RAVNANJE S PREBEGLIMI IN UJETIMI PRIPADNIKI TER ZBIRNI CENTRI MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO V POMURJU 1991 Zbornik RAVNANJE S PREBEGLIMI IN UJETIMI PRIPADNIKI TER ZBIRNI CENTRI MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO V POMURJU 1991 - ZBORNIK Izdajatelj: Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, pokrajinski odbor Zveze veteranov vojne za Slovenijo za Pomurje in pokrajinska koordinacija Zveze slovenskih castnikov za Pomurje Uredniški odbor: Drago Ribaš (glavni urednik), Anton Kosi, Alojz Šteiner (recenzent) in Milan Osterc (odgovorni urednik) AVTORJI PRISPEVKOV : 1. Bojan Blagovic 2. Janez Carni 3. Tomaž Cas 4. Jože Casar 5. Ljubo Dražnik 6. Aleksander Gracin 7. Ludvik Jonaš 8. Alojz Kisilak 9. Alojz Klancišar 10.Janez Kološa 11.Ljudmila Kovacic 12.Vlado Kovacic 13.Milan Kuzmic 14.Ladislav Lipic 15.Ciril Magdic 16.Edvard Mihalic 17.Drago Pelcl 18.Boris Prejac 19. Drago Ribaš 20. Anton Rozman 21. Stanko Sakovic 22. Ivan Smodiš 23. Bojan Srt 24. Miha Strah 25. Zdravko Stolnik 26. Anton Šafaric 27. Alojz Šteiner 28. Ladislav Vegi 29. Štefan Žalodec 3 Jezikovni pregled: Jadranka Tavcar Oblak Graficni prelom in tisk: Video studio Signal d. o. o., Murska Sobota Fotografije: Nataša Juhnov, Igor Klaric, Rudi Stegmüller in foto arhivi avtorjev prispevkov Naslovnica in hrbtna stran: Graficni prelom Miha Vöröš – Video Studio Signal Naklada: 300 izvodov Cena: 18,00 EUR Murska Sobota, julij 2023 Vse pravice pridržane. Noben del te publikacije ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oziroma na katerikoli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace brez predhodne pridobitve soglasja lastnikov avtorskih pravic, tj. izdajatelja. CIP -Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 355.257.7(497.4)"1991"(082) RAVNANJE s prebeglimi in ujetimi pripadniki ter zbirni centri med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991 : zbornik / [uredniški odbor Drago Ribaš ... [et al.] ; avtorji prispevkov Bojan Blagovic ... [et al.] ; fotografije Nataša Juhnov ... et al.]. -Murska Sobota : Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje : pokrajinski odbor Zveze veteranov vojne za Slovenijo za Pomurje : pokrajinska koordinacija Zveze slovenskih castnikov za Pomurje, 2023 ISBN 978-961-94995-6-6 (Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje) COBISS.SI-ID 166337027 4 VSEBINA Ime in priimek Naslov Str. Drago Ribaš Uvodna beseda urednika 8 dr. Tomaž Cas Knjigi na pot 11 Ladislav Lipic Razmišljanje o prebeglih in ujetih pripadnikih JLA med vojno za Slovenijo ob izdaji pomurskega zbornika 14 O STROKOVNEM POSVETU RAVNANJE S PREBEGLIMI IN UJETIMI PRIPADNIKI TER ZBIRNIH CENTRIH MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO V POMURJU 1991 Izhodišca za pripravo strokovnega posveta in zbornika 17 Vabilo na strokovni posvet 19 Program strokovnega posveta 20 Zapis o poteku strokovnega posveta 22 Povzetek ugotovitev s posveta 26 PRISPEVKI Drago Ribaš Policijske pristojnosti in naloge pri ravnanju z ujetniki 31 dr. Alojz Šteiner Operativni nacrti v TO Vzhodnoštajerske pokrajine in vojaške naloge pri ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki zveznih sil 51 Ciril Magdic Znacilnosti rešitev in aktivnosti s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA na PM Gornja Radgona, Ljutomer, Murska Sobota in Lendava 89 Edvard Mihalic Rešitve in postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA v 75. ObmŠTO Murska Sobota 94 Ljubo Dražnik Bojna delovanja v 73. ObmŠTO Ljutomer in rešitve ter postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA 100 Ivan Smodiš in Alojz Kisilak Delovanje zbirališca za prebegle in ujete pripadnike JLA v Centibi 108 5 Ladislav Vegi Varovanje ranjenih, prebeglih ali ujetih pripadnikov JLA v Splošni bolnišnici Murska Sobota 115 Anton Rozman Zbirni center Zapori Murska Sobota 119 Bojan Blagovic Vodenje centrov za vojne ujetnike Puconci ter Videm ob Šcavnici in koordinacija nalog milice 126 Boris Prejac Delovanje in aktivnosti Rdecega križa pri ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki zveznih sil 132 PRICEVANJA IN RAZPRAVE Anton Šafaric Enigma Đurovic – tudi mi smo se borili 139 Stanko Sakovic Predaja stražnice Konjišce 145 Janez Kološa Delovanje zbirnega centra za prebegle in ujete pripadnike JLA v Puconcih 148 Jože Casar Prispevek k varnosti in obrambi v osamosvojitveni vojni in o delovanju zbirnega centra v Puconcih 153 Janez Carni Izkušnje in dogodek v zbirnem centru Bogojina v casu osamosvojitvene vojne 157 Milan Kuzmic Rešitve in postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA v 737. ZC ObmŠTO Ljutomer 161 Zdravko Stolnik Angažiranje lovcev LD Negova pri širšem varovanju zbirnega centra v Gornjih Ivanjcih 166 Jonaš Ludvik Pricevanje o prebeglih in ujetih pripadnikih JLA v Prekmurju 1991 169 Alojz Klancišar Nagovor na posvetu 174 Ljudmila Kovacic Spomini ne zbledijo 177 Vlado Kovacic Spomini na osamosvojitveno vojno 180 Aleksander Gracin Kratek prispevek o ravnanju ONZ s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991 181 Štefan Žalodec Kako smo oskrbeli pripadnike JLA v Radencih, 3. 7. 1991 183 Miha Strah Predaja sanitetne enote JLA v zdravstvenem 185 6 domu Gornja Radgona, 28. 6. 1991 Drago Pelcl, Vlado Kovacic in Bojan Srt Pricevanja o prijetju prvih vojnih ujetnikov v Pomurju, 27. 6. 1991 v Radencih 190 PRILOGE IN DODATKI O avtorjih prispevkov in clanih uredniškega odbora 197 Pregled priloženih dokumentov 206 Dokumenti k prispevku Draga Ribaša 206 Dokumenti k prispevku Antona Rozmana 209 Dokumenti k prispevku dr. Alojza Šteinerja 209 Dokumenti k prispevku Ljuba Dražnika 210 Dokumenti k prispevku Milana Kuzmica 210 Dokumenti k prispevku Janeza Carnija 210 Drago Ribaš Zahvala 285 7 Uvodna beseda urednika Spoštovani bralec, bralka pred organizatorji strokovnega posveta in posledicno tega zbornika je bilo takoj na zacetku postavljeno vprašanje, zakaj še en zbornik o casu osamosvojitvene vojne, ko pa jih je že toliko napisanih, tako na ravni države kot takratnih pokrajin? Nekateri zgodovinarji krivijo državo, da jim ne posreduje gradiva za pisanje »strokovnih« del o tistem casu, ampak se morajo naslanjati na gradiva in spomine iz del, ki so jih pripravili veterani osamosvojitvene vojne 1991 iz Zveze policijskih veteranskih društev Sever in Zveze veteranov vojne za Slovenijo, ki pa so bolj ali manj pisani subjektivno. Obe veteranski združenji sta v svojih temeljnih dokumentih zapisali kot eno glavnih, ali pa celo glavno nalogo, ohranjanje spomina na cas pred, med in takoj po osamosvojitveni vojni in zbiranje gradiva o tem casu, da se ne izgubi. Torej je to delo, ki so ga opravili clani obeh združenj v svojih zbornikih in monografijah, razstavah in prispevkih za strokovne medije, pravzaprav izvajanje temeljne naloge združenj. Stvar poklicnih zgodovinarjev pa je, da to uporabijo ali pa ne. Dilema o subjektivnosti zapisanih spominov pravzaprav sploh ni dilema, ampak dejstvo. Vsi spomini so subjektivni in/ali tudi namenoma ali nenamenoma lahko selektivni, vendar pa so uradni dokumenti, vseeno, ali so iz zasebne zbirke ali arhiva državnega organa, so uradni akti državnega organa in kot taki dokaz o usmeritvah za zavarovanje osamosvojitvenih procesov in posledicno ravnanje udeležencev ali neravnanje po teh usmeritvah. Dilema, da takoimenovani laicni zgodovinarji potegnejo napacne sklepe, žal, ne velja samo za pisce teh del veteranskih združenj, ampak tudi za poklicne zgodovinarje, ki so v zadnjih letih iz takih ali drugacnih razlogov enake dokumente razlicno (mogoce tudi ideološko) presojali in drugace, kot smo jih 8 razumeli mi, ki smo to osamosvojitev branili z orožjem v rokah ter na podlagi teh dokumentov tudi ravnali. Zato bomo zelo verjetno še zbirali gradivo o tem casu in ga izdajali, da bi zanamci razumeli ta cas, odlocitve in njihove posledice ter razumeli, da ni bilo vse crno in belo, da smo se ucili iz lastnih napak in nismo izvajali klasicnih ukrepov iz znanosti vojne, ker se je vse skupaj dogajalo (na sreco) hitro in zato marsikaj, kar klasicna vojna znanost postavlja kot temelje bojnih spopadov, ni bilo izvedeno tako ali na takšen nacin. Eno takšnih podrocij so vojni ujetniki. Strokovni posvet je potrdil, vsaj za Pomurje, da so bili državni organi preseneceni, ce ne že ob pojavu vojnih ujetnikov, pa vsekakor ob njihovem številu. Zato tudi niso bila organizirana taborišca vojnih ujetnikov v skladu z ženevsko konvencijo, ampak zbirni centri, ki so sicer izvajali naloge iz ženevske konvencije, vendar jih je vecino prevzela policija in ne vojska, torej Teritorialna obramba. Pomembna ugotovitev je, da Republika Slovenija ni bila podpisnica ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki, pa je vseeno ravnala kot bi bila njena podpisnica. Prav tako ni znacilnost za nobeno znano vojno v prejšnjem stoletju, da bi vojne ujetnike izpušcali v casu spopadov in to ne samo državljane Republike Slovenije, ampak tudi državljane držav, ki so nastale na ozemlju Socialisticne federativne republike Jugoslavije, iz katerih so agresorji prihajali, v primeru, ce so našli pot za njihovo varno vrnitev domov. Neizkušenost in presenecenje se kažeta tudi pri ravnanju z oficirji in podoficirji Jugoslovanske ljudske armade, ki so bili priprti v zaporih v Murski Soboti, in so dobili sklep o priporu in nato postali klasicni vojni ujetniki v istem zaporu vse do izpustitve ali premestitve. To so zgolj nekateri razlogi, zakaj je treba te ugotovitve zapisati in jih ohraniti za zgodovino. Pri tem pa nikoli ne smemo pozabiti izjemno humanega ravnanja z 9 vojnimi ujetniki, ki so bili res mladi fantje, vseeno pa so bili vojaki in vojaki izpolnjujejo ukaze tudi, ce je to ukaz ubij. Prebivalci Pomurja so se tega dobro zavedali, pa so kljub temu skrbeli za vojne ujetnike, zbirali oblacila, hrano tudi denar, da bi bilo vojnim ujetnikom lažje in bi se lahko varno vrnili domov. Zato velja izjemna zahvala vsem, ki so se opogumili in napisali svoje spomine ter jih predstavili in prispevali tudi dokumente, ki dokazujejo njihove navedbe. Upam, da je pricujoci zbornik eden od kamenckov v mozaiku dogajanja med osamosvojitveno vojno 1991, ki prikazujejo pravo sliko casa, dogajanja, odlocitev, posledic in pricajo o veliki meri poguma, odlocnosti in srcnosti tistih, ki so branili osamosvojitev z orožjem, in tudi tistih, ki so to poceli brez orožja. Drago Ribaš, glavni urednik 10 Knjigi na pot Zbornik o ravnanju s prebežniki in ujetimi pripadniki Jugoslovanske »ljudske« armade ter o zbirnih centrih med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991 je nov prispevek k novejši zgodovini slovenskega naroda. In ko izvem, da bo izdan nov zbornik, knjiga ali druga publikacija povezana s slovensko potjo, ki nas je pripeljala do samostojne, neodvisne in suverene Republike Slovenije, sem izjemno vesel. Teh publikacij, kjer je izdajatelj Zveza policijskih veteranskih društev Sever ali Zveza vojnih veteranov Slovenije, je vse vec in naj jih bo še vec. Dotikajo se posameznih osamosvojitvenih procesov, uspešno izvedene akcije Sever, Manevrske strukture narodne zašcite, vojne za samostojno Slovenijo, vojne za samostojno Slovenijo v posameznih regijah. Ob tem opisujejo posamezne pomembne dogodke med vojno in v casu osamosvojitvenih procesov in spomine posameznikov. Tokrat pa je pred nami še en zbornik, ki govori o ravnanju milice, teritorialne obrambe, Rdecega križa in drugih s prebežniki in vojnimi ujetniki. To so zapisi, ki veliko povedo o vojni za samostojno Slovenijo. O takšnih pojavih v vojni za samostojno Slovenijo, da se bo treba soociti s prebežniki in vojnimi ujetniki, nas ni nihce ucil. In vseeno smo svojo nalogo na tem podrocju opravili z oceno odlicno. Tako so ocenili zunanji in mednarodni opazovalci. Veckrat sem v svojih zapisih in govorih omenil, da je bila naša »vojna« za samostojno Slovenijo nekaj posebnega, vsaj iz dolocenih vidikov. V vojni za Slovenijo smo se branili pred zvezno milico in Jugoslovansko »ljudsko« armado, ki sta želeli po svoje zavarovati državno mejo Slovenije oziroma »Jugoslavije« z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Treba pa je vedeti, da po razglasitvi državnosti v Sloveniji zvezna milica in jugoslovanska armada nista imeli vec pristojnosti nad Slovenijo oziroma njeno mejo z drugimi državami, temvec sta bili »agresorja«. 11 V vojni za Slovenijo je milica odigrala zelo pomembno vlogo, še zlasti prve dni, ko ni opravljala le policijskih nalog, temvec je ravnala kot obrambno-varnostna sila, saj je bila v neposredne spopade z agresorjem prisiljena. In prav zaradi obrambnega vojaškega delovanja je Zveza policijskih veteranskih društev Sever edina policijska organizacija na svetu, ki je vkljucena v svetovno in evropsko veteransko organizacijo. V vojni za samostojno Slovenijo so varnostno­obrambne sile zelo humano ravnale s pribežniki in vojnimi ujetniki agresorske zvezne milice in ne vec ljudske, temvec jugoslovanske sovražne armade. Pri tem so slovenske varnostno-obrambne sile dosledno upoštevale ženevsko konvencijo oziroma vojno in humanitarno pravo v vojni. To humano ravnanje milice, Teritorialne obrambe, Rdecega križa, Karitasa, zdravstvenega osebja in vseh drugih pripadnikov razlicnih organizacij do vojnih ujetnikov je ne le zadovoljilo, temvec pozitivno presenetilo mednarodni Rdeci križ in druge mednarodne humanitarne organizacije in tuje opazovalce. Lahko recemo, da so prebežniki in vojni ujetniki v casu vojne v Sloveniji živeli v bistveno boljših pogojih kot milicniki, teritorialci in drugi, ki so se borili proti agresorju. To velja tudi za prebežnike in ujetnike na obmocju Pomurja. In zato je prav, da so se avtorji v Pomurju lotili posvetovanja o ravnanju s prebežniki in vojnimi ujetniki, ki osvetljuje tudi drugo, manj znano, plat vojne za samostojno Slovenijo v enem od zelo pomembnih delov v Sloveniji. Slovenije ni napadla tuja država, temvec jugoslovanska armada, nekdanja skupna oborožena sila, ki je cez noc postala naš agresor in se je obrnila proti slovenskemu narodu. To je bil tudi pomemben razlog, da so se milicniki in teritorialci v tej vojni srecali z »nebogljenimi« vojnimi ujetniki in prebežniki, torej vojaki jugoslovanske in ne vec ljudske armade, temvec jugoslovanske »sovražne« armade. Nebogljeni, ker so bili zapeljani v zmoto in v resnici mnogi sploh niso vedeli, zakaj se morajo boriti oziroma spopadati z milico in Teritorialno obrambo ter izvajati agresijo nad slovenskim narodom. 12 Tako je v tem zborniku priložnost, da se zahvalimo tudi v Pomurju vsem sodelujocim v milici, organih za notranje zadeve in teritorialni obrambi ter vsem drugim pripadnikom razlicnih organizacij ter civilnemu prebivalstvu, ki so v vojni za Slovenijo spoštovali mednarodno humanitarno pravo o ravnanju z vojnimi ujetniki in prebežniki ter to obveznost celo presegli v korist vojnih ujetnikov in jim zagotavljali varno nastanitev ter vso potrebno oskrbo. Ob tej priložnosti se avtorjem posveta in vsem sodelujocim pri nastajanju zbornika iskreno zahvaljujem za opravljeno izjemno delo, ki v casu vojne in do sedaj ni bilo tako vidno in medijsko prepoznavno, tudi v Pomurju. dr. Tomaž Cas predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever 13 Razmišljanje o prebeglih in ujetih pripadnikih JLA med vojno za Slovenijo ob izdaji pomurskega zbornika Med branjem razlicnih definicij, kaj izraz »vojni ujetnik« pomeni, sem naletel na razlicne opise te besede. Od najbolj splošnega opisa, da so »vojni ujetniki pripadniki oboroženih sil ali osebe, ki jim mednarodno pravo priznava pripadnost oboroženim silam in so se znašli pod oblastjo nasprotnika«, do najustreznejše in najnatancnejše opredelitve pojma vojni ujetnik v III. poglavju ženevskih konvencij ter v dopolnilnem protokolu. Kratek uvod je namenjen predvsem temu, da skrbno pretehtamo vsako zapisano besedo, saj bodo le te ostale ne samo bralcem, ampak tudi zgodovinarjem kot dokaz dogajanja med osamosvojitveno vojno oziroma vojno za Slovenijo. Obravnavana tema v pricujocem zborniku je izrednega pomena. Ne samo, da ponovno potrjuje posebnost naše osamosvojitvene vojne, pac pa dokazuje, da smo z ujetimi pripadniki JLA vseh kategorij -vojaki, podcastniki, castniki in civilnimi osebami -ravnali humano in spoštovali njihovo osebnost in cast. Namešceni so bili v zbirnih centrih in zagotovljena jim je bila nastanitev, prehrana in zdravniška oskrba. Spomnimo. Na obmocju Vzhodnoštajerske pokrajine (7. PŠTO) je iz enot JLA v enote TO prebegnilo 1.183 vojakov, podcastnikov, castnikov in civilnih oseb, zajetih pa je bilo 1.092 pripadnikov JLA (940 vojakov, 51 civilnih oseb ter 101 castnik in podcastnik). Številke že same govorijo in dokazujejo intenzivnost bojnega delovanja na obmocju odgovornosti 7. PŠTO (Kladnik, Vojaška obramba Slovenije: 1990–1991). Pripadnikom TO in milice ter organom civilne oblasti gre zahvala in priznanje, da je bilo ravnanje z ujetniki vseh kategorij v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom in država Slovenija ni bila obravnavana kot kršiteljica, pripadniki njenih obrambnih sil pa kot vojni zlocinci. Ohranili smo lastno dostojanstvo in dostojanstvo vseh pripadnikov JLA, zajetih 14 med vojno za Slovenijo. Številni med njimi so se nam pravocasno pridružili in so danes naši aktivni clani. Velikokrat imamo priložnost prebrati, da zgodovino pišejo zmagovalci. Veterani vojne za Slovenijo sicer ne bomo pisali zgodovine, to bo storila zgodovinska stroka. Smo pa ponosni, da smo zgodovino soustvarjali in zato smo dolžni ohraniti javni in zgodovinski spomin in povedati, kje smo bili, ko je bilo domovini najtežje. Ce bomo to vedno in povsod znali tudi verodostojno izraziti, ni bojazni, da bi bila naša vloga postavljena na stranski tir. Ravno nasprotno -doslej smo se izkazali kot verodostojni pricevalci tega dela slovenske zgodovine. Ladislav Lipic, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo 15 O STROKOVNEM POSVETU Puconci, 2. decembra 2022 Izhodišca za pripravo strokovnega posveta in zbornika Ideja o poglobljeni razpravi o temi vojnih ujetnikov je zorela že nekaj casa. Razlogov je vec. V Sloveniji se še vedno loci ravnanje z vojnimi ujetniki med drugo svetovno vojno s strani okupatorja in takoj po njej s strani zmagovalcev. Glede na odziv ljudi z razlicnih strani politicnega pola v državi je vsak poskus »sprave« bolj poskus locevanja in obracunavanja s preteklostjo. Vojna v Ukrajini je po medijskih prikazovanjih napada na taborišce vojnih ujetnikov spet odprla vprašanje ravnanja z vojnimi ujetniki. Zato zelo verjetno odstopa ravnanje z vojnimi ujetniki v osamosvojitveni vojni v Republiki Sloveniji leta 1991, ko so ljudje po prvem šoku pokazali agresorju, da se ne bodo vdali, na drugi strani pa so pokazali veliko mero humanosti do zajetih vojakov agresorske Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ker so bili po zajetju ali prebegu za njih to le zavedeni mladenici. Pa se vseeno še vedno dogaja, da v nekaterih paravojaških medijih, predvsem v Republiki Srbiji, organom Republike Slovenije še vedno ocitajo grdo ravnanje z vojnimi ujetniki. Nosilec projekta je bila Koordinacija domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja (KoDVOP). Dr. Alojz Šteiner je pripravil predlog za organizacijski odbor in teme ter izvedbo. Sprejet je bil nabor tem in predvideni razpravljavci na posvetu ter avtorji prispevkov. Že v zacetku je bilo predvideno, da bo oblikovan tudi zbornik, in sicer iz tem, predstavljenih na posvetu in drugih prispevkov na to temo. Dolocen je bilorganizacijski in strokovni odbor, ki so ga sestavljali: 1. Drago Ribaš (Sever) 1. Andrej Bracko (Sever) 2. Ljubo Dražnik (ZVVS) 3. Alojz Filipic (ZVVS) 4. Janez Kološa (ZVVS) 5. Anton Kosi (ZSC in ZVVS) 6. Ciril Magdic (Sever) 7. Milan Osterc (Sever) 8. Anton Rozman (Sever) 9. Ivan Smodiš (ZVVS) 10. Alojz Šteiner (ZSC in ZVVS). 17 Po potrditvi tem smo avtorjem prispevkov poslali navodila za pisanje, ki jih je pripravil Anton Kosi. Pisne prispevke smo zbirali do konca aprila 2023. Za datum posveta je bil dolocen 2. december 2022 in dogodek je sovpadal s 33. obletnico akcije Sever. Posvet je izveden v Puconcih, v kraju, ki je povezan z dogodki in tematiko posveta. Ob tem je pomembno še posebej poudariti pomoc Obcine Puconci in župana gospoda Ludvika Novaka, ki nam je omogocil uporabo prostora, strokovno pomoc in poskrbel za prigrizek in pijaco, da je bilo druženje po posvetu bolj živo. Pa tudi pomoc Osnovne šole Puconci, ki je poskrbela za slovesni del posveta in pomoc pri izvedbi. Zbornik Ravnanje s prebeglimi in ujetimi pripadniki ter zbirni centri med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991 bo poleg tiskane verzije v knjižnicah dostopen tudi na Digitalni knjižnici Slovenije (https://www.dlib.si/). Organizacijski odbor se je sestal štirikrat in na sejah potrdil tudi vabilo in program strokovnega posveta, ki sta predstavljena v nadaljevanju. 18 19 P R O G R AM STROKOVNEGA POSVETA: RAVNANJE S PREBEGLIMI IN UJETIMI PRIPADNIKI TER ZBIRNIH CENTRIH MED OSAMOSVOJITVENO VOJNO V POMURJU 1991 Petek, 2. decembra 2022 – Kulturna dvorana v Puconcih Zbiranje in evidentiranje udeležencev: 9:00 – 9:30 UVODNI DEL: 9:30 – 10:15 . Himna in otvoritev posveta . Pozdravni nagovori . Organizacijski napotki 1. OMIZJE: 10:15 – 11:45 moderator: Anton Kosi . Drago Ribaš: Znacilnosti normativne ureditve za ravnanje sil v spopadu z ujetniki ter policijske pristojnosti za to . Dr. Alojz Šteiner: Operativni nacrti v TO Vzhodnoštajerske pokrajine in vojaške naloge pri ravnanju z prebeglimi in ujetimi pripadniki . Ljubo Dražnik: Rešitve in postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA v 73. ObmŠTO Murska Sobota in Ljutomer 2. OMIZJE: 10:45 – 12:30 moderator: Drago Ribaš . Bojan Blagovic: Pricevalec iz vrst milice . Milan Kuzmic: Pricevalec iz vrst TO 20 . Zdravko Stolnik: Pricevalec o angažiranju lovcev pri širšem varovanju ZC . Janez Carni: Pricevalec iz ZC Bogojina . Peter Leopold: Pricevalec o predaji na karavli v Zgornjem Konjišcu ODMOR 12:30 – 12:45 3. OMIZJE: 12:45 – 13:30 moderator: Anton Kosi . Ladislav Vegi: Varovanje ranjenih prebeglih ali ujetih pripadnikov v Splošni bolnišnici Murska Sobota . Tone Rozman: Rešitve in obravnave zajetih pripadnikov JLA v zaporu Murska Sobota . Boris Prejac: Delovanje in aktivnosti organizacij Rdecega križa pri ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki . Jože Casar: Angažiranje narodne zašcite pri varovanju in oskrbi prebeglih in ujetih pripadnikov SKLEPNI DEL: 13:30 – 14:30 moderator: Drago Ribaš . Razprava . Dr. Alojz Šteiner: Predstavitev povzetka ugotovitev s posveta . Napoved oblikovanja zbornika . Podelitev potrdil o udeležbi na posvetu DRUŽENJE OB ZAKUSKI IN NAPITKIH: 14:30 – 15.00 Opomba: Predstavljen je izveden program posveta, ki se nekoliko razlikuje od nacrtovanega, ker je bilo nekaj prvotno predvidenih nastopajocih odsotnih. Video posnetek celotnega posveta je dosegljiv na YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=n4gID0CpyDs https://www.youtube.com/watch?v=bHLI8MHFjQE https://www.youtube.com/watch?v=aF5nqmqb7Yw. 21 Zapis o poteku strokovnega posveta Organizacijski odbor je menil, da je tema strokovnega posveta pomembna, zato smo temu primerno tudi vabili vodstvo ministrstev za notranje zadeve in obrambe, generalno policijsko upravo, generalštab Slovenske vojske, vodstva veteranskih in domoljubnih združenj na državni ravni in v Pomurju clane KoDVOP, ucitelje in profesorje osnovnih in srednjih šol v Pomurju, muzeja Slovenske vojske in slovenske policije, predstavnike pomurskih obcin in seveda clane Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje, obmocnih združenj Zveze veteranov vojne za Slovenijo in obmocnih združenj Zveze slovenskih castnikov. Moderatorja okrogle mize sta bila Drago Ribaš iz Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje in Anton Kosi iz Zveze slovenskih castnikov. Himno so izvedli ucenci in ucenke Osnovne šole Puconci. Moderatorja posveta: Drago Ribaš iz Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje in Anton Kosi iz Zveze slovenskih castnikov (Foto: Igor Klaric). Drago Ribaš je zacel otvoritveni nagovor strokovnega posveta z naslednjimi besedami: 22 »Spoštovane, spoštovani, skupaj z majorjem Antonom Kosijem bova vodila strokovni posvet v smeri ucinkovitosti in prenosa novih spoznanj. Zato, spoštovane veteranke in veterani, spoštovane uciteljice in profesorice, ucitelji in profesorji osnovnih in srednjih šol v Pomurju, spoštovani gosti, dobrodošli na strokovnem posvetu z naslovom: Ravnanje s prebeglimi in ujetimi pripadniki ter zbirnih centrih med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991, ki so ga v okviru koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij v Pomurju organizirali clani Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje, obmocnih združenj Zveze slovenskih castnikov in pokrajinskega odbora Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Namen strokovnega posveta je povedati zgodbo, resnicno zgodbo, o slovanskem narodu na zahodu balkanskega polotoka, ki je dosanjal svoje tisocletne sanje o lastni državi in je to državo moral takoj braniti pred agresijo do takrat skupne države. Zgodbo o ljudeh, ki so premagali sovraštvo do predstavnikov agresorja, katerega vojaki so med svojim pohodom pobijali ljudi in povzrocali škodo in unicenje, ter o ljudeh, ki so kljub temu pokazali visoko stopnjo humanosti, ko so ravnali z zajetimi vojaki JLA in predstavniki drugih državnih organov takratne zvezne oblasti na nacin, kot to zahtevajo mednarodni predpisi in še vec. V nekaterih revijah v drugih državah bivše skupne države se še vedno pojavljajo ocitki o grdem ravnanju z vojnimi ujetniki v Republiki Sloveniji. Zato je treba takratne dogodke ponovno osvetliti in danes smo s prijazno pomocjo Obcine Puconci v bližini enega najvecjih zbirnih centrov v državi, da povemo, kako je v resnici bilo. Spoštovani, dovolite mi, da pozdravim naše goste, ki so se nam pridružili. Pocastili so nas državni sekretar MNZ dr. Branko Lobnikar, iz Zveze policijskih veteranskih društev Sever (ZPVDS), Alojz Klancišar, podpredsednik ZPVDS in predsednik zgodovinske komisije. 23 Iz Zveze veteranov vojne za Slovenijo so z nami generalmajor Ladislav Lipic, predsednik ZVVS, iz KoDVOP so se nam pridružili poleg predavateljev še Alojz Filipic, predsednik pokrajinskega odbora ZVVS za Pomurje in predsednik OZVVS Ljutomer Jože Roškar, predsednik pokrajinske koordinacije ZSC za Pomurje in OZSC Ljutomer, ki je pooblašcen, da predstavlja Zvezo slovenskih castnikov tudi s strani predsednika ZSC. Iz policijske uprave Murska Sobota je z nami Miroslav Zelko, vodja službe direktorja, pridružili so se nam tudi predstavniki Vojaškega muzeja Slovenske vojske in iz vojašnice Slovenske vojske Murska Sobota je z nami stotnik Stanko Roškar, poveljnik enote vojašnice Murska Sobota in predsednik ZSC Ptuj. Z nami je tudi predsednik Domoljubnega krajevnega združenja Puconci, Jože Casar. Ludvik Novak, župan Obcine Puconci, je organizatorjem izjemno pomagal pri pripravi in izvedbi strokovnega posveta. Z nami so predsedniki ali predstavniki OZVVS Murska Sobota, OZVVS Lendava, OZVVS Gornja Radgona, OZVVS Lenart, OZVVS Ormož, iz OZSC Murska Sobota, OZSC Lendava, Robert Lenarcic, OZSC Gornja Radgona, OZSC Ptuj. Predsednica pododbora Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje Postaje milice Gornja Radgona, podpredsednik pododbora Policijskega veteranskega društva Postaje milice Murska Sobota in clani upravnega odbora društva ter ostali clani društva. Milan Horvat, med osamosvojitveno vojno nacelnik Inšpektorata milice in vodja operativne skupine UNZ Murska Sobota. V uvodu so nas nagovorili župan Obcine Puconci, gospod Ludvik Novak, državni sekretar MNZ, dr. Branko Lobnikar, Ladislav Lipic, predsednik ZVVS in podpredsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever, Alojz Klancišar. Tehnicna napotila za izvedbo posveta je razložil major Anton Kosi, in sicer: 24 Organizatorji smo si zamislili tri omizja in sklepni del. Vsebine, ki bodo danes predstavljene, bodo objavljene v zborniku, zato prosimo vse porocevalce, da svoje prispevke, opremljene s fotografijami in drugimi verodostojnimi prilogami, cim prej dostavite uredniškemu odboru zbornika. Vse nastopajoce prosimo, da upoštevate casovni okvir, da bomo posvet zakljucili ob predvidenem casu. Moderatorja bova skrbela, da ne bo prihajalo do prekoracitev odmerjenih casov. V kolikor bo posamezniku zmanjkalo casa za predstavitev teme, bo to lahko nadoknadil v prispevku za zbornik. 25 Povzetek ugotovitev s posveta Po koncanem strokovnem delu posveta je dr. Alojz Šteiner predstavil ugotovitve strokovnega posveta, in sicer: 1. Na strokovnem posvetu O ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA ter zbirni centri med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991 so nastopajoci v celovitem pristopu obdelali in predstavili še ne povsem pojasnjeno tematiko o ravnanju s prebeglimi in zajetimi zveznimi pripadniki. 2. Podrobno so bile predstavljene organizacijske rešitve v milici in TO ter razmejitev pristojnosti med tema dvema strukturama obrambnih sil in ostalimi sodelujocimi subjekti (organizacije Rdecega križa, zdravstvene ustanove in narodne zašcite). Pri tem so obdelane tudi nekatere normativne in terminološke dileme. 3. Na podlagi dostopnih dokumentov in prisotnih še živih pricevalcev so predstavljena nekatera še neznana dejstva in vedenja o takratnih dogodkih. 4. Leta 1991 nova slovenska država še ni ratificirala ženevskih konvencij in so veljali predpisi iz bivše skupne države. Kljub temu so obrambne sile Republike Slovenije in njeni starešine ter pripadniki te upoštevali. Zato so toliko bolj nejasne odlocitve sodišc pri obravnavi primerov v zvezi z vojnim hudodelstvom in ostalim delovanjem v casu bojnega delovanja, bodisi za nasprotno stran ali naše pripadnike. 5. Pri ravnanju s prebeglimi in zajetimi zveznimi pripadniki je bilo tudi v Pomurju nekaj posebnosti, ki pa niso bile takšne, da bi predstavljale kršitve MVP in MHP. Pri ravnanju in postopkih v zbirnih centrih TO so namrec prevladovali zelo 26 liberalni postopki za to, da ti pripadniki zveznih sil cim prej zapustijo JLA in obmocje Slovenije. 6. Na posvetu je bilo poudarjeno, da ni bilo posebnega usposabljanja v milici in TO za postopke povezane s centri za vojne ujetnike. V TO se ta tematika tudi ni posebej potencirala, da to ne bi vplivalo na lastne sile in jih vznemirjalo s potencialnim vojnim ujetništvom v primeru, da bi zvezne sile uresnicile svoje namere. 7. V Pomurju je bilo zajetih ali prebeglih skoraj 600 zveznih pripadnikov ali 57,7 odstotka sestave. Ti v veliki vecini niso izražali negodovanja ali drugih kritik glede ravnanja slovenskih sil in institucij z njimi. Pri tem je treba poudariti, da so seveda obstajale razlike v postopkih med zveznimi vojaki naborniki in civilnimi osebami v vojski na eni strani ter aktivnimi pripadniki zvezne vojske, milice in carine. 8. Pri nacrtovanju organiziranja in delovanja zbirnih centrov, zlasti v TO, so to izvajali neposredno pred samo razglasitvijo samostojnosti. Tako so nacrti Jezero bili prakticno edini nacrti, ki so bili oblikovani na ravni Obmocnih štabov TO, medtem ko so se na ostalih podrocjih nacrti predhodnih štabov TO le prilagajali nastalim spremembam zaradi njihove reorganizacije. 9. Izbrane in uporabljene lokacije zbirnih centrov, ki bi morale biti cim bolj tajne po znacilnostih infrastrukture in nacinu njihovega funkcioniranja, niso bile zanesljivo prikrite in s tem so bile bolj izpostavljene in zato primorane v veckratne selitve. Tudi po organiziranosti ti centri niso imeli znacaja vojnih taborišc. 10. V TO je bila obvešcevalna obravnava zajetih pripadnikov v zbirnih centrih precej omejena in s tem niso bile izkorišcene vse možnosti pridobivanja relevantnih obvešcevalnih podatkov. 11. Na obmocju Pomurja ne beležimo primerov nepravilnega ravnanja z zajetimi in prebeglimi pripadniki zveznih sil, ki so sodelovali v agresiji na Slovenijo junija in julija 1991. 27 28 29 PRISPEVKI Drago Ribaš Policijske pristojnosti in naloge pri ravnanju z ujetniki Uvod Namen mojega prispevka je, da prikažem vlogo organov za notranje zadeve (ONZ) v casu osamosvojitvene vojne 1991 na podrocju vojnih ujetnikov. Pri tem sem izhajal iz takrat veljavnih predpisov, pisnih navodil in lastnih izkušenj. Moj prispevek ne posega na podrocje vojne znanosti in tudi ne uporabljam popolnoma enake terminologije kot znanstveniki s tega podrocja, ampak terminologijo, ki smo jo uporabljali v ONZ in tudi s tem pomenom. Vsaka vojna, dolga ali kratka, ima svoje posledice, mrtve in ranjene vojake na obeh straneh, mrtve in ranjene civiliste (torej tiste, ki nimajo statusa vojaka), premoženjsko in tudi nepremoženjsko škodo. Skozi tisocletja medsebojnega bojevanja so ljudje ustvarjali pravila bojevanja in jih vcasih bolj, vcasih manj tudi uporabljali in pri tem imeli tudi razlicen odnos do civilnega prebivalstva in do bojevnikov nasprotne strani, ki so se predali. Poseben primer hudih kršitev bojevanja in tudi kršitev zoper cloveštvo sta bili obe svetovni vojni v prejšnjem stoletju. S tem, da je bila II. svetovna vojna pri tem še bolj izstopajoca zaradi izvajanja genocida s strani nemških oboroženih sil in njihovih zaveznikov ter hudih kršitev pravil bojevanja. Pri tem pa niso bili izjema niti zavezniki z množicnimi bombardiranji nemških mest in nasiljem po osvoboditvi, tako v Nemciji kot v drugih osvobojenih okupiranih obmocjih. To je bil najbrž tudi razlog, da so se leta 1949 v Švici pogodili in sprejeli vec konvencij in njihovih protokolov, ki danes urejajo ravnanje bojujocih strani med vojno, in sicer: . ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na bojišcu, 12. 8. 1949; 31 . ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev, bolnikov in brodolomcev v oboroženih silah na morju, 12. 8. 1949; . ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki, 12. 8. 1949; . ženevska konvencija o zašciti civilnih oseb med vojno, 12. 8. 1949. SFRJ1 je ratificirala te akte2 in je bila zavezana k izvajanju, kljub temu pa se jih Jugoslovanska ljudska armada (JLA) in nekatere oborožene sile, sodelujoce v vojnah, ki so sledile osamosvojitveni vojni v Republiki Sloveniji 1991 na ozemlju bivše Jugoslavije, niso držale ali pa se jih niso držale v celoti (genocid v Srebrenici, ravnanje s civilnim prebivalstvom druge vere in podobno). To obveznost dokazuje tudi to, da so kršitve teh pogodb sankcionirane v 16. poglavju kazenskega zakona SFRJ (kazniva dejanja zoper clovecnost in mednarodno pravo).3 Republika Slovenija (RS) v casu osamosvojitvene vojne 1991 še ni ratificirala teh konvencij, ker je do zacetka vojne obstajala le dva dni in ni bilo casa še za marsikateri drugi predpis kaj šele za tovrstne pogodbe, pa vendar ni podatkov, da se jih obrambne sile Republike Slovenije (Teritorialna obramba -TO in organi za notranje zadeve -ONZ) ne bi držale, kot da bi nova država to obvezo že sprejela. Slovenija je z aktom o nasledstvu te pogodbe ratificirala in jih objavila v Uradnem listu Republike Slovenije številka 14/92 in s slovenskim prevodom v Uradnem listu številka 27/2019, 30. 4. 2019. 1 Socialisticna federativna republika Jugoslavija. 2 Uradnem listu Prezidija ljudske skupšcine FLRJ, številka 6/50 in 24/50. 3 Uradni list SFRJ, številka 44/76. 32 Organi za notranje zadeve V zacetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je za organe za notranje zadeve (danes policijo) veljal Zakon o notranjih zadevah.4 Zakon je v 5. clenu nalagal ONZ, da pomagajo v sistemu družbene samozašcite delovnim organizacijam (danes gospodarske družbe) in krajevnim skupnostim pri usposabljanju narodne zašcite in obratno v 7. clenu je zakon nalagal dolžnost delovnim organizacijam in drugim samoupravnim organom in organizacijam ter drugim državnim organom, da pomagajo ONZ pri izvajanju njihovih nalog tudi pri varovanju ustavne ureditve. V prvi alineji prvega odstavka 17. clena je dolocena naloga Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ, danes Ministrstvo za notranje zadeve), da opravlja zadeve na podrocju varstva ustavne ureditve. Podobna naloga je dolocena v prvi alineji prvega odstavka 26. clena za UNZ5 in v deveti alineji tega clena, da sodeluje s poveljstvi JLA ob državni meji in s TO. Podobne naloge je imela dolocene v prvi alineji prvega odstavka 38. clena zakona postaja milice (PM) s splošnim delovnim podrocjem in v 12., 13. in 14. alineji tega clena predvsem pomoc in informiranje delovnih organizacij pri usposabljanju narodne zašcite. Zakon je v 60. clenu utemeljil tudi obstoj in uporabo rezervnega sestava ONZ za pomoc v vojni, neposredni vojni nevarnosti ali izrednih razmerah. Njihova uporaba pa se po dolocbi 63. clena zakona lahko razširi kot uporaba rezervnega sestava v mirnodobni cas za naloge iz pristojnosti ONZ po nalogu RSNZ. Pripadniki ONZ in predvsem aktivni in rezervni milicniki so se redno usposabljali v vadbenem centru na Jasnici pri Kocevju in vsaj enkrat na leto so bili tudi na 4 Zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, številka 28/80, 38/88, 27/89, Uradni list RS, številka 8/90, 19/91, 4/92, 58/93, 87/97, 87/97 – ZPSDP in 49/98 – ZPol. 5 Uprava za notranje zadeve (kratica UNZ) danes Policijska uprav (kratica PU). 33 postajah milice in UNZ pripadniki rezervnega sestava. ONZ so tako imeli redni (zaposleni milicniki) in rezervni sestav, ki so ga od leta 1968 dobivali iz kvote rezervnega sestava teritorialne obrambe. Milica je bila za primer izrednih razmer ali vojne organizirana v vojnih enotah milice (VEM) in posebni enoti milice (PEM). V obeh vrstah delovanja so bili tudi rezervni milicniki. VEM so bile organizirane ali vsaj predvidene kot enote milice v casu izrednih razmer ali vojne in so delovale na obmocju postaj milice. PEM je bila enota na sklic, namenjena varovanju ustavne ureditve, za primer prijetja storilcev hudih kaznivih dejanj, za vzdrževanje javnega reda in mira, ko je ta huje kršen. Milicnike so usposabljali za primer vojne z domnevo, da se bo Jugoslovanska ljudska armada (JLA) pod pritiskom napadalca z vzhoda ali zahoda postopno umikala do prve obrambe crte. Na okupiranem ozemlju ostane Teritorialna obramba (TO), ki ovira sovražnika z unicevanjem komunikacij in ONZ, ki sodelujejo z okupatorjem z namenom zašcite domacega prebivalstva. O tem, da bomo bojno delovali na sovražnika med usposabljanji, ni bilo govora. To stališce se je spreminjalo po vzpostavitvi novega Izvršnega sveta (danes vlade) po volitvah 1990, predvsem, ko je JLA poskušala odvzeti orožje TO in so se v okviru novih razmer v tajni organizaciji, ki se je imenovala Manevrska struktura narodne zašcite (MSNZ) zacela oblikovati, poleg slovenske vojske tudi nova obrambna strategija, ki je predvidevala novega sovražnika, ki je bil JLA in drugi zvezni organi skupne države. To je postalo še bolj ocitno po referendumu o ustanovitvi samostojne države 23. 12. 1990, ki je legitimiral ukrepe nove oblasti, da se pripravlja za razhod z dotedanjo skupno državo SFRJ. Po zaostrovanju razmer pozimi in predvsem spomladi 1991 je bilo vec kot ocitno, da bo prišlo do konflikta z zveznimi organi, ni pa bil jasen koncni izid, ali bo šlo zgolj za provokacije ali pa tudi do poskusa zadušitve nove države z oboroženo silo, ki je takrat bila JLA. 34 Kako so na UNZ nacrtovali ta odziv, je vec zapisano v prispevku Cirila Magdica. V enotah milice, razen intenzivnega in skoraj stalnega usposabljanja PEM, ni bilo sprememb v usposabljanju in pripravah na morebitne izredne razmere ali vojno. ONZ so tudi v casu pred osamosvojitveno vojno nacrtovali razmere, ko delovanje na lokacijah, kjer so imeli sedež, ne bo mogoce in so zato morali imeti tudi rezervne vojne lokacije. Zaradi zaostrovanja razmer je RSNZ 26. 5. 1991 odredil, da se morajo enote in službe ONZ po Sloveniji pripraviti za delo na rezervnih lokacijah, ki ne smejo biti iste, kot so v nacrtih.6 Dne 19. 6. 1991 je RSNZ aktiviral akcijo Lipa7, ki dejansko pomeni najvišjo stopnjo pripravljenosti ONZ na vojno, s prekinitvijo vseh letnih dopustov, dolocenimi datumi mobilizacije PEM in VEM enot in nalogami za posamezno vrsto službe. S tem aktom za milico ni bila dolocena naloga vzpostavitve centra – taborišca za vojne ujetnike in naloge za delo z morebitnimi vojnimi ujetniki, ce do spopada pride. Vojna za osamosvojitev Republike Slovenije 1991 Milicniki na mejnih prehodih z Republiko Madžarsko, Republiko Avstrijo in Republiko Italijo so 26. 6. 1991 zavarovali izvajalci – obicajno cestna podjetja (kot so se takrat imenovala), ki so zamenjali oznake SFRJ na vstopu v državo z oznakami Republika Slovenija. Popoldne istega dne pa so zamenjali tudi državne zastave, sneli so zastave SFRJ in na drogove dvignili zastave RS. JLA je na to reagirala s provokacijami (na MP Kuzma), z grožnjami ali opozorili. Tako je 26. 6. 1991, ob 11.25 poklical na UNZ Murska Sobota nacelnik mejnih enot v 5. vojaškem obmocju v Zagrebu, polkovnik Đurovic in zahteval od 6 Depeša RSNZ številka 0214-2-2/712, 26. 5. 1991 7 Dokument je shranjen v arhivu policije, v zbirki Akcija zgodovina. 35 nacelnika UNZ Darka Anželja, da takoj prenehajo z zamenjavo mejnih tabel, sicer bo to preprecila JLA z vojaško silo.8 Naslednji dan, to je 27. 6. 1991, je JLA obkolila mednarodne mejne prehode na levi strani reke Mure. Po bojih ponoci 27. 6. 1991 in naslednji dan so se vojaki JLA predali ali umaknili v stražnice. Na desni strani reke Mure je oklepno­mehanizirana kolona JLA polkovnika Popova dva dni prodirala do Gornje Radgone in zavzela mednarodni mejni prehod v mestu. V nadaljevanju so se boji vrstili z namenom zadrževanja kolone na mejnem prehodu in preprecevanju prodiranja drugih kolon, ki so prvi neuspešno prihajale na pomoc. Posledice teh spopadov je bilo veliko število vojakov in oficirjev JLA, ki so se predali ali prebegnili, in so bili obravnavani kot vojni ujetniki. Vojni ujetniki Poleg drugih nacrtov so imeli tako v TO kot ONZ nacrte za sprejem vojnih ujetnikov, ki so imeli kodno ime nacrt Jezero. Tretja ženevska konvencija je predvidela taborišca za vojne ujetnike, ki so dovolj oddaljena od aktivnega bojevanja, da ujetniki v teh taborišcih niso ogroženi. V teh nacrtih, ki so bili pripravljeni, ni bilo predvidenih taborišc za vojne ujetnike, ampak zbirni centri. Mogoce bi bili organi Republike Slovenije prisiljeni formirati tudi taborišca za vojne ujetnike, ce bi vojna trajala dlje. Kljub nacrtom se zdi, da ni bilo pri nacrtovalcih posebnega pricakovanja, da bomo imeli vojne ujetnike, še manj, da jih bo toliko. To nakazuje tudi postopek s podpolkovnikom JLA, Jovanovicem, ki se je z vojaškim vozilom – kompanjolo pripeljal v Radence s tremi vojaki 27. 6. 1991 in so ga ob 17.52 ustavili milicniki Oddelka milice (OM) Radenci ter ga skupaj z vozilom in tremi vojaki zadržali. Po obvestilu OM operativni skupini in pogovorom komandirja PM Gornja Radgona Sakovicem z Jovanovicem so se še nekaj casa dogovarjali, kaj z oficirjem in 8 Dnevnik dogodkov stalne službe UNZ Murska Sobota za 26. 