slehernega drugega iskrenega narodnega delavca, pomaga odstirati vse pozitivne in negativne strani naroda samega in našega dela zanj. Le tako intenzivno delo dovede do izpopolnjevanja samega sebe in narodove kulture, ki bo sama iz sebe rešila marsikak problem in tudi izseljeniško vprašanje.
Prve borbe za ljubi učiteljski kruhek.
Ivan Hriibslkti.
Pred 30 leti sem končal učiteljske študije. Meseca julija leta 1900 so nam izročili zrelostna spričevala, ki naj jih priložimo prošnjam za začasne učiteljske službe.
Vzorec prošnje pa so nam vkljub temu, da smo imeli spričevalo zrelosti že v žepu, vendar še napisali na šolsko tablo. Prav zreli tedaj le še nismo bili. Popolnoma zrel, to je sposoben človek, ne potrebuje posebnih formularjev; vsaj meni se talko zdi. Res pa je, da smo se tedaj primeroma prav veliko učili teoretično, premalo pa praktično. Tako n. pr. smo praktično spisje in knjigovodstvo
kar lepo prešli. O zadružništvu ni bilo na učiteljišču ne duha ne sluha. Se o lepem vedenju nismo imeli posebnih predavanj, dasi bi bilo to za tedanje učiteljske kandidate prav potrebno in umestno. Uradno administracijo smo obdelali v 2 urah. Gospodje profesorji so si pač mislili — to ijih bo že praktično življenje naučilo. Res, praktično življenje nas je učilo, pa ne brez škode; kolikor toliko je trpel učiteljski ugled, če n. pr. učitelj ni znal spisati dolžnega pisma ali pa testamenta. Mi sami se tedaj seveda nismo zavedali, kaj bi nam v praktičnem življenju vse prav prišlo in kaj bo vse zahtevalo življenje od nas. Vsekakor pa smo se čutili za zrele im ponosni smo hodili s trobojnico na prsih, ki je nosila zlat napis: Učiteljski abiturient!
Mladi idealisti smo bili. Po končani maturi se nam je zdelo, da nam sije zarja izza gora. Obiskovali smo domače učitelje in jim razlagali, kako bomo mi mladi vzgajali in učili, poslužujoči se najboljših psiholoških metod. Za Herbart Zilleirjeve formalne stopnje so nas biili na učiteljišču oigreli. Starejši učitelja se pa kar niso hoteli preveč pečati ž njimi; zdelo se jim je nespametno, buditi duševno spoznanje vedno le po petih stopnjah, :ko pa je zadostovala mo.rda le ena sama.
Ob laikih debatah smo preživljali počitnice in hodili dnevno izpraševat na pošto, če je že kakšno uradno pismo za nas. I.n čim bolj se je bližalo šolsko leto, tem bolj nestrpni smo postajali. Dnevno časopisje smo prelistavali dan za dnem in iskali učiteljskih imenovanj. Pa jih le ni bilo od nikoder. Mene ni vzdržalo več. Podal sem se na »pritiskanje kljuk«. Prošnjo sem bil vložil za učitiljsko mesto v Tržiču na Gorenjskem. Tja me je posebno vleklo. Druge tudi. Vplivi šole, ki Gorenjsko prekomerno poveličuje na škodo ostalih slovenskih krajev, k: imajo tudi svoje posebne lepote. V Kranju se ustavim in poiščem c. kr. okrajni šolski svet. Tedaj so namreč začasne učiteljske službe oddajali okrajni šolski sveti. Svoje pisarne so imeli v poslopjih c. kr. okrajnih glavarstev. Napis nad vrati se je glasil: K. k. Bezirksschulrat, spodaj pa v slovenščini: c. kr. okrajni šolski svet.
Nemški napis je bil seveda bolj mogočen, večji, slovenski pa manjši —= po-nižnejši. Precej časa sem mencal im stopical po hodnikiu sem in tja in čakal, da bi me kdo nagovoril ter vprašal, po kaj sem prišel. Tistim kranjskim birokratom pa kaj takega ni prišlo niti na misel. Končno zberem vse svoje pogumne sile, potrkam na vrata c. kr. okr. šolskega sveta in vstopim na besedico »herrein«, ki me je pa tako zmešala, da prvi moment nisem vedel,, kako naj bi ogovoril mogočnega gospoda za pisalno mizo: slovensko ali nemško? Odločil sem se za slovensko, kar je bilo zame kot Slovenca bolj sigurno in naravno: Začnem pa tako-le: Gospod komisar, prosim vas llepo za inf animacijo v nastopni zadevi. Za učiteljsko mesto v Tržiču sem vložil prošnjo. Rad bi vedel, če smem in morem upati, da to mesto tudi dobim. Pišem se Ivan Hribski. Pa mi odgovori ošabni birokrat: »To ne rabim vam povedati.« Kar zabolelo me je po ušesih; take slovenščine pa še nisem slišal. Odgovor je bil tudi sicer osorno in ošabno izgovorjen, da sem bil sklenil: okrog Nemcev pa ne več! Pozneje me je vojna prepričala, da vsi Nemci le niso taki, kakršen je bil ta kranjski birokrat. Tudi med njimi so plemeniti ljudje.
Po tej prvi »polomljeni kljuki« nisem še odnehal; kajti za kar se Notranjec zavzame, ne odneha zlepa. Poiščem tedanjega kranjskega nadučitelja Pezdiča. On je bil tiste čase zastopnik učiteljstva v tedanjem deželnem šolskem svetu. Dobil sem ga bil v šolskem poslopju, ko je nadzoroval delavce, ki so v šolskem poslopju izvrševali neka popravila. V Kranju že tedaj ni bilo šolsko poslopje kaj prida pa je še danes talko. V nekaj letih bo pa le stalo tudi v Kranju najmodernejše šolsko poslopje; gospoda se je le zganila, čast ji! Pa pustimo to. Gospod nadučitelj, koliko lepši izraz kot upravitelj, me je sila resno poslušal pa kratko odslovil: Pojdite k nadzorniku Žumru; on oddaja začasno učiteljske
službe. Sedaj je na počitnicah v Vintgarju :in tam ga boste dobili. Jaz so-odločujem le v deželnem šolskem svetu, ko oddajam stalna učiteljska mesta. Druga »polomljena kljuka«, si mislim in se napetim v Vintgar. Ob 4 popoldne sem bil že tam. Ko se naužijem lepote krasnega silapa, lepe srebrne meglice, odsevajoče v zlatih soLnčnih žarkih, krenem v znano, prečudovito leipo sotesko. Nadzornika Žumra res kmalu dobim v soteski. Bil je v družbi, ki je šla pred menoj. Zadrega velika! Kako naij se mu od zadaj predstavim? Lahko bi se me ustrašil in to bi utegnilo roditi slabe posledice zame. Kaj tedaj? Sklenem družbo preiti, se v prve movinku obrniti in priti družbi nasproti. Kakor sklenjeno, tako storjeno. Gospod nadzornik, markantna oseba z dolgo črno brado, je bil z menoj prav vljuden in očetovsko dobrohoten. Odkrito mi je sicer povedal, da s Tržičem ne bo nič, ker je več starejših prosilcev. Pozneje mogoče 'kdaj, sedaj vam ustreči ne morem. Ozirati se moram na starejše. Četudi sem bil pri g. Žumru doživel »tretjo polomljeno kljuko«, vendar sem bil nekam potolažen radi res pedagoškega nadzornikovega občevanja z menoj. Drugi dan sem poskušal srečo s »pritiskanjem kljuk« v Ljubljani. Po nasvetu velikeiga učiteljskega prijatelja in dobrotnika učiteljiščnikov sem se šel predstavit tedanjemu gospod ar s ko - p ra v n e.m u referentu v deželnem šolskem svetu, dr. Murku. Skoraj ®o se mi tresle hlače pred vstopom. Če me je že kemiisar v Kranju, ki ije veliko nižja šarža, kot ije n. pr. šarža vladnega svetnika, tako neprijazne sprejel, me bo vladni svetnik najmanj ven vrgel... Pa kako presenečenje! Izredno ljubezmivo sem bil sprejet. Že po prvih izmenjanih besedah sem prišel k sapi; odleglo mi je. Kako bi mi pa tudi ne, ko je tako lepo govoril: Na Gorenjsko bi šli vi radi služit. Da, da: Na Gorenjskem je fktno, so visoke gore pa bistri studenci in gladke steze .. . Kaj ne, take pesmice in razni pa prav mnogvorstni oipisi naše Gorenjske so vam zasenčili oči, da lepot drugih delov lepe kranjske dežele ne poznate. Pa vi hočete biti učitelj, kaj ne? Da, to- me veseli. Ali ste že kdaj premišljali, kateremu poklicu naikuje učiteljski stan? Mislim, da najbolj duhovskem. Skoraj ste zadeli. Jaz grem še dalije in primerjam učitelje misijonarjem. Ti gredo v najbolj zapuščene kraje odreševat ljudi duševne teme. Po njih bi se morali ravnati tudi mladi učitelji. Iskali naj bi si -služb v onih krajih, kjer je ljudstvo v izobrazbi še zaostalo. Za take kraje so mladi, fizično in duševno močni učitelji. Po takih idealnih učiteljih pridobijo zapuščeni kraji, pridobijo pa tudi učitelji na živlljerskih skušnjah, utrdijo se v samepremagovanju, ki je učiteljem necbbodno potrebno, dobijo z daljšim službovanjem v takih krajih po pravici prednois-t za boljša mesta v starejši službeni dobi. »Ko- bi ne imeli talki kraji posebnih nevarnosti za imlade učitelje«, mu pripomnim. »Kakšne pa,« me vpraša. »Od dolgega časa se pokmetiio. Talki, ki so brez inteligence in brez umevanja učiteljskega poklica Inteligenten učitelj se nikjer ne dolgočasi; vse ga zanima in življenje, ki ga -opaža v šoli in izven šole, si prizadeva razložiti s psihološkega stališča in umevanja. Pa prave družbe niima učitelj v takih krajih in človeku je družba potrebna in kaj lahko zaide učitelj v takih krajih celo v slabe družbe. Slabih družb po kmetih ni mnogo, več ijlih je po trgih in malih mestih. Vidite, tista jara malomestna in trška gospoda je šele prava nevarnost za mlade učitelje. Ta jara gospoda nam je pokvarila več učiteljev kot vsi hribovski kraji. Vrhu tega pa še zvišika gleda na učitelje, ker imajo majhne plače. 66 K 66 vinarjev.
