922 Jože Šifrer BORIS PAHOR, SKARABEJ V SRCU Boris Pahor je doslej v svojih delih že dokaj razločno izrazil svoje nazore o svetu, o slovenstvu in še o slovenstvu v Primorju. V Pahorjevem opusu se motivi ponavljajo skoraj iz dela v delo, prepletajo se in dobivajo nove variante, tako da je iz celotnega njegovega opusa možno izluščiti tiste temeljne doživljajske osnove, iz katerih rase njegova umetnost. Te osnove so zlasti fašistično zatiranje slovenstva na Primorskem med vojnama, dogodki v nemških koncentracijskih taboriščih med vojno, narodnoosvobodilni boj, slovenstvo po vojni in politično-nacio-nalna usoda tistih, ki so ostali za mejami. Boris Pahor, Skarabej v srcu, ladijski dnevnik. Založila založba Obzorje Maribor 1970, opremil Rudi Saksida. 923 Boris Pahor, Skarabej v srcu Te osnove Pahorjeve proze so razločno vidne tudi v njegovem delu, ki nosi naslov Skarabej v srcu (skarabej je po pisateljevi navedbi dvoriščni hrošč in je bil Egipčanom najljubši amulet) ter podnaslov ladijski dnevnik. Pisatelj se vozi z ladjo iz domovine na Bližnji vzhod, opazuje pokrajine in ljudi, stopa z njimi v določene odnose, si urejuje stare spomine in zapiske ter ustvarja nove in tako je proza v tem dnevniku pester konglomerat različnih literarnih prvin. V »dnevniku« se meditacija o sebi prepleta z novelistiko, potopis z nacionalno zgodovino, sodobna nacionalna politika s filozofijo, imaginarnost pisateljevih občutkov s trdo resničnostjo našega bivanja. Delo torej po konceptu ni enotno, podoba je, ko da bi se v njem srečevala umetnik s čustveno intenzivnostjo in družbeni človek s stvarnimi težnjami po pre-obražanju sveta. Nekatera spoznanja in stališča v tem Pahorjevem delu, pa naj bodo še tako sporna, osebnostna in nekako zamejska, so toliko zanimiva, da si jih je vredno pobliže ogledati. Pahorjeva narava je narava mediteranskega človeka, kar tudi sam na nekaterih mestih priznava. Se pravi, da se v njej pretakajo zadržanost, senzual-nost, živa radovednost, čustveni nemir in iskanje neznanega. Tudi izraziti pisateljev intelekt komaj more uravnavati vse te tokove v kolikor toliko umirjeno strugo; in ker se sicer ne morejo polno izživeti, se obračajo v intimni avtorjev svet, kjer dostikrat povzročajo bolestna občutja nezadoščenosti. Ta občutja so v romanu izražena v nekaterih ženskih likih, ki pisatelju vsak zase pomeni svoj svet in svojo možnost zadostitve. Že Alma, sicer nekam asociativno označena, je en sam mediteranski nemir, ki ob moškem ne išče velike ljubezni, ampak vsaj pomirjenje; a tudi tega ni, zakaj življenje v dvoje je preveč uničujoče, da bi za indivi-duum moglo ostati brez posledic. Ne- koliko bolj vsakdanje je prikazana epizoda s Francozinjo Arlettte, ki jo je bil pisatelj spoznal tik po vojni, se vanjo zaljubil z mladostno zagnanostjo, a se potem odtrgal od nje in jo potem čez mnogo let spet srečal kot ostarelo mater in gospodinjo. Zivka, tretja ženska postava, pomeni pisatelju možnost za vračanje v preprostost, vendar mu tudi tu ostaja samo možnost, ostaja mu le spoznanje nekega drugega sveta, ki mu je prav tako ali še bolj nedosegljiv kot tisti svet, v katerem vsak dan mora živeti. Največji in pravzaprav najbližji ženski ideal v romanu je prikazan z Niko, ki jo pisatelj sreča na svojem potovanju. Kaže, ko da bi bil ravno s tem ženskim likom ekspliciral svoje sedanje stanje, vendar je tudi to spet ena od možnosti, četudi se Nika kot razsvetljena, levičarsko usmerjena in nekoliko amerika-nizirana Nemka trenutno še najbolj ujema s pisateljevimi nagnjenji, ki so predvsem razumska n kritična. Skratka, vsi ti ženski liki v romanu so dopolnilo avtorjeve podobe, ki jo sam v romanu na široko razgrinja. Ne živijo sami zase in ne rabijo niti za fabulo niti za razpravljanje o erotičnem problemu nasploh, pač pa le visijo ob avtorjevi individualnosti, visijo tako narahlo, da se lahko vsak čas odtrgajo od nje. Pahorjev roman je pravzaprav brez določene vsebine in brez določenih osebnosti, zato pa je tembolj izpolnjen s kontemplativnim poglabljanjem v sodobna družbena dogajanja. V romanu pravi, da je njegova vloga »ustvarjena iz iskanj v vse smeri«. Osrednje avtorjevo zanimanje velja vprašanju slovenstva in šele na robu ali v zvezi s tem vprašanjem