LIST DELAVCEV V VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ZAVODIH PROSVETNI DEIAVEC JUBILEJ IN POSVETOVANJE V MARIBORU Desetletnica je kratko obdobje, vendar pomembno, ko gre za ustanovo, ki predstavlja prelomnico v izobraževanju učiteljev za enotno osnovno šolo. Jubilej mariborske pedagoške akademije je pokazal, da pedagoška osveščenost družbe porašča v spoznanju, da je prihodnost celotnega družbeno-go-spodarskega razvoja vedno bolj odvisna prav od vzgojenosti Miloš Poljanšek, predsednik SRS, je v svoji čestitki na Slav- in izobraženosti ljudi. Temeljno vlogo ima osnovna šola, zato ne more biti vseeno, kdo osnovno šolo razvija, usmerja, torej kakšen je njen učitelj, in ni vseeno, kakšne so učiteljske kadrovske šole. Če hočemo uspešno razviti osnovno šolo v skladu z družbenimi potrebami, je najprej potrebno posvetiti vso družbeno pozornost učiteljskim šolam. prosvetno-kulturnega zbora Vso pomoč izrednim študentom-učiteljem juj Izvršni odbor republiške izobraževalne skupnosti je sklenil pospešiti izredni študi j med učitelji »brez ustrezne izobrazbe Iz kadrovske analize za šol-jjto leto 1969/70, ki jo priprav-. W republiški sekretariat za pro-r^veto in kulturo, je razvidno, da ‘090 učiteljev osnovnih šol I°d tega 2.043 na predmetni 5topnji), ki so v delovnem razmerju za določen ali nedoločen jklovni čas in imajo polno de-°vno obveznost, nima pmdpi-flj Sar>e izobrazbe. Tudi v drugih 'U ^novzgojnih zavodih je precej J Učiteljev in vzgojiteljev brez ^trezne izobrazbe: v zavodih m usposabljanje otrok in mla-mj! ;°stnikov jih je v šolskem letu •969/70 bilo 543, v dijaških !j0niovih 81, v poklicnih šolah na tehniških in drugih priletnih šolah za gospodarstvo m družbene službe 145 in na winazijah 140. Ti bi si morali do 1972. leta Mdobiti manjkajočo izobraz-■0- Vendar pa podatki republi-taga sekretariata za prosveto m kulturo kažejo, da vsi ne štu-•rajo. Iz osnovnih šol jih na Predmetni stopnji študira 1;542, iz zavodov za usposabljaje otrok in mladostnikov 351, lž dijaških domov 80, iz poklicih šol 198, iz tehniških in P ti 4 a 16 J v l k brigih štiriletnih šol za gospo-"“Trstvo in družbene službe 74 1,1 iz gimnazij 32. . Ko je izvršni odbor republike izobraževalne skupnosti na ^dnji seji —. bila je v torek v J prostorih občinske skupščine v rebnjem — razpravljal o teh Problemih in drugih, ki jih na-Vaja skrbna analiza republiškega “-ji mkretariata za prosveto in kul-^Upro o izrednem študiju učite-Jev osnovnih, posebnih in sred-V, JJjih šol, je najprej ugotovil, da ji! rkakor ni in ne bo mogoče od-p topati od določil, ki jih po-il* 'svlja zakon glede predpisane P '^obrazbe učiteljev. To pred-fu ni mogoče zaradi učen- pH’ ki jim šola mora dati ;itf | hezno znanje in vzgojo. Zato >*' e treba vztrajati, da ima ves JL ^oi kader vsaj minimalno iz-evi dražbo, ki jo določajo pred- 6 Prsi. }» Vendar pa stvari niso tako 'IPrep •A |jekaj let. Težko bi bilo trditi, jjJmed učitelji ni volje za pri-J K°hitev manjkajočega znanja, sit p je tako res, kažeta med dru-'tt r ^Va podatka: na oddelku za S ^redni pouk obeh pedagoških / ^sdemij dejansko študira / -krog 900 izrednih študentov ■t vPrsanih jih je celo več), če-N rav jih zakonski predpisi v to y e sihjo izrecno; drugi podatek a pove, da so med izrednimi phenti pedagoških akademij ajbolj prizadevni učitelji iz pe- riferije, se pravi iz osnovnih šol, kjer so že sicer njihovi delovni pogoji težki. Analiza sekretariata, za prosveto in kulturo navaja, da so učitelji, ki izredno študirajo, izpostavljeni zelo velikim obremenitvam in da zato ne zmorejo v redu opravljati niti svoje dolžnosti v šolah niti v svojem izrednem študiju. Zaradi hudih bremen opuščajo izvenšolsko delo, prizadete pa so tudi njihove družine. Večina šol meni, da povzroča izredni študij precej neprijetno vzdušje v šolskem kolektivu. To tudi zato, ker je zaradi izrednega študija nekaj učiteljev praktično moteno celotno delo na šoli in ker ti izredni študentje tudi pri študiju dostikrat ne morejo tako naprej, kakor bi želeli. Pedagoški akademiji in druge višje ter visoke šole, kjer učitelji izredno študirajo, se sicer trudijo pomagati svojim študentom. Vendar pa vse kaže, da zmeraj ne dovolj. Veliko pripomb leti na to, da nekateri profesorji premalo upoštevajo, da so ti izredni študentje odrasli ljudje in da imajo večinoma dolgoletne izkušnje v svoji stroki; zaradi pomanjkanja literature so preveč odvisni od predavanj itd. Izvršni odbor republiške izobraževalne skupnosti je na podlagi teh in drugih podatkov, ki jih navaja omenjena analiza sekretariata za prosveto in kul-tyro, lahko ugotavljal, da smo dozdaj vse premalo storili za to, da bi učitelje, ki izredno študirajo, razbremenili in da bi jim omogočih čimhitreje dokončati študij. Zato je sklenil, da se bo takoj lotil dela. V najkrajšem času so predvideni razgovori s predstavniki temeljnih izobraževalnih skupnosti, kjer bi se konkretno pogovorili o vsaki šoli posebej in pripravih načrt za delo v kratkem času, ki preostaja. Prav tako se pripravlja podoben razgovor s predstavniki višjih in visokih šol, da bi tudi s te plati odpraviH napake in študentom olajšali delo. Med drugim je predvideno, da bi naj temeljne izobraževalne skupnosti vzpodbujale k študiju in stimulirale uspešnost študija ter premostile financiranje študija. Šole naj bi organizirale pouk tako, da bi imeli učitelji-študentje sobote na voljo za študij, in tudi sicer naj bi jih razbremenile pri njihovem šolskem in izvenšolskem delu. Učitelji, ki so v zadnjem letniku študija, ali abolventje, naj bi dobili ustrezen študijski dopust (za ta čas naj bi zavod za šolstvo in izobraževalne skupnosti zagotovili nadomeščanje učiteljev). Višje in visoke šole, kjer učitelji študirajo, naj zagotove učne pripomočke in drugo, kar bi izrednim študentom omogočilo intenzivneje študirati. S temi in drugimi ukrepi naj bi učiteljem brez predpisane izobrazbe omogočili pridobiti si potrebno kvalifikacijo, da bodo imeli tudi po 1972. letu pogoje za delo v učnovzgojnih zavodih. Gledano z vidika učenca in njegovega znanja pa je to eden izmed zelo pomembnih ukrepov v prizadevanju za večjo kvaliteto naše šole. J. S. nostni seji sveta PA v Mariboru posebej poudaril veliko vlogo PA kot dejavnika razvoja in zaželel, da bi čimprej uresničili načrte novogradnje. Dekan filozofske fakultete prof. dr. Dragotin Cvetko je čestital k dosežkom na znanstveno raziskovalnem področju, ki se vedno bolj uveljavlja v kolektivu PA in utrjuje tudi vedno tesnejše sodelovanje z univerzo. Težko bi naštevali celo vrsto pozdravnih govorov predstavnikov pedagoških akademij iz Reke, Zagreba, Ljubljane, Szombethelyja in drugih, vsem je bilo skupno veselje ob dosedanjih uspehih in spoznanje, da bo potrebno hitreje reformirati izobraževanje učiteljev ustrezno družbenim potrebam. Direktorica PA prof. dr. Breda Požar je govorila o razvoju šole in s pogledom naprej razvijala koncept širšega izobraževanja učiteljev v visokošolskem sistemu, kakor je bilo predvideno že ob ustanovitvi PA 26. junija 1961. ko so z zakonom osnovali pedagoško akademijo v Mariboru kot visoko šolo, ki organizira pouk prve in druge stopnje visokošolskega študija. Na PA v Mariboru se je v desetih letih vpisalo 1692 rednih in 2893 izrednih študentov, diplomiral pa je 701 študent. Šola je začela delovati s 6 rednimi in 21 honorarnimi učitelji, danes pa je pri njej zaposlenih že 44 rednih in 45 pogodbenih učiteljev in teče študij v 20 raz-ličnih študijskih skupinah. Kratko obdobje 10 let bi lahko po razvojnih značilnostih razdelili v dve razdobji. Prvo je bilo obdobje ustanovitve in organizacijskega utrjevanja, prilagajanja predmetnika potrebam osnovne šole v reformi, ko sta ustanovo vodila prof. Draga Humkova in prof. dr. Vladimir Bračič. Drugo je obdobje izpopolnjevanja študijskih programov, kadrovskega utrjevanja ter organizacije izrednega študija, ko sta vodila ustanovo prof. Rajko Kladnik in prof. Ivan Burger. Zdaj teče tretje obdobje proste, da bi lahko kar ča-nij na uresničitev sklepa izpred spreminjanja fiziognomije PA, ko je potrebno reformirati študij ustrezno s potrebami sodobne osnovne šole, izdelati elaborat za podaljšan visokošolski študij in več pozornosti posvetiti prav oblikovanju učiteljeve osebnosti, hkrati pa čimprej zgraditi sodobne šolske objekte, primerne za delo tako pomembne pedagoške šole. V avli visokošolske študijske knjižnice v Mariboru so v slavnostnih dneh odprli razstavo del učiteljev PA. Obsegala je znanstvena, strokovna, beletri-stična in likovna dela in prikazala, kako kolektiv PA deluje praktično na vseh področjih narodnega znanstvenega in kulturnega življenja. Središčno pozornost je vzbudil Zbornik pedagoške akademije, ki. je izšel ob desetletnici. Poleg mnogih prispevkov učiteljev PA vsebuje tudi biografije in bibliografije vseh dosedanjih učiteljev PA. Razstava je dala vpogled v širšo družbeno funkcijo PA, ki bi jo brez nje bilo teže zazreti. Poleg slavnosti je bilo v Mariboru tudi tridnevno posvetovanje o oblikovanju osnovnošolskih učiteljev. Začel ga je doc. prof. dr. Vladimir Bračič z referatom o mestu in vlogi PA pri osnovnem in permanentnem šolanju učiteljev. Na posvetovanju je z referati sodelovalo čez 30 strokovnjakov z univerze, pedagoških akademij, zavoda. za šolstvo, pedagoškega inštituta itd. Razpravljali so o problemih in dilemah pri procesu oblikovanja učiteljev, o ustreznosti sistema, vsebine in metod v procesu oblikovanja učiteljev, o problemih izrednega študija na PA, o izbiri kandidatov za učiteljski poklic in znanjih s področja psihologije, ki jih potrebuje učitelj pri svojem delu, o motivih za izbor učiteljskega poklica, onesposob- ljenosti učitelja za delo s starši, o samoupravljanju na PA kot sestavini vzgojnega procesa, o kadrovskih potrebah,o razširjenih vsebinah v izobraževanju učiteljev v zvezi s sodobnimi družbenimi pojavi funkcije prostega časa, vzgoje za razumevanje med narodi, problemov socializacije itd. Zaključili so, da je bilo tako posvetovanje potrebno, plodno in da kaže tudi nadaljevanje mariborske pedagoške tradicije v pobudah za pedagoško osveščanje in napredovanje. Predsednik skupščine občine Maribor Mirko Žlender je udeležence posvetovanja sprejel v hotelu Slavija in tako še posebej izrazil družbeno priznanje delu PA. Jubilejne slavnosti so zaključili z intimnejšim družabnim večerom kolektiva PA, kjer so izrekli še posebej zahvale tistim članom kolektiva, ki so na ustanovi že vseh deset let. JUBILEJ MARIBORSKE PA ZAKLJUČILI Z LITERARNIM VEČEROM Praznik mariborske pedagoške akademije je prijetno okrasil tudi večer umetniške besede. Lepo je v uvodu povedal Aleš Merdavšič, da to, kar združuje nastopajoče, ni niti pripadnost isti generaciji niti pripadnost enakim vrednotenjem literarne izpovedi, pač pa povezanost s pedagoško akademijo. Nastopali so torej študentje, absolventi, diplomanti in tudi učitelji pedagoške akademije in s tem izpovedali tudi širše poslanstvo tako pomembne ustanove. V vezani besedi so izpovedali svojo ustvarjalnost, doživetja in lepoto Anka Podvršnik, Irena Črešnik, Marija Kalher, Alojz Pikalo, Aleš Merdavšič, in profesorja Alenka Glazer ter Janko Čar, v prozi pa Frida Domijan, Pabla Skoliber in Tone Partljič. S kitaro je literarne ustvarjalce spremljal prof. Stanko Prek. Nedvomno je prav večer lepe besede dal slovestnostim še posebno prijeten zaključek. TISOČ RADOSTI OB NOVIH JUGOSLOVANSKIH PIONIRSKIH IGRAH 1970—71 * Pri tekmovanjih naj sodelujejo vse šole Naši otroci, pionirji in pionirke, naj bi se pri letošnjih JPI čimveč in čimlepše igrah - vsi, vsak dan in v vsakem našem mestu in ob vsaki priložnosti; seveda pa ob tem ne bodo smeli pozabiti na šolo, na svoje dolžnosti, tovarištvo ... Niso se še porazgubili vtisi z enega največjih srečanj - manifestacije ob 25. obletnici osvoboditve — zbora pionirjev na Pokljuki, ko so začeli organizatorji prihodnjih JPI sestavljati okrivne programe in razmišljati, kakšna naj bo nova preobleka -JPI. Svet za varstvo in vzgojo otrok Jugoslavije je objavil razglas novih JPI in ga naslovil predvsem na pionitje in pionirke, ki naj bi se pri letošnjih JPI „čimveč in čim lepše igrali“ — vsi — vsak dan — v vsakem našem mestu in ob vsaki priložnosti. Razumljivo je, da ob tem ne bodo smeli pozabiti na šolo, svoje dolžnosti, tovarištvo itd. Pričakovanje je veliko: nove JPI naj bi prinesle nove družabne igre, veliko prireditev in zabav, športnih tekmovanj, srečanj literatov, glasbenikov in li- kovnih ustvarjalcev. Razne zanimivosti bodo obogatile dosedanje znanje pionirjev, sicer pa bodo pionirji — tako kot vsako leto - tudi letos izdajah pionirska humoristična glasila, izdelovali igrače, spominke, organiziran srečanja ob tabornih ognjih itn. V neskončnost bi lahko naštevali razne dejavnosti, ki jih precej predlaga tudi okvirni program JPI. Veliko teh prireditev že poznamo, vendar pa se bodo — vsaj tako je videti — organizatorji lotih novih JPI drugače. Takole pravijo: poglavitno je poiskati nove oblike in metode dela v pionirski organizaciji — take, ki bodo sprostile otrokovo ustvarjalnost in ustregle otrokovim željam in potrebi po gibanju, igri, zabavi. Vse te igre in tekmovanja naj bi (Nadaljevanje na 3. strani) Z XI. PLENARNE SEJE REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV DRUŽBENIH DEJAVNOSTI %%%%%%% BREZ SODELOVANJA SINDIKATA BI BILO MARSIKAJ DRUGAČE Praznik - vzgojno sredstvo Potem ko je predsedstvo obravnavalo poročilo o uresničevanju lanskoletnega programa in osnutek nalog RO in njegovih organov za prihodnje obdobje, so razpravljali o poročilu in o osnutku programa še na plenarni seji republiškega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Slovenije, letošnjega 30. oktobra. Ob poročilu, ki nazorno prikazuje, katere naloge je opravljal sindikat v preteklem obdobju, je ocenil dejavnost te organizacije tajnik republiškega odbora Slavko Grčar. Lahko potrdimo - je dejal, da se je sindikat v minulem letu — z vsemi svojimi organi, pododbori in komisijami aktivno loteval vprašanj življenjskih in delovnih problemov članstva, kar je pravzaprav njegova bistvena naloga. Prezahtevno bi bilo pričakovati, da bi se sindikatu posrečilo uveljaviti vedno vsa stališča. Eno pa je gotovo: marsikdaj bi bilo drugače odločeno, če ne bi povedali svojega mnenja na sejah in posvetovanja tudi predstavniki Sindikata delavcev družbenih dejavnosti. To velja predvsem za ureditev sistema zdravstva in zdravstvenega zavarovanja ter za vprašanja na področju kulture in financiranja družbenih dejavnosti. Pravimo: „Sindikat delavcev družbenih dejavnosti11, ob tem pa mislimo seveda celoten se- stav te organizacije. Gledano v celoti smo z dejavnostjo te organizacije lahko zadovoljni, vendar ne povsod. Vse pogosteje slišimo o različno prizadevnih vodstvih občinskih in medobčinskih organizacij. Mnogo sindikalnih organizacij je sicer v preteklem obdobju delalo tako kot je treba, precej pa je tudi takih, ki še vedno mislijo, da je sindikalna organizacija zgolj zaradi lepšega, ne pa zato, da bi aktivno posegala v življenje delovnih organizacij. In če smo se pred leti spra-ševali, katerih nalog naj se loteva sindikat, lahko danes mirno ugotavljamo, da je vsakršna zaskrbljenost, da bi bilo teh nalog premalo — odveč. V navadi je že, da sindikalna organizacija ob vseh pomembnejših dogodkih opozarja, kako je treba sodelovati, kako v dogajanja posegati. Skratka: nalog se je nabralo tolike lr iktivnost sindikata vedno mu ne more slediti temu, kar je „spoznano za najnujnejše v določenem času in prostoru". Kaj pa napake, ki se pojavljajo pri sindikalnem delu? Te je — po mnenju republiškega odbora — pripisati drugim vzrokom: .Jdimi", ki skuša sindikat še vedno postaviti „na stranski tir“ in ga ,.pomanjšati" v organizatorja proslav in prireditev. Člani sindikata pa poudarjajo, da je ta organizacija predvsem zaradi problemov njihovega članstva, da je postala sestavni del našega družbenega sistema in da ji nikakor ni mogoče odrekati mesta, ki ji gre. Poročilo o uresničitvi lanskoletnega programa obsega precej vprašanj in starih, ponavljajočih problemov — obširno področje dela, ki ga ne bi bilo mogoče izpeljati, če sindikat ne bi deloval kot celota — v plenumu, pododborih, komisijah itn. Precejšen prispevek k uresničitvi lanskoletnega programa so dali nedvomno tudi člani predsedstva, od katerih so nekateri poklicno zaposleni v sindikatu delavcev družbenih dejavnosti. Tudi pri prihodnjem programu aktivnost sindikata ne sme biti manjša, bolj aktivna pa bodo morala postati občinska vodstva, ki so ponekje žal samo bolj ah manj pasivni spremljevalci dogajanj. Že predsedstvo je na svoji seji ugotavljalo, da je program za obodbje 70—71 „v znamenju priprav na tri kongrese", poudarjen pa je tudi pomen sodelovanja pri dolgoročnem programu razvoja naše republike in pri razreševanju sprotnih vprašanj. Na seji so opozorih tudi na druge pomembne naloge sindikata: občne zbore sindikata delovnih oraanizacii. sodelovanje pri stanovanjski problematiki, reviziji republiške zakonodaje, aktivnosti pri uresničevanju zakonodaje v zdravstvu, problematiki otroškega varstva, pri financiranju srednjega šolstva, povezavi šolstva z gospodarstvom- (ustanavljanju posebnih izobraževalnih skupnosti) itn. Sindikat ima torej nalog več kot dovolj, precej pa tudi pripravljenosti, da se jih loti resno in odgovorno. Republiški odbor je sprejel na tej plenarni seji poročilo in osnutek programa za naslednje obdobje: oboje bodo poslali občinskim in medobčinskim sindikalnim vodstvom in drugim zainteresiranim organi- zacijam. M. K. Vrsto praznikov imamo, rekli bi lahko posvetnih in verskih. Cerkev jih nedvomno ohranja, neguje, načrtuje njihove vsebine, ker prav ob njih osvežuje in vzpodbuja versko misel, religijsko osveščenost. Pa ne nameravam primerjati, vendar podobno velja tudi za posvetne praznike. Denimo dan republike — nedvomno osvežuje misel na rojstvo in razvoj naše družbene skupnosti, vzpodbuja domovinska čustva, krepi jugoslovan-skost, nacionalno osveščenost. Praznik je torej vzgojno sredstvo, od njega pričakujemo posebno doživljanje, svečanost, pa tudi oddih, osvežitev. Ob tem razmišljanju sem želel dognati, kako so dejansko naši šolaiji preživeh dcjjočen praznik. Ni bilo mogoče odsli-kati takega praznika v splošnih razsežnostih, omejil sem se na 170 šolarjev mariborskih osnovnih šol. Slavnostne proslave so imeli povsod že pred prazniki, prireditve, svečane govore; zanimalo pa meje, kako so dejansko preživljali sam praznik, konkretno lanski dan republike, Takoj po praznikih je po dnevnem urniku odslikalo vsebino 88 dečkov in 82 deklic z osnovnih šol Prežihovega Vo-ranca, Angela Besednjaka, Oto- Razstava ob 25-letnici organizacije Združenih narodov v Idriji V Idriji so pripravili v sklopu počastitev dneva Združenih narodov tudi razstavo likovnih del klubov OZN na osnovnih in srednjih šolah. Letošnja prva tovrstna razstava je pokazala raznovrstne pristope k široko zamišljeni priložnostni tematiki. Dela bi lahko razvrstili v nekaj tematskih skupin: ilustracije na temo vojnih grozot, potreba po zbliževanju med narodi, odprava rasnega razlikovanja, podoba vojne v Vietnamu, na bližnjem Vzhodu itd., svobodne dekoracije na temo mladosti, bratstvo med narodi, osnutki priložnostnih znamk ob prazniku OZN, osnutki plakatov za to priložnost, podobe vizij v prihodnost, poletov v vesolje, meditacije na temo atomskega veka itd. Podeljene so bile tudi tri nagrade: 1. nagrada - Gizela David (Gimnazija Murska Sobota), 2. nagrada -Peter Rozman (Osnovna šola Biba Roeck, Šoštanj) in 3. nagrada - Bogdana Namestnik (Srednja vzgojiteljska šola, Maribor). Ob pogledu na letošnjo akcijo bi želeli poudariti velik pomen udeležbe na taki razstavi s tako zanimivo in humano tematiko in predvsem potrebo, da bo letošnje nadaljevanje te akcije in druga razstava v letu 1971 še množičnejša po številu udeležencev. Letošnja prireditev naj služi kot izhodišče novim prizadevanjem. Prepričani smo, da bodo sledeče razstave aktivirale še številnejše šole, posameznike, mlade ustvarjalce, tako da bo prihodnje leto prirejena razstava že odraz sposobnosti in zmogljivosti umetniškega izražanja naše mladine. Nekatere šole so z vso vestnostjo organizirale delo in poslale bogat material za to razstavo. Pohvalo zaslužijo učenci, vzgojitelji in matične šole, med njimi pa še posebno: gimnazija Murska Sobota, osnovna šola Šoštanj in Srednja vzgojiteljska šola Maribor. IGOR PLEŠKO Slepa deklica se uči zaznavati svet OSIP (3) PREDLOGI UKREPOV Osip učencev v osnovni šoli ni samo ozko pedagoški ali šolski problem, temveč komples-ken pojav, ki naj bi ga ne razreševali samo pedagoški delavci, marveč tudi vsi drugi dejavniki, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo s problemi vzgoje in izobraževanja. 1. Težiti bi morah za tem, da bi dosegli enake učne uspehe tudi v šolah vseh tistih občin, ki so gospodarsko, socialno in kulturno manj razvite, zato je potrebno: - zagotoviti ustrezna finančna sredstva občinam s pod-poprečnim narodnim dohodkom za ureditev materialnih in kadrovskih razmer in tako omogočiti organizacijo in delo zavodov za predšolsko vzgojo, posebnega šolstva in podaljšanega bivanja. - V naslednjih desetih letih je treba razviti podaljšano ali celodnevno bivanje učencev, in sicer najprej za vzgojno in socialno zanemarjenje učence in otroke iz družin kjer sta zaposlena oba starša. Zato bi morali omogočiti' enoizmenski pouk. V tem primeru bi postopoma prešli tudi k celodnevnemu pouku, kar bi ustvarilo boljše pogoje za učenčevo šolsko delo. , — Kjer je razlog slabih uspe- hov oddaljenost učenčevega doma od šole in ni možen prevoz učencev, je treba organizirati domove z ustrezno usposobljenim vzgojnim kadrom. — S posebno materialno stimulacijo povečati ekonomski interes učitelja za zaposlitev na šolah manj razvitih območij. 