List za šolo in dom, Izhaja 10» in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto 3 gW., na pol leta 1 gld. 60 kr. — Posamezne številko dobivajo se po 15 kr. — Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (franltirani) vrednišfcvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa opravništvu: Iteiserstrasse S v Mariboru. — Za oznanila plačuje se od navadne vrste, ce so enkrat natisne 15 kr. Vsebina. Kako se skrbi po šolah za razvoj vobraznosti? — A. M, Slomšek, —Lavdon.— Logika. — Književna poročila, — Dopisi. — Razne stvari. — Listn. — Inserati. S pričetkom 2. četrtleta se obračamo do vseh tistih prej cm Ijeva Icev „Fopotnikau, ki še nam niso poslali naročnine, s prav vljudno prošnjo, da tO sedaj kmalll store, ker bi mi sicer svojim dolžnostim glede tiskarne ne mogli točno zadostovati. Tudi une naročnike, ki še od leta 1885. naročnino dolgujejo, prelepo prosimo, da svoj dolg vendar enkrat poravnajo. Novi naročniki še lahko dobe vse številke tekočega letnika. Opravništvo- Kako se skrbi po šolah za razvoj vobraznosti? V številu 5. letošnjega „ Popotnika" sem naša! „Listek" razmotrivajoč „nekaj o domišliji", koji me je napotil, da sem napisal naslednje vrstice, držeč se pregovora: „Quot capita, tot sensus" (kolikor glav, toliko misli). Vem, da gre tu samo za stvar, a ne za osebo, toraj mi niti na misel ne vhaja, pisatelja omenjenega „feljtona", gospoda"M. Iglar-ja, žaliti, ako izrečem, da se ne strinjam s koncem njegovega premišljevanja o „domišliji". Da slavnim čitateljem popotnika" prihranim trud daljnega iskanja, navedeni tukaj od besede do besede stavek, na kojem se spodtikam. Gospod M. Iglar končuje: „0meniti sem samo še mislil, da se, oziroma na veliko važnost dotnišlije, po šolah jako malo za razvijanje te dušne moči stori, in vse, kar se vendar-le za njo stori, stori se slučajno". Smoter mojega spisa ni polemizovanje, nego rad bi skušal dokazati, da ta trditev ni istinita. Kakor je iz zgoraj navedenega „Listeka" razvidno, govori g. pisatelj o „domišliji" ali vobraznosti (Einbildungskraft, Phantasie). Malo višje pravi gosp. M. Iglar: „Pomislimo, kaj bi človeštvo bilo brez dotnišlije! Ne imeli bi nobene umetnosti, ne pesništva, nobenega znanstva." To je istina! Kedo pa polaga temelj umetnostim, pesništvu in znanstvu? Ali ne šole? Ako so vede in umeteljnosti brez vobraznosti nemogoče, šola pa vendar pripomore do njih, tedaj se v njej gotovo mnogo ozira na vobraznost. Zgornja trditev stoji torej v nasprotju k spodnjej. Popolnoma se strinjam s trditvijo, da je vobraznost ona duševna moč, katera najbolj povzdiguje človeka nad druge stvari. Ona je prvi pogoj duševnega napredka. Oglejmo si jo z dušeslovnega stališča ! V tem ko si kaj mislimo, se vrstijo razne pomisli (Vorstellungen) iz različnih časovnih vrst tako, da reprodukcija ne prinaša več starega, nego da ima v sebi bolj značaj novega. Od starih pomisli jih nekaj izostane, nekaj se novih vrine, tako se zvežejo prvine različnih pomiselnih skupin in vrst. Na tak način nastane spremenjena reprodukcija in ta se zove vobraznost. No, pa pustimo doktrinarno razlaganja! Poglejmo otroka! Komaj se je začel držati po koncu, že mu ne ugaja dolgo vedno tista igrača. Obrača jo in suče ter jo skuša po svojem preobraziti. Ko postane večji, kaže veliko veselje, ako more iz kamenčkov napraviti hiši podobno stavbo, jo zopet podere napravi hlev itd. Pripovesti, katere je slišal, rad spreminja; včasi nalašč kaj izpusti, včasi pristavi kaj novega, tako da postane druga povest. Tako