4 Deset pesmi Otona Župančiča (V izboru Františka Benharta, Mateja Bora, Janka Kosa, Kajetana Kovica, Bratka Krefta, Juraja Martinoviča, Marije Mitrovič, Janka Modra, Josipa Vidmarja, Franca Zadravca in Cirila Zlobca) Misel na tako zasnovani izbor iz poezije Otona Župančiča ob stoletnici njegovega rojstva ni imela ničesar za plotom, še najmanj pa želje po kakršnikoli senzacionalnosti, bralcem Sodobnosti ni želela ponuditi pesmi, ki bi bile »bolj antologijske« od drugih, morda bolj znanih, bolj živih v našem spominu: namen uredništva je bil naslednji: ustrezen izbor bi seveda lahko opravil katerikoli izmed sodelujočih avtorjev, vendar takšen skupinski izbor, kot je pričujoči, omogoča tudi plodno soočenje različnih okusov, razkriva različne afinitete docela kvalificiranih, pa vendar med sabo različnih poznavalcev pesnikovega dela, s čimer bomo, morda, spodbudili tudi bralce h kritičnemu, neobremenjenemu, individualnemu branju ne samo Zupančiča, temveč tudi poezije sploh. S tako mislijo smo torej avtorje, ki sodelujejo v tej številki (razen IX Rupla, ki je že delj časa v tujini), zaprosili, naj po najbolj osebnem okusu, pa vendar z najstrožjimi estetskimi kriteriji, izberejo deset pesmi, ki so jim ta trenutek, zaradi česarkoli, najbližje. Prav zaradi tega objavljamo, poleg desetih »izbranih« pesmi, tudi naslove njihovih izborov v celoti. In če smemo k temu dopisati še eno misel: tako izbori posameznikov kot na njihovi osnovi izbrane pesmi nevsiljivo kažejo na doživljajsko široko odprtost in estetsko širino, ki ju bralcem tudi danes ponuja Župančičeva poezija. FRANTISEK BENHART: Ti skrivnostni moj cvet, Kvišku plava, Kot veter, Nocoj, Bolj nežna nego dih, Tiho prihaja mrak, Duma, Jezero, Dies irae, Mesečina MATEJ BOR: Zdravica, Pokopališče svete Barbare, Nočni psalm, Dva groba, V tišino, Naj koderkoli hodil sem, Obup, Od tebe sem bolan, Davi so jih šestnajst, Krmeljski doktor — Avtorjeva pripomba k izboru: Ko sem izbiral teh deset pesmi, sem izbral, ne največje in najboljše, temveč tiste, ki mi v tem trenutku največ povedo. Skoraj polovica je takšnih, ki so manj znane in ki jih Župančič ni izbral ali niti objavil. Namesto Veš, poet, svoj dolg?, ki je obče znana, sem izbral iz vojne dobe Danes so jih šestnajst, ki je sam ni objavil, a je pretresljiva. Pri Krmeljskem doktorju bi črtal zadnje tri kitice, ker so priložnostne. Pesem je obešenjaška, skoraj villonovska. Moti naslov, ker ni adekvaten. Ostal je kot začetek pesmi, ki nima naslova, ker je posvečena prof. Lušickemu. Nastala pa je leta 1942 jeseni, ko je bil pesnik njegov pacient. JANKO KOS: Ti skrivnostni moj cvet, Poldan, Ptič samoživ, Mož na hribu, Večerna impresija, Zaprti park, O šum voda zvečer, Vihar, Jezero, Veš, poet, svoj dolg? 5 Deset pesmi Otona Zupančiča KAJETAN KOVIC: Zaprti park, Nočni psalm, Slap, V tišino, Pogovor v temi, In vendar on, ki nam ravna usodo, Zvečer, Poljubi me, objemi, Prišla si, O šum voda zvečer. BRATKO KREFT: Prebujenje, Nočni psalm, Z vlakom, Duma, Kovaška, Zebljarska, Veš, poet, svoj dolg?, Glad, Dies irae, Mrtva nevesta — Avtorjeva pripomba: Izbira ni bila lahka, ker bi jih lahko naštel sto! In tudi prav bi bilo! JURAJ MARTINOVIC: Ob Kvarnem, Grobovi tulijo, Vihar, Zaprti park, Tiho prihaja mrak, Vizija, Prebujenje, Slap, Mesečina, Obup — Avtorjeva pripomba: Z literarno-zgodovinskega stališča bi tu morala biti omenjena tudi Duma, ki prav gotovo pomeni eno od Zupančičevih središčnih stvaritev, toda zdi se mi, da je ni mogoče obravnavati kot pesem, pač pa, morda, kot kompozicijo, da ne rečem konstrukcijo, ali celo kot cikel. Zato naj ostane zunaj mojega izbora, v katerem je že tako, najbrž, literarno-zgodovinski vidik dovolj viden. MARIJA MITROVIČ: Tiho, brez besed, Tiho prihaja mrak, Bolj nežna nego dih, Manom Josipa Murna, Samogovor, Duma, Zebljarska, Prebujenje, Joži Bercetu v spomin — Avtoričina pripomba: Glede Dume sem vsekakor za celoto, če pa se morate zaradi prostora nujno omejiti samo na kak odlomek, naj bo to od verza »O rodni dom, o hiše očetove streha ti!