18 Malokatera druga skupina metuljev za- da entomologu toliko izzivov kot ravno vrečkarji. »Psihide bom začel delati,« sem pred več kot desetimi leti dejal na enem od naših rednih entomoloških mesečnih srečanj. »Uh, Jure, tole pa ne bo lahko. Pa veliko sreče!« mi je takrat dejal mentor Mojmir Lasan in danes vem, kaj je mislil. Komaj sedem zjutraj je, jaz pa že sedim na skalni polički nekaj deset korakov pod vrhom Stola in čakam. Ozrem se na pot, po kateri sem prišel. Strmo skalnato po- bočje vzhodne strani grebena je vse ožar- jeno od jutranjega sonca. Že kar vidim, kaj je tukaj. Tamle, takoj pod robom, kjer se zemlja stika z gruščem, se pod kamni skrivajo drobcene vrečke triglavskega vrečkarja (Brevantennia triglavensis), malo nižje, kjer je pobočje bolj radodar- no z večjimi kamni, pa bom našel bolj posamične vrečke vrst Dahlica goltella in D. klimeschi. Ampak danes nisem zato tukaj. Vrečkar vrste Epichnopterix ardua je pravi cukrček v svoji skupini, ki živi na južnem, travnatem delu hriba, tega pa da- nes neusmiljeno češe mrzel gorski veter. Še vedno nič. Za grebenom v zavetju je prijetno toplo, zato potegnem iz nahrb- Skrivno življenje vrečkarjev (Psychidae) Besedilo in foto: Jurij Rekelj tnika termovko s čajem in malico. Ravno ko se z zvrhano skodelico kadečega se čaja zleknem v mehko travo, ga zagledam. Pozdravljen, malček, pa kar tukaj zraven mene sediš na bilkici in čakaš. V trenutku mi je vse jasno. Tale presneti veter jim ne pusti letati, zato na travnih bilih čakajo na svojo priložnost. Naslednjo minuto sem že na vseh štirih in se plazim po strmem travniku navzdol. Glava rije po travi, za- dnja plat je v zraku, malo stran odvržen nahrbtnik, na pol obgrizen sendvič še ve- dno v roki. Niti opazim ne skupine planin- cev, ki se mi je od zadaj previdno pribli- žala. »Oprostite, ste dobro, je z vami vse v redu?« zakliče prvi proti meni in komaj zadržuje smeh. »Oh, brez skrbi, vse je v redu, samo v travi metuljčke opazujem,« skušam karseda učeno odgovoriti, ime vrečkarji (Psychidae) pa rajši iz previdno- sti kar zamolčim ... Pomanjkanje literature o vrečkarjih je bo- trovalo velikemu zanemarjanju metuljar- jev te skupine. V zgodovini poznamo le malo entomologov, ki so resneje pristopili k proučevanju te raznolike in zanimive skupine. Šele v novejšem času so prizna- ni metuljarji, kot so J. Seiler, W. Sauter, L. Sieder, P. Hättenschwiler, T. Sobczyk, W. Arnscheid, M. Weidlich in drugi, postavili temelje v taksonomiji in naslednjim gene- racijam omogočili lažjo pot. Večina obi- čajnih metuljarjev ima do te skupine še danes večinoma mačehovski odnos, zato tako v muzejskih kot v zasebnih zbirkah težko najdemo urejen in dobro ohranjen material. Vrečkarji danes kljub nepri- merno dostopnejši literaturi kot nekoč ter poplavi internetnega gradiva še ve- dno predstavljajo velik izziv. Vrečkarji se tradicionalno štejejo kot del naddružine moljev (Tineoidea). Na svetu je poznanih več kot 1.300 vrst vrečkarjev, od tega jih v Evropi živi 246. V Sloveniji uradno živi 57 vrst, vendar novejše intenzivnejše raz- iskave prinašajo nova in nova spoznanja o malo poznanih vrstah in njihovi razšir- jenosti. Zellerjev vrečkar (Acanthopsyche zelleri) je med vrečkarji edina pri nas zavarovana vrsta, umeščena tudi v rdeči seznam ogroženih vrst. Ime družine vrečkarji ni kar izmišljeno, saj gosenice iz svile in substrata izde- lajo maskirne tulčke – vrečke, v katerih prebijejo vse svoje razvojne stadije. Te vreče pri nekaterih predstavljajo že ume- tniške stvaritve. Podobne ozke in v glav- nem manjše vrečke gradijo tudi gosenice Samec vrste Dahlica goltella počiva na skali. (Ka- ravanke, Stol, 2.200 m; 27. 