si dela nove skupine iz tega. kar je kedaj videl ali slišal. Ako greš skozi kako vas, skoraj na vsaki hiši zapaziš pojave otročje fantazije. Kedar zapade sneg, najdeš skoraj na vsakem razpotju, koder hodi nadepolua šolska mladež, snežne dede, imajoče včasih kaj čudno podobo. Vse to se dela s pomočjo one spremenjene reprodukcije ali vobraznosti. Zdaj pa poglejmo, koliko se stori po šolali za raz vi te k fantazije. Kakor smo videli, se začne vobraznost izmed vseh duševnih moči pri otroku najpred razvijati. Otrok brez te duševne moči ni za šolo, je slaboumen. Kakor hitro pride v šolo, začne se sistematično razvijati vobraznost. Učitelj deluje z besedami, pričakujoč od učenca, da ga spremlja se svojimi mislimi. Zdaj mora učitelj pokazati, da zna najti v otročjem miselnem krogu nekaj znanih podob. S temi začne sestavljati druge — nove podobe. Kakor črkostavec išče in zbira posamezne črke, da jih sestavi po rokopisu, tako zbirajo učenci s pomočjo vobraznosti znane podobe, koje je pridržal spomin porodoma jih po-stavljaje tje, kamor hoče učitelj. V začetku gre to polagoma. Treba je pripravljati novih podob, kojih še otroci niso bili sprejeli v misli. Pri tem mu kaj dobro pomaga nazorni nauk, oziroma različni predmeti. Kar je otrok enkrat videl, okušal, slišal, vohal in tipal, to mu ne odide več iz svesti. Akoravno pomisli o tem nekako otemnijo, vendar se dado zopet zbrati, ko začne premišljevati. Ko jame otrok spoznati črke, takrat se mu odpre neusahljiv vir za njegovo vobraznost. Zdaj sestavlja zloge, besede, stavke. Naš črkopis sestoji samo iz 25 črk — ali katerega pesnika vobraznost bi se smela ponašali, da je prišla v njih sestavljanju do konca raznovrstnosti ? V začetku šolanja se ne vporablja pri poduku vobraznost v tolikej meri, kakor pozneje, ker je še premalo razvita. Tu jo nadomestuje nazorni nauk, podajajo otročji svesti potrebnih pomisli in pojmov. Čim močnejša pa postaja vobraznost tint bolj napreduje učenec v poduku. Ozrimo se na nekatere učne predmete, da se prepričamo o sistematični gojitvi le najimenitnejše dušne moči. Vzemimo veronauk! Nihče ne more tajiti emineutne važnosti tega predmeta za človeško ne-umrjočo dušo. Priznavati pa se tudi mora veronauku poseben vpljiv na razvijanje vobraznosti. Lepše, ko zna učitelj veronauka pripovedovati o nebesih, o stvarniku, angeljih in svetnikih, o prvih stariših in paradižu itd., mičuejše, ko mu tečejo zgodbe sv. pisma, tim bolj vpljiva na fantazijo otrok ter jih tako rekoč seboj vzdiguje v višje, nadzemeljske kroge. Računstvo se poučuje v prvih šolskih letih na podlagi nazornega nauka: toda v malokaterih šolah se nahajajo številni stroji, na katerih se še demon-struje število 1000. Najnavadniši so ruski številni stroji, predočujoči število 100 v jednotah. S čegavo pomočjo se pa rešujejo naloge v višjem številnem krogu ? S čim drugim, kakor s pomočjo vobraznosti. če se ne posreči otroku se svojo fantazijo pri kakej nalogi dotičnih pomiselnih podob razsvetliti — ne razume računa. Učitelj se pa trudi otroku račun razjasniti, toraj deluje na razvoj vobraznosti. Kako je pri branju, oziroma pri obravnavi beril? Ze zgoraj sem omenil, da si otroci krepijo fantazijo, kakor hitro spoznajo črke; tembolj si jo izobražujejo v višjih oddelkih pri obravnavi beril. Ja, ko bi učitelj samo knjigo odprl ter z učenci mehanično prebiral berilo za berilom, takrat bi jako malo storil za razvoj vobraznosti. Kateri inteligenten učitelj pa tako dela? Mislim, da ni učitelja na Slovenskem, kateri