m TEMA Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, Siran KO dr. Ivan Šprajc ASTRONOMIJA V MEZOAMERIKI Astronomija je ena najstarejših znanosti v zgodovini človeštva (Waerden 1974: 1; White 1959: 266s, 356s, 363s). Nebeški red, kise zdi nespremenljiv, dovršen in preprosto lep, je vzbudil človekovo pozornost že v daljni preteklosti. Nebesna telesa se nenehno gibljejo, toda njihove poti in hitrosti so večinoma konstantne in predvidljive. Človek je najbrž Že zdavnaj opazil, da se raznovrstne spremembe, kijih je mogoče opaziti na nebu, ponavljajo v enakem ritmu kot ciklične spremembe v naravnem okolju, le da je periodičnost nebesnih dogodkov veliko bolj eksaktna in stabilna: klimatski pojavi, povezani z letnimi časi, lahko prehitevajo ali zamujajo, ciklične spremembe na nebu pa nikoli ne spreminjajo svojega urnika. To spoznanje je človeku omogočilo, da se je znašel v času in prostoru, napovedoval spremembe v naravnem okolju in si ustvaril koherentno sliko o svetu, ki ga je obkrožal: v svoji zavesti si je namesto »kaosa« oblikoval »kozmos« (cf. Krupp 198.1: Iss, 157ss. 315: Broda l9B2a: 101). Nič čudnega, da seje grška beseda zuoždh začela uporabljati kot sinonim za vesolje, čeprav je bil njen izvirni pomen samo »red«: prav nebesni prostor pomeni red par excellence: lahko bi rekli, da je nebo v človekovem umu postalo prototip reda. Pomen astronomije, izpričan v vseh starih civilizacijah, in njeno starost je mogoče nedvomno pripisati praktičnim funkcijam opazovanja neba. Strani neba, določene s smermi vzhajanja in zahajanja Sonca, Meseca in drugih nebesnih teles, pa tudi s položajem nebesnega pola - točke, okrog katere navidezno kroži nebesna sfera -, so osnovne reference za orientacijo v prostoru.* Po drugi strani pa konstantno gibanje nebesnih teles, letno gihanjc Sonca. Lunine mene in vidnost posameznih zvezd in ozvezdij v določenih trenutkih noči in letnih časih omogočajo orientacijo v času. Spomnimo se, da pomembne časovne enote, ki jih uporabljamo že od nekdaj - kot so dan. mesec in leto -. temeljijo na cikličnem gibanju nebesnih teles. Woolard in Clemence menita {1966: 326), da je problem merjenja časa imanentno astronomski. Opazovanje nebesnih teles, ki omogoča merjenje časa in torej napovedovanje z letnimi časi pogojenih sprememb v naravi, je postalo nujno z nastankom poljedelstva, saj zahteva ta način preživljanja ustrezno razporeditev in načrtovanje del v letnem ciklu: družba, ki je imela boljše astronome, je lahko tudi učinkoviteje gospodarila. Razumljivo je torej, daje imela astronomija velik pomen v zgodnjih civilizacijah, saj je pripomogla k legitimaciji oblasti vladajočega sloja: predšpanske civilizacije Mezoamerike- niso bile v tem pogledu nikakršna izjema (cf. Reyman 1975: Brada ¡982a: 104s; 1986: 95s). Astronomska opazovanja so pripeljala po eni strani do vrste pravilnih dognanj, po drugi sirani pa je postal nebesni red, ki se je zdel nespremenljiv in dovršen, v zavesti ljudi superioren, boljši od zemeljskega in človeškega reda: takšna gledanja so postala osnova najraznovrstnejših mitov, ki razlagajo vesoljni red, in verovanj, po katerih nebesni pojavi vplivajo na dogodke na Zemlji. Obe vrsti idej - pravilne in napačne - sta v določeni družbeni skupini med seboj tesno povezani in artikulirani v sorazmerno skladno celoto, ki oblikuje strukturiran pogled na svet (špan.: cosmovisioir, angl.: world-view. Broda I982a: 81; 1992: 38$). Znanje, ki bi ga danes označili kot eksaktno ali znanstveno, je bilo v Mezoameriki, tako kot v drugih arhaičnih civilizacijah, povsem prepleteno z religijo, ritualom in mitologijo. Ce mg proučevanje predšpanske astronomije pripomore h globalnemu razumevanju mezoameriških družb, mora upoštevati vse kulturne manifestacije, ki tako ali drugače odsevajo opazovanje neba, in jih skušati pojasniti v luči naravnega okolja in konkretnega kulturnega okvira. Ta holistični pristop je prevzela arheoastronomija. arheološka ali antropološka subdisciplina, katere zanimanje se osredotoča na kulturno transformacijo astronomskih dejstev. Upoštevajoč posebnosti naravnega okolja. gospodarsko osnovo, družbenopolitično strukturo in zgodovinsko po' preučevane družbe, skuša arheoastronomija odgovoriti na različna vprašanja: kakšna je bila družbena vloga astronomskega znanja, zakaj so določeni astronomski pojavi dobili prevladujoč pomen, katere so bile observacionalne osnove konceptov, ki jih najdemo v mitih, ikonografiji, atributih božanstev itd.? 2 Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000. stran 81 TEMA m. ww m Koledarsko-asirnnomska shema na dveh straneh Madridskega kodeksa (slika 1) reševanjem tovrstnih problemov sodeluje arheoastro-nomija v skupnih prizadevanjih antropoloških in zgodovinskih ved in pripomore k splošnemu razumevanju nekdanjih družb (Šprajc 1991: 3ss).' Mezoameriška arheoastronomija ima na voljo raznovrstne vire. Kodeksi, monumentalni napisi, freske, reliefi in drugi arheološki predmeti ponujajo epigrafsko in ikonografsko gradivo. Dodatne zelo koristne podatke je mogoče najti v kolonialnih dokumentih. Ostanki predšpanske kulturne dediščine so še vedno ohranjeni med današnjimi indijanskimi skupnostmi, zato je tudi etnološko gradivo v veliko pomoč. Čeprav je pri njegovi uporabi v interpretacijah, ki zadevajo predšpansko obdobje, potrebna seveda metodološka previdnost, tako kot pri katerikoli drugi aplikaciji etnografskih analogij v arheologiji {cf. Šprajc 1982). Zelo pomembne podatke o predšpanski astronomiji najdemo tudi v razporeditvi arheoloških ostankov v prostoru: doslej so bile posebne pozornosti deležne predvsem orientacije v arhitekturi.1 Kratka zgodovina raziskav Zgodnje spoznanje o pomembnosti koledarja in astronomije v predšpanskih kulturah je spodbudilo številne raziskave, ki obravnavajo to tematiko in temeljijo predvsem na pisanih virih iz prvih desetletij kolonialne dobe. Med avtorji, ki so pisali v času od 16. do 19, stoletja in ki jih je mogoče označiti kot predhodnike študija mezoameriške astronomije, izstopajo Carlos Sigüenza y Góngora, Lorenzo Bolurmi. Antonio León y Gama. Alexander von Humboldt. Alfredo Chavero in Francisco del Paso y Troncoso (González 1991; Broda 1986: 73s). Čeprav je razlikovale med »predhodniki« in začetniki »resnega« preučevanja predšpanske astronomije neogibno nekoliko arbitrarno, ni dvoma, da je nemški bibliotekar Ernst W. Forstemami. ko je konec 19. stoletja postavil osnove dešifrirarja pisave Majev, s tem odprl tudi novo etapo v študiju mezoameriške astronomije. Opirajoč se na podatke v znamenitem delu Relación de las cosas de Yucatán, ki ga je v 16, stoletju napisal yucatánski škof Diego de Latida, leta 1864 pa objavil Charles Etienne Brasseur de Bourbourg, je Forstemann med svojim dolgoletnim in skrbnim preučevanjem Dresdenskega kodeksa (enega izincd štirih ohranjenih majevskih rokopisov) pravilno interpretiral različne glile, predvsem koledarske, ugotovil zaporedje branja besedil, razložil osnovno vsebino tabel in almanahov v kodeksu in pojasnil poglavitne značilnosti številskega sistema in koledarja 1 liiraz »orientirali se* zgovorno razodeva pomen astronomskih smeri: danes ga uporabljamo v zelo različnih pomenih, toda njegov Primarni pomen je očitno le »določili smer proli vzhodu«. 2 Pojem »Mczoamerika» označuje kulturno definirano geografsko območje. ki ustreza osrednjL-mu in južnemu dciu današnje Mehike ¡rt severnemu delu Centralna Amerike, kjer so od 2. tisočletja pr. n. ko so nastale prve raz si oje nc družbe, do prihoda Spancev v ■¡ačetku 16. stoletju živela državno organizirana ljudstva, ki jih je kljub razlikam družila vrstil skupnih kulturnih prvin, 3 Nekatera splošna dela o zgodovini ter teoretskih in metodoloških Osnovah arheoastranomije so: Avent I9RI: 1989h; Broda 1986: 1992; lwaniszewski I994b. Arheoastronomijo lahko opredelimo kol antropološko disciplino. Še antropologijo pojmujemo v skladu z ameriško tradicijo, torej kol širok aglomerat ved, ki vključujejo tudi arheologijo. S študijem astronomskih konceptov v sodobnih družbah se ukvarja e'fioaslr/:momiia: /veza med to disciplino m arheoastronomijo je analogna razmerju med arheologijo in etnologijo (cf. Šprajc 1982). Strogo razmejevanje posameznih ved je seveda problematično in celo neproduktivno, zato sc v zadnjem času govori tudi o kulturni ¿stronamiji (ali astronomiji v kulturi) in antropologiji astronomije: predmet preučevanja so vse človeške družbe, bodisi da so izpričane na osnovi arheoloških, etnoloških bodisi zgodovinskih podatkov, zanimivi pa so vsi kulturni pojavi, ki so tako ali drugače povezani z opazovanjem neba: samo lak pristop lahko namreč pripomore k razumevanju funkcioniranja določene družbe kol celote, razvoja posameznih kultur in evolucije kulture na splošno. Prav v icm se kulturna astronomija (skupaj z arheoastronomijo in ctnoasironomijo) tudi bistveno razlikuje od zgodovine astronomije, ki večinoma temelji na pisanih virih in je praviloma osredotočena na razvoj eksaktnib astronomskih znanj, nc da bi jo posebej zanima! naravni in družbeni kontekst, ki je pogojeval njihov razvoj, in razne »stranpoti-, ki pa za antropološke oziroma družbenozgodovinske vede seveda niso nič manj zanimive, saj še posebej osvetljujejo družbo, v kateri so nastale (cf. Šprajc 199!; 3s; Ruggles - Saunders 199.1; lwaniszewski 1994b). 4 Specifične tehnike in metode, ki sc uporabljajo v urhcoastromimiji, ter definicije in razlage različnih astronomskih pojavov, izruzuv in konceptov, ki so omenjeni v tem članku, so predstavljene na primer v: Aveni 1981; 199la: (il-!5_t; Šprajc 1991; Ruggles 1999. Več o sferni astronomiji, katere osnove je treba poznati pri a rhco astronomske m delu. pa je mogoče najti na primer v: Woolard Cleinence. 