6. 2014). Vrsta je bila opisana na podlagi primerkov, nabranih na Gol- teh, pojavlja pa se v Kamniško-Savinjskih Alpah in v Karavankah. Samica vrste Dahlica goltella privablja samce s feromoni. (Karavanke, Stol, 2.200 m; 5. 6. 2017) Sveže pritrjena vrečka vrste Phalacropterix prae- cellens. Na vrhu je lepo vidna izletna odprtina, ki kaže na to, da vrečka pripada samcu. (Petrinje; 7. 3. 2010) 19 drugih metuljčkov (Microlepidoptera) iz sorodnih družin, kot so pravi molji (Tine- idae) in tulčarji (Coleophoridae). Vendar tako umetelno izdelanih slamnjač in pra- vih malih gradov iz zemlje, raznobarvnih kamenčkov, ostankov vejic, žuželk, mahu, lišajev in celo lupinic školjk ter polžkov ne poznamo pri metuljih nikjer drugje. Velikost vrečk je zelo različna, od samo 4–6 mm pri vrsti Postsolenobia nanosella pa kar do petih centimetrov pri eni naših večji vrst Acanthopsyche ecksteini. Življenje vrečkarja se začne kot drobno jajčece, ki ga skrbna samica zaradi var- nosti odloži kar v svojo lastno vrečko. Izlegle majhne gosenice si pri tem, ko si izgrizejo pot na prostost iz ostankov ma- terine vrečke, že začnejo oblikovati svoj lasten tulček. Tega skozi razvojne stadije stalno dodelujejo, večajo in nanj name- ščajo izbrano gradivo. Oblika vrečke, iz- bor in namestitev gradiva so značilni za vsak rod ali celo vsako vrsto posebej in so tudi eden od ključnih določevalnih zna- kov. Vrečke nudijo gosenicam določeno stopnjo mehanske varnosti, zavetje pred vremenskimi razmerami in zaščito pred mnogimi plenilci. Oba konca vrečke sta odprta. Sprednja odprtina gosenici služi za hranjenje in plazenje, zadnja pa za iz- trebljanje in izlet metulja, ko se izleže iz bube. Gosenice so večinoma polifagne in jedo skoraj vse. Velik del vrst se prehra- njuje z algami in lišaji, drugi pa z napol odmrlimi ostanki rastlin, kot tudi s sveži- mi cvetovi, listi zelnatih rastlin, travami ipd. Neredko se lahko gosenice lotijo mr- tvih žuželk in celo živih sorodnic. Njihov razvoj traja običajno eno leto, pri gorskih vrstah pa dve ali celo tri leta. Prezimujejo v stadiju gosenice, skrite med lubjem, v skalnih razpokah ali kar med rastlinskimi ostanki na tleh. Spomladanske vrste, kot so denimo rodovi Dahlica, Brevantennia, Siederia in podobne, prezimijo kot odra- sle gosenic in se zabubijo ob prvi pomla- dni otoplitvi v marcu in aprilu. Druge ve- čje vrste iz rodov Psyche, Acanthopsyche, Canephora, Megalophanes in druge pa spomladi nadaljujejo gradnjo vrečk do odrasle stopnje. Mnogim gosenicam se v naravi seveda ne uspe razviti v metulja. Kljub dobri zaščiti velikokrat postanejo žrtve raznih plenilcev, predvsem številnih vrst parazitoidov iz skupin kožekrilcev (Hymenoptera) in dvokrilcev (Diptera). V naravi mnogokrat naletimo na zelo šte- vilčne populacije vrečkarjev ene vrste, pri katerih je več kot polovica parazitiranih. Gosenice se zabubijo v svojih vrečkah, ki jih v ta namen pritrdijo prosto na skale, kamne, debla, med travne bilke ali na stene in ograje raznih objektov. Navadno samice izberejo bolj izpostavljena me- sta, medtem ko se samci bolj skrivajo in se pri nekaterih vrstah pritrdijo na pov- sem skrita mesta v šope trav ali v mah. Način pritrditve vrečke na podlago je pri različnih rodovih specifičen, kar nam v praksi močno olajša iskanje. Gosenice se po pritrditvi umirijo in zabubijo običaj- no v roku enega tedna, vendar so tako kot drugje tudi tukaj izjeme. Denimo pri rodu Typhonia, v katerega sodi črni alp- ski vrečkar (T. ciliaris), lahko gosenice mirujejo leto ali več, preden se zabubijo. Stanje bube pri večini vrst traja od dva do