bi ne skušal berilne tvarine učencem razjasniti. Kaj pa je to pojasnjevanje ? Nič drugega nego razvitek fantazije. Učitelj zbira s primernimi vprašanji znane podobe v otročjej svesti, sestavljajoč z njihovo pomočjo druge pomiselne podobe, koje zahteva tvarina berilnega sestavka, če zamorejo učenci se svojo vobraznostjo najti dosti znanih pomiselnih podob, tedaj so sestavek razumeli, drugače jim berilna tvarina samo kot „praznodoneče besede" teži mehaničen spomin. Pri pripovedovanju berila se lahko opazuje, da učenci radi pripovedujejo z »lastnimi besedami". Se nahajajo učenci s tako dobrim spominom, da reproducirajo berilo z istimi besedami, kakor je v knjigi, toda malo jih je. Posebno če je berilo dolgo, se to skoraj nobenemu ne posreči. Učitelj pa rad vidi, če mu učenci iste misli z drugimi izrazi pripovedujejo, dobro vedoč, da se s tem krepi njihova vobraznost. Smelo toraj trdim, da obravnava borilnih sestavkov ni nič »slučajnega", nego mora biti od učiteljeve strani nameravana in zraven tega še prav dobro premišljena. Te zahteva metoda! ldimo k spisju! Tu najde otročja vobraznost neusahljiv vir. V spisju se koncentrirajo skoraj vsi učni predmeti. Ni mi namen kazatii kako gre obravnavati spisje v narodni šoli. kajti za to bi še potreboval enkrat toliko časa in prostora, nego hočem le opozarjati slavne čitatelje, kako se v spisnih vajah sistematično razvija fantazija. Od začetka pristavljanje posameznih črk, zlogov, besed, stav-kovih delov. Potem več stavkovih delov dopolnujoče slovnične naloge v zvezi s prepisavaujem. Pozneje reprodukcija t. j. tvarina se zahteva nespremenjena, kakor se je podala učencem. Tu sem spadajo zapisovanja pripovesti, pravljic, beriln. sestavkov itd., koje jim je učitelj pripovedoval. Zdaj se začne spreminjevanje vsebine. Pojmi se dodajajo, izpuščajo, na-domeščujejo z drugimi, delajo se dispozicije. Tako nastajajo iz prvotne naloge — druge in tako se dela z nalogami, imajočimi za vsebiuo snov iz. različnih učnih predmetov. Učitelj vodi se svojo fantazijo učence po potu občne omike. 7* Da se pri tem njihova vobraznost jači in razvija, je samo ob sebi razumljivo, kajti podlaga vsem tem spisnim vajam je spremenjena reprodukcija — fantazija. Bolj ko se skrbi za raznovrstnost nalog in gleda na lepoto jezika, bolj se vzbuja vobraznost. Dolgo je treba spisnih vaj, predno se fantazija tako razvije, da nastopi namesto reprodukcije, prosta produkcija. Narodna šola le redko doseže v spisju ono stopinjo, kjer je mogoče, da se zahteva prosta obravnava kakega predmeta brez pripomočkov, brez dispozicije. Kedar pa učenci dosežejo to, takrat so prišli na jako pladonosno polje fantazije. Kaj bi še rekel o zgodovini, o zemljepisju, o prirodoznanstvu, o risanju? Ali ti predmeti ne razvijajo fantazije? Otrok sliši o raznih narodih vseh vekov, čuje zgodbe Grkov, Rimljanov, Slovanov, Germanov.....On spoznava dobre in slabe lastnosti narodov, vladarjev in drugih v zgodovini imenitnih oseb. Kako se zanima za srednjeveško viteštvo, križarske vojske, razne iznajdbe itd. Katera duševna moč mu pomaga vse to osvetliti ? Zopet je vobraznost, koja mu razjasni posamezne pomiselne podobe. Fantazija mu pomaga, da si času primerno predstavlja modrijana Sokrata, mogočnega Rimljana, divjega Germana, starega Slovana itd. Ako pokličeš učenca k zemljevidu, veleč mu, naj ti pokaže glavno mesto Dunaj. Kaj ti pokaže? črn krog z nekolikimi kalobari. Katera duševna moč pomaga otroku, da si, gledaje to znamenje, predoeuje veliko število