175. številka. Ljubljana, sredo 2. avgusta. IX. leto, 1876. SLOVENSKI NAROD. Ltluij a vsak dan, izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po poŠti prejeman za avBtro-ogerBke dežele za celo leto 16 gld., za pol leta 8 gld., ga četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah'in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje do četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 25—26 poleg gledališča v »zvezdi". Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši. Jugoslovansko bojišče. Včerajšnja natančnejša poročila kažejo, da so Črnogorci sijaj ucj&o In večjo zmago priborili nego je bilo misliti mogoče. Telegram kneza Nikole iz Grahova na knjeginjo Mileno se glasi: „Muktar-paš a je popolnem strt. Tega jutra (29. jul.) ob pol sedmih so se sprijeli Turki z našo vojsko nad Vrbico na Vučjem dolu. Naši so precej zavzeli dobre položaje. Najljutši boj je bil jedno uro in pol; potem udari naša vojska z golim orožjem na turško, katera se je spustila v divji beg. Naša vojska je turško gonila sekajoč polne tri uro daleč. Od šestnajst bataljonov Muktarjeve turške vojske komaj so se rešili z begom 4 bataljoni (tabori). Ujeli smo Os man-pašo in 300 vojakov, vzeli smo pet Kruppovih kano nov, mnogo orožja, streljiva, zastav, tudi alajbarjak (glavno zastavo) in d niz i h stvari. V prvih redih so se borili hrabro četirje najbližji kneževi sorodniki, mej katerimi je Filip Petrović teško ranjen. Navdušenje je nepopisljivo." Drug telegram iz Cetinja poroča 30. jul.: „Y boji na Vučjem dolu je bil ubit tudi Selim-paŠa. Muktar paša je zdaj obkoljen v Bileku. Denes zjutraj so na Cetinje pripeljali Osmad pašo. Skoro vsi turski večji in manji častniki te vojske so poginili. Od naših nij noben glavar ubit. Mrtvili in ranjenih z naše strani nij polnih 200." Iz Dubrovnika ima Se „W. T.u telegram, Listek. Čast in sramota. (Novtla iz družinskega, v< černega življenja ljubljanskega. Spisal Ogrinec.) IV. (Dalje.) Derti je zelo, zelo čudno zdelo se to, da Olgi očevidno ne ugaja mladenič, kakoršen bi po vseh pravilih in razlogih moral zlasti njej biti po volji. Brž po včerajšnjem njegovem odhodu je ta zastavica jej vpletla se v glavo in do denes nij mogla se znebiti je. Spoznala je kmalu, da ta čudna, hčerina samovlastnost ne more biti naravna, da temu uzrok tiči pač v nekem njej nepoznanem po gotovem, mero-dajnem nečem. In ugibaje to je belilo si glavo skor celo, pretočeno noč pa še denes blizu do Olgincga prihoda domov. Le kako četrt ure prej tem jej zviškoma pade na um : kaj, ko bi Olga uže imela kako skrivno ljubezen? V prvem trenotji skoraj ne more še tega verjeti o tako mladej, nevinej, bojazljivej in v Ljubljani nepoznanej hčeri; ali bolj ko se spominja njene ki potrjuje vse te novice tudi iz turškega!* vira. Trgovci iz Trebinja in Bileka pritrjujejo,] da so Črnogorci več bataljonov turške vojske uničili in vzeli jim kanone. To je morala biti strašna bitva in je le mogoča pri tako hrabroj vojski, pri tako stra-Šnej moči handžara in bajoneta, kakor je nosi slovanski Črnogorec. Ostanek Muktarjeve vojske bodo zdaj kmalu v pest dobili in zdrobili. Tako imajo Črnogorci uže velik vspe h. Dve tretjini vojske v naglem jurišu ali štur-mu razpoditi, poklati, dva brigadirja uničiti (Osinan-paša ujet in Selim ubit) to je velikansko. Paznim bralcem poročil z bojišča je znano, da se je pisalo pred nekaj dnevi, da je bil črnogorski knez Nikola uže pri Blagaji blizu Mostara, ter da je bil tam pri Bisini tepen in v beg zapoden. Uže so se veselili Nemci, judje in poturčenjaci. A mi smo prav imeli, ko nijsmo niti verovali, da bi pri Bisini bila cela črnogorska vojska v boji, nego smo rekli, da je bila najbrž le kakšna prva