6. 1991 v knjigi Pomurje je gorelo modro, stran 186. 36 vojaki, ki so z njim. Šele okoli 20.09 so jih z uporabo fizicne sile zajeli protidiverzantski vod TO in milicniki OM Radenci. Pri tem je treba povedati, da je bilo vozilo oficirja JLA obkroženo s prebivalci Radencev, ki so jim grozili in jih izzivali, tako da so milicniki ves cas pravzaprav varovali vojake JLA, ki pa so imeli v rokah avtomatsko orožje pripravljeno na strel. Zbirni centri RSNZ se je na pojav velikega števila vojnih ujetnikov odzval z depešo9 številka 0211-1-2/892, 28. 6. 199110, in sicer: »V boju z okupatorsko JLA so pripadniki milice in TO zajeli vec pripadnikov jugoslovanske armade (ujetnikov) in sprejeli vec dezerterjev. Narocamo, da je za vse ujetnike odgovorna milica, ki jim mora zagotoviti ustrezno varnost, osnovno preskrbo, zdravstveno in ostalo zašcito. Dezerterjem pa mora zagotoviti ustrezno varnost, osnovno preskrbo in zašcito TO. Z vsemi ujetniki in dezerterji je treba ravnati korektno in humano. Pavle Celik, republiški podsekretar, poveljnik milice« Državno vodstvo je locilo med vojnimi ujetniki in dezerterji – torej osebami, ki so same prebegnile iz enot JLA, vendar v praksi, vsaj v Pomurju, ni bilo izvedljivo, da bi locevali toliko kategorij vojakov agresorja. Uradni zaznamek clana operativne skupine UNZ Murska Sobota o ustanovitvi zbirnega centra za vojne ujetnike v zaporih Murska Sobota je dokaz reakcije UNZ Murska Sobota na zahtevo vodstva milice. Dogovorili so se z zapori v Murski Soboti in ekonomsko šolo v Murski Soboti za formiranje dveh zbirnih centrov v Murski Soboti. Dogovor je bil zgolj za prostore in pri zaporih tudi za preskrbo, za ostale stvari so se dogovarjali sproti. UNZ Murska Sobota je na ukaz odgovorila naslednji dan z depešo številka 01-S-2/243, 29. 6. 1991, kjer je potrdila ustanovitev dveh zbirnih centrov, da so uredili nastanitev vojnih ujetnikov in nacin postopanja z vojnimi ujetniki (priloga 1). 9 Uradno ime za sporocila, ki so se izmenjevala med enotami po teleprinterju. 10 Depeša je iz arhiva policije iz zbirke Akcija zgodovina. 37 Naslednji dan, to je 29. 6. 1991, pa se je odzvala tudi Republiška koordinacijska skupina11, ki je posredovala vsem operativnim podskupinam12, štabom za TO in upravnim organom za ljudsko obrambo (LO) naslednje obvestilo: »1. Takoj formirajte prehodne zbirne centre za vojne ujetnike v dogovoru z organi za notranje zadeve. Obmocni štabi za TO naj pri tem pomagajo. 2. V vseh pokrajinah formirajte vecje zbirne centre za vojne ujetnike. 3. V vseh zbirnih centrih za vojne ujetnike morajo biti nujni pogoji za življenje in nastanitev. 4. Zagotoviti, da se cim prej izdelajo seznami z osebnimi podatki o vojnih ujetnikih. 5. Cim prej izdelajte tudi natancne sezname v spopadih ranjenih in mrtvih pripadnikov ter civilistov na eni in drugi strani. Sezname iz 4. in 5. tocke dostavljajte republiški organizaciji RK (Rdecega križa) ter Republiški koordinacijski skupini. Številka 1284, 29. 6. 1991, Republiška koordinacija13« Tako je Republiška koordinacija prva podala okvirna navodila o ravnanju z vojnimi ujetniki in predpisala evidence, ki jih je treba voditi v teh centrih. Dne 29. 6. 1991 je MNZ narocila UNZ, da se dogovorijo z upravniki zaporov za sprejem in namestitev vojnih ujetnikov. Obdelavo (razgovor, seznam, dokumentiranje) vojnih ujetnikov je prevzela kriminalisticna služba, milica pa je pomagala pri fizicnem varovanju objektov (priloga 2).14 Dne 30. 6. 1991 je MNZ15 dolocilo, katere podatke morajo vsebovati evidence vojnih ujetnikov. To so naslednji podatki: -ime in priimek -rojstni podatki -bivališce (kraj, obcino, republiko) -narodnost 11 Neke vrste združeni štab TO, ONZ in operativnega dela politike. 12 Za Pomurje je bila v Mariboru. 13 Depeša je pridobljena iz arhiva policije iz zbirke Akcija zgodovina. 14 Depeša MNZ številka 0211-1-2/903, 29. 6. 1991. 15 Depeša MNZ RS številka 0211-3-Z/904, 30. 6. 1991. 38 -cin -zaposlen (vojna pošta – VP) -cas prijetja (ce je to možno) -kdaj je bil izpušcen oziroma, -ce je bil zadržan. Podatke je bilo treba poslati 30. 6. 1991 do 21. ure na stalno služno RSNZ po telefaxu in nato sproti za nove ujetnike v naslednjih dneh (priloga 3). Obvestilo je nakazovalo tudi, da je RSNZ16 seznanjen, da so nekatere vojne ujetnike že izpušcali. Dne 30. 6. 1991 je RSNZ17 poslal posebno opozorilo za ravnanje z ubežniki iz enot, ki ne pridejo na postajo milice. V Prekmurju so ugotavljali, da so neznanci v uniformah ali že delno v civilnih oblacilih prišli do hiš in prosili za hrano. Do takrat niso zaznali, da bi bili nasilni. Zelo verjetno pa gre za ubežnike iz enot, ki so želeli sami priti v Republiko Hrvaško in nato domov ali v prvo enoto JLA izven Republike Slovenije. Naroceno je bilo, da se jih prime s posebno pozornostjo in z njimi ravna kot vojnimi ujetniki ali ubežniki – depeša uporablja izraz begovci (priloga 4). Ker je bila problematika tega podrocja vedno vecja in ne manjša, se je 2. 7. 1991 na MNZ formirala strokovna skupina za vojne ujetnike in o tem z depešo MNZ številka 010-MP-1/91-4/7402, 2. 7. 1991, obvestila enote na terenu: »Sporocamo vam, da je pri Upravi za upravno pravne zadeve Ministrstva za notranje zadeve konstituirana strokovna skupina, ki bo celovito spremljala zadeve v zvezi z vojnimi ujetniki, pribežniki, tujci in njihovo obravnavo v zbirnih centrih. V sodelovanju z drugimi republiškimi organi in Rdecim križem Slovenije bo reševala probleme z nastanitvijo, evidentiranjem, transportom in obvešcanjem. Vodila bo tudi centralno evidenco o vojnih ujetnikih in drugih navedenih osebah, zato sporocajte 16 V isti depeši je navedeno, da je depešo poslalo MNZ, porocati pa je treba RSNZ, ker se ocitno še niso navadili nove terminologije, ki jo je uvedel MNZ, 27. 6. 1991. 17 Depeša RSNZ številka 0021-4/7377, 30. 6. 1991. 39 vse potrebne podatke po faxu številka 10611-221-119 in telefonih (0611­ 217-788 interna 47-59 in 2159 (special). Vodja skupine je Pavel Martonoši. Specialist Bogo Brvar, namestnik ministra za notranje zadeve« Strokovna skupina je prispevala pravila, kakšne morajo biti evidence, in izvajala potrebno koordinacijo z drugimi državnimi organi (npr. Ministrstvom za pravosodje glede zaporov) in Rdecim križem RS ter nato povratno obvešcala UNZ in te enote o reševanju konkretnih vprašanj. Pravila so vsebovala izpis vseh pravic vojnih ujetnikov in pravila, ki se jih morajo držati ONZ, ki delajo z vojnimi ujetniki v zbirnih centrih, in nekatere clene ženevske konvencije o vojnih ujetnikih.18 Kopija dokumenta je žal zelo slabo citljiva, vendar se vsaj v vecjem delu lahko vidi, kaj narocajo (priloge 5, 6, 7). Zaradi izrednega povecanja vojnih ujetnikov v nekaterih pokrajinah je Republiška koordinacija spremenila navodilo glede vojnih ujetnikov, da je pripadnikom JLA, ki so bili obkoljeni izven svojih objektov, dala možnost, da se jim ponudi, da se vrnejo v svoje vojašnice, tako da zapustijo vozila in orožje, razen oficirji lahko zadržijo pištole brez streliva. Zahtevali so selekcijo pripadnikov JLA, ki so napadli pred premirjem ali so ga kršili, tako da se Slovenci vkljucijo v TO, Hrvati in Albanci gredo domov v skladu s pozivom njihovih organov ali pa, ce želijo, se lahko vkljucijo v TO kot prostovoljci, ce ima TO za njih orožje in opremo. Treba pa je pospešiti organizacijo zbirnih centrov (priloga 8). To navodilo dokazuje, da se državni organi RS pred vojno niso zavedali problema, ki ga lahko povzroci vecje število vojnih ujetnikov in tega niso pricakovali. Zaradi tega so sproti iskali rešitve. 18 Depeša MNZ številka 2376, 30. 6. 1991. 40 Šele 6. 7. 199119 je Republiška koordinacija dala navodilo glede uporabe narodne zašcite (NZ), ki so jo, vsaj v Pomurju, že skoraj od zacetka formiranja zbirnih centrov uporabljali za varovanje teh centrov. Navodilo je bilo naslovljeno upravnim organom za ljudsko obrambo v obcinah in je narocalo, da se v NZ vkljucuje predvsem lovce in osebe z lastnim orožjem za varovanje manj pomembnih objektov in za pokrivanje terena. V nobenem primeru pa se jim ni smelo nalagati borbenih nalog, ampak se jim naroci, da o odkritju sovražnika ali njegovega gibanja takoj obvešcajo ONZ ali poveljstva TO. V obcinskih upravnih organih za ljudsko obrambo so morali dolociti koordinatorja, ki je skrbel za organizacijo in delovanje NZ in sodelovanje z ONZ in štabi TO (priloga 9). Konkretno delo z vojnimi ujetniki Kriminalisticna služba MNZ je 3. 7. 1991 zjutraj izdala vsem UNZ ukaz20, da takoj zacnejo z izpušcanjem vojnih ujetnikov iz zbirnih centrov, tako vojnih ujetnikov kot prebežnikov – dezerterjev, po kriterijih: -Vse vojake vseh nacionalnosti, razen Srbov in Crnogorcev, vendar tudi od teh se izpustita najmlajša letnika. -Vsi oficirji ostanejo v zaporu. -Ravno tako ostanejo v zaporu vsi pripadniki zvezne milice in Zvezne carinske uprave ter vse osebe osumljene kaznivih dejanj. -Kdor ne želi biti izpušcen, ostane v zaporu. Opozorili so tudi, da se pri nekaterih utegne pojaviti vprašanje azila, o teh bodo poskusili hitro pridobiti mnenje Republiške koordinacije. Odgovor glede tega naj bi posredovala Uprava za pravne zadeve MNZ (priloga 10). 19 Depeša Republiške koordinacije številka 1731, 6. 7. 1991. 20 Depeša MNZ UKS številka 22-1-32-4/7406, 3. 7. 1991. 41 Skupaj z depešo MNZ21 številka 2/920, 3. 7. 1991, ki je prispela popoldne in je zaustavila izpušcanje vojnih ujetnikov (priloga 15) dokazujeta, da so vojne ujetnike izpušcali iz zbirnih centrov ne le zaradi prestopa v TO, ampak so jih pošiljali domov v republike njihovega izvora še v casu intenzivnih spopadov z JLA. MNZ naj bi pridobil obvestila, da vojna policija JLA v drugih republikah SFRJ lovi te izpušcene vojne obveznike JLA in jih po kaznovanju vraca nazaj v enote JLA. Depeša22 MNZ številka 0010-mp-3/91-4/7435, 4. 7. 1991 (priloga 13) postavlja pravila vracanja vojakov, po katere pridejo starši ali skrbniki, ki so morali biti najprej preverjeni, da so v resnici tisti, za katere se izdajajo, in nato tudi pisno opozorjeni, da Republika Slovenija lahko jamci varnost teh vojakov pri vracanju le na ozemlju Republike Slovenije. To opozorilo je moralo biti na potrdilu o odpustu napisano v jeziku, ki so ga vojni ujetnik in starši ali skrbniki razumeli. Starši so se zanimali za usodo svojih otrok vojakov JLA neposredno ali prek postaje milice v svojem kraju. V prilogi 14 je depeša Postaje milice Petrinja23, s katero kolegi milicniki iz tega mesta na Hrvaškem na prošnjo staršev poizvedujejo za vojakom, ki je služil vojaški rok na stražnici v Kuzmi. Poleg staršev je dopis poslal na MNZ tudi predsednik predsedstva Bosne in Hercegovine Alija Izetbegovic (priloga 15), ki je v imenu Bosne in Hercegovine jamcil varno vrnitev vojakom – vojnim ujetnikom iz njihove republike, kar je bilo sicer vprašljivo, ker Bosna in Hercegovina ni soseda Republike Slovenije in so vojni ujetniki pri vracanju morali potovati skozi Republiko Hrvaško, kjer bi jih lahko ustavili in aretirali pripadniki vojne policije JLA. Z dopisom je MNZ seznanilo pristojne UNZ Murska Sobota, ki je z depešo številka 21-2/3001, 3. 7. 1991, na enote prenesla obvestilo RSNZ, da je tega dne iz Beograda krenilo 21 Depeša je pridobljena iz arhiva policije iz zbirke Akcija zgodovina. 22 Depeša je iz arhiva policije iz zbirke Akcija zgodovina. 23 PS – policijska stanica. 42 vec avtobusov zaskrbljenih staršev, ki jih je vodil podpredsednik skupšcine Republike Srbije. Dne 4. 7. 1991 je MNZ obvestilo UNZ, da so bili za 4. 7. 1991 napovedani mirni protestni shodi staršev otrok na služenju vojaškega roka v JLA. Shodi so bili napovedani v vec mestih od Ljubljane, Celja, Velenja itd. MNZ je narocilo, da se protestni shodi omogocijo in se poskrbi za varnost udeležencev shodov (priloga 16). Ker so v tem casu že množicno odpušcali vojne ujetnike, je MNZ na enote poslalo depešo številka 0010-MP-3/91-4/7436, 4. 7. 1991, z naslovom Problem pri odklanjanju in dajanju potrdil o odpustu: »Obvešceni smo, da v nekaterih zbirnih centrih za vojne ujetnike odklanjajo izdajanje potrdil o odpustu. Narocamo, da nadaljujete z dosedanjo prakso, kar pomeni, da potrdila o izpustu podpisujejo pooblašcene uradne osebe24 organov za notranje zadeve. Bogo Brvar, namestnik ministra za notranje zadeve« Iz dokumentacije iz zbirnih centrov v Pomurju ni razvidno, da bi pri nas nastajale take težave. V prilogah 22 in 23 je prikazano eno od potrdil izdanim clanom Zvezne carinske uprave, ki so prišli, da po okupaciji prevzamejo carinarnico v Gornji Radgoni in so bili zajeti v Hotelu Radin v skupni akciji PEM in PM Gornja Radgona. Cariniki so se odpeljali iz Republike Slovenije prek mednarodnega mejnega prehoda Dolga vas. To potrdilo izkazuje obrazec, ki je bil v uporabi, in nacin izpolnjevanja. Vodstva posameznega zbirnega centra pa so še posebej vodila seznam oseb, ki jim je bilo izdano potrdilo o odpustu in so ga ti tudi podpisali (priloga 20). Zajeti oficirji JLA so se pritoževali, da se z njimi ne ravna tako, kot je doloceno v ženevski konvenciji o ravnanju z vojni ujetniki. Zato je 4. 7. 1991 MNZ obvestilo enote in posebej opozorilo na posebne pravice zajetih vojnih ujetnikov oficirjev z depešo številka 0010-MP-3/91-4/7434, ki jo je podpisal Bogo Brvar, namestnik 24 Danes bi zapisali policisti. 43 ministra za notranje zadeve. Opozorili so predvsem na izvajanje 5. in 6. poglavja te konvencije, ki se nanaša na pravico do prejemanja pisem in dopisnic, obicajnega komuniciranja in komunikacije z Rdecim križem RS, kot tudi na dodatne pravice iz sedmega poglavja te konvencije (priloga 21). V tej zvezi je Rdeci križ RS v zaporih Murska Sobota in bolnišnici Murska Sobota 7. 7. 1991 opravil nadzor in pri tem ugotovil, da glede ravnanja z oficirji ni bilo pritožb. Pritoževali so se zaradi predolgega ugotavljanja krivde in prosili, da se jih premesti v zapor bliže doma zaradi obiskov svojcev. Rdeci križ RS je 5. 7. 1991 obvestil RSNZ, ta pa s tem obvestilom vse UNZ v državi, da so predstavniki vseh republiških in pokrajinskih organizacij RK, RK Jugoslavije ob prisotnosti predstavnikov mednarodnega RK, dosegli dogovor o prevzemu vojnih ujetnikov ter o varni vrnitvi vojnih ujetnikov in zajetih civilnih oseb v njihove republike in pokrajine. Prevoz naj bi opravili z vlakom. Pri tem so poudarili, da JLA ni zagotovila varne vrnitve vojnim ujetnikom in da je temu oporekal predstavnik RK Kosova. Zaradi izvedbe tega prevoza so prosili, da jim vodstva zbirnih centrov cim prej sporocijo sezname vojnih ujetnikov v svojih centrih (priloga 22). Zaradi poteka bojev med zajetjem vojnih ujetnikov ali njihovi nevarnosti, vcasih tudi zaradi hitrega premešcanja enot TO iz enega v drugi kraj, se je veckrat zgodilo, da so predvsem zajete stražnice ostale brez nadzora za krajši ali tudi daljši cas. To je zaznala tudi Republiška koordinacija, ki je 8. 7. 1991 z depešo številka 0010-MP-3/91-4-7537 (priloga 23) narocila operativnim podskupinam in UNZ, da je treba vojnim ujetnikom ob odpustu vrniti osebne stvari, prejeto pošto, pakete, oficirjem pa tudi osebno orožje (pištolo) brez streliva. Ob odpustu se pripravi primopredajni zapisnik, ki ga podpišeta milicnik in zajeti vojni ujetnik (priloga 23). V skladu z dolocbo Brionskega sporazuma je UNZ Murska Sobota 11. 7. 1991, ob 19.30, izpustila iz zbirnega centra v zaporih v Murski Soboti vse vojne 44 ujetnike25 (priloga 24). Pri odpustu je sodeloval predstavnik RK Slovenije. Pri izpustu so se posamezni starešine zanimali za svoje osebne stvari, ki so jih pustili v stražnicah (karavlah). S tem v zvezi so bili napoteni na TO (priloga 26). Brionski sporazum ni odpravil problematike vojnih ujetnikov predvsem tam, kjer so bile vojašnice in so bili še v njih vojaki JLA, ki so izkoristili priložnost, da so lahko prebegnili. Na to problematiko se je odzvala Republiška koordinacija, ki je dne 15. 7. 199126 dala dopolnilno navodilo o ravnanju s prebežniki – dezerterji. Narocili so, da je treba z RK na obmocju, kjer je vojni ujetnik iskal zatocišce, poiskati civilna oblacila in omogociti telefonski ali drugacen stik s starši oziroma sorodniki. Ce so želeli oditi domov, se jim je dala v podpis izjava, da odhajajo na lastno odgovornost, ce pa je le mogoce, je treba zagotoviti, da starši pridejo po njih. Ker je bila vecina prebežnikov, ki niso želeli domov, albanske narodnosti, pa je koordinacija narocila, da se obvesti Rdeci križ, ki naj prevzame skrb za njih in jih s pomocjo ONZ pošlje v zbirni center v Ljubljano na Aljaževi 32 – železnicarski dom. Tudi za te vojne ujetnike je bilo treba voditi evidenco, ki je vsebovala osebno ime, priimek, cas in kraj rojstva, narodnost, stalno prebivališce, cin, vojno pošto, datum prebega in datum, kdaj je bil poslan v zbirni center (priloga 25). MNZ je 21. 8. 1991 seznanila vse UNZ v Republiki Sloveniji, da se ukinjajo zbirni centri za vojaške ujetnike, za prebegle vojake JLA iz vojašnic. Vojake JLA, ki bi se zatekli na enote milice, je bilo treba napotiti na pristojne obcinske upravne organe za ljudsko obrambo, ki naj bi nadaljevali s postopkom in o teh primerih porocali MNZ (priloga 27). Še konec avgusta 1991 se stanje ni umirilo in je Republiška koordinacija 29. 8. 1991 izdala posebno navodilo o ravnanju obrambnih sil (TO in ONZ) RS. V 25 Depeša UNZ Murska Sobota strokovni skupini za vojne ujetnike številka 22/10-2/3127, 11. 7. 1991. 26 Depeša MNZ številka 0010/3-MP/91-4/7730. 45 navodilu so opozorili na previdnost in spremljanje ravnanja JLA, naj se na vsako kršitev premirja odzove energicno in v vsakem primeru prepreci prihod novih enot JLA v RS. Še posebej so opozorili na humano ravnanje z vojnimi ujetniki in dovolili možnost zamenjave vojnih ujetnikov za morebitne zajete pripadnike TO ali ONZ oziroma za vojake JLA, ki so slovenski državljani in jih prisilno držijo v vojašnici. O taki izmenjavi je treba takoj obvestiti Republiško koordinacijo (priloga 27). Prav tako so izrecno zahtevali, da pripadnikom JLA, ki so obkoljeni, predstavniki RS nudijo vso nujno in potrebno humanitarno pomoc (priloga 27). Pogovori z vojnimi ujetniki ONZ niso bili posebej usposobljeni za delo z vojnimi ujetniki, zato so opravili sprejem in evidence tako, kot so to delali v ONZ, ko so obravnavali osumljenca kaznivega dejanja ali kršitelja prekrška. Zbrali so osebne podatke vojnega ujetnika (ime, priimek, cas in kraj rojstva, ime oceta in matere, obcina in republika rojstva, naslov bivališca, cin v JLA, ce ga je imel, v kateri enoti ali rodu vojske je bil, kdaj in kje je bil prijet, katera enota ga je prijela, ali je sodeloval v bojih in ce je, v katerih, kaj je povedal v pogovoru in ali je bil predan v zbirni center ali drugemu organu ali enoti (izpolnjen obrazec PM Ljutomer je v prilogi 28). Pri pogovorih z vojnimi ujetniki so sodelovali ali pa tudi samostojno opravljali pogovore pripadniki varnostno-informativne službe (VIS)27, kot je to razvidno iz priloge 31, ki vsebuje uradni zaznamek o pogovoru z vodjo zveznih milicnikov, ki naj bi prevzeli delo na mednarodnem mejnem prehodu Hodoš. V zacetku so vojnim ujetnikom, nastanjenim v zbirnih centrih v zaporih, izdajali sklep o tridnevnem priporu po dolocbah 1. in 3. tocke 191. clena Zakona o kazenskem postopku zaradi suma storitve hudega kaznivega dejanja 27 Služba državne varnosti se je reformirala v okviru MNZ z drugimi vrstami dela in se preimenovala. 46 povzrocitve splošne nevarnosti po dolocbah 240. clena Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s hudim kaznivim dejanjem zoper splošno varnost po clenu 247. Kazenskega zakona RS. Šele pozneje pa so ti osumljenci postali klasicni vojni ujetniki, prilogi 29 in 30). Vojni ujetniki iz Republike Hrvaške in vracanje starešin JLA iz Republike Slovenije Jeseni 1991 so se zaostrovale razmere v Republiki Hrvaški (RH). Posledica tega so bili dezerterji JLA, ki so bežali iz vojašnic v RH na ozemlje RH. MNZ se je 20. 9. 199128 odzvalo, ker je na terenu prihajalo do težav z upravnimi organi za ljudsko obrambo. V navodilu je navedeno, da je MNZ že predhodno opozorilo MNZ RH, da morajo sami poskrbeti za te prebežnike. Ministrstvo za obrambo RS pa je že 18. 9. 1991 obvestilo obcinske upravne organe za ljudsko obrambo, da teh vojnih ujetnikov ne sprejemajo, ker so zanje dolžni poskrbeti v RH. MNZ je narocilo, da ONZ na terenu vojnih ujetnikov, ki bi jih pripeljali iz obcinskega organa za ljudsko obrambo, enote TO ali civilne zašcite ne sprejmejo in uradnike teh organov opozorilo, da v skladu z depešo Ministrstva za obrambo ONZ niso dolžni sprejemati teh vojnih ujetnikov. Prvi pobegi iz JLA na obmocju Republike Hrvaške so bili zabeleženi na obmocju UNZ Murska Sobota že 3. 7. 1991, ko so PM Lendava hrvaški kolegi iz OM Mursko Središce obvestili, da so se k njim zatekli trije vojaki JLA, državljani RS iz vojašnice v Koprivnici, tam pri obcanih dobili civilna oblacila in se tako prebili do RS (priloga 32). V primeru, da gre za dezerterje iz vojašnic v RS, pa se jih odpelje v zbirni center v Ljubljani (priloga 33). 28 Depeša MNZ številka o211-3-4/9770, 20. 9. 1991. 47 To navodilo tudi dokazuje, da se v Republiki Hrvaški stanje z vojaki na služenju vojaškega roka ni spremenilo in so jih v JLA uporabljali za akcije proti organom RH. Zaradi tega so ti vojaki bežali iz vojašnic, ko so imeli priložnost. Ocitno je bila takrat ta problematika aktualna, ker je istega dne UNZ Murska Sobota posredovala na enote depešo MNZ29, s katero so opozorili na pojav vedno vecjega števila vojakov JLA, ki so pobegnili iz vojašnic JLA v Republiki Hrvaški in se zadržujejo sedaj v RS. S tem v zvezi so opozorili na vedno vecjo aktivnost KOS30 JLA. Ta aktivnost naj bi se kazala v njihovem poizvedovanju na terenu, telefonskih grožnjah in podobno. S tem v zvezi so narocili milici: -Operativno varovanje objektov, kjer so te osebe. -Legitimiranje sumljivih oseb v bližini teh objektov, avtobusnih in železniških postaj. -Kontrola na vlakih, ki jih spremlja milica. -Dosledno je bilo treba opravljati preglede po 51.31 clenu Zakona o notranjih zadevah. -Pri tem pa so milicnike posebej opozarjali na lastno varnost pri teh postopkih (priloga 34). Nekateri organi RH pa so tudi zahtevali, da organi RS vrnejo osebe, ki so pribežale iz vojašnic v RH, da se jih vrne hrvaškim organom, ker so zoper te begovce podali kazenske ovadbe zaradi dezerterstva. V prilogi 42 je taka zahteva sekretariata obcine Karlovac z dne 23. 10. 1991. Do te konkretne zahteve se Republiška koordinacija ni opredelila. UNZ MS pa je narocila, da taka zahteva ne more biti razlog za odpoved bivanja tujcu skladno z dolocbami Zakona o tujcih. 29 Depeša UNZ Murska Sobota številka 21/1-2/333, 20. 9. 1991. 30 Kontra obaveštajna služba – protiobvešcevalna služba. 31 51. clen Zakona o notranjih zadevah doloca: Zaradi zagotovitve varnosti letalskega, železniškega, pomorskega in drugega javnega prometa imajo pooblašcene uradne osebe pravico do preventivnega pregleda oseb, prtljage in prometnega sredstva. 48 Pozno jeseni 1991 in pozimi so se zaceli vracati v RS vojaki JLA, ki so vojsko zapustili iz razlicnih razlogov. Ker je šlo za množicni pojav oseb, ki so imele v RS stalno ali zacasno bivališce in so s tem povzrocali javno nezadovoljstvo prebivalcev RS hkrati pa je tudi obstajala možnost, da bodo v RS delovali v obvešcevalne namene ali izvajali teroristicne akcije, je MNZ RS z depešo številka 11.705, 13. 12. 1991, narocilo, da se aktivne ali bivše pripadnike JLA, ki imajo zacasno bivališce v RS zavrne na mejnem prehodu in se jim ne dovoli vstopa v RS. Osebam, ki pa so imele v RS stalno bivališce in v operativnih evidencah ONZ niso imele vpisanega ukrepa zavrnitve vstopa, so dovolili vstop. Ne glede na to, ali so osebe zavrnili ali so jim dovolili vstop, pa se jih zasliši in ugotovitve pošlje upravi milice in UNZ, kjer ima oseba stalno bivališce (priloga 35). V obvestilu so morali biti osebni podatki osebe, kje je oseba službovala oziroma službuje in kakšno funkcijo opravlja oziroma jo je opravljala, vzrok vracanja v RS in koliko casa namerava ostati, kje in pri kom bo bivala v tem casu, kakšne naloge je opravljala v casu agresije na RS, ali je sodelovala pri bojih v RH, predvsem pa, kakšno je bilo njihovo ravnanje v casu agresije na RS. Ce se v pogovoru ugotovi, da bi lahko škodovali varnosti RS, se jih zavrne po dolocbah Zakona o tujcih ne glede na stalno bivališce v RS. Ceprav je bilo V RS že vec mesecev miru, se je v Republikah Hrvaški in Bosni in Hercegovini odvijala huda bratomorna vojna, ki jo je sprožila politika Republike Srbije. Zato so bili državni organi RS še vedno zelo previdni pri ravnanju s pripadniki JLA ne glede na to, ali so bili aktivni, se upokojili ali odšli iz JLA. 49 Zakljucek Ta kratek pregled kaže, vsaj meni, dve stvari: ena je, da so bili državni organi v RS preseneceni ob zacetku vojne glede vojnih ujetnikov in njihovega števila in so se po intervencijah s terena postopoma znašli in pripravili navodila ravnanja z vojnimi ujetniki in druga, da so ONZ in TO ter predvsem prebivalci RS pokazali izredno solidarnost in humanost, ceprav je šlo za vojake sovražne vojske, ki je želela zasesti novo državo in odpraviti samostojnost na nasilen nacin. 50 Dr. Alojz Šteiner Operativni nacrti v TO Vzhodnoštajerske pokrajine in vojaškenaloge pri ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki zveznih sil Uvod Strokovni posvet o ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki ter zbirni centri med osamosvojitveno vojno v Pomurju leta 1991 je priložnost za dodatno pojasnitev tovrstne tematike in njenih posebnosti v Pomurju, pri tem pa tudi za odstiranje nekaterih še nepojasnjenih zadev. Hkrati se z objektivno predstavitvijo te tematike lahko prikaže tudi znacaj slovenske osamosvojitvene vojne. Kljub temu, da je v Pomurju, dobrih trideset let po zakljucku osamosvojitvene vojne, o njej objavljeno preko petnajst razlicnih del32, ni celovite in analiticne obravnave vprašanj o zajetih in prebeglih pripadnikih zveznih sil. V prispevku najprej navajam umestitev tematike v priprave in nacrte v štabih Teritorialne obrambe v Vzhodnoštajerski pokrajini in Pomurju, kar je bil tudi predmet strokovnega posveta. V nadaljevanju primerjam prebegle in zajete v spopadih v Sloveniji in Pomurju v odnosu na znacilnosti vojaškega delovanja in posebnosti glede te zanimive tranzicije vojaškega kadra med stranema v spopadu. Primerjam tudi delovanje in procese med razlicnimi centri, ki so bili vkljuceni v reševanje obravnavane tematike, in kazalnike sestave osebja v centrih. V razpravi o ugotovitvah in posebnostih poskušam odgovoriti na vprašanja, koliko in kako so dogajanja na tem podrocju vplivala na izhod vojaškega spopada, koliko so bila ta vprašanja v praksi posebna in kako se je to odražalo na znacaj vojne. Zakljucujem s sklepi, ki sem jih predstavil na posvetu, 32 Vec o tem glej: Šteiner, 2022, str. 64-66. 51 ali pa so bili na njem obravnavani. K temu dodajam slike (prosojnice), ki so bile 2. decembra 2022 predstavljene na posvetu v Domu kulture Puconci. Prispevek je oblikovan kot poskus opisa iz proucevanja in analize tematike udeleženca osamosvojitvenih dogodkov, tudi na podlagi vedenj in spoznanj z osebno udeležbo v pokrajinskem štabu za Teritorialno obrambo v Mariboru. To dejstvo zahteva posebno mero objektivnosti in distance pri obravnavi vprašanj, povezanih z zajetimi in prebeglimi pripadniki zveznih sil. Zato so nekatere ugotovitve in sklepi takšni, kot do sedaj še niso bili predstavljeni. Umestitev v priprave in nacrte v štabih Teritorialne obrambe Posebnost vojaške obrambe v povezavi z osamosvojitvijo Slovenije so njene priprave33. Casovno jih lahko razdelimo na tiste, ki so se zgodile v letu 1990, in tiste, ki so neposredno podpirale plebiscitno odlocitev o osamosvojitvi v šestih mesecih po izvedenem referendumu decembra 1990. Za mejni datum v pripravah vzamem 28. 9. 1990, ko je sprejet Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k Ustavi Republike Slovenije na podrocju ljudske obrambe, s katerim je vodenje in poveljevanje nad obrambnimi silami v miru in izrednih razmerah prešlo v izrecno pristojnost slovenskih republiških avtoritet. Temu je sledilo preoblikovanje Republiškega štaba za Teritorialno obrambo (RŠTO) in prenos nacrtovanih priprav iz obdobja Manevrske strukture narodne zašcite nazaj na formalne vojaške strukture – štabe za Teritorialno obrambo (ŠTO). Oktobra in novembra pa je potekalo oblikovanje in reorganizacija pokrajinskih štabov za Teritorialno obrambo (PŠTO), kjer se je spremenila struktura iz trinajstih na sedem štabov. Prav tako je izvedeno nacrtovanje ukrepov pripravljenosti in nacrtov mobilizacije v (vseh) ŠTO. Pri tem se je mobilizacijske nacrte sproti prilagajalo razpoložljivi oborožitvi 33 Vec o tem glej: Šteiner, 2018, str. 83-107. 52 oziroma njenemu povecanju. Omeniti je treba še, da zveznim organom v zacetku decembra 1990 ni uspel poskus odvzema kartotek nabornikov in rezervistov v slovenskih upravnih organih, saj so kartoteke pravocasno dispenzirali na skrite in varne lokacije po obcinah. S tem zvezne strukture niso mogle same vpoklicati nabornikov na služenje vojaškega roka v enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA), otežen, ce ne celo onemogocen, pa je bil tudi vpoklic slovenskih rezervistov v vojne enote JLA34. Leto 1991 je glede nacrtovanja in priprav v ŠTO mogoce razdeliti na tri dele. Od januarja do aprila je v vseh ŠTO, tako republiškem kot pokrajinskih in obcinskih, poteklo intenzivno štabno nacrtovanje. To je v zacetku bilo podobno obicajnim letnim planskim postopkom, kasneje pa je bilo vedno prilagojeno obrambnim pripravam za zašcito slovenskih osamosvojitvenih aktivnosti. V januarju 1991 je bilo v ospredju nacrtovanje dela in usposabljanja v ŠTO. Februar je bil zaznamovan s posodabljanjem nacrtov alarmiranja in mobilizacije. V marcu in aprilu je potekalo oblikovanje vojnih nacrtov, te bom predstavil v nadaljevanju, štabnim vojnim vajam in usposabljanju pripravljenih sil TO v obliki urjenja specialistov na orožjih ali enot. V maju so bile v ospredju nacrtovalne aktivnosti in priprave za reorganizacijo in preoblikovanje obcinskih štabov (OŠTO) v obmocne štabe (ObmŠTO). Te aktivnosti so se nadaljevale tudi v juniju, ko so novi ObmŠTO že zaceli s svojim delovanjem. Ti štabi so imeli tudi nalogo, da prilagodijo obstojece vojne nacrte. Na novo pa so oblikovali nacrte z oznako Jezero, za postopke ob prevzemu nabornikov od enot JLA, ki so predcasno odšli iz JLA oziroma postopke z ostalimi vojaškimi osebami, ki so se odlocile za odhod iz zvezne vojske in njenih institucij po razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije. Za to obdobje je v Vzhodnoštajerski pokrajini treba omeniti še takoimenovane pekrske dogodke35, ki so predstavljali pravi preizkus krizne 34 Vpoklicevali bi jih lahko le samosklicno, bodisi s telefoni ali drugimi oblikami alarmiranja (s signali ali javnimi pozivi). 35 S pekrskimi dogodki oznacujemo konflikt pred 710. UC TO v Pekrah pri Mariboru 22. 5. 1991 in dogajanja, ki so do 24. 5. temu sledila v Mariboru. Vec o tem glej: Šteiner 2021, str. 203-215. 53 pripravljenosti in organiziranosti ne le obrambnih sil (teritorialne obrambe in milice), ampak tudi politicnih in upravnih struktur. Pekrski dogodki pa so pospešili tudi vzpostavitev in usposabljanje stalnih sil teritorialne obrambe, kar je bil svojstven unikum, upoštevajoc naravo rezervnih teritorialnih sil. Obdobja in vsebina priprav so predstavljeni tudi na sliki 1. Štabne nacrte v TO vzhodnoštajerske pred vojno je mogoce razdeliti na tiste, ki so sodili v vojno nacrtovanje in bili povezani z aktivnostmi v primeru prehoda na delovanje v izrednih razmerah oziroma v vojni, in nacrte, ki so se nanašali na krepitev obrambne sposobnosti in bojne pripravljenosti sil TO. Struktura teh nacrtov je predstavljena na sliki 2. S 54 ŠTO so do konca leta 1990 imeli nacrte za delovanje v vojni oziroma vojne nacrte, narejene po enotnem izhodišcu, kot je to bilo predvideno za celotno zvezno državo, in so nosili oznako Sutjeska. Bili so izdelani variantno – S-1 za primer napada na državo z vzhoda (sile Varšavskega pakta) in S-2 za napad z zahoda (sile Nato). Že oktobra 1990 je bilo jasno, da so ti nacrti neuresnicljivi in nerealni, saj bi obe komponenti jugoslovanskih obrambnih sil (JLA in republiške TO), ki naj bi skupaj branili zvezno državo, na severozahodu bili že vsaka na svoji strani. V drugi polovici leta 1990 je zvezna stran oblikovala še nacrt »Ram« (okvir), v zacetku leta 1991 pa izvedla še štabne vojne vaje poveljstev JLA »Bedem 91«36, s katerimi so preigravali izvedbo vojaških operacij za ohranitev Jugoslavije na severozahodu, kar se je v drugi polovici leta 1991 spremenilo v nacrte za vzpostavitev velikosrbske jugoslovanske države. Slovenska stran je prve nacrte, v katerih je kot nasprotnik bila opredeljena JLA, izdelala septembra 1990 še v casu MSNZ. 36 Vec o tem glej: Davor 2012. 55 Potem, ko je bilo jasno, da so nekdanji skupni vojni nacrti neuresnicljivi, so v ŠTO pristopili k izdelavi nadomestnih nacrtov. Ti nacrti, ki so bili izdelani do aprila 1991, oznaceni s Kamen in pripadajoco variantno številko od 1 do 4, so imeli neposreden vpliv na izvajanje kasnejših bojnih delovanj v osamosvojitveni vojni. Nacrt Kamen–1 je predvideval ukrepe in naloge TO in milice za zagotavljanje normalne prehodnosti meje Republike Slovenije v razmerah, ko bi JLA prešla na okrepljeno varovanje državne meje. Nacrt Kamen–2 je predvideval ukrepe in naloge za zagotovitev prehodov meje v razmerah, ko bi JLA zaprla mejo in poskušala prevzeti vse naloge mejne službe. Nacrt Kamen– 3 je predvideval postopke za nasilno odpiranje mejnih prehodov v primerih, ko bi JLA uspela zavzeti vse mejne prehode. Nacrt Kamen–4 je predvideval ukrepe in postopke za zavarovanje meje Republike Slovenije proti Avstriji, Madžarski in Hrvaški v razmerah, ko bi JLA zapustila ozemlje Republike Slovenije. Naslednji nacrt v ŠTO je bil nacrt alarmiranja in ukrepov pripravljenosti, ki je omogocal dvigovanje pripravljenosti štabov in enot, ki so bile vpoklicane bodisi na usposabljanje ali od 15. maja naprej na varovanje ucnega centra TO v Pekrah, kjer je potekalo usposabljanje slovenskih nabornikov. Dokumenti alarmiranja in rešitve, povezane s sklici in pozivanjem stalne in rezervne sestave, so se veckrat preverjali in dopolnjevali. Z nacrtom varovanja pomembnih objektov, ki je nosil oznako B-2, je bilo predvideno angažiranje sil TO (pa tudi milice) in varovanje teh pomembnih upravnih, javnih in gospodarskih objektov. Za primer nasilnega odvzema orožja in opreme TO, ki je bila v vojaških objektih pod nadzorom JLA in je bila nedostopna strukturam teritorialne obrambe, so bili oblikovani posebni nacrti z oznako Nabava. Nacrt oviranja je bil oblikovan v sklopu nacrta Kamen, posebne nacrte za takoimenovano civilno oviranje na pomembnih komunikacijah in ostalih objektih pa so imeli na vseh obcinskih upravnih organih za obrambo. Prav tako je bila obvešcevalna dejavnost razdelana v nacrtu Kamen, delno pa tudi v nacrtu 56 ukrepov pripravljenosti in seveda v posebnih nacrtih obvešcevalno-varnostnih organov TO. Nacrti zaledne (danes logisticne) zagotovitve so bili integrirani v mobilizacijske nacrte in nacrte Kamen. K temu je treba dodati še nacrte, ki so imeli oznako Kobra-91 in so se nanašali na štabne vojne vaje in usposabljanje stalne sestave v ŠTO. To usposabljanje za vojno delovanje je potekalo v mesecu marcu 1991. Poleg tega so v štabih obstajali še nacrti usposabljanja štabov in poveljstev, specialistov in enot. Kot že navedeno so vsi ti nacrti oblikovani v casu, ko so še obstajali obcinski štabi. V casu priprav za vzpostavitev ObmŠTO pa so jih v mesecu maju in juniju glede na strukturne spremembe ustrezno posodobili. Edini nacrti, ki so jih na novo oblikovali v ObmŠTO, so bili nacrti zbirnih centrov TO z oznako Jezero. Nacrt za formiranje zbirnih centrov TO (ZC TO) za pripadnike JLA je v pokrajinskem in obmocnih štabih izdelan teden dni pred zacetkom osamosvojitvene vojne. 7. PŠTO Maribor je na podlagi dveh ukazov RŠTO37 14. 6. 1991 izdal ukaz za izdelavo Nacrta za formiranje zbirnih centrov38. Rok za izdelavo nacrta je bil 20. 6. 1991. Kot strokovna podlaga je bilo doloceno Navodilo za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi JLA39, ki je tudi priloga v tem zborniku. Dokumenti PŠTO, dinamika planiranja in organizacijska struktura zbirnih centrov na obmocju Vzhodnoštajerske pokrajine je predstavljena na sliki 3. 37 Ukazu RŠTO za formiranje zbirnih centrov z oznako LO DT številka 804/03-173, 23. 5. 1991, je 12. 6. 1991 sledilo še Dopolnilo k ukazu za formiranje zbirnih centrov z oznako SZ 804-03/283. 38 Ukaz 7. PŠTO številka LO VTSZ-804-03/143, 14. 6. 1991. 39 Navodilo je 10. 6. 1991 izdal Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, dokument z oznako 801/303. 57 Vloga in naloge za vzpostavitev in delovanje ZC TO so dodeljene ucnim cetam TO40. Teh je v strukturi vzhodnoštajerske TO bilo šest, ZC TO pa skupaj pet, ker je na obmocju vsakega obmocnega štaba oblikovan po eden. Na obmocju Pomurja sta bila nacrtovana 757. zbirni center v 75. ObmŠTO (Murska Sobota) s prvotno predvideno lokacijo na Gradu41 in zatem na lokaciji v Bogojini in 737. zbirni center v 73. ObmŠTO (Ljutomer) v Gornjih Ivanjcih42. Mobilizacija rezervne sestave ucnih cet je izvedena do 26. 6. 1991. Z ukazom RŠTO 25. 6. 199143 je bilo doloceno, da zbirne centre formirajo do 26. 6. 1991 do 6. ure. 40 Pehotne ucne cete TO so bile namenjene za organizacijo in izvajanje usposabljanja vojaškega osebja v teritorialni obrambi v vojnem casu, bodisi kot vojaško strokovno dodatno usposabljanje ali osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Za eno ucno ceto, ki je imela 18 formacijskih mest, je bilo predvideno, da lahko sprejme 90 takšnih oseb, kar je skupaj predstavljalo sestavo 118 oseb. 41 Mobilizacijsko mesto ucne cete pa je bilo v Kuštanovcih, vendar se na Gradu ne vzpostavljala zbirnega centra TO, kot je bilo predvideno, niti v Kuštanovcih, ampak se je enota 28. 6. 1991 premaknila v Bogojino (Mihalic, 2002, str. 73). 42 V dokumentih se pojavlja tudi naziv Zgornji Ivanjci, kot so kraj takrat tudi poimenovali. Kraj se danes uradno imenuje Gornji Ivanjci in tako ga oznacujemo tudi v prispevku. 43 Ukaz RŠTO z oznako Z-804-03/410-91, 25. 6. 1991, je naslovljen na pet pokrajinskih štabov oziroma pokrajin (Dolenjska, Ljubljanska, Primorska, Vzhodnoštajerska in Zahodnoštajerska). 58 Ko je milica dobila dodatno nalogo organizirati zbirne centre za prebegle in zajete pripadnike JLA, zvezne milice in carine skladno z mednarodnim pravom 44, je tretji dan vojne, 29. 6. 1991, 7. PŠTO vsem podrejenim obmocnim štabom izdal ukaz45, da se na podlagi ukaza Republiške koordinacijske skupine pristopi (še) k formiranju zbirnih centrov za vojne ujetnike. Doloceno je bilo, da se na obmocju, ki ga pokriva posamezni ObmŠTO sodeluje z organi za notranje zadeve in organi obcine pri formiranju dveh zbirnih centrov. Skupaj bi tako bilo treba v Vzhodnoštajerski pokrajini formirati deset zbirnih centrov za vojne ujetnike, od tega štiri na obmocju Pomurja. TO je za uspešno varovanje zbirnih centrov morala dolociti enoto jakosti voda, ustrezno oboroženo in opremljeno. Znacilnosti in posebnosti vojaškega delovanja v Pomurju sprimeri prebeglih in zajetih v spopadih v Sloveniji Znacilnosti in posebnosti vojaškega delovanja v Pomurju 1991 V Pomurju sta se v osamosvojitveni vojni 1991 prekrivali pristojnosti 31. korpusa JLA s sedežem v Mariboru in 32. korpusa JLA s sedežem v Varaždinu. Enote mariborskega korpusa JLA so bile na zacetku spopadov do predaje posadk na karavlah pristojne za varovanje meje in objektov (obmejnih stražnic/karavl), ki so jih pred tem dodatno okrepili. Za prevzem in okrepitev nadzora nad mejnimi prehodi so nanje napotili zvezne milicnike in carinike ter oklepno-mehanizirane enote JLA iz varaždinskega korpusa na Hrvaškem. Te sile so v Slovenijo prodirale iz obmocja Hrvaške od juga proti severu na takoimenovani murski smeri. Pri tem je bilo obmocje na desnem bregu reke Mure, na Murskem polju in v Prlekiji, deležno posebej nasilnega delovanja sil JLA46. Reka Mura je bila pomembna naravna ovira, tako da je Prekmurje z mejo 44 Glej: Horvat v Šteiner, 2015, str. 133. 45 Glej: Ukaz 7. PŠTO, številka 804-03/227, 29. 6. 1991. 46 Ta sestava je v prvem delu imela 63 vozil, od tega 36 oklepnih, v drugem delu pa še dodatnih 26 oklepnih in 5 drugih vozil, Šteiner 2022, str. 72. 59 proti Avstriji in Madžarski na levem bregu, tudi vojaško gledano, locevala od ostalega dela Slovenije. Posebnost je bila v tem, da so vojaški spopadi med slovenskimi in zveznimi silami v Prekmurju tako potekali med teritorialno obrambo in milico na eni strani in zveznimi vojaki – granicarji na drugi strani. Pri spopadih na desnem bregu Mure, pa je šlo za bistveno zahtevnejše bojne akcije, saj so se pretežno pehotne enote slovenskih obrambnih sil (TO in milice) zoperstavljale in borile z oklepnimi kolonami JLA in njihovimi posadkami47. Osamosvojitvena vojna v Pomurju se je zacela 27. 6. 1991, ceprav so se že dan pred razglasitvijo samostojnosti (26. 6.) v murskosoboško vojašnico in karavle (stražnice) na Kuzmi ter v Gornji Radgoni in Zgornjem Konjišcu pripeljale dodatne sile za okrepitev teh obmejnih posadk. Vojaški spopadi v Prekmurju so se zakljucili 2. 7., na desnem bregu reke Mure pa 3. 7. Od 4. 7. naprej, razen v vojašnici v Murski Soboti, ni bilo vec sovražnih zveznih enot v Pomurju48. Šteje se, da so se vojna delovanja v Pomurju zakljucila 5. 7. 1991, ko je ObmŠTO v Murski Soboti ukazal odstraniti blokado pred vojašnico. Kazalniki vojaških spopadov v Pomurju 1991 Kazalnik vojaških spopadov in aktivnosti v casu osamosvojitvene vojne je pregled vojaških spopadov in aktivnosti po njihovih lokacijah, na katerih ali zaradi katerih je prišlo do prebegov in zajetij angažiranih zveznih pripadnikov49. Za Prekmurje se najpogosteje navaja osem lokacij z vojaškimi spopadi50, 47 Vec o poteku in posebnostih bojnega delovanja v Pomurju glej: Šteiner, 2001; Šteiner, 2022; in Analiza bojnega dejstvovanja 7. pokrajinskega štaba Maribor za cas od 26. 6. do 15. 7. 1991 (7. PŠTO, številka 804-03/312, 15. 7. 1991). 48 V obcini Lendava se je to zgodilo že 29. 6. po 19. uri (Ribaš, 2021, str. 180), ko zaradi predaj vseh štirih karavl (stražnic) JLA (Lendavske gorice, Žitkovci, Kobilje in Pince) na tem obmocju ni bilo vec aktivnih zveznih enot. Zajeti vojaki JLA so bili vecinoma namešceni v Zbirnem centru za vojne ujetnike v Centibi razen tistih, ki so bili zajeti na Mednarodnem mejnem prehodu v Dolgi vasi in so bili prepeljani v Zbirni center Bogojina. 49 Za podrobnejši opis vojaških spopadov glej: Šteiner, 2022, str. 75-83 in Švajncer 1993, str. 135-188. 50 Lokacije teh so: Dolga vas, Gederovci, Hodoš, Kuzma, Murska Sobota in Petišovci. Na nekaterih sta evidentirana po dva spopada. 