V	svoji duševni omejenosti in plitvosti sodi učiteljski poklic le po materielnih sredstvih, ki jih nudi učitelju poklic. Na kmetih je učitelj med svetnimi ljudmi prvi, v trgih in mestih pa prav na spodnjem klinu stanovske lestvice. Posebno pa na Gorenjskem ne nosijo učiteljev na rokah. Gorenjski pomos vam je mogoče že znan. lam je neki kraj, kjer se celo -pravi pri vsaki drugi hiši pri »Bahačevih .. Kam pa naj bi šel, vprašam zgovornega gospoda. V Belo krajino — mi odgovori. Tam so lepi kraji, milo podnebje in izvrstni ljudje. Bojim se, da bi tam
ne bil srečen. Prljaiteilj, srečo nosi vsak le v svojem srcu. Če je v srcu ni, mu je tudi kraij ne bo dal. Jaz sem bil okrajni igla1 var v Beli krajini 7 let prav srečen in zadovoljen. Poskusite še vi srečo tam. Kam naj se obrnem? Okrajnemu nadzorniku Jeršinovcu v Črnomlju pišite dopisnico pa boste prav kmalu imeli službo v žepu. Če znate or gl a ti, mu to omenite. Dobili boiste službo v takem kraju, kjer boste lahko učitelj-vod ja in organist. Le ne bojte se Rele krajine. Še zakonsko srečo si tam lahko ustanovite. Belokranjske učiteljice se že zadovoljujejo tudi z učitelji. Pisal sem nadzorniku. Po 7 dneh sem res že imel službo v žepu. V kraju, ki je bil tedaj oddaljen s kranjske strani 12 debelih ur od železniške postaje. Nič se nisem cmeril. Pismo, s katerim sem bil obveščen, da sem službo dobil, sem zataknil za klobuk, zavriskal, zapel in šel.
(Dalije sledi.)
»Pomisli, da si Nemec!«
Alfonz Kopriva.
Pod tem naslovom je prinesel vzgoijeslovni mesečnik »Im Strom der Arbeits-schule« v letošnji oktoberski številki zelo zanimiv članek o prodiranju tujk v nemški jezik, posebno v znanstveno' književnost ter toži o zanemarjanju nem. jezik, in slovstvenega pouka, ki mu je odmerjena Je petina od ur, ki so določene za temeljit pouk tujih jezikov. »Celotni pouk v nemščini je danes prej zato, d.a odtujuje nemškemu jeziku, nega da vzbuja ljubezen do njega.« »čista nemščina,« pravi članlkar dalje, »je v Nemčiji danes brez veljave, tuji izrazi so vse! Zato danes ni ničesar brez tujk in nemško znanstvo' je postalo njihov varuh«. Opozarja na to, da pronica ta strup tudi v narod. Skoro vsak reklamen listič, etiketa itd., vsebuje nešteto tujk. »Naše tujčevanje ni le plehko in smešno, temveč je nadvse nevarno, ker |;e isto sovražnik sleherne narodne izobrazbe in narodnega ediinstva; tujčevanje deli narod na zgornjo in spodnjo plat, na izobražence in nelzobražence. Prednaša znanstvenika Hegla, ki je napisal: »Največja je ona izobrazba, ko se moramo o vsem izraziti v svojem materinem jeziku.« Spominja na dogodek iz svetovne vojne, ko je ena sama tujka prinesla Nemcem veliko nravno in gmotno škodo. Nek ugleden berlinski časopis je namreč s ponosom prinesel med vojno članek o* »Družbi za izrabljanje mrhovine«, (»Ka-daververvvertungsgesellischaift«), ik! je izzval pri nasprotnikih Nemčije ogromno ogorčenje, češ, da izrabljajo mrliče za pridelovanje tehničnih olj in celo za jedilne masti; take izjave so mnogo pripomogle k zanelenju še večjega nasprotstva do Nemčije. V francoščini namreč pomeni beseda »kadavre« ne le mrhovino, ampak tudi mrliča, torej mrtvo človeško in živalsko truplo, dočim pomeni v nemščini »Kadaver« le mrhovino. Vse to pa bi izostalo, alko bi bil časopis uporabil namesto zgornjega izraza, besedo »Tierleichen«. »Naši mučitelji na vzhodu, zahodu, jugu in severu pač vedo, zakaj nam hočejo najprej zamoriti naš jezik«. Prednašajoč Johnove besede nadaljuje: »Narod namreč, ki svoj lasten jezik zanemarja, se svojevoljno odteguje besedi in glasovalni pravici v človeški družbi in je obsojen k mutasti vlogi na odru narodov«.
Pomembno je, da je izšel članek v letu, ko je na zborovanju Lige narodov stavil zastopnik Nemčije Koch-Weser resolucijo, ki se začenja: »Zbor Lige narodov je prepričan o nujni potrebi, da se svete pravice manjšin brez prikrajšanja vzdržujejo in branijo . . .« in v mesecu, ko praznuje avstrijska Ijudo-vlada desetletnico koroškega plebiscita, ki je desetletnica dela v skrajnem nasprotstvu z zgornjo Koch-Weserjevo izjavo. Vsak nemški učitelj na slovenskem Koroškem ne bi mogel prečitati zgornjega članka, ne da bi bil prisiljen, da začne premišljevati o praksi in teoriji vrhovne krščanske zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! O, ko bi ta najvišji Kristusov nauk bil vodilo vsakega nacionalizma in slehernega reševanja manjšinskega vprašanja!
Članek katoliške nemške pedagoške revije nas prepričuje, da smemo in moramo sami, kjerlkoli je slo venski in jugoslovanski živelj, zahtevati in se boriti za pravice svojega materinega ijezika napram potujčevanju — ne da s kakim prezirom tudi le malo omalovažujemo jezik, kulturo in civilizacija naših sosedov, tean manj, Iker smo kot manjštevilni v to življenjsko primorani — ko se vendair šestdesetmilijon&ki nemški narod boji, da ne bi bili razvrednoten njihov jjeziik v človeški družbi in to ne morebiti po tujerodcih, kakor n. pr. na Koroškem po Nemcih, na Primorskem po Italijanih, marveč po lastnih izobražencih in šolah.
Posebej pa nam naj bo omenjen članek v svarilo in v vzgled, da se očiščujemo tudi mi po možnosti vseh tujih, našemu duhovnemu podnebju nedoraslih vplivov, bodisi jezikovnih ali drugih, ter ustvarjajmo z vztrajnim izpopolnjevanjem slovenske narodne prosvete lastno jugoslovansko.
Is društvenega dela
Božično zborovanje Slomškove družbe.
Kakor običajno, (je tudi letos zborovalo v Ljubljani članstvo Slomškove družbe v božičnih počitnicah. Vse navzoče je zlasti presenetilo dejstvo, da sta bili obe zborovanji itaiko dobro obiskovani kot že davno ne, in česar nihče ni pričakoval. Skor-o bi bila bela dvorana Uniona, kjer se je zborovanje vršilo, premaijhna. Vsak udeleženec je bil prepričan, da je Slomškova družba močna, vedno močnejša, saj jo vodijo ideje in višji cilji, ki so daleč od vsakodnevnih skrbi in strankarskih interesov, da je družba zelo oddaljena od vseh nizkotnih predsodkov in da si je začrtala svoj program: ideja krščanstva in ljubezni do bližnjega v vse naše življenje, v naše šole, v naše hiše, da 'lahko s pozitivnim ■delom pomaga pri gradnji naše velike in 'lepe Jugoslavije.
Zborovanje je bilo razdeljeno v dva dela. V nedeljo, 28. dec. 1910 ob dveh popoldne, je bilo misijonsko zborovanje v počastitev našega velikega rojaJka škofa Friderika Barage, v pcnedei’.jek dcpo’dne se je vrši.o s t r o k o v n o pedagoško zborovanj e.
Nedeljsko misijonsko zborovanje je otvorčil ob napovedani uri predsednik Slomškove družbe g. Ivan Štrukelj, ki je pozdravil vse prisotne, med katerimi smo poleg nekaterih odličnejših pedagogov opazili tudi banskega šolskega nadzornika g. Fortunata L u ž a r j a. Predsednik Štrukelj je dalje sporočil pozdrav avstrijskih učiteljev in prebral simpatično pisano poročilo v časopisju »Padagogische Wairle< o zadnjem misijonskem kongresu v Ljubljani. Nato rje imel g. Štrukelj predavanje o Frideriku Baragi in njegovem delu za Indijance. Predavatelj je očrtal življenjepis velikega slovenskega misijonarja, nazorno predočil notranji nagib, ki je izvabil Barago iz dušnega pastirstva na Slovenskem v dušno pastirstvo med indijanske rodove v severni Ame-riki. Predavatelj je očrtal tudi vse kulturno delo, ki ga je veliki misijonar izvršil za indijanske rodove, katerim ni reševal samo duš, temveč jih dvignil tudi kulturno in civilizatorično. Baraga je pisal za Indijanske rodove slovnice njihovih jezikov, molitvenike in druge knljige. Pri tem pa ni pozabil na Slovence, ki jim je tudi v Ameriki pisal knjige. Baragovo delo za indijanske rodoive v severni Ameriki bo ohranilo trajno vrednost ne samo v vernosti, temveč tudi pred človeštvom.
O kulturnem pomenu Barage je predaval g. Jan Plestenjak Mladi predavatelj je gojenec slavističnega seminarja ljubljanske univerze, ter je temo svojega predavanja obdelal povsem z znanstveno metodo, črpajoč pri virih slovenske literarne in politične zgodovine.
Težišče Baragove kulturnosti na Slovenskem je bilo v negaciji kulturnih zablod in ustvarjanju vrednot, ki naj bi odtehtale miselne in dejstvene stranpoti, rezultat duhovne in socialne razruvamosti tedanje dobe. V versko in miselno živllijenje Slovencev v tedanji dobi sta zelo posegli dve škodljivi struji: jožefini-zem in janzenizem. Prva struja tje bila freigeistovska, razumarska in hladno preračunljiva ter je z namenom škodovala vplivu rin pravicam katoliške cerkve. Jožefinizem je hotel iz cerkve napraviti državno deklo, ki naj bi mu služila tako, kakor navadna policijska uprava. Vzporedno in s kor o istočasno pa je z jožefinizmom rasti a druga struja janzenizem. Janzenisti, posebno oni poznejše dobe, so bili mrki pietiisiti, zaprti v sivoije stroge verske občutke. Janzenisti so prestrogo pojmovali spoved, odpuščanje grehov in prejemanje sv. obhajila. Janzenizem sam ije z vsem svojim aparatom podpirali težnje vladarja in negiral primat papeža, v dogmatičnem pogledu pa je očitno ali pa prikrito dvomil o svobodni volji in celo veroval in učil tako. V slovensko kulturno življenje se je janzenizem najočitneje zanesel s škofom Herbersteinom, vnetim zagovornikom jožefinskih in janzenističnih idej. Pod njegovim vplivom 'so se janzenistovski duhovniki trudili, da bi omejili ali odstranili pobožnosti križevega po‘ta, blagoslavljanje podobic, romanja, rožnega venca, odpustkov (poroijunkula), češčenje presv. Srca Jezusovega in drugo.