tri tedne. Življenje odraslega metuljčka je izjemno kratko, od nekaj ur pa do največ treh dni. Sesalo obeh spolov je močno zakrnelo, zato se metulji ne hranijo in živijo od za- log energije, ki so jo nakopičile gosenice. Samci imajo eno samo nalogo, da najdejo samico in se parijo, te pa čim hitreje in varneje odložijo jajčeca. Za vrečkarje je značilen izrazit spolni dimorfizem – raznolikost med spoloma. Krila samcev niso barvita in so sivo do temno rjava, celo črna. Nekateri rodovi imajo na sprednjih krilih mrežaste vzor- ce, drugi pa so lahko enobarvni. Velikost je zelo različna. Za najmanjšo skupino velja poddružina Naryciinae, kjer odra- sli metulji merijo nekje med 8 in 13 mm, največji vrečkar pa je pri nas Pachythelia villosella z razponom kril samca do 3 cm. Razvita krila pri obeh spolih so značilna le Intenzivne raziskave vrečkarjev v Slo- veniji v zadnjih letih so privedle do šte- vilnih novih spoznanj. Najdenih je bilo tudi več novih vrst, tako za državo kot znanost, in še več jih čaka na opis ali objavo. Med novimi vrstami za znanost je tudi lani opisan vrečkar Reisseronia lesari, znan le z Radenskega polja. No- va vrsta je izključno partenogenetska, odrasla samica je velika 3–5 mm, nje- na vrečka pa meri v dolžino približno 7 mm. Avtorji vrste so vrstno ime po- svetili Tonetu Lesarju (1937–2010), ki je svoje življenje posvetil proučevanju metuljev Slovenije. Samec vrste Phalacropterix praecellens. (Petrinje; 12. 3. 2011) Odrasla gosenica vrste Ptilocephala plumifera. (Hrpelje; 7. 3. 2010) Samec vrste Ptilocephala plumifera. (Hrpelje; 2. 4. 2010) Vrečkar Reisseronia gertrudae je bil do danes poznan kot endemit avstrijske Štajerske. Tam velja za zelo ogroženo vrsto, znano le z nekaj nahajališč. Ime je dobil po lastnici travnika, na katerem so našli prve primerke. Žal je na tem najdišču vrsta že izginila. Z najdbo no- vih populacij v Sloveniji, na Goričkem in v Beli krajini, se je njegov areal razširje- nosti močno povečal, s tem pa dal upa- nje, da le še ni vse izgubljeno. Eksten- zivna suha travišča, nekoč eden najbolj razširjenih tipov travišč, pa so tudi pri nas v močnem upadanju, zato je ta vr- sta tudi v Sloveniji močno ogrožena in bi jo bilo treba uvrstiti na rdeči seznam ogroženih vrst. Reisseronia gertrudae je ena od štirih pri nas prisotnih izključno partenogenetskih vrst vrečkarjev. Na sliki je samica v vrečki. (Sotinski breg; 20. 4. 2020) 20 za peščico razvojno primitivnejših rodov: Diplodoma, Narycia, Typhonia in Eumasia. Pri vseh ostalih so samice nekrilate. Ko se izležejo, začnejo nemudoma oddaja- ti feromone in čakajo samce preprosto kar na svoji vrečki, nekateri rodovi pa so šli še korak dlje. Samice rodov Rebelia, Reisseronia, Montanima in še nekatere pomolijo iz vrečke samo zadek, druge iz rodov Ptilocephala, Phalacropterix in Megalophanes pa ostanejo v njej in se ta- ko tudi parijo – tam izležejo jajčeca ter v njej tudi umrejo. Odrasli metulji so aktivni v različnih obdobjih dneva, zelo odvisno od vr- ste. Karavanški vrečkar (Montanima karavankensis) je gotovo najzgodnejša vrsta dneva. Samci letajo po planinskih travnikih od prvega jutranjega svita pa tja do osme ure. Vrečkarji rodu Dahlica so aktivni v kasnejših jutranjih urah, ko prvi sončni žarki obsijejo njihova biva- lišča. Rodovi Typhonia, Epichnopterix, Ptilocephala, Phalacropterix in drugi pa se začno pojavljati, ko sonce že lepo po- greje njihova bivališča. Veliko vrst je tudi ponočnjakov. Samci rodu Megalophanes so izraziti nočni letalci in radi priletijo na luč, prav tako samci nekaterih vrst rodu Rebelia. Pri tem rodu lahko celo ločimo vrste po letalnem