« in potem ali samo do materine žalostinke, ali pa skupaj z njo — odvisno od prostora. JANKO MODER: Ti skrivnostni moj cvet, Poljska idila, Tiho čez polje, Vi drugi imate ljubice, Mati in sin, Ej, mačice!, Meni se hoče, Podoba, Skoz telefon, Veš, poet, svoj dolg? JOSIP VIDMAR: Kaj bi, Tiho, brez besed, Zvečer, Melanholija, Nočni psalm, Zlata jutra, Zdravica, Nespečnost, Živeti, umreti je usoda naša, Kako bi dihal rad. FRANC ZADRAVEC: Pokopališče svete Barbare, Zvezdice (iz Pi-sanic), Zlata jutra, Zvečer, Slap, Ob Kvarnem, Prebujenje, Podoba, Vezenina, Duma. CIRIL ZLOBEC: Ti skrivnostni moj cvet, Tiho, brez besed, Zvečer, Bolj nežna nego dih, Melanholija, V moji duši je jasna podoba zbledela, Telesa naša, Slap, Tiho prihaja mrak, Veš, poet, svoj dolg? TI SKRIVNOSTNI Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota, MOJ CVET jaz sem te iskal, mimo tebe sem šel in pogledal sem te in sem ves vztrepetal. In moje srce zaslutilo je tvojo tajno moč, in moje srce začutilo je, da jasni se noč. In v moji duši vzcvetelo je zakladov nebroj, vse bitje mi zahrepenelo je za teboj, za teboj, ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota... O, jaz sem bogat — pomagaj, pomagaj mi dvigniti moje duše zakladi 6 Deset pesmi Otona Zupančiča Deset pesmi Otona Župančiča TIHO, Tiho, brez besed BREZ BESED hodim s to skrivnostjo med ljudmi; in nikdo ne ve, od kod, in nikdo ne ve, zakaj sije moji duši maj. .. Morda veš le ti, morda vem le jaz, morda ti ne veš, morda jaz ne vem, kaj opolnoči, ko od tebe grem, roke stezam v mrak hrepenenja poln neutešnega, nerazrešnega. In zakaj takrat vsakega objel, rekel bi mu brat. In zakaj takrat zvezde zagore nizko nad menoj kot velike, sladke rože nad menoj... Draga, kaj je noč? Kaj je noč in smrt? Jaz je ne poznam! Draga, kaj je greh? Kaj je greh in kes? Jaz ga ne poznam! Jaz poznam le to skrivnost in ljubezen svojo v duši in vse lepo božje stvarstvo naokrog in velike, sladke rože nad seboj... 8 Deset pesmi Otona Zupančiča ZVEČER Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo: nad kupolo mračno čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perotmi blestečimi... Dovolj si trpelo, kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi? TIHO prihaja Tiho prihaja mrak, MRAK plah je njegov korak, ni ga čuti. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš v tej minuti? Ali teman spomin se je zgostil iz temin brezobraznih? Ali bodočnost-vampir puhnil v večerni je mir misli ti blaznih? Ali je jata vetrov šla preko dragih grobov zapuščenih? Ali iz daljnih samot prišla je pesem sirot zasolzenih? Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, plaho bega. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš? Vsega, vsega... 9 , Deset pesmi Otona Župančiča ZAPRTI PARK Pariz: Jardin du Luxembourg Visoko mesec potuje nad parkom nad vrhovi, brez zvezd; tak duh žaluje nad dragimi grobovi sam. A čuj: kot tožba tiha v prostorih neizmernih ... Kot da preteklost diha, vzbujena v urah večernih tam. Poznam te, družba tuja v tem parku kraljic otožnih, zaman pomlad ponuja po dnevu sanj vam rožnih v dar. V oči zavešene vaše žar sonc ugaslih sveti, pomladi ne čutite naše, med nami in vami stoletij je čar. A zdaj, ko mesec kraljuje nad temnimi vrhovi in dneva ponos se razsuje jn sanj strme stolpovi — zdaj je čarobna zavesa z oči se vam spustila, pozdrava in slovesa za hip vam dovolila je slaj. Ob uri tej brezčasja je vsaka sanja živa, v trenutek, poln soglasja, preteklost, bodočnost zliva se skup. 10 Deset pesmi Otona Zupančiča Zdaj kretnjo mrtvega veka bi videl rad pridržano: kako se roka odreka, in oko kraljic, vdano v brezup ... PREBUJENJE Cuj minute! Trdo kakor kaplje srebrne skozi temine črne minute noči prečute bijo. Tam krožijo sonca in merijo čas, večno mirna, brezobzirna noč in dan teko preko nas. Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, škodimo, hasnimo, v kupe medu in otrova si lijemo, prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo, vriskamo, jočemo — hočemo, hočemo. Hiše sedanjosti so le šotori, mi potujoča samo karavana, ali nad našimi poti prižgana fata morgana — gori, varljivka-resnica nam gori! Kaži nam mesta v cvetoči pokrajini, kupol kipenje v sonc skritih sijajini; nam za obzorjem še sonca so tista, mlada vsa, čista, Deset pesmi Otona Zupančiča le hrepenenja se stolpi so vzpeli, z njihovim svitom glave si odeli, in njih zvonjenje vihra čez višave, kot bi iz lin se jim vile zastave, zlate zastave iz zlatih lin. Kogar zvonjenje to k sebi zavabi, v blaženi hitel za njim bo pozabi skozi zadušne mrakove globin. Dvigni srce, kdor pomišljaš si v tropi, pa ga v žarenje visoko potopi: vedel ne boš več, da bilo presunjeno kdaj s krivico je kruto; naj je ponižano, naj je oskrunjeno — z zlatom neba bo obsuto. Jezik se tvoj je zapletal jecljaje? Zdaj bo modrosti globoke zanik; roka bo rušila tesne pregraje, duh se bo prašal: Kje mi je mejnik? Kje so prepadi, da nisem pogreznil se vanje, da jim izderem zadnjo skrivnost? Kje so višine, da nisem povzpel se nanje, da jim oberem najslajšo sladkost? V ktere pustinje še niso prodrli mi glasi? Kje je tujina tak daljna, da nisem ji gost? Tvoje življenje bilo je pozabljeno, neizrabljeno gnilo v globel kot voda na Krasi; — zažuborelo bo, v soncu blestelo, sebe in brod bo veselo zibalo, bodro do morja poti bo iskalo: tam — kot bodrila bi se za obzorje, sirom brez konca razlita nebes in morje — večnosti dve, ki nasproti si strmita. .. Padajte zdaj, minute noči prečute trdo na srce moje! 12 Deset pesmi Otona Župančiča Vzbudile ste ga iz sanj, in kakor ve padate nanj, krepko, zdaj več ne trepeče, le poje .. . NOČNI PSALM Zvezde hite čez visoko polnoč tihe, zlate; škoda zate, duh, kam hodiš obupujoč? Ptič prešumel je plaho gaj do družice; tam cvetlice: vonj in šepet je obkrožil ves kraj. Pošlji še enkrat k zvezdam oko: svetla cesta v bajna mesta, duš tam hrepenenja pojo. Slušaj navzdol: rodovi dreves, od obzorja daljna morja zlagajo himno nižin do nebes. Kakor iz školjke motnjava glasov, dih skrivnosti: ni radosti, ni bolečine, a polno je snov. Sredi vsega razprostrl peroti kot dve zarji, in v viharji harpa boš, ki jo prebira Gospod. 13 Deset pesmi Otona Župančiča DUMA O rodni dom, o hiše očetove streha ti! (Zaključni odlomek) Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti: golob izpod tujega neba trepeče nazaj, hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj; kaj lastovka v južnem poletju strpeti ne more? Na gnezdo spomin jo nese čez morje, čez gore. Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo . .. moje misli nad rodino pusto osamljene tožijo . . . Siv dan je prišel; razšli smo se vprek in v šir, kamor gnala je sila življenja in srca nemir; ostale pod streho so lastovke v varnem zavetji — med nas je usekalo in nas razteplo po sveti.. . Mladost je zdaj moja bujno glavo povesila, a misel se tajna je v ptico podnebno utelesila, ni bila golob več, ki obletava požar, zdaj bila je orel, ki so mu peruti vihar, oči so mu bliski, hiteči v temino-daljino, iskale, našle so; ne doma, vse več: domovino . . . Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti. Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš; — ali poljane poznam — čigave so v soncu bleščeče? Pustil si plug in motiko, v zemljo se zalezel, starec, in križ ti na grobu rjavi in poveša se; sin tvoj zaril se je živ pod zemljo — v Ameriki koplje, v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva, sin njegov več ne bo jih poznal, ne sanjal o njih. Čul sem vdovice jok: »Moj Mate, jo, moj Mate!