straža črnogorska, kaka na razglede poslana četa. Zdaj ta bitva pri Vrbici (ki je malo bolj kot jedno miljo od Bileka navzgor) potrjuje resnico naše slutnje. Da, celo videti je, kakor, da so Črnogorci z zvitim retiriranjem Turke prav izvabili v tak kraj, kjer so radi skočili po njih, in s tako veselim vspehom. Kam in kako se bode zdaj po tej veliki zmagi obrnil knez Nikola, tega nij mogoče povedati. Jeden telegramov kaže, da je zdaj turški Muktar v Bileku zajet. Tu se ne more mišljavosti in priljubljenega samovanja nekaj časa sem bolj se zdi jej ta sum opravičen, zlasti še po denašnjem, tako dolženi izostajanji iz doma. Ko tedaj Olga pride domov, sprejame jo mati zelo nezaupno. In bolj ko skrivaj opazuje njeno vedenje, bolj se jej dozdeva, da prihaja na pravo sled. Po hčerini naglo po-višujočej se zadregi uže zagotovo verjame, da ima nje tajnost uganeno. Po svojej navadi tedaj z lehka, kakor slučajno pristopi k njej pa rahlo jo nagovoreč: „Olga po pravici povej: zakaj ne maraš gospoda CesljaV" Hči nekoliko vznemirjena vendar še dosti zavestno prašajoč meni: „Ne maram?" „Da, ne maraš ga, to se ti vidi! A zakaj to, to brez vse skrbi in bojazni poveš meni, materi, ki ti hoče le dobro. Le kar na ravnost, odkritosrčno govori pa nič se ne boj!" rekoč jej ljubo položi roko okrog vratu. Olga prihaja v hudo stisko. Na tako prijazen, materin opomin nema, da bi molčala in vendar si tudi ne upa, kar nepripravljena zdaj razodeti svojega srca. Lehno tresoč se dolgo držati, Če ga črnogorska vojska izstrada. Možno je, da bodo Črnogorci na Bilek pali; ali isto tako je verjetno, da bodo zdaj nazaj na zapuščeni Mostar udarili in ga vzeli, ali pa precej proti Mitrovici ali Sjenici, kjer Srbom pod Čolak - Antićem roko padajo, in ž njimi skupaj operirajo. Za nje se zdaj ne bojemo več. Bog pa nam daj čuti iz Srbije prav kmalu jednake vesti. Tam okolo meje preži glavna sila Turkov in uže dolgo se pričakuje in posebno od turške strani napoveduje velika bitka. Ta nij še bfla se, vsaj poročila do tega hipa še nemarno od nobene strani o njej. Da so boji manjše vrste morda dan na dan, to je gotovo. A bog daj Černjajevu le jedno tako zmago, kakor so jo Črnogorci imeli, in potem pojde brž. Politična pisma. VIII. Prej ko sem mislil, zgodilo se je, kar se je, po skromnem mojem, v zadnjih dveh pismih izrečenem mnenji, precej o začetku te vojne imelo zgoditi, namreč odločna akcija se je prestavila na Tim o k. /vršilo se je vse to hitreje, nego se je dalo misliti, pa tudi bolje, kakor sem se jaz drznil pričakovati. Vse to je zasluga Černjajeva. Z največjo nag-lostjo in z izvrstnim manevriranjem je ta vojskovodja osvojil si važni poziciji pri Babini glavi in Ak-Palanki in gotovo bi bil ravno tako odločno napredoval, ako bi ga dogodbe na Timoku ne bile primorale jeden del svoje k materi povzdigne oči in šiloma se osrče-vaje pravi: nJaz še sama prav ne vem, če imam rada gospoda Česejja; ne vem, kako to —" tu se jej spodtakne beseda. „Olga — a jaz vem," krepko pristavi mati nepremekljivo gledeč jej v obraz, da ga dekle strahom povesuje. „Olga ti ljubiš, ti imaš ljubljenca — na skrivnem !u naglasuje Berta določno. Olga žarko zapeče v lica. Ne drzne se povzdigniti obraza, ne ugovarjati. Molče telC in medli. „Ti ga imaš ! Glej jaz sem uganila. A govori, povej: kako je!" sili mati sočutno. Olga z obema rokami objame mater okoli vratu, skrije vroči obrazec na njenih nedrih in zaihteč izdihovaje prizna: „Da mama, jaz ljubim!" Več no more govoriti. Izdramljeni čuti iz kipečega srca pretope njeno besedo. Zajoka na glas. „Priprosta! čemu to ihtenje? Saj ljubiti, to nij nič napačnega, nič hudega no! Dej, vmiri se Olga, pa kar odkritosrčno mi povej, kako in kaj