2' Ker se prepočasi uresničujejo določila zakona o usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, bo potrebno najkasneje do konca leta 1970 sprejeti program razvoja zavodov za usposabljanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, izdati izvršilne predpise na podlagi tega zakona ter dosledno v občinah izvajati kategorizacijo in rekategorizacijo otrok. Na tej osnovi je potrebno odpirati ustrezno število posebnih oddelkov pri osnovnih šolah oziroma posebnih osnovnih šol. Vse otroke, za katere ugotovijo komisije za kategorizacijo, da so mentalno nerazviti, bi morah dobesedno vključiti v posebne šole oziroma posebne oddelke pri osnovnih šolah. — Tudi osebnostno in vedenjsko moteni otroci sc kate-• gorija, ki je ni mogoče obravnavati kot normalno. Zato bi morah tudi za to kategorijo otrok uresničiti njim ustrezne pogoje vzgoje in izobraževanje. L Til •MU) ULVIA,) J iV'jj 3. Zavod za šolstvo SRS pripravlja revizijo predmetnika in učnega načrta za osnovne šole, zlasti glede na obseg in globino gradiva ter aktualizacijo. Revidiran predmetnik in učni načrt za osnovne šole bo uveden v šolskem letu 1971/72. — Hkrati z revizijo učnega načrta bo zavod za šolstvo postopoma revidiral učbenike in pripravljal priročnike ter druga didaktična sredstva in pripomočke (delovni zvezki, učni hstki ipd.). 4. Osnovni pogoj za izboljšanje vzgojno izobraževalnega dela in uspehov sta racionalizacija in intenzifikacija pouka. Zato bo potrebno, da že pedagoške akademije in ustrezne fakultete, ki pripravljajo učitelje za pouk na osnovnih šolah, usposobijo kandidate za uporabo aktivnih metod in oblik pouka ter modernih didaktičnih sredstev. 5. Zavod za šolstvo SRS je pripravil predlog za organizacijo didaktičnih centrov za izobraževalno tehnologijo pri šolah, ki izobražujejo učitelje (hkrati bodo služili tudi za strokovno izpopolnjevanje učiteljev). Organiziral bo tudi tečaje za uporabo novejših tehničnih učnih sredstev (grafoskop, re-sponder itd.). Na ta način bomo dosegli, da bodo učitelji v večji meri uporabljali sodobna tehnična didaktična sredstva. — Hkrati z revizijo učnega načrta bo zavod za šolstvo postopoma revidiral učbenike in pripravljal priročnike ter druga didaktična sredstva in pripomočke (delovni zvezki, učni hstki ipd.). 6. Zaradi individualnih razlik, ki obstajajo med učenci v posameznih razredih, je potrebno izvesti individualizacijo pouka. Zato bo pedagoška služba v okviru strokovnega izpopolnjevanja (aktivi, hospitacij-ski oddelki, seminarji) seznanila učitelje s teoretičnimi osnovami individuahzacije pouka. Nadaljevala bo z izdelavo učnih hstkov za vse razrede in večino predmetov, poskusno pa bo uvajala tudi programirani pouk. Za reahzacijo individualizacije pouka bo potrebno postopoma zniževati število učencev v oddelkih in s tem v zvezi spremeniti doslej veljavne normative. Za čim uspešnejšo izvedbo individualizacije pouka in njegovega nadaljnjega izpopolnjevanja predlagamo, da se ustanovi ustrezno število eksperimentalnih šol, kjer bi pedagoški inštitut eksperimentalno proučeval vsebino, metode in sredstva individualiziranega pouka. 7. Izboljšati bo potrebno kvalifikacijsko strukturo oziroma strokovno in pedagoško izobrazbo učiteljev z načrtnim in sistematičnim usmerjanjem ter štipendiranjem nadarjenih študentov za študij matematike, tujih jezikov in slovenskega jezika; 8. Obhke in kriteriji ocenjevanja, zlasti na predmetni stop- nji pouka, so neenotni in pogostokrat brez učiteljeve subjektivne presoje. Zato bo potrebno izoblikovsti sistem ocenjevanja, ki bo upošteval tudi možnosti bolj objektivnega vrednotenja učenčevih vzgojno-izobraževal-nih uspehov ob uporabi sodobnih standardnih instrumentov. Glede na pretežne vzgojne smotre hkovnega, glasbenega, tehničnega pouka in telesne vzgoje bo potrebno spremeniti pravilnik o ocenjevanju učencev v osnovnih in srednjih šolah (Ur. list SRS št. 20/1969) tako, da se ti predmeti v osnovni šoh ne ocenjujejo z nezadostnimi ocenami; potrebno bi bilo določiti ustreznejši način vrednotenja. SIKST MARION na Župančiča, Ivana CanM ter podeželskih šol v Pesnici* Malečniku. Vreme ni bilo n*) lepše, poznojesenski dnevis bih hladni, napovedal se je ‘ sneg. To je seveda vplivalo vsebino dejavnosti. Na praznik so poprečno spJ več kakor 11 ur. Poleg tega J dečki pomagali staršem pri dej 1 uro 23 minut, deklice pa 2>l1 48 minut (!). Učili so se P® It prečno 50 minut, pri cerkvei obredih so bih 18 minut, a p1 stega časa so imeli 6 ur in ’ minut. Ostah čas so porabilist prehrano, telesno nego, ne^j # pa se ga je enostavno porazg11' P bilo zaradi pozabljanja in p^j111 drobnih opravkov, ki jih č} vi sovno niso zmogli določeva11! t; Dečki so bih pri tem bolj P° I vršni. 11 Na praznik so največ gleda* p televizijo, kar 3 ure 9 min1*' r< vse druge dejavnosti so traja** s| manj kot 1 uro. Sledih so tort k sprehodi v naravo, branje t3* ličnih knjig, obiskovanje kina1* cj kakih drugih prireditev, 11 tanje in podobne igrice, po51'* 11 šanje glasbe in radia, igre z žor d in druge športne igre. Podr°J,| P neje ob tej priložnosti ne d navajal in razčlenjaval p' oda* je kov, pa se že ob tem kaže misliti. Sedeti pred televizij0 praktično celo ne glede na sp0 red, domač ah tuj, je dokaj P* sivna zadeva; ne terja niti tek* nega niti posebnega duševneP napora. Zanimiveje tudo to,° so brali sorazmerno malo, P1 prečno 20 minut, pa še to bol pogrošne zgodbe, saj je med & vom bilo kar 72,23 % tako?1 branja (Morilec, Šerif iz Tex3S* Diabolik, Uraneta itd.) P0*0 zale so se tudi močne razi1*1' med prazničnimi vsebina^ mlajših in starejših šolarj0' dečkov in deklic, pa tudi meS nih in podeželskih otrok. Videti je, da neke namerI' praznične organiziranosti 11 sam praznik ni bilo. Šola, ^ zumljivo, ne bo podaljšev’3 svojega vzgojnega dela nep1 sredno v praznik, pač pa bi ^ dinske organizacije lahko načrtno pripravljale možno5 ^ za praznično doživljanje m^dj* jt ob samih praznikih. Podan* kažejo tudi, da starši uporabu j jo posvetni praznik za doma1, dela, zlasti še na podeželjn-mestu pa poleg počitka tudi ; domača opravila. Otroci se P‘ morajo znajti, kakor vedo jim je v danih okoliščinah n10 goče. Taka prepuščenost pa) lahko vzgojno problematika id tl- ak celo daleč od praznični namena. Praznik s svojo pose(j nostjo daje velike možno* vzgojne učinkovitosti PraVjj prostem času mladih, t0\ praznovati ne bi smeh enost^ no brez dela, brez vzgojne Pp zornosti; poskrbeti bi m°ra vsaj za resnično praznično položenje. Prazničnost bo ted* polnovredna, če bomo omor čili mladim sproščeno, vsebrt sko polno, živo aktivnost. Podrobneje o tem bi spr^* vorik še drugič, to samo *V ocvirek za razmišljanje ob na> praznikih. Obenem lepa hvat| vsem, ki so mi omogočih zbf3 seveda še mnogo več podatk0 kakor sem jih tukaj omenjal-RUDI LEŠN|h * * * * * * * \ * Ž 5 * * * * * \ gl| >i DEKLIŠKO VZGAJAHSCE VIŠNJA GORA vabi k 'sodelovanju v Poklicni šoli oblačilnih strok /. 1 učitelja-ico praktičnega pouka šiviljske smeri i\ p H za nedoločen čas. Pogoji: mojstrska šola z diplomo, strokovni izpit in praksa ali druga ustrezna poklicna šola s strokovnim izpitom in prakso, starost 25 let. k P L i Posebni 1 leto. pog ji: psihološki preizkus, poskusna doba / Osebni dohodki po pravilniku, samska soba v zavodu, nastop službe takoj ali po dogovoru. Prijave z dokazili o strokovnosti pošljite na upravo zavoda v roku 15 dni od objave. X it Si P k n Si t; u l S l\ ti |u 0 CIVILNA ZAŠČITA—NEPRIVLAČNA DEJAVNOST NA ŠOLAH .■,1 Najbrž bi bil naslov glede na ' J trenutno stanje bolje pogojen, 1,1 ^e bi namesto „dejavnosti“ ra-Pil pasivnejši samostalnik ,jia-*°ga“, kajti za večino naših šol ^orda lahko trdimo, da doslej jt® področju civilne zaščite niso (jaj posebno vidnega storile in J'h-tedaj naloga še v celoti čaka. Bodimo si odkriti in priznajmo, da je bila civilna zaščita na , t°lah vse do danes bolj ah manj | ukaz na papiiju, ki nas ni vzne-J trirjal in „bolel“, dokler nismo C čoživeli laepkejšega rebrnega I SlJnka od zgoraj. Pa tudi opo-Urini in izsiljeni ukrepi na tem f' Področju niso imeh prave avto-l(fj tomne vrednosti, ker so bili še ^ Vedno pojmovani (ne trdim, da 3(1 vse) kot nujno zlo, sprem- feno vsaj z neizrečenimi pomisleki, če že ne z glasnimi pripombami, npr.: Mar bi investi-. ruli sredstva za nove učne pro-* store; opremo, učila in knjige, m td že dolgo niso več poceni... In vendar hodi za nami ta Svilna zaščita kot lastna senca, te bomo. se je otresli, pa če Uam je misel nanjo še tako na-f tlležna. V tem pogledu se lahko n Primerjamo s fantičem, ki je j Pobil kolo in se naučil kolesar-3 )eiija, na prometne predpise pa Pozabil — preveč je zdrav in I Preveč zavzet z mislijo na svoj 1 Port, da bi mogel misliti še na ’3 nevarnosti. Vendar v hipu, ko CZ globlje doživimo kot sestavino narodne obrambe, kot pojem naše skupne varnosti, se tudi pretresljivo zavemo, da bi nam družba nikoli ne odpustila krivde, če bi zavoljo naše brezbrižne opustitve obrambnih priprav nekega dne dočakali katastrofalno uničenje stotin ah tisočev mladih življenj pod ruševinami šolskih poslopij brez varnih zaklonišč. V takem trenutku se nam tudi s predobčutkom strahu dotakne srca spoznanje, da so otroci najdražje, kar imamo. V zadnjem času se pristojni organi resno prizadevajo spraviti to nalogo iz deklarativne oblike na papiiju v resnično akcijo na terenu. S postrože-nimi odredbami in tudi z inšpekcijsko kontrolo skušajo aktivizirati poleg delovnih organizacij tudi vse ustanove - torej tudi šole — k rednemu delovanju civilne zaščite, zbuditi jih iz mrtvila ah zgolj sporadičnih storitev k zavestnemu in spontano zavzetemu pripravljanju. V ta namen je tudi zamišljen petletni razvojni načrt narodne obrambe oziroma civilne zaščite (1971-75), tj. razdobje, v katerem naj bi sleherna enota CZ izpolnila vsaj temeljno količino materialnih in organizacijsko tehničnih priprav. Na marsikateri šoh so nemara že nekaj časa formirane delovne ekipe, izdelani pravilniki, akcijski načrti, programi strokovnega usposabljanja obveznikov, etapni predračuni nabavk opreme in zaščitnih sredstev, napeljani dogovori z gradbeniki glede pregledov statične zmogljivosti poslopij in izdelave adaptacijskih načrtov za ureditev zaklonišč ..., pa so funkcionarji zmigovali z rameni češ, kaj nam vse to koristi, ko pa ni od nikjer zaprošenih kreditov vsaj za začetno reahziranje programa! Lahko je proizvodnim podjetjem, ki razpolagajo z lastnimi finančnimi sredstvi — kako pa naj si to privoščijo šole, ki si celo za redno delovanje komaj naprosjačijo tohko sredstev, da za silo dihajo . .. Nedvomno je takšno delovanje podobno maratonu v začaranem krogu brez izhoda. Toda verodostojne napovedi kažejo, da se stvari tudi na področju CZ šol obračajo na bolje. Tako je ljubljanska TIS zadnje dni preko Uprave za NO spo- ročila vsem šolam svojega območja, da bo še v tem koledarskem letu nakazala nekaj sredstev za potrebe civilne zaščite. S tem prvim nakazilom je vsekakor hkrati zagotovljeno tudi redno do tiranje v prihodnosti. Pričakovati je, da bodo uspele najti sredstva za ta namen tudi druge izobraževalne skupnosti. S tem je torej začaranega kroga konec. Enote CZ po šolah bodo lahko začele z živim praktičnim delom. Lahko bodo usposabljale svoje ekipe, nabavljale opremo in lahko si bodo privoščile tudi vadbene demonstracije z učenci, s tem pa tudi vključile civilno zaščito v šolske delovne načrte kot neločljivo in nepogrešljivo sestavino. Zdaj, ko prihaja na obzorje dobra volja z obeh strani, menda ne Ifo med našimi šolskimi kolektivi nobenega, ki bi tudi v prihodnje pestoval roke ob ci-\rilni zaščiti in jo spreminjal v Župančičevo otroško, ki se končuje: „Oh, da še bi kak izgovor znal . . .“ j. LAMPIČ PRI TEKMOVANJIH NAJ SODELUJEJO... Gorinškov: »Silni bič« v Mladinskem gledališču »Čar Gorinškovega pisanja za Radino je v tem, da odlično pozna 'kr in odrsko učinkovitost in da s K' ^°jim smislom za humor gledalce Phpravi do veselega smeha, saj smo Jtepričani. da se boste tudi vi danes Smejali . . . : V gledališču pa ni vse samo smeh radost. Nobega igra ni brez kake •Nrc misli, samo poiskati in odkriti treba .. .“ Ta napotek, zapisan na vizumu za ..iJVo letošnjo premiero v Ijubljan-i' Kem Mladinskem gledališču - ki Praznuje letos že 15 letnico - uvaja ^ladega gledalca v igro slovenskega ,1 P.1Sca mladinskih iger Danila Go-’ nnska „Silni bič“. , Na kratko: igrica je postavljena v it Tase kmečkih uporov, v njej zmagu-[j Alo preprosti in pošteni ljudje, ki se 'Pogumom dokopljejo do spozna-,3a> da je grožnja (silni bič) pogosto iist„ —... • • - podležejo zgolj je pravljica, ki se Otroci so navdušeni pozdravili stare znance: Mileno Grmovo (Marjetico) in Jožeta Mraza (Zmagana). Boža Vovka (graščaka), Majolko Šukljetovo (njegovo ženo), ki je skupaj z Nikom Goršičem in Borisom Juhom požela največ odobravajočega smeha, Mino Jerajevo, Mira Vebra, Braneta Ivanca, Pavleta Rakovca in Sandija Pavlina. M. K. (Nadaljevanje s 1. strani) bila taka, da bi se jih otroci res - veselili, skratka, prinesla naj bi jim ,,tisoč radostf*. Odrasli pa vemo, da bodo te igre otrokom v veselje le tedaj, če bodo dobro pripravljene. Zato je razglas Sveta za varstvo in vzgojo otrok Jugoslavije naslovljen tudi na učitelje in starše, mladino, družbene in specializirane organizacije ter institucije za mladino, na vse občane, da bodo podprli to izredno vzgojno aktivnost in manifestacijo. Namenjen je tudi družbenim in političnim organizacijam in društvom. Delovni programi povzročajo težave celo odraslim — izku- < !*abiči. "silni bič ,».^Saja v resnične... —... I Jkfobju - v času kmečkih uporov. , 'avljica o hudobnem graščaku in p Kunmem kmečkem sinu, ki )' 5uvPaj z drugimi - ponižanimi in |( '^žaljenimi - reši kraljično in l Igrici m mogoče oporekati razgi-“aneg,- J- ! !- ~—*—:~ p jjjjub vsem pa je konec nepreprič- L 111 1IIV.'C.\-'V r j^nega dogajanja - v njej nastopajo I' -l,?' resnično živi, verjetni ljudje; Jub Strahovane tlačane. 1 u V ' li!jub 3!''’ učinkovit samo na zunaj in krasen s številnimi gostobesednimi .ktivističnimi gesli. Vse to je režiser l~ušan Mlakar), ki je poskrbel za iar najboljšo odrsko uprizoritev, ob , ttricu hipijevsko okrasil in s plakati kdomušno „prikazal“, kaj bo kdo !. cel takrat, ko ne bo več silnega ‘Pa, ko bomo vsi delali, se vsi ve-6Irli, vsi... itn. »PEDAGOŠKA REŠITEV?« šenim načrtovalcem, tem večjo pomoč pa bodo potrebovali pioniiji pri izdelavi programa in vsebine novih JPI in njihovem uresničevanju. Vse bolj moderno postaja, da prevzemajo gospodarske organizacije pokroviteljstvo nad raznimi kulturnimi prireditvami — in zakaj ga ne bi prevzele nad pionirskimi odredi ob tako obsežni manifestaciji, kakršna so JPI? Tudi naš, slovenski program JPI je nastal ob upoštevanju tistih zveznih in republiških prireditev, ki so postale v preteklih letih najbolj kakovostne, priljubljene in množične. Ena takih prireditev je zbor pionirjev, ki bo letos v Trnovskem gozdu, na Golteh se bodo pomerili smučarji, v Idriji bo srečanje dramskih skupin, v Škofji Loki pa bodo priredili znano Groharjevo slikarsko kolonijo. Novost letošnjih JPI bo tekmovanje za znak pionirskega odreda Tisoč radosti, ki ga bo vodila posebna tekmovalna komisija pri občinskih zvezah DPM oziroma občinskih komisijah za delo s pionirji. Vsak pjonirski odred bo moral v prvem obdobju tekmovanja pripraviti štiri od naslednjih prireditev: novoletno jelko, pustovanje, dan pomladi - z izletom v naravo, praznovanje dneva mladosti, zabavno prireditev in partizanski pohod ali izlet v naravo. Pionirji vsakega odreda se bodo morah udeležiti vsaj ene od prireditev JPI in tekmovanja v Veseh šoh Pionirskega hsta, nagradnega natečaja za karikaturo, nagradnega natečaja za smešnico, domislico, šaljivi rek, nagradnega natečaja za laž ali šaljivo zgodbo, nagradnega natečaja za pisca* šaljive igrice ah nagradnega natečaja za šaljivo . voščilnico sošolcu za 1. april. M.K. Dobra beseda velja več Vedno hitrejši utrip življenja, vedno više postavljeni cilji, večje želje in potrebe, stremljenje za čimbolj vidnimi učnimi uspehi, vse to vnaša pestrost in dinamičnost tudi v delo med šolskimi zidovi. Toda hkrati spoznavamo, da nam vse bolj primanjkuje časa, da vsega ne zmoremo več, da se moramo dostikrat zadovoljiti le z najvažnejšim in da smo zato zatajili v toliko drobnih primerih, ko je otrok pričakoval od vzgojitelja več, kot mu je ta v tistem trenutku mogel dati. Mudi se nam, hočemo hitre in otipljive rezultate, postajamo nestrpni in tako zelo zahtevni, iz naših ust pa je vse bolj redko slišati prijazno in spodbudno besedo, pohvalo in priznanje. In učenci povzamejo: Naš tovariš pa ni nikoli zadovoljen, kar storimo, vse mu je premalo. Samo krega nas. Zgodilo se nam je, da smo šele pozneje spoznali, kako smo razmišljali o minulem delovnem dnevu, koliko truda je vložil učenec v svoje delo, toda ker mu ni uspelo, smo ga brez pridržkov zavrnih. Drugi je odlično rešil nalogo, toda takrat smo kar spregledali, daje to napravil deček, ki sicer slabo napreduje in je zato pričakoval več priznanja, kot smo mu ga dali. Kako lepo misel je povedal ta, kar prezrelo za svoja leta, in kako plemenitega se je izkazal oni, mi pa smo vse sprejeli kot samoumevno. In tako smo te otroke prikrajšali za nekaj, po čemer vsi hrepenimo: za dobro besedo. Besedo, kije nimamo samo radi, ampak jo tudi potrebujemo, saj nam pomaga skozi življenje in pripomore, da tudi na delovnem mestu naredimo več in bolje. Glavna naloga učenBev je, ha se učijo in učni uspehi so najvažnejše merilo njihovega dela. Toda naj ne bo to edino merilo. Hudo je, če se učenec dolgo trudi, da bi pritegnil učiteljevo pozornost, rezultati pa ostajajo majhni in ne ustrezajo.vloženim naporom, zato jih učitelj ne opazi, ne vidi pa tudi učenčevega truda. Prav je, da hvalimo odlične učence, tudi tiste, ki se jim za tak uspeh niti ni potrebno ne vem kako truditi. Prav pa je tudi, da še zlasti pohvalimo tiste, ki trdo delajo, ki uspevajo le z velikimi napori, in jih vsak, tudi najmanjši uspeh, dosti stane. Če vztrajamo, da so naši kriteriji pri ocenjevanju čimbolj objektivni, pa naj le bodo merila za pohvalo malo bolj subjektivna, prilagojena posameznemu učencu. Koliko je otrok, ki živijo v pogojih, ki doma ne najdejo opore, katerih starši zanje nimajo časa, ki pogrešajo ljubezni, ki nimajo nikogar, da bi se ob njihovih uspehih v šoli veselil z njimi. Skušajmo jim pomagati, pohvalimo jih, pa ce so njihovi uspehi še tako mali in neznatni. Ko že zapisujemo negativno oceno, ki je že sama dovolj velika kazen, jo tako radi pospremimo še s poplavo hudih besed. To bi mogli brez škode opustiti, saj je v tistem trenutku navadno kakor zvenenje po toči. Bolje bi bilo, da bi poudarili tisto malo, kar je učenec povedal pravilnega in pristavili, da ni bilo dovolj, da pa bo z vajo in bolj vztrajnim delom to še mogel popraviti in zamujeno nadoknaditi. Učenec bo hvaležen za naš objektivni odnos in ga bo znal ceniti. Prav nič koristnega pa nismo napravili, če smo pri slabem učencu zmanjševali vrednost še tistih dobrih redov, ki jih ima npr. pri telesni vzgoji, likovnem, glasbenem in tehničnem pouku, češ, to so itak stranski in manj zahtevni predmeti. Raje pohvalimo otroka, kjer je le mogoče, poiščimo pri njem, kar je dobrega in tam gradimo dalje. Iz izkušenj vemo, da so disciplinsko najbolj problematični in delajo učiteljem največje preglavice tisti učenci, ki so vrgli puško v koruzo, ki so obupali, ki ne vidijo v šoli zase več nobene perspektive. Ah se ni morda zgodilo, da smo takemu učencu tudi pri našem predmetu hitreje zaključili nezadostno oceno, kot bi to storili pri kakem dobrem učencu? Ali nismo pod vplivom slabega splošnega uspeha spregledali tudi tisto, kar bi le mogli pohvaliti in pozitivno oceniti? Ah ga nismo zaradi naše nestrpnosti in neučakanosti prehitro obsodih in odpisali? Mislim, da ni učenca, ki bi bil tako slab, da se ne bi mogel uveljaviti prav na nobenem področju. V interesu našega vzgoj-.nega prizadevanja je, da te otrokove sposobnosti odkrijemo, mu jih priznamo in ga zanje pohvalimo. Vedno smo veseh, ko ob koncu šolskega leta čestitamo najboljšim učencem in jim kot posebno priznanje izročimo še pismeno pohvalo. Še posebno pa smo veseli, ko npr. ob prvem maju stisnemo roko tudi tistim učencem, ki so se, ne glede na učni uspeh, izkazali med šolskim letom, ki so pridno delali, si prizadevah, uspeh pri različnih tekmovanjih, se uveljavili v športu, društvih in organizacijah. Ves učiteljev trud je bil poplačan, ko je ob taki priliki opazoval srečnega fanta, ki srno ga na odru počastili in mu izročih diplomo, ker je postal občinski prvak med kolesarji, fanta, ki v šoh nikakor ni uspeval in je že kazal znake, da se želimo pred vrstniki uveljaviti v negativni smeri. Morda bo pri kom ravno taka pohvala pomagala, da ne bo krenil s prave poti. Zato, ko razmišljamo, razsojamo in ukrepamo, vzemimo si trenutek časa. In ne skoparimo z dobrb besedo. Izostril se nam bo občutek za mladega človeka, njegove stiske in težave. V otroku bomo našh toliko novih svetlih točk, ki bi šle sicer čisto neopazno mimo, nanje se bomo oprh in naše delo bo boljše in lažje. Vsi, ki smo se odločili vzgajati mladino, zaupamo vanjo in ■ jo imamo radi. Zato je pedagoški optimizem temelj našega vzgojnega delovanja. Naj bi se nam čim manjkrat zgodilo, da v razredu ne bi pomislili tudi na to. VELIMIR BATIČ l Spiska psihologinja tovarišica Mil-3. -leromcl iz Velenja je pod zgor-l 31?! naslovom - opisala primer všo-anJa štirih šolskih novincev v Belih lo^ab. naiI Šoštanjem. Ker članek ,°varišice M. Jeromcl ne prikazuje tar>c situacije v celoti, pojasnjuje s v v zvezi organizacijska enota za-.i d«1 * 3 za šolstvo SRS v Celju na-l^dnjc: ? L Organizacijska enota zavoda a šolstvo SRS v Celju je v zadevi Posredovala, ker so se pritožili starši 'j^Zadetih otrok pri ravnatelju cen-alnc osnovne šole v Šoštanju proti Silvi, ki jo je predlagala šolska , ‘hologinja. /•»p. Tudi po Thorndiku vemo khORNDIKE, HAGEN: NEASU-U-MENT AND AVALUATION IN P*XpHOLOGY AND % EDU-3TTION, New York, 1955), da je sedenje v psihologiji in pedagogiki jp*110 manjše ali večje aproksimativ- 3 Približevanje vrednosti objektov, ‘Jih merimo, zato ne smemo nobena testnega rezultata samega po t b> absolutizirati, ampak ga mo-ujf1- objektivno ovrednotiti le ob jPoštevanju vseh danih okoliščin. ž P>o taka interpretacija testnega re-Ha ata je objektivno realna. Glede taV0 Predpostavljamo, da so rezul-o testnega preverjanja zrelosti za vstop v osnovno šolo, ki jih je ugotovila na Belih vodah šolska psihologinja, povsem normalni, ker upoštevamo deprivirano okolje teh otrok. Predpostavljamo tudi, da bi dobili podobne rezultate v vsakem tako depriviranem šolskem okolju. 