Na ta način nam je umljivo, da se hranljio izjave nekaterih župnikov iz tedanje dobe, češ, da celo leto niso dali niti enemu izpovedancu odveze. Ljudstvo je bilo obupano, zakaj pretirano strogi duhovniki mu niso daja.li verske tolažbe, pač pa so ga s svicjo strogostjo tiralli še boli; j v obup. Versko živil jen j e je seveda hiralo in o verski inteligenci sploh govora ni.
V	tej dobi verskega in državnega mrtvila, v tej raizruvanosti duhov, v tej izmrtvičenosti naroda samega, ki se za janzenizem ni moigel ogreti, Ije nastopil Friderik Baraiga, veliki učenec velikega pa skromnega siv. Klemena Hofbauerja. Pri njem se je navzel apostolskega duha in zaupanja v usmiljenje božje, Baraiga ije šel kot mlad duhovnik med ovce, zbegane in nevedne, zakaj višja duhovščina, ije bila vsa janzenistična, redovniki so bili ali razpuščeni ali pa jim je bilo prepovedano ukvarjati se z narodom. V Šmartnem pri Kranju, kjer je opravljal prvo službo kot kaplan, je bil pravi ljudski tribun. Njegove pridige so privabile množico cd vseh strani. Izdal je tedaj brošurico z dvema duhovnima pesmima, ki sta po svoji zasnovi in ideljni vsebini popolnoma nasproti janzenizmu. Baraga je bil nato kazensko premeščen v Metliko, kjer pa je deloval v svojih starih pravcih. Vneto je učil v slovenščini pisati 'im brati tamkajšnje otroke, na svoje stroške obnovil križev pot in sicer v prav nič janzenističnem duhu. Tam je spisal tudi 1. 1830 »Dušno paišo«, ikljer so priobčene razne litanije, razni med narodom običajni, pa državno cerkvenim oblastem neljubi rožni vencii, razlaga očenaša in veliko število molitev v čast Materi božji, torej povsem v neskladju z janzenizmom.
Misijonski poklic je bil Baragi že dan in ni morda bil misijonar zaradi preganjanj. Tudi, ko ije misijonarill med Indijanca, je misli na Slovence in je hotel zamašiti vrzel v nabožni literaturi, iki jih jie narodu pustila janzenistična miselnost. Spisal je več nabožnih knjig, ki jih jie poslal v domovino z lepimi predgovori, v katerih kristalno čisto odseva njegova ljubezen do Slovencev. V Baragi občudujemo doslednost, ki je v takih borbah, kot jih je doživljal Baraga, ne najdemo pri drugih Slovencih. On je v narodu ustvaril naijbrže prve bolj vidne početke Caritas in služil narodu s svojim vzgledom, ;ko se je žrtvoval narodu in tudi svojim bližnjim, nevernikom amerišikinn Indijancem. S svojimi deli v indijanskih jezikih je Baraga ustvaril sloves Slovencev v vsem znanstvenem svetu in ko bo dobršen kos naše literature riz sedanje in Baragove dobe pozabljen, bodo iz njegovih del črpali učenjaki rim vedeli, da jih je napisali slovenski misijonar Baraga.
T,re:tiji predavatelj je bil prof. d r. E h r J d c h.
Govoril je o misijonsikem	delu in o vlogi, ki	naij jo v	misijonskem delu
prevzame učiteljstvo. Misijonsko delo je važno za vse človeštvo in je doseglo že do sedaij krasne uspehe, čakajo ga pa še ogromne naloge v bodočnosti. Štirje veliki deli sveta, palini poganskega prebivalstva, čakaljo na Kristusov nauk. To so Afrika, Indija, Kitajska in Japonska. Drugi kraji so manj važni, ker je v rujih sedaj le še malo poganov. Govornik je predeči! zborovalcem dve znanosti, ki sistematično določata zakone misijonskega dela. Prva znanost je misir/ono-logija, druga pa misijo nog rafija. Prva ugotovi ja, zakaj so potrebni misijoni in s kakšno pravico gire misijonar med pogane širit Kristusov nauk. Druga znanost pa določa zakone, kako in na kakšne načine in o. ra biti misijonarjevo delo najbolj uspešno. Govornik je opozorili zborovalce tudi na veliko načelo, naj krščanski otroik rešuje poiganskega. Zato je treba predvsem razširiti in povečati organizacijo »Dejanje svetega Detinstva«. Pri tem moire učiteljstvo mnogo pomagati. Na predlog govornika	so zborovalci nato	sklenili,	da bodo priredili
v	prihodnjih tednih v Ljubljani	v določenih dnevih	posebne	misijonske tečaje,
katerih se bo udeleževalo učiteljsitvo iz Ljubljane in okollice.
Še lepša udeležba kot na misijonsikem zborovanju je biila v ponedeljek, 29. decembra, ko so se obravnavala razna pedagoška in strokovna predavanja. Predsednik nadzornik Ivan Štrukelj je v svojem uvodnem pozdravnem govoru zlasti naglasa! Idealno kulturno stremljenje, ki združuje člane Slomškove družbe, da na svojih sestankih in zborovanjih obravnavajo kulturno vzgojna vprašanja. Na ta način stremi Slomškova družba za povzdigo naše šole in s tem vsega našega naroda.
Nato je podal besedo gdč. sitrokovni učiteljici Slavici V encajzovi, ki je v poljudno znanstveni razpravi seznanila zborovalce z delom in težkočami v otroških vrtcih, ki naj bodo nadomestila za vzgojo otroik v predšolski dobi, kjer doma ne morejo skrbeti za svojo deco radi zaposlenosti staršev v službi. Svoje predavanje je pojasnjevala z nazornimi izdelki in pripravami, ki so podlaga za uspešno delo v otroških vrtcih.
(Njeno predavanje bo prinesel list pozneje.)
Med predavanjem gdč. Vencajzove je vstopil v dvorano burno pozdravljen prevzvišleni škof dr. Gregorij Rožman, ikaterega je predsednik takolj posebno pozdravil z željo, da bi zborovalcem pojasnil marsikatero stvar, ki v sedanjih težkih časih razburja naše člane in razdvaja duševne sille učiteljstva in vsega ljudstva. Po predavanju gdč. Vencajzove se je prevzvišeni škof dr. Rožman zahvalil za iskrene pozdrave in posebno poudarjal, da v verskih stvareh ni kompromisov, iker je resnica le ena. Moreijo se delati kaki taktični kompromisi le glede izvedbe odnošajev in dela v organizacijah, dokler te ne žalijo verskega čuita in niso v nasprotju z verskimi resnicami. Njegov govor ije bil sprejet z odobravanjem.
Za pozdravom prevzv. škofa je predaval v enourni nad vse izbrani in obširno Izdelani temi o učiteljevi osebnosti profesor dr. Stanko Gogala, ki je zlasti omenjal ideal pravega učitelja, da s svojo osebnbstjo položi v nežnih otroških dušah one temelje, ki so potrebni za pravo vzgojo in življenjsko udejstvovanje. Poudarjal je, da prava osebnost ne sme biti omejena le na eno kulturo, mora pa biti ukoreninjena v neki kulturi. Učitelj mora zlasti kazati višjo 'kulturno izobrazbo, s tem postane zgled učencem, pa tudi odrastlim. Tako si pridobi zaupanje in čuvstvo spoštovanja. Učiteljeva osebnost ne sme biti ozkosrčna, temveč prepojena z višjimi stremljenji.. Zato mora učitelj živeti zlasti duhovno življenje in gojiti duhovne vrednote. Pravi učitelj ni oni, ki se drži samo svojilh odikazanih ur, ampak oni, ki v svoj poklic vnese ljubezen in vsestransko delavnost, kajti učitelj je poklican, da daje življenju smer. Zato je treba urejevati v duševnosti, sicer ni pravih uspehov, ker spremenljivost
daje silab uspeh. Učiteljeva osebnost naj bo enotno usmerjena, spoznati mora z mirnostjo druga mnenja in nazirairaja, obenem pa z vso odločnostjo zagovarjati duševne vrednote, .ki si 'jih je iz idealiziral a. Nikdar ne sme učitelj raidfi svoje službe in svojih osebnih dobrin pustiti v neinar ciljev, ki jih ima pred očmi, ampak mora vsekdar in povsod zagovarja ti svoja načela in ideje. Vse maj bo osredotočeno dkoli dela za blagor otrok, pa tudi odraslih. Imeti mo,ra v sebi ljubezen do polkl;iica, brez tega je vise učiteljevo dello ibrezplod.no. Zato* bi morali 'biti vsi učitelji močne osebnosti z velikimi duhovnimi vrednotami in religioznimi nagnenlji, da bi 'talko bi.lii kos svoji vzvišeni nalogi.
Zborovale so sledili izvajanjem g. dr. Gogale s posebno pazljivostjo in predsednik je izrazil na koincu predavanja željo, da bi dobili njegovo predavanje napisano v kaki naši pedagoški reviji, kar je gospod profesor tudi obljubil.
V	zahvalo za svoje krasno strokovnjaško predavanje je žel. g. predavatelj splošno priznanje z 'oduševljenim aplavzom.
Po predavanju g. dr. Gogale je kol trejtji predavatelj nastopili g. Rudolf W a g n e r , kateremu 'je odbor poveril nalogo, da govori o poglabljanju nacionalne 'ideje. Predavatelj je zlasti povdarjaJ, da je vsak naš človek naroden, ker ljubi svoj narod in mu želi vse dobro. Omenjal je zlasti naše pesnike in pisatelje, ki so vsi mnogo storili za narod, vsii so bili veliki nacionalisti. Pokazal je dalje pola, kako naj dela učitelj za narodnostno idejo med mladino in med odrastlimi.
(Njegovo predavanjie je priobčeno v listu na drugem mestu).
Tudi njegov govor, ,prežet velike ljubezni do svojega rodu in do svoje domovine, je bil z odobravanjem sprejet. Nato se je predsednik Slomškove družbe Ivan Štrukelj zahvalil vsem zborovalcem za veliko udeležbo in za pazljivo prisostvovanje pri posameznih predavanjih in zaključil zborovanje z željo, da bi se zopet ob Veliki noči sešili tako polnoštevilno /kot sedaj, da zopet slišimo kaj novega, da utrdimo prijateljske vezi in da poglobimo zmisel za idejo krščanske vzgoje in pouka. Zborovanje je posebno pokazalo po svoji veliki udeležbi, kako potrebna so kulturna in duhovna zbližan ja, predavanja in zborovanja.