je, da vidim. Bodi brez skrbi, ne boj se: rada storim vse za te, rada —" po- ■vojske k Zaječarju poslati, ter po tem Čakati, kaj bode tam. Nekateri celo trdijo, da je precej po prvej bitki pri Zaječarju zahteval, da se vojni plan premeni, ter glavna srbska vojska na Timok premesti; pa še le štirnajst dnij kasneje — po velikem posvetovanji v Pa-račinu — je to dosegel. Ne le, da je v najmanj šej bitvi pobjeden, je Černjajev svoja izvrstna postavljenja pri Babinej glavi in Ak-Palanki popustil, ter se na Timok potegni). Izpeljal je ta jako nevarni in smeli čin tako hitro in tako odlično, da se mu dandenes celo njegovi neprijatelji čudijo. Pobedonosen biti in vendar svoja postavljenja popustiti, da se nazaj pomakne, to je stvar jako britka za vojskovodjo; da se je Černjajev brez omahovanja za to odločil, precej, ko je potrebo za tako premeščenje svoje vojske izpoznal, to je sijajni dokaz njegove sposobnosti za vojskovodjo, ravno tako, kakor način, s katerim je to izpeljal. Černjajev je s tem premeščenjem iz ofenzive v defenzivo stopil, toda v tako defenzivo, da, ako bode Srbom v bitvah, ki so se sedaj ob Timoku začele, sreča ugodna, precej more zopet ofenzivo poprijeti, kadarkoli se mu bode olj ubilo. Prav za prav je uže sedajšnja njegova pozicija na pol ofenziva, kajti po manevrih, Černjajevim po svojim premeščenji izpeljanih, je glavni zapovednik turške vojske, Abdul-Kerim-paša primoran, tam Srbe napasti, kjer srbski zapovednik hoče, a ne tam, kjer bi se Turkom poljubilo. Če posebna nesreča Srbov ne zadene, je sedašnje položenje Černjajeveve vojske prav dobro. Glavni oddel je na strategično važni Zaječar naslonjen, desno, proti Nišu obrneno krilo varujeta v hrbtu Deligrad in Aleksinac — dobra naslomba za sedašnji, a slaba za prejšnji front te vojske. Abdul-Kerim je zdaj primoran, vse svoje sile na to porabiti, da prodre Černjajevovo vojsko, poskušnja, koja more neizmerne izgube njegovim močem prizadejati, in ker je Černjajev, kakor je zdaj uže dvakrat pokazal, odločen človek, ki svoje namere hitro in z veliko spretnostjo izpeljuje, bode gotovo prvi trenotek istoščenja svojega prijema jo preudarjeno in mehko, nežno pote-zaje jo na zofo. Zdaj Olga zaupno izprazni svoje polno srce. Razloži, kako se začela njena ljubezen, kako ljubi in doklej je prispelo uže njuno ljubezno razmerje: da namreč njen ljubljenec kakor je zagotovil, morda uže jutri povpraša za njo. Vrhi tega pa boječa dekle vendar še prosi matere, naj je poprej ne izda očetu, in tudi gospodu česlju ne. Derta, ki je zavzimaje se verno poslušala hčerino razodevanje, obljubi jej rada to zadnje, poleg še tolažeč jo, češ : „Saj on menda ne bo nasprotoval, če mu bo snubač po volji." In zdaj radovedna hiti poizvedat, kdo pač in kakšen je ta njen drugi ljubitelj, zlasti, če je slovit ali premožen. Olga jej pove o njem, kolikor malega ve sama pa pristavi. „Ljubim pa le tega in le misliti ne morem, kako bi kedaj mogla druzega ljubiti 1" „Dobro tedaj, ljuba moja", meni Berta zadovoljna, „če moreš, da jutri zjutraj — po polu dne pride gospod Česelj, — tedaj zjutraj zideš se s tem tvojim S—". „Gotovo, gotovo: zgovorjena sva!" potrdi Olga. protivnika porabil, da zopet v ofenzivo stopi, ter on Abdul-Kerimovo vojsko prodre — jeden oddel nje mej Donavo in Vidin, drugi v Balkan zapodivši, kar bi hipom vso turško strategijo preprečilo, ter Srbe v jako ugodnejši položaj postavilo, nego so bili ob začetku vojne. Pri zdravih narodih, ki dolgo nijso vojne imeli, se sposobni vojskovodji še le v teku rata prikažejo. Tako n. pr. so se prikazali v severnej Ameriki Granti, Shermani in Sheridani, tako vidimo v Srbiji uže zdaj Černjajeva in Čolak-Antica pred druzimi odlikovati se. Politični