60 vkljucno z dogajanji na mostu v Petišovcih51, k temu pa je treba prišteti še zavzetje 13 karavl (stražnic)52, s cimer pridemo do številke 21. Na desnem bregu reke Mure je teh lokacij (neupoštevajoc obcine Ormož) skupaj 20, od tega v prvem delu agresije 9, v drugem pa 1153. K tej navedbi ni smiselno dodajati lokacij in aktivnosti zbirnih centrov, teh je bilo v Pomurju 10, ceprav so se osrednje aktivnosti, povezane z zajetimi in prebeglimi pripadniki zveznih sil, odvijale ravno v njih. Bom pa te zadeve pojasnil v nadaljevanju. Število vojaških sil v spoapdu v Pomurju 1991 V Prekmurju je število vojaških oseb JLA v 65. obmejnem bataljonu s sedežem v Murski Soboti in trinajstih karavlah (stražnicah) znašalo okoli 470, ki so jih 26. 6. 1991 okrepili še s 139 osebami iz Celja in Maribora, tako da jih je bilo skupaj 60954. K temu je treba prišteti še 15 milicnikov Zveznega sekretariata za notranje zadeve in štiri carinike Zvezne carinske uprave iz Beograda. Na desnem bregu Mure sta obstajali še obmejni karavli (stražnici) v Gornji Radgoni in Zgornjem Konjišcu iz sestave 66. obmejnega bataljona s sedežem v Mariboru, ki sta imeli skupaj z okrepitvami 88 pripadnikov JLA. Poleg tega so štiri zvezne carinike iz Beograda namestili v Hotelu Radin v Radencih55. Na tem obmocju je bilo v prvem delu izvajanja nalog JLA v Sloveniji 51 V primeru Petišovci (Slovenija) – Mursko Središce (Hrvaška), neposrednega spopada ni bilo, ker je prodor oklepne kolone preko mosta na Muri zaustavljen zaradi »živega šcita« prebivalcev Murskega Središca in ovire na mostu na slovenski strani. Prišlo pa je do prebegov zveznih pripadnikov iz 32. izvidniške cete JLA, ki je bila poslana na mednarodni mejni prehod v Dolgo vas. Vec o tem glej: Robert Puš (2011), Pobeg dveh oficirjev JLA, str. 231–233. 52 Proti Republiki Avstriji jih je bilo 5, in sicer: Petanjci, Korovci, Fikšinci, Sotina in Kuzma. Proti Republiki Madžarski pa 8, in sicer: Trdkova, Cepinci, Hodoš, Prosenjakovci, Kobilje, Žitkovci, Lendavske gorice in Pince. 53 Od 27. 6. do 1. 7. 1991 so te lokacije: Kacure, Mekotnjak, Veržej, Hrastje Mota, Radenci, Mele – Avtoradgona, Gornja Radgona, Gibina in Banfi. Od 2. do 3. 7. 1991 pa Presika, Gibina, Banfi, Pristava, Ljutomer, Bucecovci, Stara Nova vas, Radenci, Gornja Radgona – mejni prehod, Gornja Radgona – karavla (stražnica) in Zgornje Konjišce (Šteiner, 2022, str. 83-84). 54 Mihalic (2002, str. 49) navaja številko v razponu med 470 – 490 in pri skupnem številu 609 – 629 (Šteiner, 2015, str. 274). 55 Vendar niso uspeli priti do Gornje Radgone, kjer naj bi delovali, ker so jih aretirali pripadniki slovenske milice s še tremi cariniki tamkajšnje gornjeradgonske carinske izpostave. 61 z obmocja Hrvaške angažiran 301 pripadnik56, v drugem delu, po 2. 7., pa še dodatnih 138 pripadnikov JLA, kar je skupaj 443 oseb. S tem je skupno število zveznih pripadnikov v Prekmurju 628, na levem bregu Mure pa 535. Glede na navedeno je bilo skupno število zveznih pripadnikov v Pomurju okoli 1.163. Pri številcnem obsegu obrambnih sil v Pomurju57 štejemo na strani organov za notranje zadeve 477 zaposlenih milicnikov in kriminalistov in še dodatnih 161 milicnikov v rezervi, kar je skupaj 638 oseb58. Po mobilizaciji, ki se je zacela 24. 6.1991, je imel murskosoboški štab na svojem obmocju na razpolago 920 pripadnikov TO. Ljutomerski štab pa je imel po mobilizaciji na razpolago 638 teritorialcev, od tega 129 v obcini Ormož59. Skupaj je imela Teritorialna obramba v pokrajini ob Muri neposredno pred zacetkom vojne 1.429 teritorialcev. Skupno številcno stanje slovenskih obrambnih sil v zacetku vojaških spopadov tako znaša 2.067 oseb. Seveda se je zatem število povecevalo in dnevno spreminjalo, zlasti pri teritorialcih, potem, ko so pridobili orožje in vojaško opremo iz spopadov oziroma zavzetih karavl (stražnic) in dodatno mobilizirali rezerviste. 56 Poleg tega so štiri pripadnike JLA (enega podpolkovnika in 3 vojake za spremstvo) iz mariborskega korpusa 27. 6. 1991 poslali v Radence za povezavo s silami, ki so prodirale iz Hrvaške. Tam so jih še istega dne zvecer tudi zajeli. 57 Med obrambne sile v Pomurju štejemo sile 75. Obmocnega štaba TO v Murski Soboti za obmocje takratne murskosoboške in lendavske obcine in 73. Obmocnega štaba Ljutomer za obmocje ljutomerske in gornjeradgonske ter dodane ormoške obcine in tamkajšnjih teritorialnih enot ter posebna struktura organov za notranje zadeve z milico, današnjo policijo. Uprava za notranje zadeve (UNZ) za obmocje Pomurja s sedežem v Murski Soboti je imela poleg svoje sestave podrejene štiri postaje milice, ki so pokrivale obcine Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer in Murska Sobota ter posebno postajo prometne milice ter pet postaj mejne milice v Gederovcih, Dolgi vasi, Gornji Radgoni, Hodošu in Kuzmi, ki so delovale na tamkajšnjih mejnih prehodih. 58 Povzeto po Habulin, 2011, str. 10-11. Ribaš (2018-2, str. 258) navaja številko 704, priložen je tudi seznam 705 oseb (str. 258-265). Magdic (izjava, 15. 2. 2023) navaja, da so podatki, ki jih navaja Habulin ustrezni. 59 Šteiner, 2022, str. 74 62 Število prebeglih in zajetih v Pomurju 1991 Prikazovanje števila prebeglih in zajetih pripadnikov zveznih sil in vprašanje, katero je najbolj realno število vojnih ujetnikov v osamosvojitveni vojni, je velik izziv. Pa ne zaradi dostopnosti dokumentacije, ampak zaradi posebnosti teh pojavov, metodologije njihovega prikazovanja in ne nazadnje razlocevanja med tistimi, ki se nanašajo na bojne aktivnosti v Sloveniji, in tistimi, ki so zapustili JLA in se vracali v Slovenijo skladno z odpoklicem slovenskega predsedstva. Porocilo o bojni pripravljenosti TO Republike Slovenije za leto 199160 navaja, da je v osamosvojitveni vojni iz JLA prebegnilo 3.090, zajeto pa bilo 2.643 ali skupaj 5.733 oseb. Od teh jih je bilo na obmocju Vzhodnoštajerske pokrajine skupaj 2.275 ali 39,7 odstotka (1.118 prebeglih in 1.092 zajetih). Slovensko razmerje med prebeglimi in zajetimi je 53,9 odstotka prebeglih in 46,1 odstotka zajetih. Za Vzhodnoštajersko pokrajino je to razmerje 52 odstotkov prebeglih in 48 odstotkov zajetih. Po zbranih podatkih so slovenske obrambne sile v svojih akcijah v Pomurju zajele 590 od tega 46461 v Prekmurju in 12662 na desnem bregu reke Mure. V Pomurju je tako razmerje 46,3 odstotka prebeglih in 53,7 odstotka zajetih. Delež zajetih in prebeglih zveznih pripadnikov JLA v Pomurju predstavlja 25,9 odstotka pokrajinskega (vzhodnoštajerskega) deleža in 10,3 odstotka 60 Glej: RŠTO 1991, str. 27. 61 Pri tem je bilo 445 pripadnikov JLA in 15 zveznih milicnikov in 4 zvezni cariniki s Hodoša. 62 Pri tem je bilo 115 pripadnikov JLA, 5 civilnih oseb zaposlenih v JLA in 6 carinikov, od tega 4 zvezni. Cariniki Zvezne carinske uprave so bili zajeti v Hotelu Radin v Radencih in pripeljani pred preiskovalnega sodnika v Murski Soboti, ki jih je po zaslišanju izpustil, tako da so se še istega dne (28. 6. 1991) pojavili na petanjskem mostu in nato zapustili Slovenijo (Horvat, Šteiner, 2015, str. 135). 63 slovenskega deleža. Razmerje med številom mrtvih in ranjenih v spopadih v primerjavi z zajetimi ter prebeglimi zveznimi pripadniki je v Pomurju 1 : 14,4. 63. Pri omenjenih kazalnikih v Pomurju je treba pojasniti, da je iz dostopnih virov in porocil mogoce zgolj ocenjevati, koliko od navedenih (590) je bilo prebeglih in koliko zajetih v spopadih. Za Prekmurje tako številka tistih, ki so se predali v bojnih akcijah ali zapustili zvezne enote in bi jih lahko prikazovali med prebeglimi, znaša 213 nasproti 238 osebam, ki so jih zajeli v bojnih akcijah64. Za Prlekijo na desnem bregu reke Mure pa ta delitev znaša 60 prebeglih65 in 66 zajetih v bojnih akcijah. Dodajam, da se številke ne morejo skladati s tistimi, ki jih bomo v nadaljevanju prikazovali pri številu oseb, ki so bile evidentirane v pomurskih zbirnih centrih. Tudi zato, ker so z obmocja Pomurja vojne ujetnike pošiljali v zbirne centre izven Pomurja in so bili v pristojnosti UNZ Maribor. 63 Slovenske obrambne sile v Pomurju niso imele smrtnih izgub. Število ranjenih in hospitaliziranih pa je 28. Podatki o izgubah v vrstah JLA se razlikujejo, najpogosteje se navaja 7 mrtvih in 34 ranjenih (Šteiner, 2022, str. 83). 64 V Prekmurju se je 28. 6. 1991 prostovoljno predalo 109 pripadnikov JLA na karavlah (stražnicah) in bilo 136 zajetih v bojnih spopadih. 29. 6. so sedem karavl (stražnic) zasedli na podlagi demonstracije sile in s pregovori in pri tem se je predalo 104 pripadnikov JLA. 2. 7. je po spopadu na Kuzmi in grožnji napada na Hodošu bilo zajetih 83 pripadnikov JLA in 15 zveznih milicnikov ter 4 zvezni cariniki. Mihalic (2002, str. 79). Domnevamo lahko, da v prikazanih podatkih ni zajetih 13 zveznih oseb, ki so jih direktno obravnavali organi milice. 65 Med tiste, ki so se predali oziroma prebegnili, je možno šteti 45 pripadnikov s karavle (stražnice) v Zgornjem Konjišcu in do 15 pripadnikov JLA, ki so zapustili ali se locili od prodirajocih enot proti Gornji Radgoni. 64 Nekatere ugotovitve in razmišljanja Funkcionalna razmejitev glede zbirnih centrov med TO in ONZ Na zacetku pojasnitve funkcionalne razmejitve med Teritorialno obrambo Republike Slovenije (TO RS) in organi za notranje zadeve (ONZ) glede zbirnih centrov je treba omeniti še tretjo vrsto zbirnih centrov. V casu osamosvojitvene vojne se v Sloveniji vzpostavita dve vrsti zbirnih centrov. V TO so to zbirni centri (ZC TO) po nacrtu Jezero za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi iz JLA. Z zacetkom agresije na Republiko Slovenijo in pojavi vojnega delovanja se v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) oblikujejo zbirni centri za vojne ujetnike (CVU), kot je to opredeljeno po mednarodnem vojnem pravu. Pri zbirnih centrih za begunce (BZC), ki so bili v pristojnosti Civilne zašcite (CZ) in Rdecega križa Slovenije (RKS),se ti na obmocju Slovenije najprej oznacujejo kot informativni centri66, po širjenju vojnih delovanj na obmocje Hrvaške in s pojavi množicnih civilnih beguncev pa dobivajo svojo primarno vlogo in oznako. Ce povzamem, za vprašanja razdružitve in pristopa pripadnikov zvezne vojske v TO so bili namenjeni ZC TO, za prebegle in zajete pripadnike zveznih sil zaradi vojnih spopadov pa CVU, medtem ko so za begunce skrbeli BZC. Ti se s prebeglimi vojaškimi osebami srecujejo ob zakljucku vojaških spopadov v Sloveniji, ponovno pa z ugasnitvijo CVU67. V praksi navedena razmejitev ni bila enostavna in so se nekateri postopki prepletali, najprej med ZC TO in CVU, kasneje pa med CVU in BZC, kar bom še pojasnjeval. 66 Centri, s katerimi upravlja CZ in sodeluje RKS in jih poimenujejo kot informativni centri v casu osamosvojitvene vojne, skrbijo za odhod vojakov JLA, ki so prebegnili ali so jih po zahtevi sorodnikov izpustili iz enot. O informativnih centrih Brvar (2021, str. 121) citira Ploja in navaja, da so ti delovali od 3. do 7. 7. 1991, ko je bila najvecja dinamika odhoda zajetih in prebeglih iz Slovenije. 67 Med njimi so v BZC po 21. 8. 1991 bile tudi osebe, ki so prebegle iz enot JLA v ostalih predelih Jugoslavije. 65 Oblikovanje ZC TO je temeljilo na sprejetih slovenskih normativnih rešitvah na podrocju ljudske obrambe vkljucno z Zakonom o vojaški dolžnosti68. Predsedstvo Republike Slovenije je 15. 5. 1991 sprejelo ukrepe za pripravljenost, ki so bili podlaga za nacrtovanje prevzemanja institucij in pripadnikov JLA na obmocju Republike Slovenije in nacrtovanje zbirnih centrov TO69. Zatem pa je predsedstvo 25. 6. 1991 na podlagi 4. clena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na podrocju ljudske obrambe izdalo odredbo o podreditvi poveljstev, enot in zavodov JLA v TO RS.70 Hkrati je sprejelo sklep o odpoklicu vseh aktivnih starešin in civilnih oseb, ki so v službi v JLA, in poziv vsem starešinam in vojakom, ki so na služenju vojaškega roka v JLA, da ne sodelujejo v agresiji na Republiko Slovenijo71. Zacetek bojnih aktivnosti JLA v Sloveniji je zaradi njihovega nejasnega ali neprepoznavnega namena72 slovensko zamisel za izvedbo razdružitve po razglasitvi samostojnosti spremenil, predvsem pa pospešil proces razgradnje oziroma celo razpada zvezne vojske. Po mobilizaciji ucnih cet TO, ki so prevzele vlogo upravljanja in delovanja zbirnih centrov TO, je njihov namen dvojen. Najprej so v funkciji zbiranja in selekcije prebeglih in pristopnih pripadnikov JLA. Zatem pa zacnejo z dodatnim usposabljanjem tistih vojaških obveznikov, ki so zapustili zvezne enote in te 68 Uradni list RS, številka 18/91, 27. 4. 1991. 69 Nacrtovanje je bilo treba zakljuciti do 20. 6. 1991. 70 Glej: Odredbo o podreditvi enot, zavodov in poveljstev JLA na ozemlju Slovenije v sestav Teritorialne obrambe Slovenije (akt RŠTO, SZ, številka 804-03/406, 25. 6. 1991). Odredbo je RŠTO še isti dan posredoval PŠTO. Po tej odredbi so PŠTO skupaj z ObmŠTO postali nadrejeni korpusnemu poveljstvu, njegovim podrejenim enotam in zavodom JLA na njihovem obmocju pristojnosti. Za primer Vzhodnoštajerske pokrajine glej: akt 7. PŠTO, SZ, številka 804-03/183, 25. 6. 1991. 71 Glej: Repe, 2004, str. 41 -tc. 2 in str. 44 -tc. 4. 72 Predsedstvo Republike Slovenije je na 44. seji, 27. 6. 1991, zacetek bojnih aktivnosti na obmocju Slovenije ocenilo kot »neposredno nasilno intervencijo JLA in poizkus trajne okupacije Republike Slovenije«. Glej: Zapisnik prvega dela 44. seje Predsedstva (Repe, 2004, str. 40, dokument 13) in primerjaj s Sporocilom javnosti s 44. seje Predsedstva, kjer se navaja: »Predsedstvo je ocenilo, da predstavljajo premiki enot JLA, sporocilo V. vojaškega obmocja in nasilnost ter brezobzirnost posega jugoslovanske vojske, agresijo na samostojno in suvereno Republiko Slovenijo ter poskus njene trajne okupacije«. (Repe, 2004, str. 42, dokument 13). 66 obveznosti še niso zakljucili. Z zacetkom agresije zbirni centri TO sprejemajo tudi zajete pripadnike zveznih sil, angažiranih v agresiji na Slovenijo že 27. 6. 1991, množicno pa se tako prebežniki kot zajeti v bojnih delovanjih in seveda tudi pristopniki, ki so zapustili JLA, pojavijo dan kasneje. Vendar UC TO že tretji dan vojne, 29. 6. 1991, dobijo še tretjo vrsto nalog povezanih s funkcioniranjem (zbirnih) centrov za vojne ujetnike, ki jih vodijo in upravljajo UNZ oziroma milica na obmocju pristojnosti. Pri CVU je bilo sicer doloceno, da so teritorialne enote, narodna zašcita in ostale strukture imele podporno vlogo. Zaradi tega pride do povezave oziroma celo funkcionalne podreditve sestave ZC TO milici. Ugotovitve o tem, kakšen je bil prehod in katere aktivnosti so izvedene, potem ko je izdan ukaz za formiranje CVU, bom predstavil v nadaljevanju. V praksi pa je to pomenilo, da so izenacili postopke med prebeglimi in pristopnimi vojaškimi osebami, za katere so bili namenjeni ZC TO, in tistimi, ki so zajeti v bojnih delovanjih, kar je bilo v pristojnosti CVU. V Pomurju so takšni primeri na obmocju 75. ObmŠTO na lokacijah v Bogojini in Puconcih v murskosoboški obcini in v Centibi v lendavski obcini, ceprav je ta v funkciji prehodnega centra73. Medtem ko na obmocju obcine 73. ObmŠTO do tovrstnega spajanja ni prišlo, je pa obstajala povezava in sodelovanje med lokacijama CVU v Radoslavcih in v Vidmu, potem ko se 2. 7. 1991 737. ZC TO iz Gornjih Ivanjcev v gornjeradgonski obcini premesti v Buckovce v ljutomerski obcini. Poleg tega se je v gasilskem domu Radoslavci v ljutomerski obcini vzpostavila prehodna tocka (center) za ujetnike TO, od koder so jih pošiljali v bližnji CVU v Lovskem domu v Radoslavcih. Svojevrstna dvotirnost centrov je obstajala tudi po predaji njihove dejavnosti in zajetega osebja ONZ. To lahko sklepam iz tega, da je 30. 6. RŠTO poslal še 73 Glej: Mihalic (2002, str. 74). Kot prehodna lokacija se omenja tudi Rakican (Srednja kmetijska šola). 67 zahtevo74 podrejenim ŠTO za podatke o formiranih zbirnih centrih, njihovih lokacijah in sestavi tako tistih, ki upravljajo in vodijo center, kot tudi vojakih, ki se usposabljajo, ter podatke o številu in strukturi prebeglih castnikov, podcastnikov in vojakov, ki so jih sprejeli. Podatke je bilo treba posredovati do 17. ure 1. 7. 1991. Po koncu vojaških spopadov je 5. 7. 1991 7. PŠTO od podrejenih ObmŠTO zahteval podatke o vojaških obveznikih, državljanih Republike Slovenije, ki so v zbirnih centrih TO in še niso odslužili z zakonom dolocenega sedemmesecnega vojaškega roka. Organizacijo in izvedbo vojaškega usposabljanja teh oseb75, tako kot je bilo predvideno v nacrtu Jezero, so po izjavi Mirana Fišerja od petih zbirnih centrov na obmocju Vzhodnoštajerske pokrajine izvajali le v 777. ZC TO na Destrniku.76 Pomurska centra TO imata tudi razlicen zakljucek delovanja. Lokacije 757. ZC TO v Prekmurju, potem ko do 5. 7. 1991 izpustijo vojaške osebe JLA, prenehajo delovati in teritorialci, ki so delovali v njih, se demobilizirajo. 737. ZC TO v Buckovcih prav tako izpusti vecino vojaškega osebja JLA, tako kot je bilo doloceno po Brionskem sporazumu, z delovanjem pa preneha 11. 7. 1991. Naj sklenem: ZC TO so bili v zacetku organizirani po drugacnih pravilih kot CVU. Nacrti, ki so nosili oznake Jezero v TO, so bili organizacijsko in funkcionalno usmerjeni v predhodno selekcioniranje zajetih, prebeglih in oseb, ki so pristopile v TO, ter izvedbi dodatnega usposabljanja za obveznike, ki še 74 Glej: akt RŠTO, številka Z-804-03/420, 30. 6. 1991. 75 Glej: Fišer v Toš, 2003, str. 53. Kako je to usposabljanje potekalo, pa lahko razberemo iz primera zbirnega centra »Lokvanj« pri 55. ObmŠTO Domžale, ki je deloval od 2. do 22. 7. 1991. Glej: https://domzalec.si/turizem/zgodovina/vojna-za-slovenijo-zbirni-center-za-prebeznike-ki-je-deloval-na­skrivni-lokaciji-pod-tajnim-imenom-lokvanj/. 76 Izjava Fišer, 3. 12. 2022 in 21. 1. 2023. Navaja, da so ta zbirni center oznacevali tudi s kodno oznako Jesen. 68 niso odslužili vojaškega roka77. Mihalic78pravi, da so kopije navodil za ravnanje z vojnimi ujetniki dobili šele od ONZ pred prehodom ZC TO v strukturo CVU. To prepletanje navodil za procedure se je odražalo tudi v delovanju. Povedano drugace -ZC TO so delovali po prvotnih navodilih, dokler upravljanja v njih niso prevzeli ONZ. Do formalnega preimenovanja centrov ni prišlo, predali so le vojne ujetnike79. O centrih vojnih ujetnikov in vkljucevanju v TO Odlocitev o tem, da se ujetnike JLA preda ONZ (milici), je sprejeta 27. 6. 199180. Aktivnosti za oblikovanje zbirnih centrov za vojne ujetnike (CVU) so se v organih UNZ in milice v Pomurju zacele 28. 6. 199181. Dne 29. 6. se je UNZ dogovorila z murskosoboško enoto zaporov v Mariboru, da bodo skladno z republiškimi usmeritvami sprejeli okrog 25 vojnih ujetnikov82. Ukaz za formiranje zbirnih centrov (za vojne ujetnike op. a.) je 29. 6. 1991 sprejela Republiška koordinacija83 in ga posredovala vsem oblastnim strukturam in strukturam obrambnih sil. Kot že omejeno, je v Vzhodnoštajerski pokrajini tudi 7. PŠTO istega dne izdal ukaz o vkljucevanju ObmŠTO v organizacijo in delovanje zbirnih centrov za vojne ujetnike. Zatem je RSNZ 77 Odsluženje vojnega roka je bilo doloceno v 72. clenu zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, številka 18/91, 27. 4. 1991). Rok trajanja vojaškega roka je bil v 22. clenu zakona 7 mesecev, s tem da se je lahko skrajšal še za do 30 dni. 78 Mihalic 2002, str. 74. 79 Mihalic 2002, str. 75. 80 Glej: Depeša Republiške koordinacijske skupine, 27. 6. 1991 ob 22.30, v kateri se navaja: »Ob zajetju ujetnikov (pripadnikov JLA) le te predajte organom za notranje zadeve na vašem obmocju (milici). To je dogovorjeno z obema ministroma: g. Janšo in g. Bavcarjem«. Depešo, ki je naslovljena na vse PŠTO, je podpisal Janez Slapar. 81 O tem, da je za vojne ujetnike odgovorna milica, glej: depešo RSNZ, številka 0211-1-2/892, 28. 6. 1991 in posredovanje tega podrejenim organizacijskim enotam v UNZ MS, z depešo številka 01-2/239, 28. 6. 1991. Za porocilo o izvedenih aktivnosti pa depešo Inšpektorata milice UNZ MS, številka 21/3-3-2/240, 28. 6. 1991 in depešo operativne skupine UNZ MS, številka 01-S-2/245, 29. 6. 1991. 82 Glej: depešo RSNZ, številka 0211-1-2/903, 29. 6. 1991, za sprejem vojnih ujetnikov v zaporih v Murski Soboti pa dokument UNZ, Oddelka za zatiranje kriminalitete, številka 22/2, 29. 6. 1991, ko se je dogovor tudi zacel izvajati. 83 Glej: akt Republiške koordinacije, številka 1289, 29. 6. 1991. 69 poslal vsem inšpektoratom UNZ še dva akta, in sicer Pravila ravnanja z vojnimi ujetniki s prilogo iz ženevskih konvencij o zašciti vojnih žrtev84, ki sta predstavljena tudi v posebnih prilogah tega zbornika. Ta pravila so dopolnjena z odlocitvijo Republiške koordinacijske skupine85. Dolocili so, da »lahko vojaki JLA z blokade izven vojaških objektov zapustijo položaje in vozila ter odidejo v najbližjo vojašnico brez orožja. Oficirji lahko zadržijo pištolo brez streliva, lahko pa prestopijo v TO ali odidejo domov«. Ravnanje z vojnimi ujetniki in izmenjavo vojnih ujetnikov je kot dopolnitev pravil zaslediti še v ukazu Republiške koordinacije.86 Tudi RSNZ (MNZ op. a.) je 29. 6. 1991 dopolnjeval navodila za ravnanje in sprejem vojnih ujetnikov87. Z izjemo omenjenih dopolnitev navodila, ki jih je sprejela Republiška koordinacija, pokrajinski štabi v Vzhodnoštajerski pokrajini niso prejemali navodil in usmeritev za aktivnosti povezane z vojnimi ujetniki, ampak so se te informacije prenašale preko povezav z ONZ na ravni ObmŠTO. Potem ko je 2. 7. 1991 na MNZ v Upravi za upravno pravne zadeve ustanovljena strokovna (koordinacijska) skupina za vojne ujetnike, je bil dolocen tudi nacin vodenja evidenc in porocanja ter vodenje centralne evidence na ravni republike. V organih za notranje zadeve so te aktivnosti oznacevali z »Akcija ujetniki«, primere porocanja pa vodili pod oznako »Lipa«88. Na obmocju UNZ 84 Glej: depeša RSNZ številka 2376, 30. 6. 1991. Priloženo navodilo je na 4 straneh, priloga o ženevskih konvencijah pa na 2 straneh. 85 Glej: depeša Republiškega koordinacijskega centra naslovljena na vse podskupine kot Dopolnitev navodila za sprejem in ravnanje z vojnimi ujetniki. Iz dostopne kopije ni možno razbrati številke in datuma, temvec le distribucijo znotraj milice, TO in upravnih organov za obrambne zadeve. 86 Glej: tocko F in G v depeši UNZ MS, številka 01-2/2951, 29. 6. 1991, ki je posredovala depeša Republiške koordinacije o postopkih z vojnimi ujetniki. 87 Glej: depeša RSNZ, številka 0021-4/7377, 30. 6. 1991, ki ga je podpisal minister Bavcar in je naslovljena na vse UNZ, daje pa navodila glede ravnanja z vojnimi ujetniki za vse delavce ONZ in pripadnike TO. 88 Magdic (Ribaš, 2018-1, str. 180) navaja, da se je z akcijo LIPA oznacevalo obrambno delovanje slovenske milice in porocanje Operativne skupine UNZ za vodenje aktivnosti organov za notranje zadeve. Operativna skupina UNZ Murska Sobota na obmocju Pomurja je delovala od 27. 6. 1991 naprej. 70 Murska Sobota je te naloge še naprej izvajala njena operativna skupina UNZ89, ki je skrbela tudi za usklajevanje, usmerjanje in porocanje o vojnih ujetnikih v Pomurju ter za povezave in usklajevanje sodelovanja s TO. Centri za vojne ujetnike na obmocju Pomurja so bili organizirani in postavljeni v zelo zgošcenih casovnih okvirjih in so zaceli uresnicevati odlocitev o postopkih z vojnimi ujetniki pod pritiskom velikega števila zajetih in prebeglih zveznih pripadnikov. Vnaprej pripravljenih nacrtov pa v dosegljivi dokumentaciji vendarle ni najti90. Poudariti je treba dve posebnosti. Prva je rešitev, da kazensko­poboljševalni zavodi sprejemajo in namestijo doloceno število vojnih ujetnikov v zapore, kar je bilo v Pomurju dogovorjeno še istega dne, kot so prejeli usmeritev iz Ljubljane. Dilema, ki je obstajala in ostala, je vprašanje, ali so zbirni centri lahko v uradnih zaporih. Druga posebnost pa je struktura in število lokacij zbirnih centrov v Pomurju. Brvar91 navaja, da je bilo treba ustanoviti pokrajinske oziroma regionalne centre na obmocjih UNZ in prehodne centre za vojne ujetnike. V Pomurju regionalni center ni bil postavljen, iz dostopnih porocil pa tudi ni razvidno, kateri centri so bili v funkciji prehodnih centrov. Poleg zaporov so se vojni ujetniki zbirali še na šestih lokacijah, in sicer v Bogojini, Puconcih, Centibi, Rakicanu, Vidmu in Radoslavcih. Lokacije CVU, ki so delovale samostojno in TO ni bila vkljucena, so v Pomurju tako zapori v Murski Soboti92, CVU v Vidmu in CVU v lovskem domu v Radoslavcih. Lahko sklepamo, da so to funkcijo prehodnih centrov v Pomurju opravljali zlasti v Centibi in Rakicanu93 ter v gasilskem domu v 89 Magdic (Izjava, 15. 2. 2023) navaja, da na UNZ Murska Sobota ni bilo operativne podskupine za vojne ujetnike, ki jih omenja Brvar (2021, str. 66). 90 Po Brvarju (2021, str. 59) nobenih vnaprej pripravljenih zbirnih centrov (za vojne ujetnike op. a.) ni bilo, zacasni prehodni centri pa so bili v zacetku kar prostori milice za pridržanje. 91 Bravar (2021, str. 63). 92 V tem primeru TO zagotovi le avtomatsko orožje za varnostnike v zaporih (Mihalic, 2002, str. 73). 93 Prvi zajeti oziroma prebegli pripadniki JLA so namešceni v Rakicanu, kasneje pa se je ta lokacija uporabljala za vojake slovenske in hrvaške narodnosti. Iz lokacije v Centibi so ujetnike vodili v CVU v Bogojini, del ujetnikov hrvaške narodnosti pa so neposredno predajali na mejni tocki v Petišovcih -Mursko Središce. 71 Radoslavcih. Navedeno je že bilo, da potek prehoda oziroma združevanja ZC TO v CVU ni bil enoznacen. Ta prehod se je v dogovoru med UNZ Murska Sobota in 75. ObmŠTO uredil za centre v Bogojini, v Puconcih94 in Centibi, medtem ko se na obmocju 73. ObmŠTO to ni zgodilo. Tako kot sem predstavljal znacilnosti in posebnosti nastajanja CVU, je možno navajati tudi nastajanje in spreminjanje navodil za postopke pri odpušcanju iz centrov in njihovem evidentiranju. Ta tematika bo predstavljena tudi v drugih prispevkih v zborniku, sam pa bom nekaj tega pojasnil tudi v nadaljevanju. Osrednjo znacilnost v pogledu usmerjanja in vodenja postopkov odpušcanja je bila vendarle v tem, da je bila neposredno usmerjana iz Ljubljane, kjer je obstajala posebna strokovna skupina za vojne ujetnike, ki je skrbela tudi za koordinacijo MNZ z ostalimi ministrstvi95 ter operativno vodila te obsežne in specificne aktivnosti. Brionska deklaracija96 z opredelitvijo v tocki VI – Ujetniki, po kateri je bilo treba vse zajete v zvezi s sovražnostmi od 25. 6. 1991 izpustiti, ne kasneje kot do 24. ure 8. 7. 1991, postavi tudi pravni in mednarodni okvir za spremembo v organizaciji in delovanju centrov za vojne ujetnike, zlasti glede odpušcanja oseb iz CVU. Posebnost Pomurja je, da je odpust vecine zajetih in prebeglih vojakov opravljen že pred zacetkom brionskega srecanja do 5. 7. Vsi CVU pod nadzorom UNZ s sprejetjem Brionskega sporazuma ne prenehajo z delovanjem tudi zato, ker so prihajali novi ujetniki iz ostalih obmocij nekdanje skupne države97. V Pomurju tako deluje CVU v zaporih, iz katerih pa so 11. 7. 1991 izpušceni zajeti castniki in podcastniki zveznih sil98. To pomeni, da so zbirni 94 Mihalic navaja, da se je to zgodilo 1. 7. 1991 (2002, str. 73-74). Ribaš (2018-2, str. 275) pa navaja, da je UNZ Murska Sobota na podlagi dogovora 30. 6. 1991 prevzela v upravljanje CVU. 95 Brvar, 2021, str. 66-68. 96 Glej: Dokument 54 – Brionska deklaracija, 8. 7. 1991 (Repe, 2004, str. 164-166). 97 Glej: Depeša MNZ številka 0211-3-2/3849, 21. 8. 1991. 98 Glej: akt Ministrstva za pravosodje in upravo, Zapori Maribor – Oddelek Zaporov Murska Sobota, številka 01/39-388/91, 11. 7. 1991. 72 centri od 12. 7. do 21. 8. delovali za naloge ujetnikov in prebežnikov iz JLA, bodisi v Sloveniji bodisi iz Hrvaške ali drugih republik. Zbirne centre za prebegle vojake so v Sloveniji ukinili 21. 8. 199199. Po tem datumu so UNZ vse prebegle vojake napotile na krajevno pristojne obcinske upravne organe za obrambo, ki so bili dolžni izvajati nadaljnje postopke. S tem je bila prakticno zakljucena tudi »Akcija ujetniki«, vendar so se primeri porocanja UNZ o tej tematiki še vedno vodili pod oznako »Akcija Lipa« tako kot porocanje v casu vojne. Terminološke zadrege in praksa glede na mednarodno vojno pravo Do 25. 6. 1991 so v Sloveniji veljali jugoslovanski predpisi o uporabi pravil med-narodnega vojnega prava (MVP) v oboroženih silah100. Z ustavnimi amandmaji in predpisi, s katerimi se je urejala slovenska osamosvojitev, se tega vprašanja niso dotikali, ker Slovenija uradno ni bila mednarodno-pravni subjekt, tudi ni uspela ratificirati in priznati pogodb in drugih aktov mednarodnega prava. Ostale so tako le splošne zaveze in obicaji mednarodnega prava in pricakovanja, da jih bosta skladno z jugoslovanskimi predpisi spoštovali obe strani101. V praksi so slovenskim obrambnim silam 30. 6. 1991 posredovana Pravila o ravnanju z vojnimi ujetniki s prilogo ženevske konvencije o zašciti vojnih žrtev. Že omenjeni predpisi poznajo termin vojni ujetnik in ga konvencije opredeljujejo, da je to pripadnik ene izmed kategorij oboroženih sil, ki preide pod oblast nasprotnika. Pogojno bi lahko rekli, da je s terminom vojni ujetnik bilo opredeljeno tudi ujetje, ceprav v posredovanih navodilih to ni bilo podrobno 99 Glej: depešo MNZ, številka 0211-3-2/3849, 21. 8. 1991. 100 Glej: Predpisi o uporabi pravil mednarodnega vojnega prava v oboroženih silah SFRJ, ki vsebuje odredbo o uporabi pravil MVP v oboroženih silah SFRJ in Navodilo o uporabi MVP v oboroženih silah SFRJ. (ZSLO, 1989, str. 21 – 22). 101 Po jugoslovanskem tolmacenju MVP bi primer vojaške akcije v Sloveniji junija in julija 1991 domnevno uvršcali med nemednarodne oborožene spopade, ki potekajo na obmocju ene države med njenimi oboroženimi silami in odpadniškimi oboroženimi silami ali drugimi oboroženimi skupinami, za kar pa je bilo nevedno, da velja dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam, 12. 8. 1949 (II protokol) iz leta 1977 (ZSLO, 1989, str. 22, tc. 16). 73 razclenjeno. Termini prebežnik ali dezerter, pristopnik, pa tudi vracanje vojnih ujetnikov v prej omenjenih pravilih niso bili opredeljeni102. Bili pa so uporabljeni v nekaterih razmišljanjih ali spoznanjih. Po Navodilu za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi se na podlagi odloka Predsedstva Republike Slovenije o odpoklicu iz JLA v 1. tocki uporabljata dva termina, in sicer predcasni odhod iz JLA za vse vojaške obveznike Republike Slovenije v JLA. Te osebe so torej zapustile (predcasno odšle) oziroma prebegle iz JLA, ker jim kakršenkoli nedovoljen odhod ni bil dovoljen ali omogocen. Prebegle osebe oziroma prebežniki pa niso bili samo iz enot JLA v Sloveniji, ampak tudi z drugih obmocij. Skladno z MVP so jih v JLA, ponekod pa tudi v ONZ, oznacevali z dezerterji. Drugi termin je bil namenjen prostovoljnemu odhodu gojencev iz vojaških šol JLA, odhodu aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb na službi v JLA ter vojakov po pogodbi. Ti so bodisi najavili ali zahtevali prekinitev službovanja ali zapustili mesta in enote, v katerih so bili zaposleni, in so jih v JLA prav tako oznacevali z dezerterji ter proti njim celo sprožali disciplinske in sodne postopke. V Sloveniji so jih oznacevali kot pristopnike, v primeru, da so podpisali izjavo o prestopu v TO RS103. S tem so jim ostale vse zatecene statusne in socialne pravice in so bili razporejeni v stalno sestavo TO. Tudi gojenci vojaških šol so imeli možnost prevedbe v aktivni sestav TO. Nekateri med pristopniki so v ŠTO tudi takoj zaceli delati (službovati), spet drugi pa so bili poslani v zbirne centre, v zacetku ZC TO, zatem pa v CVU. V TO se v casu priprav in oblikovanja nacrtov Jezero ni govorilo in uporabljalo termina vojni ujetnik, a vendar so bile terminološke zadrege vecje, kot navidezno težko razlocevanje med prebeglimi, zajetimi vojaškimi osebami in tistimi, ki so zapustili zvezno vojsko in pristopili v TO in s tem pridobili 102 Teh terminov ne najdemo niti v sodobnem slovenskem ucbeniku Mednarodno pravo oboroženih spopadov (Sancin et. al. 2009). 103 Zato v virih zasledimo tudi izraz prestopnik. 74 takoimenovani status pristopnika. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje, ali se znotraj ŠTO o vojnem ujetništvu do 29. 6. 1991 ni veliko govorilo tudi zato, da se ne bi dodatno vznemirjalo tako stalne kot rezervne sestave TO. Ko so organi za notranje zadeve zaceli opravljati pristojnosti povezane z vojnimi ujetniki, je bilo omenjenih terminoloških zadreg manj, saj so dosledno uporabljali termin vojni ujetnik, manj pogosto in dosledno pa prebežnik, pristopnik in dezerter. V veliki dinamiki pritoka ujetnikov in v kratkem casovnem obdobju niso uspeli realizirati vseh postopkov, povezanih z uresnicevanjem dolocil mednarodnega vojnega prava glede dodeljevanja statusa vojnega ujetnika in odpusta iz zbirnih centrov. To velja zlasti za pravno-formalne akte glede statusa vojnega ujetnika. Locitve med castniki in podcastniki ter vojaki, kot to predvideva MVP, so bile urejene, s tem da so bili zajeti ali prebegli castniki poslani v CVU, ki so bili v zaporih. V Pomurju je nad tistimi castniki in podcastniki, ki so bili ranjeni in v murskosoboški bolnišnici, bdela operativna skupina za vojne ujetnike pri UNZ. V zvezi s tem je treba omeniti še pojem skrivaci104, ki se v vojni v Sloveniji sicer ni uporabljal niti uveljavil, ceprav so nastavki za to bili dani v navodilu, ki ga pojasnjujem. Gre za napotilo, kako zagotoviti varnost oseb, ki so predcasno odšle ali odšle (zapustile) JLA. V tej smeri je za ZC TO bilo doloceno, da so ti na tajnih oziroma skritih lokacijah in da se do njih dostopa preko javk, ki so prav tako tajne. Po navedenem pa bi slika o ravnanju z zajetimi in prebeglimi pripadniki JLA in zbirnih centrih bila nepopolna, ce ne bi omenil še nekaj posebnosti. Procesiranje in administracija v centrih sta bili takšni, kot so ju uspeli 104 Kadre, ki so zapustili vojske, v katerih so izpolnjevali vojaško obveznost ali vojaško službo, so v obdobju prve svetovne vojne, pa tudi po njej, oznacevali tudi kot zeleni kader. Primeri dezerterstva in skrivaštva ali celo protivojnega gibanja niso bili redkost. Glej: https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/mariborska-razstava-usmerja-pozornost-v-kmecko-upornistvo­ 20-stoletja/639154. 75 vzpostaviti. Vse to je z današnje perspektive možno kriticno ocenjevati, tudi glede na izpolnjevanje pravnih dolocil, ki so ali niso bila v celoti zagotovljena ali mocno poenostavljena.105 Ce k temu dodamo, da so se s pomocjo civilne zašcite in prebivalstva zbirala civilna oblacila in organizirala preoblacenja prebeglih ali zajetih, še preden so prišli v zbirne centre, bi kdo lahko ocenjeval, da to niti niso bili vojni ujetniki, temvec civilni. Odhodi in zapušcanja centrov so bili v nekaterih primerih zelo domaci, zlasti, ko je šlo za predaje vojakov nabornikov staršem. Za te primere so se vzpostavljali kontakti iz Slovenije s sorodniki, posredovale informacije o stanju v centrih in možnostih odhoda iz njih, ali celo vozili pripadnike JLA domov ali na meje. Zaradi navedenega bi v današnjih sodišcih slej ko prej obsodili še kakšnega castnika ali inšpektorja policije iz vrst slovenskih obrambnih sil, ceprav so v takratnih razmerah skrbeli za to, da so vojni ujetniki ohranili življenja in dostojanstvo ter se živi vrnili domov. V ravnanju z zajetimi in prebeglimi ter vojnimi ujetniki v Pomurju ni bilo izrednih dogodkov v smislu ogrožanja ali poškodovanja oseb v zbirnih centrih. Tudi ni evidentiranih pojavov nekorektnega ravnanja in maltretiranja ali celo sproženih sodnih postopkov zaradi kršitev mednarodnega humanitarnega in vojnega prava. Vendar se je razslojevanje zvezne vojske opazilo tudi med prebeglimi in zajetimi. Kljub temu, da so jih lokacijsko poskušali lociti, zlasti Slovence in Hrvate ter Albance od ostalih narodnosti, to vedno ni bilo izpeljano. Nekateri Slovenci in Hrvati so zbirne centre zapustili že do 30. 6. 1991106, kar se je vedelo in ustno prenašalo med vojaki drugih narodnosti in je povzrocalo nejevoljo. V CVU v Puconcih je 30. 6. prišlo do neredov in posredovali so milicniki Postaje milice Murska Sobota in hitro vzpostavili red v centru107. V CVU 105 Ribaš. (2018-2, str. 272) pravi: »Taborišce za vojne ujetnike je bilo zgolj teoreticno ustanovljeno, ker ni ocitno nihce, vsaj v Pomurju ne, pricakoval takšnega števila ujetnikov.« 106 Mihalic (2002, str. 79) navaja, da je 35 vojnih ujetnikov izpušceno 29. in 30.6.1991. 107 Ribaš (2018-2, str. 275). Kološa navaja, da se je to zgodilo ob požaru koša za smeti (Izjava, 18. 12. 2022). 76 v Bogojini so gladovno stavkali ujetniki srbske nacionalnosti 108, navaja pa se tudi pobeg enega vojaka iz CVU Radoslavci,109 v CVU v Bogojini pa tudi težave zaradi alkoholiziranih stražarjev narodne zašcite110. Namesto sklepa citiram Prebilica111, ki pravi: »... da je ravnanje z vojnimi ujetniki bilo takšno, da je nova država lahko z dvignjeno glavo stopila pred mednarodno skupnost, ko je prosila za priznanje in sprejem v številne mednarodne organizacije.« 108 Glej: Horvat (Šteiner, 2015, str. 143) in Ribaš (2018, str. 248). 109 Magdic (Izjava, 15. 2. 2023) navaja primer, o katerem je porocal vodja CVU Radoslavci, rezervni milicnik Karel Melin. 110 Glej: Operativno porocilo zbirnega centra vojnih ujetnikov Bogojina, akt UNZ MS, Inšpektorat Milice, številka 21/3-2, 8. 7. 1991. 111 Prebilic (Bervar, 2021, str. 19). 77 Kaj lahko razberemo iz kazalnikov številcnega stanja v zbirnihcentrih v Pomurju Dokumenti s kazalniki številcnega stanja v zbirnih centrih so podrobno predstavljeni v zborniku Pomurje je gorelo modro.112 Namen te obravnave ni razrešitev oznak, ki izhajajo iz prikazov o številu oseb v zbirnih centrih, ker so jih poskušali razrešiti že oblikovalci uradnih analiz in snovalci omenjenega zbornika. MNZ je v drugi polovici julija113 podrejenim UNZ narocilo izdelavo in posredovanje analize akcije »Vojni ujetnik«. Murskosoboška UNZ je te podatke posredovala 26. 7. 1991114. K tej pogojno imenovani zakljucni analizi je treba omeniti še porocila in podatke o vojnih ujetnikih in prebežnikih v Pomurju do 11. 7. 1991, ko so izpustili zadnje ujetnike iz murskosoboških zaporov. Prva ugotovitev iz proucevanja navedenih kazalnikov je razlikovanje med števili zajetih in prebeglih, ki jih najdemo v takoimenovanih bojnih porocilih, in tistimi, ki so bili procesirani v CVU. Pri prikazovanju in obravnavi porocil UNZ pa je treba upoštevati tudi, da se ti podatki nanašajo na njihovo obmocje pristojnosti, vendar se je zaradi velike dinamike vojnih ujetnikov del teh pošiljal na obmocje UNZ Maribor. To pa ni edina posebnost. Še preden so ONZ prevzeli upravljanje zbirnih centrov, so v ZC TO že bili prebegli in zajeti, od katerih so nekateri že bili tudi izpušceni. Obstajali so tudi primeri, ko so nekateri prebežniki zapustili JLA in sploh niso šli v zbirne centre, ker so jih starši ali sorodniki prevzeli in takoj odpeljali. Vendar se z navedenim ni možno znebiti vseh zadreg glede evidence zajetih in prebeglih zveznih pripadnikov, zlasti ko jih prikazujemo skozi številcna razhajanja. V Pomurju je, kot sem že navajal, v osamosvojitveni vojni skupaj prebeglo in bilo zajeto 590 zveznih pripadnikov. V uradni analizi UNZ Murska Sobota je 112 Glej: Ribaš (2018) 8. poglavje in priloženi dokumenti po obdobjih, 3. in 4. zbirka. 113 Glej: depeša MNZ, številka 0010/3-MP/91-2/1005, 16. 7. 1991. 114 Glej: akt UNZ MS, številka 01/1-SZ-203/91 26. 7. 1991. 78 prikazano 546 oseb115. Ce pa upoštevamo še 51 vojaških oseb116, ki so bile predane na obmocje UNZ Maribor, pa pridemo do števila 595. To pomeni, da je možno potrditi število ujetih, pa tudi pristopnih oseb, kot so jih prikazovala porocila in analize bojnih delovanj v Pomurju. Naj dodam še, da na poimenskih seznamih izdanih potrdil o odpustu oziroma evidencah s podpisi o odpustu najdemo 491 oseb. To pa pomeni, da je v Pomurju skoraj 100 vojakov zvezane vojske zapustilo njene vrste in ni bilo evidentirano v zbirnih centrih. Takšna praksa ni bila nic neobicajnega oziroma se jo je celo spodbujalo. Primerov zelo poenostavljenega izpušcanja ali zapušcanja zbirnih centrov je bilo vec. Pri tem lahko navedem primer, ko so izpustili zajete vojake JLA hrvaške narodnosti, še preden so bili procesirani v zbirnih centrih. To pomeni, da vsi zajeti in prebegli vojaki JLA niso šli skozi zbirne centre in bili procesirani kot »vojni ujetniki«. Zajete vojake in civilne osebe v JLA iz Gornje Radgone so iz tamkajšnjega zdravstvenega doma najprej odpeljali kar k zaledni enoti TO 117 in šele zatem v ZC TO. Do 28. 6. so zajete vojake JLA zbirali kar pred sedežem ObmŠTO na Tomšicevi ulici 15 v Murski Soboti in Slovence takoj dodelili zaledni enoti TO za urejanje zajete opreme in oborožitve118. Zanimiv je tudi primer ranjenega castnika v evidenci CVU v zaporih v Murski Soboti, ki je bil sicer z odobritvijo Strokovne skupine za vojne ujetnike na MNZ premešcen direktno iz murskosoboške bolnišnice v vojno bolnico v Zagreb. Ali pa castnika, ki so ga od tam domov odpeljali sorodniki iz Hrvaške. Ali je podobne primere možno oznacevati kot izgubljeni ali neraziskani primeri? Takšen bi lahko bil primer Marka Praznika, ki je bil sicer 115 Primerjaj s številom evidentiranih oseb (464) v Ribaš, 2018-2, str. 276. 116 Med pripadniki, ki niso bili v pomurskih zbirnih centrih, je: 45 pripadnikov JLA ob predaji na karavli v Zgornjem Konjišcu prepeljano v ZC TO izven obmocja Pomurja, prav tako 10 pripadnikov zajetih 3. 7. 1991 v Radencih (Primerjaj: Leopold v Toš, 2003, str. 83; Kolar et. al. v Toš, 2003, str. 74 in), 3 vojaki JLA skupaj z zajetim podpolkovnikom Jovanovicem v Radencih 27. 6. 1991 prepeljani v Maribor, medtem ko je polkovnik Đurovic -nacelnik mejnih enot v 5. vojaškem obmocju v Zagrebu, zajet 28. 6. v Gornji Radgoni, v zacetku julija prepeljan v KPD na Dobu. 117 Vukajic (izjava, 18. 12. 2022). 118 Mihalic 2002, str. 73-74. 79 uradno izpušcen iz CVU v Rakicanu in je v obstojecih slovenskih evidencah evidentiran119. Iz pregledanih evidenc je možno ugotoviti nacionalno strukturo oseb v CVU za 480 primerov. Med temi je bilo v CVU v Pomurju procesirano 82 Albancev (17,1 odstotka), devet Crnogorcev (1,9 odstotka) 56 Hrvatov (11,7 odstotka) 21 Makedoncev (4,4 odstotka), 68 Muslimanov (14,1 odstotka), 44 Slovencev (9,2 odstotka), 149 Srbov (31 odstotkov) in 51 drugih120 (10,6 odstotka). Iz evidence ujetnikov v zaporih razberemo, da so procesirali 13 castnikov121, 13 podcastnikov, 14 zveznih milicnikov122, štiri zvezne carinike in štiri vojake. Od teh so v slovenske obrambne sile pristopili: dva castnika in pet podcastnikov ali 1,2 do 1,5 odstotka celotnega števila. Zanimivo, da se je število pristopnikov iz vrst castnikov in podcastnikov v Pomurju od prvotne namere sedemnajstih na koncu zmanjšalo na sedem. Naj dodam še, da je MNZ (Uprava za upravno pravne zadeve) 5. 7. 