Zborovanje je pokazalo, da ije sila članov Slomškove družbe velika in da so vsi prežeti idejne ljubezni do šolle An jugoslovanskega naroda ter da jih veže iskreno medsebojno prijateljstvo in pa vera v nezrušljivosit ideje, katero zastopajo. Ko so se otresli skrbi za maiterielne dobrine, katere je prevzela skupna stanovska organizacija, kateri pomagajo gmotno in duševno, da varuje njih interese in jih brani pred vsaikojakimi nepotrebnimi in težkimi stanovskimi žrtvami, imajo člani Slomšlkove družbe sedaj več dragocenega časa, da posvetijo vse svoje moči izobrazbi našega ljudstva in napredku našega šolstva. Tudi to je pokazalo božično zborovanje Slomškove družbe.
Popoldne se je vršil v Unionu prijateljski isestanelk v počaščenje 60 letnice urednika Slov. Učitelja banskega šolskega nadzornika Fortuna'ta Lužarja, katerega so proslavili v izbranih besedah gg. Ivan Štrukelj, Rudolf W a g-n e r; Rudolf Pečjak, Kristina Hafner, Boris G r a d , Alojzij Peterlin, Janko Malešič, dr. Janez Fabjan in drugi želeč mu, da bi še dolgo na svojem visokem položaju d el ail za blagor in dobrobit učiteljstva, šolstva in svojega nareda.	R-	w.
Poročilo urednika.
Minulo je leto dni, odkar smo prejeli težko pričakovani zakon o narodnih šolah. Potem so prenehali razni stari zakoni in je nastopili po naši državi enoten razvoj šolstva. Ta nova podlaga je dala vsem strokovnim listom mnogo nove tvarine za razpravljanje. Nastale so nove prilike za pouk in narodno izobrazbo
v kraljevini Jugoslaviji. Za izpopolnjevanje šolskega dela se je usmerila večstranska šolska reforma. V ospredje je stopila delovna šola in zanjo se išče vedno bolj enotna idejna podlaga in konkretne oblike. Pri zadnjem Božičnem, pcsebno pa velikonočnem zborovanju so bile o tej šoli podane dokaj točne izjave. Izredno važna je v lem letniku priobčena razprava tov. Ane Hitzl <5 šolski reformi na Dunaju in njen članek o utisih in hospitacijah v Nemčiji. Mišljenje o delovni šoli v tujini je do dobrega pojasnjeno. Vse stopa krepko pred oči našega dela v šoli. V članku o šolstvu v Nemčiji ise vnovič opozarja, da je treba z vso rezervo čitati pedagoške knjige o modemih metodah. Priobčeno gradivo o delovni šoli bo pa dobro došlo za razgovore pri poskusnih ali h o s p i t a c d ij s k i h razredih, kii smo jih zasnovali v tem šol. Jetu v dravski banovini. — V »Slovencu« od 12. januarja se je pričela anketa »Ali šola preveč zahteva od otrok?« Debata v listu je trajala skoraj mesec dni ter je bila prav poučna, iker se ije občinstvo samo izrazilo, ikaij želi od šole. Misli o tej debati je zbrala in -ocenila isotrudniea Kriha za »Slovenskega Učitelja« v štev. 5-6. — Dva članka iz zdravstvene pedagogike je priredil strokovni učitelj Ivan Theuer-schuh. Očrtal je poljave histerije pri otrokih in pripravil psihološko znanje za pubertetno dobo. — Zelo so upoštevanja vredni sestavki, ki jih pošilja učitelj Franjo Čižek, ker so vzeti z dobrimi preudarki iz resničnega življenja. — Posebna pozornost sem obračal na spise o izobrazbi naroda ali o narodnem prosvecivanju. V tem pogledu so izredno važne »Določbe o ustanavljanju in učnih načrtih gospodinjskih šol, ki jih je sestavila tov. Anica Lebar iz svojega potovanja po Nemčiji in drugod. V teh celo leto izhajajočih določbah je tolika množina snovi in vse tako lepo razpredeljeno, da pač ne more nobena učiteljica več biti v zadregi, kaj naj uspešno predava mladini v taikiih in toliiko potrebnih tečajih. — Vseh drugih člankov in manjših sestavkov, ki so jako ustrezali, ne navajam, ker bi sicer moral ponoviti »Kazalo« liista. — Zelo osvežujoče so bile majhne »Cvetke iz šolskih učilnic«. Urednika in učitelje bo razveselilo, ako jih kdo še kaj nabere, saj »cveto« v vsakem letnem času.
Delo urednika ni lahko. List se sicer hitro' prečita, a koliko je truda predno se dobijo rokopisi in uredi korektura istih, ve le tisti, ki to pripravlja. Sestavki v rokopisu niso vselej uporabni, ne z ozirom na čitatelje in ne z ozirom na tiskovni zakon; večkrat je treba oblikovati in pnirezovati na vse strani in še z računanjem na zamero pri sotrudnikih in občinstvu. Kakšni »o včasih ti uredniški napori, kažejo stavki iz obširnega in pomenljiv ega »Zaigovora«, ki jih je priobčil dr. Stanojevič v dodatku IV. zvezka jugoslovanske »Narodne enciklopedije« (1, 1929). Tam je delalo 146 sotrudnikov, in sicer 65 univerzitetnih profesorjev, 20 akademikov, 8 bivših ministrov, 5 višjih oficirjev itd. Toda poleg hvale so nastopile jako nepovoljne ocene. Urednik pa pripoveduje na razne očitke med drugim, kako je moral, ko je prihajal čas izida knjige, nekatere so-trudnike več ko po dvajsetkrat prositi za obljubljen članek, a ga končno še ni dobil. Kolilko ljudi v najvišjih krogih je nediscipliniranih in kako težko je ž njimi delati! Toliko navajam v pojasnilo čitateljem, ker se tudi uredniku učiteljske revije take reči dogajajo ter se ne čutim osamljenega pri takem poslu za šolstvo.
F. L.
Književnost
Gremo v Korotan. (Zbirka koirošikih spominov za mladino. — Čitarnika o Koroški.) Priredil Rudolf W a g n e r. Izdala in založila »Slomškova družba« v Ljubljani. M. 8°, str. 86 + (kazalo + zemljevid. Cena v knjigarnah 20 Din. — Narodne ikiorošike pesmi,
pripovedke in pravljice, zigodiovinslki in zemljepisni sestavki, črtice, opisi neikaterih običajev in »plebiscitne« uganlke iz »Koroške vigredi« se vrstijo v pestri vršiti v tej zbirki, ki jo je izdala »Slomškova družba« kot II. zvezek svoje Mladinske knjižnice. O naših
bratih izven meja naše države mladini nikoli ne povemio dovolj v prikupni obliki in besedi. Ta oblika ipa je splošno prikupljiva in beseda priprosto otroška. Težlko je ob taki zbirki trditi, da bi lahko to in ono gradivo izostalo, ;ki foi ga naj nadomestilo drago, ker imamo baš na slovenskem Koroškem toliko lepega, da (bi lahko izbrali dobrega blaga za 10 in več takih zbirk. Značilno za zbirko je, da nima nobene umetne pesmi, ampak samo narodne. Slovensko koroško narodno pesem vsak pozna, ne pozna pa slovenskih koroških pesnikov. Kaka Jarni-kova pa ibd se talki zbirki že prilegla, pa še med Elerjevimi (glej zadnje letnike Lj. zvona!) bi bil zbiratelj mogoče katero primerno našel; sicer pa so narodne tuidii zlagali pesniki, samo da jim danes ne vemo imen. Teh narodnih koroških pevcev se nam ni treba sramovati, kakor tudi ne Jarnika in Elerja, ki se pa morata predstaviti javnosti v poseibmih zbirkah! Veseli nas koroške Slovence, da se (je tla mladinska knjiga porodila izven kofloških krogov.
Netkaij stvarnih pripomb:	Ne	pišemo
»Svinska planina im Korica« (sftr. 7), ampak
S	v i n j a (Sviinijlsikia planina) in Golica. Nemško ime za prvo je »Saualpe«, za drugo pa »Koralpe«. Naš narod na Koroškem govori povsod le »Svinja« in »Golica«. Spake-diranki »Svinšklo planino« in »Korico« imaijo na vesti slovenski geografi. Da je moja trditev pravilna, potrjuje tudi A. M, Slomšek v Drobtinicah 1. 1862, iz katerih je vzprejet sestavek o nemškutarjih na str. 34.—36. te knjižice. Slomšek piše (sltr, 34); »Toda visoke gore Grebenec in Kaičji vrh, Golo-vica in Svinja so v nebo kipelee priče, da so po rajih košatih livadah Slovenci pasli svoje črede in z njlih višin gledali sosedni j e dežele ter popevali gorske popevke, katerih sedalj ni več čuti.« Zakaij bi tudi v pisavi krajevnih imen ne sledili Slomšku?
Leonard Pachenelker (Paaheimeciker), sub-prior iz Vetrinja, je izdal prvo slovensko Ikal. knjigo, a ne v Celov cu, ampak v Gradiču. Prva slovenska knljiga, ki je bila v Celovcu tiskana, s/o »Misijonske katoliš karšanske pejsme« jezuita Primoža Lavrenčiča, ki so izšle v Celovcu 1. 1752. — Pisati je treiba Zilja — Ziljska dollina in ne Zila, Zilska dolina. — Izmed sestavkov, ki so' novi in deloma spisani za to knjigo, naj še posebej omenim Meškov:	»V deželi jezer«, Janez
Jeklenov:	»Pastirec Tonejče« (lepa, res
umetniška črtica) in pa nazoren in lep spis: »Slavo poljem tihi deželi«, iki 'je ponatisnjena iz Družine št. 10, II. 1., 1930 in je posvečen Kanalski dolini in Kanalcem.
Dr. Fr. Kotnik.
Fran Roš:
Juretovo potovanje in še marsikaj. —
Založila tiskarna Biraita Rode in Martinčič v Celju. — Cena Din 18.—. — Strani 92. Dobrih mladinskih knjig vedno primanjkuje, zato smo veseli vsakega prispevka v tem oziru. Knjižica je razdeljena na tri dele:
povesti, pesmi in igrice. Povesti sta pravzaprav dve: prva opisuje Juretovo potovanje, druga pa govori o stari Terezini. Po-sledinlja povest je razdeljena na tri nekake odstavke: Terezin lonec, Terezin Božič in Terezina zadnja poimilad. Vsak izmed teh delov bi lahko tvorili povest zase, kar je posebno hvalevredno z ozirom na duševnost otrok, kii hočeijo tudi pri črtanju izpremem-be. Obe povesti sta prav zanimivi, jedro je zdnaivo in poučljivo, saj govori prva o ljubezni do modne grude, druga pa o hvaležnosti, dobroti in diolbrih delih. Zato nudi 'knjižica tudi v tern oziru priporočila. Izmed enajsltih pesmic, od: katerih nekatere niti po vsebini niti po ritmu niso prikrojene otrokovi miselnosti (Sirota Maina, Begunki na tožba, Šikrjančeik), bodo. gotovo najbolj ugajale »Rudarjev sin, Naša zemlja in Gledališče«. Sicer je pa v večini pesmic poudarjena ljubezen do zemlje im mara ve. Radi tega bodo tudi pesmice pni kakih šolskih slavnostih dobro služile. Knjigo zaključujeta dve knaltki iigrici. Prva ije nekak dvolgiovor med maltenjo in hčerko z naslovom »Razgovor •, druga je pa enodejanka »Pravica z nami«.