hiš, palače, ulice, cerkev sv. Štefana, cesarski dvor, državni zbor in tako naprej ? — Vobraznost, moraš odgovoriti. Kaj pa inostranske države se svojimi mesti? Kaj polumračui sever? Kaj trope se svojim groznim živalstvom in bujnim rastlinstvom? Ali vse to ne deluje z veliko močjo na fantazijo? Predaleč bi me privedlo, ko bi hotel na vsakem učnem predmetu pokazati, v kakej meri razvija vobraznost, kajti tvarina mi je pod peresom že itak preveč narasla. Dodati le še hočem, da jo a priori vsak pouk nemogoč, kjer ne sodeluje ta duševna velemoč, izvzemši one slučaje, kjer se mora učna tva-z nazornimi demonstracijami pojasnjevati. Vobraznost, je tista duševna sila, katera provzroči, da učenec nauk shvati (zapopade). Dokler se bode v šoli poučevalo, in seer tako poučevalo, da bodo učenci pouk razumevali, se bode tudi gledalo na razvoj fantazije, če se pa v kakej šoli ozira le na mehanično učenje na pamet, ne glede na to, ali učenci kaj razumejo ali ne, se nalaga nežni mladini težko breme, katero drži samo z mehaničnim spominom. Tu se seveda za izobrazbo fantazije stori prav malo. Hvala Bogu, da je malo takih šol. Ad vocem, „ kar se vendar-le za njo stori, stori se slučajno", še tu-le: S temi besedami se tako nekako trdi, da si učitelji nismo prav v svesti kaj delamo, da ne poznamo psihologije. To je neosnovana brca vsemu učiteljstvu, katere gotovo ne zasluži. Da bi učitelji ne vedeli, kake eminentne važnosti je fantazija, ter bi razvoj te velevažue dušne moči prepuščali slučaju? Nikdar! Saj skrbimo pri pouku tudi za razvitek drugih duševnih moči. In ravno najimenitnejšo bi zanemarjali ? Logika in psihologija ste za učitelja najimenitnejši vedi, kojih nikakor ne sme zanemarjati. Ce pa to vendar-le stori, se mu lehko pripeti, da ne ve, kdaj in kako bi izobraževal spomin, pazljivost, srce (Gemuth), vestnost, dobroto, pravičnost, priličnost, vobraznost, prepuščajoč vse to----slučaju. S, Cvahte, nad učitelj. --SBJf----- Anton Martin Slomšek, pedagog, domo- in rodoljub slovenski. Spisal Fraiijo Jamšek. (Dalje.) 24. Varujte jih znotranjih sovražnikov. Priden vrtnar ima neprenehoma trebiti, oberati in obrezovati svoje mlado drevje; še več imata oče in mati svoje otroke odvaditi hudih navad in slabih nagonov, ki se pri otrocih pokažejo. — najnevarnejši so jeza — nevosljivost — nečemernos t — nepokorščina. Ako beseda ne pomaga, naj šiba pripomore. Kdor svoje dete v strahu ima, ga bo vesel. — Globoko je hudobija v srce otroka vsajena, šiba jo bo izgnala. „Ne zanemari šibe pri otroku, da te žalilo ne bo", opominja sv. Duh. Blagor otrokom, katere stariŠi tepo; ne bodo jih tuje vrata po petah tolkle. 25. Cujte, premišljujte otroke, kamo kažejo. Že zarano začne žgati, kar kopriva hče ostati. — Parajte (vprašajte) jeden druzega rekoč: Deca so veliko hujši; kaj je tega krivo? Kako bi se odpomoglo? — Poslušajte sosede, kaj o vaših otrocih pravijo. Ne mislite, da so angelji, nikarte jih zagovarjati, jim potuho dajati! 26. Ne naveličajte se učiti, moliti, svariti svoje otroke. Dokler je še drevo mlado, se lehko zravna; staro drevo se ulomi. —Pa drevo na en sam mahljej ne pade, tudi otrok se z jedno bosedo ne poboljša; v skrbi toraj imejte svoje otroke, kakor sta Marija in sv. Jožef Jezusa lepo varovala. 27. Potrebno je otroke pridno učiti, in vsega dobrega privajati. Lepa je rodovita dolina polna sadunosnega drevja — še lepša je dežela polna prav po krščansko izrejenib otrok, ki po izgledu Jezusovem na pameti, modrosti in ljubeznjivosti rastejo. 