1991 naslovila na vse operativne podskupine in UNZ ter zbirne centre za vojne ujetnike napotilo, po katerem je bilo treba v zbirnih centrih za vojne ujetnike javno objaviti, da bodo odpušceni vsi vojaki – vojni ujetniki, ki to želijo, in bodo na hrbtni strani odpustnice podpisali izjavo, da želijo biti odpušceni. Izjava je morala biti napisana v jeziku vojaka. Za ostale vojake – vojne ujetnike, ki niso 119 Gre za primer Marko Praznik, ki je kot vojak JLA iz Varaždina bil ranjen v roko v spopadu v Radencih, 28. 6. 1991. V Gornji Radgoni so ga izvlekli iz zaledne enote JLA kot ranjenca. Potem ko so ga hospitalizirali in mu oskrbeli rano, so ga najprej skrili na ocesnem oddelku murskosoboške splošne bolnišnice, zatem pa premestili v zbirni center v Rakicanu in kasneje iz njega odpustili. V istem vozilu je bil smrtno zadet tudi zastavnik Mustafa Hadžiselimovic, ki je kasneje v kamionu v Gornji Radgoni zgorel -glej Mrtvec na ranjenem vojaku (Dnevnik, 23. 8. 1998, str. 4). Verjetno je to bil razlog, da so ga v JLA razglasili za mrtvega in na seznamu padlih vojakov JLA v Sloveniji prikazujejo tudi enega neznanega vojaka. 120 Domnevam, da so to bili pretežno tisti, ki so se izjasnili za Jugoslovane in ostali drugih narodnosti: Bolgar (2), Ceh (1), Madžar (2), Rom (3), Romun (1), Turk (5), Vojvodinec (1) in tisti, ki se po tem vprašanju niso izjasnili. 121 Med njimi 9 iz mariborskega in 4 iz varaždinskega korpusa JLA. Po strukturi cinov pa 5 porocnikov in 8 stotnikov, med njimi 4 z oznako k.1. (kapetan 1. stopnje op. a.). 122 Na Hodošu je bilo 2. 7. 1991 zajetih 15 teh oseb, tako da eden ni prikazan v tem seznamu. 80 želeli biti odpušceni123, pa je bilo doloceno, da jim je treba omogociti stik s starši po telefonu ali pismu zaradi dogovora o njihovem odpustu. Vpliv odpoklica in poziva za pristop v slovenske obrambne silena zmanjšanje bojne moci JLA Glede na to, da so zapušcanja vojaških in civilnih oseb poveljstev in enot ter zavodov JLA pomembno zmedla in ohromila zvezno vojsko, je v tem pozivu možno zaslediti še vojaško namero po zmanjševanju številcnega stanja JLA in krepitev kadrovske sestave slovenskih obrambnih sil. Tudi zato, ker je jugoslovanska doktrina temeljila na tem, da se z oboroženim bojem unicuje nasprotnikovo živo silo in njegova materialna sredstva. Ta primer kadrovske in posledicno vojaške razgradnje JLA v vojaško zgodovinski praksi ni bil novost. Celo nasprotno, to je bil zgodovinski vzorec in doktrinarno nepisano pravilo, primere pa so tudi kazensko sankcionirali. Pomembno je, da se prestopi pripadnikov JLA slovenske nacionalnosti niso zgodili samo na obmocju Slovenije, ampak so bili širši pojav tudi na obmocjih Jugoslavije, kjer še ni bilo vojnih aktivnosti. Vendar pojav zapušcanja zvezne vojske ni bil omenjen samo na pripadnike slovenske narodnosti, ampak vseh narodnosti in je zajel veliko strukturnih delov JLA. To tudi pomeni, da dinamika prebegov in pristopov v slovenske obrambne sile ni bila zakljucena s koncem vojnih delovanj v Sloveniji. Proces kadrovskega razslojevanja zvezne vojske se je še bolj intenzivno in dramaticno nadaljeval po razširitvi vojnih delovanj na ostale predele skupne države. Za slovenski primer velja, da so bolj kot onemogocanje in unicevanje nasprotnikovih kadrovskih potencialov, v ospredju bila prizadevanja za njihovo pridobivanje na svojo stran oziroma cim hitrejše ter enostavnejše pošiljanje iz Slovenije. 123 Takšni primeri so bili vojaki albanske nacionalnosti, ki se niso želeli vrniti v domace kraje, in so jim v Sloveniji izdajali zacasne potne listine. Glej: depeša MNZ, številka 0016/4-7593, 10. 7. 1991. 81 Omeniti je treba tudi nevarnost, da bi nasprotna stran (JLA in njena protiobvešcevalna služba) na ta nacin v slovenske strukture poskušala vriniti svoje sodelavce124. V casu vojnih delovanj ni bilo malo primerov, ko s(m)o aktivne vojaške osebe, ki so pristopile iz JLA v TO, že na zacetku postavljali na pomembne dolžnosti in pošiljali na zahtevne naloge, kjer so bili konkretno in v praksi na pravi preizkušnji, kar je nekako nadomešcalo odsotnost celovitega protiobvešcevalnega preverjanja. Dodajam, da je status pristopnika k TO bilo možno priznavati vojaškim in civilnim osebam v službi JLA za prestop v casu med 25. 6. 1991 in 18. 7. 1991 na podlagi izražene želje po nadaljevanju dela v TO RS in s potrditvijo tega s podpisom takoimenovane pristopne izjave. K navedenemu je vendarle treba dodati še proceduralni paradoks, ki pravi, da je na podlagi odpoklica iz JLA bilo možno prestopiti v TO Slovenije, vendar se je bilo treba predati v skladu z mednarodnimi konvencijami in biti obravnavan kot vojni ujetnik. Za celovito razumevanje vpliva odpoklica na zmanjšanje bojne moci JLA naj še poudarim, da se je vojaškim obveznikom, ki so v zvezni vojski odslužili vec kot sedem mesecev vojaškega roka, štelo, da so to obveznost za Republiko Slovenijo izpolnili in so bili bodisi odpušceni bodisi razporejeni v vojne enote TO. Tiste, ki niso odslužili sedem mesecev vojaškega roka, se je poslalo na služenje v TO in napotilo v ZC TO, kjer se je organiziralo vojaško dodatno usposabljanje. Domnevamo lahko, da kljub velikemu številu vojakov, ki so oznaceni kot prebegle osebe, prvotno ni bilo znano dejstvo, da bodo v primeru predcasnega odhoda iz JLA v Sloveniji deležni »skrajšanja« obveznosti služenja vojaškega roka od dvanajst na najvec sedem mesecev. To pa je pomembno tudi za vrednotenje motivacije nabornikov za to, da bi ostali oziroma zapustili JLA. 124 Za primere opozarjanja o tem po koncu vojaških spopadov v Sloveniji glej: depeša Republiške koordinacijske skupine, številka 29, 29. 8. 1991 in depeša MNZ, številka 0211-3-4/9770, 20. 9. 1991. 82 Komu in kako so se podeljevale medalje in status vojnega veterana Odziv na poziv predsedstva je možno prikazovati na razlicne nacine in vzroke. Gotovo je bil pomemben dejavnik zagotovitev oziroma ohranitev pridobljenih socialnih in statusnih pravic za tiste, ki so poklicno službovali v zvezni vojski. Dejanje je bilo negotovo in z veliko neznankami, pa tudi hrabro, ker je obstajala grožnja sankcioniranja zaradi dezerterstva iz JLA, ki je posledicno predstavljalo kaznivo dejanje in izgubo socialnih in statusnih pravic. Omeniti je treba še ideološko plat, saj so nekatere aktivne vojaške in zaposlene civilne osebe cutile, da je JLA vse manj njihova vojska. In še socialni imperativ, da se je služba za domovino opravljala v instituciji, ki to domovino, cetudi ožjo, napada in razgrajuje mit o bratstvu in enotnosti ter enakopravnosti, ki je bil v skupni državi visoko na listi vrednot. Kot sem že navajal, primerov prebegov in prestopov iz JLA v Sloveniji ni bilo malo. K temu velja dodati, da je bilo veliko tudi primerov oseb, ki so aktivno sodelovale v aktivnostih slovenskih obrambnih sil. Tako imamo nekdanje pripadnike JLA, ki imajo sedaj status veterana vojne za Slovenijo125 oziroma so prejemniki spominskega priznanja »Zvest Sloveniji 1991«126. Zato so me nekateri udeleženci na strokovnem posvetu 2. 12. 2022 v Puconcih opozarjali na previdnost o tem, kako lahko tiste, ki so veterani vojne za Slovenijo in celo prejemniki slovenskih uradnih priznanj za cas vojne, oznacujemo z vojnimi 125 V 6. odstavku 2. clena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, številka 110/03) je doloceno, kdo od bivših pripadnikov JLA je lahko oziroma ne more biti (slovenski op. a.) vojni veteran: Vojni veteran je tudi pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade, ki je po nalogu pristojnih organov Republike Slovenije od 17. 5. 1990 do 18. 7. 1991 izvajal vojaške, obvešcevalne in protiobvešcevalne naloge v korist Republike Slovenije. Vojni veteran po tem zakonu ne more biti oseba, ki je prestopila iz JLA, pa ni bila udeležena v neposrednih obrambnih aktivnostih, oseba, ki ni prestopila iz JLA na podlagi poziva Predsedstva Republike Slovenije o prestopu pripadnikov JLA do dolocenega roka, ter oseba, ki je v casu agresije na Republiko Slovenijo redno služila vojaški rok ali je bila na civilnem služenju vojaškega roka, razen ce je bila udeležena v neposrednih obrambnih aktivnostih. 126 Gre za spominski znak (Slovenske vojske), ki je namenjen vsem, ki so v casu agresije nad Slovenijo prebegnili iz JLA in se prikljucili TO RS. Znak so lahko prejeli državljani Republike Slovenije, ki so zapustili JLA med 27. 6. in 2. 7. 1991 (poleg aktivnih vojaških oseb še civilne osebe na službi v JLA in vojaki na služenju vojaškega roka v JLA. Glej: https://postanivojak.si/priznanja/spominski-znaki/. 83 ujetniki. Ali še huje, tudi vojaškim osebam JLA, ki so bile od 26. 6. 1991 poslane na bojni pohod v Slovenijo, je pripadla oznaka agresorjev, ko pa so zapustili zvezne vrste, jih nismo oznacevali še z dezerterji127 in to tragedijo vojne poskušali nekako spraviti z veteranskimi statusi in medaljami. Sklep Znacaj vojn je razviden tudi v ravnanju z zajetimi in ubitimi vojaki v spopadih. Kaže namrec na razumevanje in spoštovanje mednarodnega humanitarnega in vojnega prava. Pogosto pa je tudi katalizator poskusov vplivanja na nasprotno stran glede odpornosti in dovzetnosti za prebege. V slovenskem primeru je, kot sem navajal, bilo vec teh posebnosti. V Sloveniji so raziskave in znanstvene obravnav o tem, kako so zadeve povezane z vojnimi ujetniki, prebežniki in pristopniki vplivale na razplet osamosvojitvene vojne pa tudi ostalih vojn na obmocju nekdanje skupne države Jugoslavije dokaj redke. Ta prispevek je skozi opis izhodišc za odpoklic in poziva za pristop pripadnikov JLA v slovenske obrambne sile, predstavitev znacilnosti funkcionalne razmejitve in nastajanja ter delovanja glede zbirnih centrov med TO in ONZ in predstavitve ter primerjave številcnih kazalnikov tako poskus odstiranja dodatnih neznank in dejstev. Viri Literatura: Brvar, Bogomil (ur.). 2021. Vojni ujetniki v Sloveniji 1991 – Zbornik: Ob 30­ letnici vojne za Slovenijo. Ljubljana: Zveza policijskih veteranskih društev Sever Davor, Marijan. 2012. Zamisao i propast napadne operacije Jugoslavenske narodne armije na Hrvatsku u rujnu 1991. godine. Dostopno na: https://hrcak.srce.hr/file/133719. (23. decembra 2022) 127 Zanimivo je, da so se podatki za podelitev omenjenega spominskega priznanja Zvest Sloveniji v zacetku zbirali pod oznako spominski znak Zvest domovini 1991. Glej: akt RŠTO, številka 804-08/174, 29. 6.1991. 84 Habulin, Tomislav. 2011. Aktivnosti pomurske milice v vojni za Slovenijo – diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za varnostne vede Horvat, Marjan. 2015. Teritorialna obramba Vzhodnoštajerske pokrajine (7. PŠTO) v vojni za Slovenijo 1991 – magistrsko delo. Maribor: UM, Filozofska fakulteta Mariborska razstava usmerja pozornost v kmecko uporništvo 20. stoletja »Zeleni kader se je na Slovenskem razvil zlasti v Trnovskem gozdu in na Pohorju« dostopno (23. decembra 2022) na: https://www.rtvslo.si/kultura/dediscina/mariborska-razstava-usmerja­ pozornost-v-kmecko-upornistvo-20-stoletja/639154 Mihalic, Edvard. 2002. Vojna za Slovenijo leta 1991 v Prekmurju – diplomsko delo. Ljubljana: FDV Puš, Robert. 2011. Pobeg dveh oficirjev iz JLA, V: Teropšic, Tomaž in Mitja Teropšic. Brežice: Posavski muzej in PO ZVVS Posavja, str. 229-236. Dostopno (23. decembra 2022) na: http://www.krsko.zvvs.si/files/11000/04-2/zmagovito­ posavje5f31625a1a805.pdf Repe, Božo. 2004. Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (III. del: osamosvojitev in mednarodno priznanje). Dostopno (23. decembra 2022) na:https://www.sistory.si/publikacije/prenos/file/?fileId=25788&download=1 Ribaš, Drago (ur.). 2018. Pomurje je gorelo modro – 1. in 2. del. Murska Sobota: Signal Ribaš, Drago (ur.). 2021. Obcina Lendava v soju osamosvojitvene vojne 1991 – zbornik ob 30-letnici osamosvojitve Republike Slovenije. Murska Sobota: Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje in Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo Lendava Sancin, Vasilka, Dominika Švarc in Matjaž Ambrož. 2009. Mednarodno pravo oboroženih spopadov. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje 85 Šteiner, Alojz (ur.). 2015. Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja – zbornik Lendava: Arma Šteiner, Alojz. 2001. Znacilnosti bojnega delovanja TO v Vzhodnoštajerski pokrajini v vojni leta 1991. V: Pavlin, Vojko (ur.), Markovic, Zvezdan (ur.). Vojna za Slovenijo 1991. Vojaška zgodovina, 2/01 (4). Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske, Center za vojaško-zgodovinsko dejavnost, 2001, str. 68-83 Šteiner, Alojz. 2018. Organizacije in težišcne aktivnosti Teritorialne obrambe na podrocju Vzhodnoštajerske pokrajine v letih 1990/1991. V: Bernik, Valerija (ur.) et. al., Vzhodnoštajerska v procesih osamosvajanja Slovenije. Maribor: Vojaški muzej Slovenske vojske, str. 83-122 Šteiner, Alojz. 2021. Po sledeh dokumentov ob smrti Josefa Simcika v Mariboru, 24. maja 1991. V: Vojno-zgodovinski zbornik, številka 52. Logatec: Vojni muzej Logatec, str. 203-215 Šteiner, Alojz. 2022. Nekaj posebnosti osamosvojitvene vojne na obmocju Pomurja leta 1991. V: Dražnik, Ljubo, Kosi, Anton. Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije – zbornik. Ljutomer: Obmocno združenje slovenskih castnikov: Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo: Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, pododbor, str. 63-84 Švajncer, Janez. 1993. Obranili domovino – Teritorialna obramba Republike Slovenije v vojni za svobodno in samostojno Slovenijo. Ljubljana: Viharnik, str. 135–188 Toš, Marijan, (ur.). 2003. Cas odlocitve 1990–1991 – Zbornik obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Lenart. Lenart: Tiskarna M.A.T. Vojna za Slovenijo: Zbirni center za prebežnike, ki je deloval na skrivni lokaciji pod tajnim imenom »Lokvanj«. Dostopno (23. decembra 2022) na: https://domzalec.si/turizem/zgodovina/vojna-za-slovenijo-zbirni-center-za­ prebeznike-ki-je-deloval-na-skrivni-lokaciji-pod-tajnim-imenom-lokvanj/ 86 ZSLO, 1989. Predpisi o uporabi pravil mednarodnega vojnega prava v oboroženih silah SFRJ. Beograd: Vojna štamparija Dokumenti: RŠTO, 1991. Porocilo o bojni pripravljenosti štabov in enot TO R Slovenije VMSV, ZA, OV, 7. PŠTO, številka 804-03/227, 29. 6. 1991. Ukaz (za sodelovanje pri formiranju zbirnih centrov za vojne ujetnike) VMSV, ZA, OV, 7. PŠTO, številka 804-03/262, 5. 7. 1991. Razporejanje vojnih obveznikov VMSV, ZA, OV, 7. PŠTO, številka 804-03/312. Analiza bojnega dejstvovanja 7. pokrajinskega štaba Maribor za cas od 26. 6. do 15. 7. 1991 VMSV, ZA, OV, 7. PŠTO, številka LO UTSZ 804-03/62, 27. 5. 1991. Naloge ukrepov pripravljenosti VMSV, ZA, OV, 7. PŠTO, številka LO VTSZ 804-03/143, 14. 6. 1991. Ukaz za izdelavo Nacrta za formiranje zbornih centrov VMSV, ZA, OV, 7. PŠTO, številka SZ, 804-03/183, 25. 6. 1991. Odredba o podreditvi poveljstev in enot JLA VMSV, ZA, OV, RŠTO, številka LO DT 804/03-173, 23. 5. 1991. Ukaz za formiranje zbirnih centrov VMSV, ZA, OV, RŠTO, številka SZ 804-03/283, 12. 6. 1991. Dopolnilo k ukazu za formiranje zbirnih centrov VMSV, ZA, OV, RŠTO, številka SZ 804-03/406, 25. 6. 1991. Odredba o podreditvi enot, zavodov in poveljstev JLA na ozemlju Slovenije v sestav Teritorialne obrambe Slovenije VMSV, ZA, OV, RŠTO, številka Z-804-03/410-91, 25. 6. 1991. Ukaz (z rokom vzpostavitve zbirnih centrov) VMSV, ZA, OV, RŠTO, številka Z-804-03/420, 30. 6. 1991. Zahteva za podatke o formiranih zbirnih centrih za leto 1991, številka SZ 804-03/1054. Arhiv MO RS, brez stopnje zaupnosti 87 Zbirka dokumentov iz arhiva PU MS iz zbirke Akcija zgodovina. Dostopno v: Pomurje je gorelo modro, 2018. Mapa z datotekami, Osamosvojitvena vojna od 20. 6. 1991 do vkljucno 15. 7. 1991 Zbirka dokumentov iz arhiva PU MS iz zbirke Akcija zgodovina. Dostopno v: Pomurje je gorelo modro, 2018. Mapa z datotekami, Cas po osamosvojitveni vojni od 16. 7. 1991 do konca oktobra 1991 Predpisi: Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k Ustavi Republike Slovenije na podrocju ljudske obrambe (Uradni list RS, številka 35/90) Zakon o vojnih veteranih (uradno precišceno besedilo) (Uradni list RS, številka 110/03) ZSLO, 1989. Predpisi o uporabi pravil mednarodnega vojnega prava v oboroženih silah SFRJ – PrU-2. Beograd: Vojna štamparija RSLO, 1991. Navodilo za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi iz JLA, številka 801/303, 10. 6. 1991 Pricevanja: Izjave (pisne in telefonska) Miran Fišer, 3. 12. 2022, 21. 1. in 11. 2. 2023. Hrani avtor. Izjava (telefonska) Janez Kološa, 3. 2. 2023. Hrani avtor. Izjava (telefonska) Ciril Magdic, 7. 2. in 15. 2. 2023. Hrani avtor. Izjava (telefonska) Drago Ribaš, 6. 2. 2023. Hrani avtor. Izjava (avtorju) Franc Vukajic, 18. 12. 2022. Hrani avtor. 88 Ciril Magdic Znacilnosti rešitev in aktivnosti s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA na PM Gornja Radgona, Ljutomer, Murska Sobota in Lendava Vojna za Slovenijo je potekala med 27. 6. 1991 in 6. 7. 1991, znana je tudi kot desetdnevna vojna, v kateri so združene enote Slovenije odbile napad Jugoslovanske ljudske armade. O teh vojnih dogodkih v Sloveniji je bilo že veliko napisanega. Razlicni avtorji so na osnovi svojih zapisov, dejstev, spomina in pogovorov z odgovornimi udeleženci in pa seveda dokumentov opisovali dogajanja, zato vcasih prihaja do razhajanj in razlicnih navedb, ki pa v osnovi ne posegajo v zgodovinska dejstva. Moja naloga je bila tudi zaradi vseh, že zbranih dokumentov in okolišcin, zelo zahtevna. Tokrat bi želel govoriti o znacilnosti rešitev in aktivnosti s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA na Postajah milice Gornja Radgona in Ljutomer in Postajah milice Murska Sobota in Lendava. Kot neposredni pooblašceni sem bil tudi imenovan za upravitelja Obrambnega nacrta Uprave za notranje zadeve Murska Sobota, naloge pa bi lahko strnil v naslednjem zgošcenem opisu: nacrtovanje obrambnih priprav na regijski in lokalni ravni, to je postajah milice, na pripravo in izvedbo posameznih usposabljanj aktivnega in rezervnega sestava milice, usposabljanje posebne enote milice (PEM) in vojnih enot milice (VEM), skrb za dopolnjevanje -pridobivanje rezervnega sestave milice, napotitev delavcev milice in pripadnikov rezervnega sestave milice na usposabljanje v centre za usposabljanje s podrocja delovanja organa v neposredni vojni nevarnosti, vojni in izrednih razmerah, nacrtovanje in dopolnjevanje enot s sredstvi iz popisa, priprava nacrtov s podrocja obrambnih zadev, mobilizacija in podrocje varnosti ter civilne zašcite, nudenje strokovne pomoci ostalim organizacijskim enotam, postajam in 89 oddelkom milice, sodelovanje s pokrajinskimi organi, priprava analiz, porocil, spremljanje stanja na podrocju obrambnih zadev UNZ Murska Sobota ter izvajanje drugih nalog s tega podrocja po narocilu nadrejenih služb te pristojnosti. Pri izvedbi te naloge sem že v letu 1991 nacrtoval in izvedel nujne naslednje naloge na podrocjih: - Posodobitev nacrta za delovanje milice v izrednih razmerah. - Posodobitev nacrta za delovanje milice v neposredni vojni nevarnosti in v vojni. Nacrt za delovanje milice v neposredni vojni nevarnosti in v vojni, ki je obsegal sedem poglavij, med katerimi so bila najpomembnejša naslednja: 1. Nacrt mobilizacije, v katerem je najpomembnejše delo zamenjava rezervnih milicnikov in njihovo usposabljanje ter posodabljanje nacrta pozivanja ter mobilizacijskih zbirališc. Pri izvedbi je bilo pomembno tudi sodelovanje s štabi TO in obcinskimi sekretariati za obrambo obcin. 2. Nacrt organizacije in delovanja (lokacije delovanja, namestitve enot, oskrbovanje enot s prehrano, popolnitev, prerazporejanje, pridobivanje oborožitve, vozil in opremljanje z drugimi sredstvi, potrebnimi za delovanje na osnovni in rezervnih vojnih lokacijah, objektov za nastanitev in delovanje …). 3. Nacrt zvez (UKV, kurirskih, obnovitev popolnitve s sredstvi zvez in dokumenti za tajno poveljevanje ter izvedba operativne pripravljenosti – vaje zvez, postavitev repetitorjev -osnovni, rezervni in tajni) idr. Kot upravitelj obrambnega nacrta UNZ Murska Sobota v nacrtovanju aktivnosti nismo govorili ali se dogovarjali o sprejemu, obravnavi vojnih ujetnikov, njihovi namestitvi in oskrbi. Poznano pa mi je bilo, da so štabi TO po Sloveniji dobili nalogo v drugi polovici meseca maja 1991, da pripravijo pogoje za delo zbirnih centrov na svojih obmocjih za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi iz JLA. 90 Tako sta Obmocna štaba TO Ljutomer in Murska Sobota organizirala oziroma v svojih nacrtih delovanja predvidela vzpostavitev zbirnih centrov (kraj z objektom in enote, ki bodo skrbele za namestitev, oskrbo in varnost v njih). Z zacetkom vojne je predsedstvo Republike Slovenije objavilo poziv zaposlenim v enotah Jugoslovanske ljudske armade, s katerim je jamcilo njihove – zatecene statusne pravice tudi v prihodnje. Posledicno so se podobno kot po celi Sloveniji tudi v Pomurju javljali pripadniki JLA na upravnih enotah za obrambo obcin in se vkljucevali tudi v enote TO. Tam so opravljali razlicne naloge, kot so odlocila poveljstva (vecina logisticna opravila). Na delo zbirnih centrov to neposredno ni vplivalo, vendar so se pojavile prve težave ob predaji vecjih enot. Kot prvi so se predali vojaki JLA v Gederovcih, ki so bili iz Murske Sobote napoteni v napad na Postajo mejne milice Gederovci. V pripravah na vojno se do tistega casa nismo posebej pogovarjali o vojnih ujetnikih in nacrtovali nalog. Po njihovi oskrbi v dijaškem domu v Murski Soboti so bili namešceni v zacasnem zbirnem centru v Rakicanu. Kar hitro smo v pogovorih med poveljstvom milice in TO ugotovili, da nam namestitev in oskrba vojakov utegne predstavljati v Prekmurju vecji problem, saj je bilo na tem obmocju 13 obmejnih stražnic (karavl) s povprecno okrog 25 pripadnikov JLA. Z zacetkom vojne pa so se pojavili še pripadniki zvezne enote milice in zvezne carinske uprave. Nekoliko drugacna slika je bila na obmocju ObmŠTO Ljutomer, kjer sta bili stražnici (karavli) v Gornji Radgoni in Zgornjem Konjišcu, so pa na njihovo obmocje prodirale oklepno-mehanizirane kolone z razlicnim številom vojakov. Poveljstvi ObmŠTO Murska Sobota in Ljutomer sta odlicno opravili zacetno organizacijo, sprejem, namestitev in oskrbo zajetih vojakov JLA. Po odlocitvi operativne skupine v Ljubljani je s 1. 7. 1991 podrocje dela z vojnimi ujetniki -zbirne centre -prevzela milica, Uprava za notranje zadeve Murska Sobota. 91 Centri v Pomurju so bili: 1. V zaporih v Murski Soboti so skrbeli za celotno oskrbo in varovanje zaposleni, ki so bili dodatno oboroženi. Nastanjeni pa so bili oficirji in podoficirji in pa pripadniki zveznih enot milice in carine. 2. ObmŠTO Murska Sobota (za obmocje obcin Murska Sobota in Lendava) je organiziral zbirne centre v Bogojini in Puconcih, takoimenovane prehodne zbirne centre pa v Rakicanu in Centibi. 3. ObmŠTO Ljutomer (za obmocje obcin Ljutomer, Gornja Radgona in Ormož) pa je vzpostavil center v Gornjih Ivanjcih, ki je bil kasneje premešcen v Buckovce, in v Radoslavcih. 4. Zbirni center za vojne ujetnike v Vidmu ob Šcavnici in lovskem domu v Radoslavcih, ki ga je organizirala milica. Poudariti je treba, da so v bolnišnici v Rakicanu imeli v oskrbi ranjene tako pripadnike milice, TO kot tudi zajete vojake JLA, ki so bili napoteni v hospitalizacijo ali oskrbo kot ranjene osebe. Na osnovi te odlocitve vodstva Slovenske policije smo se ustrezno organizirali tako v operativnem štabu (imenovan ¨LIPA¨) Uprave za notranje zadeve Murska Sobota s službami kot na postajah milice. Postavili smo vodstva zbirnih centrov in prevzeli izvajanje ukrepov oziroma dodeljenih nalog od sprejema, pogovorov, oskrbe, namestitve, odpustitve, varovanje pa so še naprej izvajali podobni oziroma isti kadri (narodna zašcita, civilna zašcita, pomoc in oskrbo pa še pripadniki Rdecih križev v krajih, kjer je bil center). Ob podpori Oddelka za zatiranje kriminalitete in Sektorja za stalno službo Inšpektorata milice UNZ Murska Sobota smo skrbeli za ažurne podatke o številu in poimenskem seznamu oseb v zbirnih centrih, kar nam je zaradi velikega števila ujetih oseb in dnevnih odpušcanj predstavljalo kar nekaj težav z usklajevanji. Kljub vsem obremenitvam smo operativni skupini v Ljubljani ter drugim nudili zahtevane podatke o številu in poimenske sezname. 92 Zbirni centri so v taki obliki delovali vse do razpusta 5. 7. 1991, saj se je vojne ujetnike odpušcalo (že od 29. 6. 1991 dalje) ali premešcalo v skladu z navodili in usmeritvami. Za zakonitost izvajanja ukrepov ravnanja z zajetimi osebami v skladu s pravili so nenehno skrbeli clani Operativnega štaba UNZ Murska Sobota, poveljstva TO, vodstvo Zaporov Murska Sobota, neposredno so bili odgovorni vodje zbirnih centrov, kot predstavniki civilne družbe pa so za izvajanje postopkov in oskrbo skrbeli predstavniki Rdecega križa. Mediji, katerih novinarji so spremljali tudi to dogajanje, so o vseh svojih ugotovitvah in opažanjih sproti obvešcali javnost. Zakljucil bom z oceno. Kot takrat eden od odgovornih za izvajanje dela milice na tem podrocju trdim, da smo vsi udeleženci oboroženih sil Republike Slovenije ravnali z vojnimi ujetniki humano in spoštljivo ter upoštevali mednarodne norme, ki urejajo to podrocje. Obravnavali smo jih kot osebe, ki so potrebne zašcite, pomoci, kot osebe, ki so jih okolišcine potisnile ne po njihovi želji v oborožen spopad, saj so imeli nekje starše, sorodnike, družine in so kot taki bili potrebni pomoci. 93 Edvard Mihalic Rešitve in postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA v 75. ObmŠTO Murska Sobota Vojni ujetniki in zbirni centri V pripravah na vojno se nikoli ni govorilo o vojnih ujetnikih, pac pa samo o prebežnikih iz JLA. Za prebežnike je 75. Obmocni štab TO Murska Sobota pripravil po nacrtu Jezero po 20. 6. 1991 sprejemni center v vaško-gasilskem domu v Kuštanovcih. Za organizacijo centra je bilo doloceno poveljstvo ucne cete. Poveljstvo ucne cete je bilo mobilizirano 26. 6. v Kuštanovcih in je 27. 6. pripravilo vaško-gasilski dom za sprejem prebežnikov, vendar 75. Obmocni štab TO Murska Sobota v Kuštanovce ni pripeljal nobenega prebežnika, ker se je 28. 6. soocil s problemom namestitve ujetnikov. Zaradi problema vojnih ujetnikov je zbirni center za prebežnike 28. 6. prenehal delovati, poveljstvo ucne cete pa je dobilo nalogo organizirati zbirni center za vojne ujetnike v Bogojini. 75. Obmocni štab TO je prve vojne ujetnike namestil v zacasni zbirni center v Rakicanu, pozneje pa postavil zbirne centre v Bogojini, v Centibi in v Puconcih. V vseh teh centrih so bili vojni ujetniki samo vojaki JLA. Castnike in podcastnike JLA, zvezne carinike in zvezne milicnike pa je TO predala v zbirni center, ki ga je pripravila Uprava za notranje zadeve Murska Sobota v prostorih zaporov v Murski Soboti. Paznike zaporov je TO v ta namen oborožila z avtomatskim orožjem. Zacasni zbirni center za vojne ujetnike v Rakicanu Dne 28. 6. zjutraj se je v Gederovcih TO predalo 51 pripadnikov JLA in 75. Obmocni štab za TO Murska Sobota se je moral soociti s problemom nastanitve in zavarovanja ujetnikov. Po odlocitvi poveljnika so jih najprej prepeljali v dijaški 94 dom v Murski Soboti, kjer so jih nahranili in toplo oblekli, potem pa so jih odpeljali v Rakican, kjer je TO na hitro uredila primerne prostore. Organizacijo zavarovanja je prevzel Slavko Jauk z oboroženimi pripadniki Civilne zašcite obcine Murska Sobota, preskrbo pa je organiziral 75. Obmocni štab TO Murska Sobota z zunanjim izvajalcem. Vojne ujetnike so še isti dan obiskali predstavniki RK, ki so ugotovili, da se z njimi dobro ravna. Zbirni center za vojne ujetnike v Centibi Popoldne 28. 6. se je v Dolgi vasi TO predalo 62 pripadnikov JLA. Da jih ne bi prepeljali v Mursko Soboto, so jih namestili v vaško-gasilskem domu v Centibi. V naslednjih dneh je zacel 75. Obmocni štab TO Murska Sobota premešcati vojne ujetnike v Bogojino, zbirni center v Centibi pa je obdržal, ceprav pogoji za bivanje vecjega števila oseb niso bili primerni. Ob predaji vojnih ujetnikov Upravi za notranje zadeve Murska Sobota 1. 7. 1991 je bilo v Centibi še 18 vojnih ujetnikov. Zbirni center za vojne ujetnike v Bogojini Potem ko je bil 75. Obmocni štab TO Murska Sobota opozorjen, da v prihodnje ne sme vec dovoliti televizijskega snemanja vojnih ujetnikov, je 28. 6. prejel fotokopijo povzetka pravil ravnanja z vojnimi ujetniki. To je bil povzetek ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki in je v glavnem opredeljeval pravice in dolžnosti vojnih ujetnikov ter pogoje namestitve v taborišcih. Noben republiški organ niti 7. PŠTO Maribor pa 75. Obmocnemu štabu TO ni poslal navodila, kako organizirati zbirni center za vojne ujetnike. V dogovoru z ravnateljem šole se je v prostorih Osnovne šole Bogojina uredil zbirni center, v katerega je bilo prepeljano 177 vojnih ujetnikov. Za bivanje so ga uredili z opremo TO in CZ. Organizacijo centra je prevzelo poveljstvo ucne cete, za zavarovanje pa je TO angažirala pripadnike NZ v krajevnih skupnostih in jih oborožila s puškami M-48. To je bila zacasna in ne najboljša rešitev, ker 95 poveljstvo ucne cete ni bilo usposobljeno za vodenje centra za vojne ujetnike, 75. Obmocni štab pa poveljstvu ni dal nobenih pisnih navodil, ker jih niti sam ni imel. Dolocene težave so nastale tudi zaradi neusposobljenosti pripadnikov NZ za opravljanje nalog varovanja vojnih ujetnikov. Dne 29. 6. je 75. Obmocni štab TO Murska Sobota prejel od 7. PŠTO Maribor dopolnitev navodila za sprejem in ravnanje z vojnimi ujetniki. V njem je bilo v tocki 2 opredeljeno, da naj vojne ujetnike v zbirnih centrih selekcionirajo, in sicer naj Slovence vkljucijo v TO, Hrvate in Albance pa v skladu s pozivi njihovih oblasti pustijo domov. Takoj po prejemu tega navodila je 75. Obmocni štab TO Murska Sobota 21 vojnih ujetnikov – Slovencev preselil iz zbirnega centra v Bogojini v dijaški dom v Murski Soboti ter jih razporedil v enote TO. Dne 30. 6. je RK Murska Sobota preskrbel civilne obleke za 14 vojnih ujetnikov Hrvatov, TO pa jih je prepeljala do meje, kjer so jih prevzeli predstavniki RK Hrvaške. Odpust Slovencev in Hrvatov iz zbirnega centra v Bogojini je izzval nezadovoljstvo med preostalimi vojnimi ujetniki in 75. Obmocni štab TO je zaradi nastalih nemirov in težav zaradi zagotavljanja reda in discipline zacasno prenehal z odpušcanjem vojnih ujetnikov. Ker je obstajala možnost izbruha upora, je TO zaprosila Upravo za notranje zadeve Murska Sobota, naj prevzame center za vojne ujetnike. Zbirni center za vojne ujetnike v Puconcih Ko se je število vojnih ujetnikov v zbirnem centru v Bogojini povzpelo na 177, je TO po dogovoru z vodstvom šole dolocila lokacijo drugega centra v prostorih Osnovne šole Puconci. Tam so vojni ujetniki spali v telovadnici, ki jo je TO primerno opremila. Vojni ujetniki pa so uporabljali še sanitarije in garderobo v sklopu telovadnice. Vodstvo centra je prevzel del starešin ucne cete, za 96 zavarovanje pa je 75. Obmocni štab TO Murska Sobota dolocil enoto TO jakosti voda. Vodstvu centra so bili dodeljeni tudi milicniki. Zaradi nemirov v zbirnem centru v Bogojini iz zbirnega centra v Puconcih TO pred predajo zbirnih centrov Upravi za notranje zadeve Murska Sobota ni zacela odpušcati Hrvatov in Slovencev. Dne 2. 7. je TO v zbirni center v Puconcih pripeljala še vojne ujetnike s stražnic (karavl) na Kuzmi in v Hodošu, tako da je bilo v Puconcih 212 vojnih ujetnikov. Predaja zbirnih centrov za vojne ujetnike Upravi za notranje zadeve Murska Sobota in odpust vojnih ujetnikov Dne 1. 7. 1991 je Uprava za notranje zadeve po dogovoru s poveljnikom 75. Obmocnega štaba TO Murska Sobota prevzela zbirne centre za vojne ujetnike v Prekmurju. Zbirni center v Bogojini je prevzel inšpektor milice Drago Petek, njegova sodelavca pa sta bila Andrej Brinar iz varnostno-obvešcevalne službe in Silvo Belec z Oddelka za zatiranje kriminala. Naloge varovanja objekta je še naprej opravljala oborožena skupina pripadnikov NZ pod vodstvom castnika TO. V Puconcih je zbirni center prevzel Janez Rumež z Oddelka za zatiranje kriminalitete s sodelavcema Ludvikom Lazarjem, inšpektorjem milice in Dušanom Todorovicem iz varnostno-obvešcevalne službe. 97 Tabela: Pregled vojnih ujetnikov v Prekmurju 1991 Zap. št. Zbirni center Število Opomba 1. Bogojina 177 35 vojnih ujetnikov, izpušceno 29. in 30. 6. 1991. 2. Puconci 212 3. Centiba 18 4. Zapor v Murski Soboti 47 5. Maribor 10 Poslani v CVU v Maribor Skupaj: 464 Odpust vojnih ujetnikov V skladu z navodilom je 75. Obmocni štab zacel odpušcati vojne ujetnike že 29. 6., ko je v enote TO vkljucil 21 Slovencev, in 30. 6., ko je odpustil 14 Hrvatov. Zaradi nemirov v Bogojini je zacasno prenehal z odpušcanjem in nadaljeval 4. 7. po temeljitih pripravah, v katerih so sodelovali TO, Uprava za notranje zadeve Murska Sobota in Rdeci Križ obcine Murska Sobota. Dne 4. 7. je 75. Obmocni štab TO Murska Sobota prejel tudi depešo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, da lahko vojne ujetnike predajo tudi staršem, vendar ob predložitvi osebnih dokumentov in s podpisom izjave, da so seznanjeni z dejstvom, da bodo organi RS storili vse potrebno za nemoten transport, da pa jim absolutne varnosti RS ne more zagotoviti, ker RK Slovenije od jugoslovanskih vojaških oblasti ni dobil zagotovila o varni vrnitvi odpušcenih vojnih ujetnikov. Pred odpustom vojnih ujetnikov je RK obcine Murska Sobota organiziral zbiranje oblacil in obutve. Razen posameznikov je pri tem pomagala tudi tovarna Mura. Akcija je bila uspešna, saj so zbrali toliko oblek in obutve, da so se lahko vsi vojni ujetniki preoblekli v civilne obleke, vojaško opremo pa je prevzela TO. 98 Tiste vojne ujetnike, ki jih niso prevzeli starši, je dala TO ob pomoci RK obcine Murska Sobota prepeljati v Hrvaško ali v Ljubljano. RK iz Sarajeva je 4. 7. v Zagrebu prevzel 67 ujetnikov, RK Zagreb pa 61 vojnih ujetnikov Albancev. Dne 5. 7. je RK prepeljal v Ljubljano še zadnjo skupino 146 vojnih ujetnikov. Po 5. 7. je iz vojašnice v Murski Soboti pobegnilo še 10 vojakov, ki jih je RK obcine Murska Sobota prepeljal v zbirni center vojnih ujetnikov v Mariboru, ker so bili v Prekmurju zbirni centri 5. 7. 1991 ukinjeni. 99 Ljubo Dražnik Bojna delovanja v 73. ObmŠTO Ljutomer in rešitve ter postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA Uvod Temeljni cilj prispevka je predstavitev rešitev in postopkov s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA na obmocju 73. ObmŠTO in opis dejavnosti in dogodkov s tega podrocja na obmocju Prlekije v vojni leta 1991. Velik vpliv so imele razmere na desni strani Mure, in so vplivale tudi na delovanje zbirnih centrov na tem obmocju. V vojni 1991 v Sloveniji ni nikjer potekalo toliko spopadov in nikjer ni bila uporabljena takšna vojaška moc kot na obmocju obcin Gornja Radgona, Ormož in Ljutomer. Po vojaški odgovornosti je to obmocje sodilo pod poveljstvo 73. ObmŠTO Ljutomer. S 1. 6. 1991 sem na tem poveljstvu prevzel naloge poveljnika. Pri pripravi prispevka sem uporabil arhivsko gradivo, kot so povelja, ukazi, informacije, dnevna porocila, zemljevidi, itd. Uporabil sem opise dogodkov, ki so jih napisali poveljniki enot, ustna pricevanja vojakov in ostalo gradivo, pomembno za osvetlitev tedanjih dogodkov. Pri pisanju pa sem pogrešal dokumente, ki smo jih izdelali v casu vojne 1991 na tem obmocju. Upam, da sem z dokumenti, s katerimi sem razpolagal, uspel zajeti pomen in delo zbirnega centra (ZC). Priprave na oboroženi odpor Priprave so potekale v dokaj neugodnih družbeno politicnih razmerah, ki jih je zaznamoval cas razslojenosti v tedanji Jugoslaviji. Posledice teh razmer so bile vidne tudi v Sloveniji. Ne glede na precej težke razmere je Obmocnemu štabu Ljutomer v prehodnem casu uspelo vkljuciti in motivirati vse institucije, 100 pomembne za oboroženi boj. Pomembno je bilo dobro sodelovanje TO z milico, upravnimi organi za obrambo in oblastnimi organi DPS. Vsi ti dejavniki so imeli svoj pozitivni odziv v vojni. Nacrti, ki so imeli neposreden vpliv na izvajanje kasnejših bojnih delovanj, so bili izdelani v prvi polovici leta 1991. To so bili nacrt za bojno delovanje z oznako „Kamen 1–4” in nacrt oviranja, za obravnavano tematiko pa je bil pomemben nacrt „Jezero”. Nacrt „Jezero” je bil namenjen za formiranje zbirnih centrov, ki so bili namenjeni za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi JLA. Ta nacrt je vseboval Povelje za formiranje in delovanje zbirnih centrov s prilogami: zemljevidom javk in smeri prevozov do zbirnih centrov, opisom nacina in casa sprejema na javkah, navodilom za delo ucnih cet in pregledom sestave zbirnih centrov. Zbirni center za obmocje 73. ObmŠTO je bil formiran v Gornjih Ivanjcih, javke pa v Radoslavcih, Crešnjevcih, Ivanjkovcih in Tomažu pri Ormožu. Kadrovsko popolnitev vodstvene sestave zbirnega centra je sestavljalo poveljstvo ucne cete. Ucno enoto za 73. ObmŠTO bi po tem nacrtu sestavljala ucna ceta sestave dveh vodov. Bojna delovanje na obmocju 73. ObmŠTO v vojni 1991 in prebegli ter zajeti pripadniki JLA V Pomurju se je zjutraj, 27. 6. 1991, zacel napad JLA na Slovenijo. Na obmocje 73. ObmŠTO so delovale štiri bojne skupine JLA iz Hrvaške. Prva bojna skupina, ki je delovala na smeri Varaždin -Ormož, je bila zaustavljena na mostu cez Dravo v Ormožu. Drugo bojno skupino je predstavljala tankovska ceta, ki je delovala na smeri Varaždin -Ormož -Ljutomer in po neuspešni deblokadi ovire 101 v mestu Ormož nadaljevala proti Ljutomeru in bila zaustavljena v Kacurah (naselje Mekotnjak). Tretja bojna skupina je delovala na smeri Varaždin ­Štrigova -Veržej -Radenci -Gornja Radgona. Po spopadih pred in v Gornji Radgoni je tej bojni skupini uspelo zavzeti mejni prehod. V Varaždinu je 28. 6. 1991 vojašnico zapustila še cetrta bojna skupina, ki je prodirala na smeri Varaždin -Mursko Središce, ker ni uspela priti cez most v Petišovcih se je obrnila proti Gibini. V spopadu na Gibini in okolici je bila zaustavljena, zato se je premaknila v smeri Štrigove. Nadaljnje aktivnosti te skupine je prekinilo objavljeno premirje (Redno dnevno porocilo, SZ 804-03/53, 28. 6. 1991). Prva in cetrta bojna skupina sta bili zaustavljeni neposredno na meji med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, tako da nismo imeli nobenih podatkov o prebeglih vojakih JLA. Prav tako nismo imeli podatkov o pobeglih vojakih ali vojnih ujetnikih iz tankovske cete JLA. Prišlo pa je do prebega v tretji bojni skupini. V Gornji Radgoni se je od glavnine enote JLA odcepil oddelek sanitete, ki je poiskal pomoc v zdravstvenem domu. Predali so orožje in vozili. V vecernih urah so jih prepeljali v zbirni center v varovanje. V enoti so bili en castnik, en podcastnik in devet vojakov (Porocilo za dan 29. 6. 1991, SZ 804­03/54). V casu od 30. 6. 1991 do 2. 7. 1991 je prišlo do premirja. Na ObmŠTO Ljutomer sem v casu premirja organiziral prerazporeditev enot, tako da je bila zagotovljena obramba na celotnem ozemlju in s tem minimalna možnost presenecenja s strani JLA. Prihajale so tudi nove pošiljke orožja, predvsem protioklepnega. Le tega je bilo treba razdeliti med enote. S tem orožjem je bilo treba seznaniti pripadnike TO in jih nauciti rokovati. Vse to so bile naloge, ki so zahtevale stalno aktivnost enot TO in še posebej pripadnikov stalne sestave. Premirje je bilo koncano 2. 7. 1991, ob 13. uri. Takrat je krenila na pot peta oklepno-mehanizirana bojna skupina JLA, sestavljena iz 6 tankov, 7 oklepnih 102 transporterjev, 8 tovornjakov, dveh cistern, enega dvigala in dveh vozil za zvezo z nalogo, da prodre do Gornje Radgone in nato pomaga razbiti blokado okrog enote JLA polkovnika Popova na mejnem prehodu. Enota je bila po spopadih v Presiki, Pristavi, Ljutomeru in Bucecovcih zaustavljena pred Radenci. Veliko vojakov JLA se je predalo, nekateri so prebegnili, vse smo odpeljali v naš zbirni center. Ponovno pa smo se spopadali še z dvema bojnima skupinama. Prva skupina, sestavljena iz 4 tankov, 5 oklepnih transporterjev, 3 tovornjakov in 2 terenskih vozil, je delovala na smeri Železna gora -Martin ob Muri -Gibina, kjer je ob 16.45 prišlo do spopada. Enoti ni uspelo prodreti globlje v Slovenijo, zato se je vrnila v Hrvaško. Druga bojna skupina (tankovska ceta) je bila zaustavljena na Bajzeku, tam je izgubila dva tanka in se zatem vrnila na izhodišcno tocko v Središcu ob Dravi. Razmere na bojišcu so pogojevale tudi delo v zbirnem centru. Najvec prebežnikov in ujetnikov JLA, ki so se predali pripadnikom TO ali milici, je bilo iz bojne skupine, ki je bila zaustavljena pred Radenci. Predaje skupin vojakov JLA so bile v Pristavi, pred Ljutomerom in Stari Novi vasi. V torek, 2. 7. 1991, po zavzetju karavle (stražnice) v Gornji Radgoni, so z avtobusom prepeljali nekaj cez 40 ujetnikov v zbirni center v Buckovcih (Boris Pucko, Zbornik, Gornja Radgona v soju osamosvojitvene vojne 1991, str. 384). Po uspešnih pogajanjih s poveljnikom karavle (stražnice) v Konjišcu se je popoldne, 2. 7. 1991, 45 vojakov, podcastnik in castnik predalo pripadnikom TO. Ob 19. uri so organi milice prevzeli predane pripadnike JLA in jih odpeljali v zbirni center na Pohorju (Peter Leopold, Zbornik, Gornja Radgona v soju osamosvojitvene vojne 1991, str. 439). V casu vojne smo imeli razlicne oblike predaje pripadnikov JLA. Tako se je posadka tanka, ki je obtical na Gomili pri Kogu, skrila na dvorišcu kmetije in se 103 potem 5. 7. 1991 predala civilni osebi (socialni delavki). Le ta je o tem obvestila postajo milice in potem so posadko JLA odpeljali v Ormož (Fišer Miran, Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja, str. 206). O 737. zbirnem centru TO Mobilizacija ucne cete je bila 26. 6. 1991 v zgodnjih jutranjih urah. Zbirno mesto je bilo v zgradbi Skupšcine obcine Gornja Radgona. Enoto je sestavljalo šestnajst pripadnikov in kmalu po formiranju so jih premestili v Zgornje Ivanjce, kjer so formirali 737. zbirni center TO. Za zavarovanje zbirnega centra je bil od 26. do 27. 6. 1991 zadolžen posebni vod, nato pa je naloge ožjega zavarovanja prevzel zašcitni vod. Širše varovanje pa so zagotavljali clani bližnjih lovskih družin (Milan Kuzmic in Jožef Makovec, Zbornik, Gornja Radgona v soju osamosvojitvene vojne 1991, str. 508). Dne 1. 7. 1991 sem obiskal zbirni center v Gornjih Ivanjcih. S stanjem v centru sem bil zadovoljen in sem pohvalil njihovo delo. Imel sem tudi pogovor s prebeglimi vojaki JLA. Ti so pohvalili sodelovanje in varovanje v centru, pritoževali pa so se nad higienskimi in bivalnimi razmerami. Tudi pripadniki ucne cete so bili s tem nezadovoljni. Poveljstvo je zahtevalo nove uniforme. Uniforme, v katere so bili obleceni, se niso locile od uniform pripadnikov JLA, kar je predstavljalo velik varnostni problem. Obljubil sem, da bom v skladu z možnostmi poskusil najti rešitev. Ta pa bi zahtevala preselitev centra. Preselitev zbirnega centra je pogojevala tudi presoja, da obstaja velika možnost, da bodo enote JLA v ponovnem napadu uporabile komunikacije na smeri Ormož -Savci -Videm -Gornja Radgona. Težišce vojnih aktivnosti bi v tem primeru bilo na obmocju Vidma. Tretji dejavnik, ki je vplival na selitev zbirnega centra, je bil prihod odreda TO iz Slovenskih Konjic, ki se je nastanil na obmocju Vidma. Zbirni center, ki je bil brez protioklepnega in orožja za zracno obrambo, bi bil v primeru napada na tej smeri v zelo težki situaciji in bi 104 mu težko zagotavljali varnost. To so bili razlogi, da sem se odlocil za premestitev zbirnega centra iz Gornjih Ivanjcev v prostore stare osnovne šole v Buckovcih (Ukaz poveljniku ZC Gornji Ivanjci, 2. 