3. Po zakonu o osnovni šoli (člen 44). je osnovnošolska populacija zmogljivostno uravnotežena s tem, ko so prešolanj kategorizirani otroci, moteni v telesnem in duševnem razvoju. Vsaka nadaljnja zmog-Ijivostna diferenciacija po obstoječih zakonskih predpisih ni možna v šolskoorganizacijskem smislu, ampak le z individualizacijo učno-vzgojnega procesa. Kako razrešiti dilemo štirih šolskih novincev, ki so dosegli nekoliko nižje testne rezultate pri zrelostnem testu za osnovno šolo, saj ne gre, kot ugotavlja šolska psihologinja sama, pri teh otrocih za „inteligenč-ni primanjkljaj? “ Po zakonu sta možni dve rešitvi: a) da se vpis odloži za eno leto (člen 44 ZOS). — Ker gre za otroke s samotnih hribovskih kmetij, .ugotavlja šolska psihologinja sama, da to ne bi bila „ustrezna rešitev". Mi se s tem mnenjem strinjamo. b) Da se otroci všolajo vi. razred in se jim hudi ustrezna pomoč v smislu 29. člena ZOŠ. Taka pomoč je zlasti izvedljiva, ker je v oddelku samo 12 otrok in ker so starši zagotovili posebno skrb in pomoč otrokom tudi s svoje strani. S tako rešitvijo se je strinjala tudi razredničarka. Možnost, da bi organizirali za te štiri otroke „celoletno malo šolo" oziroma ,,pripravljalni razred", kot je predlagala šolska psihologinja, bi bila izvedljiva, če bi zakonodaja predvidevala tako rešitev, se pravi, da bi obstajal od pristojnega republiškega foruma potrjen ustrezni učni program za tak oddelek, kajti vse drugo bi bila samo improvizacija brez zakonite podlage. Organizacijska enota zavoda za šolstvo SRS potemtakem ni imela nobene zakonite osnove, da bi starše v tako rešitev prisilila in se je zato ravnala po členu 29 zakona o osnovni šoli. Hvalevredno pa je, da je tovarišica Milka Jeromel že v prvem letu službovanja opozorila na splošni problem depriviranih otrok na hribovskih šolah. Zavod za šolstvo SR Slovenije Organizacijska enota Celje DAN PROSVETNIH DELAVCEV V RADGONSKI OBČINI V okviru občinskega praznika radgonske občine je bil letos v Radencih, v zdraviliški kavarni, že tretji dan prosvetnih delavcev. Zbrane goste, med njimi predsednika izvršnega odbora republiške izobraževalne skupnosti Ludvika Zajca, tajnika republiškega sindikata, za družbeno dejavnost Slavka Grčarja, predsednika občinske skupščine Branka Zadravca, zvezne in republiške poslance ter mnoge druge goste in prosvetne delavce, med katerimi je bilo tudi nekaj upokojencev, je pozdravil predsednik pripravljalnega odbora Hinko Plevnik. Med drugim je dejal, da je v radgonski občini 184 prosvetnih delavcev. Od teh jih de|a 15 v vrtcih, 169 pa v osnovnih šolah, glasbeni šoli, gostinski šoli in ljudski univerzi. V osnovnih šolah je 26 učiteljev in 11 predmetnih učiteljev brez strokovnega izpita, dočim ima strokovni izpit 87 učiteljev, 27 predmetnih učiteljev in 1 profesor ali skupaj. U5 prosvetnih delavcev. Od teh jih študira izredno na pedagoški akademiji ali višjih šolah 50 ali vsak tretji. Povedal je še, da so bili med zaslužnimi občani, ki so dobili ob 25-letnici osvoboditve od občinske skupščine posebna priznanja tudi tile prosvetni delavci: Jože Bezjak, Manko Golar, Milan Kocuvan, Mimica Pleči, Irena Pevec, Cilka Di-mec-Žcrdin in Tone Žnidarič. Po teh uvodnih besedah je bilo ob 9. uri zanimivo predavanje: o raz--voju manj razvitih območij Slovenije in o nalogah šolstva je govoril predsednik republiške izobraževalne skupnosti Ludvik Zajc. Med drugim je omenil, da se pripravlja zakon, ki bo omogočil hitrejši razvoj šolstva na manj razvitih območjih, kamor sodi tudi radgonska občina. Poudaril je tri važne naloge: zmanjšanje osipa na osnovnih šolah, za kar bo potrebno posvetiti večjo pozornost posameznim učencem, sodelovanje pri razvijanju kadrovske politike ter politiko izobraževanja sploh. Pred tem sta govorila še tov. Slavko Grčar, ki je zaželel prosvetnim delavcem, da bi uživali tako ugodne ma- terialne in druge pogoje, da bi lahko nemoteno in še z večjim uspehom izvajali svoje naloge, ter predsednik skupščine Branko Zadravec, ki je menil, da je prav in zadnji čas, da se tudi manj razvitim krajem obetajo boljši materialni in s tem tudi boljši učni in vzgojni pogoji. Prosvetnim delavcem in gostom je zapel še Slovenski oktet. Po vsaki zapeti pesmi se je iz več sto rok kar vsulo nenehno navdušeno ploskanje, ki na koncu sporeda ni moglo prenehati. Nato je bilo slavnostno kosilo in družabno srečanje v restavraciji Vikend. Praznovanja dneva prosvetnih delavcev, ki je postalo že tradicionalno, so se udeležih skoraj vsi prosvetni delavci radgonske občine. Ko so odhajali po končanem slavju vsak na svojo stran, na svoje delovno mesto, je bili slišati: Bilo je lepo! Pa na_ svidenje ob letu na četrtem srečanju v Radencih! Ostalo je še veliko neizgovorjenega. Še marsikaj si bo treba po.vecjati. 1 1 IKA Učno tehnologijo v naše šole V letošnjem letu je mogoče Opaziti nekatere ohrabrujoče premike na našem tržišču učne tehnologije. Razširil se je krog uvoznikov in tudi domači proizvajalci so pridejah nekatere novosti. Izobraževalne skupnosti si vsaka po svoje prizadevajo sistem financiranja prilagoditi tako, da bi bil denar, porabljen za učila, čim pametneje naložen. Republiški zavod za šolstvo pa ob pomoči učiteljskih strokovnih združenj prevzema v roke strokovno vodstvo in kontrolo. Obeta se nam izboljšava distribucijske mreže in stalna razstava učil. Vendar se ob vsem tem razveseljivem napredku pojavljajo tudi nekatere reči, o katerih bi kazalo razmisliti načelno in ne šele potem, ko moramo običajno v naglici reševati posebne primere. Tempo opremljanja za zdaj narekujejo uvozniki in proizvajalci. Le-ti pa so zainteresirani za prodajo čim dražjih in tehniško zelo zahtevnih učnih pripomočkov. Taki so jezikovni labo-.ratoriji, nadglavni projektorji, responderski sistemi, kopirni in razmnoževalni aparati, retopro- šolo ni, tujih priredb s prevodi pa tudi ne. Cene vseh omenjenih učnih pripomočkov so tako visoke, da predstavljajo za večino šol že pravo investicijo. Če naj nam ne obležijo kot mrtvi kapitali, bi bilo nujno treba poskrbeti za ustrezni dodatni material (sof-tawe). Za začetek predlagam, da bi administrativno uveljavih tole načelo: OD UČNIH PRIPOMOČKOV, KI ZA SMOTRNO UPORABO NUJNO ZAHTEVAJO ŠE DODATNE DELE (filme, trakove, transparentne folije in podobno), JE V ŠOLAH DOVOLJENO PRODAJATI LE TISTE, ZA KATERE JE MOGOČE NA TRŽIŠČU DOBITI VSAJ TOLIKO USTREZNEGA DODATNEGA MATERIALA, DA JE NJEGOVA VREDNOST ENAKA VREDNOSTI OSNOVNEGA UČNEGA PRIPOMOČKA. ŠOLAM IN IZOBRAŽEVALNIM SKUPNOSTIM JE TREBA ODLOČNO ODSVETOVATI NAKUP TAKIH UČNIH PRIPOMOČKOV, ČE SOČASNO NE MOREJO KUPITI VSAJ TOLIKO DODATNIH MATERIALOV, DA namreč trdijo, da bodo dodatki prišli sčasoma, kasneje. Vendar, od kod? Kdo jih bo financiral? Kdo bo zainteresiran za njihovo prodajo? Praviloma so namreč ti dadatki finančno mnogo manj donosni, če ne prinašajo celo izgube, kar se zlasti rado zgodi na tako majhnem tržišču, kot je slovensko. Zato je treba njihovo produkcijo ah adaptacijo tujih originalov vezati na finančni interes, ki ga imajo uvozniki na prodajo osnovnih učil. To je treba storiti zdaj in ne odlašati na kasneje. Isto seveda velja tudi za domače proizvajalce podobnih učil. Za nadaljnje izpopolnjevanje izbora ustreznih dodatkov se bodo morale najbrž kasneje še vseeno finančno angažirati tudi izobraževalne skupnosti. Toda vsaj za ustrezen start bi morah poskrbeti uvozniki in zainteresirana industrija. toda kako? Miroslav Kokolj: »Vevški ] papirničarji v boju za svojeJ pravice 1849-1945« In kaj, če uvozniki in industrija ne bodo za tako vezano prodajo? Potem je bolje, da ostanemo v šolah brez projektorjev, jezikovnih laboratorijev in podobnega, dokler šolstvo samo ne oskrbi primernih dodatkov. Druga stvar, na katero je treba opozoriti, pa je popolna stagnacija tržišča pri ponudbi učnih pripomočkov za učence. Nikjer ni mogoče kupiti cenenih malenkosti, kot so vzmeti, uteži za obešanje, majhne magnetne igle, robustni merilni instrumenti in tako naprej. Uvozniki rabijo pri nakupovanju teh reči koordinirano strokovno pomoč. Zato pa bi bilo predvsem potrebno sestaviti ah obnoviti normative za opremo šolskih laboratorijev? V razdobju od 1956 do 1970 sta izšli dve knjigi, ki obravnavata zgodovino papirnice Vevče in razvoj delavskega gibanja med papirničarji. Obe je založila papirnica Vevče in tako prispevala lep delež k študiju lokalne zgodovine. Prva knjiga ima naslov: Razvoj papirnice Vevče. Napisal jo je zgodovinar Jože Šorn in je izšla leta 1956. V njej je prikazan tehnični in gospodarski razvoj tovarne. JANEZ FERBAR Drugo delo, ki ga je napisal ravnatelj osnovne šole v Polju Miroslav Kokolj, je vsebinskp drugače zasnovano. Poleg opisa razvoja tovarne je težišče vsebine na nastanku in razvoju delavskega gibanja med papirničarji v Vevčah. V uvodu knjige pravi avtor, da je bil večkrat v zadregi, kadar je hotel kot ljudskoprosvetni delavec prikazati razvoj delavskega gibanja med. vevškimi papimičafii, zaradi pomanjkanja podrobnejših podatkov o tem vprašanju.-To^a je napotilo, da je pričel s sistematič- »Dobri in slabi razredi« jektoiji, filmski projektorji, laserji in podobno. Očitno in prav vsakomur znano dejstvo je, da je uporabnost takih in enakih učil zelo omejena, če zraven ni ustreznih dodatkov. Pa vendarle prodajajo jezikovne laboratorije brez primernih jezikovnih tečajev, nadglavne projektorje z minimalnim številom že izdelanih grafov na transparentnih folijah in docela brez vseh mogočih drugih dodatkov, ki jih je moč projicirati z njim. Različne re-sponderske sisteme ponujajo brez programiranih in polpro-gramiranih tekstov, kopirne in razmnoževalne aparate je včasih mogoče kupiti le brez ustreznega potrošnega materiala zanje, za rotoprojektorje, ki so docela brezperspektivno učilo in ki je v šole zašlo potem, ko je odslužilo kot cenen reklamni trik, pa lahko dobimo množico dragih statičnih slik. Vehk delež le-teh je tak, da didaktično in estetsko ne ustrezajo, nekatere so vsebinsko napačne, vse pa abotno komične v primitivnem prizadevanju, da z iluzijo gibanja, navadno nebistvenih delov, ožive statično shko in ji tako neprimerno navijejo ceno. Moderni 8 mihmetrski šolski film je običajno v kasetah in ustrezni projektorji omogočajo predvajanje v nezatemnjenem prostoru, ustavljanje slike in poljubno število predvajanj brez previjanja. Rokovanje s projektorjem je tako enostavno, da lahko kot avtodidaktični pripomoček služi celo predšolskemu otroku. •- Brezperspektivno je torej priporočati klasični 8-mm projektor zlasti še zato, ker je priredba uvoženih filmov za domačo rabo enostavna in cenena. Domačih didaktičnih 16-mm projektorjev sploh ni in nevarnost je, da bomo zato začeli uvajati take, kot jih imamo, namesto,' da bi od proizvajalca zahtevah, da nam izdela primerne. Tudi domačih 16 mm filmov za NJIHOVA VREDNOST DOSEŽE POLOVIČNO VREDNOST NABAVLJENEGA OSNOVNEGA UČILA. Vem, da se s tem predlogom izpostavljam kritiki, da zaviram razvoj naše šole. Ljudje, ki zagovarjajo sedanji način prodaje, Vedno se ujezim, upira se mi, če slišim, da delijo učitelji otroke na boljše in slabše, pri tem pa poudarjajo, da bodo imeli slab uspeh, ker imajo „slab“ razred, medtem ko bo imel oni drugi boljšega, ker ima pač „do-ber“ razred. Take in podobne razgovore slišimo lahko marsikje na naših šolah. Začenjajo se v začetku šolskega leta, ko si želi vsak učitelj čimveč otrok z odličnim in prav dobrim uspehom. Celo do zamer in prepirov pride, če pri zamenjavah, ki so včasih potrebne glede na turnus službe, ki jo imajo starši, učitelj ni dobil „odličnega“ za ,,odličnega". Vedno hočejo enakovredne zamenjave, da bo za gotovo na koncu leta 10 odličnih, 14 prav dobrih, 4 dobri in nobenega zadostnega ah nezadostnega. Toda tisti zadostni, nezadostni in celo dobri! Ne, niso preveč zaželeni! In vendar so tudi ti naši otroci. Ne smemo jih prezgodaj podcenjevati, ne smemo jih odrivati. Prav verjetneje, da je prijetneje, kjer je več prav dobrih in odličnih učencev. Toda — ah je tudi res, daje njihov učitelj potem najboljši? Prav v „slabem“ razredu — če uporabim ta izraz — se učitelj šele lahko izkaže. Učitelj bi moral imeti do vseh enak odnos — rad bi moral imeti vse enako, tudi tiste, ki mu „kazijo“ uspeh. Vedeti moramo, da niso najvažnejši tisti odstotki ob koncu leta: pomembno je, koliko vzgojno zanemarjenih in manj sposobnih otrok se posreči učitelju vključiti, jim pomagati, da dobijo samozavest, da začno aktivno sodelovati in da dosežejo uspeh, ki je v skladu z njihovo nadarjenostjo. Pred nedavnim sem videl rezultate nekega testa (za 5. razred), ki je ugotavljal inteligentnost. Med nadpovprečno nadarjenimi otroki niso bili samo odličnjaki, ki so največkrat iz urejenih družin, ampak jih je bilo nekaj tudi iz socialno ogroženih družin, otrok alkoholikov . .. Jasno je, da ti otroci v šoli nimajo odličnega uspeha, lahko pa bi imeh, če že ne odličnega, pa vsaj prav dober uspeh — ko bi se v šoli z njimi malo več ukvarjah. Ti otroci čakajo na naše razumevanje, na našo pomoč. Mnoge zanemarjajo starši, zato jih ne sme še njihov učitelj. Isto velja za otroke, ki so manj nadarjeni. Vseh res ne moremo poslati v posebne šole, po- Novi angleški učbenik Pogovor s tov. Ano Primožič, dolgoletno profesorico angleščine na gimnaziji Jesenice OPOMBA: O novem angleškem učbeniku English for Today, Book One, The Way We Live (Editor Milena Kos, adapted by Alenka Go- ričan and Franka Rode, Jugoslavija Publishing House, Beograd 1969) je bilo slišati veliko pohvalnega. Je plod dolgotrajnejših temeljitih priprav. Prirejen je po ameriški predlogi, pri kateri je sodelovala vrsta strokovnjakov (imena so v učbeniku in jih tu ne bi ponavljal), s čimer je izpolnjen prvi pogoj za uspešen učbenik. Slovenska izdaja pomeni prekinitev s kronično neadekvatnimi učbeniki za angleški jezik, ki smo jih Slovenci dobivah po vojni. Ker pa učbenik dobi polno ceno in potrditev šele pri praktični aplikaciji, se mi je zdelo potrebno vprašati za mnenje delavca na terenu, ki se že dolga leta trudi za čim boljši metodični prijem in pedagoški uspeh. Zato sem prosil za pogovor prof. Ano Primožič, kije rade volje odgovorila na nekaj ključnih vprašanj. učbenikom bodo dijaki na lažji način prišli do večjega znanja. Nadaljnja odlika so vaje. Prirejene so tako, da omogočajo že pravo avtomatizacijo. To je za* osvojitev stavčnih struktur neprecenljive važnosti. Koristen je tudi povzetek slovnice na kraju knjige, (cer lepo ponovi najvažnejše nove točke iz lekcije. Zanimivo je, da dijaki sami čutijo, da imajo v rokah res dobro knjigo. Pa če bi imela več časa za premislek, bi se spomnila še kake odlike. Rečem naj samo, da mi je bila knjiga spočetka tako všeč, da sem jo imela vsak dan rajši. Eskimčku. Hočem reči, teksti naj bi bili malo drugače razporejeni, kajti takih zgodbic ali bolje subjektivnih tekstov je v zadnji tretjini knjige precej, do tja pa v prvem letniku ni mogoče priti. Tudi nekatere vaje so prelahke in terjajo premalo intelektualnega napora. A to ni samo moja ugotovitev. Tako menijo celo dijaki sami. NOVI ANGLEŠKI UČBENIK ZA GIMNAZIJE JE NA GLASU KOT ZELO DOBER ALI SPLOH NAJBOLJŠI, KAR SMO JIH DOBILI SLOVENCI PO VOJNI. ALI SE TUDI TI PRIDRUŽUJEŠ TEJ SPLOŠNI SODBI IN V ČEM SO PO TVOJEM ODLIKE UČBENIKA? Vsekakor se pridružujem mnenju, da je najboljši. Kot glavno odliko bi na prvem mestu poudarila besedni zaklad. Je zelo aktualen in prirejen za vsakdanjo rabo. Nobenega kopičenja akademskega besedišča. Učbenik se ogiba redkih izrazov -pesni škili, filozofskih, abstraktnih. Druga odhka so široke možnosti za pogovor ob tekstu. Nekatere lekcije so izredno prijetne, naravnost osvežujoče, npr. tista o Eskimčku (4. lekcija). Stavki so kratki, jasni, dijak jih dobro razume in sam z lahkoto stavlja vprašanja sošolcem. S tem SEVEDA JE NEKAJ LAHKO NAJBOLJŠE, NE MORE PA, KER SMO PAC LJUDJE, BITI IDEALNO. GOTOVO IMA ZATO TUDI TA UČBENIK KAKO SENČNO PLAT? Saj jo tudi ima. Nekatere lekcije so predolge in bi se isto dalo povedati v manjšem obsegu. Je tudi nekaj nenatančnosti, ki so z jezikovnega vidika sicer lahko pravilne, dijaka pa na tej stopnji le begajo Ce se npr. zveze „arrive at the city“ ter „arrive in the city" pojavljajo v isti lekciji, ni dobro. Tudi se mi zdi vsebina tekstov včasih preveč tipično ameriška in zahteva dodatno razlago, ki jemlje čas jezikovnemu pouku. Npr. da privatnik investira denar v podjetje, da pri obiranju sadja pripeljejo zmrzovalne naprave kar na plantažo in sadje po zmrzovalni metodi kar takoj vskladiščijo in podobno. Vseeno pa je besedni zaklad tak, da ga dijak lahko takoj aplicira na domače razmere in lahko govori tudi o teh. Nadaljnja hiba je gotovo tudi v tem, da se preveč vrstijo strokovne lekcije - včasih smo jim rekli Object Lessons - pa je učbenik tu pa tam že malo suhoparen. Več naj bi bilo vmes zgodbic, kot je tista o farmerju Lumu pa že omenjena o Dobro prevladuje, brez dvoma. Za ponatis pa vsekakor predlagam kakšno spremembo. Omenila sem že: več zgodbic, nekatere lekcije skrajšati, zdi se mi celo, da nekatere lekcije niso dovolj pregledne. Dijaki so že sami opazili, da je nekaj stvari preveč tipično ameriških. Jezik pa je odličen. Vse je napisano preprosto in jasno. Zapletenih stavčnih konstrukcij ta knjiga ne pozna in tako je prav. Treba pa je izpopolniti slovar na koncu knjige. Zlasti ne vsebuje neznanih besed iz vaj. Dijaki si želijo, da bi bila pri nepravilnih glagolih pripisana tudi sip venski prevod in izgovorjava. na zaCetku Šolskega LETA STE UČITELJI SEVEDA NAPRAVILI UČNI NAČRT. TA JE ZMERAJ NEKOLIKO TVEGAN, TOLIKO BOLJ PA, KO GRE ZA NOV UČBENIK, KI GA UČITELJ METODIČNO SE NE OBVLADA sebno pa ne dajati dokončnih mnenj o njihovi sposobnosti, če nismo za tako delo us: osob-Ijeni. No, tudi drugačni učitelji so. V vsakem kraju je tudi nekaj takih, ki se ne otepajo problematičnih učencev, takih, ki so manj nadarjeni, in jim skušajo pomagati po svojih močeh. Taki učitelji hitro dosežejo spo-števanje v vsakem kraju, pa čeprav ob koncu leta njihov razred ne izdela 98 %, saj starši za odstotke malokdaj zvedo, oziroma se zanje sploh ne zanimajo. Ob vsem tem se ponuja še ena misel: Kaj če moj otrok ne bo nadpovprečno nadaijen? Ga bodo učitelji tudi podtikah drug drugemu? Če ga bodo ^ bom vedel zakaj. Starši, ki niso učitelji, pa tega nikdar ne zvedo, temveč zaupajo učitelju. Hvaležni so mu za „trud, ki ga ima z njihovim otrokom", čeprav se ta morda sploh ne ukvarja z njim več kot toliko, da mu razlaga in ga sprašuje. In še na nekaj mislim. Kaj če sposobni, zelo sposobni učenci naletijo na povprečnega ah celo slabega učitelja? Kaj storiti tedaj? M. D. SAJ VELJA STARO PRAVILO, ALI NE, DA UČITELJ DOBI UČBENIK V PEST SELE, KO VSAJ ENO LETO UCl PO NJEM? ALI JE TOREJ MED UČNIM NAČRTOM IN PRAKTIČNO URESNIČITVIJO PRIŠLO DO VEČJIH DISKREPANC? . LOGIČNO VPRAŠANJE SE MI ZDI, KAJ PREVLADUJE V UČBENIKU: DOBRO ALI ŠIBKO? KER PA PRIČAKUJEM, DA BO ODGOVOR ZA DOBRO, ME SPET ZANIMA, ALI JE TO DOBRO TAKE NARAVE, DA SE UČBENIK LAHKO Z DOCELA ODPRTIMI ROKAMI SPREJME IN PRIPOROČI NAPREJ? ALI DA POVEM JASNEJE: ALI BI ZA PONATIS PREDLAGALA KAKE SPREMEMBE? Najprej je bilo nekoliko nerodno, ker je učbenik zamudil začetek šolskega leta za dober mesec. Brez knjige pa načrta ni moč napraviti. Zdaj bo načrt že zato nekoliko drugačen. Povedati pa moram, da sva bili s kolegico pri sestavi načrta zelo previdni in to se je ob koncu šolskega leta izkazalo za realistično, vsaj pri kolegici. Zame je namreč odgovor o diskrepancah precej težak, ker sem bila kot nalašč to leto precej bolna in sem zato nekoliko v zaostanku. Mirno pa lahko omenim, da sva učbenik dosti dobro pretresli, ker ona ni v zaostanku in bi tudi jaz ne bila, ko bi ne bilo višje sile. Kar se pa tiče vprašanja o tem, kdaj in kako dobiti učbenik v pest, kot praviš — jaz bi raje rekla, imeti ga v mezincu - no, ta je zelo zahteven in zdi se mi, da ga bom šele čez nekaj let metodično dodobra obvladala. In odkrivala nove odlike. Učbenik- to namreč obeta. DANES SI POUK TUJEGA JEZIKA VEDNO TEŽJE MISLIMO BREZ AUDIALNIH PA TUDI VIZUALNIH PRIPOMOČKOV. ZA POUK ANGLEŠČINE NA GIMNAZIJI SO PRVI VERJETNO VAŽNEJŠI. pa Čeprav vem, lekcije IZ UČBENIKA ŠE NISO BILE POSNETE NA PLOŠČE ALI TRAKOVE? DIJAKI SO NAJBRŽ ODVISNI ZGOLJ OD UČITELJEVEGA IZGOVORA IN INTONACIJE? To drži. Izdajatelji obljubljajo, da bodo tudi po tej plati dovrših knji-Vendar nisem mogla čakati na go j s*' 10*3 j** jrcrtseu?