28. Učite otroke prvič moliti; molitva je tudi otrokom zlati, nebeški ključ. Matere! ne zamudite svoje otroke zjutraj in zvečer k molitvi opominjati — očetje na glas naprej molite; taka molitva bode otrokom jutrna zarja srečnega življenja; molitva nedolžnih otrok je zlata vredna. 29. Drugič delati. Človek je za delo, kakor ptica za letati, riba za plavati, pa se ga ima iz mladega vaditi. Mali otroci naj igrajo, odrašeni mladenči in dekleta naj delajo. — Pridno delo lastnih rok blagoslovi dober Bog. Človek se ima toljko učiti, da prehitro nikolj ne začne, pa tudi nikdar ne skonča, od orala do peresa, od kuhlje do šivanke. 30. Tretjič učiti otroke gladko ubogati. Le v mlinu se dvakrat pove. Strta božja zapoved ima svoj posebni blagoslov. Tudi Jezus je bil svojim sta-rišem pokoren. 31. ŽeliŠ otroka varčnosti privaditi, ukazi mu vsako droktinico kruha hraniti, ki na tla pade; božji dar je; — rednosti, vadi ga vsako jutro o pravi dobi vstati, zvečer vsako oblačilo na svoj kraj položiti; malo je, pa veliko zda; — hvaležnosti, naj za vsak košček kruha poprosi, za vsak grižljej zahvali, tebi oče, mati, roko poljubi.— Naj bi pač stariši te resnice ne pozabili: Primalem se začne, pri velikem konča. 32. Hočeta oče in mati svojim otiokom v dober stan pripomoči, imata sama tisti stan ljubiti in spoštovati, kajti deček le tisti stan poželi, kojega od svojih starišav hvaliti sliši. 33. Stara resnica se potrjuje, da stariši, ki hočejo blage otroke imeti, si imajo vse prizadevati, prvorojenega prav skrbno odgojiti; po prvem se navadno vsi drugi vržejo; in kadar prvi srečno odrastejo, mlajšim radi pomagajo k boljemu stanu. 34. Naj bi stariši pred vsem za svoje otroke molili, da bi jih sv. Duh razsvetlil ter jim pravično pamet dal, vse drugo bi jim bilo navrženo. Naj bi tudi svojim mlajšim za pravo podučenje skrbeli, hitro bi nad njimi veselje doživeli. 36. Otroci so lepa obljuba boljših ljudi in boljših časov. 36. Stariši radi svojim otrokom vse dovolijo, ker se za njihovo bolezen boje, in mislijo, da jih bodo deca radi imeli, ako jim vse po volji store. Pa samoglavni, trmasti, kujavi, nepostrežni, izberljivi, kljubetni (nagajivi), na vse hudo razvajeni otroci svojih starišev ne ljubijo in se jih ne boje. Dokler so mladi, očetu in materi nagajajo, kadar njih strahu odrastejo, jih pa kolnejo, da se dopolni takim premehkim ŠtariŠem, kar sv. Duh govori: „Le ljubi negodno svojega otroka, in strašil te bo; igraj ž njim, in žalost ti bo narejal. 37. Blagor možu, ki je od svoje mladosti navajen Adamov jarem nositi, sam sebe zatajevati, težave življenja voljno nositi, potrpeti in pa za dobro vzeti, kar mu Bog da. Taka šola je zlata šola srečnega in zadovoljnega življenja; v ti šoli morajo stariši pryi svoje otroke imeti, ako hočejo, da jih bodo deca za ljubo imeli. 38. Ljubezen otrok do starišev le tam prebiva, kder starišev moder strah in pa ljubezen otroke redita. 39. »Začetek modrosti je strah božji", uči sv. Duh; kder njega nt, tudi prave ljubezni ni. 40. Mladenič ne zajde lehko od pota, katerega se je v mladih letih privadil. — 41. Blagor sinu, komur je mati prvi, oče drugi, moder in pošten Školnik Še le tretji učitelj, ki ni samo učitelj, marveč tudi skrben krščanski rednik (od-gojitelj). 42. Krščanska omika in potrebni poduk je stanovita podloga prave sreče, časne in večne. 43. Pošteno rojaštvo je človeka prvo bogastvo; zategadel se mladenči svojega rodu in imenitnega stanu radi pohvalijo, česar jim nihče ne zameri. Ako se pa prevzetnjaki na imenitnost in premoženje svojih starišev in pra-dedov zanašajo, se na piravo palico naslanjajo in si nabirajo piškovih orehov. 