7. 1991). Zakljucek Konec spopadov se je na našem obmocju zacel 4. 7. 1991. Enote, ki so sodelovale v spopadih, so se lahko spocile in se dopolnile s svežimi silami. To pa ni veljalo za zbirni center. V tem casu so imeli najvec vojnih ujetnikov in prebežnikov. Treba je bilo poskrbeti za prehrano in sredstva za osebno higieno. Na sreco so imeli dovolj civilnih oblek, da so lahko preoblekli tiste pripadnike JLA, ki so to želeli. Po ukazu poveljstva v Ljutomeru so v centru klicali svojce zajetih pripadnikov JLA in se dogovorili za njihov prevzem v Ljutomeru. Dne 5. 7. 1991 sem obiskal zbirni center v Buckovcih. Z delom in razmerami sem bil zadovoljen, pomembno pa je, da so bili zadovoljni tudi vojni ujetniki in prebežniki JLA. Dne 6. 7. 1991 sem obiskal ranjence TO v bolnišnici v Murski Soboti. Pocutje in optimizem, ki sta prevevala ranjene pripadnike TO, sta bila zelo dobra. Zadovoljni so bili tudi z oskrbo zdravstvenega osebja bolnišnice. V prostoru, kjer so bili nastanjeni ranjenci TO, so bili tudi ranjeni pripadniki JLA. Med njimi ni bilo cutiti sovraštva. Pri celoviti oskrbi vojnih ujetnikov in prebežnikov je treba upoštevati tudi dejavnosti, ki so jih na tem podrocju imeli pripadniki milice. Na obmocju PM Ljutomer so organizirali zbirni center v lovskem domu v Radoslavcih. Z dejavnostmi na tem podrocju so nam bili v veliko pomoc. 737. zbirni center 73. ObmŠTO je opravil v vojni 1991 zelo pomembne naloge. Poskrbeli so za vojne ujetnike in prebežnike JLA. Pri oskrbi ujetnikov so se morali nasloniti na lastne sile, sodelovati s civilnimi strukturami in organizirati 105 vojaške naloge v zvezi z oskrbo in varnostjo centra. Z uspešnim delom centra so omogocili poveljstvu in enotam TO, da so lahko nemoteno opravljale naloge pri obrambi Republike Slovenije. Srecanje z nacelnikom RŠTO, generalom Janezom Slaparjem v Prlekiji leta 1992, ko smo mu predstavili tudi vojna delovanja na obmocju 73. Obmocnega štaba TO (Foto arhiv: Ljubo Dražnik). Viri: 106 73. ObmŠTO, 1991. Zakljucki iz analize vojne na obmocju Prlekije na posvetu s poveljniki enot na obmocju 73. Obm.ŠTO, ki je bila 5. 8. 1991 73. ObmŠTO, 1991. Porocilo 73. ObmŠTO o zbirnih centrih, SZ 804-03/57, 1. 7. 1991 73. ObmŠTO, 1991. Ukaz poveljnika 73. ObmŠTO za premik zbirnega centra, 2. 7. 1991 Dražnik, Ljubomir, 2003: Problemi poveljevanja v junijsko-julijski vojni 1991 v Sloveniji, specialisticna naloga. Ljubljana: FDV Marjanovic, Mladen, 1991. Žrtve na ratnom zadatku, V: Narodna armija, 10. 7. 1991, str. 22 Popov, Berislav, 1996. Zapoceo sam rat u Jugoslaviji. V: NIN številka 2356, str. 51–58 Ribaš, Drago (ur.), 2022. Gornja Radgona v soju osamosvojitvene vojne 1991 -zbornik G. Radgona: OZVVS Gornja Radgona, Policijsko veteransko društvo SEVER za Pomurje Ribaš, Drago (ur.) 2020. Prlekija v soju osamosvojitvene vojne 1991 -zbornik. Ljutomer: OZVVS Ljutomer, Policijsko veteransko društvo SEVER za Pomurje Šteiner, Alojz (ur.), 2015. Vloga TO Pomurja v casu osamosvajanja – zbornik. Lendava: ARMA, Pokrajinski odbor Zveze veteranov vojne za Slovenijo Pomurja 73. ObmŠTO, 1991. Redno dnevno porocilo 73. ObmŠTO, (SZ 804-03/53, 28. 6. 1991) 73. ObmŠTO, 1991. Porocilo 73. ObmŠTO za dan 29. 6. 1991, SZ 804-03/54 107 Ivan Smodiš, Alojz Kisilak Delovanje zbirališca za prebegle in ujete pripadnike JLA v Centibi V casu vojne za Slovenijo sva kot pripadnika stalne sestave 75. Obmocnega štaba TO Murska Sobota (75. ObmŠTO) delovala v izpostavljenem poveljstvu v Lendavi. Zaradi lažjega poveljevanja, koordinacije in prenosa povratnih informacij je komandant 75. ObmŠTO major Edvard Mihalic na bojne položaje enot razporedil pripadnike stalne sestave štaba. Vodja izpostavljenega poveljstva je bil kapetan Alojz Kisilak, v poveljstvu pa sta iz stalne sestave delovala še kapetan Ivan Smodiš in starejši vodnik 1. r. Živko Stanic. Pripadniki stalne sestave izpostavljenega poveljstva smo vodili enote TO na obmocju obcine Lendava, na enote prenašali povelja komandanta 75. ObmŠTO in ga sproti obvešcali o dogajanjih na obmocju odgovornosti. Zaradi številnih dogodkov v zelo kratkem casu in potrebi po nenehnem prilagajanju situaciji smo bili pogosto prisiljeni, da smo tudi sami sprejemali posamezne odlocitve. Pripadniki izpostavljenega poveljstva smo neposredno sodelovali in sproti usklajevali dejavnosti z vsemi ostalimi organizacijami in ustanovami na obmocju obcine Lendava: z milico, Sekretariatom za ljudsko obrambo, Civilno zašcito, predstavniki Skupšcine obcine in Izvršnega sveta ter drugimi. Postavitev zbirnega centra v Centibi ni bila nacrtovana v bojnih dokumentih. Centra za vojne ujetnike na obmocju obcine Lendava ni nacrtovalo poveljstvo Obcinskega štaba TO Lendava, ki je delovalo do 1. 6. 1991, ko je bilo z uveljavitvijo nove organizacijske strukture TO ukinjeno. Zbirnega centra pa prav tako ni nacrtoval 75. ObmŠTO, ki je takrat prevzel poveljevanje TO na obmocju obcine Lendava. Zaradi tega o zbirnem centru za vojne ujetnike v Centibi ni ohranjenih nobenih dokumentov, razen seznama 18 pripadnikov JLA, ki so bili iz zbirnega centra 4. 7. 1991 predani Upravi za notranje zadeve Murska Sobota 108 (UNZ) ter seznama opreme, ki jo je za potrebe namestitve vojnih ujetnikov v zbirnemu centru zagotovila Obcinska enota za zveze in Služba za opazovanje in obvešcanje. Zato je najin prispevek nastal na osnovi pogovorov in zbranih spominov nas, takratnih pripadnikov stalne sestave v izpostavljenem poveljstvu v Lendavi, in spominov zbranih v pogovorih z ostalimi akterji takratnih dogodkov: Ludvikom Bokanom, komandirjem Postaje milice Lendava, Borislavom Budinom, delavcem Sekretariata za LO Lendava in posameznimi poveljniki enot TO, udeleženimi v takratnih dogodkih. V prispevku pa sva uporabila že objavljene prispevke v nekaterih zbornikih: Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja (2015), Pomurje je gorelo modro (2019), Vojni ujetniki v Sloveniji 1991 (2021) in Obcina Lendava v soju osamosvojitvene vojne 1991 (2021). Center za vojne ujetnike v Centibi je nastal zaradi potrebe po varni namestitvi pripadnikov JLA, ki so se predali po bojnih aktivnostih na obmocju obcine Lendava, in jih bova podrobneje opisala v nadaljevanju. Prav tako kot drugje po Sloveniji in Pomurju je tudi na obmocju obcine Lendava JLA imela cilj in nalogo, da zavzame mejne prehode, zavaruje mejo in s tem prepreci osamosvojitev Republike Slovenije. Tako je v noci od 26. na 27. 6. 1991 kolona transportnih in tovornih vozil z vojaki JLA krenila iz vojašnice v Murski Soboti in se mimo barikad prebila v karavlo (stražnico) Štefan Kovac v Lendavskih goricah. V dopoldanskih urah 27. 6. 1991 so se pripadniki JLA peš premaknili po patruljni poti v obmejnem pasu do mednarodnega mejnega prehoda Dolga vas, ga obkolili in od milicnikov na mejnem prehodu zahtevali, naj zapustijo mejni prehod in ga predajo JLA. Pripadnikom JLA v obkolitvi so se pridružili še vojaki s komandirjem iz karavle (stražnice) v Žitkovcih. Po preucitvi situacije je komandant 75. ObmŠTO kapetanu Kisilaku ukazal premik enot TO v obmocje mejnega prehoda in blokado enot JLA. Kapetan Kisilak je v blokado poslal vse trenutno razpoložljive enote, in sicer: 7. odred TO, del 6. odreda TO, 2. in 3. diverzantski vod ter posebni vod TO. Pripadniki TO so se razporedili na vzpetini okrog sto metrov za položaji JLA. Tako so zdaj 109 bili obkoljeni pripadniki JLA, katerim je bil onemogocen kakršenkoli premik. Enotam TO so se v blokadi pridružili aktivni in rezervni milicniki Postaje milice Lendava in Oddelka milice Dobrovnik, ki jim je poveljeval Milan Osterc, komandir Oddelka milice Dobrovnik. V popoldanskih urah 27. 6. in dopoldanskih urah 28. 6. 1991 je prišlo do veckratnih pogajanj med kapetanom Danielom Hozjanom, poveljujocim enotam JLA, ter predstavniki TO in milice. Kot pogajalci na strani obrambnih sil so sodelovali: kapetan Alojz Kisilak, Ludvik Bokan, Borislav Budin in kapetan Robert Lenarcic, poveljnik 2. diverzantskega voda TO. Pripadniki obrambnih sil so med pogajanji v zacetku zahtevali umik pripadnikov JLA z obmocja mednarodnega mejnega prehoda, v nadaljevanju pa njihovo brezpogojno predajo. V dopoldanskih urah 28. 6. 1991 so se enotam TO in milice v obkolitvi pridružili še trije vodi 6. odreda TO. Po zadnjem pogajanju med kapetanom Hozjanom ter kapetanom Kisilakom in Ludvikom Bokanom ter po krajšem odprtju ognja s strani milicnikov z mejnega prehoda se je v dopoldanskih urah 28. 6. 1991 predalo pet oficirjev in podoficirjev ter 62 vojakov JLA. Zajeti pripadniki JLA so bili z avtobusoma prepeljani v zbirni center za vojne ujetnike v Puconce. Opogumljeni po prvi uspešno koncani vojaški aktivnosti v Dolgi vasi je bila v dogovoru med poveljujocimi TO in milico sprejeta odlocitev za naslednjo nalogo, to je zavzetje karavl (stražnic) na lendavskem obmocju. Pri mejnem prehodu v Dolgi vasi so bili poleg prispelih vojakov JLA iz Murske Sobote zajeti še vojaki iz karavl (stražnic) Štefan Kovac iz Lendavskih goric in Žitkovci. Zato je na teh dveh karavlah (stražnicah) ostalo manjše število vojakov brez njihovih komandirjev. V polni sestavi sta ostali še karavli (stražnici) na Pincah in v Kobilju. Skupna odlocitev je bila, da se prva zavzame karavla (stražnica) v Pincah. Pobudo za srecanje s predstavniki TO je dal sam komandir karavle (stražnice), vodnik Lojpur. V popoldanskih urah, 28. 6. 1991, sta se na domaciji 110 v bližini karavle (stražnice) s komandirjem Lojpurjem pogovarjala kapetan Kisilak in kapetan Lenarcic. Pri pogovoru je bila tudi Lojpurjeva žena. Dogovorjeno je bilo, da enota TO obkoli karavlo (stražnico), pri cemer ne bo prišlo do streljanja z nobene strani. Neposredno je akcijo obkolitve in predaje karavle (stražnice) na strani TO in milice vodil Zlatko Kuk, namestnik komandirja Postaje milice Lendava. Predalo se je 15 vojakov in komandir karavle (stražnice). Zajete vojake JLA je bilo treba namestiti na primerno in varno lokacijo. V tem casu smo se po koncanih bojnih aktivnostih srecevali s precejšnjim številom vojnih ujetnikov tudi na obmocju obcine Murska Sobota. Po posvetovanju s komandantom 75. ObmŠTO je bila odlocitev, da se zajete vojake JLA namesti na obmocju obcine Lendava. Vse potrebne aktivnosti za vzpostavitev zbirnega centra za vojne ujetnike so opravili delavci Sekretariata za ljudsko obrambo Lendava pod vodstvom sekretarja Franca Žižka. Zbirni center je bil urejen v vaškem domu v Centibi, 28. 6. 1991, v vecernih urah. Potrebno opremo za namestitev zajetih vojakov JLA so pripeljali pripadniki Obcinske enote za zveze in Službe za opazovanje in obvešcanje. Za namestitev vojakov so zagotovili 150 odej, 50 spalnih vrec, 16 ležalnikov Lotos ter 40 PVC ležalnih blazin (takoimnovanih podmetacev). Varovanje zbirnega centra je organiziralo izpostavljeno poveljstvo TO s pripadniki enote za varovanje izpostavljenega poveljstva. V soboto, 29. 6. 1991, so se nadaljevale skupne aktivnosti TO in milice za zavzetje preostalih treh karavl (stražnic). Vse dopoldne istega dne so potekala pogajanja o predaji karavle (stražnice) Štefan Kovac v Lendavskih goricah. Med pogajanji je obstajala ves cas nevarnost oboroženega spopada, ki ga je med vojaki JLA spodbujal bivši, že upokojeni, komandir karavle (stražnice). Po posredovanju dodatnih dokazov, da so bili njihovi tovariši s karavle (stražnice) dan prej zajeti na mejnem prehodu v Dolgi vasi, da je že bila zajeta tudi karavla (stražnica) v Pincah, in potem ko so karavlo obkolili pripadniki TO in milicniki, so 111 se predali. Okrog 12. ure se je predalo 9 vojakov JLA, ki so bili prepeljani v zbirni center v Centibo. Zgodaj popoldne istega dne je z vojaki JLA, ki so ostali na karavli (stražnici) v Žitkovcih, navezal stik Milan Osterc, komandir Oddelka milice Dobrovnik. Po zajetju njihovih tovarišev in komandirja karavle (stražnice) pri mejnem prehodu v Dolgi vasi je na karavli (stražnici) ostalo sedem vojakov. Ko so jih seznanili z dejstvi in jih pozvali k predaji, so vojaki pristali na predajo. Istega dne popoldne je Milan Osterc s sodelavci z Oddelka milice Dobrovnik navezal stik še z Brankom Klešckom, komandirjem karavle (stražnice) v Kobilju. Po pogovoru je komandir karavle (stražnice) pristal na predajo. Na karavli (stražnici) Kobilje se je poleg komandirja predalo 12 vojakov. V popoldanskih urah, 29. 6. 1991, so pripadniki 3. diverzantskega voda TO prevzeli vojake JLA na obeh karavlah (stražnicah) in jih prepeljali v zbirni center v Centibo. Tako pozno popoldne, 29. 6. 1991, na obmocju obcine Lendava ni bilo vec nobene enote oziroma aktivnega pripadnika JLA in tako je ostalo do konca vojne. V zbirni center v Centibi je bilo v petek 28. in v soboto, 29. 6. 1991, namešcenih skupno 43 vojakov JLA. Komandirje karavl (stražnic) je prevzela milica in jih odpeljala na pogovor v Mursko Soboto. Vojakom JLA so bili v zbirnem centru zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje. Za namestitev in pocitek jim je bila zagotovljena prej navedena oprema, v vaškem domu so bile zagotovljene sanitarije in prostor za prehranjevanje. Prehrano za zbirni center pa je zagotovila gostilna Lovski dom Lendava in njen šef Đurek, ki je dnevno dostavljal obroke hrane tudi vsem enotam TO na terenu. Ravnanje z vojnimi ujetniki je potekalo po navodilih Republiške koordinacijske skupine, ki jih je 29. 6. 1991 posredovala operativnim podskupinam, štabom TO, upravnim enotam za LO in upravam za notranje zadeve. Skladno s prejetimi navodili je bila pripadnikom slovenske narodnosti ponujena vkljucitev v TO, pripadnikom hrvaške in albanske narodnosti pa je bil v skladu s pozivi njihovih oblasti omogocen odhod domov ali vkljucitev v TO kot prostovoljci. 112 Republiška koordinacijska skupina je navodila v naslednjih dneh v skladu s pozivi predsedstev ostalih republik nekdanje Jugoslavije stalno dopolnjevala. Tako je od 3. 7. 1991 bil omogocen odpust iz zbirnih centrov vojakom vseh narodnosti, razen Srbom in Crnogorcem. Vecina zajetih vojakov je to možnosti izkoristila. Vojaki slovenske narodnosti, ki so se želeli vkljuciti v TO, so bili napoteni v Mursko Soboto, kjer so bili vkljuceni v skupino vojakov za opravljanje razlicnih logisticnih nalog. Vojakom, ki so se želeli vrniti na svoje domove, so delavci Sekretariata za LO izdali posebna potrdila, s katerimi so se vojaki na prostosti izkazovali pri kontrolnih pregledih oziroma legitimiranju, hkrati pa so potrdila služila kot brezplacna vozovnica v javnem prometu. Pred odpustom so pripadniki obmocne organizacije Rdecega križa Lendava zagotovili civilna oblacila, v katera so se vojaki preoblekli, dobili pa so tudi suhi obrok prehrane. Vojake ostalih narodnosti smo pripadniki TO s sodelovanjem milice predali Rdecemu križu v Murskem Središcu. Pri predaji so sodelovali tudi hrvaški milicniki iz Murskega Središca. Po nekatere vojake so prišli njihovi starši ali sorodniki, ki so o prevzemu vojaka podpisali posebno potrdilo. Od 43 zajetih vojakov je do 4. 7. 1991 iz zbirnega centra v Centibi bilo na razlicne nacine odpušcenih 25 zajetih vojakov. Na kratko želiva opisati tudi poseben dogodek, ki se je zgodil 1. ali 2. 7. 1991. Pripadniki TO, ki so varovali zbirni center v Centibi, so poklicali na izpostavljeno poveljstvo v Lendavo in zaprosili za pomoc oziroma posredovanje clanov poveljstva v zbirnem centru. Imeli so obcutek, da zajeti vojaki v zbirnem centru postajajo nemirni, zaskrbljeni in vse bolj nezadovoljni, zato so se vojaki TO, zadolženi za varovanje, bali njihovega upora ali poskusa pobega, vendar za vzpostavitev reda niso želeli uporabiti sile. Takoj po prejetem klicu smo v zbirni center odšli vsi trije pripadniki stalne sestave izpostavljenega poveljstva. V pogovoru z zajetimi vojaki JLA smo takoj prepoznali njihovo zaskrbljenost. Prepricani so namrec bili, da bomo po odpustu 113 vojakov nekaterih narodnosti z njimi v prihodnje ravnali slabše, da jih bomo premestili neznano kam ali celo postrelili. V nadaljevanju pogovora smo jim predstavili dejansko dogajanje v Jugoslaviji in Sloveniji ter jim pojasnili, da je odpušcanje vojakov posameznih narodnosti povezano s pozivi posameznih republiških vodstev, da naj njihovi vojaki zapustijo JLA in naj jim bo zagotovljena varna vrnitev domov. Zato smo se z zajetimi vojaki dogovorili, da jim še isti dan zagotovimo televizijski sprejemnik in s tem možnost sprotnega spremljanja dogajanja v Sloveniji. Zagotovili smo tudi telefonski prikljucek in tako omogocili vojakom, ki so imeli to možnost, da so poklicali domace in se jim javili. Ker so bili v vaškem domu v Centibi za osebno higieno na voljo samo umivalniki, smo jih še isti dan odpeljali na prhanje v dvojezicno osnovno šolo v Lendavi. Ker so nekaterim vojakom že pošle cigarete, smo jim nabavili zadostno kolicino cigaret. Potem so bili zajeti vojaki pomirjeni in do konca delovanja zbirnega centra v Centibi ni bilo vec nobenih težav. V eni izmed zadnjih skupin je bil odpušcen vojak, ki je bil vodja zajetih pripadnikov JLA pri opisanem dogodku v zbirnem centru. Ko se je že preoblecen v civilno obleko in po prejemu vseh potrebnih dokumentov v prostorih Obcine Lendava, kjer je bil tudi sedež izpostavljenega poveljstva, poslavljal, je pristopil do kapetana Kisilaka, mu stisnil roko in ga celo objel ter mu rekel, da je mož beseda in da je vse, kar je bilo receno in obljubljeno med pogovori v zbirnem centru, tudi držalo in bilo izpolnjeno. Nato je bilo 4. 7. 1991 še preostalih 18 vojakov JLA iz zbirnega centra premešcenih v zbirni center v Bogojino. S tem je tudi prenehalo delovanje zbirnega centra za vojne ujetnike v Centibi. 114 Ladislav Vegi Varovanje ranjenih, prebeglih ali ujetih pripadnikov JLA v Splošni bolnišnici Murska Sobota Splošna bolnišnica Murska Sobota je bila v obrambnih nacrtih opredeljena kot strateški objekt (objekt posebnega družbenega pomena), ki mu je bilo v primeru izrednih razmer, neposredne vojne nevarnosti in vojne namenjeno posebno varstvo vseh obrambnih sil, tako TO kot tudi milice in CZ. Za razlicne predvidene situacije so bile vnaprej dolocene aktivnosti – ukrepi: od zbiranja informacij do obcasnega in stalnega ter elektronskega nadziranja objekta in dejavnosti v njem. Ukrepi so se s stopnjevanjem nevarnosti oziroma varnostnim tveganjem spreminjali in v koncni fazi postali stalni z neposrednim fizicnim varovanjem. Pri slednjem je veljala tudi uvedba posebnega režima vstopa, gibanja, obiskov itd. Dalj casa trajajoci nacin tovrstnega varovanja bi od milice zahteval veliko angažiranost, ki bi lahko vplivala na druge njene naloge, zato bi bilo pri tem nujno angažirati tudi civilne strukture – pripadnike NZ in morda tudi tam zaposlene. Ampak na sreco, ker je to trajalo le kratek cas, smo varovanje in druge aktivnosti v tej zvezi zmogli sami s svojimi silami. Ko smo na koncu osamosvojitvene vojne analizirali našo angažiranost pri varovanju bolnikov, strokovnega osebja, hospitaliziranih vojakov in vojnih ujetnikov kot tudi objekta samega, smo ocenili, da je bila naša angažiranost glede vseh dogodkov dovolj velika in da nismo po nepotrebnem zapravljali svojih sil, ki smo jih nujno potrebovali tudi na drugih podrocjih dela. Pri tem je treba poudariti, da smo v takih zadevah pomagali tudi vsem ostalim PM v Pomurju, saj je bolnica regionalnega znacaja in so bili v njo pripeljani vsi težje ranjeni vojaki in starešine JLA. 115 Ocenjevati vnaprej razmere, ki so se nam zgodile med osamosvojitveno vojno, je bilo nerealno, razen v zadnjem obdobju družbenih procesov. Zato za take razmere, predvsem pa na vojno, nismo bili dovolj pripravljeni, saj ni bilo dovolj posebnih priprav in usposabljanj. Šele zadnjih nekaj mesecev je bil podan poseben poudarek tovrstnemu izobraževanju in usposabljanju, najvec sicer PEM, ki je bila deležna posebnega usposabljanja, in tudi rezervnim milicnikom. Dogodile so se situacije, ki so se verjetno redko dogajale v zgodovini vojn in vojaških spopadov. V civilni bolnici – Splošni bolnišnici Murska Sobota so bili hospitalizirani ranjeni in poškodovani pripadniki sil RS in tudi ranjeni ali drugace poškodovani vojaki, podoficirji in oficirji JLA. Take okolišcine je težko predvideti v obrambnih nacrtih, zato smo se situaciji morali sproti prilagajati, kar nam je povzrocalo veliko težav pri razporejanju sil in logistiki. Konec koncev hospitaliziranih vojakov JLA je bilo bistveno vec kot naših in vecinoma so bili hkrati prisotni tako eni kot drugi. To je predstavljalo posebno situacijo in visoko stopnjo varnostnega tveganja. Treba je poudariti, da JLA na našem obmocju ni imela bolnišnice ali druge zdravstvene ustanove, zato so bili vsi njihovi ranjeni in poškodovani prepeljani v zdravstvene ustanove z našo reševalno službo in tudi zdravljeni v naših zdravstvenih (ZD, SB MS) ustanovah. Izvzete so bile tankovske kolone, kot smo poimenovali njihove mehanizirane enote, ki so imele tudi svojo logistiko skupaj s sanitetno službo in so za vecino svojih ranjencev poskrbeli sami. Pri reševanju te problematike je vodstvo Splošne bolnišnice Murska Sobota in zdravstveno osebje odigralo pozitivno vlogo, po vnaprejšnjem dogovoru so namrec selekcionirali namešcanje bolnikov po bolniških sobah in tako locevali nasprotne strani v vojni. Obvešcanje o sprejemu in odpustu teh bolnikov so redno in sproti sporocali dežurnemu postaje. Vsak sprejem v bolnišnico smo posebej obravnavali z informativnim pogovorom in oceno za vsak primer posebej. Ob odpustu smo vojake JLA odpeljali v zbirni center, podoficirje in 116 oficirje pa v murskosoboške zapore, kjer jih je kriminalisticna služba obravnavala kot osumljence kaznivih dejanj. Iz clovekoljubnih in humanitarnih razlogov smo zdravstveno oskrbo omogocili in nudili vsem ranjenim in poškodovanim vojakom in starešinam JLA. Naši reševalci so se izpostavljali nevarnostim, ko so reševali vojake JLA med vojaško akcijo (npr. letalski napad na barikado ob vojašnici v Murski Soboti). Tu nam ocitkov ni mogel izreci nihce. RK Murska Sobota je obiskal in opravil nadzor po vseh zbirnih centrih in tudi v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Negativnih pojavov ni ugotovil, nasprotno, izrekel nam je pohvalo za opravljeno delo. Tudi sodelovanje z RK Murska Sobota je bilo zgledno. Do fizicnih ali verbalnih konfliktov med hospitaliziranimi pripadniki JLA in našimi silami ni prišlo, tudi med osebjem bolnišnice in hospitaliziranimi ne. Morda je na to vplivalo tudi naše takojšnje posredovanje, obcasna ali stalna prisotnost in realna ocena na osnovi zbranih informacij za vsak primer posebej. V zvezi z vojnimi ujetniki je PM do 7. 7. 1991, ko so bili zbirni centri uradno razpušceni, intervenirala z eno patruljo treh milicnikov enkrat v ZC Bogojina na obvestilo vodstva centra, ker naj bi prišlo do upora vecjega števila vojnih ujetnikov. Pri intervenciji je bilo ugotovljeno, da ni prišlo do fizicnega upora, ampak zgolj do verbalnega protesta, ker po njihovem mnenju niso bili vsi vojni ujetniki enako obravnavani. Glede na okolišcine so nekatere (Hrvate) odvažali v Hrvaško, drugi pa so ostajali dalj casa, zato so postali nestrpni in nezaupljivi. Po obrazložitvi situacije, pa tudi razvoju dogodkov, kar zadeva reševanja njihovih statusov, so se pomirili in takih dogodkov ni bilo vec. Sporna ostaja morda kvalifikacija hospitaliziranih podoficirjev in oficirjev JLA v vojne ujetnike, vsaj v mojih oceh, kajti le ti niso bili ujeti med bojevanjem niti se niso sami predali, nudena jim je bila le zdravstvena oskrba iz humanitarnih in clovekoljubnih razlogov, ker so bili med vojaško akcijo ranjeni, niso pa imeli primerne svoje oskrbe, po odpustu iz bolnišnice pa smo jih prijeli, vojake 117 odpeljali v zbirni center, starešine pa v zapor zaradi nadaljnje preiskave suma KD, torej smo jih opredelili kot vojne ujetnike. Nekateri so sicer ob odpustu iz bolnišnice prestopili v TO ali so izjavili, da nocejo sodelovati v vojni, drugim pa je bila odvzeta svoboda z naše strani. 118 Anton Rozman Zbirni center Zapori Murska Sobota Na obmocju UNZ Murska Sobota so bili ustanovljeni zbirni centri v osnovni šoli Puconci, osnovni šoli v Bogojini, v Vidmu ob Šcavnici, Radoslavcih, Centibi, v zaporih v Murski Soboti, Rakicanu, Buckovcih. V nekaterih centrih so delovali organi za notranje zadeve skupaj s TO in obcani, v nekaterih pa je bila samo TO, organi za notranje zadeve pa so pomagali, v zaporih so oficirje varovali pazniki, organi za notranje zadeve pa so opravljali pogovore. Ves cas bojnih aktivnosti se je postavljalo pomembno vprašanje, kam nastaniti vojne ujetnike oziroma, kot so nekateri interpretirali, prebežnike iz JLA. Postavljalo se je tudi vprašanje, kakšen je njihov status, kakšne pravice jim pripadajo, kako z njimi ravnati in kako dolgo jih sploh držati. Pri delu z ujetniki je bila praksa, da se je tistim vojakom JLA, ki so bili osumljeni storitve kaznivega dejanja, odvzela prostost po Zakonu o kazenskem postopku in se jih je namestilo v zapore v Murski Soboti ali v zapore v Mariboru. Pri tem je šlo predvsem za castnike oziroma starešine JLA, ki so neposredno vodili bojne aktivnosti zoper Slovenijo ali ukazovali bojno delovanje. Za vse ostale vojake JLA je veljalo, da so prebežniki in se z njimi ravna v skladu z ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki. Nekaj pripadnikov, predvsem starešin JLA, pa je takoj ob predaji prestopilo v vrste TO. Struktura osebja V prostorih zbirnega centra Zapori Murska Sobota je bilo pridržanih oziroma zajetih skupaj 57 oseb, in sicer: -25 starešin JLA, -7 vojakov, -1 upokojeni oficir, 119 -15 milicnikov ZSNZ, -7 carinikov. Starešine JLA V prostorih zbirnega centra Zapori Murska Sobota je bilo v casu od 27. 6. 1991 do 11. 7. 1991 pridržanih s statusom pridržanih in statusom ujetnikov 25 starešin JLA. Kriminalisti Oddelka za zatiranje kriminalitete UNZ so z vsemi pridržanimi osebami opravili pogovore, v katerih so ugotavljali njihovo vlogo v strukturi JLA in o tem, kakšne aktivnosti so izvajali proti pripadnikom Teritorialne obrambe in milice. Vecina starešin je delovala na obmejnih stražnicah v Prekmurju in v kasarni v Murski Soboti ter v enoti, ki je posredovala na obmocju Gederovcev. Vsem pridržanim so bili izdani sklepi o pridržanju oziroma priporu. Sklepi so bili izdani na podlagi 1. odstavka 196 clena ZKP zoper pridržano osebo zaradi kaznivega dejanja povzrocitve splošne varnosti po clenu 240/I KZ SRS, v zvezi s hudim kaznivim dejanjem zoper splošno varnost po clenu 247/I KZ SRS in na podlagi 1. in 3. tocke drugega odstavka 191. clena ZKP za cas od odvzema prostosti in je bila zoper sklep možna pritožba na senat sodišca v Murski Soboti. V obrazložitvi je bil sklep utemeljen s tem, da je bila pridržana oseba utemeljeno osumljena opisanega kaznivega dejanja, ker je kot starešina JLA sodelovala v agresiji JLA na državo Slovenijo, v agresiji pa je življenje izgubilo vecje število ljudi, vecje število ljudi je bilo hudo poškodovanih, nastala pa je tudi velika materialna škoda. Pripor smo utemeljevali z bojaznijo, da bi na prostosti s kaznivim dejanjem nadaljevali. Izvod sklepa je bil izrocen pridržani osebi, ki ga je tudi podpisala, razen enega, in sicer zdravnika, ki se je skliceval, da je bil prijet kot zdravnik in je pozneje tudi 120 en dan odklanjal hrano. O pridržanju je bil v vseh primerih po telefonu obvešcen javni tožilec. Med razgovori in z zbiranjem obvestil ter po posvetih s tožilstvom zoper nobenega opisanega vojaškega starešino ni bila podana kazenska ovadba. Dne 2. 7. 1991 je bila odvzeta prostost upokojenemu oficirju JLA iz Lendave, ki je bil tudi pridržan v zaporih v Murski Soboti. Zoper njega je bila istega dne podana kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, spodbujanja k napadalni vojni po clenu 152 KZ SFRJ, ker je spodbujal vojake stražnice Lendavske gorice k oboroženemu spopadu s TO in milico. Istega dne je bil priveden preiskovalnemu sodniku, ki je po zaslišanju pripor odpravil. V casu, ko so bili starešine JLA zadržani v prostorih zaporov, so jim bili odvzeti tudi prstni odtisi. Z njimi so imeli pogovore tudi kriminalisti in pripadniki TO, ki so jim ponudili možnost prestopa v TO, vendar je to možnost izkoristilo le sedem starešin in to predvsem tisti, ki so imeli v kraju službovanja družine. Dne 11. 7. 1991 je bil do 19.30 izpušcen zadnji ujetnik, starešina JLA, sicer jih je bilo izpušcenih 16. V pogovorih so povedali, da bodo odpotovali domov, živeli so v Sloveniji in na Hrvaškem. Kasneje, in sicer 12. 7. 1991, je bil iz bolnice odpušcen še en starešina, ki je skupaj s sorodniki odpotoval v Hrvaško. Pri odpustih je sodeloval predstavnik Rdecega križa iz Murske Sobote. Posebnosti ni bilo, posamezniki so se zanimali za svoje osebne stvari, ki so jih pustili v stražnicah. Povedano jim je bilo, da naj te zadeve urejajo s TO. Vojaki JLA V prostorih zaporov v Murski Soboti so delavci Oddelka za zatiranje kriminalitete UNZ Murska Sobota 27. 6. 1991 s sklepom pridržali sedem vojakov JLA, in sicer: 121 -2 vojaka, ki so ju prijeli milicniki Oddelka milice Rogaševci pri mejnem prehodu Fikšinci, -2 vojaka, ki so ju prijeli milicniki Oddelka milice Rogašovci pri mejnem prehodu Kramarovci in -3 vojake, ki so jih prijeli pripadniki TO v bližini mejnega prehoda Kuzma skupaj s porocnikom zdravnikom stomatologom, ker so pred tem imeli prometno nezgodo. Kmalu po pridržanju so bili vojaki predani v zbirni center v Puconce. Delavci milice Zveznega sekretariata za notranje zadeve iz Beograda Ob predaji stražnice Hodoš so pripadniki TO in milice prijeli 15 delavcev milice ZSNZ iz Beograda. Ti so prišli s helikopterjem JLA na obmocje v bližini mejnega prehoda Hodoš in stražnice (karavle) Hodoš popoldne, 27. 6. 1991. V pogovorih so razkrili, da so bili poslani z nalogo, da po prevzemu mejnih prehodov opravljajo mejno kontrolo prehajanja meje. Inšpektor milice Fazlic je sodeloval pri pogajanjih z vodstvom milice na mejnem prehodu, da bi ti predali mejni prehod. Ob predaji 2. 7. 1991 so milicniki izrocili svojo osebno oborožitev. Prepeljani so bili v zapor, kjer so bili zadržani do 4. 7. 1991. Zadržanih je bilo devet milicnikov, dva milicnika komandirja oddelka, višji milicnik, starejši milicnik, inšpektor milice in samostojni inšpektor. V pogovorih so zanikali, da bi sodelovali v bojih. Ob izpustitvi so jim vrnili osebne dokumente in osebno prtljago. Predani so bili predstavniku Rdecega križa Murska Sobota, nato pa preobleceni v civilna oblacila in prepeljani z avtobusom ob spremstvu delavcev milice do Zidanega mosta. Tu so se prikljucili skupini iz KPD Dob in odpotovali z vlakom proti Beogradu. Orožje, uniforme in službene izkaznice so bile predane 9. 7. 1991 delavcem Oddelka za zatiranje kriminalitete UNZ Maribor. 122 Delavci carine V prostorih zaporov so kot ujetnike zadržali tudi sedem carinikov. Dne 30. 6. 1991 smo v prostorih Hotela Radin v Radencih prijeli štiri carinike, ker je bil podan sum, da sodelujejo z JLA, vendar so bili izpušceni 5. 7. 1991. Iz istega razloga pa so bili za krajši cas zadržani trije cariniki iz Gornje Radgone in Radencev. Pricevanji delavcev iz zaporov v Murski Soboti V svojih spominih je Skledar Milan, penološki delavec, zaposlen v oddelku zaporov v Murski Soboti, povedal, da je v casu osamosvojitve delal v zaporu na delovnem mestu pedagoga. Kot obicajno je bil zapor popolnoma zaseden z zaporniki in priporniki. V casu agresije so bili dva dni vsi zaposleni ves cas na delovnem mestu, pozneje pa so se organizirali, tako da so podvojili število zaposlenih na delovnem mestu. Policija je v zacetku pripeljala v zapor vojake, ki so jih tudi hitro odpeljali, pripeljali pa so tudi vecje število oficirjev JLA in skupino milicnikov Zveznega sekretariata za notranje zadeve Beograd. Bili so obleceni v uniforme. Orožja niso imeli. Namestili so jih po celicah, tako da so v prostore namestili dodatna zacasna ležišca. Dovolili so jim telefonirati sorodnikom, prav tako so jim dovolili obiske bližnjih sorodnikov. Doktor Bohar jim je nudil zdravniško pomoc. V zapore so prihajali na pogovore milicniki oziroma kriminalisti. Z oficirji so se pogovarjali starešine TO o zadevah vojaškega pomena in jim dajali možnost, da iz JLA prestopijo v vrste TO. Skledar je v pogovoru tudi povedal, da so bili oficirji in milicniki korektni in so upoštevali hišni red. Povedal pa je tudi, da v casu agresije, ko so imeli v zaporu zadržanih vecje število oficirjev in milicnikov, niso imeli nobenih problemov z zaporniki na prestajanju zaporne kazni. Imel je in še tudi sedaj ima obcutek, da 123 so zaporniki vedeli, v kako težkem položaju je bila država in zaposleni v zaporu, zato niso hoteli povzrocati nobenih težav s svojim ravnanjem in s svojimi obicajnimi zahtevami. Takšnega reda ni bilo nikoli prej niti pozneje. Zaposleni paznik Jože Sever se spominja, da je bil 26. 6. 1991 popoldne poklican v zavod, kjer so potekale priprave za prevzem in namestitev zajetih vojnih ujetnikov. Vse prostore so pripravljali za namestitev vojnih ujetnikov, v sobe so namestili še dodatna ležišca, ce je bila soba dovolj velika. Glede na nastalo situacijo so vsi zaposleni dobili navodila za delo v casu vojne. Izvajali so: -zunanje zavarovanje zavoda, -notranje zavarovanje zavoda, -zavarovanje službenih vozil, -posebno zavarovanje vhoda zavoda, -zavarovanje oseb, -zavarovanje oseb, ujetnikov po kategorizaciji (navadni vojaki, oficirji, zvezna specialna policija, delavci zvezne carine), -namestitev ujetnikov, -tekoce delo z ujetniki, -delitev obrokov, -omogocanje sprehodov, -nadziranje obiskov, -spremljanje na zaslišanja (prestop iz JLA v TO), -osebni pregledi ob prihodu, -spremljanje k zdravniku, zobozdravniku, specialistu izven zavoda, -prisotnost pri zdravniku v ambulanti zavoda, -omogocanje telefonskih klicev svojcem, -omogocanje pranja perila in osebne higiene, -preprecevanje medsebojnih konfliktov, -opravljanje rednih del s priporniki in obsojenci. 124 Prvih par dni je delo potekalo neprekinjeno 24 ur, oboroženi so bili s kratkim in dolgocevnim orožjem. V naslednjih dneh so sprejemali skupine vojakov, castnikov in podcastnikov JLA ter zveznih carinikov z razlicnih podrocij Pomurja (mejni prehodi, karavle/stražnice, vojašnica Murska Sobota). Namešcali so jih po oddelkih, med njimi so bili tudi ranjeni, za vse so poskrbeli v skladu z mednarodno konvencijo o vojnih ujetnikih. To delo je bilo zelo odgovorno in težko, kajti vsi ti castniki, podcastniki in vojaki se nikakor niso mogli sprijazniti s stanjem, v katerem so bili, tako da je prihajalo do raznih težav in konfliktov (osebnih stisk, psihicnih in zdravstvenih težav, fizicnih izgredov in podobno). Pri fizicnih izgredih, ki so nastali med vojnimi ujetniki, so posredovali in umirjali situacije. V tem casu so zavod obiskovali predstavniki oziroma pooblašcene uradne osebe milice in TO, ki so zaradi svojega dela in dolžnosti z ujetniki opravljali pogovore in iskali operativne informacije. Kljub napornemu delu so nekaj ur v enem dnevu izmenoma lahko prespali v kleti zavoda, saj zavoda niso zapušcali. To so bili težki in naporni dnevi, saj niso vedeli, v kakšno širino se bo vojna odvijala. Njihova naloga je bila varovati zavod z orožjem, fizicno in tehnicno, ter vojne ujetnike. Spremljali so jih na razna zaslišanja izven zavoda, na preglede v bolnico, k zobozdravniku in podobno. 125 Bojan Blagovic Vodenje centrov za vojne ujetnike Puconci ter Videm obŠcavnici in koordinacija nalog milice Milicniki smo se pred vojno veliko usposabljali in se urili v postopkih vojaške in milicniške taktike. Je pa res, da se nikoli nismo usposabljali za vodenje centrov za vojne ujetnike. Pred vojno sem delal v Inšpektoratu milice na UNZ Murska Sobota kot inšpektor v sektorju za mejo in tujce. Tako sem pri svojem delu imel veliko stikov s pripadniki JLA in sem osebno poznal vecino oficirjev in podoficirjev JLA. Veckrat pa sem obiskoval karavle (stražnice) in zelo dobro poznal njihovo organizacijo in nacin njihovega dela. V casu vojne sem bil razporejen v poveljstvo štaba milice pri UNZ Murska Sobota. Pri tem pa sem bil kar nekajkrat napoten na operativno delo na terenu. Tako sem sodeloval pri pogajanjih z vojaki na karavli (stražnici) Korovci. Opravil sem pogovor z zajetim polkovnikom Danilom Đurovicem. Postavljen sem bil za vodjo centra za vojne ujetnike v Puconcih. Organiziral sem center za vojne ujetnike v Vidmu ob Šcavnici, danes Sveti Jurij ob Šcavnici. Po 31 letih se zdijo našteti primeri enostavni, v casu vojne pa so bili kar zahtevni. Ker je tematika vojni ujetniki, se bom omejil le na vojne ujetnike. Pri tem pa bi opozoril na to, da je bilo v Puconcih zajetih približno 150 vojakov, v casu, ko sem »krizno« vodil center, pa smo ga varovali z desetimi milicniki in nekaj vojaki TO. Med delom v štabu sem vedel, da je v nocnem casu prihajalo do pobegov ujetih vojakov, ki so bili nastanjeni v centrih za vojne ujetnike. Ubežnike, ki so med pobegom po hišah najpogosteje iskali civilne obleke, so milicniki iz Murske Sobote prijeli in jih odpeljali bodisi v zapore ali pa so jih vracali v centre za vojne ujetnike. Vendar so pobegli vojaki med prebivalstvo vnašali nemir, nelagodje pa tudi strah. Zaradi tega sta se vodstvo štaba TO in 126 milice dogovorila, da bo vodenje centrov za vojne ujetnike v Puconcih in Bogojini prevzela milica. Prevzem zbirnega centra v Puconcih V dopoldanskem casu je mene in sodelavca Draga Petka poklical Milan Horvat in naju dolocil za vodji centra za vojne ujetnike, mene za Puconce, sodelavca Petka pa za Bogojino. Napotitev na delo je bila zelo kratka – utemeljitev, da sva izbrana zato, ker sva sodelovala z vojaki in poznava njihovo delo ter nekatere vojake tudi osebno poznava. Glavna naloga pa je bila prepreciti pobege iz obeh centrov. Po približno petih minutah sva vzela nahrbtnika in oborožitev in odšla na glavni vhod zgradbe UNZ, kjer naju je že cakal vojak TO z mobiliziranim kombijem. Med vožnjo v Puconce sem razmišljal, kaj pravzaprav sploh vem o vodenju zbirnega centra z ujetimi vojaki. Takoj mi je bilo jasno, da bo treba marsikaj improvizirati, ob tem pa uporabljati znanja in vešcine, ki sem jih kdaj koli pridobil. Na misel so mi prišla predavanja dr. Danila Turka o mednarodnem javnem pravu, osnove penologije, psihologije … spomnil sem se filma Most na reki Kwai … Zbirni center v Puconcih je bil organiziran v telovadnici. Tam sva se srecala s kapetanom TO Sinijem Hochsteterjem, ki me je seznanil z njegovim nacinom dela, mi predal vso zbrano dokumentacijo, ki je zajemala osnovna navodila TO za delo z ujetniki in poimenske sezname vojakov z njihovimi osnovnimi podatki rojstva in nacionalnosti. Med primopredajo me je prišel iskat vojak TO in mi povedal, da me pred telovadnico cakajo milicniki. Za mano je v Puconce prispel oddelek devetih milicnikov, od tega sta bila dva aktivna, Marjan Casar in milicnica Darja Vršic, in sedem rezervnih milicnikov. Z Marjanom Casarjem sva se zelo dobro poznala, saj sva bila v isti generaciji srednje šole za milicnike kadete v Tacnu. Z milicniki 127 sem se pozdravil, nato pa sem Marjana Casarja pred vsemi imenoval za svojega pomocnika, pristojnega za ožje in širše zavarovanje objekta centra. Podal sem mu le osnovna izhodišca za nastanitev in opravljanje dela. Podrobnosti mu ni bilo treba razlagati, saj je pravila opravljanja stražarske službe poznal tako kot jaz, kot pripadnik posebne enote milice pa tudi postopke ožjega in širšega zavarovanja objekta. Z nekaj milicniki smo odšli v telovadnico, kjer smo ugotovili, da v telovadnici vlada nered. Vojaki so sedeli po skupinah, raztreseni po celotnem prostoru telovadnice, nekaj opreme so imeli ob sebi, nekaj pa ob stenah telovadnice. Opaziti je bilo razlicno duševno stanje vojakov, pri nekaterih je bil prisoten strah, pri nekaterih razocaranje, malodušje, indiferentnost … Po pregledu telovadnice sem si postavil tri cilje: 1. Osnovni cilj je bil tako ali tako izboljšati zavarovanje objekta. 2. Vzpostaviti ustrezno organizacijo z nacinom neposrednega vodenja, poveljevanja z desetarji. 3. Vojakom podati ustrezne informacije o dogajanju. Ko bomo dosegli vse tri cilje, bomo z njimi preprecili nadaljnje pobege. Po prevzemu vodenja centra in pregledu telovadnice smo vojake iz telovadnice poslali na plato pred telovadnico in zahtevali postroj vojske. Odredili smo prostor za postroj po sistemu karavl (stražnic), po vrstnem redu: karavla (stražnica) Petanjci, Korovci, Fikšinci, Sotina, Trdkova in nato še vojaki, ki so pobegnili iz vojašnice v Murski Soboti. Nadalje smo zahtevali, da poveljevanje vojakom prevzamejo njihovi desetarji. Desetarji morajo postati vez med vojsko in vodstvom centra, vodstvo centra pa svoje zahteve uveljavlja preko desetarjev. Nato sem vojakom podal informacije, za katere sem presodil, da jih morajo dobiti. Povedal sem jim, da je v Sloveniji razglašena vojna med pripadniki TO in milico na eni strani in JLA na drugi strani. Da se je za njih vojna koncala. Njim 128 kot vojnim ujetnikom jamcimo vse pravice, ki jih imajo po mednarodnih konvencijah, od njih pa zahtevamo spoštovanje reda in discipline in prepoved pobegov. Med drugim sem jim omenil, da njihove matere po nekaterih mestih v Bosni, Srbiji in drugod zahtevajo njihovo vrnitev na svoje domove, ta informacija se jih je še posebej dotaknila. Njihove vrnitve si želimo tudi mi, vendar zazdaj njihova vrnitev še ni mogoca, ker o tem ni dogovora med predsedstvom RS in predsedstvom SFRJ, mi pa jih ne moremo izpostavljati nevarnosti nekontroliranih potovanj in eventualnih aretacij ter sodnih procesov zaradi dezerterstva. Ko smo jih o vsem potrebnem obvestili, smo vojake pospremili nazaj v telovadnico, kjer so morali odnesti opremo k svojim ležišcem, ki so si jih postavili ob stene in to po sistemu karavl (stražnic) v enakem vrstnem redu kot smo izvedli postroj. Proti veceru me je po telefonu poklical znanec Jože Casar iz Puconc in se predstavil kot poveljnik Narodne zašcite v Krajevni skupnosti Puconci. Povedal mi je, da je po nacrtu mobilizacije vpoklical pripadnike Narodne zašcite in nam lahko pomaga pri varovanju objekta centra. Dogovorila sva se, da se obrne na mojega pomocnika Marjana Casarja in izdelata nacrt varovanja, s tem da naj bodo pripadniki Narodne zašcite vkljuceni v širše varovanje objekta. O svojih aktivnostih in izvedenih ukrepih sem po telefonu obvešcal štab poveljstva milice. Prav tako pa sva se o ukrepih pogovarjala s sodelavcem Dragom Petkom, ki je bil v Bogojini. Prejšnje vodstvo je vzorno poskrbelo za oskrbo ujetnikov in vojakov TO. Ob dogovorjeni uri so v center pripeljali obroke hrane, s posodo, priborom in civilnim osebjem za delitev hrane. Hrana za ujetje vojake in vojake TO ter milicnike je bila enaka. V telovadnici pa so imeli vojaki sanitarije in prhe. 129 Naslednji dan sem dobil povelje, da bo vodenje centra prevzela skupina kriminalistov, sam pa naj se po primopredaji vrnem v štab. Po prejemu povelja je enota TO v center pripeljala vojake JLA, ki so se predali v karavli (stražnici) v Kuzmi. Po njihovem popisu in namestitvi sem vodenje centra predal kriminalistu Janezu Rumežu. Ustanovitev centra za vojne ujetnike v Vidmu ob Šcavnici Po spopadu z vojaki JLA v karavli (stražnici) v Gornji Radgoni so se vojaki predali. Hkrati pa so potekali spopadi s kolono oklopno-mehanizirane enote JLA, ki je prišla v Gornjo Radgono pomagat oklepno-mehanizirani enoti, ki je zasedla mednarodni mejni prehod v Gornji Radgoni. Med spopadom so pripadniki TO zadeli oklopni transporter in zajeli vojake iz tega vozila. Takrat sem popoldne dobil ukaz, da naj z ekipo iz UNZ Murska Sobota odidem v Videm ob Šcavnici, kjer naj organiziram delovanje centra za vojne ujetnike. Center naj se postavi v telovadnici osnovne šole v Vidmu. Z mano so šli še trije milicniki, osebno sem poznal Srecka Pivca, ki je sicer delal v OKC. Zaradi blokad mostov smo reko Muro preckali z brodom v Krogu. Pred naseljem Hrastje Mota sem milicnikom narocil, naj vzamejo v roke orožje, saj smo morali preckati regionalno cesto, na kateri bi lahko srecali vojake JLA. Sklenil sem, da se bomo, ce bo treba, prebili z orožjem. Po preckanju regionalne ceste smo se neovirano odpeljali v osnovno šolo v Videm. Tam je že bil nastanjen oddelek milicnikov iz Vidma. Ujetnikov pa je bilo približno deset. Najvišji po cinu je bil major JLA, pripadnik oklopno-mehanizirane enote iz Varaždina in podporocnik iz Maribora, ki je bil zajet v karavli (stražnici) v Gornji Radgoni. Vojaki JLA pa so bili iz Varaždina, posadka oklopnega transporterja, v katerem je bil tudi major. Srecka Pivca sem zadolžil za izdelavo nacrta varovanja objekta. Sam pa sem moral na Krajevno skupnost (KS) Videm, kjer sem se s predsednikom KS dogovoril za oskrbo. 