■' ••

Požigalec.

^ Povest.

Spisal S. K.


K. k. Studienbibliotbek Laibach

V Ljubljani 1910.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigar.

Cena 48 vin.

Vse pravice pridržane.

O3oc

Natisnil A. Slatnar v Kamniku.

I.

„ufak° je ime oni-le vasi?" vprašal je po-
potnik, prišedši s strmega in visokega
klanca, dečka, ki je ležal ob potu in gledal,
kako so se pasle koze okrog njega.

„Kako je ime oni vasi? —• Roženica je to!"
odgovoril je deček in je tujca debelo pogledal.
V dečkovem pogledu si čital začudenje, a obenem
tudi je 'iz dečkovih oči odseval izraz bojazni in
strahu.

»čemu toliko zijaš v mene, deček?" zaklical
je popotni mož z osornim glasom. Imel je hud,
rekli bi, divji pogled in dečka je streslo, ko je
tujec vanj uprl svoje črne oči. „Kako daleč je
do vasi?"

„V eni uri ste lahko spodaj, ako količkaj
krepko stopate!" odgovoril je deček bojazljivo.

„Ali ni druzega pota v vas, kakor je ta
cesta? Ali ni bližjega pota? Truden sem že in

v

— 4  —

lačen in bi bil rad že kmalu pod kakšno streho.
Gotovo poznaš stranske stezice, ki bi me prej
privedle do cilja!"

»Tukaj spodaj pridete do neke kovačnice
in ob njej bodete videli pešpot. Ako. greste po
njem, bodete nekoliko prej v vasi!" poučil ga
je deček.

„Ali je tam-le kovačnica, kjer se dviguje
dim?"

„Da, gospod — tam je kovačnica!"

»To je dnbro; mogoče dobim kakšnega
dela. Jaz sam sem namreč kovač!"

Tujec je odšel; za slovo ali v zahvalo ni
rekel dečku nobene besede. Mirnih in dolgih ko¬
rakov je šel naprej. Pastir je začuden zrl za
njim. Tujčeva postava je bila pošteno divja.
Imel je zažgan obraz, ščetinasto črno brado,
velike in nemirne oči; postava je bila izredno
velika, kapa na glavi je bila oguljena, srajca na
prsih odprta. Vse to je dečka navdajalo z neko
tajno grozo, čeprav pa je bil popotnik rekel, da
je utrujen, vendar niso njegovi urni in krepki
koraki kazali nikake utrujenosti. Imel je sicer
močno gorjačo pri sebi, ali ni se nanjo celo nič
opiral, kakor delajo tako utrujeni popotniki,
ampak nasprotno — mnogokrat jo je vihtel v

— 5  -

krogih po zraku, delal udarce po zraku, kakor
bi hotel reči ah pokazati: „Le pridi mi kateri
preblizu 1 Čutil boš moj udarec!" —

Tudi tujčeva oprava je bila celo drugačna,
kakršne še deček ni bil prej videl. Tujec je nosil
zelen jopič, ki mu je segal nekoliko črez pas do
kolkov, hlače so bile iz belosivega platna in zelo
košate, okolo pasu pa je nosil širok jermen.

„če je ta kovač, zna pošteno nabijati s
kladivom!" mislil si je deček, skočil kvišku in
stopil dalje na cesto, da bi še dalje videl tujca,
katerega mu je bil skril obcesten grm. Ko pa
se je divji popotnik nakrat ozrl, skočil je deček
prestrašen nazaj in ker se je bal, da bi ga znal
pokarati ali celo kaznovati za radovednost, skočil
je v gosto grmovje in se tam skril, kakor se je
le mogel dobro.

Popotnik je bil dospel do kovačnice. V tej
je stal pri nakovalu kovač, prileten starček s sivo
glavo, ki pa je bil sicer še celo čvrst in telesno
zmožen svojega dela. Ravno je imel debelo, žarečo
palico na nakovalu in je nabijal po nji s svojim
težkim kladivom, da so udarci daleč odmevali
v mirno večerno naravo. Ni zapazil tujca, ki je
zunaj postal in ga gledal, tako je bil starec
skrbno pri delu.