razgled. Motrnnje dežele. V Ljubljani 1. avgusta. Politični razgled v notranjih in vnanjih zadevah mora zdaj zmirom kratek biti, če ne-čemo prostora izpolniti z malo važnimi rečmi. Zdaj se po vsem svetu ljudje zanimajo le za jugoslovanski boj in kar je ž njim v zvezi. — Mej Čehi napreduje vendar zopet zadnje dni misel, da je treba sloge in pobratimstva mej nezjedinjenimi, a narodnimi brati. Bog daj, da do sloge i pride kakor je pri nas uže dejansko prišlo. Za nas S1 o v a n e so preresni časi, da bi male diference smele na vago padati. Bos nn je še v krvavih krem pij i h turškega divjaka. Naši oficijozi se pa prepirajo o tem ali bi jo Avstrija vzela, vsaj jeden del, kot zaslombo in zahrbtje Dalmacije, ali je ne bi. Prusijani in Magjari so vedno hudi zoper to misel, oficijozi pa tipljejo denes tako jutri inako. Vunuje ilriuvc. O novem titrJthem. sultanu, ki pride te dni jedenkrat, kadar Turki zadavijo do-zdanjega svojega vladarja Marata, beremo celo v nečem nemškem listu: Abdul Hamid ne dela nobenih velicih upanj; učil se baje nij nič; sicer je pa zdrav in bode vsaj na tron mogel sesti, kar dozdanji zarad tvorov za zadnjih oplatih baje nij mogel. Sicer je pa velik sovražnik kristijanov, za to ga hvali glasilo naših nemških in nemškutarskih potur-čenjakov „N, Fr. Pr." kakor je prej Murata hvalila. Ruski car pride konec avgusta za osem dnjj v Varšavo, da se udeleži velicih vojaških vaj. — Pa morda je še kak drug uzrok za tem. „ Rečeš mu tedaj, da jaz želim, da on pride s taboj tu k meni pred polu dne, kakor veš, sami doma: morda mu bode prvikrat ljubše tako. Jaz bi zelo rada poznala ga in sama govorila ž njim." Olga vesela obljubi delati na tanko po tem naročilu. V tem Robert pride obedovat domov in zopet otide po navadi. Po polu dne prihiti Česelj na obiskavanje in dvorani Berti in sladka in prilizuje se Olgi, vedoč se sploh, kakor bi bil uže od nekedaj tukaj doma." Tako, za te nakrat tako mično nastale živahnosti na Bertinem domovanji jej hitro priteče druzega dne ura, ko teško pričakuje uže druzega zeta v nadi. Svitan v svojej zadregi si šteje le na srečo, ko zdaj po svojej Ijubh'enej Olgi Čuje, kako je včeraj njena mati izvedela o njegovej ljubezni, pa kako prijazno ga zdaj k sebi poziva. Brez odloga je tedaj pripravljen ustreči njenej želji. Kaj če? Pove* jej naravnost od srca, kakor čuti in misli; razkrije jej svoje stališče, na kakoršnem se ravno nahaja. V teh mislih, ki mu podajajo precejšnjega zaupanja napoti se z Olgo. Vstopečega Svitana sprejme Berta precej t tuli j« se zdaj mej velevlasti kot „neudeležena" nekako sili in ponuja, da bi mir naredila ali posredovala mej Srbi, Črnogorci in Turki in vojsko obustavila. Ali mi Slovani mislimo, da če je Italija res narodna in poštena, mora zjedinjenje isto tako slovanskim Srbom privoščiti in „svobodnjaška" država tudi podpirati, kakor ga je sebi želela. Sicer pa bode uže Rusija stvar oskrbela, Italija naj se briga bolj z& svojo zmešnjavo, i njej jako treba! Dopisi. Mm rlbnl&kc rtolliie 30. julija [Izv. dop.] Grozovitejših barbarov in tiranov nij, kot so ljuti Turci. Za to so nam porok, da ne iščem dokazov v niinolostij, sedanja žalostna poročila iz vstanka bosenskega in bulgarskega. Naš narod se uže prestraši, za-čuvši spregovoriti sovraga ime in to po vsej pravici. Kdo more popisovati grozovitosti in samosilstva, ki so jih Turci doprinašali po naših deželah v 15. in 16. veku, ko so pri-hrumevali neverniki v naše kraje, kedar se jim le zljubilo, ko so se naši pradedi branili tako slavno, ako ravno le še se sekiro in koso, pa mnogokrat bolj vspošno kot redne vojske, ko so barbari požigali vasi in mesta, neusmiljeno teptali rodovitno polje, morili starce, žene in otroke