* ir**#* zedrKVP&t čifsrjffzjr&šs&a&efi. izpolnitev obljube. Skušnje s prejšnjimi učbeniki mi potrjujejo, kako zelo se izgovorjava pri dijakih izboljša s ploščami. Nekateri imajo izredno fin posluh za intonacijo in ritem. Zato sem že takoj prve tedne poskusila priti do traku in uspela. Prof. -vv/hs aq jv-irtan aS .: tudi bolj odmaknjen pogovor z esediščem iz lekcije ne dela več te- - učencu moramo dovohti, da razpolaga, s prostim časom po svoji volji, po lastnem preudarku in svobodno; — učenčev prosti čas mora biti uporabljen za počitek, rekreacijo in za razvoj osebnosti; učenčev prosti čas mora biti predvsem pogojen, zakonit in realen; učenec naj zato ne pojmuje prostega časa v smislu neke absolutne svobode; svobodno naj izbira dejavnost, kraj, čas in način opravljanja, predvsem pa naj se ta svoboda nanaša na učenčeve intenicije, PROSTI CAS - ZUNAJ DOSEGA PRDAGOŠKIH VPLIVOV Prostovoljne dejavnosti v naših šolah so seveda sestavni del vzgojno izobraževalnega procesa, ki pomagajo razvijati individualne sposobnosti, nagnjenja in interese učencev. Naj citiram 30. in 31. člen ‘Zakona o osnovni šoli, ki zahtevata: ,.Prostovoljne dejavnosti učencev so sestavni del življenja in dela v šoli. Osnovna šola je dolžna pomagati učencem, da v okviru pionirske in drugih samostojnih organizacij učencev razvijajo razne oblike dela s področja družbenega, kulturnega in gospodarskega življenja. Pri tem mora šola upoštevati načela prostovoljnosti, samoupravo učencev in samostojnost njihovih organizacij. In dalje: osnovna šola daje učencem za razvijanje prostovoljnih dejavnosti na razpolago šolske prostore in opremo ter se pri tem povezuje z delovnimi in drugimi organizacijami." Danes se bolj kot kdajkoli naša družba zaveda, daje učenčev prosti čas in s tem tudi njegove prostovoljne dejavnosti že v osnovni šoli družben pojav in da ni mogoče razpravljati o sodobni vzgoji, ne da bi se ob tem ustavljali pri tem pojavu, ki močno zadeva razvijajočo se generacijo. To vprašanje pa seveda vedno bolj zadeva tudi pedagoški potencial in je v nasprotju s staro miselnostjo, da spada vzgoja in izobraževanje samo v družino in šolo. Vplivi vzgojnih činiteljev so danes spričo družbenega razvoja, ki obsega eko- žav. Posebno vaje, kjer se vstavljajo predlogi, so mu igrača, ker avtomatično postavi pravilni predlog. Od časa do časa jim dam kake odstavke na pamet. To zlahka opravijo, ker so od branja seznanjeni s tekstom, to vidim na njihovih obrazih. V starih učbenikih je bilo precej čistih konverzacijskih lekcij, kjer smo se ob ploščah ali traku uriU v pravi izgovorjavi in intonaciji. Ko smo to že dalj časa delali, so se dijaki prav radi naučili tak pogovor na pamet, navadno po dva in dva skupaj. V tem učbeniku pa takšnih konverzacijskih lekcij ni. A tega niti ne obžalujem. Tiste lekcije so namreč vsebinsko ponavadi tako vodene, da se je komaj mogoče ob njih kaj pomeniti z dijaki, razen po utrjenih stavčnih kalupih iz teksta. Lekcije v novem učbeniku so vsebinsko tako bogate, da se je ob njih mogoče zelo veliko pogovarjati, in to je veliko bolje. Pač pa se mi zdi pametno, tekst enkrat prevesti, potem ko je po običajni metodi razložen. Prevajajo slabši dijaki. To je potrebno, ker pri prevodu dijak bolje uvidi smiselno povezavo med besedami. Prevajamo samo določene odstavke, in to samo enkrat, nikoli za oceno. KAJ PA VZGOJNA VREDNOST UČBENIKA? IN VZPOREDNO S TEM ODZIVNOST PRI DIJAKIH? Lekcije so zelo stvarne in že kar suhoparne: bančni računi, izvor denarja, kako se predeluje hrana in podobno. Ob tem je težko odpirati moralna vprašanja. Pač pa je učbenik dovolj zahteven in terja od dijaka resnega dela. V tem bo njegova vzgojna vrednost. Dijakom se zdi vseeno dovolj zanimiv. Še bolj bi pa bil, ko bi imel več zgodbic tudi na začetku. Naj se povrnem k lekciji o Eskimčku. Bila je dijakom in meni najbolj všeč. Obravnava zanimivo snov, ki se da lepo aplicirati ha slovenske razmere, npr. „moj oče gre na lov“, besedni zaklad je dober, lepo se da pripovedovati, zelo je prisrčna, medtem ko imajo dijaki do drugih premalo oseben odnos. So le preveč stvarne. Že naprej pa se ve- nomijo, politiko, znanost in tehniko ter proizvodnjo, tako množični in zapleteni, da ni mogoče vzgajati človeka neposredno samo v šoli in družini. Vzgoja je torej družbeni proces v najširšem pomenu besede. Današnja družina je namreč doživela bistvene strukturne in življenjske spremembe ter zato ne more več opravljati vseh svojih funkcij, ki so nujno potrebne. Resnici na ljubo pa moramo podčrtati, da je danes tudi šola v velikih težavah že tedaj, ko opravlja najosnovnejšo nalogo rednega pouka. Na kakšne težave naleti šola, kadar se mora ukvarjati s prostovoljnimi dejavnostmi, pa vedo vsi ravnatelji in mentorji prostovoljnih dejavnosti. Prav zaradi teh težav pa so šoloobvezni učenci prisiljeni preživljati prosti čas na .raznih drugih krajih zunaj dosega pedagoških vplivov. Saj ni prostora ne za razvedrilo, ne za počitek, ni primerno urejenih dvorišč in igrišč, plavalnih bazenov; da ne govorimo o primemo urejenih ustanovah za otroke in mladino, kjer naj bi bila v prostem času. PRINCIPI PROSTOVOLJNOSTI, SVOBODE IN NEOBVEZNOSTI Ob vsem tem nastaja vprašanje tudi količine prostega časa naše šoloobvezne mladine. Niti naši pedagogiki, niti naši šoli kljub uvajanju tehničnih pomagal v učni proces, ne uspe skrajšati šolskega pouka. Razpoložljiv učenčev prosti čas pa seje, kakor vemo, vseeno podaljšal. Vzroki za to še niso povsem raziskani. Vemo določeno le to, da ima današnja mladina na voljo dovolj možnosti za preživljanje svojega prostega časa. Od 365 dni v letu ima od 210 do 220 dni šole (pouka) in da je ca. 150 dni brez pouka vključujoč 80 dni poletnih in zimskih počitnic. To velja za šole s 5-dnevnim in 6-dnevnim'delovnim tednom. Ob tem pa pri nas še ni izračunano, koliko ur prostega časa ima učenec dnevno. Predvsem pa še ni preračunano, koliko teh ur odpade dejansko na proste ure, ki, jih ima mla- selim, ko bomo obravnavah zadnjo tretjino knjige, kjer je več osebnostnih lekcij, kot sem že omenila. GOTOVO BI IMELA SE KAJ povedati, Cesar se nisem DOMISLIL MED VPRAŠANJI, ČERAVNO JE BIL NAJIN POGOVOR ŽE KAR ZAJETEN? S to knjigo se bodo dijaki veliko naučih in si zelo razširih obzorje, ker zajemajo lekcije snov iz zelo raz-ličnih področij? mednarodna trgovina, denarni sistemi, viri hrane itd. itd. Ce je bilo zato treba prej omeniti očitek o suhoparnosti, gre pač za neko naravno zakonitost, nekakšno naravno bariero, ki je ni mogoče kar tako preskočiti. Zmeraj se utile cum dulci ne more do kraja posre-čiti, Že vidim. Se izjavo za zaključek rabiš. Tole bi rekla: četudi učbenik ni čisto originalni slovenski, pa se mi le zdi, da je tudi njegova prireditev za Slovence že kar majhen metodični triumf. In tega se s prireditelji vred iskreno veselim. Pogovarjal se je in s privoljenjem sobesednice zapisal STANKO KLINAR Delovna skupnost osnovne šole »Vinko Megla« v Odrancih razpisuje prosto delovno mesto za učitelja, U za razredni pouk za določen čas (od 15. novembra 1970 do 1. marca 1971). Razpis velja 15 dni od dneva objave. * * * * * * S * * S * * 1 i dina na podeželju in koliko v mestu ter v nanovo industrializiranih naseljih. Prav to pa povzroča močno diferenco med prostim časom, ki ga ima kmečka in ostala šoloobvezna mladina za prostovoljne dejavnosti. Kljub temu pa nihče ne dvomi, da zavzema prosti čas vidno mesto v, življenju vseh šoloobveznih otrok. Ko na eni strani vemo, da v mariborski občini še vedno primanjkuje tudi zunaj šol rekreacijskih in ostalih objektov, kjer naj preživlja šolska mladina svoj prosti čas, pa moramo na drugi strani ugotoviti, da se je tudi pri- nas v 25 letih povečalo število objektov za igranje in razvedrilo, da se je razširila mreža radia in televizije, da se je povečal in razširil tisk, da je več televizorjev, gramofonov, magnetofonov, fotografskih aparatov in filmskih kamer ter glasbenih avtomatov, da se je popestrila in povečala oprema za šport, za izlete in ta-boijenje in da je na razpolago že večje število predmetov za zabavo in razvedrilo. Vse to mladini olajšuje izrabljati svoj prosti čas. DRApO KONČNIK (KONEC PRIHODNJIČ) Pozvonilo je. Zdaj bo ura metodike. Po hodniku pred mano gre proti 5. a profesorica Anica Čemejeva. Njena hoja je sunkovita. Postava je drobna, krhka. Lasje svetlokostanjevi. Vstopi v razred. Dekleta vstanemo. Pri urah psihologije se z vsem srcem razdaja. V svoje misli pogosto vpleta besede „moja mala nečakinja Saška". Rada nas ima. Zato nam nekega dne reče: ,.Dekleta, punčke, jaz vem, da imate kak dan težak, mnogo učenja, morda šolsko nalogo. Povejte mi, tisti dan vas ne bom vprašala. “ - In kako smo ji to obzMost, to plemenitost poplačale? Takole. Spet je bila nova ura: psihologija. Profesorica nam je razkrivala svet otroške duše, mladostnikovo duševno zorenje. Marsikaj je osvetlila s primeri iz svojega življenja. Ni se obotavljala povedati, da ji je bilo najtežje, kadar je nadzoroval pouk pri njej oče - šolski nadzornik. Ta velika, ple- menita duša Anice Čeme-jeve nam je razkrivala celo svojo bolečo notranjost, ..zaklenjeno kamrico srca". Ko je končala z razlago, je rekla: ,JVo, dekleta, katera se je za danes pripravila, katera se javi? . Molk. Nemo smo se spogledovale. Nobena si ni upala dvigniti roke. V mislih smo se sklicevale m njeno dobroto. Profesorica je stala pred nami, majhna, drobna in čakala... Nič. Nenadoma so ji po licu pritekle solze. Solze razočaranja, užaljene, prevarane ljubezni. Sunkoma se je obrnila, zardela -toda bilo je prepozno. Videle smo jih. Bilo nas je sram. Povesile smo glave. Nismo je upale pogledati, ker smo čutile, da smo jo užalile, izdale, izkoristile njeno dobroto. Danes, ko same doživljamo podobne udarce v razredu, kolektivu ali v družini, vse to predobro razumemo. In žal nam je za profesorico. Za solze, ki nas pečejo še danes. BENČINA SILVA Otroci v skupinicah Peskovnik pred velikim stanovanjskim blokom. Na dvorišču se srečujejo in igrajo mno-gi otroci, družijo se v skupinice. Človek bi mislil, da se bodo družili otroci vsakega vhoda posebej, pa ni tako. Marko in Janko sta vsak v drugem vhodu doma, pri igri pa nerazdružna prijatelja. Oba sta lastnika umirjenih kretenj, debelušne postave, manj zgovorna sta in najraje se igrata v peskovniku, čeprav eden eduskuje 1. r., drugi pa 3. r. osrrovne šole. Milan, Jožek in Peter so živahni fantki, neprestano skačejo, govorijo, krilijo z rokami, najraje pač igrajo nogomet. Postali so že pravo moštvo, spustijo se v tekmo tudi s starejšimi ljubitelji žoge in Milan slovi kot najboljši strelec, branilci prestrežejo le redko kateri njegov strel. Deklice se zbirajo v svoje skupinice. Dve iz prvega razreda in dve predšolski so skupinica mamic, ki prevažajo svoje punčke na vozičkih. Včasih imajo na trati pravo ..stanovanje", včasih trgovino, včasih kuhinjo. Nekaj večjih deklet že postaja pred vhodom in njihovi pogovori postajajo skrivnostni. Otroci iz ene hiše, iz enega vhoda se nekako stihijsko združujejo po skupnih interesih, po razvojnih potrebah in tipičnih lastnostih v skupinice. Nihče jim ne določa, kaj morajo početi, kako in v kakšnih skupi- nah, s kom naj se družijo, vse poteka naravno, po njihovih lastnih potrebah. Ce malo bližje pogledamo v skupinice, so njihovi člani podobni med seboj po nečem, kar jih druži, po nekem skupnem interesu, skupni potrebi in podobnih lastnostih. V šoli so vsi ti različni značaji in interesi vključeni v en razred, v enoten program, enake zahteve za vse, enake oblike izražanja in izživljanja. Nujno je, da posamezniki izstopajo in silijo iz enotnega okvira, ker otroci enega razreda niso enaki. Učitelj ima mnogo težav, če jih hoče obdržati na enotnem tiru. Ob omenjenih ugotovitvah nehote pomislim na zanimive študije in poskuse „učenja v malih skupinah", na šole v Angliji, Švedskem, Norveškem. V enem razredu se istočasno „uči“ več malih skupin, razvrščene so v krogu, zbrane po nekem skupnem interesu za vsako skupino, vsaka skupina ima svoj tempo, učitelj pa je nekak potujoči vodja in tihi usmerjevalec dela. Literatura zelo pestro opisuje tak način šolskega dela, da si ga človek enostavno želi tudi v naših šolah. V mislih pa imam tudi delo v nekaterih ,.malih šolah" pri nas. Posebno tam, kjer mala šola teče v prostorih otroške varstvene ustanove steče program male šole nefrontalno, netogo, zelo sproščeno. Kot opazovalec sem prisostvovala nekaterim malim šolam in navdušilo me je delo v oddelku, kjer so otroci v eni učni enoti oz. uri menjali formacijo delovnih površin štirikrat. Zelo samostojno so prenašali svoje stole in mize ter po navodilu vzgojiteljice oblikovali „podkev“, dve ravni vrsti, štiri okrogle mize, vsako v enem kotu sobe, in ,jato“ v srednjem praznem prostoru.. Ali v naših šolah res morajo stati klopi vsak dan v enakih vrstah? Ali naš učitelj res mora poučevati frontalno? Ali res ni mogoče spremeniti naše uniformirane šole v obliko, ki bi dajala več možnosti za individualizacijo pouka in vzgoje? T. K. Teden jugoslovanskega filma Zaradi zanimanja obiskovalcev filmskih predstav za domače jugoslovanske filme so se v Delavskem domu Zagorje ob Savi odločili za organizacijo tedna jugoslovanskega filma, ki jc bil v dneh od 2. do 9. oktobra. Predvajali so Dogodek, Enajst zapovedi, Horoskop, Pohod, Poldne, Lisice in Divje angele. V tej zasavski občini pa načrtujejo za prihodnji mesec tudi filmsko gledališče za šolsko mladino. Za učence osnovne šole Ivana Skvarče so pripravili 12 izbranih filmov ločeno za nižje in višje razrede, prosvetni delavci pa bodo razlagali vsebino. To bo hkrati za zagorske učence pomembna filmska vzgoja, saj se zavedajo da je to sestavni del pri oblikovanju mlade osebnosti. R.PALClC 5 s 5 * L Obletnice znamenitih beneških Slovencev Med Beneškimi Slovenci je bil nedvomno najznamenitejši JAKOB ŠTELIN, rojen leta 1699 v Gornjem Tarbirju. Studifal je najprej v Čedadu, nato v Benetkah. Leta 1937 pa je postal univerzitetni profesor v Padovi, kjer je služboval do svoje smrti leta 1770. Napisal je vrsto knjig o etiki in pesnil v latinščini in grščini. Med družinami s priimkom Podreka je bil najbolj znan v znanstvenem, umetniškem in političnem življenju dr. ANTON PODREKA, rojen leta 1804 v Šempetru ob Nadiži. Diplomiral je na univerzi v Padovi, nato pa poučeval matematiko in fiziko v Splitu. Napisal je knjigo o svojem slovenskem rojaku Jakobu Stelinu O domovini Jakoba Šte-linija in o njegovem moralnem sistemu. Njegova berila v slovenščini in italijanščini pa v videmski akademiji niso hoteli sprejeti. Umrl je med svojimi ožjimi rojaki v Škrutovem v Beneški Sloveniji leta 1870. Veliko zaslug za Beneške Slovence ima tudi PETER PODREKA, rojen 16. 2. 1822 v Šempetru ob Nadiži. Kot drugi mladi Beneški Slovenci je tudi on študiral najprej v Čedadu, potem pa obiskoval gimnazijo in semenišče v Vidmu. V revolucionarnem letu 1848 je dobil svoje prvo službeno mesto kot kaplan v Trčmunu. Pogosto je zahajal na Livek in v Kobarid, kjer se je spoznal z mnogimi slovenskimi duhovniki. Že zgodaj je začel pesniti, mnoge njegove pesmi so celo ponarodele. Peter Podreka je bil prvi slovenski pesnik med Beneškimi Slovenci, hkrati pa tudi prvi prosvetni delavec, ki jih je učil brati iz slovenskih knjig. Siril je slovenske liste. Novice in Danico ter knjige Mohorjeve družbe. Bil je tudi stalen dolgoletni dopisnik lista Soča v Gorici. Od leta 1857 do 1873 jc deloval med Slovenci v Šempetru. Njegovo prvo knjigo Mali katekizem za prve šole so natisnili v tiskarni Seitz v Gorici, V zadnjih letih je poučeval v Roncu rojake o sadjarstvu, zato je postal ta kraj središče modernih sadovnjakov. Peter Podreka je umrl leta 1890 v Roncu. STANKO SKOČIR S N N N * * * * N * N S N * 5 s N I 5 5 5 5 > * PEDAGOŠKE MISLI PEDAGOŠKE MISLI so izbrane iz knjige Alis Maji: Kreativnost u nastavi (Sarajevo, „Svjet-lost“, 1968) - v originalu: Crea-tivity in Teaching. Invitations and Instances edited by Aliče Miel, Teachers College, Colubia ~Umversity. (Prevod: Zdenka Pregelj). Izdaja publicirana na podlagi jugoslovan sko-ameriškega PL - 480 programa o izdajanju del za brezplačno razdelitev prosvetnim inštitucijam in ni za prodajo. Učitelji imajo težave, ker ne morejo dodobra videti, kaj se dogaja v skupini dvajset do štirideset učencev v nekem razredu. To, kar najbolj pritegne učiteljevo pozornost, je kulminacija vrste akcij in reakcij. Namen šole je nuditi otrokom dovolj priložnosti za razvijanje vseh njihovih sposobnosti. To pomeni, da morajo biti v naših šolah nenehno prisotni vsi pogoji, ki negujejo razvoj kreativnosti, kajtb vsi otroci so kreativni. Razlaganje novega s pomočjo znanega je samo en korak pri razvijanju vsebine, razlaganje pomena pa bo še nadalje važen del učne funkcije. JEANNETTE VETCH Vse dokler ni sposoben zavedati se posledic zase in za druge, poiskati zaključke ter delovati v skladu z njimi, posameznik ni ustrezno izšolan za življenje na tem prenatrpanem in nemirnem svetu. JEANNETTE VETCH Brez dvoma moremc upravičeno domnevati, da je zgodnje otroštvo tisto življenjsko obdobje, ki je najbogatejše na izkušnji. Novorojenčku je vse novo. Njegovo postopno dojemanje okolice in sveta, ki ga obdajata, so odkritja, ki glede na širino izkušenj in kvaliteto daleč prekašata katerokoli odkritje? ki so ga doslej in ga še bodo doživeli mjbolj pustolovski in najbolj neustrašni raziskovalci v vsem svojem življenju. Noben Kolumb, noben Marko Polo niso doživljali bolj čudnih ter v tolikšni meri fascinirajočih in absorbirajočih prizorov kot otrok, ki se uči opazovanja, okušanja, vohanja, dotikanja, gledanja in poslušanja, to je uporabe lastnega telesa, lastnih čutov in lastnega razuma. Zares ni noben čudež, če kaže otrok tako nenasitno radovednost. Pred njim leži ves svet, ki ga mora šele odkriti. Medtem ko šolanje in učenje po eni strani pospešujela ta proces odkrivanja, ga po drugi strani tudi zavirata in končno zaustavita. Le malo odraslih oseb je, ki so toliko srečne, da so obdržale delček otroške vedoželjnosti zlasti pa še sposobnost otroka za postavljanje vprašanj in za vedoželjno čudenje. Poprečna odrasla oseba zna odgovoriti na vsa vprašanja in prav zato ne ve niti enega odgovora. SCHACHTEL Očitno je, da morajo-otroci ter starejši dečki in deklice, če hočejo biti svobodni pri izražanju svoje življenjske radosti, živeti v okolju, kjer bodo lahko svobodno raziskovali različne mediume, se poigravali z besedami in idejami ter brez bojazni sporočali oblike, like in dogodke, iz katerih bo razvidno, kako vidijo svet okoli sebe. PR UDENCE BOSTMCK Življčnje v razredu je sestavljeno iz številnih epizod, krajših 'in daljših. Te so lahko - ne pa vedno - povezane s celotno lestvico poučevanja, ki poteka v razredu. JEANNETTE VETCH Vsak dan je v razredu precej več priložnosti za razvijanje vsebine, kot jih je sploh mogoče izbrati. Noben učitelj ne more dejansko pomagati posamezniku ali skupini pri razvijanju sposobnosti za dojemanje stvari, dokler se ne potrudi odkriti prisotnih miselnih procesov ter jim prilagoditi poučevanje. Na pamet naučenega odgovora učenec morda sploh ni razumel. Učitelji imajo mnogo priložnosti za razvijanje vzgojnih čustev in vrednot, j Otrokom je potrebna pomoč, da bi se lahko odločili, kaj je pravilno in pošteno, ko si pridobivajo večje znanje o tem, kaj je človek že storil za človeka v teku stoletij. Med prve učiteljeve dolžnosti sodi dolžnost ustvariti okolje, ki stimulira učenje. PR UDENCE BOSTMCK Na Vzhodu, kjer meditativno življenje spoštujejo bolj kot na Zapadu, velja prepričanje, da se posameznik, ki kontemplira, „nahaja v svoji mali hiški". Nihče ga pri tem ne sme prekinjati niti ga vpraševati,' kaj dela. Vmešavanje v to življenje razuma in duha srhatrajo za žalitev ne samo posameznikov, merveč tudi kulturnih navad. Pravica do osamitve, četudi med drugimi ljudmi, pravica do razmišljanja in ustvarjanja mora na nek način biti v večji meri zagotovljena tudi ljudem na Zapadu, zlasti še učiteljem, katerih že sam poklic je prava umetnost. PR UDENCE BOSTMCK Osnovna šola z dobrini pogoji za ustvarjalno učenje vključuje neizčrpne vire za razmišljanje, čustvovanje* in delovanje. PR UDENCE BOSTWICK f Učitelj lahko z uporabo navadnih, drobnih reči vzbudi v učencih moč opazovanja in dojemanja. PR UDENCE BOSTMCK Če bo skrb za kreativnost pri pouku postala večja, se utegne zgoditi, da se bo šola razvila v takšen kraj, kjer se bo vsakdo lahko učil na svoj način in kjer se bo lahko z nekim problemom ukvarjal tako dolgo, dokler ga ne bo rešil oziroma se bo z njim ukvarjal z zainteresiranostjo za njegovo poglabljanje ter popolno osvajanje. PR UDENCE BOSTMCK Zaprt razred v osnovni šoli lahko z učiteljevo pomočjo postane tisto okolje, kjer bodo imeli otroci dovolj časa in prostosti za raziskovanje ter za uporabo gradiva, pri čemer bodo mogli doživljati čudovito čustvo „no-tranje zavesti, ki jo je treba predočiti, in zunanje stvarnosti, ki jo je treba sprejeti". PR UDENCE BOSTMCK Če hočemo, da se bo učitelj počutil kot strokovna oseba, ga moramo kot takš- -nega tudi obravnavati. AUCEMIEL OB LETOŠNJI PODELITVI NOBELOVE NAGRADE ALEKSANDRU SOLŽENICINU Izšel je iz naših vrst Ko je pred nekaj meseci skupina francoskih književnikov, na čelu z nedavno preminulim bivšim Nobelovim nagrajencem Francois Mauria-com predložila za Nobelovo nagrado ruskega pisatelja Aleksandra Solže-nicina, je bilo vsem jasno, da jo bo tudi dobil. Izvolitev švedske akademije zasluži ne samo spoštovanje, ampak tudi odobritev njenega sklepa, v katerem pravi, da so podelili nagrado književnosti „za epsko silo, s katero je nadaljeval tradicijo ruske književnosti." Akademija je izbirala popolnoma suvereno in objektivno ter dodelila nagrado pisatelju, ki dostojno nadaljuje z vsemi oblikovnimi sredstvi velikih ruskih roma? nov; opozarja tudi, da na celem svetu niso mogli najti književnega predstavnika ali dela, ki bi bilo tako življenjsko resnično, saj je Solženici-nova ustvarjalnost poplačana s prebitimi leti v taboriščih! Zato njegova dela ne sodijo v avantgardno literaturo, on ne piše za estete in za književne snobe. Nagrada nas še bolj utrjuje v prepričanju, daje literatura nekaj drugega kot formalna igra. Na zahodu vedno bolj primerjajo Solže-nicina z Beckettom - pesnikom bede in onemoglosti, čeravno sta ti dve literarni pojavi tematsko in oblikovno komaj primerljivi; to, kar jih druži in prežema, je misel o kritiki sodobnega sveta. V primerjavi z Beckettom pa Solženicin pripada svojemu ljudstvu, svoji grudi in v nekem smislu celo svoji državi. Zato se tudi upira, da bi jo zapustil, saj ve, da bi bil brez nje le suha veja. Ogromen politični in moralni učinek Solženicina je v tem, da njegovo delo izhaja iz trpljenja, ki je nastalo iz prvega poskusa, da se zgradi socialistični sistem v tej veliki • državi. Njegovo delo pa ne pomeni negacijo te družbe, sovjetske in komunistične, kakor bi si nekateri na zahodu želeli. Pisatelj tudi ne pozna taktičnih kompromisov, ne stoka in tarna nad tem, kar je doživel, ampak ostro obračunava s stalinizmom, ki pomeni deformacijo socialistične ideje. Če bi te deformacije odpravili, kakor so sklenili na XX. kongresu, potem se ne bi zgodilo, da so tega pisatelja izključili iz sovjetske pisateljske organizacije. V izjavi je rečeno, „da so bili Solženicinovi spisi ilegalno preneseni v tujino, kjer so jih reakcionarni krogi izrabili za svoje protisovjetske namene. Sovjetski pisatelji, poudarja izjava, so več kot enkrat izrazili svojo sodbo o Solže-nicinovem pisanju in delovanju, ki je bilo v nasprotju s principi združenja sovjetskih pisateljev. Zato je bil Solženicin tudi izključen iz sovjetske pisateljske organizacije. Obžalujemo, končuje izjava, da se je Nobelov odbor dal zaplesti v nedostojno igro, ki očitno ne zasleduje interesom duhovnega napredka in literarne tradicije, temveč jo poganjajo špekulativni politični motivi." Ne glede na vse posledice pa je Solženicin izjavil, da bo prišel v Stockholm in osebno sprejel nagrado od kralja Gustava. Slavnost bo 10. XII., dan pred Solženicinovim 52. rojstnim dnevom. V svoji brzojavki sekretarju švedske akademije je Solženicin zapisal: „Sprejel sem vašo brzojavko in se vam iskreno zahvaljujem. V sklepu o Nobelovi nagradi vidim priznanje ruski literaturi in njeni težavni zgodovini. Na tradicionalni dan pode-litye nameravam priti v Stockholm, da bom osebno prevzel nagrado." A. Solženicin se je rodil kot sin učitelja 1918. 