V	obeh je zdravo jedlro in dobro zastavljena beseda. Mislim, da bo enodejanka »Pravica z nami« lahko na sporedu na vseh šolskih odrih, Iker se igrica brez težkoč lahko vpri-zori, je zelo poučna, pirav kiraitlka in jo bodo liaihlko igrali otroci vseh starostnih stopenj.
—	Jezik v knjižici je v spilioštoem dober, pisatelj se je izogibal vseh nepotrebnih izrazov in predolgih stavkov, kar je nujno, ako hočemo, da bo mladina knjižico razumela in z veseilljem čitala. Ilustracije v knjižici so sicer majlio majhne in sem pa tja malo nejasne, vendar je za mladinsko knjižico botljie, da so talke slike, kakršne so, mesto da ibi ne bilo nobenih. Saj si skoro ne moremo misliti prave in dioibre mladinske knjižice brez ilustraciji in sliilk. Sliike poživijo mrtve črke. Tudi s tega stališča moram knjigo pohvaliti. Knjižica spada v vse šolar sik e iknjlilžnice, dobro se (bo pa lahko porabila tudi pri pouku narodnega jezika za vaijio v čitanju in pripovedovanju.
R. Wagner.
Kres. Fantovski list. Letnik I., leito 1930. Uprava: Ljudski dom, Ljubljana. Stane letno 25 Din, izhaja mesečno. — List je imel v tem letu prav pestro vsebino. V 12. številki ima viseibimo: Ob zaključku prvega letnika »Kresa«, Božična Skrivnost (peisem), Naš Božič, Pri prijatelju Janeza z Vinskega (piše I. Dolenec iz življenja uglednega tovariša Franca Jakliča), Groib, Sveta noč v ječi, Kjer jaselic še n.i, V Teraij, Fantje, več družabnosti, Božične misli v tujini, Naše fanitovstvo, Dve sliki, Urednikova beseda, Športni pregled. — Fante bo ta »Kres« gotovo razveseljeval.	F.	L.
Dijaški koledar za šol. 1. 1930/31, 111. letnik. Izdala »Slovenska dijaška zveza v Ljubljani«. Uredil Btibin Bojc, Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Cena 10 Din. — Pred seboj
imamo prav priročen dijaški 'koledarček, ki ije uporaben za vse dijaštvo. V njem so prav lepe črtice iz dijaške organizacije in mladinskega gibanja. Dijakinje se izražajta o raznih vprašanjih in vabijo k pazljivosti na študij da ne bo šel čas preko njih. Zanimanje vzbujajo 'kraitlkii članki, 'ki sio razvrščeni v skupne oddelke: Naša zemlja, Nasa beseda, Razgledi i. dr. Iz domoznanstva čita-mo: Mi in naš Ijieizilk, Bela krajina. Nadalje: Med vallovi življemja, o telesni kulturi, o športu, o potovanju, o glasbeni umetnosti, o politiki. Na 124 straneh 'je še mnogo drugega drobiža, ki koristi dijakom. V knjigi je tudi slika velikega prijatelja in podpornika dijakov, iknezoškofa dr, A. B. Jegliča.
Luč. Kulturno socialni list za dijake. Iz-haljia mesečno v Zagrebu, Trg Kralja Tomislava 2, Za dijaike velja 30 Din letno. — List ima namen, da združuje mlade prijatelje in tovariše iz hrvatsikega katoliškega poikreta. Med raznimi stvarmi ima v zadnji številki spomenico »Naš d, j ački Ibislkup«, nadalje »Razmatranja o katoličkoj književnosti«, »Sanjar«, »Pulblije V ergilije Mariom«, »Odiseja bosanskih franjevačikih BogoiSlova« od 1735—1908«,	»Jedno mišljenje o filmu«,
»Uloga liturgije u djelu našeg posvečenja«, »Feuilleton«, razne pesmi in polno drugega vzpodbudnega gradiva za izobrazbo dijaškega -sveta.	F.	L.
Kmetijska kemija. Med najpomembnejše knijige praikitične vsebine, kar jih je zadnji čas pri nas izšlo, smemo prištevati »Kmetijsko kemijo«, ki rjlo je napisal ing. agr. Ivo Z-abec, profesor realne gimnazije, in ki je pravkar izšla v založbi Jugoslovanske knjigam e v Ljubljani.
Že v predgovoru nam pisatelj tolmači pomen svoije knijige:	»Kemija je podlaga
panogam kmetijistva. Brez znanja osnov kemije je vsalk resen napredek nemogoč. Dokler naš kmetovalec ne bo poznal pomena kalija, dušika, fosforja, apnika, beljakovin, tolšč in ogljikovih hidratov, dokler vsaj v glavnih potezah ne bo razumel presnavljanja v zemlji, rastlinah in živalih, tako dolgo zastonj čakamo razmaha našega kmetijstva m s tem materialne in diuhovne kulture našega naroda; zakaj vse to je med seboj zvezano; da eno brez drugega ne more obstojata.«
Ako hočemo, Ikaikor pravimo, iz temelja izbolj'šaiti razmere, ako nam je resnično na napredku kmetijstva, potem je jasno, da potrebuje naš kmetovalec najprej strokovnega, to se pravi, znanstvenega temelja, na katerem more orno vati svoj načrt za izboljšanje produkcije. Ker pa je talk temelj poznanje -kemije, je spet jasno, dia si mora umni kmetovalec prisvojiti temeljito znanje tistih elementov kemije, ki pridejo zanj v poštev. Zaito je bilo nujno potrebno, da smo dobili »Kmetijsko kemijo«, ki bo nudila kmetovalcu ‘baž tisto znanje, ki mu je potrebno.
Kalkor pravi pisatelj: »Čim se naš kmetovalec temeljito strokovno izobrazi in spo-
zna, da se je treba za ta poklic še bolj pripraviti kot za 'kakega drugega, se mu bo dvignila samozavest in bo ponosen na to, da je kmet.« — tako moremo trditi, da je dozdaj manjkalo kmetovalcu potrebnih pripomočkov, da bi brez vedikh zamud časa prišel do strokovne izobrazbe, dasi mn je morda že dozorelo spoznanje, da je treba za njegov poklic priprave.
Knjiga je razdeljena v anorgansko in organsko kemijo, kmetijsko kemično tehnologijo in agrikulturno kemijo. V anorganski kemiilji se ohravmiavajto' tiste osnovne kemije, ki tvorijo podlago za umevanje kmetijske znanosti; v kemiijiski tehnologiji se podaja kratek pregled 'kemične industrije, agrikulturna kemija pa govori o najvažnejšem v kmetijstvu: o prehrani rastlin, živali in človeka.
Torej ne le koit učna knjiga na kmetijskih šolah, ki ije bila že nujno potrebna, marveč tudi kot prepotreben učni pripomio-ček za vsakega naprednega kmetovalca je naznanjena knjiga ing. aigr. Iva Zobca dragocen zaklad.
Knjiga je opremljena s 26 slikami in številnimi preglednicami, med katerimi zlasti omenjamo Honsonove tabele o krmskih enotah in škroboivi vrednosti.
V	plaitmo vezana knjiga velja Din 52.—, v poli platno Dim 45.—.
H. Humek: Domači vrt. Praktičen navod, kako ga uredlifmo, obdelujemo in krasimo. Pojasnjeno s 102 podobama in 2 barvanima slikama. Druga predelana in pomnožena izdaja. — Ljubljana, 1931. — Zatožila Jugoslovanska knjigarna. — KaJkio nujno potrebno nam je 'kratko, a zato vendarle izčrpno in vsestransko viporalbno delo višjega sadjarskega nadzornika M. Humeka o negi domače vrta, dokazuje že dejstvo, da je knjiga doživela v razmeroma kratkem času drugi natis. — Nova izdaja se odlikuj e v vsa kem pogledu: vsebinsko je temeljito razširjena in izpopollnjiena, podob ije kar 33 več nego v prvi izdaji, alko sploh me štejemo obeh barvnih slik. Po uvodnik besedalh, pri katerih je važno1 poiglavlje: Temeljni pojmi o življenju raistlin, je razvrščena tvarina na dva dela: Splošno vrtnarstvo ki obsega poglavja o uredbi domačega vmta, o pripravi zemlje in gnojenju ter o glavnih vrtnarskih delih; Posebno vrtnarstvo s poglavji o ze-lenjadiarstvu (posebno močno razširjeno in izpopolnjeno v novi izdaji), o sadnem drevju na domačem vrtu, o okrasitvi vnta, o gojitvi sobnih rastlin ali lončnic ter o vrtnarskih opravilih v posameznih mesecih. — Knjiga obsega 234 strani velike c bike ter velja broširana 42 Din, v celo platno vezana 54 Din. — Naroča se v Jugoslovanski knjigami v Ljubljani.
Učbenik angleškega jezika. (Sestavil J. M. — V Ljubljani, 1930. Založila Jugoslovanska knjigarna.) Slovenci smo dobili svoj
prvi učbenik angleškega jezika, ki odgovarja, popolnoma našim potrebam in je z jezikovnega vidika skrbno, toično, za učenca angleškega jezika pa 'kair moči prikladno uporabno delo.
Važnost znanja angleškega jezika postaja za nas Slovence vsak dan večja. Ne le radi razširjenja našega 'kulturnega zanimanja za angleški svet, am.pak tudi raldi vedno večjega razmaha naše izvozne trgovine in vedno novih potirelb naše uvozne trgovine nam je znanje angleškega jezika zmerom večje važnosti. -— Na zadnje pa izpolnjuje novi Učbenik angleškega jezika zelo občutno vrzel v organizaciji našega izseljevanja, iki je še vedno ponajveč usmerjeno v dežele, ikjer je znanje angleškega jezika skoraj neobhodmo potrebno.
Z izidom tega učbenika je torej ustreženo v največji meri ne le tistim, ki se zanimajo iz ambicije za angleški jezilk in za angleško (kulturo — in že teh ije precejšnje število med nami — marveč tudi prav nujinim praik-tičnim potrebam našega naroda v trgovskem in izseljeniškem oziru.
Razdelitev snovi je sledeča:	Glaso-
slovje (Splošno, Glasovi v zvezanem govoru. Pravopis, Ločila); Oblikoslovje.