1966. IfD. TEMA Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000. stran 74 Majev. Forstemann je tudi prvi spoznal, da sečna izmed tabel v Presdenskem kodeksu nanaša na obdobja vidnosti in nevidnosti planeta Venere {Aveni 1991 a; 154s; Thompson 1972)/ Po Förstemannu je razvoj v razvozlavanju hieroglifov omogočil vse bolj poglobljene raziskave o koledarju in astronomiji Majev. Bolje rečeno, astronomija Majev je postala inherentni predmet preučevanja pisave, saj prizadevanja epigrafikov več desetletij skorajda niso prodrla dlje od razumevanja koledarskih in astronomskih glifov. Obilica tovrstnih podatkov, tako v kodeksih kot v monumentalnih napisih, je vzbudila posebno zanimanje za majevsko astronomijo, številne študije s to tematiko pa so nekako določile tok preučevanja mezoameriške astronomije na splošno. Ker je bila ta etapa raziskav - katerih protagonisti so bili Charles P. Bowditch, Sylvanus G. Morley, Herbert J. Spinden. Eduard Seier. Hermann Beyer, Walter Lehmann, John E. Teeple in J. Eric S. Thompson - tako lesno povezana ali celo pogojena z dosežki in pristopi majevske epigrafike (cf. Aveni 1991 a: 154ss: Coe 1992). je jasno, da je paradigmatska sprememba, do katere je v tej disciplini prišlo v petdesetih in šestdesetih letih, vplivala tudi na študij predšpanske astronomije v Mezoameriki. Potem ko je v dolgem obdobju, ki se začenja s Förstemannom in konča s Thompsonom, prevladovalo mnenje, da je pisava Mtyev v osnovi logografska in da se besedila nanašajo le na teme. povezane s kronologijo, koledarjem in astronomijo, so se pojavile v petdesetih letih in v začetku naslednjega desetletja razprave, ki označujejo začetek drastične, čeprav ne skokovite preusmeritve v majevski epigrafiki: Jurij V. Knorozov je objavil svoja prva dela o fonetičnih principih v pisavi Majev, Heinrich Berlin in Tatiana Proskouriakoff pa sta predstavila prve dokaze o zgodovinski vsebini napisov. Hiter napredek v dešifriranju je v naslednjih letih nakazal nove perspektive: postalo je jasno, da osrednja tema napisov niso kronološki registri, temveč dinastične in politične zadeve. Koledar in astronomija nista bila več osnovni predmet zanimanja epigrafikov. vendar novejše študije razkrivajo vse več povezav med zgodovinskimi dogodki, ki so predmet besedil, in nebesnimi pojavi. Raziskovanje astronomskih elementov v napisih zalo ni izgubilo veljave, ravno nasprotno: napredek v razvozlavanju pisave omogoča vse bolj zanesljive interpretacije, povezane s kulturnim okvirom in torej pomembne za globalno razumevanje majevske družbe (Aveni -Hotaling 1994: S21s). Drugi dejavnik, ki jc pripomogel k slabljenju vezi med študijem astronomije na eni strani ter epigrafiko - in interpretacijo pisanih virov na splošno - na drugi je bil nastanek arheoasirononiije, ki se je kot nova antropološka disciplina začela oblikovati pred kakimi tremi desetletji kot posledica raziskav orientacij na rnegalilskih najdiščih Zahodne Evrope, predvsem pa kot rezultat burnih razprav o astronomskem pomenu Stonehengea (Aveni 1991 a: 14). Na mezoameriškem območju so se sistematične meritve arhitektonskih orientacij začele v sedemdesetih letih, čeprav so bila redka dela o možnem astronomskem pomenu orientacij posameznih templjev objavljena že prej (Broda 1986: 77). Te študije in teoretske osnove arheoastronomije so v zadnjih desetletjih zelo razširile področje raziskav in poznavanje predšpanske astronomije v Mezoameriki. Med številnimi raziskovalci, ki so se posvetili mezoameriški astronomiji v novejšem času. izstopajo Anthony F. Aveni, Horst Härtung. Floyd G. Lounsbury, David H. Kelley. John S, Justeson. Franz Tichy. Johanna Broda. Victoria R. Bricker. Harvey M. Bricker, Michael P. Closs, John B, Carlson in Ulrich Köhler,' Astronomija v kodeksih, monumentalnih napisih in virih iz časa po španski osvojitvi Astronomske osnove koledarja Kot vsi natančni koledarji ima tudi mezoameriški astronomske osnove.7 Ta je najbolj očitna pri koledarskem letu. ki je bilo v rabi po vsej Mezoameriki vse od predklasičnega obdobja' in kije imelo 365 dni. saj je to najnatančnejši približek (v celih dnevih) siderskemu {365,25636d> ali tropskemu letu {365,24219d). Formalno leto s 365 dnevi je bilo torej carici Stran iz centraIflOtttelliškega Kodeksu Telleriano-Remensis (pori letnico je prikazan zasenčen simbol Sonca in nebo z zvezdami; španski komentatorje pripisal: -Tega leta Trinajst trstika in 1531 jc bil Sončev mrk.«: gotovo gre za mrk. ki jc bii viden 18. marca 1531; ena od zvezd, obdana z vofutami dima. bržkone predstavlja Halleyev komet, ki se je pojavil tistega leta: komet se je namreč v azteškem jeziku (náhuatl) imenoval cillalin popnea, kar pomeni fkadeča se zvezda«), (slika 2) Glasnik S.H.Ii. 40/1.2 2000. Siran 83 TEMA a* . •}•♦ • i " - .rta*!- ■-/■-■ ; S t- ultes in astrbnomskih preračunavanjih (t/ Siarkievvicz 1995). Meznameriški koledarski sistem je vključeval še druge eikle. ki pa nimajo nobene očitne zveze 2 astronomskimi, mnogi so nastali preprosto kot posledica komenzurabilnosti krajših ciklov. Takšna je bila na primer 52-letna koledarska perioda, danes običajno imenovana koledarski krog; v intervalih po 52 let so se namreč ponavljale enake kombinacije datumov 260-dnevnega in 365-dnevnega cikla (52 x 365d = 73 x 260d = 18.9SOd), Sonce Dve strani Venerine tabele v Dresdenskem k™ieksu(slika .t) lahko uvedeno na osnovi opazovanja zvezd - na primer njihovih ponavljajočih se heliakalnih vzhodov* - ali pa letnih ciklov navideznega gibanja Sonca. Verjetno so bila opazovanja Sonca pomembnejša, saj so omogočala določitev trajanja leta veliko lažje. Koledarsko leto je bilo sestavljeno iz IS »mesecev« po 20 dni, tem pa je sledilo 5 dodatnih dni, ki so veljali za "nesrečne«. Obdobja po 20 dni se zdijo arbitrarna, vendar ni nemogoče, da pomenijo modifikacijo starejšega lunarnega štetja, v katerem je bilo tropsko leto sestavljeno iz 12 ali 13 sinodskih mesecev po 29,5 dneva (Caso 1967: 79ss: Gibbs 1980: -19: Lounsbury 1978: 765: Stewart 1984; Šprajc 1996a: 119). Izvor drugega panmezoameriškega koledarskega cikla, kije prav tako nastal v predklasičnem obdobju in imel 260 dni. je manj jasen. Španski pater Toriblo de B ena ven te o Motolinia. ki je prišel v Mehiko kmalu po osvojitvi, povezuje nastanek tega cikla z obdobji vidnosti Venere kot Danice ali Večernice (okoli 263 dni v mezoameriških širinah), sodobni raziskovalci pa opozarjajo, da je dokaj natančno komenzurabilen s cikli mrkov (po (73,31 d) in s sinodsko dobo Marsa (779,94d). Izražena je bila tudi domneva, daje ta ciklus nastal nekje vzdolž 15. severnega vzporednika (torej na Jugu Mezoamerike), na tej geografski širini namreč dva 'etna prehoda Sonca čez zenit delita leto v intervala po '05 in 260 dni. Druge hipoteze povezujejo nastanek 260-dnevnega koledarja z neastronomskimi obdobji (cf. Aveni I991a: !70ss; Broda 1993: 262ss). Čeprav se raziskovalci ne strinjajo glede izvora tega cikla, je treba Poudariti, da je imel izreden pomen v vseh koledarskih Sonce je najsvetlejše nebesno telo. zato ni presenetljivo, da je imelo tako kot v drugih kulturah tudi v Mezoameriki poseben pomen (Galindo 1994: 60ss). Ljudje so gotovo že v daljni preteklosti opazovali f7-r, 7 navidezno gibanje Sonca in njegovo letno "v premikanje vzdolž vzhodnega in zahodnega horizonta, med skrajnimi točkami, kjer vzhaja in zahaja ob zimskem J in poletnem solsticiju. Nekatere koledarske ® simbole je mogoče razumeli kol shematične upodobitve smeri proti solsticijskim točkam na obzornici: te so pomenile namreč mezoameriške »vogale sveta« in določale štiri glavne nebesne smeri (cf. Girard 1962: 19, 40. 45s: Köhler 1982: 1995: R5ss; Lipp 1983: 106s: Villa Rojas 1985: 230ss: Sosa 1991: 195). Zdi se, da so solsticijskc smeri kol pomembne prostorske reference pri merjenju časa prikazane tudi na prvi strani osrednjemehiškega 5 Svoje prvo poročilo o Dresdenskem kodeksu je Forstemann objavil leta 188® 6 Druga imena je mogoče najti v bibliografskih citatih v nadaljevanju tega članka, kjer je povzeto sedanje stanje poznavanja astronomije v Mezoameriki. Razumljivo jc. da zaradi prostorskih omejitev m mogoče predstaviti vseli idej, ki so bile doslej predstavljene, zato tudi citirana bibliografija ni izčrpna, temveč reprezentativna. Poleg dveh sintetičnih prikazov mezoameriške arlteou si tono nuje (Aveni 1991 a: Galindo 1994: 23-200) obravnavajo to tematiko članki v različnih zbornikih [na primer: Aveni 1982: I9S8; 1989a; I992a; Aveni - Brotherston 1981: Aveni - Urton 1982: Williamson 1981: Broda et al. 1991; Mores 1995). Tudi reviji Archaeoastrpnomy, Supplement to Journal for the History nf Astronomy in A rctiaeoaslro/io/m" The Journal of llie Center for Arclweoa\tn»ioim pogosto objavljata prispevke o posameznih vprašanjih mezoameriške arheoastronomijc. 7 Značilnosti mezoameriškega koledarja in njegovih različic so dobro znane in predstavljene v različnih delili (na primer: Caso ¡967: Aveni 1991a: 154ss: Satterthwaite 1965: Kol Icy 1976: 21ss: Lounsbury 1978: Thompson 1950: 66-156). Podrobnosti tega kompleksnega koledarskega sistema na tem mestu ne bodo obravnavane, ker pomenijo posebno temo s problemi, ki nimajo vsi neposredne zveze z astronomijo. 8 Zgodovina Mezoamerike se deli na tri obdobja: predklasično (ok. 2000 pr n. it.