1. v Kislovodsku pod Kavkazom; študiral je v Rostovu na Donu, kjer je diplomiral iz matematike in fizike, obenem pa je izredno študiral še zgodovino, filozofijo in književnost. Pred vojno se je zaposlil kot profesor matematike, začel pa je tudi pisati. Med vojno se je izkazal in zato prejel dve odlikovanji: medaljo domovinske vojne in medaljo rdeče zvezde. Ker se je med vojno v nekem pismu kritično izražalo Stalinu, je bil 1945 obsojen na osem let prislilnega dela, ki jih je prebil v taboriščih, in nato na doživljenjsko izgnanstvo v neki tatarski vasi v Ka- Mladi si na počitniških taboijenjih prizadevajo - skupaj z zavodi za varstvo narave - označevati znamenitosti in zaščitene rastline ter druge objekte zahstanu. Tu je prebil tri leta, ker ga je 1957. vrhovno sodišče, v obdobju že znane odjuge po Stalinovi smrti in po XX. kongresu pomilostilo in rehabilitiralo. Po oprostitvijo Solženicin odšel v Rjazan, kjer je poučeval fiziko ter je bil znan kot izreden pedagog. Kljub temu uspehu pa ga je literatura zaradi svoje angažiranosti vedno bolj pritegovala, kar je izrazil tudi z besedami: ..Pisatelj ima manj obveznosti do sebe kot do družbe; njegova dolžnost j'e povedati resnico." Koncem 1962 mu je uspelo, da je v reviji Novi mir izšla njegova novela En dan Ivana Deniso-viča, ki je imela neverjeten uspeh. Z njo je nepričakovano in hrupno stopil ne le v književnost, ampak tudi v politiko. Na uredništvo revije je začelo prihajati na tisoče pisem, ki so izražala priznanje in občudovanje doslej še neznanemu pisatelju. Novela opisuje težke razmere v taboriščih, ki so bila v severnih mrzlih in nenaseljenih krajih Sovjetske zveze, toda vse te težave niso bile^kiič, v primerjavi s krutim policijskim sistemom, ki je vladal v teh zaporih. Tu so bili zaprti stari boljševiki, partijski funkcionarji, inženirji, mojstri, delavci in kmetje. Vsa ta množica političnih jetnikov ni nič zakrivila zoper sovjetsko oblast in ljudstvo; kljub trpljenju in lakoti pa je bilo njihovo vedenje dostojno in plemenito, ker so živeli v upanju, da bpdo oproščeni in osvobojeni. Avtor je z novelo najtočneje označil vladavino kulta osebnosti, v kateri ni bilo zaupanja v ljudske množice, ki so tako požrtvovalno gradile sovjetsko državo. Delo prežema izredna sugestivna moč, stavki so kratki in jedrnati, besede trpke, pravi jezik taborišč. Prevladuje izredna natančnost izraznih sredstev, tako da je čutiti, daje to jezik strokovnjaka, fizika in matematika. Druga dva dela, romana Rakov oddelek in Prvi krog, sta izšla v tujini po zaslugi Solženicinovih oboževalcev, ker mu jih doma po strmoglavljenju Hruščova 1964. 1. in nato po deliti rehabilitaciji Stalina niso hoteli objaviti. Roman Rakov oddelek je za razliko od prejšnje novele drugačnega duha, ker dogajanja potekajo v svobodnejšem in normalnejšem okolju; delo izžareva neko posebno toplino in preprostost, dogodki pa potekajo v bolnišnici, v kraju, kamor je bil pisatelj izgnan. Najpotrpežljivejše in najhrabrejše so tu ženske, med njimi pa neka zdravnica, ki na koncu odkrije prav na sebi prve simptome raka. Poseben odmev je povzročil roman Prvi krog, ki nas po naslovu spominja na Dantejev pekel. Roman opisuje en dan in eno noč 1949, L v nekem inštitutu za znanstvene raziskave, v katerem so zaposleni le jetniki. Pisatelj je tu z velikim pogumom razprostrl celoten spekter duševnih trpljenj intelektualcev, -skozi katere pa se pretolčejo le ljudje močne narave, ki ostanejo zvesti svojim idejam in svojemu ljudstvu. Zahodnonemški pisatelj Heinrich Boell je zapisal, da je Solženicin z romanom Prvi krog ponovno oživil vse, kar je v socialističnem realizmu umetniško prepričljivega. Stanje v sovjetski literaturi in političnem življenju dežele je najboljše prikazal Solženicin s pismom, ki ga je 16. maja 1967. 1. poslal četrtemu kongresu zveze sovjetskih pisateljev. V njem je opozoril, da cenzura duši ustvarjalnost in povzroča nepoprav- Počitniška letovanja v DR Nemčiji Iz revije Rundschau FDGB (Razgledi zveze nemških sindikatov) povzemamo, da odide v DR Nemčiji vsako leto več kot 800 tisoč otrok na približno 6500 taboijenj. Za organizacijo skrbijo podjetja skupno s sindikati, ki izurijo v ta namen več tisoč vodij in pomožnega osob-ja. Te izberejo iz prostovoljcev, med katerimi je veliko pedagogov in študentov pedagogike. Kot primer opisuje člankar v letošnji avgustovski številki revije ladjedelnico v Rostocku. V svoje poletno taborišče „La Passionaria“z 2800 ležišči je investirala 200 tisoč DM, vsako leto pa prispeva za vzdrževanje še po 80 tisoč DM. Taborniški bungalovi so zgrajeni ob jezeru Freisneck; pred šolskimi počitnicami in po njih jih uporabljajo še delavci podjetja. V bližini je tudi zaščiten na- „DOPISUJTE V PROSVETNEGA DELAVCA!" ravni park z zavodom za varstvo narave. Zavod pomaga organizirati vodstvom taboijenj ekskurzije, strokovna predavanja, zaščitna opravila ter opazovanje narave, udeleženci pa mu to po- „SOCIALNA LIRIKA V SLOVENSKI LITERATURI" Člani dramskega krožka jeseniške gimnazije bodo za dan republike pripravili literarni večer na temo „So-cialna lirika v slovenski literaturi". Na sporedu bodo dela Ivana Cankarja, Simona Gregorčiča, Antona Aškerca, Otona Župančiča, Toneta Seliškarja, Mileta Klopčiča, Srečka Kosovela, Igorja Grudna, Iva Brn-čiča, in Mateja Bora. Odlomke in pesmi omenjenih avtorjev bodo prikazali v dramatizirani obliki in jih spremljali z glasbo. OB OBLETNICI ROJSTVA TONETA Čufarja Na pogovoru predstavnikov vodstev krajevnih skupnosti, odborov SZDL in aktivov ZMlS v krajevnih skupnostih, ki ga je pripravilo predsedstvo občinske konference ZMS Jesenice, so se med drugim dogovorili, da bodo mladinci gimnazije, tehnične srednje šole, šole za zdravstvene delavce in železarne za 14. november, to je ob 65. obletnici rojstva jeseniškega pisatelja Toneta Cu- vrnejo z manjšimi uslugami: obročkajo ptice, popravijo valilnice, obnovijo markacije in podobno. Opravila torej, za katera bi morali sicer najeti in plačati precej osebja. farja, pripravili literarni veček Scenarij za to je napisala prof. Čili Kodričeva, prireditev pa bo režirala Stanka Geršakova. BRANKO BLENKUS RAZSTAVA ZASAVSKIH SLIKARJEV V BELJAKU V „Galeriji Otmar" že od 25. septembra letos razstavljajo trije slikarji iz Zasavja: Tone Leskovšek iz Zagorja ob Savi, Leopold Hočevar-Hoči in Jože Meglič iz Trbovelj. Predstavili so se s petdesetimi deh, to je z motivi zasavske pokrajine in ljudi v rudarskih revirjih. Pobudnik za to razstavo naših umetnikov v Avstriji je bil koroški slikar Franz Schnesveiss, ki v okviru Likovnega društva Koroške sodeluje s Slikarsko kolonijo Zagorje - Izlake. Otvoritvene slovesnosti so se udeležili predstavniki mestnega sveta, kulturnih in drugih institucij v Beljaku, predstavnik jugoslovanskega konzulata v Celovcu in zastopniki kulturnih organizacij občine Zagorje ob Savi. Razstava bo odprta do 10. oktobra. RADOVAN PALClC Ijivo škodo. Med poi hko M membnef |jj0 deli, ki so sploh lahko izšla, si , ni takega, ki ne bi bilo zmrcvalj “bi po kakem nepismenem cenzorja bjo koncu tega pisma je obtožil upi zveze, da iz strahopetnosti pil uj«: ščajo razne pisatelje in pesnike i. 1 hovi nesrečni usodi. Ker se i njegovim intervencijam ni nič s| fclja menilo, je podobno pismo p® f, d leto dni kasneje, toda tudi sedi ^ . ostalo vse po starem. A. Solženicinu, pisatelju in p*CVn' gogu, se imamo zahvaliti, da na< Z s svojim etosojn, pridobljenim v1 pj kih življenjskih okoliščinah, pok* ^ na element, ki je v sedanjem sv«1. najtežji krizi. Ponovno nas je op0 R ril na literaturo in njen izredni d “clj ni potencial, ki ga mi kot predi log telji lahko izkoristimo pri a mladine v času, ko je le-ta naj! ogrožena s potrošniško miseln' in moralo^ ŽELJKO KU^ tVni lito -Ai, 'Ovi [$.s NOVE KNJIGE Friedrich Nietzsche: „Rojst'1 tragedije". V okviru Filozofske knjižnif* je Slovenska matica natisi11 znano filozofsko delo Friedl1 cha Nietzscheja „Rojstvo traf dije". Original „Die Geburt d!| Tragoedie aus dem Geiste $ Musič" je izšel skoraj pred st' leti (1872), tako da tudi modernega klasika dobivamo, zamudništvom. Pri Nietzsche je to temmanj razumljivo, saj)* znano, da je njegov vpliv sej? tudi v slovensko leposlovje od Ivana Cankarja, Vladin''1’ Levstika in Vladimira Bartol’ če omenimo le nekatere. Ne de na to, ali so Nietzscheja cei^ ali odklanjali, vplivni odsev f prezenten, slovenski bralec P‘ ki ne obvlada nemščine, je laln1 segel po hrvaškosrbskih prev0 dih, ki so mnogo bolj številni t načrtnejši kot pri nas, kjer l' bera filozofskih knjig še vedi11 zelo skromna. Nietzschejeva fd0 zofija se nam kaže danes idealistična miselnost, kakrš11: se je avtorju izvila sredi mračn* časov in surove stvarnosti, kor moralna norma bila dvoboj maska; iz te stvarnosti se f Nietzsche reševal s svojo indiyl dualistično filozofijo. V „Rojstvu tragedije" Ni8' tzsche zrcali svoj odnos do $ tičnega sveta in ob njem do" pobude za svoje postavitve, pravi: „Na obedve grški boža? stvi. Apolona in Dioniza, se ve*' spoznanje, da obstaja v grške| svetu ogromno nasprotje - g^a'[ na izvor in cilje - med ap0*' nično umetnostjo kiparja 18 neslikovno umetnostjo glasbe, je Dionizova umetnost. .J” sprotje med apoliničnim in ^ nizičnim ni novo, o njem go že nemški romantik Hodderl8. toda Nietzsche je dal teH1. pojmovanju vse drugačne raz*8* nosti. Pomiritev med tema sprotjema pa pojmuje kot jemno dejanje grške kult1118; Nietzsche posega tudi na psi!1" loško področje, vendar m" razčlenitev apoliničnega in dj° nizičnega vseskozi v središč8: Avtor *Rojstva tragedije" p*8 razglabljal ob antičnem svetu ‘ zgodovinskimi težnjami, mar)8 je v enaki meri mislil na svoj č*„ Spremno študijo je napisal v lentin Kalan, s tem potrebi"'8 prispevkom je omogočil brale8' da se širše orientira o Nietzsch) ju in njegovem delu. Bibliog'8 fija je pomanjkljiva pri tem, 8 niso navedeni zapisi, eseji, ki ^ revialno izšli na Slovenskem, ž' to pa nudi najbolj priznane K dostopne izdaje ter nekaj pomembnejših del o N'‘ tzscheju. Mitchell Goodman: ,JC0IieC tega". . Povojni vojni romani so j88’ hitro našli odmev med našiij bralci: naj gre za prevode ali 1‘ kakovostna domača dela, F, vpraševanje za životvoma N mansirana pričevanja je še ved’’8 v ospredju zanimanja bralce) ' in založb. Koprska založba Lir je poskrbela za prevod roma’1, ,,Konec tega" Mitchella Go"! mana. Gre za izrazito fabula"', no zasnovano delo, ki ga je av to' postavil v Italijo, v leto Goodmanu se pozna, da je i"^, sikaj sam doživljal, zato tudi c8 lotna vsebina neposredno odr3 , grozote vojne in je roman izr8 £,4 V V, » 1IV IH JV. IVJlllOil A žito protivojne miselnosti. dvoma se je Goodman posl"* trpke govorice realnega dožj* Ijanja vojne. Kontrastno pa "8 luje začetni del, kjer glav"‘, oseba takorekoč iz naročja IJ8 bežni trdo pristane v voj"8) peklu. Citko spisan roman ^ našel svoje bralce, čeprav je m8! vojnimi romani tudi več bolj" del. Neizpiljen prevod je dala " Cvetko. jMgo pričakovani učbenik sti biologijo v 6. razredu osnoval? ®ole je prestal svojo preiz-ju bjo v praksi. Vsi učitelji, ki ^ ^čili po novem učbeniku, so [e' Jtai, da je novi učbenik naj-k fe med učbeniki, ki so sedaj širjavi. Glede obsega^ so mne-P® l> da je nekoliko preveč ob-^ za šole, ki delajo v šest-p; Cvnem tedniku. Ta težava pa la" z letošnjim letom v večini Premagana, ker bo v pet-'vnem delavniku letno, na ,po;polago 80 učnih ur. Večina iinteljev priporoča, da bi se pri fočih ponatisih izboljšalo 'Vno gradivo, kije v primer-s tekstom in metodično '^lavo poglavij preveč revno. ■ shkovne priloge bi bilo "ro v bodoče tako razporeda bi vsaj večina od njih aj> nenje učiteljev biologije o učbeniku za VI. razred osnovne šole našla mesto ob ustreznem tekstu. Ker pa nobena stvar ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša, priporočamo ob ponovnem ponatisu naslednje izboljšave: Uvodno poglavje ,,Kaj potrebujejo živa bitja za svoj obstoj" bi se dalo nekoliko skrajšati, ker večino podatkov, ki so navedena v tem pogla\ju, učenci že obvladajo. Slika, na katero se nanašajo vprašanja, je premalo izrazita. Bolj bi prišla na tem mestu do izraza barvna slika, ki bi prikazovala vse predstavnike živega sveta (rastline, živali in človeka), kot tudi najbolj tipične predstavnike neživega sveta (tla, vodo, zrak in svetlobo). V poglavju „Hrana“ bi bilo dobro razmisliti o uporabnosti izrazov organska in KNJIŽNE ZBIRKE S TEHNIŠKE ZALOŽBE SLOVENIJE LJUBLJANA, Lepi pot 6 Prosvetnim delavcem priporočamo naslednje zbirke: SPEKTRUM (znanstvena fantastika) Arthur C. Clarke: PLANET SEDMIH SONC broš. 6,00 Brian Aldiss: LADJA MED ZVEZDAMI OSMI KROG PEKLA Isaac Asimov: GOLO SONCE Isaac Asimov: FANTASTIČNO POTOVANJE Stanislav Lem: ZVEZDNI DNEVNIK SPEKTRUM 1969/70 Isaac Asimov: JEKLENE VOTLINE SREČNI PLANET (Izbor najboljše fantastike) Uoyd Biggle ml.: VSE BARVE TEME George Omeli: ŽIVALSKA FARMA PIRAMIDA (Poljudna tehnika Robert Tocquet: ŽIVLJENJE NA PLANETIH Mitja Tavčar: LES IN NJEGOVI SOPOTNIKI Isaac Asimov: V SVETU OGLJIKA PIRAMIDA (Poljudna tehnika in znanost) Arthur C. Clarke: PODOBE PRIHODNOSTI Isaac Asimov: V SVETU DUŠIKA IZDELAJMO IZ LESA priročniki in strokovne knjige Kako DELUJE 1 in II. del, • enciklopedija sodobne tehnike W. a. Friedlander: OSNOVNA NAČELA IN METODE SOCIALNEGA DELA Oragan Honzak: SADJARSTVO Bronštejn—Semendjaijev: MATEMATIČNI PRIROČNIK Avčin—Jereb: ISPITIVANJE ELEKTRIČNIH STROJEVA Koškin-Sirkevič: PRIROČNIK ELEMENTARNE FIZIKE Gustav Biischer: ELEKTROTEHNIKA V SLIKAH Gustav Buscher: ELEKTRONIKA V SLIKAH Bespaljko—Židelev: STROJESLOVJE Perdo Gorjanc: ELEKTRIČNI APARATI za Široko potrošnjo Pavle Kogoj: ORGANIZACIJA IN PSIHOLOGIJA DELA 'van Bertoncelj: IZOBRAŽEVANJE V DELOVNIH ORGANIZACIJAH Marjan Slanovec: PRIROČNIK ZA MODELARJE Tone Pavlovčič: BRODARSKO MODELARSTVO poljudna znanost Prance Avčin: ČLOVEK PROTI NARAVI ZNANSTVENA fantastika Aldous Huxlev: KRASNI NOVI SVET kart. 13,00 Erič C. Maine: GOSPODAR SVETA broš. 5,50 George Gamow: MR. TOMPKINS V ČUDEŽNI DEŽELI broš. 5,50 Kozmični Casanova broš. 5,50 Henry Gold: MARK WELDON JE BIL NAJAVLJEN broš. 5,50 Luna leto i broš. 3,00 broš. 6,50 broš, 6,50 broš. 8,00 broš. 9,00 broš. 16,00 broš. 12,00 vez. 20,po . vez. 18,00 vez. 17,00 in znanost) broš. 10,00 ppl. 11,50 broš. 27,50 ppl. 31,00 broš. 14,50 ppl. 16,00 ppl. 18,00 ppl. 15,15 ppl. 12,00 250,00 pl. 58,00 ppl. 55,00 uus. 56,00 perg. 85,00 perg. 23,80 perd. 33,00 perg. 37,00 pl. 30,00 pl. 20,00 ppl. 33,00 ppl. 27,00 kart. 1,90 broš. 9,50 pl. 40,00 Klasiki fantastike Jules Verne: PET TEDNOV V BALONU — V 80 DNEH OKOLI SVETA ppl. 46,00 Bnam Stoker: DRACULA, roman — grozljivka kart. 30,00 Tvoja knjiga tehnike vlado Ribarič: RAKETE broš. 2,50 Mitja Tavčar: STROJI broš. 2,50 Beter Likar: SKOZI TOVARNO broš. 2,50 vlado Ribarič: LETALA broš. 2,50 Kevije ŽIVLJENJE IN TEHNIKA-, revija za poljudno tehniko, znanost in amaterstvo celoletna naročnina 36,00 TIM revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine celoletna naročnina 26,00 Eaznc i0 let GRADITVE NASE SOCIALISTIČNE DOMOVINE ppl. 40,00 > anorganska snov. Po mojem mnenju sta oba izraza že precej zastarela in jih bo treba prej ali slej nadomestiti z bolj sodobnimi izrazi. Pri sliki, ki prikazuje deteljno predenico, bi bil potreben povečan detajl prereza stebla z zajedalskimi koreninami, pri sbki rosike pa povečan Hst z ujeto muho. Sh-ka užitnega gobana je premalo natančna. V tem primeru bi bilo bolje pustiti širši pojem „goba“ namesto užitni goban. V poglavju „Svetloba“ je sh-ka, ki predstavlja regrat, premalo natančna. Zavedati se moramo, da so učenci 6. razreda strogi realisti. Tudi slika spiro-gire se mi zdi preveč poenostavljena. Opisovanje vodnega pajka bi brez škode odpadlo, ostala pa bi naj sbka. Stavek „Vodni pajek diha lahko le kisik iz zraka" je po svoji strukturi dokaj okoren. Boljše bi bilo „Vodni pajek sprejema kisik le iz zraka". Tekst o vebkem pupku in človeški ribici bi se dal skrajšati. V tekstu naj bi ostale le najbolj tipične posebnosti in ekološki opis. Pri dvoživkah bi bilo dobro podrobneje opisati krvni obtok, ker se povezuje z učno snovjo v 7. razredu. Vse predstavnike dvoživk bi bilo dobro obravnavati v istem poglavju. Opazovalna naloga v enoti ,.Bakterije" ni izbrana najbolj posrečeno. Gnilobo jabolk pogostokrat povzročajo plesni. Boljši bi bil ogled kapljice zelj-nice. V poglavju „Splošni podatki o morju" bi kazalo preveriti podatek o globini Marianskega jarka, ker je v različnih virih raz-bčna in so odstopanja kar precejšnja. V poglavju o ožigalkarjih je omenjen tudi zeleni trdoživ. Ker je sladkovodni predstavnik, bi ga bilo bolje predstaviti ob koncu teme o sladki vodi pod skupnim naslovom „Ostali prebivalci sladkih voda". V tem poglavju naj bi bile združene vse tiste živali, ki niso nosilci predstavnika skupine. Podatek o ostrižnjaku v Timskem kanalu je nekoliko zastarel. Ostrižnjak so že pred leti v glavnem opustili zaradi neren-tabilnosti. Ostalo ga je nekaj malega, kar-izkorišča gostinski objekt Školjka na koncu Timskega kanala. V učni enoti o sipi bi bilo bolje obdržati pojem plaščna votlina, ker je v dosedanji literaturi že ustaljen, kot uvesti nov pojem plaščeva votlina. Pojem sipina kost pa bo treba dati v narekovaje, ker v resnici ni kost, ab pa zamenjati z izrazom sipina luska. Vodovodni sistem morske zvezde je opisan do vseh potankosti in se kot tak ne loči od opisa za šole II. stopnje. Opis vodovodnega sistema bi bilo dobro v bodoče bolj poenostaviti. Brizgač, ki je opisan v učbeniku, pripada globinski vrsti. Ker je za učence nedostopen, bi bilo bolje opisati vrsto, Id živi v pbt vinah. Pri opisu rib se je izraz ,jata rib" že zelo udomačil. Mnenja sem, da bi bil ta izraz rezerviran za ptiče, pri ribah pa bi obdr-žah izraz „vlak“, ker nam več pove. Pri opisu skuše je izpuščena navedba njene vebkosti. Pri nalogah ob koncu poglavja o kostnicah bi bilo dobro dodati nalogo ,/biraj sbke rib, ki jih prodajajo konzervirane". Pri opisu galeba ali domačega goloba bi bilo potrebno vključiti opis možgan pri ptičih, ker bi to predznanje koristilo v prihodnjem letu. V poglavju .^Prilagoditev rastlin kopenskemu načinu življenja" bi bilo dobro opustiti tehniko prekritih shk, ker se poslabša njihova preglednost. Pri obdelavi zadnjega predstavnika vsake skupine naj za nalogo sledi povzetek v obliki razpredelnice, ki bo združevala karakteristične znake vsake skupine Živah. Po končani obdelavi žuželk bi bilo zelo koristno poglavje o razvrstitvi žuželk ter njihovem pomenu v gospodarstvu. Obravnavane žuželke so premalo povezane z žuželkami, ki so jih obravnavali v 5. razredu. V povzetku o krastači je navedba: ..Krastača je okorna, a najbolj koristna žaba." Formulacija ni točna, ker krastača ni žaba. Potrebno bi bilo nadomestiti s splošnim izrazom ,,dvoživka" in stavek bo postal pravilen. Pri opisu modrasa bi bilo poleg opisanih znakov potrebno omeniti še obliko zenice, ki je tipičen znak naših strupenih kač. Ker bo učbenik glede na svoje kvalitete verjetno preživel veliko ponatisov, bi bilo dobro na koncu učbenika dodati po-dfftke o petih amortizacijskih stopnjah, kot jih imajo češki učbeniki. Dodatek bi imel vebk vzgojni pomen, ker bi navajal učence na lepo ravnanje z učbenikom. A. KORENČ Modernizacija osnovnega izobraževanja NASA PRVA FEMINISTKA Elvira Sitting-Dolinar (1870—1961) Od 29. do 31. januarja 1969 jc bil v Beogradu Jugoslovanski simpozij o osnovnem izobtaževanju z namenom pregledati rezultate desetletnega izvajanja reforme osnovne šole ter začrtati perspektivne smernice za njeno nadaljnjo strokovno rast v naslednjih letih. Organizirali so ga prosvetno-pedagoški zavodi v sodelovanju s pedagoškim inštitutom v Ljubljani in Beogradu. dočih delavcev ih samoupravljavcev naše socialistične družbe. viATOR Letos je minilo sto let od rojstva Elvire Sittig - Dolinarjeve, učiteljice, ki so jo imenovali naša „prva feministka". S številnimi članki je proti koncu prejšnjega stoletja zaradi izredne odkritosti in naprednosti naletela na oporo napredne javnosti, pa tudi na hude napade nasprotnikov. Rojena je bila leta 1870 v Krškem. Oče je bil geometer in družina se je večkrat selila. Ko bi morala začeti hoditi v šolo, so prebivali v Radovljici. V svojih spominih je napisala o šolanju v Radovljici tole: „V ljudsko šolo nisem hodila nikoli. Bila je takrat samo enorazrednica in učitelj je bil menda večkrat pijan ko pa trezen. Učili so nas torej doma kar starši in je kar šlo." S štirinajstimi leti so jo poslali v Ljubljano v sedmi razrecFzaseb-nc dekliške šole Irme Huthove. Zavod je bil povsem nemški in tudi učenke so bile povečini Nemke - med njimi je bilo le nekaj Slovenk in Hrvatic, ki pa so jih voditeljica zavoda in druge učiteljice zapostavljale,- Od leta 1885 do 1889 je obiskovala žensko učiteljišče v Ljubljani in po maturi nastopila prvo službo v Poljanah pri Škofji Loki, že. čez tri mesece pa so jo imenovali za. učiteljico v Veliki Dolini na Dolenjskem. Tam se je poročila s trgovcem Dolinarjem, nato pa kmalu zaradi otrok in dela v moževi trgovini opustila učiteljevanje. Kljub temu da je živela v odmaknjenem kraju, se jc zelo zanimala za dogodke po svetu, posebno za žensko vprašanje, in prebirala novejše ženske revije. Leta 1897 so tržaške Slovenke pod vodstvom učiteljice in pisateljice Marice Nadliškove začele izdajati prvi slovenski ženski list ..Slovenko". Elvira Dolinarjeva je bila med prvimi sodelavkami tega lista in pod imenom Danica G je napisala veliko člankov. Pisala g je o ženskem vprašanju, emanci-paciji. odnosih med zakoncema, ® vzgoji otrok in gospodinjstvu. q Postavila se je na stališče, da mora zakon temeljiti na enako-w pravnosti med možem in ženo. ^ to pa zahteva žensko osamosvo-jitev. Zagovarjala je ločitev za-® kona, če med možem in ženo ni £ razumevanja. V člankili jc doka-zovala tudi sposobnost ženske za • poklicno delo in njegov pomen. 