in opljenjevali njihovo imetje, kedar so odpeljavali krasne mladeniče in de-vojke v sužnost poželjivih paš! Kaki sovražniki naroda našega so tedaj oni, ki pripovedujejo nevednemu ljudstvu zlagana zmagoslavna poročila Izlamitov v nemških turkofilih listih, da vsekujejo še hujše rane narodu našemu, ki je z vsem srcem naklonjeno Srbom, in ki je trdno prepričano, da Turki še pridejo v naše dežele, ako premagajo Srbe, kar pa obvari bog. Grajati moram namreč, da se tudi v našej dolini podpira umazani nemško-turški list „Neue Freie Prese", list, ki vedno zasramuje, kar je Slovanu ljubo in drago in to od možakov, (naletel sem v IL in v S. na list.), ki se štejejo narodne, ali ki celo hočejo biti kolovodje narodovi, sloven-skib, tako krepko se borečih časopisov pa ne podpirajo. Če si se morebiti iz materijalnih obzirov izneviril tvojej materi, ki te je rodila raznadena. Cvetoče lice in zali mladeniče v obraz jej je všeč; ali ta ponižna uavadnost po vsi noši in obleki! Po hčerinem poročevanji sicer nij pričakovala bog ve kakšnega, modernega viteza, ali tacega, pohlevnega zeta pa vendar tudi ne! Ali Berta preudarljiva in previdna, kakor vsak čas, tudi zdaj kolikor more zatare ne-povšečenja vtis pa lično in prijazno povabi Svitana k sebi na zofo. „Vi, čestiti gospod", začne „zanimate se tedaj za Olgo?" „Da, gotovo kar najbolj se zanimam za ljubeznivo, predrago mi vašo hčer, gospodičino Olgo. O pa ne samo zanimam se za-njo, tudi ljubim jo iz celega srca, pripravljen, vse svoje življenje posvetiti njej na blagor. Za to, milostiva gospa mati, če je tudi po vašem materinskem mnenji mogoče, da bode Olga moja srečna ženka, prosil bi vas precej v tem tre-notji, da mi blagovolite svojo dobrovojno priklonjenostjo podpreti moje sladko upanje. Neizrekljivo bi storili me srečnega!" „Zares, štejem si na veliko čast, da je vam, dragi mladi gospod, tako gorko in resno moje hčeri prava sroča na mari, da tako ljubite moje dete! Čislam vas, zelo spoštujem ■mej bolečinami, ki te je v tvojej mladosti tako skrbno gojila nij z vso ljubeznjivostjo vadila v milej slovenski besedi, ne bodi vsaj še sedaj hinavec. Pokaži se svojim ljudem, kakošen si, da te poznajo. Tega nam pač nij pričakovati, saj ravno hinavstvo je značajno za renegate. Sploh bi pa bilo želeti, da bi se Ribničanje malo bolj brigali za politiko, bolj marljivo prebirali časopise, dandenašnji je to neizogibna potreba. Naročujte si zdravih slovenskih listov, ne podkupljenih nemško-turških, in iz njih zajemajte svoje diihovne hrane. Narobe naj se pa z „Neue Freie Prese" in dru zimi nepoštenimi nemškimi listi go li, kar je nedavno svetoval „Slovenski Narod": Ven ž-njimi! Iz Iluzij«' 25. julija [Izv. dop.] De-našnji dopis je prodolženje zadnjega. Poro-*čam vam zopet nekoliko načinov, po katerih tukajšnje občinstvo misli povišati nabiro za trpeče Jugoslovane. Kijevski univerzitetni profesor Šklja-revskij piše predsedniku tamošnjega oddela slavjanskega blagotvornega komiteta, ka bi rusko občinstvo vse ostanke zlatega denarja podarilo borečemu se za svobodo južnemu Slavjanstvu. Vi vidite, da je ta predrzni napad na tako imenovani „rudeči štumf*', v katerem se v resnici mnogokrat prikrivajo po-■samni cekini, napoleondori itd. in na tak način mrtvi leže. G. profesor je dal dober primer, ter je sam poslal vse svoje zlato premoženje. Od druge strani se piše „Golosu" sledeči nasvet: Iz samih državnih dohodkov izplačuje se na leto uradnikom in dr. več kakor 130 mil. rubljev. Če bi samo državni služabniki podarili po 1 % od svojega zaslu-ška, znesel bi dar 1,300.000 rubljev to je suma dovoljno lepa. A če bi se inteligencija mej ruskim narodom potrudila razširjati verne pojme o trpčih bratih Slovanih