-250 n. St.), klasično (ok, 250-9001 in post klasično (ok, 900-1519), 9 O heliakalnih pojavih glej na primer; Šprajc 1991: 20. ^»t • O • TEMA Kodeksa Fejervary-Mayer ter na dveh zaporednih straneh majevskega Madridskega kodeksa. Obe upodobitvi sta namreč koledarski shemi, očitno postavljeni v ravnino zemeljske površine, saj so označene strani neba (sever, jug, vzhod in zahod) pravilno razporejene v prostoru in razmejene z interkardinalnimi črtami, ki verjetno ustrezajo solsticijskim smerem (slika 1: gl. argumentacije v; Aveni 1991 a; 177s: Kohler 1995: 93s). V Mezoameriki je bil bržkone pomemben tudi pojav, imenovan sončev zenitni prehod. V tropskih širinah -torej v pasu med vzporednikoma, ki se imenujeta Rakov in Kozorogov povratnik in ki sla oddaljena približno 23.5° severno in južno od ekvatorja - gre Sonce dvakrat na leto ob krajevnem poldnevu skozi zenit, torej skozi točko, ki ima višino 90° nad vodoravno ravnino. Čeprav je treba priznali, da so primarni podatki o pomenu zcnitnega Sonca v Mezoameriki skopi, je vendar pomenljivo, da se precej današnjih indijanskih skupin zaveda leh pojavov. Najpomembnejši se zdi prvi letni prehod Sonca skozi zenit; čeprav je natančni datum dogodka odvisen od geografske širine, po vsej Mezoameriki oznanja začetek deževne dobe, saj se ujema s časom med koncem aprila in začetkom junija (Girard 1962: 77ss. !47s; Remington 1980* 107; Aveni 1991 a: 53ss; Tedlock I992).1" Kot je bilo že omenjeno, je bila astronomska osnova koledarskega leta najverjetneje tropsko leto, katerega trajanje je mogoče določiti z opazovanjem letnega gibanja Sonca. Treba pa je opozoriti, da je imelo formalno leto vselej le 365 dni; čeprav razprave v zvezi s tem vprašanjem ne ponehajo, je mogoče na osnovi prepričljivih podatkov vendarle sklepati. da Mezoameričani niso uporabljali nikakršnega regularnega mehanizma korektur, s katerimi bi ohranili stalno konkordanco med koledarskim (365d) in tropskim letom (365.24219d). kol lo omogoča na primer sistem interkalacij v julijanskem in gregorijanskem koledarju (cf. Prem 1983: I51s; 1991: 393; Kelley 1989: 67; Šprajc s. a:, za nasprotna mnenja gl. npr.; Castillo 1971; Tena 1987). Ker se letne spremembe v naravi ponavljajo v odvisnosti od tropskega leta. to seveda pomeni, da se določeni datum koledarskega leta ni ujemal z isto letno klimatsko spremembo skozi daljše obdobje. Če je začetek leta v določenem obdobju ustrezal na primer začetku deževne dobe, po nekaj desetletjih ni več označeval istega sezonskega pojava; če bi kmet še vedno sadil koruzo v začetku koledarskega leta, bi bil obsojen na propad: po preteku komaj 100 let. bi bila tako določena setev več kot 20 dni pred primernim trenutkom, ki ga določa začetek deževja. Jasno je torej, da mezoameriške družbe, katerih preživljanje je temeljilo na poljedelstvu, tega v letnem ciklu niso mogle regulirati zgolj z uradnim koledarjem in da torej nikoli ni izginila potreba po astronomskih opazovanjih. Primer mezoameriškega koledarja ni edinstven v Zgodovini: tudi koledarsko leto starih Egipčanov je imelo nespremenljivo le 365 dni (Wacrden 1974: 9s) in vemo, da je bil ključni trenutek v poljedelskem ciklu -začetek Nilovih poplav - določen na osnovi opazovanja heliakalnega vzhajanja zvezde Sirij, V Mezoameriki so Glasnik S.E.D. 40/1.2 2000. stran 84 bile gotovo v rabi primerljive tehnike. Še danes se v nekaterih domorodnih skupnostih ohrat\jajo fragmenti starega koledarskega sistema in tudi praksa reguliranja poljedelskih dejavnosti na temelju opazovanja določenih astronomskih pojavov {Remington 1980; Tedlock 1992; Girard 1962; Aveni I991a: 3l6ss). Nedvomno so Mezoameričani precej natančno poznali zamik, ki seje kopičil med formalnim in tropskim letom. Pred več desetletji je John Teeple {1930: 70ss) postavil domnevo, da so Maji registrirali »zaostanek« svojega koledarskega leta glede na tropsko s tako imenovanimi determinantnimi datumi, vendar je teorija doživela precej kritik (Aveni 1991a: 194ss). Zdi se. da so v nekaterih napisih in tabelah v kodeksih zavestno zapisani karakteristični datumi tropskega leta (solsticiji in ekvinokciji: V. R. Bricker - H. M. Brieker 1988; Justeson 1989: l!3$s). Prav tako se je pojavila teorija, da so Mezoameričani. zlasti Maji, vedeli, da je njihovo formalno leto zaostalo natanko 365 dni glede na tropsko v 1507 tropskih letih, in daje torej v tem času preteklo 1508 koledarskih let (Kellcy 1989; 68ss; Edmonson 1988; II Iss). To razmerje - če je bilo v resnici znano -je bilo idealno kompatibilno s koledarskim sistemom, saj 1508 let po 365 dni ustreza natančno 29 koledarskim krogom po 52 let, kar pomeni, da so se po preteku tega obdobja določeni datumi 260-dnevnega in 365-dnevnega cikla ponovno prekrili z istimi dnevi tropskega leta. Čeprav dokazi, da so Mezoameričani dejansko poznali omenjeno razmerje, niso prepričljivi, je naslednji podatek vsaj sugestiven: začetek tako imenovanega dolgega štetja Majev ustreza v proleptičnem (i, e. rekonstruiranem za preteklost) gregorijanskem koledarju 13. avgustu leta 3114 pr. n. št. Nemara gre za naključje, toda datum 13. avgust je imel nedvomno poseben pomen, saj je izpričan v velikem številu arhitektonskih orientacij tako imenovane družine 17° (v. infra: »Astronomske lastnosti arhitekture«); po drugi strani pa je mogoče, da je bil sistem dolgega štetja uveden v bližini 15. severnega vzporednika, kjer je 13. avgust dan drugega letnega prehoda Sonca skozi zenit, in da so uvajalci tega koledarskega štetja za začetni dan namenoma izbrali datum, ki je ustrezal temu sončevemu pojavu. Če je bilo tako, je moralo biti njihovo poznavanje dolžine tropskega leta izredno natančno: ker je bilo dolgo štetje uvedeno šele v zadnjih stoletjih pr. n. št. (najbrž vzdolž obale Mehiškega zaliva, med ljudstvi, ki so govorila jezike skupine mixe-zoque in ki so ustvarila tako imenovano olmeško kulturo), je moral biti začetni datum v daljni preteklosti določen retrospektivno na osnovi izračunavanja. Luna Luna je drugo najsvetlejše nebesno telo. Meseci, ki se uporabljajo v različnih koledarjih, običajno izhajajo iz lunarnih sinod sitih mesecev (obdobij med dvema istima zaporednima menama). Čeprav mezoameriški koledar nima nobene očitne zveze z Luninim gihanjem. je docela verjetno, da so bili 20-dnevni »meseci« uvedeni sorazmerno pozno zaradi zahtev koledarske mehanike, kot nadomestek predhodnih lunarnih mesecev (Caso Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000. stran 85 TEMA m. I9f>7: 79ss: Gibbs 1980: 49; LoutE5bury 1978: 765; Stewart 1984; Šprajc 1996a: 119). Veliko zanimanje Mezoameričanov za Luno je posledica njene vloge, ki jo je imela v religiji (rf, Thompson 1939; Galindo 1994; 76ss). Poleg tega je v kronološke podatke v majcvskih napisih cesto vključena »starost« Lune (število pretečenih dni v sinodskem mesecu), izražena sorazmerno zapleteno v lako imenovanih lunarnih serijah. Ker niso uporabljali decimalnih števil, so Maji pripisali lunarnim mesecem 29- ali 30-dnevno trajanje; da bi ohranili ujemanje 7 dejanskimi sinodskimi periodami LUne (povprečno 29,530588d) skozi daljša obdobja, so izmenjavali svoje mesece po 29 in 30 dni v skladu z različnimi formulami, s čimer so dosegli različne stopnje natančnosti, izpričane v podatkih o starosti Lune, izračunanih za daljno preteklost in prihodnost {Teeple 1930; 45ss; Sattcrthwaile 1965; 620ss; Lounsbury 1978: 767. 774ss; Aveni I99la; JR5ss; Justeson 1989; 85ss; o lunarnem štetju v osrednjemehiških kodeksih gl.: Caso 1967: 79ss). Kompleksno znanje, ki ga je imel svečeniški sloj v pred španskem obdobju, seje seveda izgubilo kmalu po prihodu Špancev in osvojitvi. Kljub temu pa današnje indijanske skupnosti, za katere ima Luna velik pomen, še vedno opazujejo njeno gibanje in različne faze, ki po njihovem verovanju določajo primeren čas za opravljanje različnih dejavnosti, predvsem poljedelstva. Ponekod poznajo tudi zvezo med različnimi položaji krajcev rastoče ali pojemajoče Lune (ti so odvisni od različnih naklonov ekliptike glede na horizont med letom) in z letnimi časi povezanimi podnebnimi spremembami (Remington 1980; Ills; Lipp 1983: 195; Köhler 1991a; Lupo 1991: 230ss; Tedlock 1992). Mrki V vseh starodavnih izročilih nastopajo Sončevi in Lunini mrki kot zlovešča znamenja, verjetno zato, ker so to sorazmerno redki in težko predvidljivi pojavi, ki na videz motijo kozmično harmonijo; takšna verovanja so seveda v skladu s splošnimi značilnostmi človekovega čutenja in vedenja: vse, kar je nepredvidljivo, je lahko nevarno (<;/.' White 1959: 228). V raznih kodeksih in zgodnjih kolonialnih zapisih najdemo registre mrkov, ki so bili vidni v desetletjih pred osvojitvijo Mehike in po njej, pa tudi podatke o verovanjih, ki so jih o teh pojavih imeli domorodci (slika 2: Caso 1967: 93ss; Lehmann 1968; Aveni 199la; 42; Fierro et al. 1991: 29ss: Galindo 1994: 70ss). Vemo. da so mrki vzbujali strah in da so zalo opravljali različne magične obrede, ki naj bi odvrnili negativne posledice. Poleg tega nekateri podatki pričajo tudi o tem. da so svečeniki - astronomi dosegli precej visoko raven znanja o periodičnosti mrkov. Lunarne serije v monumentalnih napisih Majev razodevajo poznavanje intervalov, v katerih se ponavljajo mrki; nekatere datume spremljajo glifi, ki se očitno nanašajo na mrke. vidne v navedenih dnevih (Lounsbury 1978: 774ss; Justeson 1989: 85ss, l"5). Najbolj eksplicitne podatke najdemo v majevskem rokopisu, znanem kot Dresdenski kodeks: več zaporednih strani sestavlja tako imenovano lunarno tabelo ali tabelo mrkov, sestavljeno iz vrste datumov, intervalov in spremnih podob. Kot kaže zaporedje datumov in intervalov, so ustvarjalci tabele vedeli, da pride do