0 Razumljivo je, da so ti njeni'na-zori naleteli na veliko nasproto-® vanje konservativne javnosti, ki £ jc že od začetka nasprotovala ..Slovenki". Elvira Dolinarjeva ji w večkrat potožila, da sc mora pre-A magovati, da ni preostra v svojih izjavah, kajti problemov, o katerih bi želela pisati, kar mrgoli. Zanimivi so zlasti njeni prispevki o takratnem ženskem šolstvu, ki je bilo v Avstriji še na zelo nizki stopnji. V letu 1897 je to šolstvo zelo ostro napadla v člankih o dekliških višjih šolah in o ženskih višjih študijah. V prvem članku je pisala o raznih višjih dekliških šolah, ki so jih takrat ustanavljali v Avstriji. Menila je, da so te šole kot jabolka na zunaj lepa, a v sredini piškava. Dekletom dajejo le splošno izobrazbo, ne pomagajo pa jim do kakršnega koli poklica. Edina naloga deklet, ki končajo to šolo, je torej čakanje na moža. Nekoliko zbadljivo je potem pristavila, naj bi torej te šole dekleta usposobile za gospodinje in matere, saj je to tudi poklic. Zato pa bi se moral predmetnik teh šol temu prilagoditi in naj bi poučevali tudi psihologijo, zlasti otroško, pedagogiko, domačo vzgojo, žensko anatomijo in higieno. Z višjo dekliško šolo naj bi bil združen tudi otroški vrtec, kjer naj bi se gojenke učile praktičnega dela z otroki. Drugi članek je namenila študiju žensk na univerzi. Ženskam je bil namreč v Avstriji vstop na univerzo prepovedan. Tiste, ki so hotele študirati, so morale v tujino. Elvira Dolinarjeva je protestirala proti temu in zahtevala, daje treba tudi ženskam dovoliti vpis na univerzo. V raznih vzgojnih člankih, ki jih je objavljala v Slovenki, je nastopala greti hinavščini in ovaduštvu v šolah, ki pa ju podpirajo tudi nekateri učitelji in učiteljice s tem, da določajo učence, ki morajo paziti na druge in jih tožiti. Leta 1902 je Slovenka prenehala izhajati in s tem so prenehali tudi Daničini članki o ženskem vprašanju. Sama je o tem napisala, da kasneje ni našla primernega časopisa, ki bi njene prispevke objavljal, deloma pa je bila tega kriva tudi njena osamljenost. „Zelo mi je bilo delo otežkočeno, ker nisem imela stika z nikomer; ždela sem v svoji vasi sama brez vsake vzpodbude ali vnanje podpore, a vendar je treba k uspešnemu delovanju tudi ustnega izmenjavanja misli," je napisala v svojih spo-minih. Pač pa je tudi kasneje pisala v Slovensko gospodinjo in Domačega prijatelja kratke povesti, črtice, sestavke o narodnih vražah, vzgoji in gospodinjstvu. Med prvo svetovno vojno se je morala ponovno zaposliti, ker je moževa trgovina propadla. Službovala je v Ljubljani v fotografskem ateljeju, nato pri časopisu Tedenske slike, leta 1920 pa je dobila učiteljsko mesto v Srednji Bistrici v Prekmurju, kjer je bila tri leta upraviteljica šole. Nato je dobila službo doma v Veliki Dolini in tu službovala do svojega 70. leta. Leta 1932 sc je ponovno oglasila s prispevkom v reviji „Zen-ski svet" pod naslovom „Stara pesem v novi obhki". Zelo jo je razburila resolucija, ki je. bila sprejeta na nekem učiteljskem zborovanju. Takole je bilo zapisano: ..Reducirajo naj se v prvi vrsti one poročene učiteljice, ki niso poročene z državnimi uradniki. da pridejo na njihovo mesto novinci." Podobno kot v mladih letih je tudi tokrat ostro protestirala proti temu pojavu ponovnega oživljanja celibata, zlasti pa jo je bolelo, da se ženske ne zavedajo svojih pravic in se ne bore zahje, saj jc bila resolucija sprejeta na zborovanju, kjer sta bili dve tretjini učiteljic. V zaključnem članku je namenila tem učiteljicam naslednje besede: ,,Odprite vendar oči! Ali ne vidite, da se svet danes suče vse drugače kot v dobi zasanjanega romantizma, ko je bila žena samo čuvarica domačega ognjišča. Danes to ne drži več. Danes stoji žena možu ob strani v trdem boju za obstanek . . . Osvestite se in zavedite se svoje lastne moči in svojega dostojanstva, pa bodo tudi take fosilne resolucije nemogoče." Elvira Dolinarjeva je umrla leta 1961, stara 91 let. TATJANA HOJAN Kinematografi prikazujejo Na simpoziju je bilo poleg uvodnega referata prebranih še 60 kore-feratov, sporočil in prispevkov k diskusiji. Obsežno gradivo s tega simpozija je Jugoslovanski zavod za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj uredil in ga letos izdal v posebni, nad 300 strani obsegajoči publikaciji. Celotno gradivo je razdeljeno na štiri večja poglavja. Prvo zajema uvodni referat z naslovom „Realiza-cija koncepta in nadaljnja modernizacija osnovnega izobraževanja, v nadaljnjih treh pa so koreferati in poročila razporejeni pod temi uvodnimi naslovi: ..Uresničevanje osnovnega izobraževanja", ..Realizacija programskega koncepta osnovne šole in potreba njene modernizacije" ter ..Notranja organizacija in vzgojni problemi šole". Škoda, da gradivo s simpozija ni prevedeno v slovenščino, saj bi vsled bogastva in aktualnosti gradiva vzbudilo živo zanimanje vseh, ki jim je pri srcu strokovni razvoj osnovne šole, našega najbolj množičnega učnega zavoda, ki v vsej državi zajema okoli tri milijone otrok - bo- Pri ameriškem filmu Willie Boy režiserja A. L. Polinskija o novi informaciji na filmski način ne moremo govoriti, saj mu pomensko jedro, ki je povsem klišejsko (gre za socialno neenakost med Indijancem in belcem), ne dovoli, da bi se zgo- dilo karkoli nepredvidenega. Temu pa se izmika del filma, ki čudovito prikazuje audiovizualiziran fizični napor božanja Indijanca in njegovega dekleta pred belci. Film je primeren za otroke nad 14 let (n. d.) Razpisna komisija GLASBENE SOLE ZAGORJE OB SAVI ponovno razpisuje delovno mesto DIREKTORJA Pogoji : — visoka izobrazba v glasbeni stroki in najmanj 3 leta prakse; — višja izobrazba v glasbeni stroki in najmanj 5 let 7 . prakse; , 5 — srednja izobrazba v glasbeni stroki in najmanj S 8 let prakse. s Prošnje, kolkovane z 0,50 din. in dokazila o strokovnosti s sprejema razpisna komisija glasbene šole v Zagorju I; ob Savi 15 dni po objavi razpisa. s NOČ VLOMILCEV je spet film, ki gledalca poneumlja. Priprave in potek vloma so jedro filma. Vendar se ves trud uniči, ker je organizator vloma vse počel le iz maščevanja. Strast ga je uničila. Čeprav film dobro teče, nima niti filmskega niti vsebinskega pomena, (mb) ŠTIRJE V VIHARJU naj bi bil psihološki prikaz preizkušnje štirih, ki se ljubijo in sovražijo. Avtor seje na zelo sladkoben način poigral z etičnimi vrednotami. To pa naredi film nesprejemljiv, (mb) Film znanega švedskega režiserja Bo VViderberga Upor v Adalenu je posnet po resničnem zgodovinskem dogodku o stavki delavcev na Švedskem. Novo informacijo prinaša film s tem, ko se režiser želi približati dogodku, preden bi mu dal kakršenkoli pomen. Gre za pojavnost dogodka, v katerem se kažeta ljubezen in smrt na način nove romantike. Film sodi med najboljše švedske filme in obenem med najboljše filme svetovne filmske proizvodnje, (n. d.) Srečanje pionirjev- literatov v Velenju Vsakoletna srečanja pionirjev dopisnikov in mladih literatov so prešla že v lepo tradicijo. Letos so se zbrali 9. in 10. oktobra v najmlajšem našem mestu Velenju. Tamkajšnje Društvo prijateljev miadine je s sodelovanjem republiške Zveze prijateljev mladine, uredništev mladinskega tiska (Cicibana, Pionirja, Pionirskega lista. Kurirčka), TV 15, mladinskih oddaj RTV, Zavoda za šolstvo SRS in Slovenskega šolskega muzeja pripravilo srečanje nadvse posrečeno. Za odlično organizacijo in bogat spored ima vsekakor največ zaslug tovarišica Elfi Ambrožičeva, ki požrtvovalno vodi Občinsko zvezo prijateljev mladine v Velenju. Dvodnevni program srečanja je vseboval naslednje manjše prireditve: Občinska zveza prijateljev mladine je 9. oktobra slovesno sprejela povabljene pionirje in njihove mentorje v avli SOb Velenje, kjer je bila tudi razstava pionirskih literarnih glasil, tj. vseh letos tekmujočih, vseh povojnih (zbranih v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani) in tudi redno izhajajočega mladinskega tiska. Otvoritev razstave je bila povezana s kratkim kulturnim sporedom, na katerem so zbrane goste in domačine pozdravili občinski gostitelji in pa predsednik Jugoslovanskih pionirskih iger tov. Sergej Vošnjak. Predvsem je zbranim pionirjem izredno prisrčno pripovedoval, kako je med NOB tudi sam pričel dopisovati, urejati „sten-čas“ in registrirati vse važnejše družbene in kulturne dogodke. m VKTl!j)Ml Pri otvoritvi bogate razstave pionirskih glasil pa so navzoči zvedeli, da glasila zbirajo v Slovenskem šolskem muzeju. Izpred vojnega časa jih imajo zbranih okoli 40, v novi socialistični domovini pa je število naraslo že na 308, kar dokazuje, da se je povojna literarna dejavnost izredno razrasla tudi v osnovnih in sred-nih šolah. V enotni osnovni šoli se ne vzgajajo le poprečni učenci, marveč tudi mladi ljudje s posebnimi darovi. V različnih krož-kih dobivajo vzpodbud in možnosti, da pokažejo tudi svoje umske, tehnične in umetniške darove. In ena teh možnosti je v dragocenem literarnem ustvarjanju in dopisništvu, na področjih za oblikovanje izraznih sposobnosti v lepi materinski besedi in likovni podobi. Pri tej dej a v* nosti pa šoli organizirano pomagajo pionirske organizacije, društva prijateljev mladine in redak-v cijc rednih mladinskih glasil, ki že več let organizirajo tudi srečanje, kakršno je bilo to v Velenju. Na razstavi šolskih oziroma pionirskih glasil so navzoči lahko videli vsa po vojni izhajajoča šolska glasila. Pestrost pred njimi jih je prepričala da je bera bogata v besednem in tudi likovnem pogledu. Nekateri listi imajo že kar lepo starost, saj so pisci in uredniki ustanovnih številk danes že priznani javni delavci: pesniki in pisatelji, univerzitetni, gimnazijski in osnovnošolski učitelji ter sodelavci drugih javnih organizacij. Naslovi glasil so prepričevalno povedali, da jih ureja mladi rod, ki se zaveda pridobitev NOB in ki je zakoreninjen na svoji zemlji pa ima vselej posluh tudi za najsodobnejše utripe novega življenja. Tam so videli najstarejšo „Vigred“ s Koroške, „Brstje“ iz različnih krajev, „Buijo“ iz Ajdovščine, bleščeče „Iskre“ in ..Iskrice" pa bujne „Mlade rasti", „Žarke“, ..Plamenčke", ..Plamene", „Prve brazde", „Sol-zice" ..Spominčice" in „Zvonč-ke“, ..Utripe", ..Utrinke", „Iz-raze" in ..Kontraste", dalje „Pre-šernov. Matijev (Valjavčev), Kidričev in Krpanov mladi rod", ki nadaljujejo delo svojih velikih vzornikov. Zraven njih so bili zastopniki obmejnih pionirjev: Trbovelj", „Sidro“ iz Kopra, „Raketa“ iz Ljubljane ali „Me-teor" iz Velenja se že zavestno zanimajo za sodobni tok družbenega življenja in skušajo hoditi tudi že s tehnično revolucijo časa. Kateri so še posebni motivi vsega tega literarnega uveljavljanja, naropa najbolj zgovorno povedo predgovori v prvih letnih številkah. Navajam samo nekatere: „Tu so zdaj naši prvi zapisi. Res so prvi, zato še plahi in negotovi. Z njimi smo zastavili šele prve korake. Nič še ni za nami prehojene poti, na kateri bi si nabrali izkušenj." „V teh jesenskih dneh, ko preorana zemlja čaka na novo setev, v dneh, ko seje pred mnogimi leti v mestecu ob slapu, ob pesmi mitraljezov rojevala naša nova domovina, v teh dneh je izšla tudi prva številka našega glasila. Naj izhaja na čast naši republiki in naj nam pomaga, da si bomo ob njem izurili jezikovni čut, da bo naša beseda prijetno pela in bomo z njo mogli povedati prav vse, kar čutijo naše mlade duše ter laže zmogli vse naloge, ki jih postavlja pred nas domovina". „Naši prispevki ne obsegajo samo pesmic o pomladi, o ptičkah in rožicah. Pero je seglo tudi v zgodovino, zlasti v obdobje herojske borbe za njeno svobodo. Radi imamo svoj kraj, ljubimo tudi lepo knjigo. Tekmujemo za bralno značko. Prizadevamo se, da bi postali zreli ljudje, ki ljubijo in branijo svojo socialistično domovino in spoštujejo prav vse narode." Takim načrtom ustrezne in zato zelo pestre so tudi rubrike glasil. Nekatera so dosegla tudi že v tem pogledu izreden napredek. Šolskim in pionirskim poročilom slede dopisi in pripovedi, opisi in orisi, zanimivosti vaškega življenja, dosežki v igrah, stiki z živalmi, doživljanje prirode, prijateljstva, navdušenja. Vmes so tudi izročila stari^, vsevednih ljudi, še nepoznani drobci o osvobodilnem gibanju v posameznih krajih pa tudi o otroškem dojemanju velikih dogajanj v sodobnem svetu, nazadnje pa še pregovori, reki, rebusi in križanke. Za to pestrost imajo kajpada velike zasluge tudi mentorji. Ne le zato, ker domiselno svetujejo in bodrijo mlade pisavce, marveč tudi za umevanje, da mora glasilo presegati učne načrte pa da njihovo mentorstvo ni didaktično vsiljivo, ker že upoštevajo svobodo in pristnost otroškega doživljanja, dve kvaliteti, ki zagotavljata glasilu vrednost i enkratnost. Spet naj navedem nasvet enega takih mentorjev: „Dragi mladi pisatelji! Vemo, da neradi poslušate težko dosegljive zahteve. Vendar tenko prisluhnimo, da bomo ujeli in zapisali vse pomembnejše gibe življenja, včeraj, danes, jutri. Vaše glasilo mora dati prostora predvsem umetniški ustvarjalnosti, drobnim dogodkom okrog vas, priložnosti pa tudi razvedrilu in smehu, ki pomenita pol življenja. Tako kot zdaj vi, so se najprej učili vsi veliki pisatelji." Istega dne popoldne so potekali tudi razgovori med pionirji ter povabljenimi pisatelji in uredniki mladinskega tiska. Raz- jf||||pg|g| i±J. „Mladi Sladkogorčan', „Samo- VIGRED rastniki" z Raven, „Modri val" s Koprskega in „Obala“ iz vzgojnega doma v Strunjanu. Še in še bi lahko naštevali. ..Svetilka iz OSNOVNA SOVA PREVALJE delili so se v devet skupin, da so bili pomenki med njimi čim bolj sproščeni in tudi neposredni. Predvsem so pripovedovali, kako pišejo in urejujejo svoje glasilo, pisatelje pa spraševali, kdaj so oni pričeli pisati, katere so zakonitosti literarno-estetskega ustvarjanja, od urednikov pa so hoteli zvedeti, kako nastaja mladinska periodika. 14L0V! SlLžHuf IZDAJA osnovna Sola veržej ' A«, u. m::f-i t Najprej so pionirji navzoče pisatelje in pesnike od srca pozdravili, s tem da so jih poklicali na oder. Stol za njihovega najljubšega pisatelja Franceta Bevka je ostal tokrat prvič prazen. Zazrli so se v njegovo podobo na steni, njegov spomin so počastili z branjem njegovih najlepših odlomkov, primorski delegaciji pa so izročili zlat venec, da ga ponese na njegov sveži grob v Solkanu. Naj mu tudi povedo, da za vse slovenske pionirje ni umrl in da so 17. september, dan njegovega rojstva in smrti razglasili za „dan zlate knjige". Ob istem času je popoldne potekal tudi izredno ploden posvet med mentorji literarnih glasil in med profesoricama Martino Šircelj ter Marijano Kobe, ki delata v ljubljanski pionirski knjižnici, V razpravi sta sodelovala tudi republiški svetovalec za slovenski jezik prof. Janez Sivec in kustos iz šolskega muzeja, ki glasila sistematsko zbira in primerja. Glasila so obravnavali z različnih zornih kotov, kakor so jih sprožila vprašanja tovarišice Kebetove: 1. Ali od osnovnošolskih učencev moremo že zahtevati besedno ustvarjalnost; 2. Kakšen naj bo izbor tem za glasila in kakšno bodi glasilu ime: 3. Ali naj bo šolski list samo literarno glasilo, torej le šola bodočih pesnikov in pisateljev; 4. Ali so potrebni uredniški odbori; 5. Kako nastane na šoli glasilo, torej kakšno je pri tem tudi uredniško in tehnično delo. Gornja vprašanja so navzoče mentorje dokaj razgibala, saj mnogim med njimi res ni bilo jasno, kako bi najbolj prav reševali te probleme. Zahteva sodelavk Pionirske knjižnice, da mora biti vsak sestavek pristen izraz otrokovega predstavljanja, mišljenja in čustvovanja, se je zdela vsem v bistvu povsem pravilna. Saj že učenci sami pri ocenjevanju spisov prav ločujejo šolske tipe spisov, v katerih gre v glavnem za predpisano spisno obliko in tudi za naučeni besedni izbor, ki potisije učenca nekam v ozadje, od pristnega, zato pa tudi mnogo boljšega sestavka z izvirnimi domislicami, otroškim doživljanjem in otroškim besednim zakladom, kar da prispevku individualno oznako. Naj navedem glede izdaje lite- rarnega glasila tehtne misli profesorice Urške Snedic z osnovne šole v Šenčurju pri Kranju: „Pot do dobrih sestavkov je dolga. Učenec mora obvladati najprej stavek in razumeti besede, ki jih uporablja. Začutiti mora notranjo zakonitost literarnega sestavka, ki jo narekujejo sami dogodki in otrokovi doživljaji. Vedeti že mora, da o istem dogodku more pripovedovati na več načinov; začutiti mora razliko med bledim, papirnatim in živim, literarnim izrazom. V do- gajanje se mora vživeti, za zapis pa obvladati tudi že književni jezik in pravopis, kar ga mora naučiti šola. Sestavljanje spisov je za učence dokajšen napor. Še tisti redki, ki radi kaj napišejo, utihnejo, če ni vzpodbud, ker jih dandanes kaj hitro pritegnejo druga razvedrila. Vsako šolsko glasilo preživi različne stopnje razvoja. Najprej je potrebno učence prepričevati o pomenu lista, nato vzpodbujati k pisanju in zbirati prispevke iz domačih in šolskih nalog, ker učenci še ne vedo, kaj je dobro in kaj ne. Nato mentor povečuje zahteve glede raznovrstnosti sestavkov. Mladim sodelavcem pripoveduje, o čem vse lahko pišejo, da glasilo ne bo preveč šolsko. Ko ima glasilo že nekaj tradicije, to se pravi, ko učenci že začutijo, da so njihovi sestavki-proza in pesmice, s tem da so bili objavljeni že nekaka priznanja in pohvale, začno pisati z večjim veseljem, da, celo z navdušenjem. Sele sedaj- uredniki lahko izbirajo take sestavke, ki so resnično pristni izrazi otroških doživetij. Še nekaj je pri izdajanju šolskega glasila pomembno: tesno sodelovanje učiteljev materinskega jezika v vseh razredih pa tudi vsi drugi učitelji morajo ta prizadevanja podpirati, predvsem je dragocena pomoč učitelja za likovni in tehnični pouk; če tega medsebojnega sodelovanja ni, potem ima mentor pretežavno delo, kajti učenci potem mislijo, da je list le posebna sitnost slavista in le dodatna domača naloga. Ko so učenci do neke mere poučeni o spisju in tudi dovolj osveščeni, lahko iz njihovih vrst sestavimo tudi uredniški odbor ki pa ga je tudi potrebno voditi, navduševati, priganjati in mu poudarjati, da je izdaja šolskega glasila vendarle njihova skupna zadeva, za katero morajo prispevati vsak po svojih sposobnostih." Seveda pa je še vedno vse delo več ali manj naloženo mentorju, ki neprestano in nevsiljivo vzpodbuja, zbira in sortira, vodi, popravlja in se žrtvuje, zraven pa se zaveda, da ne sme z ničemer zamoriti otroške ustvarjalnosti. Biti mora namreč še psiholog in pedagog, poznati mora faze otrokovega razvoja in vedeti, da se splošni učni uspeh in literarni dar običajno ne skladata. Prvega dne zvečer so pionirjem pripovedovali tudi novinarji o svojih potovanjih po svetu: v Afriko, Indijo, na Himalajo, v New York. Svoje žanrske pripovedi o posebnostih afriških plemen, o vzponih na Anapurno ali o sodelovanju narodov za sožitje in mir v svetu so vsi demonstri- rali tudi z barvnimi diapozitivi ali dokumentarnimi filmi. Zelo bogat je bil tudi drugi dan srečanja. V velenjskem kulturnem domu so pftnirji dopisniki brali svoje medletom poslane najboljše dopise mladinskim listom. Med izredno lepimi glasbenimi in koreografskimi nastopi pionirskih skupin iz velenjske občine smo spoznali nekatere posebne talente: pisatelje, glasbenike, pevce in plesalce. Nazadnje pa je urednica mladinske revije Pionir tov. Tarmanova razdelila tudi letošnje nagrade najboljšim literarnim glasilom: prvo nagrado so prejeli: „Zvončki“ iz Šmartna pri Litiji, drugo „Žar-ki“ iz Šenčurja pri Kranju, tretjo je dobila „Mlada rast" iz Cerknice pri Idriji, četrto je podelila ..Plamenčkom" iz Maribora in peto listu „Obala“ iz vzgojnega zavoda v Strunjanu. Nagrajenim uredniškim odborom je v imenu prirediteljev čestitala in povedala, da je imela ocenjevalna komisija pri izboru težavno nalogo. Po tej prelepi prireditvi z mladimi umetniki so se pionirji v štirih avtobusih peljali ogledovat zanimivosti Velenja in rudarski muzej, nekateri pa Kajuhov rojstni kraj Šoštanj. Popoldne pa so se za vse lepo zahvalili in z najlepšimi vtisi ter na novo skovanimi prijateljstvi zapustili prelepo rudarsko Velenje in njegove velikodušne gostitelje. VINCENC ŽNIDAR, SSM Srečanje na beneškem bienalu 1970 I(Te l Ve F1 i Japonski arhitekt in kipar To-mitaro Nachi (Naši) razstavlja na Biennalu vrtečo plastiko, ki jo osvetljujejo reflektorji. Plastika je napravljena iz enega samega kosa. Z izrezovanjem manjših kolobarjev je dosegel s sočasnim izrivom iz osnovne ploskve zanimivo površino, ki se pod različnimi koti zaradi vrtenja različno sveti in daje videz različne vdol-benosti itd. P fem 'ter To so takozvane gibajoče, vihra- f joče itd. plastike. Občudoval sem njegovo izredno spretnost in preciznost in ga naprosil, da bi f ”"'1 ob priliki razstavljanja pri nas .J:Pr£ priredil predavanje in demonstracijo nekaterih svojih kreScij. Obljubil je, da bo pokazal principe svojega dela in tudi svojo spretnost, za katero pravi, da ni | Na vprašanje, kaj hoče doseči s to plastiko, je dejal, da ga zanimajo objekti z vsem njihovim okoljem in da s takim predstavljanjem doseže nekakšno neskončnost forme, ki zaobjema tudi okolje. S tem, daje plastika sama različna po vdolbenosti, svetlosti in obliki od krožnega obrisa, skozi eliptično do skoro ravnega preseka, s tem daje okolju drug značaj in s tem daje tudi nam neko notranjo dinamiko. Podoba plastike je nenehno dru- gačna^ čeprav se vrača v prejšnjo lego. Ce bi nadaljevali razmišlja- nje Nachija, bi lahko dodali, da je z vsakim zavrtom v nas neko preciznejše spoznanje o navzočnosti tega vrtečega objekta in o vsej njegovi pojavnosti, ki dodatno soustvarja sam objekt. Verjetno je avtor tako tudi domislil, zdi pa se, da so pred njim že drugi spoznali podobno, le da je Nachi izredno spretno izkoristil že postavljene idejne osnove in s tem ustvaril resnični objektivi-rani adekvatum eksistenčni filozofski koncepciji. Nachi pravi, da skuša zaobjeti fizikalnost objekta in skozi le-to izraziti današnje tolmačenje sveta. I Lahko bi dejal, da mi je skoro sočasno s pogovorom z neverjetno ljubeznivostjo napravil kar dve plastiki iz papirja, ceš da dve enako zamišljeni stojita v parkih velikih evropskih mest v kovini, povečani do 8 metrov velikosti. nič kaj dosti večja od spretnosti japonskih, šolskih otrok, ki da iz- s , delujejo prav tako svojevrstne I 0, c zmaje, lampionc, igračke, živali * 0 in podobno in pri tem pojasnil, . da tudi pri njih ne gre za kopi; f ranje, ampak da že otrok osvoji samostojno pot in poseben pristop tako, da so kljub podobnosti ti izdelki zelo različni. Nekajkrat sva se ob odhodu drug drugemu priklonila in ko sem se po slovesu ponovno obrnil in priklonil, za nas kar malo pretirano, sem spoznal, da sem ravnal tudi zanj ljubeznivo, saj je istočasno z mojim nagibom tudi sam potegnil desno roko ob pas in se priklonil z vsem gornjim delom telesa. Deset tisoči kilometrov ne predstavljajo nič za tiste, ki stremijo po humanih sredstvih, kako premostiti fizične razdalje. IGOR PLEŠKO Preč irien lev splo do si V Zav< ‘tol 4 itda • del | izot I iic ZO’ I SVET SOLE VI. GIMNAZIJE LJUBLJANA — MOSTE razpisuje. 