— 6  -

„Reč vam postaja že nekoliko pretežavna,
stari 1“ zaklical je prišlec s svojim osornim gla¬
som; „dovolite, da bom jaz železo pripravil!“

Kovač pogleda kvišku, začudi se in pre¬
straši se skoraj tako, kakor se je začudil in pre¬
strašil prej pastir, ko pogleda divjo postavo pred
seboj. Prišlec pa mu ne da toliko časa, da bi
kovač odgovoril, ampak svojo culico, ki jo je
nosil na jermenu črez ramo, vrže brž na bližnjo
klop, odloži itak naglo svoj jopič in preden je
starec vedel, kako se godi z njim, vzel mu je
že prišlec težko kladivo iz roke, porinil ga je
pol s silo na stran in začel je po železu nabijati,
da so iskre letele po vseh kotih in so udarci
odmevali še enkrat bolj močno od prej. Povrh
pa ta pomočnik niti klešč ni rabil, s katerimi
je starec prej^držal železo; kar z golo roko ga
je prijel, kakor bi ne čutil vročine.

„Za vraga! Vi pa razumete!" čudil se je
starček. „Da, dal Ko sem še jaz tudi mlad bil,
šlo mi je delo tudi nagleje izpod rok, kakor
danes, toda tako — tako kakor pri vas — pa
vendar ne. Takega kladiva, kakršno je to, nisem
znal tako naglo obračati, kakor ga znate vi.“

Pomočnik se je delal, kakor bi ne bil slišal
mojstrovih besed; ni dal odgovora, niti ene be-

t

— 7  —

sede, a koval je marljivo naprej in kmalu je
bilo delo izgotovljeno.

„Tukaj imate izgotovljeno ropotijo!" rekel
je naposled in je vrgel železo po tleh. „Kakor
vidim, nimate pomočnika, a povrh ste že stari
in slabi. Jaz vam hočem pomagati pri delu!
Kaj?“

Mojster je osupnil in se je začel praskati
za ušesom. Prišlečeve besede se niso glasile
kakor kakšna prošnja, ampak nasprotno, kakor
kakšno povelje. In čudno — mojster ni našel
poguma, da bi bil tujcu odpovedal, čeprav je
bil dozdaj vedno delal le brez pomočnika in se
nikakor ni čutil slabega.

»Ali pa bodeva imela oba dovolj dela?“
vprašal je po kratkem odmoru in se zopet popra¬
skal za ušesom.

„Ah, kaj! Kjer se pridno dela in se vsako
delo naglo izgotovi, je kmalu zopet drugo tukaj!“
odgovoril je novi pomočnik kratko. »Pri vas
ostanem! — Ali mi morete dati pošteno posteljo
za prenočišče?"

„Saj vidite, da imam malo hišico!“ izvijal
se je kovač. »Komaj za svojo družino imam
prostora!“

»Tukaj vidim okno od podstrešne sobe;
tamkaj mi dajte prostora!" ugovarja pomočnik.

- 8  —

»Podstrešno sobico ima moja hči!“ trdil je
kovač, ki bi se bil na vsak način rad iznebil
neljubega in sumljivega gosta, čeprav je bil prej
videl, kako mogočno zna delati.

»Torej naj pa dekle spodaj spi pri vas,
ali pa — veste kaj — stari," začel se je po¬
močnik smejati, a vendar z glasom, ki se je
skoraj slišal, kakor bi imel sitnež resnico, »dajte
mi vašo hčerko za ženo, potem pa vam bo vse¬
eno, kje bo spala I"

Mojster je osupnil. Tako drznega človeka
pa še res ni bil videl v celem svojem dolgem
življenju. Rad bi mu bil mirno pa odločno po¬
vedal, naj gre z Bogom dalje in ga več ne nad¬
leguje, a pomočniku je nekaj odsevalo iz oči, da
se ga mojster ni upal odsloviti.

»Ženili bi se! Pa še deklice niti videli
niste! Jaz pa tudi ne vem, kdo in kaj ste, kako
se imenujete in odkod ste!" skušal se je starec
pol resno, pol v šali hudovati.

»Ah, kaj!“ zaklical je pomočnik in je kakor
v igri udaril s težkim kladivom po nakovalu,
da je mojstru prav pošteno zagrmelo po ušesih.
»Ah, kaj! Dekle je dekle! Reden in pošten
možakar naredi iz vsake deklice redno in
pošteno, gospodinjo! To bodete pa tudi vedeli

9  —

da ima vsak človek, ki hodi s svojim telesom
po naši grbavi zemlji, tudi svoje ime in je bil
kdaj rojen; kje je bil rojen, nima toliko pomena.