mrkov samo v določenih intervalih, ki jih je bilo mogoče ugotovili na osnovi registra datumov opaženih mrkov. Tako Sončevi kol Lunini mrki nastanejo, kadar sta Sonce in Luna sočasno v bližini enega ali obeh vozlov Lunine orbite (točk, v katerih Lunina orbita seka ravnino ekliptike). Sonce se v svojem navideznem gibanju vzdolž ekliptike premakne iz enega vozla v drugega v 173.31 dneva. Čeprav ti intervali, znani kot eklipsna polletja, ne razlikujejo natančnih datumov mrkov - ker so ti odvisni od drugih dodatnih dejavnikov -, določajo zaporedje obdobij mrkov, ki trajajo približno po mesec dni in v katerih lahko nastopi Sončev ali Lunin mrk ali oba. Ker tri eklipsna polletja ustrezajo skoraj natanko dvem obdobjem po 260 dni. je moral biti ta koledarski ciklus zelo uporaben pri napovedovanju mrkov: med datumi 260-dnevnega cikla so obstajale samo Iri »zone nevarnosti« ali zaporedja datumov, ki so označevala možna obdobja mrkov. Tabela mrkov v Dresdenskem kodeksu obsega obdobje 11.960 dni, ki je mnogokratnik intervala mrkov in ki poleg tega ustreza 405 lunacijam in 46 ciklom po 260 dni, v čemer lahko vidimo eno od številnih prizadevanj Majev, da bi dosegli komenzurabilnost različnih koledarskih in astronomskih ciklov. Vsi mrki, ki jih napoveduje tabela, niso bili vidni na ozemlju Majev: napovedovanje kraja na Zemlji in ločnega trenutka, v katerem bo viden kak mrk, je zapletena naloga, ki zahteva poznavanje mnogoterih astronomskih parametrov. Toda tabele, kakršna je v Dresdenskem kodeksu, so uporabljali pri predvidevanju približnih datumov, v katerih je obstajala »nevarnost« mrka. lako da so lahko duhovniki primemo ukrepali in pravočasno pripravili ter opravili obrede, ki naj bi odvrnili ali olajšali neugodne učinke mrka (Teeple 1930: 86ss: Thompson 1972: 71ss; Lounsbury 1978: 789ss; H. M. Uricker - V. R. Bricker 1983: Aveni I991a; 197ss: Justeson 1989: 81, 83ss; Martin 1993V 10 Deževno obdobje, od katerega je odvisen poljedelski ciklus, se v Mezoameriki začne maja ali junija in konča oktobra ali novembra. 11 Najverjetnejšo korelacijo majevskega in krščanskega koledarja so določili, z neznatnimi odmiki. J. T. Goodman, .1. Martine/ Hcrnandez in J. li. S. Thompson. Datum 13. avgust 3114 pr. n. Si. temelji na korclacijski konsianti (julijanskem številu dneva od začetka majevskega dolgega štetja) 584.285 (T ho m ps o nova originalna konstanta). O korelacijskem problemugl; Satterlhwaite 1965: Thompson 1950: 303ss: Kelley 1976: 30ss: 19S9; Aveni 1991 a: 232ss: Lounsburv 1983: Šprajc l'»6b: 70s, op. 3. 12 Čeprav vse kaže. (ta so majevski astronom« v marsičem prekašali svoje sodobnike v sosednjih deželah, so podobno znanje glede regularnosti, s katero nastopajo mrki. morda imela tudi druga mezoameriška ljudstva: tudi nekatere strani v Kodeksu Borgjg, ki izhaja iz osrednje Mehike, so bile interpretirane kol tabela /a napovedovanje mrkov (Siarkieuiez 1995: 149). Etnografske podatke o pomenu mrkov je mogoče najli tudi v: Rcmingion 1980: 110: Lupo 1991: 229ss. ^»t • O • TEMA Glasnik S.E.D. 40/1.2 2000. stran 86 Strukuira C iti s Le lu dveh glifhv na poznoklasičnem najdišču Xochicalco v osrednji Mehiki: pogled proti vzhodu H Planeti Pianeti, ki so vidni s prostim očesom, so na videz podobni zvezdam stalnicam, vendar vzbujajo pozornost, ker se premikajo po zvezdnem ozadju; nekateri, kot so Venera, Mars in Jupiter, so znani tudi po svoji svetlosti. Za Mezoameričane je bil najpomembnejši planet Venera, katere sij prekašata samo Sonce in Luna. O njenem pomenu in z njo povezanih verovanjih govore kolonialni zapisi iz desetletij po osvojitvi, pa tudi monumentaini napisi, kodeksi, ikonografsko gradivo in mnogoteri miti. ki so del mezoameriške tradicije (Galindo 1994: 80ss; Šprajc I996b). Venera je notranji planet,11 zato jo je mogoče videti samo na vzhodnem nebu kot danico ali na zahodnem kot večernico, največ nekaj ur pred vzhodom ali po sončnem zahodu. Konec prejšnjega stoletja jc Ernst Forstemann nekaj zaporednih strani Dresdenskega kodeksa identificiral kot Venerino tabelo (slika 3). Datumi in intervali, ki jo sestavljajo, kažejo, da so Maji prisojali sinodski dobi Venere - obdobju med dvema istima zaporednima položajema planeta glede na Sonce in Zemljo - 584 dni in da tabela obsega v celoti 37.960 dni ali 104 leta, pri čemer je šlo gotovo zopet za vprašanje komenzurabi 1 nosti: to je namreč najmanjši skupni mnogokratnik Venerine »kanonične« sinodske dobe in 260-dnevnega cikla (37.960d - 65 * 584d 146 x 260d = 104 " 365d). Čeprav se zaradi razlike med natančno srednjo dolžino sinodske dobe (583.92d) in kanonično vrednostjo (584d) nakopiči napaka 5,2 dneva v 104 letih, kolikor jih obsega tabela, uvodni podalki na prvi strani kažejo, daje bilo mogoče tabeio »reciklirati« z uporabo korekturnih mehanizmov. Intervali, ki sestavljajo vsako sinodsko dobo tabele in se nanašajo na obdobja vidnosti ter nevidnosti planeta, so nekoliko aberantni - natančen je samo 8-dnevni interval, ki ustreza povprečnemu razponu nevidnosti okrog spodnje konjunkcije verjetno zato. ker so sestavljale! tabele želeli doseči komenzurabilnost z intervali mrkov (Thompson 1972: 62ss; Lounsbury 1978: 776ss; 1983: Avcni 1991a: 209ss: 1992b; Justeson 1989: 9lss: Šprajc 1996b: 50ss). Ohranjeni fragmenti Kodeksa Groiier. najkasneje odkritega majevskega rokopisa (pred nekaj desetletji), so prav deli Venerine tabele, ki ima sicer drugačno obliko, a temelji na enakih principih in parametrih kol Venerina tabela Dresdenskega kodeksa (Coe 1973: !50ss. tabela 3; Carlson !983).'J V dosiej znanih Venerinih tabelah so običajne podobe božanstev, ki streljajo na različne žrtve, zato spominjajo na pripovedi iz osrednje Mehike o nesrečah, ki naj bi jih prinašala Venera, ko se pojavi prvič po nevidnosti ob spodnjikonjunkciji(Thompson 1972: 67ss: Aveni !99la: 211s). Vendar heliakalni vzhodi Danice niso bili edini pomembni pojavi. Preučevanje monumentaini h napisov Majev jc pripeljalo do sklepa, da večina datumov, ki jih spremlja glif »zvezda* (ta se običajno nanaša na Venero) ali kak semantično soroden simbol, ustreza posameznim karakterističnim pozicijam planeta, med katerimi prevladujejo prva pojavljanja večernice: dogodki, povezani s temi datumi, so praviloma bitke, zajetje pomembnih ujetnikov in prevzemi oblasti. Posamezni trenutki sinodske dobe Venere so bili torej posebej ugodni za določena dejanja (Lounsburv 1982: Justeson 1989: I05ss; Aveni 1991b; Closs 1992: 1994: Aveni -Hotaling 1994: Šprajc 1996b: 150ss). Očitno je. daje imela Venera izredno pomembno vlogo v simbolizmu in ritualih, povezanih z vojno in žrtvovanjem (Carlson 1991). Vendar Venera nikakor ni imela le negativnega pomena. Zavzemala je pomembno mesto v verovanjih o dežju in koruzi. Odkritje, da Venerine največje in najmanjše deklinacije. opazne kot skrajne točke njenega gibanja vzdolž vzhodnega in zahodnega horizonta, ohranjajo konstantno zvezo z letnimi časi in da se ekstremi večernice ujemajo z začetkom in koncem deževne dobe Glasnik S.H.Ii. 40/1.2 2000. Siran 87 TEMA V Xoehicalcu vzide Sonce ob zimskem solsticiju vzdolž linije, ki povezuje štelo dveh glifov z jugozahodnim vogalom strukture C (¡ j. slika 4): almeadja oii slele proti severozahodnemu vogalu stavbe ustreza Sončevemu vzhodu ob poletnem solsticiju. orientacija strukture C (in tudi nasproti ležeče strukture D) pa zaznamuje Sončeve zahode ob dnevih četrtin letu (2J. marec in JO. september) (slika 5) v Mezoatncriki. je navedlo na mišljenje, da so bili ti pojavi poglavitni observaciónalni motiv predstav, ki so povezovale Venero z dežjem in koruzo in v katerih je imela večerna manifestacija planeta prevladujočo vlogo (Closs el al. 1984; Šprajc !996a). O pomenu drugih planetov v mezoameriški astronomiji in pogledu na svet je malo znanega. Statistične analize datumov v majevskih napisih, k: jih spremljajo z Venero ali drugimi planeti povezani glifi, kažejo, da so bili najbolj relevantni fenomeni za določevanje časa, ko je kazalo začeli določene dejavnosti, karakteristične pozicije Venere, najdemo pa tudi precejšnje število datumov, ki so jih očitno narekovale stacionarne točke in retrogradna obdobja zunanjih planetov tet planetarne konjunkcije (Fox - Justeson 1978: Justeson 1989: 98ss; Lounsbury 1989; Avcni - Hotaling 1994: Galindo 1994: 86ss). Nekaj zaporednih strani Dresdenskega kodeksa je bilo in ter pretiranih kot Marsova tabela (V. R. Bricker -H. M. Bricker 1986: Aven i !991a: 221ss: Justeson 1989: 9Kss: nasprotne argumente navaja Love 1995). poskusi povezovanja vsebine kodeksov z drugimi planeti pa doslej niso bili prepričljivi. Zvezde in ozvezdja Čeprav različna ljudstva vidijo v razporeditvi zvezd različne pomene, so nekateri asterizmi vzbudili pozornost marsikje po svetu, na primer 1'lejade ali Orionov pas.11 Tako kot druga nebesna telesa so se tudi Po 2vczdah orientirali v prostoru in času te pa so dobile svoje mesto v mitih in verovanjih, dodatke o različnih azteških ozvezdjih najdemo v delih, ki sta jih v 16, stoletju napisala Fernando Alvarado fezozómoc in Bernardino de Sahagun (Aveni !991a: 43ss; Galindo 1994: 90s). Z drugih območij so '"formacije bolj skope, toda na osnovi prežitkov v različnih indijanskih skupnostih je mogoče sodili, da so bile poglavitne ideje o zvezdah in ozvezdjih skupne različnim predšpanskim ljudstvom Mezoamerike: nekatere azteške konstelacije je bilo mogoče identificirati prav na osnovi komparativnega preučevanja etnografskega gradiva (c/. Remington 1980: I !4ss: Köhler 1991h; Lupo 1991: 221ss; Tedlock 1992: 29s). Eden najpomembnejših asterizmov so bile Plejade. Kol meni Sahagun, so obrede Novega ognja ob koncu vsakega 52-letnega koledarskega cikla opravljali takral. ko so Plejade kulminiralc opolnoči (lorej približno novembra), nekaterim današnjim indijanskim skupinam pa beliakalni zahod te zvezdne kopice oznanja začetek deževne dobe (Broda 1982b; Aveni 1991a: 43ss; Köhler 1991b: 255; Galindo 1994: 92s). Kolonialni slovarji s polotoka Yucatana omenjajo imena treh asterizmov, med katerimi najdemo tudi Plejade (Justeson 1989: 116). Nekateri podatki o zvezdah izvirajo iz drugih predelov območja Majev {Galindo 1994: 99ss). Za nekaj zaporednih strani Madridskega kodeksa je bilo izraženo mnenje, da gre za nekakšen zvezdni koledar, ki predstavlja različne letne pozicije 13 Notranja planeta - Merkur in Venera - sta Soncu bliže kot Zemlja: drugače povedano, po losi eliptičnih orbit, po katerih se gibljelu, sta manjši od polosi Zemljine orbite, polost orbit drugih (zunanjih) planetov pa so večje. 