na jugu, moglo bi nabirati se nad 2 mil. rubljev, Če bi od vsacega rublja, kateri se obsodi na pijačo, položilo se samo jedna kopejka na stran za pomoč Srbom in Črnogorcem. St. Peterburški doktorje medicine so uže s tem pokazali veliko sočutje Jugoslavjanom, da so se oglašali in še oglašajo obilno na va- bila iti v Srbijo zdravit ranjene vojake. No dr. M. Šerševskij predlaga, da bi vsak peterburški doktor podaril 1 rubelj od svojih mesečnih dohodov, kar bi dalo okolo 1000 rubljev, iz katerega denarja bi se mogla ustanoviti plača za 3 zdravnike, odšedše na tak način na njihove stroške na bojišče. Tudi mej Židi, pijavkami Slavjanov na severu, se je zečelo vzbujati ,,miloserdje", (če ne političen preračun in spekulacija na prikup.) Tako v Odesi namerava se tamošnji rabiner govoriti reč k svojim jedinovercem v prid Slavjanov, a nekoliko slavjanofilov-Židov odpravilo bode posebno svoto v srbski stan. To je še vse v bližnjej prihodnjosti — plani, kateri pa se bodo gotovo uresničili vsaj deloma in kmalu. Domače stvari, — (Stoletnica slovenskega pisa telja.) Tukajšnji slovenski list „Slov." spominja, da je 20. sept. letošnjega leta stoletnica rojstva slovenskega cerkvenega pisatelja škofa Ravnikarja, ki ima velike zasluge za naš jezik. Rojen je bil v Vačah leta 1776. — (Ljubljanska hranilnica.) Vsled sklepa računov za I. semester 1876 se je v minolih P> mesecih pomnožilo premoženje, ki ga hranilnica oskrbuje, za 564.828 gld. 17 kr Na nepremakljiva posestva (vknjižena dolžna pisma) posojenih je 6,405.343 gld., na državna dolžna pisma, zlato i srebro, v zastavljavnici in na menjice 885.193 gld. Dalje obstoji hranilnično premoženje v državnih dolžnih pismih in v vlogah pri graških hranilnicah 3,810.320 gld., v lastnih posestvih 569.132 gld. in v druzih terjatvah 4135 gld., gotovina v kasi znese 59(5.558 gld. Celo premoženje znaša tedaj 12,270.681 gld. Posojila na vknjižena dolžna pisma (6,405.343gld.) se sledeče uvrste: 1086 posojil do 300 gld, 893 posojil od 300 do 1000 gld., 407 posojil od 1000 do 5000 gld., 167 posojil od 500O do 10.000 gld., 83 posojil od 10.000 do 20.000 gld., 25 posojil od 20.000 do 30.000 gld., 5 posojit od 30.000 do 40.000 gld., 3 posojili od 40.000 do 50.000 gld., 2 posojila od 50.000 do 60.000 gld., 1 posojilo za 70.000 gld., 9 posojila od 30.000 do 90.000 gld. To je dokaz, da hranilnica posebno male posestnike podpira, kolikor jej je po pravilih mogoče. — (Knjige družbe sv. Mohora) bodo še ta mesec v natisu dovršene, potem prične se takoj razpošiljatev, in sicer letos po tej vrsti: najprej jih dobijo razne škofije, potem tržaška, ljubljanska in krška škofija, na zadnje goriška nadškofija. — Iz družbinega koledarja povzamemo to-le: Vsi družniki štejejo letos po raznih škofijah: 1. Goriška 2995: 2. Krška 2687; 3. Lavantinska 94G3; 4. Ljubljanska 9799; 5. Tržaško-Koperska 1283 ; 6. Sekovska 163; 7. Somboteljska 98; 8. Senjska 98; 9. Zagrebačka 150; 10. Porečka 39; 11. Videmska 21 ; Razne druge 19 udov. Vseh skupaj je £O.Sl.» udov, mej temi je 489 dosmrtnih. Atevilo družbenikov je letos za 479 višje kakor lani. — (Strašen vihar s točo) jo razsajal — kakor se nam piše — v soboto, 29. t. m. po polu dne po krajini kamniškega in brdskega sodnijskega okraja, mej Kolov-cem, Brdom in Tehinjsko dolino. Povsodi je žito, ki po teh goratih krajih ravno zori, do čistega pobito, krompir, turšica in vse drugo pokončano. Iz Prevojske doline so bili videti gorati oboki na veliki Lašnji, Vranji peči in ob Velinku po viharju vsi pobeljeni in ko bi ne bili sredi pasjih dnij, mislili bi, da je bil pal sneg. In česar nij potolkla toča, poplavili in odnesli so hudourniki, ki so strašno narasli in velikausko škodo učinili. Pred