času, in sicer na večer- ne in jutranje vrste. Vrečkarji so torej zelo raznolika in nena- vadna skupina metuljev, vendar imajo še eno skrivnost. So ena od redkih družin me- tuljev, v kateri se pojavlja partenogeneza. To je način nespolnega razmnoževanja, pri katerem pride do razvoja zarodka iz neo- plojene jajčne celice. Pri teh vrstah samcev ne poznamo in v naravi najdemo samo sa- mice. V Sloveniji lahko najdemo kar šest partenogenetskih vrst: Luffia lapidella f. ferchaultella, Reisseronia gertrudae in R. lesari, polžji vrečkar (Apterona helicoidella), Dahlica lichenella in D. triquetrella. Slednji dve pri nas v naravi na- stopata celo v obeh oblikah, tako spolni kot tudi nespolni (partenogenetski) obliki. »Ja, pa kje ti vse to najdeš?« je navadno prva reakcija vsakega, ki ga zanima moja primerjalna zbirka. Hja, po več kot dese- tletju terenskih izkušenj bi lahko rekel, da so vrečkarji vsepovsod okrog nas in celo, da so nekatere vrste zelo pogoste. Spomini na začetke pa kljub temu dejstvu govorijo ravno nasprotno. Odrasle metu- lje začetnik v naravi težko opazi, zato je veliko bolje iskati pritrjene vrečke. Veli- ko pogostih vrst se da najti na obcestnih ograjah, starih lesenih poslopjih, suhozi- dih in podpornih zidovih. V gozdu išče- mo vrečke po drevesnih deblih, na suhih travnikih med šopi trav ali kar na tleh. Se sliši preprosto? Za vztrajneže tudi je. Na začetku bo seveda večina vrečk praznih, pa kaj zato. To je dokaz, da tam, kjer smo jih našli, ta vrsta zares živi in se razmno- žuje, samo še pravi čas jih moramo iskati. Nabran material nato ločimo, popišemo in gojimo naprej v insektariju. Vzreja navadno ne povzroča večjih težav, razen izleganje odraslih. Samci namreč začnejo letati zelo hitro po tem, ko se izležejo, in s tem povzročajo gojiteljem sive lase. To rešimo z umetno ustvarjenim dnevnim ci- klom, ki ga prilagodimo svojemu urniku. In določevanje? To je poglavje, ki velja za največji izziv v tej skupini. Ljubitelji narave se danes izogibamo nepotrebne- mu jemanju primerkov iz narave, zato večje vrste, kot so Pachytelia villosella, Acathopsyche ecksteini, grašični vrečkar (Megalophanes viciella) in druge, hitro prepoznamo kar v naravi, tako odrasle kot tudi vrečke. Večje težave se začnejo pri manjših vrstah, kjer brez primerjalne- ga materiala in proučevanja mikroskop- sko majhnih določevalnih znakov pač ne gre. Opisovanje določevalnih metod je preobširna tematika za ta prispevek. Pomembno je poudariti, da samo skrbno nabran in evidentiran material, s pripa- dajočimi vrečkami, samicami in samci, na koncu zagotovi uspešno določitev. Razširjenost dveh vrst rodu Brevan- tennia v Sloveniji. Vrečkar B. adriatica (modro) je razšir- jen na območju Dinarskih Alp v Slove- niji, na Hrvaškem ter v Bosni in Her- cegovini. Slovenija predstavlja severno mejo razširjenosti vrste s prisotnostjo v Brkinih in na okoliških hribih: Sne- žnik na vzhodu, Vremščica na severu in Slavnik na zahodu. Triglavski vreč- kar (B. triglavensis) (rdeče), predsta- vljen v tokratni Osebni izkaznici, je razširjen zahodno do Karnijskih Alp Avstrije in Italije. V Sloveniji je vrsta omejena na alpska območja v Julijskih Alpah in Karavankah. 0 10 20 km Brevantennia B. adriatica B. triglavensis CKFF, 2021 Pritrjena vrečka partenogenetske oblike polžjega vrečkarja (Apterona helicoidella f. helix). (Petrinje; 7. 3. 2010) Odrasla gosenica zellerjevega vrečkarja (Acanthopsyche zelleri), edina pri nas zavarovana vrsta vrečkarja, umeščena v rdeči seznam ogroženih vrst. (Podgorje; 14. 3. 2010) Gosenica vrste Dahlica lichenella, partenogenet- ska oblika. (Dolina Kokre; 27. 2. 2011)