130 Po sestanku sem opravil prve pogovore z vojnimi ujetniki in jih popisal. Za poveljujocega med ujetniki sem dolocil majorja. Med pogovorom se je trudil ostati miren in zbran, vendar me je po dvajsetih minutah pogovora zaprosil, ce lahko odide pocivat: »Danas sam jedva izvukao živu glavu i umoran sam ko pas.« Najbolj mi je ostal v spominu mlad vojak JLA, doma iz okolice Nove Gorice. Bil je vezist v oklopnem transporterju. Povedal mi je, da jih je med vožnjo zadel izstrelek, verjetno tromblonska mina, ki je prebila oklep in nato znotraj vozila prebila oklep še enkrat, tako da je izstrelek eksplodiral izven transporterja. Povedal sem mu, da kot Slovenec lahko prespi pri milicnikih, zjutraj pa mu lahko organiziramo odhod domov. Še isto noc sem prejel povelje, da naj se vrnem in vodenje centra prepustim Srecku Pivcu, ker naj bi se center zaprl, ujeti vojaki pa bodo razmešceni po ostalih že delujocih centrih. V vsaki vojni za preživetje potrebuješ vsa znanja, ki si jih kadarkoli pridobil v svojem življenju. Ocitno pa za preživetje potrebuješ tudi srecna nakljucja, torej sreco v nesreci, kot so jo imeli vojaki v oklopnem transporterju. Moj opis temelji na mojem spominu. Po 31 letih pa se žal koga ne spomnim, zato se vsem, ki sem jih morda izpustil, opravicujem. Pa še moja sklepna misel. Mislim, da nikoli doslej ni noben zmagovalec ravnal s svojimi ujetniki tako humano in blago kot smo mi. 131 Boris Prejac Delovanje in aktivnosti Rdecega križa pri ravnanju s prebeglimi in ujetimi pripadniki zveznih sil Razmere v Jugoslaviji so postajale vse bolj nevzdržne. Po odhodu delegacije ZKS s kongresa ZKJ v Beogradu leta 1990 so pritiski na slovensko politicno vodstvo postali nevzdržni. Porast nacionalizma v Srbiji, pa tudi na Hrvaškem, mitingaški pogromi, propagandni stroj proti Sloveniji, neuspeh Markovicevih reform, pritiski JLA na Slovenijo so naravnost silili Slovenijo, da pobegne iz jugoslovanskega kotla. Miloševic in Tudman sta zavrnila nacrt, da Jugoslavijo v paketu sprejmejo v Evropsko unijo in zagotovijo izdatno pomoc ZDA pri reformah politicnega sistema v Jugoslaviji. JLA je postala država v državi. Generalski vrh JLA je povsem napacno ocenil politicne in varnostne razmere v Sloveniji. Usposabljanje in opremljanje Teritorialne obrambe Slovenije je potekalo vse bolj intenzivno. DEMOS je v zacetni fazi, posebej na lokalni ravni, z nezaupanjem zrl v reformirano ZKS – SDP. Bil sem zadnji sekretar Komiteja ZKS Ljutomer. Od preko 700 clanov so izstopali tudi bivši vidni clani ZKS. ZKS se je odlocila za sestop z oblasti. Tudi v obrambnih pripravah smo bili bivši clani ZKS potisnjeni ob rob dogajanja. Kljub temu, da sem po cinu castnik (koncal PŠRO v Bileci v letih 1972/74), sem se javil kot prostovoljec za obrambne naloge. Bil sem delavec v upravnem organu za ljudsko obrambo za podrocje obrambne vzgoje, zveze in kriptozašcite ter dolgoletni predsednik RK v Ljutomeru. Kmalu se je izkazalo, da so bile obrambne priprave po nacrtih in varnostno­politicne ocene pomanjkljive, ce že ne neuporabne. Morali smo se prilagoditi danim razmeram in trdim, da zelo uspešno. V prvi vrsti se je v teh aktivnostih najprej angažirala slovenska milica. V Ljutomeru je marca 1991 postal komandir Jože Makoter iz Cvena, s katerim smo v obcinskem RK odlicno sodelovali. Tudi 132 v obcinski TO je bil tik pred vojno namesto Alojza Novaka za poveljnika štaba imenovan Ljubo Dražnik. »Preplašeni vojaki z Juga« V junijsko-julijski osamosvojitveni vojni leta 1991 sta se proti agresorski JLA v bran postavili TO in milica. Že po prvih spopadih smo se srecali z nepricakovano nalogo tudi aktivisti RK. S povecevanjem števila spopadov na obmocju Ljutomera se je vecalo število vojnih ujetnikov in prebežnikov iz JLA. Bili so popolnoma zmedeni in prestrašeni. Ko smo jih v RK prevzeli od milicnikov ali teritorialcev, so nam govorili, da že en mesec niso normalno spali niti se preoblacili, jedli pa so samo suho hrano. Bili so prepricani, da so v Avstriji in da branijo Jugoslavijo pred napadom zahodnih držav preko Avstrije. V vojaških spopadih jih je bilo veliko zajetih, mnogi pa so zapustili borbena vozila in pobegnili iz enot JLA. Odvrgli so orožje in se predali slovenski strani ali pa se zatekli k domacinom. Obmocna organizacija Rdecega križa Ljutomer je delovala po direktivah Rdecega križa Slovenije, vendar ni delovala samostojno, temvec znotraj Obcinskega štaba Civilne zašcite Ljutomer. Naša naloga je bila preskrba civilnih oblacil za ujete in prebegle vojake JLA, ki so bili nastanjeni v zacasnih zbirališcih na obmocju Ljutomera. V zbirnih centrih v Buckovcih in Radoslavcih se je zvrstilo preko sto pripadnikov jugoslovanske vojske, ki jih je bilo treba oskrbeti z oblacili, prehrano in iskati rešitve za varno vracanje v domace okolje. 133 Zasedanje obcinskega odbora RK Ljutomer. V ospredju na desni Boris Prejac (Foto: Rudi Stegmüller). Vojaki JLA so prihajali iz vojašnic v Koprivnici in Varaždinu. Cudili so se, zakaj jim postavljamo ovire in streljamo na njih, ko pa so na poti obrambe jugoslovanskih meja na zahodu. Seveda njihovim poveljnikom ni bilo težko manipulirati z njimi, saj so bili v vojski JLA le par mesecev in stari 18 ali 19 let. Zbirno mesto za vojne ujetnike in prebežnike je bilo po popisu v gasilskem domu v Ljutomeru, namešceni pa so bili v lovskem domu v Radoslavcih. V obcinskem centru za obvešcanje in alarmiranje smo dan in noc klicali starše ujetnikov in prebežnikov po vsej Jugoslaviji in jih obvešcali, da so bili njihovi sinovi zajeti ali so se predali v Ljutomeru. Z njimi smo ravnali korektno, vse po pravilih ženevske konvencije. Castniški kader je bil oddvojen od vojakov, saj je prihajalo do sporov med njimi in vojaki, ker so poveljniki v borbenih vozilih grozili vojakom, da bodo streljali na njih, ce se bodo skušali predati slovenski strani. 134 Mnogi starši teh vojakov so se odlocili, da pridejo po sinove v Ljutomer, za ostale pa je bila predvidena vrnitev domov z vlakom iz Ljubljane. Spomnim se zanimivega srecanja s starši vojaka iz Nikšica, ki so se po našem obvestilu odlocili, da pridejo po svojega sina. Bil sem dežurni ponoci, ko sem vzpostavil telefonsko zvezo z ocetom zajetega vojaka. Najprej sem mirno poslušal rafal obtožb na racun Slovenije, da njihove ranjene vojake mecemo pod tanke in druge podobne nesmisle. Ko je prenehal, sem ga vprašal, ce pride po sina, ali ga vrnemo z vlakom. »Pridemo ponj,« je bil oster odgovor. Naslednji dan so se javili na Postaji milice v Ljutomeru, kjer so jih napotili v gasilski dom. Pripeljala sta se oce in ded. Bila sta mrkih obrazov in brez besed. Zahtevala sta sina. Dežurni je bil Stanko Hunjadi, ki je bil poslan po iskanega vojaka v Radoslavce. Prišleka iz Nikšica sta se malo okrepcala in molce cakala na sina. Nakljucje pa je hotelo, da sta bila v Radoslavcih dva vojaka z istim priimkom, zato je Hunjadi pripeljal napacnega vojaka. Oce in ded sta skoraj ponorela od besa in izbruhala plejado obtožb, da je verjetno njihov sin junaško padel za obrambo Jugoslavije. Cez cas je Stanko pripeljal pravega vojaka. Pa pravi ded: »Kako si sine, jesi se hrabro borio za odbranu Jugoslavije?« Sin pa odgovarja: »Cale, jebem ja tvoju armiju i generale, koji su nas lagali i slali na bojište. Slovenci su castni ljudi. Kod njih smo kupili seno. Ljudi su nam pekli kolace i takmicili, koji ce nas bolje nahraniti.« Oce je seveda umolknil, stopil proti meni, mi podal roko in s solzami v oceh dejal: »Više nikada necu ništa verovati.« Poslovili smo se s solzami v oceh. 135 Srecanje matere z vojakom v Radoslavcih. Milicnik Karel Melin predaja ujetega vojaka staršem (Foto: Rudi Stegmüller). V naslednjih dneh je bil predviden prevoz z avtobusom na železniško postajo v Ljubljano. Nihce ni hotel za spremljevalca, zato sem moral sam spremljati vojake na avtobusu v Ljubljano. Kljub obljubam tudi spremstva milice ni bilo. Imeli smo le oznako RK na avtobusu. Voznik Pušenjak že v Mariboru ni vzdržal pritiska. V Ljubljano smo prispeli ob 21. uri po dvanajstih urah vožnje, le uro pred odhodom vlaka. Naš avtobus je v Ljubljano prispel zadnji iz Slovenije. Povsod na poti, še posebej se spominjam, kako so nas v Lenartu sladoledarji pocastili s sladoledom. Dobili smo tudi sadje in druge dobrote za na pot. V Mariboru nas je pozdravil podpredsednik obcinske skupšcine Boris Sovic. V avtobusu so se nam pridružili starši, ki so iskali svoje sinove. Med potjo smo imeli nekaj neprijetnih srecanj s teritorialci, ki so, pijani od zmage, grozili vojakom v avtobusu. Na cestah je bilo veliko ovir, zato je potovanje trajalo tako dolgo. Posebej moram poudariti, da je bil odnos domacinov do zajetih vojakov povsod prijazen. Kako tudi ne, saj so to bili vojaki stari 18 let, vecina iz južnih republik, popolnoma zapeljani in neobvešceni o pravih razlogih agresije na Slovenijo, niti niso vedeli, kje so. Velika zahvala gre delavcem milice in TO ter številnim prostovoljcem v RK in na drugih podrocjih. Kljub velikim improvizacijam smo nalogo opravili korektno in uspešno. Izkazal se je tudi Rudi Stegmüller s Spodnjega Kamenšcaka kot samozvani vojni porocevalec z veliko filmskega materiala. 136 PRICEVANJA IN RAZPRAVE Anton Šafaric Enigma Đurovic – tudi mi smo se borili V tem opisu je zajeto obdobje od 28. 6. 1991, od razpusta enote oziroma moštva po umiku na rezervno lokacijo zaradi napada JLA na mejni prehod v Gornji Radgoni. Po ukazu za umik na rezervno lokacijo se je aktivno in rezervno moštvo z mejnega prehoda umaknilo v Hercegovšcak, kjer se je moštvo tudi zbralo. Komandir enote je razpustil aktivni in rezervni sestav Postaje mejne milice in vsak po svojih zmožnostih je odšel na svoj dom. Nihce od policistov ni vedel, ali je še v službi ali ne, in vsakega so spremljali mucni in cudni obcutki. Ker je bil namestnik komandirja na bolniškem dopustu, sem ga jaz, Anton Šafaric zamenjal in skupaj s komandirjem Antonom Žinkom sva še pred umikom naredila nacrt obvešcanja za primer, ce bo potreben ponovni sklic moštva, in dolocila kraj obvešcanja. To je bil križ pri Vinogradniškem gospodarstvu Kapela. Rezervna lokacija pa je bila križ na pokopališcu Kapela, kjer je potekalo obvešcanje z listici ob dolocenih urah cez dan. Ta lokacija je bila izbrana, ker obmocje ni bilo blokirano, pa tudi vecina moštva je bila v tem okolišu doma. Iz Hercegovšcaka so policisti odšli na svoje domove, kjer je bil do naslednjega dne vsak prepušcen sebi in svojemu razmišljanju. V Radence se je k Antonu Šafaricu prebil Peterka, policist z najkrajšim stažem v enoti, saj ni mogel domov v Prekmurje, ker je bilo vse blokirano. Iz podobnih razlogov je k Antonu Šafaricu odšel tudi Robert Letonja. Stanovala sta v hiši ob gozdu, v kateri je bilo vec orožja in streliva, shranjenega za poznejše potrebe, in ta hiša je bila po predhodnem ustnem nacrtu ena izmed rezervnih lokacij enote, saj je imela idealne možnosti za vkljucevanje v akcije in umik. V noci od 28. na 29. 6. 1991 sta se ponovno sestala Šafaric in Žinko ter 138 odšla v center Radencev k Stanku Ilješu ter ga oborožila z avtomatsko puško in seznanila z najnovejšimi novicami. Dne 29. 6. 1991, ob 8. uri, je prišel ukaz za varovanje Đurovica – polkovnika JLA zajetega 28. 6. v Gornji Radgoni, ki ga je enota prevzela od delavcev Oddelka milice (OM) Radenci. V ukazu je bilo navedeno, da za vojnega jetnika odgovarjamo v celoti, tudi za ceno življenja. Z njim naj ravnamo kot z vojnim ujetnikom. Rezervni sestav naše enote je bil na razpolago Postaji milice (PM) Gornja Radgona. Po starešino JLA smo odšli na lokacijo Muršcak 27/a v garažo Feliksa Kovacica, kjer so ga cez noc cuvali delavci OM Radenci. Še pred prevzemom sta Žinko in Šafaric naredila nacrt menjave lokacij, rezervnih lokacij in psihicnega pritiska na polkovnika. S svojimi avtomobili smo ga odpeljali v Kocjan v vikend, ki je bil last Jožeta Kovacica iz Turjanec 1, kjer smo ga dokaj dobro namestili, saj je dobil tudi prostor za pocitek in žganje, ki se ga ni odrekel do konca varovanja. V tem vikendu smo na polkovnika izvajali psihicni pritisk, vendar se ni odzival, ni se hotel pogovarjati niti nicesar napisati. Po daljšem premoru, ko je poslušal radio in dnevna porocila, se je le omehcal in napisal pismi za Kucana in Kolška, ki sta bili po kurirski zvezi odneseni na UNZ Murska Sobota. V tem vikendu je imela enota lastno prehrano, in sicer sta zanjo poskrbela obcan Milan Lukovnjak iz Kocjana in Antonija Rautar – mati policista iz Kocjana. Po nekajurnem bivanju v Kocjanu smo se odlocili za premik v naslednji vikend, ki je bil v Sovjaku in je bil last Katice Hojs – gostilnicarke iz Vidma ob Šcavnici, ker smo opazili, da polkovnik Đurovic izgublja živce. Vzeli smo mu tudi radio, za katerega je pozneje nekajkrat zaprosil, vendar smo mu povedali, da smo mu ga vzeli, ker noce sodelovati z nami. 139 Dne 30. 6. 1991 zjutraj je polkovnik zaprosil za kontakt s komandantom murskosoboškega garnizona Hornom. Dogovorjeno je bilo za kontakt s pismom, ki ga je tudi napisal. Pritisk na polkovnika je bil vse vecji, tudi z neresnicnimi in prenapetimi informacijami o mrtvih in ranjenih ter škodi, ki jo je povzrocila JLA. Zato je polkovnik pristal na snemanje pred kamero. Snemanje naj bi potekalo v vikendu, kamor sta prišla Bojan Blagovic in Vladimir Zupancic iz UNZ. Po koncanem snemanju smo se odlocili za premik, ker je bilo prevec gibanja policijskih vozil. Odšli smo v Grabšince v vikend Jožeta Tišlerja. Oskrbo za celo moštvo sta prevzeli Olga Lovrec in Ljudmila Zemljic iz Grabšincev. Za nagrado, ker je polkovnik zacel sodelovati z nami, mu je bilo omogoceno telefoniranje ženi v Ljubljano, ki mu je poslala 5.000,00 takratnih jugoslovanskih dinarjev, ki so bili s telegramom nakazani na UNZ. V zvezi s tem telefonskim pogovorom in nakazanim denarjem ni bilo dovolj koordinacije na UNZ. Bojan Blagovic je zadevo dovolil, medtem ko pozneje nacelnik UNZ s postopkom ni bil zadovoljen. Telefonske pogovore smo opravili iz hiše trsnicarja Franca Filipica iz Grabšincev 24. Dne 1. 7. 1991 smo ponovno zamenjali lokacijo in se odpeljali v vikend Milana Žganjarja, upokojenega policista v Stavešinski vrh 51/b, kjer smo se nastanili, ter objekt, tako kot tudi prejšnje in kasnejše, ustrezno zastražili. Moštvo je bilo dokaj utrujeno, postajali so živcni in napetost se je stopnjevala. Za prehrano v tem objektu so poskrbeli sosedje. Polkovnik se je v tem objektu dobro naspal in zjutraj pri jutranji kavi in vecji meri dezinformacij je želel že ob 8.35 v eno od kasarn, kjer bi starešinam povedal, zakaj so zamenjali Kolška v Zagrebu. Ko smo njegovo željo sporocili UNZ, so mu jo zavrnili. Na posebnem kanalu sta se s spremenjenim glasom zacela pogovarjati Žinko in Šafaric in med drugim omenila, da se je zacel bombni napad na Ljubljano. Seveda sta vedela, da ima polkovnik v Ljubljani ženo in otroka. Polkovnik pa je »povsem slucajno« poslušal njun pogovor. 140 Tega pritiska Đurovic ni vec zdržal in zaprosil je za pištolo, da bi napravil samomor. Istega dne popoldne je zacel bolje sodelovati, povedal je, kakšno je stanje moštva in kdo so starešine na mejnih prehodih po njegovem nacrtu »Bedem«. Podatke so po zvezi takoj sporocili na UNZ. V casu bivanja na tej lokaciji je v vecernih urah 2. 7. 1991 prišlo do letalskega napada na Gornjo Radgono. O gibanju letal smo zaradi vidljivosti po UKV zvezi sporocali na UNZ. Po napadu na Gornjo Radgono je Đurovic ocenil, da bo prišlo do napada tudi na Mursko Soboto. Zaradi pritiskov je ujeti polkovnik v tem vikendu napisal pismo vojaškim organom, ki so ga po kurirski zvezi odnesli do mosta na reki Muri v Petanjcih in naprej. Dne 2. 7. 1991 zvecer smo se premaknili na drugo lokacijo v Muršcak, v vikend, ki je bil last Zlatka Kežmaha iz Radencev. Vzrok za premik so bili sicer nepreverjeni podatki, da ujetnika išcejo vojaki in starešine KOS (protiobvešcevalne službe JLA). Zato smo tudi okrepili stražo in dolocili patruljo. Na tej lokaciji, ki je bila boljša od vseh prejšnjih, nam je hrano priskrbela žena policista Antona Šafarica. Dobivali smo informacije o približevanju tankov, ki so prihajali na pomoc iz Hrvaške proti Gornji Radgoni, zato je bila živcnost v moštvu že na vrhuncu. Policisti, ki že vec let niso kadili, so ponovno kadili, nekateri, ki pa prej nikoli niso kadili, pa so zdaj zaceli. Tanki so se približevali Hrastje Moti, vikend v katerem smo bili, pa je bil od ceste odmaknjen le kakšnih 800 metrov zracne linije. Patrulja se je gibala po poljskih stezah in UNZ sproti obvešcala o gibanju tankov, saj je bil iz Muršcaka razgled dober vse do Murske Sobote. Istega dne je bil tudi pogovor s policistom Holcem, ki je bil vse bolj živcen zaradi gibanja tankov v njegovi vasi in streljanja. Po pogovoru se je umiril, sicer bi ga morali zaradi varnosti ujetnika in moštva razorožiti. 141 Popoldne 3. 7. 1991 je bil ukazan umik tankov iz Gornje Radgone, ki smo ga opazovali s hriba. Na obrazih policistov je bilo vidno olajšanje. Žinko in Šafaric sta v vecernih urah odšla na mejni prehod, kjer je bila enota naše PEM in je o razdejanju obvestila tudi ostale delavce enote. V noci na 4. 7. 1991 smo se ponovno odlocili za premik, kajti budnost je morala še vedno biti stoodstotna in naloga, ki nam je bila zaupana, še ni bila koncana. Premaknili smo se v Rožicki vrh v vikend, ki je bil last Romana Muhica, kjer je za prehrano skrbel sosed Anton Jurkovic. Tistega dne zjutraj okoli 10. ure smo ujetnika predali inšpektorju Slokanu, ki ga je odpeljal v Mursko Soboto. Enota pa se je umaknila oziroma odšla v Gornjo Radgono na delovno mesto, kjer smo tega dne okoli 13. ure po hitrem odstranjevanju ruševin ponovno odprli mejni prehod v Gornji Radgoni. Med prvimi potniki je bilo opaziti solze srece, da je konec brezsrcnih dejanj, in skoraj ni bilo potnika, ki ne bi na mejni prehod iz Avstrije prinesel steklenico. Naj sklenem, da je naloga varovanja tega, za nas takrat najpomembnejšega ujetnika, bila zaupana naslednjim delavcem: Anton Žinko, Anton Šafaric, Milan Podhostnik, Franc Duh, Franc Rautar, Boris Holc, Aleksander Casar, Robert Letonja, Slavica Žalik, Milan Alenc, Marjan Peterka, Rudi Zemljic, Milan Bauman, Maks Kreft in Darko Ledinšek. Zahvala gre tudi vsem obcanom, ki so brez pomisleka odstopili bivalne prostore enoti in pomagali pri prehrani, kajti naloga zaradi nenehnega gibanja oziroma premikanja enote ni bila lahka. Poleg že opisanih lokacij, kjer smo bili v casu vojne, je bilo dogovorjeno še za rezervne lokacije oziroma za lokacije, na katere se nismo premaknili. To so bile hiše Jakoba Vajsa iz Radenskega vrha, Vinka Ficka iz Spodnjega Kocjana in Jožeta Lukaca iz Muršcaka. Rad bi omenil tudi potezo avstrijskega žandarja Petra Sixla iz okolice Gradca in Richarda Kirchmaierja, ki sta organizirala pri Sixslu 30 ležišc za žene in otroke 142 naše enote za primer, ce bi morali zapustiti državo. Ta center sta si pozneje ogledala Anton Šafaric in Anton Žinko in je bil do tega zapisa v tajnosti. Zdaj to lahko razkrijem, saj se tako vidi, da smo mislili tudi vnaprej. Po koncani vojni je bila enota na neuradnih srecanjih deležna kritik, ceš da smo zbežali z mejnega prehoda in se nismo branili ter so nas osvobodili. Povedati moram, da smo se z mejnega prehoda v petek, 28. 6. 1991 umaknili po ukazu. Zatem smo dobili novo nalogo, katero smo stoodstotno tudi realizirali. Na koncu pa naj še omenim, da ni bil nihce iz te enote odlikovan, nihce ni napredoval, razen delavcev, ki so bili v PEM in niso sodelovali pri varovanju ujetnika. Po mnenju vecine pa so se odlikovanja in napredovanja delila tudi nezaslužnim v vojni. Glede na TO, so odlikovanja delili kar povprek, delavci naše enote pa so zadovoljni z žigom za sodelovanje v vojni za Slovenijo v vojaški knjižici. 143 Stanko Sakovic Predaja stražnice Konjišce Uvod Stražnica (takrat poimenovana karavla) v Zgornjem Konjišcu je bila locirana v malo vecjem gozdicku ob reki Muri, v neposredni bližini gramoznic in ribiškega doma, izven naseljenega obmocja, oddaljena okrog štiri kilometre od mejnega prehoda Trate. Obicajno je bilo v stražnici (karavli) okrog 30 vojakov in starešina, nekaj dni pred vojno pa je bilo moštvo okrepljeno s 40 tecajniki iz Maribora, ki jim je poveljeval mlad podporocnik po narodnosti Makedonec. Starešina na karavli (stražnici) je bil zastavnik Jože Rotar, po narodnosti Slovenec, ki je že dalj casa bival v Gornji Radgoni. Preden je bil premešcen v stražnico (karavlo) Konjišce, je bil komandir stražnice v Gornji Radgoni in je pri zavarovanju državne meje ves cas zelo dobro sodeloval z milico. V casu agresije smo za pogovore z zastavnikom uporabljali induktorski telefon iz stražnice (karavle) v Radgoni z dovoljenjem njihovega poveljujocega porocnika Vulina, ki je prevzel vodenje nekaj dni pred zacetkom vojne zaradi bolniške odsotnosti zastavnika Spasoja Petruševskega. Naj poudarim, da sem imel obcutek, da se porocnik o vseh svojih odlocitvah predhodno posvetuje z zastavnikom Rotarjem. Stražnico (karavlo) Konjišce je po ukazu vodstva TO nadzirala enota TO Lenart, ki je pripravljala tudi napad na stražnico oziroma aktivnosti za predajo. Sam o tem nisem bil obvešcen. 144 Postopek predaje O tem, da se želi zastavnik predati, sva se sporazumela v telefonskem pogovoru, 2. 7. 1991 zjutraj. Dogovor je bil, da se v popoldanskem casu oglasim v stražnici. En poskus predaje pred tem je že propadel, ko je 29. 6. skupina milicnikov PM Gornja Radgona, pod vodstvom pomocnika komandirja Marjana Misje, opravila pogovor z Rotarjem, ki je povedal, da se sam takoj preda, vendar tega ne želi podporocnik in zato ocenjuje, da je bolje, ce še sam ostane v enoti. Na obmocje stražnice (karavle) sem se pripeljal s službenim vozilom s prižganimi modrimi utripajocimi lucmi, 2. 7. ob 14.22. Ustavil me je oborožen stražar, ki je poklical zastavnika, in dovoljen mi je bil prihod na obmocje stražnice. Z mano je bil obcan Gojko Vuksanovic, ki je bil Rotarjev dober prijatelj. Dokaj hitro smo vsi trije zaceli pogovor o predaji, predvsem o tem, kaj se bo zgodilo z njima. Zastavnik je hitro povedal, da se bo predal, medtem ko je bil podporocnik neodlocen. Med pogovorom je v spremstvu dveh vojakov iz smeri Mure prišel major TO, Pravdic, ki je takoj brez odlašanja obema povedal, da se bodo predali njegovi enoti TO, ki je obmocje stražnice obkolila in je torej vsak odpor nepotreben. Nadaljnji dogodki so si hitro sledili, zastavnik je svoje pripadnike odpeljal v ucilnico, skupaj z majorjem TO so se pogovorili in sklep je bil, da se vojaki z zastavnikom predajo. Podporocnik, s katerim sem ostal, mi je predlagal, da na položajih opraviva pogovor z njegovimi tecajniki. Pregovarjanje in predvsem moje prepricevanje je trajalo kar nekaj casa, razen dveh pripadnikov so bili vsi enotni, da se predajo. Ob 16.25 so vojaki položili orožje, ki ga je prevzela skupaj z ostalimi sredstvi enota TO, vojake so milicniki PM Lenart odpeljali v Maribor. 145 Zakljucek Sam nisem sodeloval pri dokoncanju vseh postopkov, saj je ob 16.15 Popov v mestu streljal na zvonik cerkve, milicniki pa so zaceli z aktivnostmi za predajo karavle (stražnice) v Gornji Radgoni. Sam sem o poteku pogajanj in dogodkih sproti obvešcal UNZ Murska Sobota po UKV zvezi. Ocenjujem, da je bila glede na okolišcine celotna naloga vseh, ki smo sodelovali, opravljena ucinkovito, zakonito in humano. 146 Janez Kološa Delovanje zbirnega centra za prebegle in ujete pripadnike JLA v Puconcih Na obmocju obcine Puconci ni bilo vojaških spopadov. Najbližja lokacija vojnega delovanja je bila blokada kasarne JLA v Murski Soboti, kjer je JLA tudi raketirala okolico. V Puconcih v prostorih osnovne šole (OŠ) Puconci je bil zbirni center za vojne ujetnike JLA in v stari šoli v Mošcancih skladišce orožja. V prispevku so uporabljeni zapiski iz naslednjih gradiv: Vojna za Slovenijo leta 1991 v Prekmurju (Edvard Mihalic, 2002), Vloga TO v procesu osamosvajanja (vec avtorjev, urednik Alojz Šteiner, 2015) in moji spomini in zapiski iz osamosvojitvene vojne za Slovenijo. V zadnjih letih je bilo ustanovljenih kar nekaj domoljubnih organizacij, ki si dogodke iz leta 1991 razlagajo po svoje. Prav zato je prav, da dogodke predstavimo verodostojno, tako kot so se odvijali, predvsem pa, da jih predstavijo tisti udeleženci, ki so v njih aktivno sodelovali. Po razglasitvi samostojnosti se je 27. 6. 1991 Slovenija znašla v vojni. Prišlo je do prvih spopadov med enotami TO in JLA, kar je pripeljalo tudi do prvih predaj vojakov JLA, ki so bili v obmejnih stražnicah (karavlah). Ker je bilo število ujetih vojakov vedno vecje, so zacel delovati zbirni centri. Zbirni center v Puconcih so odprli 29. 6. 1991 in zelo hitro so ga zaceli polniti ujeti vojaki JLA. Tu so ujeti vojaki spali v telovadnici, ki jo je TO primerno opremila. Vojni ujetniki so uporabljali še sanitarije in garderobo v sklopu telovadnice in jedilnico. Vodstvo centra je prevzel del starešin ucne cete, za zavarovanje pa je 75. Obmocni štab TO Murska Sobota dolocil enoto TO jakosti voda. Vodstvu centra so bili dodeljeni tudi milicniki (policisti). Koordinacijo vodenja centra je na strani TO opravljal Ivan Hochstatter. Število ujetih vojakov je zelo hitro narašcalo. V noci na 30. 6. 1991 sta pobegnila dva 147 ujeta vojaka, ki so ju pozneje ujeli pri Murski Soboti. Zato so se za dodatno zavarovanje odlocili aktivirati Narodno zašcito KS Puconci. Pripadniki NZ so pomagali ponoci stražiti okolico šole na osmih stražarskih mestih. Pripadniki TO pa smo se umaknili v prostore OŠ, kjer smo skrbeli za red med ujetniki. Podnevi so varovanje ujetih vojakov v centru prevzeli pripadniki TO in takratna milica (policija). Delovanje milice v centru je v zacetku usklajeval inšpektor Bojan Blagovic. V zbirni center je veckrat na dan prihajal takratni predsednik KS Puconci, zdaj že pokojni, Štefan Harkai, ki je skupaj s sodelavcema maticarjema Zlatico Glavac in Štefanom Benkom nudil pomoc pri logistiki in nabavi higienskih pripomockov za vojne ujetnike ter pri administrativnih poslih. Nacelnik NZ KS Puconci je bil takrat, zdaj že pokojni, Štefan Zver, ki nas je veckrat na dan obiskal, predvsem mene, ki sem bil v enoti TO kot domacin zadolžen za vodenje razporeda straže v objektu in izven njega. Pripadniki NZ so bili vašcani vasi Puconci, Vaneca, Šalamenci, Gorica, Markišavci itd. V center so dnevno hodile tudi vašcanke iz Puconcev in Vanece, ki so pomagale deliti hrano ujetim vojakom. Tiste, ki se prihajale iz Murske Sobote, so morale še vsak dan pocistiti prostore v kuhinji in jedilnici. Kljub neštetim prošnjam še nimajo urejenega statusa vojnega veterana, ki bi jim zagotovo pripadal. Dne 1. 7. 1991 je Uprava za notranje zadeve po dogovoru s poveljnikom 75. Obmocnega štaba TO Murska Sobota prevzela zbirni center v Puconcih. Zbirni center vojnih ujetnikov je prevzel Janez Rumež iz Oddelka za zatiranje kriminalitete s sodelavcema Ludvikom Lazarjem, inšpektorjem milice in Dušanom Todorovicem iz varnostno-obvešcevalne službe. Varovanje v centru je ostalo enako kot pred tem. Ves cas so potekale priprave in postopki za odpust pripadnikov JLA iz centra. Pred odpustom vojnih ujetnikov je RK obcine Murska Sobota organiziral zbiranje oblacil in obutve. Poleg posameznikov je pomagala tudi tovarna Mura. 148 Akcija je bila uspešna, saj so zbrali toliko obleke in obutve, da so se lahko vsi vojni ujetniki preoblekli v civilne obleke, vojaško opremo pa je prevzela TO. V centru so bili zaprti samo vojaki JLA, oficirji so bili namrec zaprti v zaporih v Murski Soboti. Po odpustu iz zbirnega centra so nekatere vojake prevzeli starši, za druge pa je za prevoz v republike bivše Jugoslavije poskrbel RK. V zbirnem centru OŠ Puconci je bilo zaprtih 212 vojakov. TO v Prekmurju ni imela izgub, medtem ko je JLA imela dva mrtva in 17 ranjenih. Dne 6. 7. 1991, ko je zadnji vojak JLA zapustil zbirni center v Puconcih, so center zaprli. Fotografij vojnih ujetnikov iz Puconcev skoraj ni, tiste, ki pa obstajajo, so pa slabe kakovosti. Po ženevski konvenciji je bilo namrec prepovedano fotografiranje vojnih ujetnikov. Obstaja pa posnetek RTV Slovenije v filmu Slovenija na barikadah. Enota TO, ki je varovala center, se je nato premaknila v staro šolo v Mošcancih, kjer smo pripravili vse potrebno za skladišce orožja. Orožje, ki smo ga dobili v skladišce, je bilo vecinoma vojni plen, odvzet JLA v Prekmurju. Nekaj pa so ga pripeljali tudi iz zavzetega skladišca JLA v Slovenski Bistrici. Skladišce v Mošcancih je delovalo do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. 149 Vojaki JLA v zbirnem centru v OŠ Bogojina (Foto: Nataša Juhnov za Vestnik). Detajl iz zbirnega centra v Bogojini (Foto: Nataša Juhnov za Vestnik). 150 Odpust vojakov iz zbirnega centra v Puconcih (Arhiv Janeza Kološa, povzeto po filmu TV Slovenija). 151 Jože Casar Prispevek k varnosti in obrambi v osamosvojitveni vojni in o delovanju zbirnega centra v Puconcih V casu priprav na podrocju splošnega ljudskega odpora in družbene samozašcite (SLO in DS) sem bil vkljucen v priprave varnostnih in obrambnih nacrtov: -kot predsednik Lovske družine Moravci, upravljavec in vodja varnostno­ obrambnih priprav, -kot delavec organov za notranje zadeve RS, -kot vodja blagajne in trezorja v podružnici za placilni promet Murska Sobota in -kot predsednik vaškega odbora Puconci in podpredsednik velike Krajevne skupnosti Puconci ter podpredsednik Komiteja SLO in DS KS Puconci. Sodeloval sem pri pripravi nacrtov in iskanju kadrov za dolocene dolžnosti v okviru vasi velike KS Puconci v primeru izrednih in vojnih razmer, nakupu orožja in opreme civilne zašcite (CZ) in narodne zašcite (NZ). Pri postavitvi zbirnega centra Puconci sva bila s predsednikom KS Puconci Štefanom Harkajem deležna žalitev in kritik sovašcank in sovašcanov, ceš da sva dovolila odprtje zbirnega centra v Osnovni šoli Puconci. Menili so, »da ce pride do kakršnihkoli reakcij napadalca in napada na Puconce, bova nosila odgovornost in posledice«, ceprav nisva imela vpliva na lastnino in upravljanje prostorov osnovne šole, katere lastnik je bila soboška obcina. Kljub temu sva bila s clani sveta in predsedniki vasi vkljucena v priprave in vojne razmere ter vsebino varnostnega in obrambnega nacrta KS Puconci. Le ta je bil shranjen v varovani železni omari krajevne skupnosti. Nosilec priprav je bil predsednik KS Puconci, pri izdelavi obeh dokumentov pa smo sodelovali: sam kot podpredsednik, vaški predsedniki, komandanta NZ in CZ ter vodja kurirske 152 službe. Pri administrativni pomoci in pri razporejanju na dolocena dela v štabu je sodeloval vodja krajevnega urada Puconci (KU). V casu osamosvojitvene vojne sem aktivno sodeloval na odgovorni funkciji podpredsednika Komiteja SLO IN DS krajevne skupnosti Puconci, kjer sem bil zadolžen za operativno pomoc pri delovanju narodne in civilne zašcite ter pri mobilizaciji vpoklicanih sovašcank in sovašcanov. Aktivno sem sodeloval pri vzpostavitvi in operativni pomoci, posebej v štabu Narodne zašcite KS Puconci in Civilne zašcite ter pomagal vodji kurirske službe KS Puconci. Na sreco sem poznal vsebino dokumentov, kar mi je bilo v pomoc pri koordinaciji. Zaupano dolžnost sem z vodji in vsemi sodelujocimi dobro opravil. Dobivali smo pomoc iz Uprave za notranje zadeve Murska Sobota in vodje KU Puconci ter tudi informacije od vodstva zbirnega centra Puconci, Bojana Blagovica in za njim Janeza Rumeža ter iz obcine Avgusta Korena, Andreja Gerencerja in drugih. Vodja podružnice Agencije za placilni promet Murska Sobota, direktorica Etelka Korpic Horvat, mi je veckrat omogocila, da sem tudi med delovnem casom namesto predsednika KS sodeloval pri aktivnostih v Puconcih. Le teh je bilo kar precej! Proti koncu delovanja zbirnega centra Puconci smo poleg varovanja, oskrbe in mobilizacije izpeljali v KS Puconci aktivno zbiranje oblacil in obutve za vojne ujetnike. Pomagal in sodeloval sem pri nastanku pomembnega dokumenta komiteja in štabov -evidencne knjige. Sodeloval sem tudi pri nocnem varovanju objektov Osnovne šole v Puconcih, kadar je bil predsednik zadržan, skoraj vse dni vojne pa v nocnem casu. Evidencna knjiga je vsebovala: ime in priimek, bivališce, prejem in uporabo orožja ter nabojev, pomoc pri dolocitvi gesel na stražarskem mestu pred nastopom skupine stražarjev za nocno zavarovanje zbirnega centra, zapisovali so se tudi drugi zanimivi dogodki in opažanja v Zbirnem centru Puconci in tudi v vaseh. 153 Na prošnjo in željo poveljnika Štefana Zvera sem ves cas pisal naloge in odgovornost stražarjev, opombe ali zaznave, podpis prejema in podpis vrnitve orožja z naboji, tudi z morebitnimi ugotovitvami. Na kratko sem napisal politicno oceno trenutne situacije v Sloveniji (kot podlago za podajo drugim) in vpoklicanim v NZ podajal politicno-vojno stanje v državi. Poveljnik je bil nadvse prizadeven in predan Štefan Zver iz Puconcev, ki je zelo uspešno vodil stražarje na stražarska mesta okrog šole in pred sedež štaba (sedanji sedež obcine). Vsako noc je bilo angažiranih cez 30 naših obcanov iz obmocja vseh sedmih vasi takratne velike KS Puconci. V okviru obeh nacrtov smo imeli predvidene vodje posameznih nalog, poveljnika, namestnike NZ in CZ ter vodje kurirjev. Podpisane pozive smo prejeli od Upravnega organa Obcine Murska Sobota in jih v skladu s planiranimi aktivnosti predali po nacrtu vpoklica krajanom, ki so bili navedeni v obeh nacrtih. Za nekaj upraviceno odsotnih, pa smo našli primerne dopolnitve. Naši kurirji so bili zelo uspešni in so hitro predali pozive. Odzivi nanje so bili dobri, enako dobro so bile opravljane naloge. Pri nekaterih vpoklicanih so se pojavljali pomisleki glede nošenja orožja, kar smo razumljivo reševali, pojavljal se je le problem prenapornega dela (po 12 ur) nekaterih pripadnic CZ, ki so doma pustile tudi bolne clane družine. Drugace pa smo probleme strpno reševali z vodstvom zbirnega centra. Pripadniki CZ so ugotavljali razlicne oblike medsebojnih nacionalnih prepirov in zaznali dolocene zahteve o informacijah. Vecji problem je bil slabo informiranje ujetnikov, kar so rešili z postavitvijo televizorja. Podobno je nastal nemir v vasi, ko sta dva prestrašena vojaka JLA med vecerjo skozi okno male telovadnice osnovne šole pobegnila in prišla do telefonske govorilnice v Murski Soboti, od koder sta sporocila domov v Srbijo, kje sta in prosila, naj svojci pridejo ponju. Kar se je resnicno zgodilo in naslednji dan so njuni svojci prišli v zbirni center Puconci in ju brez problemov prevzeli, zahvalili so se vodstvu zbirnega centra in se nato vrnili preko Madžarske domov. 154 Ob koncu vojne smo skupaj z vodstvom KS Puconci in prostovoljnim gasilskim društvom vodili akcijo zbiranja oblacil in obutve, rezultat je bil nadvse uspešen, zbrano je bilo za eno prikolico obutve in dve prikolici oblacil. Pri preoblacenju so sodelovali tudi naši pripadniki CZ. Zanimiva je bila ugotovitev, da bi vsi ujetniki – prejemniki radi imeli copate »adidaske« in hlace »kavbojke«. Ob prvih letalskih napadih na Mursko Soboto smo obvešcali prijatelje v Beogradu in jih seznanjali z nastalim stanjem in posledicami. Vecina nam je odgovarjala, da niso seznanjeni z vojnimi razmerami v Sloveniji in da bodo pri pristojnih državnih inštitucijah zahtevali informacijo ter konec vojnih napadov. Zanimiv je tudi dogodek, ko je ob omenjenih letalskih napadih bila sovašcanka Helena v bližini OŠ Puconci na delu na njivi in doživela smrt. Letala iz smeri Murske Sobote so se nad Puconci obracala. Po besedah sovašcanov je verjetno zvok letal povzrocil strah in žalostno smrt. Posamezne spomine in obcutke sodelujocih v osamosvojitveni vojni še zbiramo in jih želimo dodati k domoljubnim aktivnostim in državljanskim dolžnostim naših obcank in obcanov. Z našim angažiranjem smo skupaj z ostalimi sodelujocimi v zbirnem centru Puconci dostojno in cloveško uspešno opravili zaupano dolžnost. Na ta nacin smo dodali slovensko humanitarno noto prestrašenim mladim fantom. Prav pa je, da naša plemenitost, humanost, domoljubna zavest v naši zgodovini ne gre v pozabo, vendar naj spremlja, spodbuja in se ohranja našim naslednjim rodovom! DKZ Puconci smo skupaj z vodstvom Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje 18. 10. 2009 postavil spominsko plošco na zgradbi osnovne šole Puconci. Vse pa v spomin in v zahvalo delavcem ONZ UNZ Murska Sobota in našim obcankam in obcanom, sodelujocim v humanitarni, uspešno opravljeni državljanski dolžnosti. S ciljem ohranjanja spomina na zbirni center Puconci pa je 22. 10. 2006 tam bila odkrita tudi spominska plošca – zbirni center za vojake JLA. Tako ima ta objekt kar dve spominski obeležji. 155 Janez Carni Izkušnje in dogodek v zbirnem centru Bogojina v casu osamosvojitvene vojne Dogodek je bil v zbirnem centru, ki je bil v prostorih Osnovne šole Bogojina. Število zajetih -prebeglih pripadnikov JLA se je stalno menjavalo, najmanj 60, najvec pa skoraj 300. Sam sem v tistem casu bil clan 75. Obmocnega štaba TO Murska Sobota in 28. 6. 1991 sem bil poslan v ta zbirni center, kjer je bil poveljnik Anton Crnkovic. Ujeti oziroma prebegli vojaki so vecinoma prihajali iz obmejnih stražnic na meji z Republiko Madžarsko. Bili so razlicnih narodnosti, najvec je bilo Hrvatov in Srbov. Nadzorovali so jih pripadniki Narodne zašcite iz krajevne skupnosti Bogojina, obcasno pa so prihajale na obhode policijske patrulje (samo okrog zgradbe). Dne 29. junija sem se z vecjo skupino ujetnikov znašel v razredu za zgodovino in zemljepis, v »moji« ucilnici, kjer sem v casu službovanja pouceval. Moja naloga je bila, da te ljudi obvestim in jih pomirim, da jim ni treba biti v negotovosti in strahu, da se bodo vsi živi in zdravi vrnili v svoje republike in domove. Pred tem je bilo nekaj primerov neposlušnosti ali celo poskusov pobega iz zbirnega centra. Vecina je to moje obvestilo sprejela z odobravanjem in razumevanjem. Iz skupine pa je vstal vojak srbske narodnosti, ki mi je zabrusil, da naj Slovenci Jugoslavijo pustimo kot celoto, ce pa se z njo ne strinjamo oziroma v njej nocemo živeti, naj jo cim prej zapustimo in se preselimo v Avstrijo. Moj odgovor je bil hiter in odlocen, rekel sem mu: »Mi nismo polži s hišicami, zato svoje zemlje in domov ne mislimo in ne moremo zapustiti, tu hocemo ostati in za vedno živeti«. 156 Kakšna je bila reakcija tega Srba sem izvedel šele cez sedem let, 14. 5. 1998, ko je cistilka v radiatorju v cetrtem razredu našla veckrat prepognjen in od temperature porumenel listek, popisan z rdecim kemicnim svincnikom (glej prilogo 57). Prepis tega dokumenta je naslednji: »Izjava komandantu TO i svim Slovencima Dajemo vam rok do 4. 7. 1991, da sve vojnike, koje ste zarobili, pustite iz svoje republike, a ne samo Hrvate. Molimo vas, da to ucinite, a ako necete, po svim zakonima SFRJ i vrhovnog predsedništva, bicemo prinudeni, da bježimo, protestujemo i štrajkujemo. A bilo koji vojnik bude ranjen ali ubijen, sa svim razpoložljivim stvarima, ima da vas slistimo do zemlje.« Neuradni slovenski prevod bi glasil: Izjava poveljniku TO in vsem Slovencem Dali vam bomo rok do 4. 7. 1991, da vse vojake, ki ste jih zajeli, pustite iz svoje republike, ne pa samo Hrvatov. Prosimo vas, da to naredite, ce pa ne boste tega naredili, bomo po vseh zakonih SFRJ in vrhovnega predsedstva prisiljeni bežati, protestirati in stavkati. Ce bo kateri od vojakov ranjen ali ubit, vas bomo z vsemi razpoložljivimi sredstvi unicili do zemlje. Avtor tega zapisa je bil v zacetku julija 1991 v civilni preobleki poslan proti svojemu domu. Jaz pa sem s posadko teritorialcev odšel na karavlo (stražnico) v Prosenjakovce zaradi varovanja tega objekta in se mi ni bilo treba preseliti v sosednjo Avstrijo. V Prosenjakovcih sem bil do 13. 7. 1991, tam se je tudi koncala moja udeležba v vojni za Slovenijo. 157 Vojaki JLA pred zbirnim centrom v osnovni šoli Bogojina (Foto arhiv: Janez Carni). Vojaki JLA pred zbirnim centrom Bogojina (Foto arhiv: Janez Carni). 158 Odhod vojakov JLA iz zbirnega centra Bogojina (Foto arhiv: Janez Carni). 159 Milan Kuzmic Rešitve in postopki s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA v 737. ZC ObmŠTO Ljutomer Moje ime je Milan Kuzmic, rojen in živim v Gornji Radgoni. V casu agresije na Slovenijo sem napolnil 41 let in koncal Šolo rezervnih vojaških starešin v Bileci kot gojenec 36. klase ter sem imel cin stotnika. Po koncanem šolanju v Bileci in stažiranju v Zagrebu sem se zelo hitro vkljucil v enote Teritorialne obrambe (TO) Gornja Radgona. Kot poveljujoci v razlicnih enotah sem se dodatno izpopolnjeval na razlicnih pripravah na vaje in v izobraževanjih. Poznavanje vojašcine in dopolnilna izobraževanja so mi v veliki meri pomagala pri odlocitvah in ukrepih, ki sem jih moral izvajati v dneh osamosvojitvene vojne. Mobilizacija ucne cete in organiziranje zbirnega centra V sredo, 26. 6. 