Po tej slovnišlki snovi ki je (kar moči pregledno in naizomo obdelana — pri tem moramo omeniti praktično in točno transkripcijo izgovarjave — in ki učenca seznanja ne le z osnovnimi pojmi jezika, v deva/.no, daisi malenkostno podobnost, vsebuje knjiga še posebno važno poglavje: Ameriška angleščina (Splošne pripombe, Razlike v izgovarjavi, Razlike v pravopisu, Ameriški besedni zalklad), ki bo najbolj dobrodošlo izseljencem v Ameriko, pa tudi vsakemu, kdor se z ljubeznijo zanima za ameriško slovstvo, ki je prepojeno z amerilkanizmi.
Skrbno in s popolno transkripcijo izgovarjave pod 'besedilom so sestavljene v a j e, ki ibodo učencu angleškega ijezilka dragocen pripomoček do hitrega in točnega znanja, zlasti ker so opremljene s popolnim slovarčkom, ki obsega vse v viaijiah nahajajoče se angleške besede.
Angleški učbenik velja vezan Din 62.—, broširan Din 50.—.
Dr. M. Rus: Varujmo zdravje! Knjižnica Podmladka Rdečega /križa v Ljubljani, V. zvezek, Ljubljana, 1930. Strani 38, cena za nečlane 2.50 Din. — Tako se imenuje knjižica, ki jo jie 'izdal in založil oblastni odbor Podmladka Rdečega križa v Ljubljani in ki nakratko in poljudno razpravlja o tem, kaj otroku koristi in kaj mu škoduje, kaj moramo o raznih prilikah ukreniti za njegovo zdravje im — včasih je to še važnejše — kaj moramo opustiti. — Zdravostovna pravila, navedena tukaij poisebno za šolarje in šolarice, veljajo seveda obenem za vse druge učence in vajence, gojence in gojenke, večinoma pa tudi za cdrastle ljudi. Oblast-
odbor PRK v Ljubljani jie izdali -spis v svoji priročni, ceneni in pnilkupljivi knjižnici. To delce ibii res zaslužilo, da pride v prav vsako slovensko* hišo. Dobiti ga je v vsaki knjigarni, dočirn PRK saun posameznih izvodov ne razpošilja.
Ob tej priliki opozarjamo, da ima oblastni odbor PRK v Ljubljani v zalogi še veliko število t ir e h p r e iji š n ji i h zvezkov in sicer: 1. zvezek: Dr. M. Rus, Prva pomoč, cena za nečlane 3 Din; II. zvezek: Dr. St. Bevk, Zdravilne rastline, ceina za nečlane
6	Din; III. zvezek: Dr. J. Pirc, Naše zdravje, cena za nečlane 3.50 Din, Dotbiti jih je v vseh knjigarnah.
Novi načrt Ljubljane s seznamom ulic.
Lilčni in vse.slkc.zii natančni ter najnovejšemu istaniju odgovarjajoči niačrlt stolnega mesta Ljubljane, kii sita ga sestavila M. Černe in M. Tomšič, in ki ga je izdal Mastmi gradbeni urad, je nedavno izšel v založbi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljamii. Tisk je pelt!ih barvah. S tem delom smo naposled dobili zanesljiv in idbenem na višku sodobne kartografske tehnike stoječ načrt našega mesta, javni in zasebni uradi, trgovci, obrtniki, advokati, zdravniki in v veliki meri tudi privatniki. Še celo dobrodošel bo tujcem, ki iso radi oniijentacije nujno navezani n« načrt mesta. Je pa načrt takio okusno izdelan Sin izdan, da tvori naravnost okras na ste n i, K temu načrtu je pravkar izšel seznam ulic, ki ga moramo posebe; pohvaliti radii mnogih lepih podatkov, ki jih vsebuje mimo natančne in skrbne navedbe ullic in krajev. Tako je naposled dobilo naše mesto prvo ztbrano pojasnilo imen in označb, ki 'jiih nosi o ulic e in kraji v Ljubljami. Kako potrebno je bilo tako pojasnilo, najbolje ve, kdior je neštetokrat naletel na imena, o katerih ni vedeli n. pr. niti edeln izmed stanovalcev v v'seij ulici kaj pomenijo', oziroma kaj in kdo je bil tisiti, po kalerem ise ulica imenuje. V seznamu ulic, ki je izšel kcrt posebna, lična brošura na ,24 straneh večjega formata, so pojasnila pripisana Slehernemu imenu, talko da je iskanje sila enoistavno. Pojasnila se raztezajo ituidii na Moste, Vič in Zg. šiško. Nadalje vsebuje seznam pod poisebnimi naslovi tolčen pregled javnih poslopij in uradov, cerkva, 'knjižnic, konzulatov, hotelov, vojaških uradov in vojašnic, denarnih zavodov in zavarovalnic v lastnih poslopjih, šol in dijaških zavodov, bolnic, spomenikov, športnih in zabavnih organizacij oz. prostorov, z označbami, kje jih je treba po načrtu poiskati ter z navedbo ulliice iin kraja. Cene so sledeče: Sam seznam 5 Din. Načrt v 5 barvah s seznamom 20 Din, n a č r t nalepljen na karton s seznamom 35 Din, nalepljen na platno v žepni obliki s seznamom 45 Dim, na platnu s palicami s seznamom 55 Din. Za one, ki so načrt saimi že kupili, pa je sedaj seznam na razpolaigo za 5 dinarjev.
'Razz.no
Zgodovinske zanimivosti. S 'kakšnim začudenjem smo se v šolah učili, da je Kseirlks (1. 480 ;pr. Kr.) ukazal bičati morije, ker sio mu morski vailovi podrli most, V resnici pa je Je iz bičevja napravil svežnje (fašir.e), da bi na ta način latžje zajezili vodo in napravil most. — Tudi Aleksandra Velikega (336 do 323 pred Kr.) je vsak občudoval zlasiti takrat, ko mu je vojak v puščavi, kjer je njegova vojska trpela hudo žeijo, prinesel v šlemu malo vode, katero je pa Aleksander zlil v pesek z besedami: »Zame je preveč, za vise pa premalo.« Vsi njegovi vcnjaki so bili baje pri tem dogodku navdušeni. Kmalu po tem »navdušenju« tj e Aleksanlder Veliki odšel v svoj šotor, kjer isi je pustil ležeč na mehkih blazinah ob sitrani svoje lepe Rd-ksane točiti nujnega vinca. — Rimsikd cesar Avgust (od 30 pred Kr. do 14 po Kr.), vladar vsega tedaj znanega sveta, kateremu so zidali svetišča in ki je imel moč ter oblast nad življenjem in smirtjo tisočerih svoijih podanikov, se je groma talko bal, da se je vedno slkril v najgleboikeijšo klet, kadar je začelo grmeti. Njegovo »božansko« glavo sio mu pa morali sužnji <;b takih prilikah pokrivati z debelim sulknicm. Njegov prednik Gaij Julij Cezar (45—30 pred Kr.) je iznašel za svotjo glavo kot pokrivalo lavorjev venec zgolj iz razloga, da zalkrije na glavi veliko bulo. — Pripovedovanje o Henriku IV. (1056 do 1101 po Kr.), ki je moral na gradu Ka-nosa tri dni in tri moči stalti bos v spokorni oblelki na grajskem dvorišču, tudi ni tako žalostno, ikajiti ves čas je cesar prebil v poslopju, stoječem na drugem dvorišču grada. Cesar je bil dobro preskrbljen z jedjo, pijačo in obleko ter ije čakal, dokler ga ni papež Gregor VII. (1073—1085 po Kr.) sprejel v poslopju notranjega dvora. — Znano je, da sta bila cesar Sigismund (1410—1437) in papež Evgen IV. (1431—1449) zelo šaljiva moža. Pri nelkeun obedu v Rimu, ko jima je vino razvezalo jezike, je dejal papež česanju:	»Midva	sva si zelo različna v treh
stvareh. Jaz rad pozno vstajam, Vi gospod cesar, site vedno že zelo zgodaij na lovu. Jaz se zadovoljujem tudi s samim kruhom in voldo, Vi pa ne morete hiti brez vina in slastnih jedi. Kot sluiga cerkve se držim celibata, Vi pa norite za vsako količkaj lepo žensko.« Nato mu je cesar smeje cdigovoril: »Sva si pa tudi v treh stvareh enrika, Svetlost! Oba imava protin, jaz v nogah, Vi v rolkah. Vi trošite cerkvene milodare, jaz pa Zapravljam državni denar. Tretjič: Vi uničujete cerlkev, jaz pa državo!« In oba sta se na te besede prisrčno smejala. — Pa tudi vojne so se na čuden način zaključile. Tako Ham poroča zgodovina o podpisu mirovne pogodbe, s katero se je z alk', ju čil a španska nasledstvena vojna (1701 — 1713). Angleški minister lord Bolingbroke je bil ravno v posetih pri svoji prvatelici Pultiney
ko so mu prinesli pogodbo v podpis. Ker je bil prelen, da bi vstal, si je dal prinesti pero, svoijlo prijateljico je pa prosil, naj se obrne in je na njenem hrbtu podpisal mirovno pogodbo, znano pod imenom »mir v Utrechtu«. — Mnogo je še stvari, v katerih nam zgodovina kaže človeška dejanja tako, kot so se izvršila, vendar so jih razni pripovedovalci preustroijiili po svoj e teir talko dali dejanjem oiblitko in videz, ki se je njim zdel bolj pripraven. Zlasti iz življenja velikih mož in vladarjev bi se morala povsod podčrtavati resnica, da iso bili samo ljudje, ne pa mogoče kaka nadnaravna bitjia.
W. R.
Najstrastnejši igralci na svetu so prebivalci portugalske kolonije Makao. Splošno ■se trdi, da je Maikao, ‘ki leži 40 milj vzhodno od Ilonlkonga in 90 milj južno od Kantona, eden najlepših krajev sveta. Prebivalci, moški in ženske, se zbirajo na cestah, gostilnah in celo v svetiščih, da mečejo kocke ali pa igrajo posebno iglro »Fan Tan«. — Ta igra obstoji v tem, da vodja igre nagrmadi pred sebcj' mnogo starega kitajskega bakrenega denarja z značilno četvenokotno lulknjo v sredi. Denar pokrije s posebno posodo. Ljudje ugibajo nato, koliko denarja je-še pod posodo, vodija igre pa jemlje izpod posode s tanko kitajsko paličico vedno po 4 novce. Končno ostanejo pod posodo samo 1 do 4 novci. Stavijo, in kdioir p.avilno ugane, dobi izplačan trikratni znesek stavlene vsote. Pri tem se mu odtegne 10% za uporabo prostora. Igrajo pa tudi v posebnih igralnicah imenovanih »Kasino«. Teh je v Makao 12 in tu igrajo noč in dan. Da se zbirajo v takih prostorih najrazličnejši tipi, od morskega ropanja pa do bogatega kitajislkeiga trgovca, je jasno. Poleig tega so v Maikao redino v obratu še 3 javne lioiteriijie in sicer za revni, srednijli in begati sloj. Vložek je različen. Dokazano ■je, da še nihče ni obogatel, ikdoir je igral v teh loterijah. Iz navedenega vidimo, da je v Makao hujše kot v .sloviti evrepsiki igralnici Monte Karlo. Največ dobička od vsega ima vlada, ki dobiva letno iz igralskega monopola milijon dolarjev. Poleg tega daje naj-večje dohodke pridobivamije in izkupiček opija. Značilno je, da Maikao vsled živahnega porasitlka bližnjega Honikonga hitro propada.	R.	W.
