--- 402 ---
Kakeršna setev, takšna žetev!
Kakeršna setev, takšna žetev! Resničen pregovor, katerega ne moremo nikdar dosti živo spominati naših kmetovalcev. Naj mi bode  toraj   dovoljeno, zopet nekaj
vrstic o tem pisati, ker ravno sedaj se zopet pripravlja kmetovalec na jaro setev, nadejoč se, da mu bogato obrodi zrnje.
Nikakor ne zadostuje, da kmetovalec dobro po-gnoji in obdela njivo in potem dobrotljivi naravi prepusti vse drugo; nego, on more še mnogo storiti, in to mora.
Pred vsem je treba za obilo žetev dobrega semena in   pa  semenske   premenjave   ob   določenem   času.   To oboje vedo   naši  kmetovalci  žalibog   še veliko premalo ceniti.    Ne    menimo   pa   množice   vsejanega    semena. Nasprotno!   Saj   pri   nas   kmetje   dostikrat  vsejejo   še preveč   semena,   katero   ali   ne   skali vse,   ali   pa tafco gosto zaraste njivo,   da   žito   niti   dobro  rasti ne more. V mislih imamo najbolj, ali je seme dobro ali ne.   Naši kmetovalci si   pripravijo seme sami,  in sicer iz svojega pridelka,   in   kakšno  je to, ve vsa& sam.   Naše domače žito je le toliko očiščeno,   da so pleve od zrnja ločene, vsa druga nesnaga, kakor plevelna zrna ter mala, zlomljena, nedozorela zrna   ostanejo   pa še vedno v semenu. Da po tacem semenu ni misliti na dober pridelek, mora vsak sprevideti, niti ni treba, da bi bil kmetovalec, kajti plevel da plevel, in majhna nedozorela zrna sicer kalijo, a ne dajo nikdar   lepih klasov z lepim zrnjem.   Na vse to se nikdar ne misli;   če je potem njiva polna plevela ali pa vsied  slabega  zrnja   redko  zarastena,   vzrok  je zemlja, slabo   vreme itd., le   kmetovalec   sam ni nikdar kriv.
Ako bi vsak kmetovalec,   naj   ima veliko ali malo
polja, rabil le dobro same, katero je kupiti od poštenih in zanesljivih semenskih pridelovalcev, potem bi gotovo ne tožil toliko o slabih letinah in zraven tega bi imel njive brez plevela in pridelek, katerega bi mogel po najviši ceni prodati. Zalibog pa večina naših kmetovalcev ne gleda na žetev, ampak le misli, kako bi mogli pri setvi par krajcarjev prihraniti. Od tod prihaja, da se-jejo ceno in slabo seme ter se ne morejo odločiti, da bi nekoliko globoče segnili v žep ter kupili boljšega in čistejšega semena.
V semenu niso skrite le osnovne oblike prihodnje rastline, ampak skrbna mati narava skrbela je tudi za primerno hrano, da mlade rastlinice, kadar pridejo na svet, ne trpijo pomankanja. 6e kaže seme vsled svoje zunanje oblike, da ni popolno, ali pa če je celo strto potem ni v njem dovolj prve hrane mladi rastlinici. Iz vseh teh vzrokov naj bi kmetovalci vendar pričeli rabiti popolnoma čisto in vse eoako ter popolnoma razvito seme, nikdar pa ne iz skoposti cenega in slabega semena, ker tu je napačno hraniti in ob enem neod« pustna in kazniva malomarnost.
Nikdar ne moremo dovolj priporočati setve najboljšega in ob enem suhega semena. Zato je važno, določiti semenovo kmetijsko vrednost, težo zrna in kaljivost.
Težo določimo zrnu s tehtanjem, na pr. ako stehtamo 100 zrn; 100 zrn rži tehta l1/« do 4 grame, 10o zrn pšenice pa 2'/2 do 3 grame.
Kaljivost določimo s posebnimi pripravami. Vzamemo na pr. 100 zrn, katera denemo med vedno vlažen papir: kolikor več zrn oskali, toliko boljše je seme.
Najbolje nam določijo semensko vrednost v ta na-
v
men ustanovljene kontrolne postaje. Zalibog oa nobeden kmetovalec ne zahteva semena, ki je bilo na tacem zavodu pregledano, in od tod prihaja slaba žetev in po cele njive predenice, katera uničuje tako zelo deteljo, da je po nekaterih krajih niti več sejati ne morejo.
------    403    ------