44. Vsake poštene rodbine žlahno cvetje so otroci; malo deco lepo učiti in skrbno rediti, mora biti vsake vrle gespodinje prva in največa skrb, pa ne le za svoje, ampak tudi za rejence in rejenkice, ki pod njeno streho bivajo. 45. Lasten oče je rad otroku premebek, ali pa preoster; lastna mamka prerada svoje deco razvadi in tako zamehča, da bi ne bilo kaj prida iz takih otrok. Bog jim zatoraj lastne roditelje vzame, in jih drugim rednikom da, naj si poskusijo tujega kruha. Saj tudi mlado drevje moraš v drugo zemljo presaditi, ako hočeš, da ti bo lepše rastlo. 46. Pač čudne, pa vselej modre so poti božje predvidnosti, po kojih Oče nebeški človeka od mladih nog pelje, ter vzeme mladenču očeta, in mater pusti, naj iz maternega srca svete vere zeleni rožmarin sinu priraste, in vse žive dni v njegovem dejanju zeleni in diši, katerega mnogoteri oče zaduši v srcu svojih otrok. Kaj bi v sedanjih časih iz mladega sveta, sosebno pri imenitnih, žlahnih in bogatili stanovih bilo, ako bi krščanske matere svete vere žlahno drevce ne ogrebale in ne polivale! Mkterni nauk je mladenču jutrna zarija, njeni bogoljubni vzgled mu je za vse žive dni lepa bela luč; matemi spomin spremlja človeka prav po angelsko na vseh potih; in naj se ravno tak človek včasih zajde, prej ali slej ga rajne matere duh na pravo pot povrne. Blagor torej sinu, ki dobrega očeta — dvakrat blagor njemu, ki dobro krščansko mater ima. 47. Kar dobra mati v mlade srce zasadi, vse žive dni ne posahne. 48. Tolike dobrote (nastavljanju koz ali osepnic) se še zdaj po mnogoterih krajih neumni ljudje branijo. 49. Dobro ni za človeka, če se mu prehitro predobro godi; prelahko se dobrega razvadi, in po preranih dobrotah na vselej svojo zadovoljnost zgubi. Od kraja moraš v trdem začeti, in dokler si še mlad, pešec hoditi, ako se hočeš na stare dni zadovoljno voziti. (Dalje sledi.) -<»»—- „Lavdon" Praktična obravnava te pesmi str. 148, II. berilo. 1. Uvod. Kako je bilo ime materi cesarja Jožefa TI.? — Marija Terezija. — Kateri še zna povedati, za kaj je Marija Terezija posebno skrbela? — Za šole. — Kako je skrbela za uboge učence? — Dala je šolske knjige tiskati in jih razdeliti med uboge in pridne učence. — Kaj je dala cesarica staviti ? — Bolnišnice in sirotnišnice. Kaj je odpravila Marija Terezija? — Nečloveške mučilnice. — Kakšna vladarica je bila tedaj cesarica Marija Terezija ? — Dobra. — Je bil tudi njeni sin Jožef dober deželni oče? — Da, kajti on je tudi tako skrbel za svoje podložnike, kakor njegova mati. — Je-li imela Marija Terezija tudi sovražnike? — Ona je imela več sovražnikov in najhujši je bil pruski Kralj Friderik II. — Kaj pa so hoteli sovražniki? — Avstrijske dežele bi si radi med seboj razdelili. — Se je sovražnikom to posrečilo? — Ne. — Kako pa, da sovražniki niso mogli cesarice premagati? — Podložniki so svojo cesarico zelo ljubili, zato pa so se za njo in domovino hrabro bojevali. — Kdo pa je peljal vojake proti sovražnikom? — Zato postavljen vojskovodja — Glejte! V službi slavne cesarice, Marije Terezije, je stal marsikateri junaški vodja; eden izmed najslavnejših je bil Lavdon. Ponovi, kar sem rekel E! Po smrti Marije Terezije je služil tudi njenemu sinu Jožefu. Pod vladarstvom Jožefa II. pa je nastala vojna med Rusom in nevernim Turkom. Cesar Jožef je poslal Rusu se slavnim Lavdonom pomoč. Pri Belgradu se je vnela huda bitka, v katerej je Lavdon Turke premagal. Ponovi to, kar sem zdaj povedal, F! 2. Učitelj pesem prečita. 