2 deg; ta s prosto delovno mesto PROFESORJA FRANCOSKEGA JEZIKA za določen delovni čas. (Predvidoma za tri mesece.) Nastop službe takoj. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta. Prošnje pošlijte na ravnateljstvo VI. gimnazije š Ljubljana Moste, Zaloška c. 49. l \ Optimizem - pomoč j ^ pri vzgoji Ameriški psiholog, profesor Robert Rosenthal je na podlagi testiranja dokazal, da je učno-vzgojni uspeh navadno tolikšen, kolikor pričakuje učitelj oz. vzgojitelj od učenca. Najvažnejša in odločujoči sodba glede posameznega učenca pade običajno že v prvih šolskih dnevih. Tedaj se namreč učitelj često povsem podzavestno odloča, kaj in koliko lahko pričakuje od posameznega učenca. Zanaša se največkrat na svoj občutek in pred; vsem na mnenje, na podatke, ki jih ima o vsakem posameznem učencu. Ponekod pri tretiranju še vedno igra vodilno vlogo socialni izvor učenca, kar v naših razmerah ne bi smelo biti več omembe vredno in še manj dopustno. Dejansko ustrezajo uspehi pouka, ki se kasneje izražajo v spričevalih, prvobitnim pričakovanjem. Ampak to še ne dokazuje, da bi učitelji posedovali preroške zmožnosti. Veliko bolj velja v pedagoški psihologiji poudariti: učenci storijo brez nadaljnjega tako veliko ali tako malo, kolikor učitelj od njih pričakuje. Po testu, ki je omogočil to zadnjo ugotovitev, je psiholog Rosenthal ponovno testual inteligenco otrok v osnovni šoli. Uspeh, ki so ga učenci pridobili, je bil za 50 % večji pri učencih, ki so jim napovedovali izjemne učne uspehe, kot pri ostalih učencih. Pri učencih 1. in 2. šolskega leta je bila pridobitev inte; ligence pri izbrani skupini dosti večja kot pri starejših letnikih. Po teh izsledkih, ki so bili potrjeni po različnih kontrolnih preiskavah, je znanstvenik lahko povsem zanesljivo ugotovil in tako prišel do presenetljivega odkritja z velikimi praktičnimi posledicami: pozitivna pričakovanja imajo pospeševalen vpliv na razvoj inteligence pri učencu, in sicer je ta vpliv pri mlajših učencih večji kot pri starejših (Ro-senthalov efekt, ..Fenomen izpolnjenega prerokovanja"). Vsaka pohvala veča delovno sposobnost učencev, kar pedagogu - praktiku že dolgo ni več neznano. Sedaj pa je tudi znanstveno dokazano, da učitelj s pozitivnim stališčem pričakovanja, učitelj optimist, nagiblje bliže k temu, da vsako pozitivno nagnjenje, vsak dober uspeh pohvali io s tem še bolj vzpodbudi učenca k nadaljnjemu uspešnemu delu-Po drugi 'strani pa se izogiblje in štedi z grajo, ki učenca potlači in mu jemlje pogum, pri majhnih napakah. Razen tega občutijo učenci pri prijateljskem in optimističnem razpoloženju učitelja manj strahu, odločajo se k boljšemu sodelovanju, brez psihičnih zavor, so duševno bolj sproščeni in miselno aktivnejši. \ let i. i* ve, / »te | Ijic > I'k 5 ne tal < Pri ! Nr Mo '(ki f sti Ps fsp Pil $V| , ^ ] Ve Pr Navedena dognanja nas vodijo k spoznanju, da mora dober učitelj imeti poleg čisto ozko-stro-kovnih sposobnosti tudi določene psihične in značajske spo-sobnosti, če hočemo, da bo uspeh večji. Pri tem torej ni po- % vsem nevažno, s kakšnimi vna; ^ prej postavljenimi, pridobljenimi ali umišljenimi stališči se učitelj učencem približa in kakšno jo prevladujoče učiteljevo raz polo; ženje: vedro ali mrko, veselo ali ženje: »tuje au »unu, žalostno. Razpoloženje učitelja in njegov pristop k učencem ne bi bil poudarka vreden, če vzgojitelj ne bi projiciral teh svojih faktorjev na učence in s tem nehote dosegal tudi negativne reakcije: nezaupanje, boječnost, nesproščenost, odpor ali celo apatičnost. Takšna čustva pa. posebno če so dolgotrajnejša, hromijo delovni polet, delovno motivacijo in razvoj otroka v telesnem in duševnem smislu. Socializacija otrok je zavrta in otežkočena, kar je vzrok mnogim konfliktom na relacijah: učitelj — učenec — sošolec -starši. (Po članku tU Bi U tv Se IŽ Pi o H s« le & It v reviji „Stern‘ Optimismus macht die Kinder kluegerj- Janko Novak ,P b r y p i Kako deluje (I) • (Tehniška založba slo-<'Venu e) i Pred kratkim je izšel na na-,fem knjižnem trgu v sloven-slcem prevodu in v standardni ' 0premi izvirnika prvi del tehni-I Le enciklopedije Bibliografske-1instituta v Mannheimu. Bral-Ci, ki je razgledan v inozemski tehnični literaturi, je delo do-oro znano. Naša založba se je * Potrudila, da je tudi prevod je-1'tikovno in strokovno na višini; | navedem naj iz seznama skoraj | Petdeset prevajalcev samo prva I I I I Glasbena vzgoja J in izobraževanje . Namen glasbene vzgoje je nuditi * slehernemu učencu takšno glasbeno | v2gojo in izobrazbo, da bo - vskla- iu s svojimi sposobnostmi, nagnjenji * ^ interesi - sposoben za aktivno | Sodelovanje v glasbenem življenju . "kolja, v katerem živi. Kot učni * Predmet pa je glasbena vzgoja po- membni medij za uresničevanje ciljev in nalog estetske vzgoje ter nasploh celotne vzgoje otroka in mladostnika. V skladu s temi prizadevanji je ,Zavod za osnovno izobraževanje in Izobraževanje učiteljev SR Srbije fcdal zbornik strokovno metodičnih del z naslovom „Glasbena vzgoja in $ 'Zobraževanje“ (v originalu: MU-ZIČKO VASPITANJE I OBRA-ZOVANJE). Zbornik vsebuje tele prispevke: jh - Analogija glasbenega in govor-" "ega izražanja (D. Plavuša); ! - Izbor pesmi za učence nižjih razredov osnovnih šol (B. Stančič); - Glasbeni diktat v osnovni šoli lW. Ivanovič); - Usposabljanje učencev klavirja Za samostojno delo (J. Kršič); s - Nekateri problemi solo petja (B. Cvejič); - Predmet poslušanja glasbe v fcbenih šolah (R. Pejovič) in - Pouk harmonike v šoli za rrsnovno glasbeno izobraževanje 'V- Vukovič). i Izdajatelj pričakuje, da bodo ( objavljeni prispevki vzpodbudili uči-j telje k nadaljnjemu razvijanju glas-| »ene vzgoje na naših šolah, s' Cena knjižice (o kateri poročamo J Z zamudo) je 11 N-din. VIATOR Prevajalci so v slovenski izdaji razlago ponekod še izboljšali, uskladili so posamezne opise z najnovejšimi dosežki in razen tega izbrano obogatili zaklad slovenskih tehniških izrazov. Izid drugega, zaključnega dela je napovedan začetkom pomladi 1971. Celotno delo bo obsegalo približno poldrug tisoč opisov, oz. razlag tehničnih naprav, tehnoloških postopkov in fizikalnih ter kemijskih zakonitosti. Vsako geslo je obdelano tako, da sledi zaokroženemu opisu na levi strani knjige desna stran s pripadajočimi, izredno skrbno izrisanimi slikami v dvobarvnem tisku. Na ta način bravec lahko pljubno izbira kratke strnjene opise kot vsebinsko ah pa slikovno dopolnilo pri pouku, razlago pa pri tem poenostavi, razširi ali poglobi, skladno s potrebami učne stopnje. Vrsto gesel bo seveda neposredno lahko uporabil za časovno in vsebinsko zaokrožene metodične enote, oz. učne ure. Problem, ki nas pogosto spremlja pri pouku fizike in kemije, pa je v tem, kako daleč naj se spuščamo ob razlagi splošnih zakonitosti v obravnavo tehnike oz. tehnologije, da se ne bomo spričo tesno odmerjenega učnega časa preveč oddaljevali od bistva predmeta. Razvoj prirodnih znanosti narekuje potrebo po vedno bolj zanesljivem teoretičnem znanju, hkrati pa želimo posredovati vse širše razglede v vsakdanjo, praktično uporabnost teorije. (Brez dvoma tiči tu eden od vzrokov za vse večjo obremenjenost učencev pri pouku). Izhode iščemo pogosto v urah tehnične vzgoje. Enciklopedija nam seveda ne vsiljuje nikakih razmejitev, vendar utegne učitelj najti v njej pestro izbiro novih možnosti in uspešnih variant. Ob pre Usta vanju knjige se tri imena: Miroslav Adlešič, Leopold Andree, France Avčin. vzbuja bravcu - tudi če ni pedagog ali celo strokovno angažiran v prirodoslovno smer — skoraj neprijeten občutek, kako daleč zaostajamo za poznavanjem tokov tehniške revolucije. Se v dobi enega rodu nazaj skoraj ni bilo tehničnega fenomena ali tehnološkega procesa, ki bi ga vsaj približno ne razumel in znal razložiti recimo vsaj povprečen izobraženec. Danes smo za taka, večkrat celo enostavna pojasnila v zadregi. Brez dvoma bo novi priročnik omogočal, da v razpoložljivih odlomkih prostega časa zamujeno polagoma dohitevamo. Učitelj bo rad posegel po knjigi tudi ob pripravah na razne šolske ekskurzije, bodisi na strokovne ah pa za izlete, kjer zadostujejo bolj skromna pojasnila o tem, na kar naletimo med potjo. Končrr' lahko priporočimo ali damo knjigo v roke že tehniško zainteresiranemu osemlet-kaiju. Ob priložnostni mentorjevi pomoči ga bo brez pretiranega napora spodbujala na poti do tehnike, tehnologije, morda celo do novatorskih idej. Od založbe pa si želimo samo še, da bi priključila k II. delu stvarno kazalo po skupinah gesel za oba dela. To bi preglednost in uporabnost enciklopedije še povečalo. JOŽE RUPNIK * osnovna Sola DOBRAVLJE razpisuje prosto delovno mesto — UČITELJA S za razredni pouk za nedoločen čas na-podružnični šoli Vrtovi n. Nastop službe takoj ali . . po dogovoru. Na voljo je s S samska soba. ? •V »Gospodinjstvo za 7. in 8. razred osnovne šole« Na naših osnovnih šolah že vrsto j et poučujejo gospodinjstvo. Vendar J ta predmet doslej še ni bilo slo-/ inskega učbenika, kar je močno j jkežkočalo delo tako predavate-j ijcam kakor tudi učencem. Letoš-'l lip jesen bomo dobili prvi domači / Učbenik za ta predmet: izdala ga bo / žaložba Centralnega zavoda za na-J Ptedek gospodinjstva v Ljubljani. S tem bo zapolnjena vrzel v naši prosvetni literaturi. Gospodinjstvo je eden izmed listih predmetov, od katerih imajo otroci neposredno korist že v šolskem obdobju, hkrati pa je to pomemben sestavni del splošne življenjske vzgoje. Otroka poskušamo do štirinajstega leta doma in v šoli pripravljati na Fromm: Zdrava družba /j Erich Fromm, po poreklu /nemec, sodi med največje so-Mobne socialne psihologe. Kot ptevilni drugi intelektualci, ka-/ tere je ogrožal nacionalsociali-j sfični Hitlerjev režim, se je po / hudiju filozofije, sociologije in / Psihiatrije ter psihoanalitični j sPecializaciji že leta 1932 fPrnaknil v ZDA, kjer se je po-f^etil znanstvenemu delu, pre-/ tavajoč na tamkajšnjih uni-| Verzah. Zadnjih petnajst let je ff Profesor psihoanalize na mehi-K^i univerzi. « Fromm je znan po vsem sve-/ tu kot pisec pomembnih knjig, | Bled katerimi so najbolj znane: | “eg pred svobodo, Človek o sa-{ Btem sebi in Zdrava družba, ki c gorijo nekakšno triologijo, ter / te nekatere druge. Temeljita Izobrazba in široka razgledanost J °hiogočata Frommu, da pri Pisanju svojih filozofskih knjig /j ^ človeku in družbi uporablja tj' Bogato paleto znanja, v katerem / te preplejajo marksizem, psiho-} °gija, psihoanaliza in sociolo-|Sija. 5 V svoji knjigi ZDRAVA / DRUŽBA (v originalu: The / teve Society), ki smo jo pred ( batkim dobili v slovenskem n Prevodu Frana in Zdenke Jer-[Ban, se avtor znova loteva pro-f Plema • modernega človeka in ^ Bidustrijske družbe ter podaja Precizno analizo in brez- kompromisno kritiko sodobnega kapitalističnega sistema, zlasti še njegove oblike v ZDA, o katerega družbi meni, da je nenormalna in nehumana, skratka nezdrava, ter vidi, obsojajoč tudi stalinistično enačico socializma, edini izhod v tako imenovanem sociahstičnem humanizmu, v katerem naj bi poleg lastninskih nastale tudi socialne, psihološke in moralne spremembe in pripeljale do kva-htativno boljših medčloveških odnosov. Pri tem poudarja, da sama odprava zasebne lastnine ni zadosten porok za razvoj socialističnega sistema in nastanek ustreznih odnosov, ker za-visi po njegovem mnenju uresničitev socializma od položaja in vloge delavca v sistemu proizvodnje, to je od njegovega aktivnega sodelovanja pri kontroli in upravljanju - v delavskem samoupravljanju. To pa je obenem tudi potrdilo o pravilnosti sedanjega razvoja naše socialistične skupnosti. Prepričani smo, da bo vsled aktualnosti svoje vsebine knjiga stopila med širok krog bralcev, ki bodo našli v njej nemalo pobud za plodno razmišljanje o današnjem svetu ter o samamu sebi. Knjigo (308) strani je založila Državna založba Slovenije; v platno vezana stane 60 N-din. »>^~»***‘*» .........VIATOR življenje. Tako kot mu moramo vcepiti osnovno znanje iz računstva, tujih jezikov, spoznavanja narave in drugih predmetov, ga moramo tudi že v šoli navajati na gospodarno in smotrno življenje. Pri nas je še vedno marsikje precej razširjeno mnenje, da to znanje otrok tako ali tako prinese od doma. Toda če sc malo zamislimo, bomo ugotovili, da imajo mnoge družine, ki jih je potegnil za seboj nagel ritem sodobnega življenja, veliko težav in preglavic prav zaradi tega, ker ne znajo uskladiti odnosov in gospodarjenja v družini s hitrim delovnim tempom. Sodoben čas torej narekuje, da moramo že otroka navajati na pravilne življenjske, navade in smotrno gospodarjenje. Navajati ga moramo, da si bo znal, ko bo odrastcl, izbrati primerno stanovanjsko opremo, primerna oblačila, da si bo znal urediti prijeten dom, da se bo znal pravilno prehranjevati, da bo znal pametno gospodariti z družinskimi dohodki in še marsikaj drugega, kar se nam zdi morda samoumevno, v resnici pa terja ravno tako ustrezno pozornost in premišljeno načrtovanje kakor katerokoli poklicno delo. Z učbenikom ..Gospodinjstvo za 7. in 8. razred osnovne šole" bi radi olajšali in izpopolnili pouk gospodinjstva. Pri sestavljanju učbenika je sodelovala vrsta strokovnjakov. V oporo jim je bil švedski učbenik gospodinjstva, katerega pa so temeljito predelali in prilagodili našim razmeram. Učbenik je usklajen z našim učnim načrtom. Razdeljen je v štiri strokovna področja, ki jih zahteva pouk gospodinjstva v 7. in 8. razredu osnovne šole. Posamezna poglavja govorijo o stanovanju in opremi, tekstilu in oblačenju, prehrani in vodenju gospodinjstva. Učbenik bo dopolnil ..Delovni zvezek", v katerem so zbrane praktične vaje za utrjevanje snovi, obdelane v učbeniku. Izredno velika pozornost je bila posvečena tudi oblikovni plati. Snov je zelo jasno in pregledno razdeljena, k večji nazornosti pa prispevajo številne skice, fotografije in tabele v dvobarvnem tisku, kar še povečuje praktično vrednost učbenika. Upamo, da bo učbenik ..Gospodinjstvo" učencem in predavateljicam ne samo dobrodošel, ampak tudi koristen. . E. NOVAK Prispevek k uveljavitvi slovenske besedne in glasbene umetnosti plošč pa so zasnovali še en načrt: v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti pripravljajo izdajo slovenskih dialektov, ki bodo prav gotovo imeniten prispevek k interpretaciji slovenskega jezika v gimnaziji, pa tudi na fakultetah. Tudi na področju glasbenega pouka gre dejavnost uredništva plošč v korak s potrebami šol. Skušali bodo uresničiti potrebe in želje, ki jih je na tiskovni konferenci predlagala pedagoška svetovalka prof. Mirjana Turelova: v šolah bi potrebovali ponatis otroških pesmi, uspavank in nagajivk, ploščo mladinskih samospevov, Škerjančeve klavirske in mladinske skladbe, otroške ljud- ske pesmi in ploščo, namenjeno ritmični vzgoji kot dodatek k plošči Čudoviti svet glasbil. Prvo obdobje dejavnosti oddelka za plošče je bilo nedvomno uspešno. Morda prav zato, ker snujejo svoje načrte v sodelovanju s strokovnjaki in pedagogi na glasbenem in literarnem področju; zato ker so te izdaje zasnovane tudi glede na to, kar potrebujejo šole. Plošče, izdane v zadnjem času pa so ocenili priznani strokovnjaki in pedagogi slovenskega jezika in glasbenega pouka kot čudovit prispevek k uveljavitvi slovenske besedne umetnosti in slovenske muzike. M. K. Stroji za poučevanje in programirano učenje Gramofonska plošča je nedvomno eden tistih sodobnih učnih pripomočkov, ki so si med prvimi utrli pot v naše šole. Pozdravili so jo posebno učitelji glasbenega in jezikovnega pouka. Zahtevam sodobne šole pa je znala prisluhniti tudi založba Mladinska knjiga, ki je — po zgledu svetovnih založb - uvrstila med pester zbir svojih izdaj tudi gramofonske plošče. V ta namen je že pred petimi leti ustanovila oddelek za izdajanje plošč. O tem, kako ji je uspela ta moderna založniška dejavnost, govori podatek, da je Mladinska knjiga "izdala v petih letih 49 govornih in 40 glasbenih plošč. Med govornimi ploščami je 40 pravljic. Na 20 ploščah so pravljice, ki jih je napisalo 13 slovenskih avtorjev, 11 narodnih je na 29 ploščah, zgodbe tujih avtorjev in dve narodni pravljici pa sta posneti na 12 ploščah. Spomnimo naj, da je Mladinska knjiga izdala tudi štiri plošče s Poezijami Franceta Prešerna ter albume s štirimi jezikovnimi in enim komercialnim tečajem. Dvanajst plošč domačih avtorjev je opremljenih z glasbeno ilustracijo-domačih, devet pa tujih avtorjev. Petnajst igralcev je interpretiralo daljše, trinajst pa krajše tekste. Pri 40 glasbenih ploščah je sodelovalo 50 slovenskih in 17 tujih skladateljev. Skladbe izvaja 41 umetnikov solistov, 2 komorna zbora, 2 mešana zbora, 3 mladinski in 3 otroški zbori. Prejšnji teden je predstavila Mladinska knjiga na tiskovni konferenci nov dosežek: gre za prve govorne plošče, ki so sprejete v obvezen učni program osnovne šole. To sta dva kompleta plošč z najlepšimi odlomki iz slovenske književnosti - takimi, kakršne srečamo v slovenskih berilih za vse razrede osnovnih šol. Prvi komplet osmih plošč je namenjen nižjim razredom osnovnih šol, drugi s sedemnajstimi ploščami pa višjim. Razveseljivo je, da so plošče naročile že vse naše šole in si tako zagotovile, da bo pouk slovenskega jezika še bolj pester in popolnejši. Tretji komplet plošč je namenila Mladinska knjiga slovenskim šolam v zamejstvu. Pedagoški svetovalec za slovenski jezik v teh šolah prof. France Mihelič je ob tem dejal: -Plošče potrebuje vsaka naša šola, še bolj pa so potrebne šolam na Tržaškem in Goriškem, na ozemlju, ki je pod Italijo. Tuje namreč glede izgovorjave dosti teže, saj je veliko učiteljev, ki so se šolah samo v italijanskih šolah. Prepričan sem, da bodo prav te plošče pripomogle k boljši izgovorjavi in kvahtetnejšemu podajanju učne snovi. Ob zadnjem izidu pa je zelo pomembno vprašanje, kakšna naj bo metoda njihove uporabe. To naj bi izdelal republiški zavod za šolstvo in jo, ilustrirano s pri-irfSri, objavil v Jeziku in slovstvu ah Sodobni pedagogiki. Tako bi učitelje poučili, kako naj rabijo plošče. Bojim se namreč, da se bo sicer dogajalo to, kar se že dogaja: šole pripomočke imajo, učitelji pa ne vedo, kako naj jih uporabljajo." V uredništvu literarnih govornih Po dolgotrajnejšem premoru, kije sledil pionirskim študijam psihologa na Državni univerzi v Ohiu (ZDA) Sidneya L. Presseya o programiranem učenju in strojih za učenje leta 1926, so se razmere že med drugo svetovno vojno, še bolj pa po njej občutno spremenile. Programiranemu pouku, ki zajema način poučevanja in učenje s pomočjo ustreznih aparatov, se vrata vse bolj odpirajo. V nekaterih velikih državah, zlasti v ZDA in ZSSR, programirani pouk že prehaja iz faze eksperimentiranja in raziskovanja v fazo široke praktične uporabe. V tej zvezi se tudi v jugoslovanski strokovni literaturi pojavlja vse več del, ki obravnavajo problematiko tako imenovanega strojnega pouka, kateremu dajejo prednost pred klasičnim načinom učenja in poučevanja. V to vrsto del sodi tudi obsežni ZBORNIK Z NASLOVOM „STRO-J1 ZA POUČEVANJE IN PROGRA- Višje psihične procese moremo • definirati kot procese, ki spreminjajo dejavnost. Sem sodi predvsem učenje, ki pa je tesno povezano tudi z zaznamovanjem, mišljenjem, čustvovanjem in drugimi psihičnimi procesi. Vsled pomembnosti procesov učenja, ki zavzemajo osrednji in dominantni položaj med vsemi psihičnimi procesi, jim ustrezno število tiskanih strani posveča sleherna knjiga o psihologiji od šolskih učbenikov do zajetnih knjig, katerih namen je v enem samem delu orisati celotno področje psihološke znanosti. Povsem odveč pa je govoriti o tem, kako pomemben je proces učenja za bitje, ki se nahaja na samem vrhu biološke razvojne lestvice - za človeka, saj le-ta prav obstoju tega psihičnega procesa dolguje ves svoj dosedanji orjaški napredek od preprostega divjaka do kompliciranega oblikovalca sodobne civilizacije in kulture. Zlasti pa je temeljito poznavanje MIRANO UČENJE" (v originalu: Teaching Machines And Program-med Learning); uredila sta ga ameriška znanstvenika A. A. Lumsdainc in R. Glaser, v srbski jezik prevedel T. Vučkovič, izdal pa Jugoslovanski zavod za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj v Beogradu. Zbornik je izčrpen priročnik o strojih za poučevanje ter o .učnih tehnikah, ki pri uporabi teh strojev prihajajo v poštev. Celotna dokaj obsežna snov je razdeljena na pet poglavij. V prvem je podan pregled dosedanjih strojev za programirano učenje, drugo poglavje opisuje Pres-seyevc aparate za samoučenje in ocenjevanje testov, tretje sc posveča Skinnerjcvim strojem za poučevanje in idejam o programiranju, četrto vsebuje prispevke iz vojaških in drugih virov, zadnje - peto - pa zajema nekaj novejših del s tega področja. VIATOR procesov učenja potrebno vsakomur, ki se poklicno ukvarja z vzgajanjem, poučevanjem in poklicnim usposabljanjem mladih generacij, da bi sc, ko pride njihov čas, kar najbolj konstruktivno vključile