Zamejski : Slutnja.
83
naj določi dva zvedenca, ki bi preiskala stvar in povedala, kje tiči vzrok tako slabi rasti. Kmetijska družba je zaupala to stvar grofu Blagaju in nekemu pl. Vestu. Njiju poročilo je precej obširno, jedro pa mu je to, da stoje drevesa preblizu drugo pri drugem in da se je največja škoda napravila drevoredu precej iz početka s tem, da so med kostanje vsadili akate in ž njimi itak zanikarnim kostanjem vzeli zrak in svetlobo. Zvedenca sta nasvetovala, naj se akatje posekajo. To se je najbrže tudi zgodilo, zakaj od takrat si je pomagal drevored kaj hitro kvišku, in nedolgo za tem se je že čitalo, da daje Ljubljančanom najgostejšo senco.
(Dalje prihodnjič.)
Slutnja.
(Začetkom leta   1894.)
X2
Z^amolkel hrup, blesteč odsvit, šumenje .. _ Kaj  znači to, kaj   snuje se v  daljavi? Kaj groznega še bode! Človeštvo je v zmešnjavi, Opojni vzori mamijo   narode. Vzdiguje vsak se:  ta kriči, ta joče, In človek sam ne ve", kam gre\ kaj hoče: Prihodnjost temna nam zija"  naproti, In ni rešilne poti! Evropa stara,  oj, Evropa kriva, Zabredla v stran si! Kam te s poti prave Novosti priženo nezdrave ? Ti meni  vidiš se prostrana njiva. In klete čez in  čez kali bohotno Nemir,  nezloga, bratomor poganja. Oblakov gruča nad  teboj  togotno Vrši preteč, nevihto ti naznanja . . . Ze davno osamela je devica Pobegnila odtod pravica, In  narod vstaja proti rodu, Močnejši vklepa  slabšega v okove ; Stanovi na stanove Vate se,   človek vstaja na človeka ! V krvavem boji zgrabljena, raz vneta Brezupni glad in sitost prenapeta Za  pe"djo ped si trgata bojišče In jemljeta po sili . . . Oj,  Stvarnik mili!
Ječi,  trepeče zrak ; Zavita bedna zemlja v prah in mrak Drhti, in ljuti strah jo bega, Kako v bo konec boja tega    . . Kakov ? — Temni se bolj in bolj obzorje, Oblaki se vijo togotni, Vse vre, šumi kot morje . . . Bog,  večni Bog nad nami, Tvoj  bič nam žvižga nad glavdmi, In beda se povsod odziva ! Kakov pogled !  Dim rase proti nebu, Požarov svit po zemlji se razliva. Mogočen grom,  ropot zemljo,  nebesa Od kraja v  kraj   pretresa. Razbrzdana  ogromna tolpa  ljuta Divja,  mori,  podira Brez  uma in brez čuta. In dinamit grmi,  in mesta, sela Ruše" se v prah do cela . . . Povsod požar,  kričanje,  smrt ! Pobit,  preplašen, strt V poslednjih mukah rod človeški stoka !. Dovolj  strahti in joka: Strašan si, Bog,  v pravični jezi, A če je volja Tvoja, Z roko Ti silno vmes posezi, Pokoja daj,  ne  daj nam boja! . . . Zamejski.
^^flv^