14 Kot trdi Seler (1960-1961. vol. I: 6LS-667). tudi kodeksi skupine Borgia. ki izhajajo iz centralne Mehike, vsebujejo Venerine laheie. primerljive s listo v Dresdenskem kodeksu lako po funkcioniranju kol po spremni ikonografiji. 15 Beseda ozvezdje (ali koimelacija) pomeni kulturno določen koncept, ki se nanaša na figuro, prepoznano v skupini zvezd, ali -v moderni astronomiji - na konvencionalno razmejen seklor nebesne sfere, znotraj katerega je eponimna figura; izraz asteri:em ima manj natančen pomen in se uporablja za označevanje katerekoli skupine zvezd, ki so si na videz blizu (na primer. Plejade in llijade sta aslerizma v konstelaciji Bika: c/. Šprajc 1991: 6). IfD. TEMA Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000. stran 74 določenih skupin zvezd - skupaj s Plejadatni - v zvezi s karakterističnimi položaji Sonca, kakršni so solsticiji, ekvinokciji in zenitni prehodi (Milbrath 1981). Freidel. Schele in Parker (1993) omenjajo vrsto zvezd in asterizmov, ki so v skladu z njihovo interpretacijo ikonografskih, epigramih in etnografskih podatkov imeli izstopajočo vlogo v majevski kozmologiji in simbolizmu, predvsem pa v obredih, ki so reproducirali mite o slvarjenju." Za preučevanje majevskih ozvezdij ima poseben pomen tudi ena izmed tabel v Pariškem kodeksu: z značilno upodobljenih pasov ali trakov, ki predstavljajo nebesni svod, visijo v dveh vrstah figure, med katerimi prevladujejo živalske, spremljajo pa jih datumi, intervali in hieroglifska besedila. Več teh figur je bilo identificiranih tudi na kartušah, ki sestavljajo reliefno upodobljen nebesni pas na fasadi stavbe Las Monjas na najdišču Chichen itza. Upoštevajoč razporeditev figur v obeli primerih in števila, ki jih spremljajo v Pariškem kodeksu, je mogoče domnevati, da gre za upodobitve majevskega zodiaka, torej konstelacij vzdolž ekiiptike, skozi katere se navidezno gibljejo Sonce. Luna in planeti. Hipotezo podpirajo iri figure iz iste serije, ki skupaj s zvezdnimi simboli nastopajo na eni izmed stenskih slikarij v Bonampaku in ki so bile nedavno interpretirane kol upodobitve asterizmov, vendar ni enotnega mnenja glede tega, katerim skupinam zvezd naj bi posamezne figure ustrezale in kako je funkcionirala tabela v Pariškem kodeksu (Kelley 1976: 45ss; Justeson 1989: llftss; Lounsbury 1982: I66s: Aveni 1991 a: 226ss; H. M. Bricker - V. R. Bricker 1992: 1996: Love 1994: 93ss)." Drugi nebesni pojavi Večina nebesnih pojavov daje občutek dovršenega reda in stabilnosti, nekateri pa so manj regularni ali popolnoma nepredvidljivi, zato veljajo za zlovešča znamenja (Šprajc 1991: 4ls). Takšni so na primer pojavi kometov, ki se uvrščajo med najveličastnejše nebeške pojave (Aveni I99la: 114). V različnih kodeksih in drugih dokumentih iz časa prihoda Špancev najdemo omembe kometov, ki so bili vidni pred osvojitvijo Mehike in v desetletjih po njej (slika 2; Kohler 1989: 289ss; Galindo 1994: !07ss). V napisih Majev se nekateri datumi pojavljajo skupaj S hieroglifskimi sekvencami, ki se mogoče nanašajo na pojave kometov (Justeson 1989: 104: Galindo 1994: llls). Nekateri viri omenjajo utrinke, meteorski dež in padce bolidov. Določeni obredi, verovanja in ikonografske ter koledarske podrobnosti v nekaterih kodeksih morda odsevajo opazovanje teh pojavov, predvsem meteorskih rojev, ki nastopajo v konstantnih intervalih (Kohler 1989: 294ss: Galindo 1994: Il3ss; nekaj etnografskih podatkov o pomenu kometov in utrinkov je mogoče najti v: Lupo 1991: 221:Tedlock 1992: 28s). Občasno je mogoče videti nenaden pojav zelo svetle zvezde, ki je včasih vidna celo podnevi; gre za supernove, katerih izredni sij običajno traja nekaj dni. Eden izmed datumov, zapisanih v majevskih napisih, se nemara nanaša prav na pojav supernove (Justeson 1989: 104. 115s; Aveni I991a: U4s). Nekateri kolonialni kronisti omenjajo čudno svetlobo trikotne oblike, ki jo je bilo videti ponoči približno deset let pred prihodom Špancev in je vzbujala velik strah: verjetno je šlo za pojav, imenovan zodiakalna svetloba (Kohler 1989: 292s). Astronomske lastnosti arhitekture Španski duhovnik Toribio de Benavente o Motolinia piše v svojem delu Memoriales, daje bil glavni tempelj (Templo Mayor) v azteški prestolnici Tenochtitlan orientiran glede na Sonce, na neki karti Tenochtitlana iz 16. stoletja pa je upodobljen Sončev obraz med obema gornjima svetiščema te piramidalne tempeljske stavbe (Aveni 199]a: 279s, si. 81). Čeprav v nobenem drugem dokumentarnem viru ne najdemo podatkov, ki bi govorili o astronomskem orientiranju svetišč, danes vemo. da je bila takšna praksa v Mezoameriki prej pravilo kol izjema. Treba je omeniti razloge, zaradi katerih so izsledki preučevanja orientacij predstavljeni posebej v lem poglavju. Ker so pri razvozlavanju astronomskega pomena orientacij potrebne posebne tehnike in interpretativne metode, se te raziskave nekoliko razlikujejo od tisiih. ki temeljijo na virih drugačne vrste. Po drugi strani pa je kljub doslej opravljenim študijam treba reči, da so še vedno sorazmerno redke razlage, ki jih imamo lahko za nesporne: v nekaterih primerih različne hipoteze povezujejo eno samo orientacijo z različnimi nebesnimi pojavi, zato bi jih bilo težko vključiti v katero od prejšnjih poglavij. Kljub nasprotujočim si mnenjem o pomenu posameznih arhitektonskih orientacij, je mogoče priti na osnovi doslej opravljenih raziskav vendarle do nekaj zanesljivih splošnih sklepov: l, Ceremonialne in upravne stavbe so bile povečini orientirane na osnovi astronomskih načel. Številne orientacije, izmerjene na arheoloških najdiščih v različnih regijah Mezoamerike. so jasno grupirane, torej posebno pogoste znotraj določenih azimutnih razponov. Pojavljanje enakih skupin na različnih najdiščih je mogoče razložiti le z uporabo astronomskih referenc: če bi bile orientacije nenamerne ali pa pogojene z elementi lokalne geomorfologije. z obrambnimi ali drugačnimi motivi, bi bile na različnih najdiščih različne, zato bi bila distribucija njihovih azimutov naključna (Aveni 1991a: 266s, si. 74a, b; Aveni - Hartung !986: 7ss. 56, si. 2).,s Čeprav je mogoče, da so Mezoameričani uporabljali kompasu podobne priprave in da so nekatere stavbe orientirali proti magnetnemu severu (Carlson 1975: Fahmcl 1993), te razlage ni mogoče posplošiti za vse znane orientacije: če bi bil magnetni sever prevladujoča orientacijska referenca, bi bile vse sodobne orientacije v določenem predelu podobne, variirale pa bi skozi čas. ker se lokalna magnelna deklinacija (kot med smerema proti astronomskemu iti magnetnemu severu) postopoma spreminja (Aveni 199!a: I39s; si. 46). Toda dejstva so drugačna: čeprav v vzorcih orientacij najdemo nekatere regionalno in časovno pogojene Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 89 TEMA S.CJX- Od .10. aprila do 13. avgusta prodrejo sončni žarki okoli poldneva v tako imenovano Sončevo jamo v Xochicalcu; datuma. ki ju registrirajo tudi arhitektonske orientacije na različnih najdiščih, delila leto na obdobji po 260 in 105 dni (slika 6) variacije, so se nekatere orientacijske skupine ohranjale skozi dolga stoletja in na obsežnih območjih; po drugi strani pa sočasne orientacije, celo na enem samem najdišču, često pripadajo različnim skupinam. 2. Orientacije se praviloma nanašajo na astronomske pojave, vidne na horizontu, torej na vzhajališča in zahajališča nebesnih teles. Če bi bili relevantni položaji nad horizontom, bi bili registrirani z občutno nagnjenimi linijami, na primer s stopniščem templja ali kakšno drugo vizualno linijo, recimo od oltarja do vrha tempeljske stavbe. Toda če primerjamo razporeditev arhitektonskih kompleksov na različnih najdiščih, opazimo, da so nakloni takšnih linij zelo različni, zalo bi bili tudi azimuti smeri, povezanih z istim nebesnim telesom, zelo raznoliki: drugače povedano, če bi bile orientacije (v vodoravni ravnini) odvisne od takšnih alineacij, ne bi bile koncentrirane znotraj ozko omejenih azimutnih razponov.'" 