v širšo družbeno skupnost. Temeljna dolžnost pedagogov namreč ni samo posredovati mlademu človeku nova spoznanja, marveč ga tudi navajati na kar najbolj racionalen in učinkovit način učenja, saj je to neprecenljivega pomena za vse njegovo poznejše življenje. Knjige, ki bi bila v celoti namenjena izčrpnejšemu opisu procesov učenja, Slovenci doslej še nismo imeli. Zategadelj pomeni nad 300 strani obsegajoče delo univ. doc. dr. Vida Pečjaka „Višji psihični procesi" nadvse dragocen učbenik, po katerem bodo segali ne samo slušatelji psihologije, marveč tudi številni naši pedagogi. Delo je v formatu knjige, toda kot univerzitetna skripta izdala Filozofska fakulteta, založila pa Univerza v Ljubljani. VIATOR Dr. Vid Pečjak: Višji psihični procesi Otrok naj spozna in vzljubi naravo Pravijo, da ne more biti slab človek, ki ima rad naravo . . . Potemtakem ni tako težko ustvariti dobre ljudi, samo naučimo jih, da bodo vzzljubili naravo . . . Izfažena misel pa nam pove mnogo več, je mnogo bolj zahtevna. - Človeška notranjost se ne obogati samo s tem, da imamo radi zasnežene vrhove naših gora, gre za več: za življenje v naravi, za poznavanje njenih zakonitosti in pa predvsem za zavestno sprejetje vseh obveznosti, kijih ima človek kot sestavni del narave. V mislih imam trditev, da pravi razumni človeški odnos do narave ne more in ne sme temeljiti samo na ljubiteljstvu, temveč tudi na razumskih spoznanjih in dejanjih. Gre namreč za čedalje bolj usodno povezanost vsega življenja, kar pomeni: rastlin, živali in človeka. Morda bi lahko dejali celo takole: človek, ki zanika naravo, , ki jo hote ali nehote uničuje, ki zavrača njene zakone, ki sc je obrnil proti njej, stopa po poti, ki vodi stran od človeka ... Te misli bi lahko razpredali še kar naprej. Beremo jih vsepovsod, saj je to marsikje že klic na pomoč. Naš namen je, da ob vsem tem samo ponovno podkrepimo našo najpomembnejšo nalogo. Kot starši in kot vzgojitelji smo dolžni mladino tako vzgajati, da bo sposobna dojeti naravo v njeni celovitosti, da bo po svojem značaju, čustvih in razumu sposobna izbrati dobro in zavreči slabo. Kako naj vzgajamo otroka, da bo spoznal in vzljubil naravo, da bo lepoto iz življenja gozdov in gora sprejel in vključil v svojo notranjo podobo? Kako naj to storimo, ko je vendarle okoli nas tako često samo množica betona in smo neusmiljeno ujeti v mrežo hrupnega mesta? Odgovor in napotek je lahko samo takšen: približajmo otroku naravo in ga vključimo v njo. Naj bodo težave še tolikšne, ne smejo nam preprečiti, da tega ne bi storili, če hočemo namreč dobro svojemu otroku in končno dobro tudi svojemu narodu. Ta narava so širni travniki, gozdovi, gričevje, kijih spoznava otrok sprva kar iz naročja svojih staršev. Narava pa je tudi njegov mali svet, v katerem živi in ki so mu ga ustvarili njegovi starši. Majhen vrt okoli hiše, nekaj cvetočih sadnih drevesc, sobne lepotne rastline, majhen akvarij in pa seveda njegovi zvesti živalski prijatelji. Kaj vse bo otrok spoznaval v svojih najbolj zgodnih stikih z naravo, kijih bo združeval z besedami in napotki svojih staršev in vzgojiteljev? Spoznaval bo svet barvnih lepot, sklad-' nost oblik in gibanja, lepoto glasbe. Mimogrede: mar se niso vsi veliki duhovi človeštva učili in tudi ustvarjali po naravi? Otrok bo kaj kmalu vzljubil vsa ta mala rastlinska in živalska bitja, postal jim bo prijatelj in zaščitnik. Kaj kmalu bo sprva podzavestno, nato pa povsem zavestno začutil mogočno lepoto narave, ki s svojim mirom in s svojo harmonijo ter blagodatjo pomirja človeka in ga usposablja za njegovo delo. Sola in dom pa bosta prispevala tudi k temu, da bo otrok ob dojemanju teh vtisov spoznaval tudi zakonitosti tega obdajajočega življenja. Kaj je iz vzgojnega vidika bolj ustrezno, kot je dogodek, ko naš otrok pričakuje, nato sprejme in skrbi za potomstvo svojih živalskih prijateljev, če vse te njegove izkušnje povezujemo s proučitvijo o zakonitosti razmnoževanja in o odgovornostih, ki so s tem v zvezi. Otroku, ki je od majhnega negoval in skrbel za kakršnokoli bitje in ga imel rad, ne bo treba veliko govoriti o škodljivosti tistih, ki uničujejo življenje, ki skrunijo naše poljane in ugašajo življenja človekovih prijateljev. Vse to želimo in to moramo tudi doseči. Da bo naš otrok spoznal in vzljubil naravo in to ne samo z besedami, temveč z vsem svojim bistvom in da bo čustveno in razumsko našel svoje mesto v njej. „Ta mladina bo tista, ki bo ozdravila bolni svet," je zapisal prof. Avčin v svoji knjigi „Clo-vek proti Naravi", „ta mladina bo tista, ki bo obdajala naše domove s cvetjem in bo znala ohraniti lepoto življenja .. Prof. Branko VESEL J (iz revije „Moj mali svet") f St_ i it Proslava OZN in konferenca skupnosti gimnazije Na jeseniški gimnaziji so slovesno proslavili dan združenih narodov. Vsi dijaki so se s profesorskim zborom zbrali v lepo okrašeni gimnazijski dvorani. Po proslavi so imeli konferenco gimnazijske skupnosti, na kateri so bili vsi dijaki in vzgojitelji. Za delovnega predsednika so izbrali dijaka Milana Škrta. O delu skupnosti in mladinskega aktiva za preteklo šolsko. leto je poročala Rina Strmšek, nato pa so sledila poročila o delovanju dramskega, marksističnega in literarnega krožka ter o športni dejavnosti. Predsednik dramskega krožka Mitja Kaše je med drugim v kratkem orisal delovanje preteklih 22 let, odkar je bil ustanovljen ta krožek. Podatke za poročilo mu je dala mentorica prof. Čili Kodričeva. V tem šolskem letu bodo pripravili še proslave za dan republike, za Prešernov dan, za delavski praznik 1. maj, zaključno proslavo in več umetniško-literarnih večerov iz domače in svetovne literature. Predsednica literarnega krožka Marjeta Vrhunc je poročala o tej de- Ob jubileju revije »Priroda, človek in zdravje« javnosti in povabila dijake k bolj intenzivnemu literarnemu udejstvovanju. O delu marksističnega krožka je govoril dijak Ivo Ščavničar, o športni dejavnosti, ki jo na gimnaziji vodi prof. Anton Šmitek, pa je obširno poročala predsednica skupnosti Rina Strmšek. V odlični razpravi so dijaki dokazali, da znajo oceniti svoje delo in ga zrelo presojati. BRANKO BLENKUŠ Naša edina poljudno-zdravstvena revija „Priroda, človek in zdravje" praznuje letos 25-letnico svojega obstoja. Ob tej priliki je pred kratkim izšla jubilejna številka. Že v naših starejših revijah in časnikih zasledimo številne poljudno Znanstvene prispevke. Tako so razne zdravstvene nasvete objavljale Kmetijske in rokodelske novice, Učiteljski tovariš, Popotnik, Ljubljanski Zvon, Dom in svet, Drobtinice, Slo- in etike. To nam kaže tudi skrbne urejena bibliografija člankov ob 20-letnici izhajanja. ;—.....X, -v- "11 “—ši.y"+."‘V1----- ...... Delovna skupnost OSNOVNE SOLE CERKVENJAK preklicuje razpise prostih delovnih Znest, objavljene v »Prosvetnem delavcu« št. 7 z dne 21. 4. 1970 in št. 13 z dne 9. 7. 1970. OSNOVNA SOLA CVETKO GOLAR ŠKOFJA LOKA razpisuje delovno mesto učitelja za razredni pouk (4. razr.) za določen čas. Prijave pošljite na svet šole. Revijo ureja že 25 let dr. Dušan Reja in v tem obdobju je revija pridobila že okrog 260 sodelavcev. Je koristen priročnik prosvetnim delavcem pri pouku, nižjemu in srednjemu zdravstvenemu kadru za izpopolnjevanje, študentom pri diplomskih in seminarskih nalogah, pa tudi preprost bralec vedno najde v njej kaj zanimivega. nosti raziskav slovenske zdravstvel zgodovina v prispevku Zdravstvel zgodovina'je del kulturne zgodovii 11 vsakega naroda. Za konec pa je J speval Ladislav Kiata: Pismo kuž’® bakterije, kjer v šaljivem tonu goy< jj-o še marsikje pomanjkljivi higieni j naših trgovinah, kjer se baktefl^ odlično počutijo. Zanimiva in poučna revija ne J j,, smela manjkati v nobeni šolsf knjižnici. Jubilejna številka ob 25-letnici obsega Urednikovo besedo, v kateri se zahvaljuje vsem dosedanjim sodelavcem in poziva naročnike, da revijo širijo tudi med svoje znance. Nato je v reviji ponatis članka dr. Bogomirja Magajne iz Partizanskega zdravstvenega vestnika in slike iz partizanskih bolnišnic na Slovenskem. Zanimiva sta prispevka M. Avčina: Prečudoviti svet kromosomov ter dr. Ivana Bonača: Fu-turologija z vidika preventivne medicine, ki obravnava naloge današnjega rodu za boljše življeffle zanamcev. Prispevek dr. Leva Milčinskega Dvoje perečih problemov mentalne higiene v Sloveniji govori o alkoholizmu in samomorilnosti, dr. Eman Pertl v prispevku Težave doraščajočega človeka pa o važnosti spolne vzgoje. Dr. Fran Derganc obravnava "Delitev dela v kirurgiji, dr. Mirko Karlin pa govori o važ- TATJANA HOJ4 MtNUlCt J* CBTRT $r©«rj» Težave glasbene šole v Zagorju Poslopje gimnazije na Jesenicah 250 let šole v Semiču venski narod in kasneje tpdi razni ženski listi. Že pred vojno so razna športna in trezno stna društva izdajala svoja glasila, ki so se ukvarjala predvsem z zdravstvom in so bila Po zapiskih župnijske kronike je bila šola v Semiču ustanovljena leta 1720. V zvezi s hajduškim napadom omenjenega leta je zapisano tudi ime učitelja cerkovnika. Na orglah podružnice v Gorencih pa je napis: Jo Joannes Martolanos philosophus et organista 17 . . . drugi dve številki sta zabrisani. Orgle so bile pri farni cerkvi v Semiču in je omenjeni Martolanos poučeval otroke, samo kdaj, ni točno znano, iz zapiskov šolske kronike pa izvemo, da so na velikem oltarju podružnične cerkve pri Sv. Duhu zapisana imena učiteljev cerkovnikov: Joanes Pibernigg schul-meister zu Schemitsch eingetreten in dienst in Jahr 1782. Isto leto (1782) pa navaja kronika podatek, da so semiško zasilno enorazrcdnico razširili v zasilno dvorazrednico. Kar pa ni povsem točno. V Semiču kjer je bil sedež župnije, je bila v času izida Splošne šolske naredbe iz leta Z PROSVETNI DELAVEC * List izdaja republiški odbor S* Sindikata delavcev družbenih £ dejavnosti SRS - Izhaja štiri- J najstdnevno med šolskim le- ^ tom - Ureja uredniški od-bor, odgovorni urednik Dra- £ go Ham Naslov uredništva: J Ljubljana, Poljanska 6-1, tele- ^ fon 315-585 - Naslov upra- t ve: Ljubljana, Nazorjeva 1, £ telefon 22-284 - Poštni prc J dal: 355-VII Letna naroč- ^ nina: 12 din za posameznike, ^ za šole in druge ustanove 30 £ tek. računa: 501-8-26/1 - Tiska CZP ^ Ljudska pravica ^ 1774 ustanovljena trivialna šola, kjer je poučeval en sam učitelj, kije bil obenem cerkovnik in organist. Upravitelj šole je bil župnik, ki je istočasno nadzoroval učitelja ter mu dajal navodila. Učni načrt je obsegal: branje, pisanje in računanje. Od tod tudi naziv trivium. Omenjenemu Piberniggu so sledili: Johann Wirt organist und Shulehrer zu Semitz in anno 1815, Johann Kuschnig 1820, Valentin Kober 1827 in MJthias Kastelitz 1848. Imena učiteljev so zapisana na oltarju že prej omenjene podružnične cerkve pri Sv. Duhu. Vsi učitelji so poučevali otroke v kmečkih hišah vse do lctas 1838, ko je bilo zgrajeno šolsko poslopje. Prvi izprašani učitelj, t. j. tisti, ki je že moral opraviti šestmesečni pedagoški tečaj na normalni šoli z izpitom, da je lahko poučeval na trivialki, je bil Franc Kenda, kije leta 1856 prišel za učitelja v Semič in je poučeval do 1874. leta. Po letu 1869 se je število šolskih otrok povečalo, kljub temu da se šolska obveznost ni strogo izvajala. Zato so leta 1877 semiško enoraz-rednico razširili v trirazrednico, ki jo je obiskovalo 188 dečkov in 69 deklic, skupno 257 otrok. Število šolodbiskujočih otrok je v naslednjem letu naraslo na 306. Število šolskih otrok je -hitro naraščalo vsled obsežnega šolskega okoliša, saj je zajemal 23 vasi in zaselkov. Krajevni šolski svet je sklenil odpreti pripravnico, ki bi jo obiskovali tisti otroci, ki ne morejo obiskovati vsakdanje šole. Prošnja krajevnega šolskega sveta je bila ugodno rešena. Okrajni šolski svet v Črnomlju je odobril ustanovitev z odlokom 22. 1. 1878 (št. 33). Odprli so „priprav-nišnico" t. j. pomožni razred za manj nadarjene učence, ,,da bi se vsaj brati vadili." Stara dotrajana šolska stavba ni več odgovarjala šolskim potrebam. Leta 1922 je Višji šolski svet v Ljubljani zaprl šolo vsled zdravstvenih in varnostnih ukrepov do leta 1923, ko so šolo renovirah. Leta 1925 so šolo razširili v petrazrednico. Šele leta 1930, skoraj po 100 letih, je Semič dobil novo šolsko stavbo s 7 učilnicami. Leta 1933 je bila šola šest-raz,redna in tik pred drugo svetovno vojno sedemrazredna. Na šoli je bilo 92 dečkov in 107 deklic, skupno 199 učencev, v višji razredih narodne šole pa 31 dečkov in 42 deklic. V času NOB je šolsko stavbo zasedla italijanska vojska in so imeli pouk v treh privatnih hišah. Pouk je bil ves čas italijanske okupacije v slovenskem jeziku. Po kapitulaciji Italije pa je bila okolica Semiča svobodno/ ozemlje tako kakor ostala Bela krajina. Po končani vojni je bila šola šestrazredna. Z odlokom MP - VII - 13498/2 z dne 31. 10. 1947 je postala sedemletna in 1952 nižja gimnazija. Zaradi premajhnega števila otrok je bila nižja gimnazija ukinjena s šolskim letom 1954/55. Letos, ko šola praznuje svojo 250-letnico obstoja, je na popolni osemletni šoli Belokranjskega odreda v 14 oddelkih 356 učencev. V preteklem 1969. letuje Semič dobil novo sodobno šolsko stavbo, tretjo v svojem 250-letnem delovanju. SLAVICA PAVLIC večinoma propagandnega značaja. List, ki se je ukvarjal s splošnimi poljudno-unanstvenimi članki in se je najbolj približal najširšim slojem prebivalstva, je bil „Zdravje“, ki ga je začel izdajati Državni higienski zavod v Ljubljani. Vse od ustanovitve leta 1925 pa do pričetka druge svetovne vojne ga je urejal dr. Ivo Pirc. Zamisel zdravstveno-vzgojne revije, ki naj bi pomagala širiti zdravstveno prosveto v vse plasti slovenskega naroda, pa seje rodila med narodnoosvobodilno borbo. Takrat je dr. Bogomir Magajna, zdravnik v partizanskih bolnišnicah, začel 8. marca 1943 urejati glasilo sa dietnega odbora oddelka glavnega štaba NOV in POS „Partizanski zdravstve- ni vestnik". O njej je napisal: „Ni imel naš list namena gojiti visoke znanosti, a glej, mimogrede je pokazal, kako je mogoče pomagati svojemu bližnjemu v najtežji dobi naše zgodovine . . . Viri so bili življenje samo . . .“ Takoj po osvoboditvi so pričeli izdajati revijo „Priroda, človek in zdravje", ki je dobila zelo važno in odgovorno nalogo. Ustvariti je morala dovolj trdne temelje zdravstve-no-prosvetnega dela, ki naj bi prodrlo v sleherno slovensko vas. Kot pa že naslov pove, se revija ne omejuje izključno na zdravstvo, temveč obsega vprašanja s področja farmacije, naravoslovja pa tudi psihologije Na nedavni seji občinske skupščine v Zagorju ob Savi je tekla razprava tudi o težkih pogojih, v katerih deluje tamkajšnja glasbena šola, čeravno se po drugi strani vsi zavedajo pomembnosti glasbene vzgoje pri ustvarjanju otrokove osebnosti. V tej zasavski občini beležijo, da vpis v to šolo raste, prav lahko pa se zgodi, na kar je odbornike opozoril direktor glasbene šole, da bi v primerjavi z letos vpisanimi 124 gojenci v prihodnjem letu zaradi objektivnih težav lahko poučevali največ 80 gojencev. Velja pa omeniti ugotovitev, da se v večini šolajo učenci staršev z nižjimi dohodki, ki pa ob plačevanju šolnine nimajo prigovorov, ob prevelikem vpisu (kot jih more šola v sedanjem položaju sprejeti) pa bi bilo nemogoče zvišati šolnino. Stanje okrog finančnih sredstev, s katerimi razpolagajo, je dokaj zaskrbljujoče. Učni uspen je zadovolji'» ustanovili so tudi mladinsl1 f godbo na pihala. Tarejo jih na" vse neustrezni prostori, slat i oprema, tudi stanje instrume11 tov iz dneva v dan opozafj11 Najbolj so iztrošeni klavirji, * | celo že kvarno vplivajo na p' | sluh gojencev. Od skupno pedagogov imajo dva pi >g bena učitelja, osebne dohodi | financira temeljna izobraž1 § valna skupnost v Zagorju | okviru B programa, material' izdatke pa mora kriti sama šoj le s šolnino, ki znaša za en strument z uporabo in poukd-p; 35 dinarjev mesečno. Učence1 odličnjakom pri pihalih pa pl' ča šolnino delavska godba. Kaže, da je v prihodnje pl trebno posvetiti tej problen%s tiki v Zagorju več razprm • [ resno razmisliti o rešitvi iz tff krize, v kateri se nahaja edii1* glasbena šola v občini. , RADOVAN PALČh S'V\/^V'V s v s v x S \ Delovna skupnost OSNOVNE SOLE ŠTEFAN KOVAČ, TURNIŠČE razpisuje prosto delovno mesto: — UČITELJA ZA SLOVENSKI IN SRBOHRVATSKI JEZIK za nedoločen čas. Pogoji: profesor, predmetni učitelj. Nastop službe s 15. novembrom 1970. Na voljo je samsko stanovanje. Raz- pis velja do zasedbe.. r'-S\S\A-J' ✓ •S\A*S\S\S^\S\/\S\SSS\S'~f' - ‘ 0, »Preljubo veselje, oj kje si doma?« ti5 JANKO TUŠAR 70-LETNIK V lepi vasici Slavini pri Postojni je siavii svoj 70-lrtni jubilej upokojeni učitelj Janko Tušar, rojen na Straži pri Cerknem, tik ob nekdanji jugoslovanski meji. Šolal se je na učiteljišču v Tolminu od 1919 do 1923. Svojo prvo učiteljsko službo je dobil na potovalni šoli Jagršče-Krnice na Cerkljanskem. Naslednje leto so bile vse potovalne šole na Tolminsk 'm ukinjene. Od tam so ga preme; tili na Vipavsko, in sicer v Lože pri \ ipavi, kjer je tudi njega, kot mnoge druge zavedne učitelje sistematično zajela premestitev - v notranjost Italije. Ni pa šel ^ stare pokrajine Italije. V tem času so ga namreč odpustili iz učiteljske službe, ker se njegovo na-rodnozavedno delovanje ni ujemalo s programom poitalijančevanja fašistične države. Bil je tudi v zaporih v Trstu in Gorici. Po odpustu iz zaporov se mu je le posrečilo pobegniti v Jugoslavijo. politični preganjanec iz Italije je našel pri njem zatočišče pred fašisti. Po nekaj letih je dobil upraviteljsko mesto na šestrazredni šoli v Dobre-poljah pri Velikih Laščah, kjer je pokazal šolski mladini svojo učiteljsko in vzgojno sposobnost. V drugi svetovni vojni so zopet pričeli fašisti in nacisti preganjati učiteljstvo. Kljub temu pa je Janko Tušar prizadevno pomagal v boju proti okupatorju. Po osvoboditvi ga je privabila Primorska tako, da je pričel s poukom na nižje organizirani šoli v Slavini. Na šoli, ki je bila v začetku skoraj brez učil, se je lotil poučevanja z veliko vnemo - kot pravi učitelj -idealist. Njegovo pedagoško-vzgojno delo je še danes znano, saj ni kraja na Primorskem, kjer ne bi poznali učitelja Tušarja. V Slavini je bil pred desetimi leti upokojen. Za svoje družbeno-vzgojno delo je bil dvakrat odlikovan. Nekaj let je služboval v Sovod-njah nad Gorenjo vasjo v Poljanski dolini, nekako 2 uri peš hoje od Straže. Marsikateri učitelj ali drug Tovarišu Janku Tušarju želijo vaščani, znanci in njegovi nekdanji tolminski sošolci še mnogo zdravja in uspešnega dela! STANKO SKOČIR Po roditelj&em sestanku sem počakal tovariša razrednika, da bi zvedel, kakjo se je znašel sin Janko na šoli. Tovariš razrednik je odprl redovalnico. Zameglilo se mi je pred očmi. Kot gozd obsekanih jelk, kot razstava bičev, okrašena z raznimi pikicami, črkami in oklepaji, se mi je zazdela redovalnica. Tovariš profesor mi je hitro bral: Slovenski jezik: ena, ena, dve, ena ena. Angleški jezik, dve, ena, tri, ena. Matematika: ena, pet, ena, ena,_ štiri, ena, pet, ena, ena . . Še naprej sem poslušal poročilo v jeziku elektronskega računalnika in nazadnje vprašal, kaj naj naredim. „Pozanimajte se pri predmetnih profesorjih! Govorilne ure ima fant zapisane v zvezku! Zadnji čas je, da nekaj ukrenete! Oprostite, mudi se mi!“ je dejal in odpihal. Naslednji dan sem se najprej oglasil pri profesorju angleščine. Tovariš profesor je bil kar prijazen, dokler ni odprl redovalnice. „Da, da, Janko Podobnik! Tu ima dvojko, toda spodaj je pika. Veste, ta pika pomeni slabo! Šolsko je pisal nezadostno. Sicer imam tu zgoraj pikico, kar pomeni, da bi lahko bilo bolje.“ „Fant pravi, daje bil vprašan prejšnjo sredo in je znal,“ sem se oglasil. „Prejšnjo sr^do? Počakajte, pogledal bom na svoj list. Res, res, Janko Podobnik, mala dvojka in velika trojka. To je ena ocena. Vmesnih ocen ne maramo! Kaj naj povem? Temeljito se bo moral poboljšati. Takšno znanje danes več ne velja! Dobite si inštruktorja, če ne gre! Ne bom vsakega vlekel za jezik, da bi nekaj izjecljal!" V petek sem se javil pri profesorju zemljepisa. „Bom pogledal! Aha, tu je slabo, obkroženo slabo! To pomeni zelo, zelo slabo!" „Ali smem vprašati, kako je pisal kontrolno? “ sem se oglasil. „Kontrolno? Počakajte, to imam na drugem listu. Takoj, je že tu! Janko Podobnik, da, da: minus, minus, plus, plus, minus, plus, minus! Ni dobro!" „Ne razumem, povejte mi jasneje!" „Veste, štirje minusi so toliko kot nezadostno, pet plusov je toliko kot dobro. Vidite torej, da je pisal kontrolno štiri minuse ali nezadostno in tri pluse, kar še ni dobro! Ali vam je sedaj jasno? Učiti se mora bolj! Več mora delati ob atlasu in knjigi! Dela naj vaje, drugače bo joj!" Ker nisem dobro razumel ocenjevalne tehnike, sem se javil pri profesorju matematike. „Janko Podobnik!" je vzkliknil tovariš profesor. ,,Veste, fant mi gre na živce. Ocene: ena, pet, ena, ena, štiri, ena, pet, ena, ena!" „Potem je bil velikokrat vprašan," sem si drznil pripomniti. „Kaj vprašan! Pri eni nalogi lahko dobi pet ocen. Ce zna, je pet ali štiri, če ne zna, je ena. Jasno? “ „Kaj naj naredim," sem strahoma vprašal. „Kaj? To je enostavno! Naj se nauči to, za kar je dobil eno! Ostalo naj utrdi in vadi! Jasno? “ Kaj sem hotel drugega, kot da sem se poslovil od profesorja „Jasnega“. Oglasil sem se še pri strogi profesorici kemije. „Janko Podobnik! Poglejte sem! Vidite, dvojka tu spodaj, zelo blizu spodnje črte. To je toliko kot slabo! Ali vidite dvojko v sredini polja? To je že boljše. E, in zopet nezadostna blizu zgornje črte." „Ali ni tu trojka? “ sem vpi „Res je napisano, toda podčrtano. To je toliko k prečrtano. Dragi gospod Podo nik! Fanta bo treba vzeti v rol in ga malo bolj prijeti! Fant len. Lahko bi, pa noče!" Poparjen sem odšel. Da bi se malo potolažil, se šel k profesoiju telovadbe. P1 čakoval sem samo pohvalo, k je Janko res športnik in pol. „Janko Podobnik, da, mine minus, minus, plus, plus,“ . zdrdral tovariš profesor. „Nemogoče, tovariš pfl fesor? Saj je ves neumen na t lovadbo. Odkod minusi? “ „Da se spomnim? Ni imel seboj telovadk, telovadil je v t lovadnici bos, podstavil je nol sošolcu pri košarki, preglasno! kričal. Ta plus je dobil, ker i izvedel zadnjič res lep iflj žoge. Od daleč in točno v sre