Ko-lovškim gradom, lastnino gg. Staretov, odvzela je voda most, in na žagi vse hlode in rezanice. Nevljica, ki priteka iz tehinjske doline pri Kamniku v Bistrico, nesla je hišna orodja prašiče, brune in deske. (Tudi v Ljubljani je onidan pa stoprav ob osmi uri bila mala ploha, a brez viharja. Ur.) Razne vesti. * (Bogat berač.) Piše se iz Kremsa 29. p. m.: V teku pretečenega tedna jo prišel nek berač, G. Kugelgruber v tukajšnjo bolnico in prosil, da bi ga vzeli. Nadalje je tudi prosil, da bi se mu dovolilo imeti svoje stvari pri sebi v postelji; ta želja se mu nij izpolnila, dragi gospod, verjemite! In ne bodete zamerili če mati, zanimajoča se za svojega otroka prihodnjo srečo, želi natančneje spoznati snubca." Svitan jej postrežno, pa brez vsakoršnih okoliščin razkrije svoje dejansko stališče, le na kratko priteknoč, kolicega poboljšeka se na skoraj po pravici nadeja. Berta na videz zadovoljna, Svitanu še jedenkrat zagotovi, kako visoko ga čisla, pa da ona ne nahaja ničesar, kar bi jej prizadevalo premisleke glede njegove prošnje in želje, zlasti še v svesti si prevelike Olgine udanosti in ljubezni do njega. „Vendar", naglasi „odločilna beseda v takej važnej reči gre očetu." Svitan rad pritrdi na to, na kar gospa Berta meni; naj bode on tako dober, da dovoli, da najprej ona sama svojim možem spregovori o njegovem snubenji, „ker" tako opravičuje to tako svojo namero „ker moj soprog ima zlasti v zadevah Olgine prihodnjosti nekatere posebne samovlastnosti, ki zahtevajo poprejšnjega predgovora mojega. Svitan je tem bolj zadovoljen tudi s tem, ker mu preprijazna mati zagotovi, da naj si v svesti bode kar najudanejega sočutja nje- nega, pa kar najprej se nadeja jasnejega in pač tudi ustreženega poročila v tej stvari. Potem se v dobrem upanji spodobno priporoči obema in otide. Berta je imela sklep glede snubečega gospoda Svitana užo storjen še govoreča ž njim. Popolnem odpovedati mu, misli sama pri sebi, to bi ne veljalo; ali dokler Česelj hoče in po • prijemlje, mora Olgi jemati se vsakošno upanje na onega. Ravno hoče uže v tem smislu krotko vpeljevaje izraziti se proti hčeri, ko jo zadrži nov obisek. Potrka namreč in vstopi postarana ženska osoba, s katero je Berta uže pred dalj časom kakor po naključji seznanila in nekaj spoprijaznila se. „Prosim odpuščenja, milostiva gospa!" začne brž „pa jaz menim, da vam, milostiva, in vašej hčeriki je le na dobro, če pridem, da sporočim nekaj silno važuega." „Gotovo, celo mi ustrežete; hvaležna vam bodem", osrečuje jo Berta, sluteč uže, kaj ima ženica. „Da, da, pa ne zamerite milostiva — samo še jedno vprašanje: ali je ta mladi gospod, ta, ki je ravno otšel in ki sem ga uže nekaterokrat opazila v druščini z gospo- dičino Olgo — meni se zdi — ali je njen ljubitelj ?" „l)a prav resno jo Jjubi; zdaj-le je snubil jo pri meni." „No, potlej pa moram povedati! Vaš gospod soprog vem, da nij Slovencem prijatelj." „0 sovraži jih, kakor kugo, — meni je ta ali ta jednak!" „ Tedaj bi gospod soprog gotovo branil se snubca, ki je na glasu, da je narodnjak,'* „Gotovo, nič gotovejega ne!" „In ta, ki je ravno otšel, ta je kar naj-zagrizeneji Slovenec, pravi „ultra," kakor pravijo. Naj bo čitalnica, sokolov večer, ali slovenska glediška predstava: povsod, kjer koli se ongavi kaj slovenskega, tam je on zraven. Celo po taborih stikuje. Gori na vižmarskem je bil, da bil — pod njegovim dežnikom sem stala! Saj pravim, kjer je kaj, prvi je on, da vpije tisto živio! zato je pa vsakemu znan, kakšen Slovenec je; in zato, menim jaz, da bi menila." „Da, po tem takem naše mož nikedar ne bo: toliko poznam svojega!" (.Daljo pri h.) ker je bilo vse kar je imel, nesnažno in vsled tega on tudi nij hotel ostati v