1991, sem v zgodnjih jutranjih urah po kurirski službi prejel vpoklic, da se javim pri vojaški enoti T-7428/15 v prostorih skupšcine Obcine (SO) Gornja Radgona. Po koncani mobilizaciji nas je clan obcinskega štaba, stotnik I. stopnje Marko Franc, seznanil s takratno situacijo v novoustanovljeni Republiki Sloveniji. Po pregledu prisotnosti smo ugotovili, da se je vpoklicu odzvalo petnajst vojaških obveznikov od osemnajstih kot je po formaciji štelo poveljstvo ucne cete (UC). Iz Gornje Radgone je bilo sedem vojaških obveznikov (VO) in en prostovoljec, ki je bil dodan s kombiniranim vozilom za potrebe UC. Iz Ormoža je prispelo šest VO in iz Ljutomera dva VO. Prebrali in seznanili so nas s funkcijami in nalogami, ki jih bo imel vsak posameznik. Jaz sem bil poveljnik UC v ZC, moj namestnik, odgovoren za logistiko, je bil stotnik Jožef Makovec, za saniteto je skrbel dr. Branko Avsec, za zvezo Bojan Jakopic, za varnost je skrbel Marijan Premuž, za administracijo Jože Bracko, 160 prevoze je opravljal prostovoljec Anton Kotnjek. Pripadniki so bili: Branko Ficko, Damjan Brus, Stanko Zadravec, Nedeljko Potocnjak, Goran Brenholc, Nenad Žibrek, Milan Lukman, Branko Borovic, Janez Žnidaric in so imeli zadolžitve pri izobraževanju in urjenju morebitnih mladih prostovoljcev, ki bi se prikljucili obrambi domovine. Po prejetju dokumentov smo se odpravili na izvrševanje nalog in opravil. Z vozili smo se odpeljali v Zgornje Ivanjce (danes Gornji Ivanjci) v vadbeni center TO Gornja Radgona. Takoj po prihodu smo pristopili k varovanju in ureditvi centra. Prostori v centru so bili v precej slabem stanju, saj so bili le v obcasni uporabi. Kuhinja, sanitarije, kopalnica so bili brez tople vode. V kuhinji so bili štedilniki skoraj neuporabni. Prostore za spanje smo si lahko uredili s pomocjo spalnih vrec in s podlogami. V centru sta se nam prikljucila dva pripadnika TO – prostovoljca Robert Vajs in Drago Jancar. Prikljucili smo ju k enoti za zavarovanje centra. Enoto za zavarovanje zbirnega centra je organiziralo izpostavljeno poveljstvo v Gornji Radgoni. Tako je bil za zavarovanje ZC v casu od 26. do 27. 6. 1991 zadolžen posebni vod pod poveljstvom Franca Koracina in namestnika Nikolaja Brusa. Ker je bil ta vod nacrtovan pri obrambi mejnega prehoda v Gornji Radgoni, je naloge ožjega zavarovanja ZC prevzel zašcitni vod pod poveljstvom Franca Pintarica, komandirja oddelkov pa sta bila Marijan Fartek in Marjan Hajdinjak. Zašcitnemu vodu so pripadali naslednji borci: Miroslav Flisar, Branko Flaisinger, Slavko Verac, Zoran Verac, Gorazd Šedivy, Zoran Jakic, Vladimir Škof, Tomi Žnuderl, Darko Kegl, Franc Krajnc, Marjan Orgolic, Egon Sukic, Zlatko Križe, Beno Gajer, Anton Segeri, Jože Škrobar, Drago Raduha, Slavko Hajdinjak, Andrej Hajdinjak in Ivan Kolmancic. Širše varovanje so zagotavljali clani bližnjih lovskih družin, kar je predstavljeno v zapisu Zdravka Stolnika. 161 Castnik za varnost je s šoferjem prostovoljcem po urniku obiskoval javke za morebiten prevzem prostovoljcev na širšem podrocju. Da nismo bili lacni in žejni je skrbel šef za logistiko Jožef Makovec. Kljub vsem naporom nam je lahko pripravil le hrano »na nož«. Ko nas je obiskal gospod Slavko Loncaric, smo ga prosili, da nam pri civilnem prebivalstvu uredi hrano »na žlico«. Delovanje zbirnega centra V petek, 28. 6. 1991, se je iz kolone JLA, ki je prodirala proti mejnemu prehodu v Gornji Radgoni, odcepil oddelek sanitete v vozilih »Pinzgauer« in »TAM« in poiskal pomoc v zdravstvenem domu. Miho Straha, ki je prišel pred zdravstveni dom, sta direktorici dr. Marija Kuzma in dr. Anka Korošec obvestili, da oskrbujejo vojake in so v sejni sobi zdravstvenega doma. Postopke s prebeglo enoto sanitete JLA opisuje Miha Strah v svojem prispevku. V vecernih urah so prebegle vojake prepeljali v zbirni center v varovanje. Enota je bila v sestavi: en castnik, en podcastnik in devet vojakov. Po daljšem pogovoru s poveljujocim in zagotovilu, da se je enota zavestno odlocila za prebeg, jih nismo smatrali za ujetnike. Na njihovo željo smo jih vkljucili v vsakodnevna opravila v zbirnem centru. V soboto, 29. 6. 1991, nas je ponovno obiskal obcan Ludvik Fekonja, ki smo ga prosili, da organizira zbiranje civilnih oblacil. Zbranih oblacil je bilo dovolj, da smo lahko kasneje preoblekli vec kot 40 vojakov po zavzetju karavle (stražnice) v Gornji Radgoni. Ludvika smo prosili, da odpelje vozila prebegle enote v vojaški »smb« barvi in jih prebarva v civilno barvo, kar je tudi storil na lastne stroške. Že naslednji dan je vrnil vozila v center. Žal še vedno ni pridobil statusa veterana. V nedeljo, 1. 7. 1991, nas je obiskal poveljnik obmocja Ljubo Dražnik. S stanjem v centru je bil zadovoljen in je pohvalil naše delo. Imel je tudi pogovor s prebeglimi vojaki JLA. Pripadnik TO smo zahtevali nove uniforme, oboji pa 162 boljše namestitvene in higienske pogoje. Poveljnik obmocja je obljubil, da bo v skladu z možnostmi poizkusil najti rešitev. To pa je pomenilo preselitev centra iz Gornjih Ivanjcev v prostore stare osnovne šole v Buckovcih. Po selitvi celotnega zbirnega centra na novo lokacijo smo nadaljevali delo in opravljali naloge. Istega dne po zavzetju karavle (stražnice) v Gornji Radgoni so po 16. uri v naš center pripeljali vec kot 40 vojnih ujetnikov. V cetrtek, 4. 7. 1991, so se koncali spopadi. Enote, ki so sodelovale v spopadih, so se lahko spocile in se dopolnile s svežimi silami. To pa ni veljalo za naš zbirni center. V tem casu smo imeli najvec vojnih ujetnikov in prebežnikov. Treba je bilo poskrbeti za prehrano in sredstva za osebno higieno (brisace, mila, zobne šcetke, paste za zobe itd.). Na sreco smo imeli dovolj civilnih oblek, da smo lahko preoblekli pripadnike JLA. Po ukazu poveljstva v Ljutomeru smo v centru zaceli klicati svojce zajetih pripadnikov JLA in se dogovorili za njihov prevzem v Ljutomeru. V petek, 5. 7. 1991, nas je v zbirnem centru v Buckovcih obiskal poveljnik obmocja major Ljubo Dražnik. Z delom in razmerami v centru je bil zadovoljen, pomembno pa je, da so bili zadovoljni tudi vojni ujetniki in prebežniki JLA. V sredo, 10. 7. 1991, smo v zbirnem centru predali zadnjega vojaka JLA in potem po ukazu nadrejenega poveljstva v Ljutomeru razpustili enoto ucnega centra. Navesti moram, da sem po ukazu poveljstva po razpustu enote predal vso dokumentacijo, ki sem jo imel in uporabljal v casu poveljevanja v centru, in sicer: seznam pripadnikov centra, dnevna povelja nalog in opravil, dokumente varovanje centra, ucni program za morebitne prostovoljce, seznam prebeglih vojakov medicinskega oddelka in seznam zajetih vojakov vojašnice iz Gornje Radgone. Ko sem želel, da mi omogocijo na poveljstvu v Ljutomeru vpogled v dokumentacijo, so me seznanili, da je velik del dokumentacije izgubljen oziroma unicen. Kot priloge mojega prispevka sem uspel pridobiti: 163 -porocilo 73. ObmŠTO o formiranju ZC Gornji Ivanjci, številka SZ 804-03/57, 1. 7. 1991, (glej prilogo 54), -ukaz poveljnika 73. ObmŠTO za premik zbirnega centra, 2. 7. 1991, (glej prilogo 56), -osebni seznam vojaških ujetnikov (glej prilogo 55). Zakljucek V našem centru smo imeli po podatkih Zbornika operativne skupine UNZ glede števila vojnih ujetnikov v Pomurju, stran 1 (Arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina) 60 pripadnikov JLA. Zbirni center na obmocju 73. ObmŠTO je opravil v vojni 1991 zelo pomembne naloge. Poskrbeli smo za vojne ujetnike in prebežnike JLA. Pri oskrbi ujetnikov smo se morali nasloniti na lastne sile, sodelovati s civilnimi strukturami in organizirati vojaške naloge za oskrbo in varnost centra. Z uspešnim delom centra smo omogocili poveljstvu in enotam TO, da so lahko nemoteno opravljali naloge pri obrambi Republike Slovenije. 164 Zdravko Stolnik Angažiranje lovcev LD Negova pri širšem varovanju zbirnega centra v Gornjih Ivanjcih Po napadu enote JLA na Gornjo Radgono sem bil v soboto, 29. 6. 1991, sprejet v TO kot prostovoljec in postavljen za poveljnika samostojne borbene skupine. Skupina je bila sestavljena iz prostovoljcev, ki so v mestu ob prodoru enote JLA, ki ji je poveljeval polkovnik Popov, izvedli vecino obrambnih akcij. Pozno zvecer istega dne je bila zaradi potreb po usklajevanju aktivnosti med TO, milico in civilnimi strukturami, vkljucenimi v obrambe aktivnosti, ustanovljena koordinacijska skupina in Zdravko Stolnik je bil dolocen za vodjo. To dolžnost je opravljal do konca spopadov v Gornji Radgoni, glede na potrebe je obcasno deloval tudi kot izvidnik, pogajalec, vojak v zaledju, inženir ali poveljujoci v posameznih aktivnostih. Po koncu spopadov in vzpostavitvi premirja z JLA na državni ravni ter odhodu enote JLA iz Gornje Radgone pa je bil Zdravko Stolnik postavljen za poveljnika novo formiranega izpostavljenega poveljstva TO za Gornjo Radgono. To dolžnost je opravljal do razpusta enot TO 18. 7. 1991. V Gornjih Ivanjcih je bil že konec sedemdesetih let v zapušcenih in za potrebe TO preurejenih gospodarskih objektih ustanovljen ucni center za enote z obmocja Obcine Gornja Radgona. Že pred agresijo JLA na Slovenijo pa je bil sprejet dogovor med Lovsko zvezo Slovenije in TO, da se vse clanice Zveze lovskih družin povežejo s štabi TO in UNZ na svojih obmocjih in po potrebi nudijo pomoc pri nadzoru terena v svojih lovišcih. V ucnem centru v Gornjih Ivanjcih je bil formiran center za zbiranje vojnih ujetnikov in prebežnikov iz vrst JLA. Zaradi omejenega števila pripadnikov pa enota TO sama ni zmogla zagotoviti zavarovanja širšega obmocja centra. Zato 165 sta takratni nacelnik Oddelka za ljudsko obrambo Obcine Gornja Radgona Drago Kur in poveljnik centra TO stotnik I. stopnje Milan Kuzmic dala Lovski družini (LD) Negova nalogo, da aktivira potrebno število svojih clanov za izvajanje nadzora terena na širšem obmocju lokacije centra. Upravni odbor LD Negova je takoj organiziral lovski posvet z vsemi clani in razdelil navodila. Trinajst clanov LD Negova je nato organizirano, v dvojicah ali trojkah opravljalo obhode terena v okolici centra. Poleg tega je bil v nocnem casu organiziran še dodatni nadzor dveh križišc (V in SZ od centra) na komunikaciji Stavešinci -Negova, ki vodi mimo nastanitvenih objektov centra. Angažirani so bili: Bratuša Mirko, rojen 1943, Budja Adolf, rojen 1941, Kramberger Franc, rojen 1948, Kurbus Janko, rojen 1942, Korošak Anton, rojen 1951, Karlo Matija, rojen 1946, Kaucic Branko, rojen 1955, Loncaric Slavko, rojen 1937, Rojko Stanko, rojen 1934, Rojko Vlado, rojen 1948, Vogrin Jožef, rojen 1934, Vogrin Stanko, rojen 1951 in Slogovic Rudolf, rojen 1952. Clani LD Negova so bili med opravljanjem nalog oboroženi z lastnim orožjem ali orožjem, izposojenim od svojih lovskih tovarišev. Tako je skupina razpolagala z devetimi lovskimi risanicami kalibra 8X57 (vojaška verzija 7,9 mm), eno lovsko risanico Zastava M-85 »mini Mauzer« (vojaška verzija 7,62X39 mm) in tremi lovskimi risanicami Zastava 223 Rem (vojaška verzija 5,6X45 Nato in je tudi za puške SAR). Vojaško strelivo za vse to orožje pa sta zagotovila Narodna zašcita krajevne skupnosti Negova in Izpostavljeno poveljstvo TO Gornja Radgona. Prvi vecer so hrano pripeljali iz Gornje Radgone, preostale dni pa je prehrano za zašcitno skupino in nekaj tudi za potrebe zbirnega centra pripravljala skupina obcank iz krajevne skupnosti Negova: Loncaric Irena, Loncaric Marija, Marko Mira, Rojko Zlata, Starovasnik Elica in Fekonja Vida. Vojaki JLA v centru so dobivali obiske svojcev. Za njihove stike sta skrbeli Mira Marko in Zlata Rojko. Celotno materialno oskrbo skupine lovcev z nebojnimi 166 sredstvi je zagotavljal Ludvik Fekonja. Ta je v svojih delovnih prostorih pripravil še zaklonišce za posadko centra in ujetnike ter prebežnike. Za prebežnike je zagotovil tudi potrebno kolicino civilnih oblacil. Zbiranje prehrambnih artiklov, njihovo pripravo in razvoz so najprej organizirali pri Loncaricevih v Lokavcih, zadnji dan pa v lovskem domu Negova. Zbirni center je bil 2. 7. 1991 premešcen iz obmocja obcine in s tem so prenehale tudi naloge širšega varovanja in podpore centra v Gornjih Ivanjcih. 167 Jonaš Ludvik Pricevanje o prebeglih in ujetih pripadnikih JLA v Prekmurju 1991 Spoštovani veterani in veteranke, lahko si dovolim tudi izraz kameradi. Ta izraz dovoljuje tudi slovenski pravopis. Ko sem dobil vabilo za ta posvet, sem pogledal svoje zapise in arhiv. Bil sem namrec clan TO od leta 1968 do upokojitve leta 1999 v stalni sestavi in zato lahko trdim, da poznam veliko dogodkov in podrobnosti. Tu ste v glavnem govorili o strategiji, operativi in taktiki. Rad bi povedal, kaj se je glede zajetih in prebeglih zveznih pripadnikov dogajalo meni, ceprav sem kot pripadnik stalne sestave TO imel povsem drugacne zadolžitve. Hranim osebne zapise v takoimenovani »zeleni knjigi«, kamor sem zapisoval posamicne, ne strogo službene, ampak obicajne, cloveške dogodke, med njimi tudi tiste iz leta 1991 z dokazili. Pogledal sem jih in izbral tiste, povezane s temami na tem posvetu. Hodoški vojni spomini Ena od zgodb in spominov, ki so posebni in se nanašajo na zavzetje karavle (stražnice) Hodoš. Karavla je bila obnovljena za prebivanje do 30 vojakov, v njej pa je bilo namešcenih 25 vojakov JLA, ob zacetku vojne pa jih je bilo skupaj z vojaškimi okrepitvami in zveznimi milicniki ter cariniki blizu sto. Pripadniki TO so karavlo blokirali, vojaki JLA pa niso imeli ne elektrike, ne vode in tako niso delovale niti sanitarije. Tako v karavli ni bilo možnosti opravljati osnovnih bioloških potreb glede na povecano število posadke. Ko smo jih zajeli, se je videlo, da je celotna okolica karavle posejana z »maskiranimi smrdecimi minami« oziroma odpadki zaradi velike potrebe tistih v karavli. V karavli (stražnici) je bil tudi vojak, ki je služil vojaški rok, mama pa je bila uslužbenka na RTV Ljubljana. Nekako je dobila mojo telefonsko številko in me 168 poklicala ter rekla: »Moj sin je na karavli Hodoš, prosim ce nekako uredite, da pride iz te karavle, ker sem vdova«. Epilog tega je bil, da sem takratnega poveljujocega karavle prosil, da tega vojaka izpustijo, vendar pa se to ni zgodilo. Ko so se vsi v karavli predali, me je zanimalo, zakaj se ta vojak ni predal in zakaj ni prišel ven k nam. Zato sem ga poklical z imenom in priimkom. Ko se je oglasil, sem ga vprašal, zakaj ni prišel ven. Povedal mi je, da mu je starešina sicer odhod dovolil, sam pa je to odklonil in me vprašal: »Vi bi zapustili karavlo in svoje prijatelje?« Po tem odgovoru sem se zamislil in sklepal, da je bil vojak med kolegi, služil je vojaški rok in bil v dilemi, kako naj bi sam zapustil karavlo. Hocem reci, da so bili tudi taki primeri. Pozneje sem se preprical, da je srecno prispel v Ljubljano k svoji materi. Zaradi naslednje zadeve so me nekateri celo malo obsojali. Na karavli (stražnici) na Hodošu je bilo skladišce orožja JLA za dva odreda, ki bi zagotavljala boj proti oklepnim enotam in protioklepno obrambo v primeru napada na državo iz smeri vzhoda. V kontejnerju je bilo tudi vec minsko­eksplozivnih sredstev. Pri obkolitvi smo imeli netrzajni top, namerjen v smeri karavle, in bi ga lahko sprožili kadarkoli. Kakšne bi bile posledice za karavlo, kjer je bilo okrog sto ljudi in med njimi 60 takih, ki so služili vojaški rok? Poleg tega pa sem bil tudi sam doma iz Hodoša. Naj še dodam, da so del omenjenih bojnih sredstev posredno onesposobili vojaki sami. Akumulatorje za protioklepne sisteme Maljutka so namrec izvzeli in jih improvizirano uporabljali za napajanje osebnih tranzistorjev za poslušanje radijskih programov in porocil. Po koncu vojnih spopadov v Prekmurju, v zacetku julija 1991, so mi, ker sem doma iz Hodoša, narocili, naj vzamem tri zajete vojake JLA, ki so bili preobleceni v civilna oblacila in opremljeni s suhim obrokom, ter jih odpeljem na državno mejo, da odpotujejo domov prek Republike Madžarske v Subotico. Peljal sem jih v službenem avtu, oni so sedeli zadaj in se pogovarjali v madžarskem jeziku. Eden je rekel, da imajo problem, ker jih pelje oficir strogega 169 videza, ki jih bo odpeljal na osamljen kraj in jih tam ustrelil. Ko sem to slišal (govorim madžarsko), sem se zamislil, kako se bom odzval. Vozilo sem zaustavil nekje pri Mackovcih, kot da grem na malo potrebo, in nato šel do njih in jim v madžarskem jeziku povedal, da naj se ne bojijo, ker imam njihove potne liste in jih peljem na mejni prehod z Republiko Madžarsko. Nato so skocili name in me objemali. Takšne dogodke si clovek za vedno zapomni. Vendar s tem tega še ni bilo konec. Moja žena je imela na Hodošu gostilno, zato sem se tam ustavil in povedal, da fante peljem na mejni prehod. V gostilni je bila starejša ženska in nekaj ljudi. Ko so fantje prišli v gostilno, so rekli, da nimajo denarja za pot. Ljudje, ki so bili tam, so dajali denar, tako da se je nabralo približno 150 avstrijskih šilingov in tudi sam sem jim dal 150 šilingov. Imam potrdilo o tem z imeni in naslovi teh fantov. Nato sem jih odpeljal do mejnega prehoda Hodoš, da so lahko odpotovali proti domu. Po radiju sem v Mursko Soboto sporocil: »Paket je odposlan«. Vsi smo bili srecni, da je bilo tako in smo tako ravnali z vojnimi ujetniki. Nekaj let pozneje se je pred mojo hišo v Hodošu zaustavil mercedes, v njem sta bila moški in ženska. Moški je prišel do mene, me objel in vprašal, ali se ga spomnim. Nisem ga spoznal, on pa mi je dal denar in rekel, da je prinesel nazaj posojeni denar iz leta 1991 in darilo. Rekel sem mu, da denarja ne vzamem, ker je bil takrat podarjen, darilo pa vzamem. Bila je rocna ura. Pozneje sem ugotovil, da je ura zelo dobra in tudi danes ni poceni. Vojaki JLA v tistem avtu so marsikaj govorili, kljub temu pa so bili hvaležni in so mi za darilo kupili uro. Manjkajoci vojak, ki je streljal na pripadnike TO Po blokadi karavle (stražnice) Cepinci je prišlo do dogovorjene in organizirane predaje. Pogoj je bil, da posadka JLA na dvorišcu zloži orožje in se vojaki postrojijo pred karavlo. Pri preverjanju številcnega stanja posadke je manjkal en vojak. Pri preiskovanju smo ugotovili, da je skrit za zaprtimi vrati stopnišca na opazovalnici. Vrata smo hoteli odpreti s streli iz avtomatske puške. Ob kricanju 170 so se vrata odprla in prikazal se je manjkajoci vojak. Imel je oziroma imeli smo sreco, saj smo ugotovili, da je ta vojak edini oddal en strel na enoto TO, ki je blokirala karavlo. Ko nismo našli vojaka, ki je bil pri nas Odpušcanje zajetih vojakov ali tistih, ki so iz enot pobegnili, je bil poseben izziv. Predvsem na zacetku in za Slovence. V spominu mi je ostal primer vojaka iz Makedonije, ko so njegovi starši po celodnevni vožnji prišli po sina. Mi v tistem trenutku nismo vedeli, kje je. Zamislite si oceta in njegove reakcije pa tudi našo ihto, da ga najdemo. In smo ga -bil je v Cepincih. Kako je prebegnil oskrbnik prašicev Zanimiv je pobeg vojaka, ki je bil v vojašnici Murska Sobota oskrbnik prašicev, jaz pa sem si ga v svoje zabeležke zapisal kot »Švejka«, ki je prestopil v TO. Oblekel se je v stražarja in šel zamenjat stražarja v vojašnici pri Komunalnem podjetju Murska Sobota pod pretvezo, da naj gre stražar pocivat. K nam v štab TO je prišel v popolni bojni opremi. Mi smo pri njegovih umirjenih obrazložitvah o odlocitvi za pobeg in nacinu prihoda popolnoma oboroženega pripadnika nasprotne strani v naš štab imeli mešane obcutke. V karavlah niso bili samo ljudje Pri zavzemanju karavl (stražnic) pa se nismo srecali samo z ljudmi, s temi je bilo še najlažje, ker smo se lahko sporazumeli. V karavlah so bili tudi psi, ti pa so bili pretežno navajeni na svojega oskrbnika, ki se jim je lahko (edini) približal. Zbiranje psov po karavlah je bila prav posebna »operacija«. Nic manj zahteven oziroma obsežen zalogaj pa so bili prašici, ki so jih gojili v dolocenih karavlah (stražnicah) za prehrano vojakov granicarjev z mesom in mastjo. 171 Pieteten obisk družine na kraju padlega moža Žena padlega oficirja JLA na Kuzmi je bila tik pred tem, da se odseli v svojo republiko. Še zadnjic se je hotela pietetno posloviti od soproga na kraju, kjer je v spopadu izgubil življenje. Dobil sem odobritev za izpolnitev njene želje. Peljali smo se na Kuzmo in žena je bila v crnini z dvema majhnima otrokoma. Bil je lep jesenski soncni zahod, to pa je tudi vse, kar je bilo lepega v obcutkih tistega dne. Prevzem vojaške obleke v bolnici Vojak JLA, ki je bil stražar v vojašnici Murska Sobota, je bil ob letalskem napadu JLA hudo ranjen. Z rešilcem zdravstvenega doma so ga odpeljali v splošno bolnišnico v Rakican, kjer je pozneje umrl. Cez nekaj let so me klicali na štab TO, naj pridem prevzet njegovo vojaško obleko, kar sem tudi storil. Še danes ne vem, zakaj te obleke niso predali v vojašnico leta 1991. Žive spomine o okrvavljeni vojaški obleki tega vojaka pa še vedno nosim v sebi. 172 Alojz Klancišar Nagovor na posvetu Spoštovani vsi prisotni, vsem lep pozdrav. Dovolite mi, da vas pozdravim v svojem imenu. Moje ime je Alojz Klancišar, bil sem aktivni udeleženec vojne za Slovenijo 1991 in sodeloval sem tudi pri pripravah na osamosvojitveno vojno. V tistem casu sem bil komandir policijske postaje oziroma Postaje milice v Zagorju ob Savi, se pravi, da sem iz Zasavja, da se orientiramo, od kod prihajam. Sedaj pa sem clan in predsednik PVD Sever Zasavje in podpredsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever, kjer opravljam naloge predsednika zgodovinske komisije. Zato sem posebej vesel vabila in vsebine, ki je bila danes podana. Lahko recem, da podpiram organiziranje takih simpozijev, kjer se srecamo modra in zelena linija in civilni dejavniki, ki jih velikokrat pozabljamo. Da se je to izteklo leta 1991 tako, kot se je izteklo, niso zaslužne samo oborožene komponente milice in TO, ampak v veliki meri smo uspehe dosegli s pomocjo velike vecine državljanov Republike Slovenije. Na žalost so bile tudi žrtve. Zakaj sem to rekel. Tudi skozi današnji posvet je bilo to razvidno, da JLA, ki je prišla, ni bila neka velika horda, ki bi prišla in vse za sabo pustila porušeno in bi potolkli vse, kar je živega itd. Moramo pa se zavedati, da pa so bili doloceni oficirji JLA res taki. Kljub temu, da v Zagorju ni bilo vojašnic in ni bilo pripadnikov JLA, smo iz vaših koncev prvi dan 27. 6. pridobili že 13 zajetih zveznih milicnikov, ki so bili zajeti na tem obmocju. Za njih smo morali organizirati zbirni center za vojne ujetnike. Naslednji dan je prispela vlakovna kompozicija s preko 400 vojnimi ujetniki in med njimi so bili tudi oficirji JLA. Ker sem bil takrat tudi udeleženec prevzema vojnih ujetnikov z vlaka na železniški postaji v Hrastniku, sem sreceval tisto noc vojake, ki so se drugace obnašali kot oficirji JLA. 173 Zato so mi te zadeve precej poznane in rad bi rekel, da v zbornike navedite tako, kot je bilo, ker bo to tako za zeleno kot modro linijo gradivo, kjer bo potrjeno, kako je vse potekalo in zakaj je koordinacijska skupina na državni ravni odlocila, da se v Zasavju pripravi vecji zbirni center za vojne ujetnike, kar je bilo logicno, ker v Zasavju ni bilo vojašnic in vojnih spopadov. Takrat smo skupaj s TO in CZ zagotavljali varen pretok med Zagrebom in Ljubljano. V tistih dneh se je dosti dogajalo, dnevno so prihajale razne delegacije, ker je bil to varen koridor in neke vrste bazen za vojne ujetnike. V tem zbirnem centru je bilo preko 400 vojnih ujetnikov, ko je bil drugi letalski napad na Kum, so milicniki, ki so varovali zbirni center, hoteli vojne ujetnike premestiti v rudniški rov kot v zaklonišce, ker nismo vedeli, kaj bo. Kaj mislite, da se je zgodilo? Ti vojaki so imeli v glavi dogodke po II. svetovni vojni, ker je bilo takrat kar nekaj ujetnikov pripeljanih in so bili v rudnikih tudi pobiti. Pred sabo so imeli to sliko in so se uprli. K sreci so tako milicniki kot vojaki TO v širšem varovanju ostali prisebni in ni pocil niti en strel, ce bi, nihce ne ve, kaj bi se zgodilo, tako pa sta prevladali strpnost in razsodnost. Tako kot v vaši sredini, kjer je vcasih videti, da je bilo enostavno, a v resnici ni bilo, so bile to težke naloge, ampak ko si poln adrenalina, ne razmišljaš o tem. Ta zgodovinski del je zelo pomemben, kot je povedal kolega iz muzeja Slovenske vojske, da moramo sodelovati in pisati, ker ti ljudje umirajo, starost dela svoje. Vprašal bi predstavnika Rdecega križa, ali ima zakljucno porocilo Rdecega križa, ker sva ga iskala z Bogom Brvarjem, ko smo pripravljali knjigo Vojni ujetniki med osamosvojitveno vojno na obmocju celotne Slovenije. Žal je clanica republiške koordinacije iz Dolenjske že pokojna. Pol leta pred njeno smrtjo sem z njo govoril in mi je rekla, da bo poskušala najti to porocilo, ampak arhiv Rdecega križa za ta cas je unicen ali pa se ga ne najde. 174 Ce ste brali to knjigo, ste videli, da je recenzijo opravil bivši predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, ki mi je v pogovoru povedal, da je bil v casu osamosvojitvene vojne v Sloveniji v OZN. Ko so v OZN obravnavali porocilo mednarodnega Rdecega križa o vojni v Sloveniji, niso mogli verjeti, da se je to resnicno dogajalo, in kot je dr. Türk v knjigi zapisal, je to velicastno humanitarno dejanje z vojnimi ujetniki tudi veliko pripomoglo k mednarodnemu priznanju Republike Slovenije, ker jih je to spodbudilo. Najbolj pa jih je presenetilo to, da so lahko starši iz razlicnih koncev bivše Jugoslavije prišli po svoje sinove na obmocje, kjer je potekala agresija JLA, ter jih odpeljali domov. Tudi fotografija na omenjenem zborniku, mislim, da je iz Maribora, kaže, ko je prišel brat po vojaka JLA, vojnega ujetnika in ga objel. Zato bodimo, ne samo na te dogodke, ampak na vse, kar smo opravili, ponosni. Dajmo pa to, dokler smo še sposobni, zapisati in zgodovinarji naj to ocenijo in tudi druge institucije, da bodo takratni dogodki prišli v ucno gradivo v šole naših potomcev, da bodo vedeli, da Republika Slovenija ni nastala kar tako cez noc. 175 Ljudmila Kovacic Spomini ne zbledijo Ceprav je minilo že vec kot 30 let od takrat, se vecino vsega, kar se je dogajalo pod mojo streho, še vedno spominjam. Verjetno nikoli ne bom pozabila, kako so me na smrt prestrašili milicniki, ki so pozvonili pri vratih, in prva misel je bila negativna. Glede na to, da sta bila moja dva brata v rezervni sestavi milice, in ker sem vedela, da sta bila oba vpoklicana in kar drzna pri akcijah, je bila prva misel, ko sem zagledala milicnike, da se je kateremu od njiju, kaj slabega zgodilo. Hvala bogu, z njima ni bilo nic narobe, prišli pa so vprašat, ali bi lahko pod našo streho sprejeli osem do deset milicnikov z ugrabljenim oficirjem jugoslovanske vojske Đurovicem, ki so ga zajeli ob pristanku helikopterja v Gornji Radgoni. Brez pomisleka smo dovolili, da lahko pridejo, kadarkoli bo treba. V ta namen smo zasilno uredili garažo z odejami in stoli in pustili odklenjena vrata, da bi lahko kadarkoli vstopili. Moram povedati, da so to vselitev izvedli zelo profesionalno. Glede na to, da mojim ušesom skoraj nic ne uide, nisem slišala, kdaj so prišli. Zjutraj me je zbudilo smrcanje tistih, ki so na hodniku izmenicno malo pocivali. Dobili smo napotke, kako se moramo obnašati do okolice, sosedov, sorodnikov oziroma, kako ne smemo nikomur dajati vtisa, da se pri nas karkoli dogaja. Ko sem za zajtrk v garažo odnesla nekaj za jesti in piti, se spomnim, da Đurovic ni hotel nicesar vzeti. Pozneje je vendarle dovolil, da mu je osemletna hci (njegova želja in zahteva sta bili, da mu le ona lahko karkoli prinese) prinesla originalno zaprto alpsko mleko in originalno zaprto steklenico viskija, za katerega je rekel, ko bo vojne konec, se bo oglasil in nam ga vrnil. Ceprav so z njim vsi lepo ravnali, se mi je vseeno smilil, saj ga niti za sekundo niso izpustili z vida, še na stranišce so ga spremljali in je moral potrebo opraviti 176 pri odprtih vratih. Tudi mi smo se pocutili malo nelagodno, saj je pri vsakem oknu stal oborožen milicnik, ki je nadzoroval zunanje dogajanje, tako da so res imeli vse pod nadzorom. Živo se spomnim, kako težko sem hcerama dopovedala, da ne smeta nikamor od hiše in nihce ne sme k nam. Najbolj težko je bilo prepricati sošolko starejše hcere, ki je bila pri nas na obisku in ni smela domov. Tudi sosedje so zaznali, da je pri nas nekaj drugace kot po navadi, saj nihce ni z njimi komuniciral, zato so za vogalom hiše obcasno opazovali, ce bi vendarle, kaj videli in ugotovili. Ob casu kosila sem se podvizala in s sestavinami, ki sem jih pac imela, poskušala nekaj skuhati za vse prisotne. Nekatere sestavine sem šla iskat na vrt, slišala in videla sem, da hišo preletavata helikopterja. Takrat sem prvic pomislila na možen neljubi zaplet, še toliko težje je bilo vse to razložiti otrokom in jih pomiriti. Ocitno je to dogajanje vznemirilo tudi milicnike in pri njih sprožilo alarm za nevarnost, zato so, tako kot so skoraj neslišno prišli, tudi neslišno odšli. Sploh nisem videla in ne slišala, kdaj so zapustili našo garažo, vem samo, da sem jim nesla kosilo, odprla garažna vrata, ki vodijo s hodnika, od zacudenja me je kar stisnilo -garaža je bila prazna, nikjer žive duše, ostale so le odeje, stoli in orožje prislonjeno k steni. Cez nekaj casa so prišli iskat, kar so pustili. Seveda sem bila radovedna, zakaj taka naglica, pa so mi rekli, da je postalo prenevarno in nas niso hoteli ogrožati. Dobili so navodila štaba, kjer so se odlocili ugrabljenega premestiti na drugo lokacijo. Moram povedati, da me med dogodkom ni bilo strah in me ni zajela panika, ko pa so mi pozneje povedali, kaj vse bi lahko šlo narobe, sem obcutila veliko strahu. 177 Na koncu naj povem še to, da me motijo komentarji in pisanja o nepomembnosti dejanj nas posameznikov – civilistov v vojni, da si ne zaslužimo statusa veterana, in to od ljudi, ki bi moral delovati povezovalno in ne razdiralno. Sem ponosna in niti za sekundo ne obžalujem odlocitve, ker vem, da smo s tistim dejanjem prispevali kamencek v precudovitem mozaiku. Vsak, ki je kakorkoli s kakršnimkoli še najmanjšim dejanjem sodeloval pri osamosvojitvi, si zasluži spoštovanje in mu gre velika hvala in zahvala. 178 Vlado Kovacic Spomini na osamosvojitveno vojno Po prihodu tankovske kolone v Radence smo skupaj z milicniki in milicniki rezervisti zavzeli obrambne položaje od parka do Osnovne šole Radenci. Ko je kolona odšla v smeri Gornje Radgone, so me obvestili, da je v ulici Pohorskega bataljona pri hiši Petrovic ranjen obcan. Ko smo prišli do ranjenega, sva z milicnikom Antonom Šonajem ugotovila, da gre za obcana Alojza Gaube, ki je stal ob kolesu, ko ga je zadel strel iz oklepnega vozila. Na kraj nesrece je prišel doktor Pangeršic, ki je takoj odredil prevoz v Splošno bolnišnico Murska Sobota in zaprosil za spremstvo z milicniškim vozilom. Zaradi zapore mosta cez reko Muro v Petanjcih smo morali do mosta cez Muro izven naselja Dokležovje. Tam smo ranjenega Gaubeta z nosili prenesli cez most in ga izrocili reševalcem iz Murske Sobote. Ko so aretirali polkovnika JLA Đurovica in ga iz Gornje Radgone pripeljali na obmocje Oddelka milice Radenci, smo ga stražili v hiši Marjana in Terezije Arnold. Polkovnik je pricakoval, da ga bodo rešili »niški specialci«, zato smo imeli pripravljeno dolgocevno orožje in pri premešcanju je prišlo do sprožitve avtomatske puške. Zato smo morali zamenjati lokacijo varovanja. Terezija Arnold pa si je zaradi odkruškov zidu poškodovala nogo. Polkovnika smo zatem prepeljali v hišo Feliksa in Ljudmile Kovacic in ga tam varovali do izrocitve milicnikom Postaje mejne milice Gornja Radgona, ki so bili na zacasni lokaciji na obmocju Oddelka milice Videm. Obema družinama se moram v svojem in imenu ostalih milicnikov Oddelka milice Radenci, ki so opravljali varovanje, iskreno zahvaliti, saj sta bili izpostavljeni veliki nevarnosti. 179 Aleksander Gracin Kratek prispevek o ravnanju ONZ s prebeglimi in ujetimi pripadniki JLA med osamosvojitveno vojno v Pomurju 1991 Kot pripadnik rezervnega sestava Postaje milice v Ljutomeru sem bil navzoc pri privedbi in zaslišanju pripadnika takratne JLA. V casu mojega dežurstva je bil komandir Postaje milice v Ljutomeru Jože Makoter. Poklical me je v pisarno in zadolžil, naj privedem ujetnika, ki ga je v garaži na dvorišcu PM Ljutomer stražil pripadnik TO Ljutomer. Po krajšem pogovoru in navodilih glede varnosti ter možnega pobega sem se oborožen in z nekaj adrenalina napotil v spodnje prostore in dalje do zgradbe, kjer je bil pridržan ujetnik. Obvestil sem stražarja, da mi mora izrociti ujetnika, da ga privedem na zaslišanje v zgornje prostore. Tudi stražar je imel navodila, kako ravnati ob prevzemu ujetnika. Povedal mi je, da se moram obrniti na takratnega poveljnika TO Ljuba Dražnika. Po koncanem pogovoru, ko sem dobil pisno dovoljenje za prevzem ujetnika, sem se napotil v spodnje prostore proti zgradbi, kjer je bil pridržan ujetnik. Pri prevzemu ni bilo nobenih težav. Moram povedati, da je bil vojak zelo prestrašen in živcen, hkrati pa ni kazal, da bi hotel pobegniti. Kot pedagog z nekaj znanja o psihologiji sem ocenil, da ga ni bilo treba vkleniti. Po krajšem pogovoru sem si hitro pridobil njegovo zaupanje. Bil je mlad in neizkušen, mi pa vsi nekje med petintridesetim in štiridesetim letom. Po vnaprej doloceni poti sem ga pripeljal na zaslišanje. V prostoru za zaslišanje se spomnim, da so bili prisotni inšpektorji in kriminalisti. V spominu mi je ostal kriminalist Potocnik. Zgodbo bi rad zakljucil s tem, da se je zgodilo nekaj, cesar nisem pricakoval. Po dolgih osmih letih, sem prejel klic iz tujine. Zaslišal sem poznani glas. Nisem mogel verjeti. Bil je glas tega vojaka. Predstavil se mi je ter povedal, da je 180 koncal študij strojništva in živi v tujini. Želel se je zahvaliti za pošteno in korektno ravnanje pri privedbi in zaslišanju. Menim, da je v tej zgodbi postopek potekal humano, korektno in po vseh pravilih mednarodnega vojaškega prava. 181 Štefan Žalodec Kako smo oskrbeli pripadnike JLA v Radencih, 3. 7. 1991 Od zadnjega vojaškega spopada z JLA v Pomurju, ki se je zgodil v Radencih, 3. 7. 1991, je preteklo vec kot 30 let. Danes je težko natancno opisati dogodek, ki se je odvijal v zdravilišcu Radenci v casu osamosvojitvene vojne. Z leti slika pocasi zbledi, vseh oseb, ki so sodelovale pri dogodku, se vec ne spomnim, zato imen ne bom navajal, da ne bi komu povzrocil krivice. Nekaj pomembnih podatkov o tem dogodku mi je posredoval generalmajor dr. Alojz Šteiner. Po dogovoru z nacelnikom Oddelka za obrambo v Gornji Radgoni sem bil 3. 7. 1991 v zdravilišcu, kjer naj bi kot rezervni sanitetni castnik pomagal organizirati sprejem in triažo morebitnih ranjenih in obolelih pripadnikov TO in drugih. V zdravilišcu smo takrat imeli mnogo prostih posteljnih kapacitet, kajti vecina domacih in tujih gostov je zdravilišce že v zacetku agresije zapustila, ostali so samo nekateri težki bolniki na zdravljenju. Manjši problem je bil pri zdravstvenih delavcih, kajti vsi tisti, ki so stanovali na levem bregu Mure, niso mogli v službo zaradi minsko-eksplozivnih sredstev, ki so bila položena na mostovih cez Muro. Tako smo lahko sodelovali samo tisti z desnega brega, to je iz Radencev in okolice. V sredo, 3. 7. 1991, se je iz oklepne kolone JLA, ki je iz Hrvaške prodirala proti Gornji Radgoni in bila udeležena v vec spopadih, nazadnje v Stari Novi vasi, proti Radencem prebil le oklepni transporter, medtem ko je preostanek kolone ostal v Hrastju Moti. Ta oklepnik je bil zadet v spopadu v Radencih in tako zaustavljen. V njem sta bila ranjen oficir JLA kapetan I. razreda Branko Trkulja, rojen 1957, in vojak Vojko Obradinov, rojen 1971, oba iz VP 4848 Koprivnica, ki je poškodbam podlegel. Castnik je bil ranjen kot poveljnik tankovske posadke, vojak pa v obstreljevanju z enoto milice v Stari Novi vasi, oba pa sta bila nato premešcena v oklepni transporter, ki je odšel proti Radencem. V njem naj bi bila 182 tudi zdravnica, ime ni znano, ki naj bi bila tudi ranjena. Sklepamo, da je bil pokojni vojak 4. 7. 1991 prepeljan na oddelek za patomorfologijo v mariborsko bolnišnico. Mrtvega vojaka smo namestili v prostor, ki nam je služil kot mrtvašnica. Proti veceru pa je bil predan pogrebni službi iz Gornje Radgone. Ranjenega oficirja JLA, ki je bi poškodovan v oklepnem vozilu, pa smo sprejeli v ambulanti. Njegove poškodbe niso bile kriticne. Ko smo ga prevzeli, ni bil povsem priseben. Kakšnih vecjih poškodb ni imel, razen polno drobcev po obrazu, ki so se mu zarili pod kožo ob eksploziji, ter v te rane prinesli polno umazanije. Nekaj vecjih drobcev smo mu odstranili, ostalo pa prepustili v obdelavo kirurgom v Murski Soboti. Ko je prišel k zavesti, je zacel spraševati, kaj je z njegovim vojakom. Takoj mu nismo povedali. Pozneje, ko smo mu povedali, da je umrl, je postal aroganten, zacel je preklinjati armado in Miloševica ter vse drugo. Potem smo na vrsto prišli Slovenci, ceš da smo mi krivi tega, da se pobijamo med seboj, da smo krivi za smrt njegovega vojaka. Ni si dal nicesar dopovedati, ampak je trdil tisto, kar so mu že prej vtepli v glavo. Cez nekaj casa so po njega prišli reševalci iz ZD Gornja Radgona ter ga prepeljali v bolnico, kjer so ga kirurgi dokoncno oskrbeli. Po pripovedovanju se je tudi tam obnašal skrajno arogantno do zdravstvenega osebja. Po oskrbi v bolnišnici pa je rekel, da gre domov. Brez dovoljenja je iz bolnišnice odšel 12. 7. 1991. Naj dodam še, da smo na zacetku armadnega pohoda proti Gornji Radgoni, 28. 6. 1991, v Radencih oskrbeli še civilno osebo Alojza Gaubeta, ki ga je v Radencih zadel strel JLA in je 3. 7. 1991 v bolnišnici v Murski Soboti podlegel poškodbam. Po odhodu polkovnika Popova in njegove enote JLA iz Gornje Radgone, 3. 7. 1991, so se spopadi pri nas koncali in nobeden ranjenec ni bil vec sprejet v zdravilišce. 183 Miha Strah Predaja sanitetne enote JLA v zdravstvenem domuGornja Radgona, 28. 6. 1991 V enaintridesetih letih, kolikor jih je preteklo od osamosvojitvene vojne, sem poslušal in prebral veliko resnic, polresnic ter neresnic o dogodkih, ki so se v tistem casu zgodili v Gornji Radgoni. Pod njih so se podpisali razni avtorji ter recenzenti, ne da bi poznali nekatera dejstva. Citat dr. Alojza Šteinerja: »Izziv objektivnega prikazovanja dogodkov izpred cetrt stoletja tako še ni rešen,« in vabilo na strokovni posvet vseh treh veteranskih organizacij 2. 12. 2022 v Puconcih sta me dodatno spodbudila, da se lotim pisanja. Moje ime je Miha Strah in sem doma iz Gornje Radgone. Leta 1991 sem bil star 43 let, imel sem koncano šolo rezervnih vojaških starešin (Bilecanec, 35. klasa). V osemdesetih letih sem bil poslan na izobraževanje za komandanta bataljona. Za mano je bilo 92 dni orožnih vaj. Vojašcina mi ni bila tuja kljub moji gozdarski izobrazbi in službi. Poznavanje vojašcine mi je pomagalo pri odlocitvah in ukrepih, ki sem jih izvedel v dneh osamosvojitvene vojne. Prikaz dogodkov pred in v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, 28. 6. 1991 Pri svojem prihodu pred zdravstveni dom sem zagledal dve sanitetni vozili JLA, Pinzgauer in TAM. Zadnja vrata so bila odprta, videla se je kri, orožje in okrvavljeni komplet suhe hrane. Pred vhodom v zdravstveni dom me je nagovorila dr. Anka Korošec, sošolka iz osnovne šole. Skupaj z direktorico zdravstvenega doma dr. Marijo Kuzma sta mi povedali, da so vojaki iz kolone pripeljali svoje ranjence. Le te so delavci zdravstvenega doma oskrbeli, sedaj pa so vojaki v sejni sobi in je ne želijo zapustiti. 184 Povedal sem jima, da sem rezervni oficir, a kot civilist brez orožja in zadolžitve, poznam pa vojaška pravila. Strinjali sta se, da se z njimi pogovorim. Ob vstopu v zdravstveni dom je na nosilih ležal mlad vojak v okrvavljeni uniformi. Spominjam se njegovih upadlih lic ter nenormalno velikih oci, ki so prosile pomoci. Ranjenec je bil le kakšno leto starejši od mojega sina, ki bi moral kmalu služiti vojaški rok. Takrat sem se odlocil: Miha, pomagaj. Odlocno sem vstopil v sejno sobo in ugotovil, da je v njej enajst vojakov, in sicer en porocnik z oznakami sanitete, en vodnik, en desetar ter osem vojakov. Oboroženi so bili s pištolami, škorpijoni in z avtomati. Takoj sem se predstavil s cinom, imenom in priimkom, dejal, da sem brez zadolžitve, da pa kot rezervni kapetan poznam pravila, ki se jih morata držati obe strani. Povedal sem, da so svojo dolžnost opravili in da v zdravstvenem domu za njihove ranjence skrbijo delavci te ustanove, kar sta potrdili tudi obe zdravnici. Dodal sem še, da morajo po ženevski konvenciji takoj zapustiti zdravstveni dom, saj s svojo oboroženo prisotnostjo ogrožajo delavce zdravstvenega doma, svoje ranjence in sebe. Skratka, da naj gredo v dim in ogenj k svojim. Predlagal sem jim tudi drugo možnost, da odložijo orožje, jaz pa jih odpeljem iz zdravstvenega doma in poskrbim za preobleko v civilno obleko. Ali dim in ogenj, potem ko so se iz mesta slišali streli in detonacije, ali varen umik, ni bila tako enostavna odlocitev. Prvi se je odzval navadni vojak, najmlajši med njimi: »Ja sam Makedonac, nemam ništa sa tim, idem sa vama.« Takoj za njim se je oglasil še visok vojak: »Ja sam Lala, idem s vama.« Dilemo sem presekal s tem, da sem izzval porocnika kot najvišjega po cinu, da so enota in da je zame sprejemljiva le odlocitev enote kot celote. Direktorico in zdravnike zdravstvenega doma sem prosil, da se umaknemo iz sejne sobe, da bo porocnik lahko sprejel soglasno odlocitev za enoto. Cez nekaj trenutkov nas je porocnik poklical ter me vprašal, s cim lahko jamcim varni umik. Odgovoril sem mu, da s svojim in z življenjem svojih staršev, katerih 185 hiša je 50 metrov za zdravstvenim domom. Tam bodo preobleceni v civilna oblacila pocakali na razplet, moj pogoj pa je, da odložijo orožje na mizo. Porocnik je to sprejel in njegova enota je položila orožje na mizo. Odpeljal sem jih skozi zadnji izhod zdravstvenega doma, kjer je stal teritorialec, ki sem mu povedal namero in mu narocil, naj pridejo za nami. V koloni smo stekli do hiše mojih staršev. Njima sem na kratko razložil situacijo, enoto pa namestil v mansardno sobo. Mama je poiskala hlace in majice, oce pa je organiziral dve sosedi, ki sta prav tako prinesli oblacila. Pri preoblacenju so sodelovali Pepca Arnuš, Milena in Jože Poštrak, moja starša Ana in Franjo Strah. Ko so bili preobleceni, je prišla enota TO s pištolami. Zahteval sem, da orožje ni potrebno, saj je bil položaj pod kontrolo, vojaki pa preobleceni in pripravljeni na predajo kot vojni ujetniki, kar je potrdil preobleceni porocnik. Sledila je predaja enote JLA enoti TO pod pogojem, da odnesejo vojaki JLA uniforme s seboj. Pozno popoldne je bil vojak TO hrvaške nacionalnosti v stiski in je zahteval napad na srbsko enoto JLA v Gornji Radgoni. Vojaka sem zaprl v Klobasovo klet, saj je v psihicnem stanju, v kakršnem je bil, ogrožal sebe in okolico. Mami, za katero je bila to tretja, a »cudna« vojna, je eden od predanih, verjetno porocnik doktor, skrivoma izrocil listek s telefonsko številko, naj poklice in pove, da je z njim vse v redu. Seveda je to storila, meni pa je to skrivnost povedala šele kakšen mesec pozneje z razlago, »da sem bil v svojem dobrem tako odlocen, da se me je bala«. Sam sem se vrnil pred zdravstveni dom, kjer sem imel katrco z UKW-postajo. Tam je bil še vedno Vinko Rous, ki je že vedel za situacijo, ker je bila v zdravstvenem domu zaposlena njegova žena. Dogovorila sva se, da moramo nujno umakniti vozili JLA izpred zdravstvenega doma. Službeni sodelavec Branko Žurman, ki je z avtom in UKW-postajo spremljal kolono JLA, me je 186 obvestil, da je videl, kako je bil zadet fotograf pri trgovini Železnina in opozoril, da se mimo obcine vracata dva oklepnika v smeri zdravstvenega doma. Takoj sem se zavedel nevarnosti za zdravstveni dom in vse prisotne, saj zapušceni vozili Pinzgauer in TAM dokazujeta, kje je sanitetni del njihove enote, vojske pa ni. Med prihodom sem srecal znanca Dokla in Rebrco ter ju takoj prosil za pomoc pri umiku vozil. Na Partizanski cesti je bilo že slišati hrup prihajajocih oklepnikov. Sam sem peljal Pinzgauerja (kako se vžge, mi je pokazal voznik v zdravstvenem domu Sukic), moj sovoznik je bil Rebrca. TAM je vozil Dokl, mojo katrco pa Vinko Rous. Po stranskih ulicah smo se odpeljali do grašcine Kunej, z eno roko sem mahal z belim plašcem, da ne bi TO streljali na nas. Vozili smo skrili pod kostanje, oznake Rdecega križa na strehi pa pokrili z odejami, ki jih je dal bližnji sosed Martin Roštohar. S katrco smo se odpeljali nazaj do zdravstvenega doma. Kasneje sem izvedel, da sta se oklepnika obrnila pri starem bloku, takoj ko smo mi odpeljali vozili izpred zdravstvenega doma. Moj cut za nudenje pomoci me je vodil še v razne aktivnosti tega dne in tudi kasneje. Za razjasnitev dogajanja v zdravstvenem domu moram dodati še, da helikopter JLA, ki je tisti popoldan pristal v Gornji Radgoni ni opazil vojaških vozil, ker so bila maskirana. Pozno popoldan je TO v mojem spremstvu in z mahanjem z belim plašcem vozili odpeljala k Tišicu v Police, kjer je bilo poveljstvo TO enote. Poveljujoca TO Žare Rues in Milan Nekrep ml. sta me sprejela med prostovoljce ter mi izrocila znacko TO, orožje in zadolžitve. Zavedajoc se, da aktivnosti niso ostale neopažene, sem družino preselil k sosedom, saj sem bil sam v štabu. In res sta me ponoci v moji hiši iskala carinik in njegov sonarodnjak zaradi sanitetne enote. Preobleceno sanitetno enoto JLA je TO odpeljala v zbirni center v Gornjih Ivanjcih. To sem izvedel naslednji dan. Danes imam informacije, da so z njimi ravnali korektno in so se vsi vrnili domov. 