Abesinski verski predpisi ukazujejo, da mora vsak v velikonočnem tednu prebrati sv. pismo stare in nove zaveze. Naijbrtž imajo zato ikak prav skrajšan izvod. Ali je tam tako malo analfabetov ?
Navada starih Skandinavcev ije bila, da co darovali bogovom svojega /kralja, alko se je nabodu slabo godilo. Razumljivo je, da so se kralji zelo brigali za blagostanj« svojega naroda.
»Kanibal«. Beseda je nastala vsled napačnega tolmačenja besede »Karaiba«, ki je
v rabi v večjih dialektih južno-ameriških rodov in pomeni »tuijec«. Prvi raziskovalci teh krajev so večkrat culi iz ust domačinov to besedo, pa so mislili, da nazivajo taiko ind.l-janci selbe. Na ta način so dali raznim indijanskim rodovom ime »Karaiba, Karilbas«. — Talko se še danes imenujejo Indijanci severno reke Amazonke. Iz besede »Kanibal« je nastala >s pomočjo latinske besede »canis« (pes) beseda »kanibal«, 'ki ima pomeni ljudožerec.
Kitajci so uporabljali že 400 let pred Kristusom oditise prstoiv kot spoznavailna znamenja.
Kitajci nimajo v svojih oblekah žepov.
Zemljo so smatrali v dolbi renesamce kolt veliko žival, katere Ikri je morje. Oba tečaja (poila) sta oči, katere varujejo velike množine ledu.
Pri izkopavanju v bližini Theb (Egipt) so našli mumije, 'katerih zolbjie so imeli zlaite plombe. Iz tega Sklepamo, da so že v starem Egiptu poznali zobozdravnike.
Aristarh iz Sama je že v 3. stoletju pr. K. učil, da se zemlja vrti aiklolli solnca.
Kemične prvine solnca in meseca so: železo, kalcij, aluminij, natrij, barij, magnezij, ogljik in vodik.
»Tank« pomeni »vodnjak«. Beseda je bila večkrat v rabi pri poročilih angleških raziskovalcev Indije. Izvor te besede pa ni znan, večina misli, da je beseda portugalskega izvora, kajti Portugalci so bili pred Angleži gospodarji Indije. Portugalska beseda »tan-que« pomeni ribnjak (latinsko »stagnum« =: ribnjak — francosko: etang). Drugi zopet trdijo, da je bila beseda »tank« v rabi v večih indijskih dialektih in da jo je le sličnost s portugalsko »tanque« razširila, Na poseben način so dobili to ime znani veliki vojni, avtomobili. Vrhovni vojni svet antante je sklenil leta 1916. zgraditi 100 naskakoval-nih voz. Da bi pa ostala stvar tajna in da ne bi za njo predčasno zvedeli Nemci, so dali stroju ime »tank«. Pozneje je ostalo pri tem imenu, ker pač niso dobili boljšega. Tanki so se uporabljali prvič v bitki ob Sommi (na francoskem bojišču) 5. septembra 1916.
Prvi zrakoplov je zgradil pater Jernej Lourenco de Gusmann, ki se je dvignil v Lisah eni 1, 1709 70m visoko v zrakoplovu, napolnjenim z vročim zrakom.
Teden v Tibetu ima samo pet dni.
Francoski jezik obsega po besednjaku francoske akademije 30.625 besed.
ZapisKi
Misli ob zori. Česar današnjemu svelu najbolj občutno manjka, to je blagorodnost duše, dostojanstvo osebnosti in plemenito mišljen je, iki se na ra vin o druži z izbrano formo. Doba, v kateri vsi drve le za gmotnimi dobrinami, da jih čiim bolj1 uživajo brez vsakega idealnega smotra, ne more biti drugačna 'ko grda, neusmiljena in podla. Nizkotnega nivoja sodobnega čisto v gmoto pogreznjenega življenja ne morejo tudi ne oblike družabnega cibčevamija prikriti, ker se jim kljub vsej uglajenosti pozna, da niso naraven izraz resnično lepe duševnosti, ampak le zunanji pleslk, privzet videz, ki naj bližnjega prevara. — Prav trdi Maksim Gorki v svojih spominih, da so danes vsi kulturni narodi razbiti, oslabljeni in podivjani, Javno življenj e Evrope je čedalje bolj brez idej, brez dostojanstva in viteštva. Gentlemanstvo je redko, zato pa se čim bolj v vsa področja vrival'o lijudje slalbe kvalitete. Obrekovanje, častikrajo in pa moralno uničenje nasprotnika smatrajo mnogi za * pravilo, pošteno borbo v javnih zadevah pa za slabost. Pojma čast in sraim sita skorajda popolnoma iz življenja izginila. — Kakor vedno, bo tudi danes mladi rod preobliko-valec našega življenja. Dor ašča joče pokolije-nje se povsod vzgaja nacionalno. Treba bo pa vedeti, Ikakšna naj bo v eltionem in kulturnem pogledu talka vzgiotjia. Iz uvodnika v »Slovencu« od 23. decembra 1930.
Pedagoška akademija v Berlinu. Več ko dva meseca se že razpravlja v berlinski
javnosti vprašanje glede pedagoških akademij, Iki naj bi se ustanovile v državnem glavnem mestu leila 1931. V načrtu so bile prvotno kar tri: katoliška, evangeljska in svetna. Umevno, da so zagovorniki in pristaši simultanske šole takoj nastopili z ugovori, kar jiim je bilo tem lažje, ker se vsekrižem naglaša in zaihteva, da je treba štediti v deželi iin. d.ržavi. —
Z ozirom na to zalhtevo liberalnih strank in pa na stališče eplisiklopata, ki je izjavil, da na simultano akademijo v Frankfurtu o. M. ne bo predlagal katoliškega docenta za 'krščanski nauk, ter da učiteljem, ki bi tu bili vzgojevani, ne 'bo dovoljeval pooiblašče-nljia (miissio canomica), si je ministrstvo za umetnost, znanstveno in Ijiudslko vzgojo osvojilo najčrt, po 'katerem naj bi se osnovali dve akademiji: Simultana naj bi se olvorila v mestu Copeniclk-u, katoliška pa v Span-dau-u. Sedaj so bili zopet vznemirjeni protestanti, zlasti iker jie bilo v Spandau-u uprav nekdanje evangelijsko semenišče izbrano za isediež akademije, dlasd je poslopje drižavinlo in imaijio da njega katoličani isto pravico kakor protestanti. — Zdi se pa, da se je stvar polegla in da se ta namera izvrši.	A.	C.
Za krščansko šolo. 25 let je že minilo, kar so odstranili na Francoskem redovnike in redovnice . . . Bolesten 'jubilej udarca, ki je bil med najhuj&imd, kolikor jih je zamisel zla v času po reformaciji zoper Cerkev v
Franciji započel. Doligih devet stoletij sta Cerkev in država v medsebojni oipori ustvarila mogočno vzgojno in učnio organizacijo, talko močimo, da je še vihra 1. 1793 ni mogla uničiiti. Toda framasomstvo je s svojo pretkanostjo in furtimaštvom izpodjedalo močno stavbo in doseglo, česar besneča revolucija ni zmogla. V tem hipu ije bil ljudski otrolk, otrolk revnejših slojev, otroik, ki se zanj starši brez večjega premoženja niso mogli tako boriti — izročen loži:	laji&ka
šola (je izpodrinila versko šolo.
Ali nalj Cerkev molči? Izvršiti je imela ogromno dello. Po svojih škofih je posredovala in vplivala, da so katoličani kljulb že itak dovolj občutljivim davikoim prevzeli še nova bremena, težka bremenla. Z osebnimi žrtv.amd in z ognjevitim naporom vseh sil se je posrečilo ustvariti nelkaj novega, kar je presenetilo dudi sicer odlične državnike: Ust ano vlij ena je bila svobodna osnovna šola, ki je razširjena po vsej Franciji. Te svobodne šole so od države neodvisne. Najtežje je šlo v Parizu samem; saj je znano, da so -stavbišča v tem velikem mestu draga kot žafran in ije treba za m-zemljišča v industrijskih, trgovski in meščanskih centrih plačati tudi do 6000 frankov. Kljulb vsem oviram in dajatvam je smatralo glavno mesto kot svojo dolžnost, da nudi katoliški Franciji lep zgled. Šlo je počasi, a posrečilo se je, da so vneti katoličani ustanovili svobodno, od državne oblasti neza-visno šolslko upravo.
Visak župnik ije sod elo v al in po s voj ili močeh prispeval ik velikem podjetju. Danes je v pariški Skofijli 225 osnovnih šoli, 107 za dečke, 118 za deklice. Vse so osnovane na katoliškem temelju. Obiskuije jlilh več nego
30.000	otrolk. V iteh zavodih je zaposlenih c. 1000 učiteljev in učiteljic. Vsa čast tem požrtvovalnim ©dlgojiteljem mladine, ki se miiso dali Azvaihiti in premotiti s tem, da bi jim država plalčevala večje prejemke. Danes so vse težave premagane. Te takozvane »svobodne šole« uživajo velik ugled po vseh delih Francije.	A.	Č.
'aj pa žinjaš? V 7—10 številki lanskega letnika »S. U.« na str. 114 je stalo, da pravijo v Rožu: 'aj pa zimljaš (= kaj pa misliš?) Tu ije mala pomota. Glasiti se ima: a j pa žinjaš? Slovenec ima sploh navado, da izgovarja s in. z v tujih besedah mehko, toTej kot ž. N. pr. Herodež, Matevž (na Koroškem pravijo: Tevž, Tevže,j in Tevžan), Neža (iz Agnes), Blaž (iz Blasius), itd. Tudi ime Jezus izgoviatrjiai ljudstvo v narečju mehko kot: Jež’š. Čehi so tudi v pismenem jeziku sprejeli mehko izgovarjavo, torej Ježiš mesto: Jezus. Iz: Bartolomeus so na Kranjskem napravili: Jernej, na Koroškem pa: Pater-nuž in okrajšano Nužej, Nužl. •— Zanimivo, da so si Slovenci od Nemcev izposodili besedo: bogati, ubogaiti (iz nemške: folgen).