bolniei. Črez nekaj d nij je zopet prišel in pustil shraniti tudi svoje reči. Njegovej domovin-•kej občini se je naznanil prihod beračev in vsled tega je izvedela tudi njegova sestra, katera je prej mislila, da je uže mrtev. Poiz-vcdela je pak tudi, da je hranilnica Ober-hollahrunn poslala precejšnjo svoto denarja ubožnej hiši v Langenlois, s pristavkom, da je to premoženje necega G. Kugelgruberja, katerega ne morejo nikjer več najti. Sestra je šla takoj v bolnico, a brat berač ničesar nij hotel povedati, še le po dolgem nadlegovanji posrečilo se je oskrbniku bolnice izvedeti od njega, da ima v svojih cunjah hranil-nične knjižice, katere se na 4000 gl. glose. nitit ml mi ni>l linijr : (jlosp. F, Si. v K.unnji. Ker -/»ostalih listov nemamo, traje Vaša naročnina do .'tO. avgusta 1^7*5. Umrli v Uiililjtiiil od &8, d«> 81. julija : Marija (Vrar 7.'l I., v bolniei, vsled starosti. — Anton Urelek, 59 1., V bolntet) vsletl vnetire. — Matiju iSenranu, kondukterju, »lete mrtvo rojeno. — Jera Orožnik, ">() 1., v bolniei, vsled atroplenie v mož-janih. — Marija Korote 2 I., dote stražnika, za je-tiko. — Marija ISabič, «»4 L, v bolniei, vsled slabosti. — Josip Mandelj, 25 L, v bolniei, za j etiko. — Franjo Osredkar, M I., v bolniei, vsled trelmsnjega vnetja. Dunajska borza 1. avgusta. (Tmvirno telegraf i% sale kitovili Jeter, \ iz Borgena nti Norvegskem; l rumeno 1 steklenica 60 kr.; l neprenii.čjivo brez okusa in duba 1 stekle- ; niča 80 kr.; [ se železnim jodirom 1 steklenica 1 gold. Da se ponarejevanju izogno vtisneno \ bode moje ime na vsakej steklenici. j (;3-i8; Gabriel Piccoli, lekar, »a ttiitiajslrj cetsti v IJahfjanf. ——C4 »'•»ji-« a. 81 julija : «tnu n Kreutler iz Trsta. — Vacano u Dunaja. — gr. Gotzen iz Trsta. Lusich iz 1'nlja. _Pri iflentu MgM|anai Borglii iz Italije._ Naznanilo. Usnjam bo s tein čestitomu p. n. občinstvu naznaniti, da sem k O IV I) I T O R I J O gospe Adele Kaprečeve pravr.el, ter se najtoplejše priporočam. — Vsa naročila za poroke, I»o]4mIih«-. bule in Motii*c£Je oskrbe in pripravijo se najfinejši, najcenejši in točno. Za mnogobrojno obiskovanje prosi z odličnim spoštovanjem Rudolf Kirbiš, konditor, (239—1) prej Kaprec v zvezdnej aleji. 1 I I I I I I I I I I I I 1 I I I I I I Henrik Lanz v Hlaiiulieimu In Regreiisliurgu. Največja zaloga na Nemškem, kder se izdelujejo mlatilnice z vlačilom, in ročne mlatil-nice, in stroji za klajo rezati. Vsa razprodaja koncem lota 1875 znaša 50.000 strojev. 24 častnih diplom, 18 zlatih, 41 srebrnih, 14 bronastih svetinj za ,,izvrstno izdelovanje." Vedna zaloga je pri gospodu Pavel Skalcftu v Ljubljani in Gustav llartlm v Celovcu. Ilustrirani ceniki pošiljajo se na zahtevanje zastonj in frankirani. (233—2) 1111111111 li 1111111111 Z okusnimi pismenkami in olepsavanji, kakor tudi z dobrimi ročnimi in brzotiskalnimi ter druzimi stroji in pripomočki popolnem oskrbljena "v 3Lj3"va."bl33irii, v Kolmanovej hiši v zvezdi, priporoča se čestitemu p. n. občinstvu za izvršenje vseh v stroko tiskarstva spadajočih del, ter bode jej blagovoljno izročena dela po najnižjih cenah hitro in okusno izdelovala, posebno pa: Letna i>oi-o«'-il:i, koledarje, računske p o r o 4 11 a račune, fakturi', cirkulare, menjice, vstopnice, vahilne liste , ■rirftikt ali |>nrte liste, železocestne vozne liste, s firmo in železniškim kolekom, loniiulare /.a t: kr. urade, advokate in notarje, M, M, •X Literarne knjige, časopise, "torošuure, kataloge, glnvr mi, i> i m m o n i i»ii|»ii jedilne liste, cenike, diplome, izkaznice, oliiskotnlni' »li tizithrte, poštne vazrne liste, koverte s firmo, oznanila za prilepljonjc na ogle, ihl. Ud, Jzdatelj in urednik Josip Jurčič. Lastnina in tisk .Narodne tiskarne".