3. Ker imajo arhitektonski objekti običajno približno pravokotne tlorise (ali sestavljene iz pravokotnih elementov), je mogoče njihove orientacije opisati z azimuti linij scver-jug ali vzhod-zahod, ki ustrezajo enemu ali drugemu paru vzporednih stranic pravokotnika. Torej orientacija stavbe pravokotnega tlorisa vsebuje štiri smeri, ki so potencialno astronomsko signifi-kanlne. Za linije vzhod-zahod opažamo, da so njihovi azimuti večinoma znotraj kota letnega gibanja Sonca po horizontu, kar pomeni, da se orientacije bržkone nanašajo pretežno na Sončeva vzhajališča in zahajališča na določene datume tropskega leta (cf. Aveni - Hartung 1986; 59$).» Zato ni verjetno, da bi bile običajne orientacije proti zvezdam ali drugim nebesnim telesom. Čeprav dopustimo možnost, da so orientacije stelarne - pri čemer smo primorani postulirati, da so imele skoraj vse relevantne zvezde azimute vzhajali šč in zahajal išč znotraj kota Sončevega gibanja ali v pravokotnih smereh proti severu in jugu tako ne moremo razložili nespremenljivosti nekaterih grup orientacij skozi dolga stoletja: ker se zaradi precesije vzhajal ni ali zahajalni azimuti zvezd skozi čas postopoma spreminjajo, bi morali v orientacijah, povezanih z določeno zvezdo, opazili konsistentne, časovno odvisne variacije. Seveda ni nemogoče, da so bile nekatere stavbe orientirane proti posameznim zvezdam ali drugim nebesnim telesom; povzeta dejstva samo kažejo, da takšna praksa ni mogla biti pogosta. 4. Arhitektonske orientacije so večinoma zamaknjene 16 Kaže opozoriti, daje bila navedena knjiga (Kreidel rt al. 199.1), čeprav vsebuje obilico pomembnega gradiva, predmet ostrih kritik, ki zadevajo interpretacije astronomskih podatkov in tudi različne vidike splošne antropološke teorije in metodologije {Aveni 1996; Tedlock ei al. 1995). 17 Severni (198!) v svoji podrobni študiji povzema, da se zadevna tabela v Pariškem kodeksa nanaša na izračunavanje precesije ekvinokcijev, Closs (198,1) pa lo interpretacijo zavrača. 18 Sistematične raziskave v nekaterih mehiških regijah so Pokazale, da so tudi orientacije kolonialnih cerkva grupirane lako kot orientacije predšpanskih templjev (Tichy 1991; 68ss). To je razumljivo, če upoštevamo, da so bile v zgodnjem kolonialnem obdobju cerkve običajno postavljene na predšpanskih kultnih mestih: ker so bile pogosto sezidane na ostankih porušenih slarih icmpijev, so ohranile uidi njihovo orientacijo. 19 Treba je poudariti, da la sklep pomeni le. da smeri proti nebesnim telesom visoko nad obzorjem niso določevale orientacij stavb v vodoravni ravnini, tli pa mogoče izključiti možnosti, da so takšne pozicije diktirale obliko in položaj določenih stavbnih elementov, na primer naklon stopnišč; ena sama stavba, čeprav orientirana proti določenem astronomskemu pojavu na horizontu, je lahko vključevala šc druge astronomske atineacije (cf. Potice de Leon 1991). 20 V mezoamcnškili širinah so sotsticijske točke (ekslremi Sončevega letnega gibanja po horizontu) okoli 25; severno in južno od pravega vzhoda in zahoda (natančni azimuti so odvisni od konkretne geografske širine in višine lokalnega horizonta). IfD. TEMA Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000. stran 74 južno od vzhoda ali, drugače gledano, severno od zahoda (torej v smeri urnih kazalcev od glavnih smeri neba). Če sprejmemo, da so večinoma solarne, je takšne orientacije mogoče povezati s Sončevimi vzhajališči jeseni in pozimi in z zahajališči spomladi in poleti, vendar je težko ugotoviti, ali je bila določena orientacija funkcionalna proti vzhodu ali zahodu ali pa v obeli smereh. Omenjeni odklon mezoameriških orientacij gre najbrž pripisati posebnostim simbolizma, povezanega s Stranmi neba (Šprajc 5. a.). Številne študije skušajo pojasniti pomen posameznih orientacij. Na različnih lokalitetah so bile najdene alineacije. ki ustrezajo sončnim vzhodom in zahodom ob solsticijih in ekvinokcijih (sliki 4 in 5; Broda 1982a; 1986; 94; Aveni I991a: 257ss: Tichy 1991: 44ss: Morante 1993)," vendar najpogosteje zaznamujejo druge datume tropskega leta, katerih pomen je teže pojasniti. Tako imenovana orientacijska družina 17 stopinj (gre za veliko število orientacij, katerih azimuti so odklonjeni približno 17$ južno od vzhoda), morda najbolj razširjena in dolgotrajna v Mezoameriki, se prvič izraziteje pojavi v Teotihuacanu. klasičnodobnem mestu v osrednji Mehiki, kjer obvladuje celotno urbano traso. Teoiihuacanska orientacija naj bi se nanašala na vzhajulišče Sirija in zahajal išče Plejad. druge hipoteze pa jo povezujejo s Soncem in s tem z določenimi dalumi. ki naj bi bili pomembni v poljedelskem ciklu in v različnih preračunavanjih, povezanih s koledarskim sistemom (Aveni I99la; 252ss: Galindo 1994: !23ss).J1 Med hipotezami o pomenu orientacij v mezoameriški arhitekturi prevladujejo prav tiste, ki skušajo najti takšno ali drugačno zvezo s formalnim koledarjem. Na primer, orientacije družine 17° zaznamujejo Sončev zahod na dneve okrog 13. avgusta, zato naj bi ovekovečale datum začetka dolgega štetja Majev (Malmstrom 1981). Prav tako je bilo argumentirano, da so orientacije registrirale datume v intervalih, ki so pomenljivi v mezoameriškem koledarskem sistemu (cf. Aveni 1991 a: 263ss. 272ss; Galindo 1994: 129ss; Peeler 1989; Aveni - Hartung 1986: 54ss: Broda 1993: 26!ss; Šprajc 1995). Najbolj zapletene modele tega tipa je izdelal Tichy (1991), ki poleg lega meni, da orientacije odsevajo geometrični sistem, osnovan na kotnih merskih enotah. Opaženo je bilo, da so številni predšpanski templji usmerjeni proti izstopajočim hribom na lokalnem horizontu (Malmstrom 1978: IIOss; Ponce de Leon 1982; Tichy 1991: !59ss; Šprajc .i. a). Ce so te orientacije obenem astronomske, kar je v luči prej povzetih splošnih argumentov več kot verjetno, pomeni, da so morala biti mesta za gradnjo ceremoniainih stavb skrbno izbrana, tako da so bile prominentne točke horizonta lahko naravni markerji liortzontskih koledarjev (Ponce de Leon 1982: plan 1; Aveni ei al. 1988; Tichy 1991: 159ss; Broda 1993: 258ss; lwaniszewski I994a; Galindo 1994; 129ss; Morante 1993; 1996). Nedavna sistematična raziskava, ki temelji na analizi alineacij na vrsti arheoloških najdišč v osrednji Mehiki in ki z metodološkega vidika upošteva nekatera prej neznana dejstva in okoliščine, je pokazala, da je najpogosteje registrirane datume mogoče razložiti kot ključne trenutke ritualnega poljedelskega cikla in da so datumi, ki jih na posamezni lokaliteti registrirajo arhitektonske orientacije in izraziti gorski vrhovi na lokalnem horizontu, pretežno razporejeni v intervalih, ki so mnogokratniki 13- in 20-dnevnih obdobij, torej osnovnih period mezoameriškega koledarskega sistema. Ti izsledki podpirajo teorijo, da so bila mesta za gradnjo pomembnih religioznih objektov izbrana na osnovi astronomskih meril. Kaže, da so orientacije v arhitekturi in prominentne točke lokalnega horizonta omogočale uporabo observacionalnega koledarja, ki je bil potreben za napovedovanje pomembnih sprememb v naravi in učinkovito načrtovanje ustreznih poljedelskih dejavnosti: spomnimo se. da uradni koledar ni bil primeren za te namene, ker ni ohranjal stalne korelacije s tropskim letom (Šprajc s. a.). Nekatere izmed sorazmerno redkih orientacij, ki so zunaj kota letnega gibanja Sonca po horizontu, je mogoče povezati z ekstremi Venerinega gibanja (Aveni 1991 a: 292ss; 199!b). Dokazano je bilo. da so vidni ekstremi Venere kot danice in večernice asimetrični in da orientacije proti Veneri najverjetneje ustrezajo skrajnim točkam gibanja večernice vzdolž zahodnega horizonta (Šprajc 1993; 1996a: 23ss, 72ss: 1996b: 32ss. 170SS:, je bilo v službi teh ambicij tudi izpopolnjevanje astronomskega znanja, saj je pripomoglo k natančnejšemu določanju primernega časa za ceremonije. Poleg tega so zanesljive napovedi nebesnih dogodkov nedvomno vzbujale občudovanje množic, pravilne astrološke prerokbe pa so pripomogle k legitimaciji oblasti in upravičevale privilegije vladarjev, obenem pa tudi njihovih najbližjih sodelavcev in služabnikov, ki so se posvečali verskim zadevam, astronomiji in koledarju. Razvoj astronomskega znanja in s tem povezanih idej ter dejavnosti je bil pogojen ? geografsko lokacijo, ekološkimi okoliščinami ter ekonomskim in družbenopolitičnim razvojem predšpanskih dru/.b, V različnih geografskih širinah vzbujajo pozornost različni nebesni pojavi, zato mezoameriška astronomija nedvomno odseva posebnosti, ki so značilne za nebo in gibanje nebesnih teles v tropskih širinah ((;/.' Aveni 1991 a: 66ss). Poleg tega pa je pomen, ki ga določena družba pripisuje ponavljajočim se astronomskim pojavom, odvisen od zveze med temi pojavi in 21 Praviloma orientacije ne registrirajo natančnih ekvinokdjev, temveč tako imenovane dneve četrtin leta (2.1. marec in 21. september: Šprajc s. a). 22 Mnenje, popularno pred desetletji, da se te orientacije nanašajo na zahode Sonca v dnevih njegovih zenitnih prehodov, je zmotno {cf. Tichy 1991: 64ss). Najnovejša študija o astronomiji v Teotihuacanu: Morante I99fv S.CJX- I ^B IfD. i TEMA Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000. stran 74 sezonskimi spremembami v naravi, zlasti pa od pomembnosti opaženih ujemanj v vsakdanjem življenju, upoštevajoč načine preživljanja, razpoložljivo tehnologijo in raven kulturnega razvoja na splošno. Drugače povedano, astronomski koncepti in njihove družbene funkcije odsevajo naravno in družbeno stvarnost njihovih tvorcev (r/. Aveni 1989b: Broda 1992: 38s: Šprajc 1996a: 127: 1996b: 24s, 69s). Mezoameriška arheoastronomija ima torej relevantno mesto v antropoloških vedah, saj s tem ko skuša pojasniti raznovrstne kulturne manifestacije, povezane z opazovanjem nebesnih teles, dopolnjuje globalno razumevanje funkcioniranja mczoanteriških družb in njihovih zgodovinskih poti, pa tudi splošnih procesov kulturne evolucije. Bibliografija ANDERSON, Ncal S. - Moisés MORALES - Alfonso MORALES 1981 A solar alignment of the Palace tower at Palenque. Archaeoastronomy: The Bulletin of ¡he GgUer for Archaeoastronomy 4, No. 3: 34-36. AVENI, Anthony f. mi Archaeoastronomy. V: M. B. Schiffer, nr.. Advances in arefiaeúiógfcál method and theory, vol. 4. New York: Academic Press: 1-77. 