« Pel je veliki zvon — »Moj Mate, jo, moj Mate!« Hamburk, Hamburk! kliče ji zvon ..,. tam ji v smrt omahnil je sin, solze nobene bilo ni za njim, ' znamenja ni za grob njegov. 14 Deset pesmi Otona Zupančiča Hamburk! — Misel ji blodi okrog, pa ne ve, kam naj poleti, kje se naj na grob spusti, da potoči nanj solzo. Da sem takrat bil Bog, — »Moj Mate, jo, moj Mate!« vzkliknil bil v grob bi njegov: »Moj Mate, vstani, Mate!« Hamburk, Hamburk! — Veliki zvon poje ji, bije, toži, vpije, pada trdo na njeno glavo. Hamburk, Hamburk! — pada črno, meša se, lije, vse ovije v svojo motnjavo, zemljo in nebo. Da si takrat bil, Bog, — »Moj Mate, jo, moj Mate!« vzkliknil bil v grob bi njegov: »Moj Mate, vstani, Mate!« Pa so ramena in pleča kot skale, tilnik — naloži mu breme nasilnik — nosil ga bo in ne bo se krivil; pa so srca tiha in močna — njihov ponos je brez besed; pa so možje — kot da se niso rodili iz matere, kot da goram se iz bokov izvili so: morajo v svet, in tujina se diči z deli njihovih rok; tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili — več ne doseže jih naše oko . .. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank, Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko morja? In ni ti meja? Deset pesmi Otona Zupančiča Hotel nekdaj sem, da bi se razširila, da bi razpela svoj krog čez zemljo — glej, in zdaj vidim: silna, brezmejna si, v daljo kot seme razsipaš svoj plod. Boš jih kot lastovke k sebi priklicala? Kakor golobe prizvala pod krov? Ali jih tuja bo slava premamila in jih nikoli več k tebi ne bo? Kje, domovina si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko morja? In ni ti meja? Slutim te, čutim te. Sanja poetova letala dolgo je let nad teboj, gledala, slušala, plakala, upala, izpraševala za tvojo skrivnost. Školjka na morskem se dnu razbolela je, v biser je stisnila svojo vso bol — srce poeta — kaj v tebi se zbralo je? Srce poeta — od nje si bomo. Sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada. Sonce nad šumom mavrice spleta, ptica meglice pršeče preleta, stresa dragulje s peroti; prišel po daljni sem poti preko strmin in čez loge, z mano nevestica mlada, pa sva oba kot zakleta, vklenjena v biserne kroge: venomer * slap pada, pada, pada. SLAP 16 Deset pesmi Otona Zupančiča Tiho večer nad sanjajočim se jezerom boči, najine misli prepletene v božjem počivajo naročji: kar se skloni z glavo do mene: »Tam pa sam sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap, pada, pada, pada ... .« Troje oken, pred vsemi noč, mrka, stroga straža, stoji; poleg moža vsa vroča leži, v spanju ga objemajoč, v snu zamrmra iznenada: Koliko let še? Šli so pred nami bratje in sestre nepovratno pot; tihi, skrivnostni tisti so hrami, tih, kot gluh je njihov rod; ali jih mami, ali jih drami, kot tam sam sredi samotnih sten v pajčolanih pen slap pada, pada, pada? ... VES, POET, Veš, poet, svoj dolg? SVOJ DOLG? Nimaš nič besed? Kaj zagrinjaš se v molk? Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo. Vem, o vem svoj dolg, v prsih tu me žge; naj se mi grlo odpre, bom zavijal ko volk, na vseh štirih bom stal vrh planine, škripal in hlipal med pečine. 17 Deset pesmi Otona Župančiča Vrh Možaklje bom stal, pesem svojo rjul, Blegaš jo bo čul, Krim odmev bo dal; v vse vetrove jo bom tresel, eden jo bo na Pohorje nesel. Gozd in gora poj. silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup, le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v mrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo. Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor; takrat volčji zbor pojde lovce klat: plani čez Savo, plavaj čez Dravo zob za zob in glavo za glavo!