3. Učenci čitajo 2—3krat. 4. Učenci berejo posamezne kitice, učitelj pa pojasnnje manj znane izraze, ter pamaga učencem sestaviti glavno misel vsake kitice, n. pr.: Beri prvo kitico R! Kaj je „Beligrad"? — Beligrad ali Belgrad je glavno mesto Serbije. — Kaj je teklo za gradom? — Kri. — Zakaj se tukaj tisti stavek dvekrat pove? — Da se to bolj povdarja. — Kaj pa hoče reči pesnik z besedami: „Da b' gnala mlinske kamne tri"? — Da je bilo prav veliko krvi. — Od kod pa je prišla kri ? — Od umorjenih in ranjenih vojakov. Glavna misel prve kitice je: Pri mestu Belgradu se je začela huda vojna, v katerej se je prelilo mnogo krvi. Ponovi, S! Beri drugo kitico B! Kaj je bil Lavdon? — Vojvoda. — Zakaj se pa-imenuje „vojvoda"? — Ker vojake vodi, napeljuje. — Kaj se pove z besedami „krvavi meč v rokah drži"? — On ima v rokah silen meč, s katerim hoče sekati po sovražniku. — Kaj se pravi „turško vojsko pokončat"? — Hoče turške vojake premagati, pregnati, uničiti. Misel druge kitice je: Lavdon zaleže mesto ter hoče turka pobiti. Ponovi misel te kitice Z! Citaj naprej C! Kaj se pravi „ošabni Turk"? — Prevzetni, bahati Turk. — Kaj reče Turk Lavdonu? Kaj pa hoče Turk s temi besedami? — Lavdona zasmehovati in zaničevati. — Zakaj pa Turk tako zaničljivo govori ? — Ker je imel mnogo vojakov in ni mislil, da bi ga Lavdon zarnogel premagati. Misel tretje kitice se tedaj glasi: V mestu zapoveduje mogočni Turk ter v svoji prevzetnosti Lavdona zasmehuje. Ponovi B ! Citaj četrto kitico F! Kedo to govori? — Lavdon. — Kaj pa misli z besedami! „s .svinčen'mi zrni"? — Svinčene kroglje, s katerimi se bašejo puške. — Kaj pa pomenijo besede „s črnim prahom"? — Smodnik, strelni prah. — Kaj mislite, so se te besede Turku dopadle ? — Ne. — Zakaj pa je Lavdon tako odgovoril? — Ker ga je Turk prej zaničljivo vprašal, mu je ostro odgovoril. Misel te kitice je: Lavdon daje Turku na znanje, da ga hoče p opasti in se ž njim bojevati. Ponovi misel te kitice I) ! Beri peto kitico G! Kaj se pravi: „Cesarske puške pokajo?" — Lavdo-novi vojaki jamejo streljati. — Zakaj se turške žene jokajo? — Ker vidijo, da bodo njih moži premagani, in da bo mnogo usmrtenih. — Kaj se pravi „bombe" ? — Bombe so velike kroglje ki so otle in napoljene z gorljivimi snovi; ko padejo, se razbijejo ter najmočnejši zid razrušijo ali pa mnogo vojakov na enkrat pomorijo. — Kaj se pravi: „Turki se iz grada vlečejo" ? — Turki so začeli bežati. Misel te kitice se glasi: Lavdonovi vojaki jamejo močno streljati in neverni Turki se spustijo v beg. Ponovi J! Beri zadnjo kitico A! Kaj lahko stavimo namesto besede „mogočni"? — Junaški, hrabri. — Kaj se pravi „Na slavo Lavdonu slovi"? — Belogradčani še zdaj časte in slavo Lavdona, ker je bil pregnal iz mesta ljutega Turka. — Misel zadnje kitice se glasi: Prebivalci mesta Belgrad se se vedno spominjajo slavnega Lavdona, kateri je pregnal iz mesta nevernega in krvoločnega Turka. Ponovi P! Ponovi glavno misel prve, druge, . . . šeste kitice, R! P! J! K! F! Z! 5. Učenci se vadijo v gladkem in pravilnem branju. (!. Pesem se ineniorira. 7. Naloge: a) Glavne misli posameznih kitic se narekujejo. b) Napišite glavno misel vsake kitice! c) Napišite to pesem na pamet na tablice. Josip Lasbahar. -- Logika. Spisal Dr Josip Križan, kr- gimnazijski profesor v Varaždinu. (Dalje.) 