prihajajo pisatelju v zavest drugi, pereči problemi našega časa. Nekatere značilne lastnosti slovenstva, kot so prilagodljivost, slabičevstvo, nepokončnost, pretirana emocionalnost itd., pisatelj označuje kot pomanjkanje moškosti, kot žensko zatekanje k varu- 924 štvu in zaščiti, ki da ima svoj izvor nekje v daljni zgodovini, in ta stara travma nam preprečuje tudi danes prerod v smislu karakterne habilitacije. Skozi vso to zgodovino so se pojavljali samo posamezni sunki bojevi-tosti in možnosti, na primer Primož Trubar, kmečki upori in zlasti NOB, ki so predirali zaščitno streho, toda po zadnji vojni se je naš človek spet moral ukloniti ter se umakniti na položaj servilnega služenja oblastnikom. Slovenska narava je torej v svojem prvotnem bistvu še do danes ostala neizži-veta, ker ni uresničila samo sebe v neki vseobvladujoči zavesti nacionalne skupnosti in nacionalnega ponosa. Pisatelj odločno odklanja vsake vrste diktaturo, pa četudi se skriva pod plaščem socializma in napredka in s tega svojega vidika zavrača vsak absolutizem mo-gočnikov, tudi majhnih mogočnikov, ki imajo monopol nad ekonomskimi, političnimi in kulturnimi gibanji v kakšni nacionalni skupnosti. Vprašanje nacionalne samobitnosti in nacionalnega ponosa je pri Pahorju prvenstvena zahteva našega časa, a navzlic temu se pisatelj ograjuje od šovinizma, temveč nekako v smislu kozmopolitskega levičarstva daje živeti vsem svetovom, tako v notranjih kot mednarodnih političnih razmerjih, in se tako približuje Trubarjevi širini in njegovemu racionalizmu ter znani Prešernovi tezi o razumevajočemu mednarodnemu me-jaštvu. Vsa ta Pahorjeva stališča so kar razumljiva, če pomislimo na specifični pisateljev položaj, ki se na robu slovenskega etničnega ozemlja vsak dan sooča s težnjami po uničenju slovenstva. In zato je tudi povsem naravno, da se pisatelj še posebej ustavlja ob usodi Primorcev in ob posebni vlogi primorskega slovenstva v okviru vsega slovenskega prostora. Mediteranski primorski element je v vsej svoji zgodovini črnel iz srednjeevropskih prvin, a Jože Šifrer na drugi strani mu je bližina morja preprečevala zapiranje v ozke nacionalne okvire. Pisatelju se ne zdi čisto naključje, da je Trubar prav v Trstu spoznal svojo pot in tam začel s svojim delovanjem in da je bil Cankar tako blizu tržaškemu proletariatu, toda ta zgodovinska dejstva tolmači kot posebno zgodovinsko klimo, ki da je bila prav na tem področju naklonjena novim idejam, naklonjena pa prav zaradi kozmopolitske širine na tem odprtem tržaškem področju. In tako pisatelj potem odločno zatrjuje, »da bomo komaj takrat, ko bo v vseh slovenskih ljudeh začelo plati morje kakor sestavni element naše zgodovine, začeli pravilno dihati«. Splošno Pahorjevo gledanje na slovensko vprašanje je torej dokaj skeptično in tudi ni brez ogorčenja in neke travmatične bolečine, na drugi strani pa se nad vsem tem dvigajo svetle točke kot možnost za rešitev. Med temi točkami je na prvem mestu treba omeniti zavest nacionalno-etnične eksistence v psihološkem smislu in v teh prebujenih razmerah bi bilo dovolj prostora za velika intimna doživetja, ki so stvar literature in se do sedaj pri nas še niso mogla v polni meri izraziti. Vse to so seveda le nekatere misli, teze in ideje, ki jih Pahor razgrinja pred svojega bralca. Težko bi bilo trditi, da bi vse to, kar pisatelj v tem romanu razlaga, zatrjuje in utemeljuje, lahko pomenilo tudi že kake vrste političen program, vsekakor pa so to nazori političnega človeka, ki se svobodno sprehaja na različnih relacijah: na relaciji svet — domovina, slovenstvo — primorstvo, preteklost — prihodnost. In če pustimo ob strani možnost, da pisatelju njegov skarabej narekuje tudi preostre, nekako mediteransko pekoče sodbe o vsem, kar opazuje njegovo nacionalno in politično oko, mu je vendarle kot umetniku treba priznati raznovrstne kvalitete tudi za 925 Boris Pahor, Skarabej v srcu ta roman: veliko kulturno razgledanost, zvestobo samemu sebi in občestvu, iz katerega je izšel, posluh za imanentna občutja tako pri posamezniku kot pri družbi, smisel za subtilno risanje raz- položenja in za slogovni artizem, ki ni sam sebi namen, ampak je utemeljen s snovjo in je izraz močne jezikovne kulture. Jože Šifrer