187 Še nekaj o mojem delovanju v enoti TO. Oskrba enot TO s hrano in pijaco se je zacela pozno popoldne, s tem da sem po UKV-zvezi poklical Branka Žurmana, da skupaj prevzameva hrano in pijaco v hotelu Grozd in jo razvoziva po položajih TO na obmocju Polic oziroma Hercegovšcaka. To nalogo sem dobil na poveljstvu TO pri Tišicu. Hrano smo odpeljali k hišam Hamlerjevih, Ivanekovih, Vogrincevih in Tišicevih. Pri tem sem srecal enote TO (Najvirt, Zaharijas, Brus ...). Posamezniki so me ob tej priložnosti prosili, da obvestim njihove najbližje, da so v redu, hkrati pa tudi za povratno informacijo, kako je z njihovimi najbližjimi. Dvema sem omogocil, da sta se z mojim avtom odpeljala prepricat na svoj dom, kako je z domacimi. Naj sklenem, da sem prvic po 31 letih zapisal to, kar sem doživel in preživel. Ko te usoda doloci, da »POMAGAJ«, skoci v to na glavo. 188 Drago Pelcl, Vlado Kovacic in Bojan Srt Pricevanja o prijetju prvih vojnih ujetnikov v Pomurju, 27. 6. 1991 v Radencih Vec udeležencev posveta je želelo povedati, kako je potekalo prijetje prvih vojnih ujetnikov v Pomurju, ki so bili prijeti še pred spopadi s kolono polkovnika Popova. Zato jih objavljamo kot zapis casa, ko se pravzaprav še nismo zavedali, da bomo imeli vojne ujetnike in skrbeli za njih. Drago Pelcl: Zajetje podpolkovnika Jovanovica V Radence je pripeljala kompanjola s podpolkovnikom in dvema vojakoma. Pripeljali so se iz smeri Ljutomera in ustavili na dvorišcu mesnice, saj dalje niso mogli, ker smo tam bili milicniki in smo jih potem tudi stražili, vsenaokrog pa je bilo že polno civilistov. Naš komandir Vlado Kovacic je hotel podpolkovnika prepricati, naj se preda, vendar se ta ni hotel strinjati in je zahteval pogovor s komandirjem PM Gornja Radgona Sakovicem, kar je Vlado Kovacic tudi posredoval. Za nekaj trenutkov smo morali oditi reševat druge zadeve proti avtobusni postaji, mislec, da bodo pripadniki TO medtem podpolkovnika in vojaka stražili, pa temu ni bilo tako, saj so izkoristili priložnost in se s kompanjolo odpeljali preko železniške proge proti hiši Kosicevih, verjetno so mislili, da cesta pelje mimo hiše in jim bo morda uspelo pobegnili. Nam milicnikom je eden od civilistov prišel povedat, da se vojaki s kompanjolo premikajo proti potoku in hiši, zato smo preko njiv odhiteli na položaje in jih obkolili. Tudi po dolgem pregovarjanju in prepricevanju komandirja Sakovica se podpolkovnik ni hotel predati, vendar se je strinjal, da se vrnejo na izhodišce do mesnice. Milicniki in milicniki rezervisti smo se za njimi vracali na izhodišcno tocko in jih stražili, vendar je bilo dogovorjeno, da milicniki ne bomo uporabljali strelnega 189 orožja, ampak da pripadniki TO neopazno pridejo za zgradbo in v zrak izstrelijo rafal, milicniki pa z njihovo pomocjo vojake aretiramo. Po tem rafalu sem odprl zadnja vrata kompanjole in enega vojaka izvlekel iz vozila, on pa me je v srbohrvašcini vprašal, zakaj ga vlecem, saj so nas prišli branit. Ko sem ga položil na tla, sem mu hotel obrazložiti, da je v zmoti in so nas pravzaprav hoteli napasti, nakar je eden od civilistov pristopil z nožem v roki, pripravljen, da vojaka napade. Ko sem to videl, sem vojaka zašcitil, da ne bi prišlo do poškodb. Ko so bili vsi trije iz kompanjole razoroženi, so jih pripadniki TO odpeljali, tako da smo pri zajetju podpolkovnika in vojakov milicniki in TO uspešno sodelovali. Vlado Kovacic: Pred zajetjem podpolkovnika Jovanovica Dne 27. 6. 1991 okrog 12.30 se je v Radencih pojavilo vojaško vozilo -kompanjola, v katerem se je prevažal oficir JLA z vojaki spremljevalci. Vozilo se je ustavilo na poti med gostinskim lokalom Zlata Penina in mesnico. Iz vozila je izstopil oficir in se približal skupini milicnikov, v kateri sem bil tudi jaz. Ker na uniformi nisem nosil funkcijskih oznak, je nekaj casa opazoval in okleval, nato pa pristopil k meni in rekel, da sem verjetno starešina milicnikov, saj sem oborožen enako kot on. To sem mu potrdil, se predstavil, tako kot se je tudi on, in mi povedal, da je podpolkovnik Jovanovic. V pogovoru je izrazil željo, da bi govoril s komandirjem PM Gornja Radgona, kar sem tudi sporocil na PM Gornja Radgona. Podpolkovnik se je skupaj z vojaki premaknil na dvorišce hiše Kosic ob Boracevskem potoku, vendar iz vozila ni izstopil nihce. Skupaj z milicniki in milicniki rezervisti smo blokirali hišo in vozilo ter pocakali na prihod komandirja Sakovica, ki se je z oficirjem pogovoril. Že na moje in pozneje še na Sakovicevo prigovarjanje se ni bil pripravljen predati, zato smo mu rekli, naj se premakne z vozilom na prvo stojno tocko, kar je tudi upošteval. Seveda smo se tudi milicniki vrnili na izhodišce. 190 Jaz sem se takrat z nekaj milicniki približeval prostoru pri mesnici iz smeri železniške proge. Videl sem milicnika rezervista Draga Pelcla, ki je iz vojaškega vozila potegnil enega od vojakov. K njima je pristopil civilist z nožem, na sreco je milicnik rezervist Drago Pelcl zavaroval vojaka, ki ga je potegnil iz vozila in preprecil, da ga ne bi civilist z nožem ranil. Tudi sam sem ukazal, naj se z nasilnimi dejanji preneha, nakar je k meni pristopil najbližji civilist, ki je povedal, da je pripadnik TO. Hkrati sem preko radijske zveze sprejel obvestilo, da milicniki ne bomo uporabljali strelnega orožja in da bodo prijetje oficirja opravili pripadniki TO, zato z milicniki nismo ukrepali. Po prijetju so bili podpolkovnik in vojaka prepeljani na dvorišce OM Radenci, od tam pa so jih pripadniki TO odpeljali v Maribor. Bojan Srt: Zajetje podpolkovnika in dveh vojakov JLA v Radencih Dne 27. 6. 1991 je bil naš protidiverzantski vod na obmocju športnega stadiona v Gornji Radgoni, takrat se je imenoval stadion Bratstva in enotnosti!!! Pripravljali smo se za protidesantno obrambo. Popoldne sta prispela Zvone Benko in major Balantic iz poveljstva TO s podatkom, da so v Radencih že ves dan podpolkovnik in dva vojaka JLA. Verjetno z nalogo, da nadzirajo stanje na terenu pred prihodom oklepne kolone JLA iz smeri Varaždina. Dobro so bili oboroženi in zaradi groženj civilistov ves cas v pripravljenosti. Podpolkovniku so že ponudili možnost predaje, kar pa je odklonil. Zato je prišel ukaz, da jih je treba zajeti. Ocenjeno je bilo, da je akcija lahko zelo nevarna in je zato najprimerneje, ce jo opravi naša enota. Naloga je bila poverjena meni in poveljnik voda mi je dovolil, da si sam izberem skupino za njeno izvedbo. Vecina nas je bila že vec let v isti enoti in smo se zelo dobro poznali. Takoj sem vedel, da so najprimernejši Bogdan Trnjek, Milan 191 Ružic, Martin Fridau, Drago Kavcic in Miran Srt. Zanesljivi, mirni in odlocni fantje, ki so takoj dojeli nalogo ter komaj cakali ukaz za premik. Izhodišcni položaj smo zavzeli v radenskem parku. Od tam smo videli vojaški terenec med trgovino Penina in mesnico. V okolici je bilo precej civilistov, ki so, po naših informacijah, že ves dan izzivali vojake. Z našega položaja pa ni bilo dobro vidno, ali so podpolkovnik in oba vojaka v vozilu. Zato je Zvone, ki nas je spremljal, šel v izvidnico. Cez cas nam je z dogovorjenim znakom sporocil, da so vsi trije v avtu. Morali smo doseci presenecenje. Civilistov, ki so bili še vedno v bližini vozila JLA, nismo mogli opozoriti. Miranu, ki je bil ostrostrelec, sem dolocil položaj, s katerega nas bo kril, in mu ukazal, da ga takoj zasede. Ostali smo na hitro še enkrat ponovili potek akcije. Uporabljali smo kombi iz popisa, vojaško vozilo pa je stalo ob stranski cesti. Zato ne bo nic sumljivega, ce zavijemo z glavne ceste proti njim. Kombi je imel v zadnjem prostoru bocna drsna vrata in glavnega dela skupine, ki bo v njem, ne bo nic oviralo, ce se ustavimo neposredno ob vojaškem terencu. Iz vozila bom skocil prvi in izstrelil kratek rafal v zrak. Za nas bo to znak za akcijo, vojakom JLA pa opozorilni strel. Hkrati smo upali, da bo to dovolj, da se civilisti umaknejo. Vkrcali smo se v kombi in odpeljali. Vse je potekalo bliskovito in gladko. Ustavili smo se ob levem boku vojaškega terenca. Skocil sem k vratom in ustrelil v zrak. Zgrabil sem vojaka za volanom in ga s puško vred potegnil iz vozila. Brez ukaza se je vrgel na trebuh in položil roke predse. Uperil sem puško v podpolkovnika na desnem prednjem sedežu in mu ukazal, naj se preda. Ni mi odgovoril. Levo roko s pištolo je držal med koleni, desno pa je nekam cudno tišcal med sedež in desna vrata. Ta je takrat že odprl Bogdan in zgrabil podpolkovnika za obe roki. Martin, ki je bil takoj za njim, mu je iztrgal pištolo in iz desne, skrite roke, še škorpijona. Vojak na zadnjem sedežu je medtem ves cas poizkušal s puško slediti moji glavi, vendar ni streljal. Hkrati se je živcno oziral okoli in poizkušal ugotoviti, 192 koliko nas je. Iztrgal sem mu puško in jo vrgel k prvi. Martin je potegnil podpolkovnika iz vozila in ga preiskal. Drago in Milan sta ves ta cas iz neposredne bližine krila del, ki ni bil dosegljiv našemu ostrostrelcu. Med tem so se znova približali civilisti, ki so po mojem strelu takoj poiskali kritje za bližnjimi vogali. Eden izmed njih, z velikim nožem v roki, je vojaka na tleh zacel vleci za lase. Nagnal sem ga in oddaljil tudi ostale. Preiskali smo še oba vojaka in vse strpali v naš kombi. Vojaški terenec smo predali milicnikom, ki so bili v bližini. Najprej smo se odpravili v gostišce Jež v bližnjem gozdu, kjer naj bi se dobili z majorjem Balanticem. Ker tam ni bilo nikogar, smo ujetnike odpeljali na poveljstvo v Gornjo Radgono. Oba vojaka so predali v center za zbiranje vojnih ujetnikov, mi pa smo dobili nalogo, da podpolkovnika ponoci v Benediktu predamo mariborski TO. Lilo je kot iz škafa. Ker so bile glavne ceste zaprte z ovirami, smo po stranskih poteh potrebovali kar debelo uro za pot, ki jo sicer opraviš v desetih minutah. Preden smo prispeli, je Milan podpolkovniku nataknil lisice. Mariborcani so nas že cakali na dogovorjenem mestu in major, ki se nam je v Radgoni znova pridružil, je opravil predajo. 193 194 PRILOGE IN DODATKI O AVTORJIH PRISPEVKOV IN CLANIH UREDNIŠKEGA ODBORA Bojan Blagovic je bil pred vojno inšpektor milice v Inšpektoratu milice UNZ Murska Sobota v Oddelku za mejo in tujce. Zato je dobro poznal organizacijo in delovanje enot JLA v Pomurju. Med operativnim delom je velikokrat obiskoval vojašnico v Murski Soboti ter karavle (stražnice) in tako poznal tudi vecino oficirjev in podoficirje v Pomurju in širšem obmocju. V casu vojne je bil v štabu milice na UNZ in se hkrati vkljuceval v operativne naloge kot so predaja vojakov na karavli Korovci, krizno vodenje zbirnega centra Puconci, pogovor z ujetim polkovnikom Đurovicem, ustanovitev zbirnega centra Videm ob Šcavnici ...). Janez Carni, veteran vojne za Slovenijo, rezervni major, je bil vpoklican 23. 6. 1991 v Obmocni štab TO Murska Sobota. V casu od 28. 6. do 30. 6. je opravljal naloge v zbirnem centru Bogojina, dvakrat je spremljal prevoz zajetih vojakov JLA hrvaške narodnosti z avtobusom do železniškega mosta v Petišovcih, od koder so bili napoteni v Republiko Hrvaško. Od 3. do 13. 7. 1991 je opravljal naloge v bivši stražnici (karavli) JLA v Prosenjakovcih. Dr. Tomaž Cas je poklicno pot zacel kot milicnik in nato prehodil celotno policijsko kariero. Med drugim je bil pomocnik nacelnika slovenske milice, dekan višje in visoke šole za notranje zadeve, državni podsekretar na Ministrstvu za notranje zadeve in državni sekretar na Ministrstvu za obrambo, sedaj pa je tretji mandat predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever Slovenije. Je izredni profesor za varnostni sistem, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, Evropski pravni fakulteti in Fakulteti za državne in evropske študije, v Šolskem centru Kranj in Cas – Zasebni šoli za varnostno izobraževanje. Jože Casar je bil in je še vedno vsestranski lokalni funkcionar na vec podrocjih društvenega, kulturnega in politicnega življenja v Puconcih. Ves cas je gorec 196 zagovornik vrednot in pridobitev NOB. V osamosvojitveni vojni leta 1991 je bil organizator delovanja narodne zašcite, ki je skrbela za varovanje zbirnega centra v Puconcih, v katerem se je v nekaj dneh vojne zvrstilo cez 200 ujetnikov in prebežnikov. Ljubo Dražnik se je v TO Lendava zaposlil leta 1979 kot komandant TO Obcine Lendava. OŠTO Lendava je bil eden od 16 obcinskih štabov v Sloveniji, ki maja 1990 niso oddali orožja v skladišce JLA. Z reorganizacijo TO je junija 1991 prevzel naloge poveljnika 73. ObmŠTO Ljutomer ter tako poveljeval v TO na obmocju obcin Ormož, Gornja Radgona in Ljutomer. Na tem obmocju so delovale mocne oklepno-mehanizirane enote JLA, ki so kljub tehnicni premoci doživele vojaški poraz. Aleksander Gracin, rezervni milicnik Postaje milice Ljutomer, je pred vojno pouceval na Osnovni šoli Cezanjevci kot športni pedagog. Po odsluženem vojaškem roku v vojašnici Ljube Šercerja v Ljubljani je bil razporejen na Postajo milice v Ljutomeru kot šifrer-radiotelegrafist. Je aktivni udeleženec akcije Sever in aktivnosti v osamosvojitveni vojni. Pridobil je status vojnega veterana. Dne 30. 6. 1995 je sodeloval na ustanovni skupšcini pododbora Sever na obmocju upravne enote Ljutomer. Opravljal je dela sekretarja. Trenutno je podpredsednik pododbora Sever Ljutomer. Ludvik Jonaš je major iz Hodoša. V TO je bil zaposlen od ustanovitve leta 1968 in je opravljal vrsto vojaških nalog, najdlje pa je bil pomocnik za zaledje. Bil je pripadnik MSNZ v Obcini Murska Sobota. Kot rezervni major je v 75. ObmŠTO Murska Sobota med osamosvojitveno vojno opravljal naloge pomocnika komandanta za zaledje. Po vojni je v TO in SV opravljal naloge castnika za logistiko, castnika za rodove in castnika za zveze. Upokojen je bil leta 1999. Od leta 1999 do 2006 je bil predsednik OZVVS v Murski Soboti. Je castni predsednik OZVVS Murska Sobota in castni obcan obcine Hodoš. 197 Alojz Kisilak je koncal Pehotno šolo rezervnih vojaških starešin. V OŠTO Murska Sobota se je zaposlil leta 1986 kot referent za ucne zadeve, nato pa je bil pomocnik za operativno ucne zadeve, podobne naloge pa je opravljal tudi v sestavi 75. ObmŠTO Murska Sobota od 1. 6. 1991 dalje. V osamosvojitveni vojni je vodil izpostavljeno poveljniško mesto v Lendavi. Vojaško kariero je do upokojitve nadaljeval v Slovenski vojski in službovanje v njej zakljucil kot major. Alojz Klancišar je bil aktivni udeleženec vojne za Slovenijo 1991 in sodeloval pri pripravah na osamosvojitev. V tistem casu je bil komandir Postaje milice v Zagorju ob Savi. Sedaj je predsednik PVD Sever Zasavje in podpredsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever, kjer opravlja naloge predsednika zgodovinske komisije. Janez Kološa je sekretar OZVVS Murska Sobota. V TO se je prikljucil leta 1984 kot mladinec prostovoljec TO vse do služenja vojaškega roka v JLA leta 1987/88. Maja in junija 1991 je kot pripadnik Obmocnega štaba TO Murska Sobota sodeloval z enoto TO na vec usposabljanjih, kot so: Rogoza, Letališce Skoke in Maribor. V obdobju vojne, od 24. 6. pa do konca oktobra, je njegova enota sodelovala v Murski Soboti, Sotini pri varovanju stražnice (karavle), Dokležovju pri varovanju blokade na mostu, v Puconcih v zbirnem centru pri varovanju ujetih vojakov in zavarovanju skladišca orožja v Mošcancih. Anton Kosi, rojen leta 1947 na Cvenu, je po osnovnošolskem izobraževanju leta 1966 koncal uciteljišce v Murski Soboti, nato pa diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru, smer tehnicni pouk in fizika. Prvo zaposlitev je imel na Osnovni šoli Strocja vas, nato pa na Gimnaziji Franca Miklošica v Ljutomeru. V tem obdobju je tudi služil vojaški rok v Šoli za rezervne oficirje pehote v Bileci in v svoji vojaški karieri kasneje dosegel cin majorja. Leta 1978 se je zaposlil na Obcini Ljutomer kot predstojnik upravnega organa za obrambo. V tem casu je izredno študiral na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani, smer obramboslovje, kjer je diplomiral leta 1982. Svojo poklicno kariero je 198 zakljucil na Upravi za obrambo Murska Sobota, kjer se je leta 1997 upokojil. Od leta 1994 do leta 2021 je bil predsednik Obmocnega združenja slovenskih castnikov Ljutomer. Ljudmila Kovacic iz Muršcaka je med vojno za samostojno Slovenijo aktivno sodelovala s strukturami milice, saj so po predhodnem preverjanju pri njej doma skrivali ujetega oficirja Đurovica. Za svoj prispevek je po vojni, 27. 6. 1992, prejela priznanje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Po ureditvi statusa in vkljucitvi v Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje je v društvu aktivna in od leta 2016 predsednica PVD Sever -pododbor Gornja Radgona. Vlado Kovacic iz Radencev je bil pred vojno in med vojno pomocnik komandirja Oddelka milice Radenci. Nato je bil komandir Oddelka milice Radenci, pozneje pomocnik in zatem namestnik komandirja in na Policijski postaji Ljutomer, poklicno pot pa je zakljucil na Policijski postaji Gornja Radgona kot pomocnik komandirja. Je aktivni udeleženec osamosvojitvene vojne. Milan Kuzmic je marca 1969 koncal Pehotno šolo rezervnih vojaških starešin v Bileci (36. klasa). V TO Obcine Gornja Radgona je opravljal razlicne vojaške dolžnosti in leta 1986 napredoval v cin stotnik 1. stopnje. V osamosvojitveni vojni je bil poveljnik ucne cete, ki je formirala 737. ZC TO. Iz vojaške evidence je bil crtan 31. 12. 2010. Bil je podpredsednik OZVVS Gornja Radgona, sedaj pa v njej opravlja funkcijo tajnika. Ladislav Lipic je upokojeni generalmajor SV. V TO se je zaposlil aprila 1977 in v slovenskih vojaških strukturah do leta 2006 opravljal številne vojaške dolžnosti, med njimi je bil tudi nacelnik Generalštaba. Je eden od organizatorjev MSNZ v Pomurju in aktiven udeleženec vojne za Slovenijo. Leta 2006 je postal veleposlanik na Madžarskem in v Bolgariji. Od 2008 do 2012 je bil svetovalec 199 za obrambne in vojaške zadeve pri predsedniku Republike Slovenije. Sedaj je že tretji mandat predsednik ZVVS. Ciril Magdic je opravljal razlicna najodgovornejša dela v policiji, od leta 1988 je bil inšpektor milice. Med agresijo JLA na Republiko Slovenijo je bil clan operativnega štaba UNZ Murska Sobota in je skrbel za koordinirano delovanje med enotami milice in enotami teritorialne obrambe. Med drugim je sodeloval pri organizaciji zbirnih centrov za zajete vojake JLA, organizaciji zdravstvene zašcite in oskrbi ranjenih udeležencev tako milice in TO kot tudi pripadnikov JLA v bolnišnici Rakican. Neposredno je poskrbel in opremil policijske enote na terenu z orožjem, strelivom in minsko-eksplozivnimi sredstvi, ki jih je je pridobil iz zasedenih obmejnih stražnic (karavl) in skladišc JLA. Edvard Mihalic je po izobrazbi univerzitetni diplomirani politolog. V TO je bil razporejen že leta 1968, najprej kot poveljnik voda, nato pa vse do operativca v bataljonu. Leta 1980 se je zaposlil na PŠTO Pomurja. Dne 1. 6. 1991 je bil imenovan za poveljnika 75. ObmŠTO Murska Sobota in je med osamosvojitveno vojno poveljeval enotam TO v Prekmurju. Šestnajst let je bil župan Obcine Rogašovci. Milan Osterc je upokojeni policist. V casu vojne za Slovenijo je bil komandir Oddelka milice Dobrovnik. V casu osamosvojitvene vojne je sodeloval pri obkolitvi mejnega prehoda Dolga vas kot poveljujoci pripadnikom milice, z milicniki pa je zajel moštvo obmejnih stražnic (karavl) Žitkovci in Kobilje. Poklicno pot v milici je leta 1995 koncal kot komandir Postaje mejne policije Petišovci, kasneje pa je bil invalidsko upokojen zaradi posebno hudih telesnih poškodb v prometni nesreci. Od leta 2021 je podpredsednik Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje. Aktiven je pri pripravi knjig, zbornikov in elektronskih verzij o osamosvojitveni vojni za Slovenijo 1991. 200 Drago Pelcl iz Janževega vrha je postal milicnik rezervist takoj po koncanem služenju vojaškega roka. Med vojno za samostojno Slovenijo je aktivno sodeloval tudi pri zajetju podpolkovnika v Radencih. Po vojni je od ustanovitve aktiven clan združenja Sever. Boris Prejac je deloval v Rdecem križu Obcine Ljutomer in v vodstvu RK Slovenije. Koncal je Pehotno šolo rezervnih vojaških starešin v Bileci v letih 1972 do 1974. V obrambnem sistemu je deloval na zvezah in kriptozašciti, v casu vojne pa v obcinskem Centru za obvešcanje in alarmiranje. Hkrati pa je kot predstavnik RK skrbel za prebežnike in ujetnike ter njihovo vracanje na domove. V upravnem organu za obrambo Obcine Ljutomer je opravljal dela in naloge takoimenovane predvojaške vzgoje. Kasneje, ko se je razplamtela vojna po Jugoslaviji, je skrbel za begunce, najprej iz Republike Hrvaške, potem pa iz BIH. Vse to na lokaciji Veržej. Drago Ribaš je upokojeni policist Policijske uprave Murska Sobota. V casu osamosvojitvene vojne v Republike Sloveniji 1991 je bil komandir Postaje mejne milice Gederovci. S svojima milicnicama in milicniki, milicniki Oddelka milice Cankova in delom Posebne enote milice je skupaj s kolegi iz Teritorialne obrambe 27. 6. 1991 branil in obranil mednarodni mejni prehod Gederovci pred poskusom zavzetja s strani enot JLA. Naslednji dan je sodeloval pri pogajanjih in predaji drugega dela enote JLA, ki je prejšnji dan napadala mejni prehod Gederovci. Je predsednik Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje. Anton Rozman je v casu vojne opravljal dela kriminalista na obmocju UNZ Murska Sobota. Njegova naloga je bila zbiranje podatkov na terenu, povezanih z agresijo JLA, izvajanje ogledov, opravljanje pogovorov s prebeglimi ali zajetimi vojaki in oficirji JLA, s ciljem zbiranja dokazov o kaznivih dejanjih agresorske vojske. Stanko Sakovic je zacel delo v Organih za notranje zadeve na Postaji milice Gornja Radgona kot milicnik, nato kot vodja varnostnega okoliša v Apaški dolini. 201 Bil je tudi komandir Oddelka milice v Radencih, nato pomocnik komandirja, pred in med vojno pa komandir Postaje milice v Gornji Radgoni. Med osamosvojitveno vojno je usklajeval delo milice, TO in organov Obcine Gornja Radgona na obmocju obcine. Ivan Smodiš je major iz Cankove. V TO je bil vkljucen leta 1981, v stalni sestavi PŠTO Pomurja pa se je zaposlil leta 1986. Bil je prvi organizator in pripadnik MSNZ v Pomurju. Med osamosvojitveno vojno je kot clan 75. ObmŠTO Murska Sobota sodeloval na izpostavljenem poveljstvu v Lendavi. Po vojni je v TO in SV opravljal naloge castnika za logistiko, naloge castnika za pridobivanje kadra, bil je poveljnik enote vojašnice in vojašnice v Murski Soboti. Upokojil se je avgusta 2014. Sedaj je predsednik OZVVS Murska Sobota in sekretar OZSC Murska Sobota. Bojan Srt je bil dolgoletni pripadnik protidiverzantskega voda TO Gornja Radgona. S svojo skupino je 27. 6. 1991 v Radencih sodeloval pri zajetju podpolkovnika JLA Jovanovica, ki je prvi vojni ujetnik na obmocju Pomurja. Je veteran vojne za Slovenijo in clan OZVVS Gornja Radgona. Miha Strah je upokojenec iz Gornje Radgone. Koncal je Pehotno šolo rezervnih vojaških starešin v Bileci (35. klasa). V osemdesetih letih pa je bil tudi na izobraževanju za komandanta bataljona. Vojašcina mu ni bila tuja kljub gozdarski izobrazbi in službi. To mu je pomagalo pri odlocitvah in ukrepih, pri reševanju prebeglih pripadnikov JLA v Zdravstvenem domu Gornja Radgona. Je veteran vojne za Slovenijo. Zdravko Stolnik ima cin majorja, ki mu ga je maja 1991 dodelil takratni predsednik države Slovenije Milan Kucan. Leta 1971 je koncal šolo za rezervne oficirje v Bileci. V TO je bil zaposlen od 1976 do 1984, zadnjih šest let je bil komandant TO Obcine Gornja Radgona. Dne 28. 6. 1991 se je kot prostovoljec vkljucil v obrambne aktivnosti proti oklepni koloni JLA. Dne 29. 6. je bil zadolžen 202 za poveljevanje samostojni skupini prostovoljcev in nato imenovan na dolžnost castnika za povezavo. Do 4. 7. je opravljal še naloge izvidništva, organiziranja oviranja in posredovanja v dogovorih s polkovnikom JLA, Popovom. Od 4. do 17. 7. 1991, ko je bil odpušcen iz TO, je vodil izpostavljeno poveljniško mesto v Gornji Radgoni. Sedaj je upokojen. Anton Šafaric je bil poklicni milicnik in policist. V casu osamosvojitvene vojne je delal na delovnem mestu vodje izmene na Postaji mejne milice Gornja Radgona. V osamosvojitveni vojni je bil udeležen pri varovanju posebnega vojnega ujetnika, polkovnika Đurovica, ki je bil takrat nacelnik mejnih enot v 5. vojaškem obmocju v Zagrebu in zajet v Gornji Radgoni 28. 6. 1991. Dr. Alojz Šteiner je upokojeni generalmajor Slovenske vojske, ki je v TO Pomurja od septembra 1978 deloval najprej v rezervni sestavi, od februarja 1979 pa v stalni sestavi TO. V osamosvojitveni vojni je bil v 7. PŠTO v Mariboru nacelnik štaba in hkrati namestnik poveljnika TO Vzhodnoštajerske pokrajine. Je nosilec bojnega znaka Gornja Radgona in spominskega bojnega znaka Radenci 1991. Do leta 2014 je opravljal številne vojaške dolžnosti, med njimi je bil tudi nacelnik Generalštaba. Po upokojitvi leta 2014 je bil dva mandata predsednik Zveze slovenskih castnikov. Je avtor znanstvene monografije o transformaciji Slovenske vojske in urednik vec zbornikov z vojaško-zgodovinsko tematiko. Ladislav Vegi, upokojeni policist, je bil v casu vojne za Slovenijo komandir Postaje milice Murska Sobota, ki je takrat imela štiri oddelke milice in je bila v Pomurju najvecja enota, seveda tudi z najvecjo operativno problematiko, s katero se policija ukvarja. Med vojno je vodil in koordiniral vse ukrepe in aktivnosti postaje in oddelkov. Skupaj z drugimi akterji in tudi samostojno so izvajali naloge na vseh podrocjih delovanja od blokad cestnih komunikacij, vojašnice in obmejnih stražnic (karavl) do oboroženih spopadov. 203 Štefan Žalodec je rezervni sanitetni castnik. V osamosvojitveni vojni je po dogovoru z nacelnikom Oddelka za obrambo v Gornji Radgoni v zdravilišcu Radenci, pomagal organizirati sprejem in triažo morebitnih ranjenih in obolelih pripadnikov TO in drugih. Pri tem je bil v Radencih 3. 7. 1991 neposredni udeleženec pri oskrbi ranjenih pripadnikov JLA in smrtno zadetega pripadnika JLA. Aktiven je v OZSC Gornja Radgona, kjer je bil vec mandatov predsednik društva, sodeluje pa tudi v Koronarnem društvu Radenci. 204 Pregled priloženih dokumentov Dokumenti k prispevku Draga Ribaša Priloga 1: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 29. 6. 1991 o izvedenem ukazu MNZ, Priloga 2: Ukaz MNZ z dne 29. 6. 1991, da se UNZ dogovorijo z upravniki zaporov za sprejem in namestitev VU Priloga 3: Ukaz MNZ z dne 30. 6. 1991, ki je dolocil, katere podatke morajo vsebovati evidence VU Priloga 4: Depeša RSNZ z dne 30. 6. 1991 o napotilu za ravnanje z ubežniki iz enot, ki ne pridejo na postajo milice Priloga 5: Depeša RSNZ z dne 30. 6. 1991 o dostavi pravil ravnanja z vojnimi ujetniki in Ženevskih konvencijah o zašciti vojnih žrtev Priloga 6: Pravila ravnanja z vojnimi ujetniki z dne 30. 6. 1991 (4 strani) Priloga 7: Prepis Ženevskih konvencij kot priloga pravil ravnanja z vojnimi ujetniki z dne 30. 6. 1991 (2 strani) Priloga 8: Dopolnitev navodila Republiške koordinacije za sprejem in ravnanje z vojnimi ujetniki (datum neprepoznaven) Priloga 9: Navodilo Republiške koordinacije z dne 6. 7. 1991 za organizacijo in delovanje NZ in sodelovanje z ONZ in štabi TO Priloga 10: Ukaz kriminalisticne službe MNZ, da 3. 7. 1991 UNZ takoj zacnejo izpušcati VU iz zbirnih centrov Priloga 11: Depeša MNZ z dne 3.7.1991, ki je zaustavila izpušcanje VU Priloga 12: Depeša MNZ z dne 3. 7. 1991, ki ureja ukrepe ob prihodu staršev z avtobusi v Slovenijo Priloga 13: Depeša MNZ z dne 4. 7. 1991, ki postavlja pravila vracanja vojakov, po katere pridejo starši ali skrbniki Priloga 14: Depeša Postaje milice Petrinja na Hrvaškem, ki na prošnjo staršev poizvedujejo za vojakom, ki je služil vojaški rok na Kuzmi 205 Priloga 15: Dopis predsednika Predsedstva Bosne in Hercegovine Alija Izetbegovica z dne 3. 7. 1991 s prošnjo za izpust vojakov iz njihove republike, za katere prevzemajo odgovornost za njihovo nadaljnjo varnost Priloga 16: Depeša MNZ z dne 4. 7. 1991 z obvestilom UNZ, o napovedanih mirnih protestnih shodih staršev otrok na služenju vojaškega roka v JLA Priloga 17: Potrdilo o izpustu zajetega pripadnika Zvezne carinske uprave z dne 5. 7. 1991 Priloga 18: Potrdilo o izpustu zajetega pripadnika Zvezne carinske uprave s službenim vozilom Priloga 19: Del seznama oseb iz zbirnega centra v Bogojini, ki jim je bilo izdano potrdilo o odpustu in so ga ti tudi podpisali Priloga 20: Depeša MNZ z dne 4. 7. 1991 z napotili za ravnanje z oficirji -vojnimi ujetniki Priloga 21: Obvestilo Rdecega križa Slovenije z dne 5. 7. 1991 o dogovoru za prevzem VU ter o varni vrnitvi VU in zajetih civilnih oseb Priloga 22: Obvestilo MNZ z dne 8. 7. 1991 o vracanju stvari zajetim oficirjem JLA Priloga 23: Izpolnjen obrazec primopredajnega zapisnika ob izpustu zajetega oficirja JLA z dne 11. 7. 1991 Priloga 24: Obvestilo UNZ Murska Sobota MNZ, da so 11. 7. 1991 iz zbirnega centra Zapori Murska Sobota izpustili vse vojne ujetnike na seznamu (2 strani) Priloga 25: Navodilo MNZ z dne 15. 7. 1991 o ravnanju z vojnimi prebežniki, ki so JLA zapušcali v casu po brionskem dogovoru Priloga 26: Navodilo MNZ z dne 21. 8. 1991 o ravnanju s prebeglimi vojaki potem, ko se ukinjajo zbirni centri za prebegle vojake JLA Priloga 27: Ukaz Republiške koordinacije z dne 29. 8.1991 o ravnanju v primeru kršitev premirja in ravnanju z vojnimi ujetniki (2 strani) Priloga 28: Obrazec zajetega podoficirja z dne 3. 7. 1991 Priloga 29: Primer sklepa o priporu z dne 28. 6. 1991 (2 strani) 206 Priloga 30: Uradni zaznamek PM Lendava z dne 3. 7. 1991 o prebegu treh slovenskih vojakov v JLA iz kasarne v Koprivnici Priloga 31: Depeša MNZ z dne 20. 9.1991, s katero so opozorili na pojav vedno vecjega števila vojakov, ki so pobegnili iz JLA v RH in se zadržujejo v RS Priloga 32: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 20. 9. 1991 o povecani aktivnosti KOS zaradi iskanja dezerterjev iz JLA v R Hrvaški Priloga 33: Obvestilo UNZ Murska Sobota z dne 18. 9. 1991 o novem zbirnem centru za pobegle vojake JLA v Ljubljani Priloga 34: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 5. 11. 1991 o zahtevi Sekretariata za obrambo Obcine Karlovac Priloga 35: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 13. 12. 1991 z navodilom za ravnanje na državni meji z vojaki JLA, ki so se vracali z bojišc v bivši SFRJ (2 strani) 207 Dokumenti k prispevku Antona Rozmana Priloga 36: Dogovor z Zapori Murska Sobota, 29. 6. 1991 Priloga 37: Evidenca o izpustu 4 carinikov, 5. 7. 1991 Priloga 38: porocilo UNZ Murska Sobota o obisku RK v zaporu, 7. 7. 1991 Priloga 39: Uradni zaznamek o pogovoru s Fazlicem, 3. 7. 1991 Priloga 40: Premešceni vojaki iz zaporov v zbirni center Priloga 41: Primer porocanja z dne 7. 7. 1991 o prestopu podoficirja JLA v TO – akcija LIPA Priloga 42: Priprti oficirji in podoficirji v zaporu v Murski Soboti, 29. 6. 1991 Priloga 43: Ranjeni pripadniki JLA v bolnici Murska Sobota, 30. 6. 1991 (2 strani) Priloga 44: Seznam vojnih ujetnikov v zaporih v Murski Soboti (4 strani) Priloga 45: Sklep o priporu za podoficirja Ivanovica, 28. 6. 1991 (2 strani) Priloga 46: Uradni zaznamek o zaslišanju oficirja Hozjana, 28. 6. 1991 Priloga 47: Uradni zaznamek o zaslišanju oficirja Durakovica, 28. 6. 1991 Priloga 48: Depeša o Izpustu vojnega ujetnika oficirja Kucana, 10. 7. 1991 Priloga 49: Seznam vojnih ujetnikov v Zaporih Murska Sobota, 5. 7. 1991 (2 strani) Dokumenti k prispevku dr. Alojza Šteinerja Priloga 50: Odredba z dne 26. 6. 1991, RŠTO SZ 804-03/406 (o podreditvi preimenovanih enot, zavodov in poveljstev JLA v Vzhodnoštajerski pokrajini) Priloga 51: Navodilo RSLO za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi iz JLA, številka 801/303, 10. 6. 1991 (4 strani) Opomba: za citirane dokumente v prispevku glej tudi priloge dokumentov k prispevku Draga Ribaša in Antona Rozmana 208 Dokumenti k prispevku Ljuba Dražnika Priloga 52: Redno dnevno porocilo 73. ObmŠTO z dne 28. 6. 1991 (2 strani) Priloga 53: Porocilo Republiški koordinaciji (o stanju v zbirnih centrih 73. ObmŠTO) z dne 29. 6. 1991 Priloga 54: Porocilo 73. ObmŠTO o zbirnih centrih z dne 1. 7. 1991 Dokumenti k prispevku Milana Kuzmica Priloga 55: Osebni seznam vojnih ujetnikov ZC Gornji Ivanjci (2 strani) Priloga 56: Ukaz poveljnika 73. ObmŠTO za premik zbirnega centra z dne 2. 7. 1991 Dokumenti k prispevku Janeza Carnija Priloga 57: Rokopis vojaka v Zbirnem centru Bogojina, najden 14. 5. 1998 209 Dokumenti kot priloge k prispevkuDraga Ribaša Priloga 1: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 29. 6. 1991 o izvedenem ukazu MNZ Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 210 Priloga 2: Ukaz MNZ z dne 29. 6. 1991, da se UNZ dogovorijo z upravniki zaporov za sprejem in namestitev VU Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 211 Priloga 3: Ukaz MNZ z dne 30. 6. 1991, ki je dolocil, katere podatke morajo vsebovati evidence VU Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 212 Priloga 4: Depeša RSNZ z dne 30. 6. 1991 o napotilu za ravnanje z ubežniki iz enot, ki ne pridejo na postajo milice Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 213 Priloga 5: Depeša RSNZ z dne 30. 6. 1991 o dostavi pravil ravnanja z vojnimi ujetniki in ženevskih konvencijah o zašciti vojnih žrtev Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 214 Priloga 6: Pravila ravnanja z vojnimi ujetniki z dne 30. 6. 1991 (4 strani) 215 216 217 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 218 Priloga 7: Prepis Ženevskih konvencij kot priloga pravil ravnanja z vojnimi ujetniki z dne 30. 6. 1991 (2 strani) 219 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 220 Priloga 8: Dopolnitev navodila Republiške koordinacije za sprejem in ravnanje z vojnimi ujetniki (datum neprepoznaven) Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 221 Priloga 9: Navodilo Republiške koordinacije z dne 6. 7. 1991 za organizacijo in delovanje NZ in sodelovanje z ONZ in štabi TO Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 222 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 223 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 224 Priloga 12: Depeša MNZ z dne 3. 7. 1991, ki ureja ukrepe ob prihodu staršev z avtobusi v Slovenijo Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 225 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 226 Priloga 14: Depeša Postaje milice Petrinja na Hrvaškem z dne 30. 6. 1991, ki na prošnjo staršev poizvedujejo za vojakom, ki je služil vojaški rok na Kuzmi Vir za oba dokumenta: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 227 Priloga 16: Depeša MNZ z dne 4. 7. 1991 z obvestilom UNZ o napovedanih mirnih protestnih shodih staršev otrok na služenju vojaškega roka v JLA Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 228 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 229 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 230 Priloga 19: Del seznama oseb iz zbirnega centra v Bogojini, ki jim je bilo izdano potrdilo o odpustu in so ga ti tudi podpisali Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 231 Priloga 20: Depeša MNZ z dne 4. 7. 1991 z napotili za ravnanje z oficirji -vojnimi ujetniki Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 232 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 233 Priloga 22: Obvestilo MNZ z dne 8. 7. 1991 o vracanju stvari zajetim oficirjem JLA Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 234 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 235 236 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 237 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina. 238 Priloga 26: Navodilo MNZ z dne 21. 8. 1991 o ravnanju s prebeglimi vojaki, potem ko se ukinjajo zbirni centri za prebegle vojake JLA Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 239 kršitev premirja in ravnanju z vojnimi ujetniki (2 strani) 240 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 241 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 242 243 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 244 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 245 Priloga 31: Depeša MNZ z dne 20. 9.1991, s katero so opozorili na pojav vedno vecjega števila vojakov, ki so pobegnili iz JLA v RH in se zadržujejo v RS Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 246 Priloga 32: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 20. 9. 1991 o povecani aktivnosti KOS zaradi iskanja dezerterjev iz JLA v R Hrvaški Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 247 Priloga 33: Obvestilo UNZ Murska Sobota z dne 18. 9. 1991 o novem zbirnem centru za pobegle vojake JLA v Ljubljani Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 248 Priloga 35: Depeša UNZ Murska Sobota z dne 13. 12. 1991 z navodilom za ravnanje na državni meji z vojaki JLA, ki so se vracali z bojišc v bivši SFRJ (2 strani) 249 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 250 Dokumenti kot priloge k prispevku Antona Rozmana Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 251 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina Priloga 38: Porocilo UNZ Murska Sobota o obisku RK v zaporu, 7. 7. 1991 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 252 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 253 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 254 Priloga 41: Primer porocanja z dne 7. 7. 1991 o prestopu podoficirja JLA v TO – akcija LIPA Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 255 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 256 257 258 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 259 Priloga 44: Seznam vojnih ujetnikov v zaporih v Murski Soboti (4 strani) 260 261 262 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 263 264 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 265 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 266 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 267 Priloga 48: Depeša o izpustu vojnega ujetnika oficirja Kucana, 10. 7. 1991 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 268 269 Vir: arhiv policije iz zbirke Akcija zgodovina 270 Priloge k prispevku dr. Alojza Šteinerja Vir: Vojaški muzej Slovenske vojske 271 272 273 274 Vir: Vojaški muzej Slovenske vojske 275 Dokumenti k prispevku Ljuba Dražnika 276 Vir: Vojaški muzej Slovenske vojske 277 Vir: osebni arhiv Ljuba Dražnika 278 Vir: Vojaški muzej Slovenske vojske 279 Dokumenti k prispevku Milana Kuzmica 280 Vir: osebni arhiv Milana Kuzmica 281 Vir: Vojaški muzej Slovenske vojske 282 Priloga k prispevku Janeza Carnija Vir: osebni arhiv Janeza Carnija 283 Zahvala Na koncu bi se rad zahvalil vsem avtorjem, ki so delili svoje spomine in pripravili prispevke za nastop na strokovnem posvetu in za zbornik. Koordinacija domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja (KoDVOP) je menila, da je tema pomembna in jo uvrstila v letni nacrt prireditev KoDVOP za leto 2022. Izvedba je bila zaupana Policijskemu veteranskemu društvu Sever za Pomurje, pokrajinskemu odboru Zveze veteranov vojne za Slovenijo za Pomurje in pokrajinski koordinaciji Zveze slovenskih castnikov za Pomurje z obilno strokovno pomocjo dr. Alojza Šteinerja. Alojz Filipic, Ivan Smodiš, Ljubo Dražnik in Janez Kološa iz ZVVS, Anton Kosi in Jože Roškar iz ZSC, Drago Ribaš, Anton Rozman in Ciril Magdic iz PVD Sever za Pomurje so ob udeležbi predstavnikov Slovenske policije z organizacijo strokovnega posveta razsvetliti ta del zgodovine osamosvojitvene vojne 1991. Tematika je predstavljena stvarno in kolikor je mogoce nepristransko. Pri tem je treba vseeno poudariti humanost ravnanja tistih, ki so delali z vojnimi ujetniki, ter obcani, ki so pomagali, in v zgodovini do zdaj edinstveno odlocitev o varnem izpušcanju vojnih ujetnikov med samimi boji. Prav posebna zahvala pripada Obcini Puconci in njenemu županu. Zahvala gre Slovenski policiji, ki je poslala udeležence, in MNZ, od koder se je posveta aktivno udeležil državni sekretar dr. Branko Lobnikar, predstavnikom Slovenske vojske iz Vojaškega muzeja Slovenske vojske in vojašnice v Murski Soboti, clanom KoDVOP, ki so se posveta udeležili. Prav tako so se posveta udeležili nekateri ucitelji in profesorji osnovnih in srednjih šol, za katere bodo, vsaj tako upamo, spoznanja in zbornik pripomocki za pripravo na predavanja o tem delu naše zgodovine. Dr. Alojz Šteiner je bil ves cas aktivno udeležen pri organizaciji posveta, na njem je sodeloval kot predavatelj in tudi med strokovnim posvetom pripravil 284 zakljucke posveta, zato si zasluži posebno zahvalo in prav tako Anton Kosi, ki je sodeloval pri pripravi posveta in z Dragom Ribašem vodil posvet, da se je ta iztekel, kot je bilo pricakovano. Kot je bilo zapisano v uvodu pri posvetu niso sodelovali poklicni zgodovinarji, vendar menimo, da so strokovni prispevki in spomini pomemben del v mozaiku tega dela zgodovine našega naroda, še posebej, ker so podkrepljeni z izvirnimi dokumenti državnih organov na državni ravni in ravni takratnih neformalnih pokrajin in štabov TO. Drago Ribaš, glavni urednik 285