111. Oddelek. Nauk o sodu. § 28. O sodu v obče. Ze v nauku o pojmu smo se prepičali, da so pojmi med seboj odvisni; a pravo njihovo medsebno razmero spoznavati uči sod, ker s sodom izreka se zveza pojmov po razlagi namreč, ali se more z mišljenjem tega ali onega pojma tudi kateri drugi pojem misliti ali ne. Sod (judicium) je tedaj ali odloček o združenju ali razdruženju dveh pojmov ali pa odgovor na prašanje se li s pojmom „a" more drugi pojem „b" združiti ali ne. Glavni deli soda so ti-le: 1. podraet (subjekt), 2. dopovedek ali prisodek (predilcat) in 3. yoz (kopula). Subjekt je oni del soda ali ona misel, ki služi drugej pri spojitbi za podlago, ali del, pri katerem se moramo prašati, se li more ž njim kak drugi del združiti ali ne. Subjekt je tedaj oni pojem, ki se more natančneje določiti. Predikat je oni del soda ali ona misel, ki se s podlogo, to je z zamišljenoj mislijo združiti mora. Predikat je pojem, ki svojo spojitbo z drugim pojmom istega natančneje določuje. Kopula je slednjič jezikov izraz v združenju ali razdruženju misli in je navadno glagol biti ali imeti. A kopula ni vselej izražena s posebno mislijo, ona jo često v predikatu skrita, n. pr.: „človek govori"; tudi zamore glagol predstavljati vse tri dele, n. pr. „govorim". § 29. Tvarina in oblika soda. Baš tako, kakor na pojmu razlikujemo tvarino od oblike, imamo tudi pri sodu paziti na tvarino in obliko. Pod tvarino razumevamo glavna dva pojma, iz katerih sod obstoji, in ta sta subjekt in predikat. Oblika soda pa je način modsebne spojitbo subjekta in predikata. Mnogokrat se dogaja, da imata dva soda isto tvarino in se itak med seboj razlikujeta, ako je namreč njihova oblika različna. Tako n. pr. imata soda: »vinski cvet je gorljiv" in »vse gorljivo je vinski cvet" isto tvarino; pa ker je njihova oblika različna, zato sta tudi soda med seboj različna. Prvi je namreč istinit, drugi pa lažen. § 30. Razmera med subjektom in predikatom v sodu Razmera med subjektom in predikatom v sodu je korelativna ali vzajemna, to je, vsak od teh glavnih pojmov pokazuje vselej na drugega. Ni namreč subjekta brez pridikata in ne predikata brez subjekta. Zbog te razmere izrazuje vsak sod uvetno (pogojno) ali hipotetično misel. Na tem osnivate se dve temeljni pravili. 1. Subjekt je s predikatom v istej razmeri, kakor pogoj (Bedingung) s pogojenim (Bedingten). 2. Navadno ima predikat v sodu večji obseg nego subjekt. Ako n. pr. rečemo „a so b", tedaj je „b" širji pojem od „a", in baš zato moremo s predikatom b spojiti razve a tudi druge subjekte. N. pr. »sneg je bel". Pojem bel no pripada tukaj z celim svojim obsegom subjektu, ker je še mnogo drugih predmetov, ki so beli. Opazka I. Omenjena razmera med subjektom in predikatom more se tudi s posebnim znamenjem naznačiti, in sicer če sod tako-le pišemo: a < h, lo je a so b. S tem smo namreč naznačili, da je a oži in h šiiji pojem. Navadno je predikat širji pojem; imamo pa tudi take sode, v katerih je subjekt s svojim obsegom čisto enak obsegu predikata, kar je takrat, ako sta ona vzajemna pojma, ali ako sta v razmeri istosti. N. pr.: Vsi istostrani trikoti so istokotni trikoti in istokotni trikoti so istostrani. Slednjič more celo tudi subjekt širji in predikat ožji pojem biti, a v tem slučaju mora biti subjekt delen (partikuliir). N. pr.: Nekatere živali so ptiči. Opazka 2. Ako sod z besedami izrazimo, tedaj 011 predstavlja stavek. Stavki so pa ali popolni ali nepopolni. Popoln je stavek, ako so vsi deli soda izrečeni. Nepopolni so pa oni stavki, kojim nekateri deli manjkajo. Med poslednje brojimo tako zvane eksistencialne stavke, ki se v logiki tako le pišejo :