V	nekaterih krajih v velikovški okolici pra-vitjo Slovenci fogat za ubogat. Torej skoro neazprememjeno iz nemščine. Tudi besedo:
voščiti so si Slovenci sposodili iz nemščine. V beljaški okolici pravijo Slovenci: vunšat, 'torej skoro nespremenjeno iz:	wunschen.
Pšeničnemu kruhu nilkjer na slovenskem Koroškem ne pravijo:	beli kruh, marveč
povsod pogača. Pšenici na Koroškem ne pravijo: ušenica marveč, pšenica. In ljudje niso Ušemičniki, marveč: Pšeničniki. Ajdi praviijo: hejda. Tako ajda kot hejda sta vizeti iz nemške: Heiden. — Mesto: Šmarn (Mali Šmarn, Veliki Šmarn) pravijo na Koroškem: Gosipojnica. Veliki soboti pravijo: krstnca (ker >so nekoč na Veliko soboto ikrščevali one, ki so se pripravljali na krst.
—	Mesto komolec pravijo laket; v Rožu: vak’t, v Podjuni: voht in volkt. Beseda: komolec je i v Rožu i v Podijuni tuja. — Za 'bolezen pravijo v Podjuni tudi: boleje. V Rožu pravijo: bolezen. Posodi, v kateri pri-mešujejo kruh, pravijo v Podjuni: kodu j e in bo h trugva (iz nemščine).
V	Podijuni je v rabi beseda: st in. »V stim: pomeni:	v senčnem kralju. Stan po-
meni torej senčen svet. » Vstin« je torej nasprotje od: v soln.čnem kraju. »Senca« pa pomeni senco kakega predmeta, n. pr. senca pod drevesom. Podjunski sltin je ista beseda kot češko: styn za senco. — Ko v Podjuni žito zmlatijo, petem ga točil,io slkoizi radosejo vallii skrajšano: rasejo. Točit pomeni torej: retait. V Rožu pravijo: rejtrat. Radoseja je reta (v Rožu: rejtr, m. sp.). Ko žito stožijo, potem -ga vejeljio z vetnikom ali vetnim mlinom. Nikjer na Koroškem Slovenci ne pravijo: pajikel, ki 'je nemška spakedranka. Ko je žito zveto, ga, če je potrebno, še rešetom presodijo. I v Rožu i v Podjuni pravijo: sodit mesto: rešetat. Sodit za rešetat je stara slovenska beseda; v pismeni slovenščini se je beseda ohranila samo v prenešenem pomenu, torej v pomenu: richten, uriteilen. A prvotno pomeni beseda: soidit rešetait; in v tem prvotnem pomenu ,se je še ohranila v koroškem slovenskem narečju.
Omenim naj še to-le: V Preglovi knjigi: Umreti nočejo, ponovnio najdem izraz: Konca, kar n&ij bo menda isto kolt nemški: Koralpe. Pripomniti je treba, da Slovenci na Korošikem gore Korica ne poznajo. To je umeten izraz, ki so ga geografi stvorili iz nemškega Koralpe. Slovenci v Podjuni pravijo tej gori na koroško - št a j e r sk i meji: Golca. Torej isto kiot Gotica.
Kerotan.siki Slovenec.
Pepi. (V ilustracijo koirtoških razmer). Bil je malo manj iko tri leta star, ko je prišel iz Celovca k mam na deželo. Bil je popolen Nemec. Njegovi stairši so Slovenci: mati Rožainka, oče doma v Podjuni. Mati izhaja celo iz zavedno slovenske hiše, in njen oče je po izgubljenem plebiscitu izgubil službo vsled svoje narodne zavednosti. Naselila sta se — ikakoir na tisoče in tisoče drugih koroških Slovencev — v Celovcu oz. v celovškem predmestju.
Deca vseh teh slovenskih priseljencev je nemška. Tako je bil tudi Pepi popolen Ne-
mec, ko je prišel ik nam. Bil pa je jako brihten dečko. Polagoma 'je za silo razumel slovensko. Naučili se je po slovensko po-križaiti se in znal ije že tudi verz: Sv. Ciril in Metod, varuijta slovenski, roid. Če je bil žejen, je pa rekel: »Vodo piv geben.« Ko je namreč ipo neniško prosil za vodo, smo ga vpraševali, če 'bo vodo piv?« Če smo ga silili, naj ije (»jej«), pa ni bil lačen, je odgovoril: »Ich mag (= mag) milks jej.« Tako si ije zapomnil najnavadmejše slovenske besede za vsakdanjo rabo.
Vprašal bo kdo: kako, da je bil Pepi trd Nemec, ko je prišel iz Celovca, kljub temu, da .so bili njegovi starši Slovenci? Kako, da se nam vsa d ec a slovenskih staršev v Celovcu ponemči? — Pepijevi starši stanujejo v veliki stanovanjski hiši, v kateri je polovico stanovalcev — Slovencev. A v Celovcu si lastni starši ne upajo svojih oitnok slovensko učiti, kajti če drugi slišijo at rek a slovensko govoriti (ali kako slovensko besedo izgovoriti), ga takoj nahrulijo z »windischer Toclker« (vindišarslki bebec). Sicer pa, kaj bi zmogli slovenski starši proti silnemu vplivu otroških vrtcev in šol, v katerih je visa konverzacija 'in ves poulk izključno nemški? Poznam v bližnji celovški Okolici otroški vrtec, v katerem slovenske otroke klofutajo, če govorijo slovenski in v katerem slovenskim otrckom dopovedujejo, da »vvimdisch ist schiech« — slovensko je grdo! Tako vzgajajo nemški kul-turonosci in 'Soicialloi iz slovenskih otrok najhujše zaničevalce slovenskega jezika. — Znano je tudi, da na celovškem magistratu nihče ne debi mestne službe, kdor ni Nemec ali kdor se ne prelevi v Nemca. — V Celovcu in celovških predmestjih je krog
16.000	Slovencev. ■— Seveda, kdor razmer ne pozna, kdor sodi samo po površni zunanjosti, samo po videzu, n. pr. po celovških napisih; po celovških šolah, uradih, cerkvah; po celovškem javnem življenju; po izidu celovših volitev: bo našel v Celovcu samo peščico Slovencev. A ta bo ostal v zmoiti in bo širil zmoto med druge. —
Čez tri mesece se je Ptpi zopet vrnil v Celovec in se bo utopil v celovškem nemškem morju, kakor se je utopilo že na tisoče obrok slovenskih doseljencev . . .
K. S.
Ljudska samopomoč v Mariboru naznanja vsemu prebivalstvu Dravske banovine, da je ustanovila z novim letom 1931 četrto skupino z oddelki A/III, B/III, C/I1I, D/III, v katere se sprejmejo zopet vse zdrave osebe od 51.-—90. leta, toda le v omejenem številu. Zahtevajte torej nemudoma tozadevne pristopne izjave.
Življensko pomanjkanje in idealizem. Za učitelja nastopi večkrat kako pereče vprašanje, nobeno pa ni hujše, kakor pomanjkanje plače ali dohodkov. Zato ni resnična trditev, da učitelju, ki zahteva človeku dostojne plače, manjka idealizma. — Sicer
človek ne živi samo od kruha, a brez kruha sploh ne živi. Pred polnim loncem mesa je lahko biti idealist. A če poskusi idealizem enkrat tisti, katerega sila potrebe z železnimi kleščami drži ob tla in mu žena in otroci s prošnjami stegajo rolke, ker manjka obleke in kruha, potem mu preneha plavanje v idealnem svetu samo clb sebi. (A. Chr. Jessen.)	F.	L.
Henryk Sienkievvicz o narodnem pomenu učiteljstva.
Poljsko učiteljstvo je priredilo 1. 1909 dobrodelno loterijo v svrho gradnje učiteljskega sanatorija in komite se je obrnil na slavnega Sienikieivicza 's prošnjo, da podpre z važno im resno besedo namen loterije. Poljski pisatelj .je n,a to poslal 'tajlniku odbora, učitelju Nikolaju Buidzamovskemu sledeče pismo:
Velecenjeni gospod!
Na Vašo zahtevo, da dvignem svoj glas v zadevi gradnje učiteljskega sanatorija in s tem vzpodbudim družbo k pommožitvi potrebne glavnice, Vam pošiljam ta-le odgovor.
Učitelji imajo mladi naraščaj in s tem bodočnost naroda v .svojih rolkah. Društveno in socialno delo med narodom razpada v tilsoče delov, o učiteljih pa smelo velimo, da so si najboljši del izvolili. — Vaše delo je najvažnejše in majčastnejše. — Poljske, katere bodoči rodovi bodo duševno in telesno zdravi, delavni, prosvetljeni im rodo-d'0'ljubni, peklenska vmaita ne 'bodo premagala, in to mioč zamiorete našim Poljakom v pirvi vrsti samk) Vi dati.
Res da posredno, ali pred drugimi jim morete zagotoviti kulturni razvoj, kakor tudi ekonomsko silo, politični preporod in spoštovanje od strani drugih narodov.
Da pa morete izvrševati svoje poslanstvo, se Vami mora zajamčiti primerno življenje, ne .srne se Vas pustiti, da hirate. Vi morate biti zdravi in močni, a če Vas premore bclezen, morate najti nege in pogojev za bizo ozdravljenje.
Vaiše dolžnosti so velike, ali dolžnost naroda napram Vam je naivno takio velika in bodi med prvimi. Družba, ki bi Vas zanemarjala, bi sama sebe zanemarjala in s tem dokazala, da 'je,j manjka pametna vol,a živeti.
Zato ne dvomim, da bodo našle Vaše želje radovoljimo in izdatno pomoč in da bo vsak, ki se čuti Poljaka in narodnjaka, brez obotavljanja pripomogel zavodu, ki ima škrlbelii za Vaše obolele tovariše.
Vaša loterija, ki Vam maj vrže sredstva za sanatorij, je važnejša, kakor katera si bodi druga. Njo podpirati in pospeševati, je enostavna narodna dolžnost, in ni dvoma, da bodo oni, ki se ne odtegnejo nobeni dolžnosti, tudi 'to izpolnili.
Z velikim spoštovanjem
Henryik Sienlkiewicz.
/
*
\
■ /
, ' .1
. ■■■ ■.. , -
'	<5-	.	■	'	V
\ {
..v
'J.
‘I
. -tj ■
'I ■ :	/
A; v
- -V/, :
'	.'.''V:1-'-./
. %'
* V' U’;
/
i!
i ■
.
c; '
,'r'	-
■ -	-''V'".-	v;:	.	:	.,
■	'.V'	;	'	'	1	.	.
v r .