1982 nr.. Arehueoustrottómy in the New World. Cambridge: Cambridge University Press. 1988 ur.. New directions in American archaeoastronomy. BAR International Scries 454, Oxford. 1989a ur„ World archaeoastronomy. Cambridge: Cambridge University Press 1989b Introduction: whither archaeoastronomy'.' V: A, F. Aven i. tir., World ariliaeoastrunomy, Cambridge: Cambridge University Press: 3-12. 1991a Observadores del cielo en el Mexico antiguo. México: Fondo de Cultura Económica (prev.: J. Fcrrciro: orig.: Skywatchers of ancient Mexico. Austin: Universíiy of Texas Press. 1980). 199lb The real Vcnus-Kukulcan in the Maya inscriptions and alignments, V; V. M. Fields, ur.. Sixth Patent/lie Round Table, /ftVft, Norman: University of Oklahoma Press: 309-321. 1992a ur.. The sky in Mayan literature. New York-Oxford: Oxford University Press, 1992b The Moon and the Venus Table: an example of com m en sura l i on in the Maya calendar. V: A. F. Aveni, ur„ The sky in Mayan literature. New York-Oxford: Oxford University Press: 87-101. 1996 (recenzija) Maya cosmos: Three thousand years on the shaman s path, David Frcidcl, Linda Scheie, and Joy Parker, American Anthropologist 98 (I): 197s. AVENI, Anthony F- Gordon BROTHERSTON 1983 nr.. Calendars In Mesoamcrica and Peru: Native American computations of time. BAR International Scries 174. Oxford. AVENI, A. F,- E. F. CALNEK.-H. HARTUNG 1988 Myih. environment, and the orientation of the Templo Mayor of Tenochtiilan. American Antiquity 53 (2): 287-309, AVFNI, Anthony F.- Horst HARTUNG 1981 The observation of the Sun at the lime of passage through the zenith in Mesoamcrica. Archaeoastronomy No, 3 (Journal for the History of Astronomy, supplement to vol. 12): S51-S70. 1986 Maya city planning and the calendar. Transactions of the American Philosophical Society, vol. 76, part 7. Philadelphia, AVENI. Anthony P.- Lorren D. HOTA1.1 NG 1994 Monumental inscriptions and the observational basis of Mayan planetary astrooomy. Archaeoastronomy No. 19 (Journalfor the History of Astronomy, supplement tu vol, 25): S21-S54. AVF.Nl, Anthony F,- Gary URTON 1982 ur, Ethnoastronomy and archaeoastronomy in the American tropics. Annals of the New York Academy of Sciences, vol. 385, New York. BRICKER. Harvey M.- Victoria R, BR1CK.ER 1983 Classic Maya prediction or solar eclipses. Current Anthropology 24 (1): 1-23. 1992 Zodiacal references in the Maya codices. V: A. F Aveni, ur.. The sky in Muyan literature. New York-Oxford: Oxford University Press: 148-183. 1996 Astronomical references in the Throne Inscription of the Palace of the Governor at Uxmal. Cambridge Archaeological Journal 6 (2): 191-229. BRICKER. Victoria R.- Harvey M. BRICKER 1986 The Mars Table in the Dresden Codcx.V: E. Wyllys Andrews V, ur.. Research and reflections in archaeology and history: Essays in honour of Doris Stone. Middle American Research Institute Pub!. 57. New Orleans: Tulane University: 51-80, 1988 The seasonal table in the Dresden Codex and related almanacs. Archaeoastronomy No. 12 (Journal for the History of Astronomy, supplement to vol. 19): SI-S62, BRODA, Johanna 1982a Astronomy, cosmovisión. and ideology in prc-Hispanic Mesoamcrica, V: A, F. Aveui-G. Urlon.ur, Ethnoastronomy and archaeoastronomy in the American tropics. Annals of the New York Academy of Sciences, vol. 385, New York: SI — 110. 1982b La fiesta azteca del Fuego Nuevo y el culto de las Pléyades. V: F. Tichy. ur.. Space and time in the cosmovision of Mesoamerica, Laleinamerika Sludien 10, Müneben: Universital Erlangen-Nürnberg-Wilhelm Fink Verlag: 129-157. 1986 Arqucoaslronomia y desarrollo de las ciencias en el México prehispáníco.V: M. A. Moreno Corral.ur.. Historia de la astronomía en México, México: Fondo de Cultura Económica (La Ciencia desde México 4): 65-102. 1992 interdisciplinaridad y categorías culturales en la arqucoaslronomia de Mesoamérica. Cuadernos de Arquitectura Mesoamericana no. 19: 23-44. 1993 Astronomical knowledge, calendrics, and sacred geography in ancient Mesoamerica.V: C. L. N. Ruggles - N. J. Saunders.ur.. Astronomies and cultures, Niwot: University Press of Colorado: 253-295, BRODA. Johanna-Stanislaw IWANISZEWSKI-Luerecia MAUPOMÉ 1991 ur.. Arqueoastronomia y etnoastmnomia en Mesoamcrica. Mexico: Universidad Nacional Autónoma de Mexico, Instituto de Investigaciones Históricas (Serie dé Historia de la Ciencia y la Tecnología 4). CARLSON. John R. 1975 Lodestone compass: Chinese or Olmec primacy.' Science 189 (4205): 753-760 1983 The Grolier Codex: a preliminary report on the content and authenticity oía thirleentti-century Maya Venus almanac. V: A. F. Aveni-G. Brotherston.ur., Calendars in Mesoamerica and Peru. Native American computations of time. BAR international Series 174. Oxford: 27-57. 1991 Venus-regulated warfare and ritual sacrifice in Mesoamerica: Teotihuacan and the Cucaxtla »■itar wars* connection. Cerner for Archaeoastronomy Technical Publication no. 7, College Park. MD. CASO. Alfonso 1967 Las calendarios prehispdnicos. Mexico; Universidad Nacional Autónoma de México, ¡nstitulo de Investigaciones Históricas (Serie de Cultura Náhuatl. Monografías 6). CASTILLO F.. Victor M. ¡971 El bisiesto náhuatl. Estudios de Cuitara Sáhuatl 9: 75-104. CLOSS. Michael P. 1983 Were the ancient Maya aware of the precession of the equinoxes? Archaeoastronomy. The Journal of the Center b>r Arcliaeoastroiiomy b. 165-171, 1992 Some parallels in the astronomical events recorded in ihe Maya codices and ioscriptions.V: A F. Aveni. ur.. The sky in Mayan literature. New York-Oxford: Oxford University Press: 133-147. 1994 A glyph for Venus as evening star.V: V. M. Fields, ur.. Seventh Palenque Round Table. 19X9. San Francisco: The Pre-Columbian An Research Institute: 229-236. CLOSS. Michael P.- Anthony F. AVENI - Bruce CROWLEY 1984 The Planet Venus and Temple 22 al Copan. Indiana 9: Glasnik S.E.D. 40/1,2 2000, stran 93 TEMA 221-247. COE, Michael D. 1973 The Maya scribe anil his world. New York: The Grolicr Club. 1992 Breaking the Maya coile. London: Thiimes & Hudson. EDMONSON. Munro S. 1988 The A'."..' tif the yean Middle American calendricat systems. Salt Lake City: University of Utah Press. LAHM FI. BEYER. Bernd 1993 El empleo de una brújula en el diseno de los espacios arquiteclonicos en Monte Allran. Oaxaca. México: 400 a. c. - 830 d. e. Revista Española de Antropología Americana 23: 29-40, FIERRO GOSSMAN, Julieta-Jesus O ALINDO TREJO-Danicl FLORES GUTIÉRREZ 1991 Eclipse total de Solen Mexico, 1991. Mexico: Universidad Nacional Autónoma de Mexico. FLORES GUTIÉRREZ. J, Daniel I99S nr.. Coloquio Cantos de A(esvamérica: Metodologías científicas en la búsqueda del conocimiento preitispánico. México: Universidad Nacional Autónoma de México. Instituto de Astronomía - Facultad de Ciencias. FOX, James A.- Jotin S. JUSTESON 1978 A Mayan planetary observation. Contributions of the University of California Archaeological Research Facility 36: 55-59. FREÍDEL, David • Linda SCHELF - Joy PARKER 1993 Maya cosmos: Three thousand years on the shaman's path. New York: William Morrow. GALINDO TREJO. Jesus 19y4 Arqueoastronomia en lo America antigua Ménico: Consejo Nacional de Ciencia y Tecnología - Equipo Sirias. GIBBS. Sharon L. 1980 La calendárica mesoamerieuna como evidencia de actividad aslronómica.V: A. F. Aveni.ur. Astronomía en la América antigua. México: Siglo XX! (trad.: L. F. Rodrigue* Jorge; orig.: Notfie American astronomy, Austin: University ofTexas Press. 1977: 43-61. Gl Ii ARD. Rafael 1962 Los mayas eternos. México: Antigua Librería Robredo. GONZÁLEZ TORRES. Yólotl 1991 Los precursores de los estudios sobre los astros en Mesoamérica.V: J. Broda - S. Iwaniszewski - L. Maupomé.ur.. Arqiteoastronomia y etnoastronomia en Mesoamérica, México. Universidad Nacional Autónoma de Mexico, Instituto de investigaciones Históricas (Serie de Historia de la Ciencia y la Tecnología 4: 13-23. IWANISZEWSK1. Stanislaw 1994a Archaeology and arcliaeoíistronomy of Mount TJaloc. Mexico: a reconsideration. I.aiin American Antiquity 5 (2): 153- 17ft. 1994b De la astroarqucologia u la astronomía cultural. Trabajos de Prehistoria 51 (2): 5-20. JUSTESON. John S. 1989 Ancient Maya ethnoaslrunomy: an overview of hieroglyphic sources.V: A. F. Aveni.ur.. Hiirid archaeoastronomy, Cambridge: Cambridge University Press:76-129. KELLEY, David H 1976 Deciphering the Maya script. Austin-London: University ofTexas Press. 1989 Mesoamcrican astronomy and the Maya calendar correlation problem. V: Memorias del Segundo Coloquio Internacional de Mayistas, vol I. México: Universidad Nacional Autónoma de Mexico. Centro de Estudios Mayas: 65-95. KÖHLER. Ulrich On the significance of the Aztcc day sign 'Olin-, V: F. Tichy. ur.. Space and time in the cosmavision of Mesoamerica, Lateinamerika Studien 10, München: Universität E ría rige n-N Arnberg-Wilhelm Fink Verlag: 111-127. 1989 Comets and falling stars in the perccpiion of Mesoamerican Indians. V: A. F Aven i, ur.. World archaeoastronomy, Cambridge: Cambridge University Press; 289-299. 1991a Conceptos acerca del ciclo lunar y su impacto en la vida diaria de indígenas mesoamericanos.V: J. Broda - S. Iwaniszcwski -L. Maupomé.ur.. Arqueoastronomia y etnoastronomla en Mesoamérica. México: Universidad Nacional Autónoma de México. Instituto de Investigaciones Hislóricas (Serie de Historia de la Ciencia y la Tecnología 4): 235-24S. 1991b Conocimientos astronómicos de indígenas contemporáneos y su contribución para identificar constelaciones azteeas.V: J. Broda-S. Iwaniszcwsti-L. Maupomé.ur, Arqueoastronomia y etnoastronomla en Mesoamérica, México: Universidad Nacional Autónoma de México, Instituto de Investigaciones Históricas (Serie de Historia de la Ciencia y la Tecnología 4): 249-265. 1995 Chonbilai ch'ulelal - alma vendida: Elementos fundamentales de la cosmología y religión mesoamericanas en una oración en mava-tzotzil. México: Universidad Nacional Autonoma de México. Instituto de investigaciones Antropológicas. KRUPP, E, C. 1983 Echoes of the ancient skies: The astronomy of lost civilizations. New York: Harper & Row, LEHMANN, Wiilier 1968 Eclipses solares, cometas y otros fenómenos en anales mexicanos. Traducciones Mesoamericanistas no. 2: 31-43. LIPP, Frank Joseph 1983 The Mije catendrlcal system: Concepts and behavior. Ann Arbor: University Microfilms International. LOUNSBURY. Floyd G. 1978 Maya numeralion. compulation. and calenrirical astronomy. V: C. Gillispie.ur.. Dictionary of scientific biography, vol. 15. suppl. 1, New York: Charles Scribner's Sons: 759-818. 1982 Astronomical knowledge and its uses at Bonampak. Mexico.V: A. F. Aveni.ur,, Archaeoastronomy in the New World, Cambridge: Cambridge University Press: 143-168. 1983 The base of the Venus fable of the Dresden Codex, and its significance for the calenilar-cor reta lion problem.V: A F. Aveni -Ci. Broihcrston.ur.. Calendars In Mesoamérica and Peru: Native American computations of time. BAR International Series 174, Oxford: 1-26. 1989 A Palenque king and the planet Jupiter.V: A. F. Aveui, ur.. World archaeoastronomy, Cambridge: Cambridge University Press: 246-259. LOVE, Bruce 1994 The Paris Codex: Handbook for a Muya priest. Austin: University ofTexas Press 1995 A Dresden Codex Mars Table? Latin American Antiquity 6(4): 350-361. LUPO, Alessandro 1991 La etnoastronomia de los bu aves de San Mateo de! Mar, Oaxaca. In: J. Brodu - S. lwanís/ewski - I. Maupome, ur.. Arqueoastronoinia i etnoastronomia en Mesoamérica. México: Universidad Nacional Autónoma de México, Instituto üe Investigaciones Hislóricas (Serie de Historia de la Ciencia y la Tecnología 4): 219-234, MALMSTROM. Vincent H 1978 A reconstruction of the chronology of Mesoamcrican ca lend rica I systems. Journal tor the History of Astronomy 9: 105- 116. 1981 Architecture, astronomy, and catendrics in pre-Columbian Mesoamerica. V: R. A. Williamson.ur, Archacoaxtronowy in the Americas, Los Altos: Ballena Press-College Park: The Center for Archaeoaslronomy: 249-261. MARTIN. Frederick 1993 A Dresden Codex eclipse sequence: projections for the years 1970-1992. Latin American Antiquity 4(1): 74 - 93. Ml LB RATH, Susan 1981 Astronomical imagery in the serpent sequence of the Madrid Codex,V: R A. Williamson, nr.. Archaeoastronomy in the Americas, I.os Altos: Ballena Press-College Park: The Center lor Archaeoastronomy: 263-284 MORANTE LÓPEZ, Ruben Bernardo 1993 Evidencias del conocimiento astronómico en Xochlcalco, Mondos, neobjavljena niagistrska naloga. México: Escuela Nacional de Antropología c Historia. 1996 Evidencias del conocimiento astronómico en Teotihttacún, neobjavljena doktorsku disertacija. Mexico: Universidad Nacional Autónoma de México. PEELLR. Damon E. 1989 Un posible origen solar pura el calendario ritual mesoamericano ríe 260 días. Notas Mesoamericanas no. 11: 292-303. PEELER. Damon E,- Marcus WINTER 1995 Building J al Monte Alban: a correction and reassessment of the astronomical hypothesis. Latin American Si.D. ^»t • O • TEMA Glasnik S.E.D. 40/1.2 2000. stran 94 Antiquity 6 (4): 362-3Ú9. PONCE DE LEÓN H.. Arturo I v S' Fechumiento arqueoastronomico en el altiplano de México. México: Departamento del Distrito Federal, Dirección General de Planificación, 199! Propiedades geomét rico-astronómica s en la arquitectura prchispánica. V; J, Broda - S, Iwaniszewski • L. Man pome, nr., Arqueoastronomia y etnoastnmomia en Mesóaméricaf Universidad Nacional Autónoma de México. Instituto de Investigaciones Históricas (Serie de Historia de la Ciencia y la Tecnología 4): 41:1-446. PREM, HannsJ. ¡983 Das Chronologic problem in der autochthonen tradition Zeiitralmexikos. Zeiishcrift JUrEihnofagie 108 < 1): 1.1.1- Nil. 199! Los calendarios prehispánieos y sus correlaciones: problemas históricos y técnicos. V: J Brodil S. Iwaniszewski I Maupomé.ur, Arqueoastronomia y etnoasironotnia en Mesóamérica, México: Universidad Nacional Autónoma de Mexico, Instituto de Investigaciones Históricas (Serie de Historia de ta Ciencia y la Tecnología 4): 389-411. REMINGTON. Judith A. 1980 Prácticas astronómicas contemporáneas entre los mayas. V: A. K Avení. ur„ Astronomía en tu A "te rica antigua, Mexico: Si^lo XXI (trad : L. F. Rodriguez Jorge: o rig.: Native American astronomy. Austin: University ofTcxas Press. 1977): I0S-I20. REYMAN, Jonathan E. 1975 The nature and nurture orarchacoastronomical studies. V: A. F, Aveni, ur,, Archaeoastronomy in pre-Columbian America, Austin • London; University of Texas Press: 205-215. RUGGLES. Give 1999 Astronomy in prehistoric Britain ami Ireland. New Haven-London: Yale University Press. RUGGLES. Give L. N -Nicholas J SAUNDERS 1993 Ttie study of cultural astronomy. V: C, L. N. Iiuggles-N. J. Saunders, nr.. Astronomies and cuitares, Niwot: University Press of Colorado: I-.11. SATTERTHWAITE, Linton 1965 Calen dries of the Maya Lowlands. V: G. R. Wiilcy.ur.. Handbook of Middle American Indians, vol, 3:.Archaeologyt>fsouthern Mesoamerica, Purl Two. Austin: University ofTexas Press:60.1-63l. SELCR. Eduard I960-1961 Gesammetle Ahhandlungen zitr amerikanischen Sprach- umi Ahertumskunde, 5 vols, G raz: A ka d cm i se lic Druck- u, Vcrlagsanstalt. SEVERIH Gregory M. 1981 The Paris Codex. Decoding an astronomical ephenwris. Transactions of the American Philosophical Society, vol. 71, part 5. Philadelphia. SIARKIEWIC'Z. Elzbicla 1995 Ei tiempo en ei toualámatl. Warszawa: Uniwersytet WarsKawski. Katedra Ibcrystyki, SOSA, John R. 1991 Las cuatro esquinas del mundo: un análisis simbólico de la cosmología maya yucateca. V: J. Bruda-S. Iwaniszewski-L. Mau ponié, nr., Arqueoastronomia y etnoastronomiá en Mesoamérica. México: Universidad Nacional Autónoma de México, Instituto de Investigaciones Históricas (Serie de Historia de ta Ciencia y la Tecnología 4): 193-201. STEWART. Joe D. 1984 Structural evidence of a luni-solar calendar in ancient Mesoamerica. Estudios de Cultura Náhuatl 17: 171-191. ŠPRAJC, !van !9R2 O razmerju med arheologijo in etnologijo. Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 5, Ljubljana. ¡987-1988 (1992) Venus and Temple 22 at Copan: revisited. Archaeoastronomy: The Journal of ilie Center for Archaeoastronomy 10: 88-97. 1991 Arheoastronomija. Ljubljana: Slovensko arheološko društvo. 1993 Orientacije proti Venerinim ekstremom v predšpanski arhitekturi M e hm meri k e. Etnolog: Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja 3: 87-100. 1995 El Satunsat de Oxkintok y la Estructura l-sub de Dzibilchaltúii: unos apuntes arqucoastronómicos. V: Memorias del Segundo Congreso Internacional de Mayistas, México: Universidad Nacional Autónoma de México, Centro de Estudios Mayas: 585-600. 1996a Venus, lluvia y maíz Simbolismo y astronomía en la cosmovisión mesoamericaná. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia (Colección Científica 318). 1996b La estrella de Quetzalcoatl: El planeta Venus en Mesoamérica. México; Editorial Diana. s. a. Orientaciones astronómicas en la arquitectura prehispdniea del centro de México México: Instituto Nacional de Antropología e Historia (v tisku). TEDLOCK, Barbara 1992 The road of light: theory and praeticc of Mayan skywatching. V: A F. Aveni, ur.. The Sky in Mayan literature. New York-Oxford: Oxford University Press: 18-42. TEDLOCK. Dennis-David WEBSTER-Mark Miller GRAHAM Peler G. ROF.-William T. SANDERS 1995 Review feature: Maya Cosmos. Three thousand years on the shaman's path, by David Freidel, Linda Scheie & Joy Parker. Cambridge Archaeological Journal 5(1): ¡15-137, TEEPLE, John E. 1930 Maya Astronomy. Contributions to American Archaeology No, 2. Carnegie Institution of Washington Publ. 403: 29-115. TENA, Rafael 1987 El calendario mexica y la cronografía. México: Instituto Nacional de Antropología e Historia (Colección Científica 161). THOMPSON. J. Cric S. 1939 The Moon goddess in Middle America: with notes on related deities. Contributions to American Anthropology and History No, 29. Carnegie Institution of Washington Publ. 509. ¡950 Maya hieroglyphic writing: An introduction. Carnegie Institution of Washington Publ. 589, Washington. 1972 A Commentary on the Dresden Codex: A Maya hieroglyphic book. Memoirs of the American Philosophical Society vol. 93. Philadelphia, TICHY. Franz 1991 Die geordnete Well indianischer Völker tin Beispiel ron Kaumordnung und Zeitordnung im torkolumbischen Mexiko. Das Mexiko-Projekt der Deutschen Forschungsgemeinschaft voi. 2t, Stuttgart: Franz Steiner Verlag. VILLA ROJAS. Alfonso 1985 Nociones preliminares sobre cosmología maya. Anales de Antropología 22: 229-249. WAhltDEN. Bart el L. van der 1974 Science awakening II: The birth of astronomy, t.eyden: Noordhoff International Publishing-New York: Oxford University Press. WHITE. Leslie A. 1959 The evolution of culture: The development oj civilization to the fall of Rome. New York-Toronto-l.ondon: McGraw-Hill. WILLIAMSON, Ray A. 1981 ur., Arihaenasiruimmy in IheAmericas. Los Altos: Ballena Press-College Park: The Center for Archaeoastronomy. WOULARU, Edgar W. - Gerald M CLEMENCE 1966 Spherical astronomy. New York-London: Academic Press.