— Vse to se da pomalem poravnati in v pravi
tir spraviti. — Torej za danes ostanem pri vas!

— Dajte mi roko in preskrbite, da bo podstrešna
soba zame pripravljena. Medtem vam naredim
nekaj kolesnih okov samo tako za kratek čas,
ker se mi vaše orodje ne zdi pripravno in mi
je vaše najtežje kladivo prelahko. Ali to se bo
še vse spravilo v pravi red!“ —

Kovač ni vedel, ali bedi ali se mu ves do¬
sedanji dogodek sanja. Dozdevalo se mu je,
kakor bi ne bil več gospodar pri hiši, pri ka¬
teri je gospodaril celih štirideset let, ves zmeden
je premikal kapo na glavi z enega ušesa na
drugega in zopet nazaj. Pomočnik se ni več
brigal zanj. Stopil je k mehu, potegnil ga je z
močjo, da je ogenj kar sikal, naložil je železje
in je začel delati, kakor bi bil že deset let pri
hiši in bi se ne bil šele danes priklatil.

Istočasno so se odprle duri na dvorišče in
prikazala se je Kristina, kovačeva hčerka. Bila
je lepo, zdravo in močno dekle, ki je znalo šteti
svojih dvajset let. Ko je zagledala tujca pri
ognju, kateri mu je razsvitijal divji obraz, pre¬
strašila in začudila se je tako, daje  skoraj zakri-

- 10  -

čala. Začudena je obstala, držeč duri odprte; ni
se mogla premakniti z mesta.

Pomočnik se je ozrl. Ni pozdravil, kakor
bi se bilo spodobilo, ampak nasmejal se je s
svojim zapovedujočim nasmehom, kateri je kazal:
„Ce hočeš — bo pa drugače!" Ko jo je nekaj
časa gledal, je rekel:

„Kaj ne, to je vaša hčerka! Hm, hm! —
Ni videti napačna! Tako nekako plaho, a obenem
tudi samovoljno gleda; nekoliko samovoljna in
trmasta res zna biti! Toda to nima nikakega
pomena! Vse se bo poleglo, kmalu bo popolnoma
krotka in prikupljiva.”

„Dober večer, devojčica!“ pristavil je na
to resno. „Nocoj mi bodete morali prepustiti
vašo podstrešno sobico, a raditega se bova vse¬
eno razumela.”

Kristina ga je debelo pogledala, ker ga ni
umela in ni vedela, kaj bi mu naj bila odgo¬
vorila. Nevolja ji je pognala rdečico v obraz.
Pomočnik je opazil in se je smejal, rekoč:

„No, no! Ni vas treba biti sram! Bode pač
danes kdo drugi spal v vaši nežni sobici!”

Mojster je bil popolnoma zmeden. Vedel
je, da mora nekaj reči.

„Dobro, dobro! Da je le račun pri čistem
in nam zadeva ne bo več delala preglavice!”

— 11  —

menil je pomočnik. Kovač pa je stal poleg njega
kakor slamnati mož v žitu in najrajši bi se bil
samega udaril po ustih. Ko so bile besede že
izgovorjene, je šele spoznal, kakšno neumnostjo
storil; nehote je potrdil, da bo pomočnik delal
pri njem in stanoval v podstrešni sobici.

»Kdo pa je tujec?“ vprašala je Kristina
plaho in začudeno zrla na divjo postavo, ki je
s svojim strahom celo drugače vplivala nanjo,
kakor pa na očeta."

„Kako se res imenujete? 11  obrnil se je zdaj
oče do svojega novega pomočnika. „Pogovarjamo
se že nekaj časa, a se ne poznamo niti po imenu;
samo moja hčerka je šele sprožila to misel. —
Povejte torej, mož, kdo ste — vi, ki se nam pol
s silo vrivate v hišo 1“

„Oe vam je že toliko do imena, naj bo:
Rok se imenujem. Da sem kovač, ste bržčas vi¬
deli dovolj!" rogal seje  pomočnik. „Na cesti
me tudi nihče ni našel. Imam svojo delavsko
knjižico in sem bil zadnji čas na potovanju. Kaj
hočete torej več?"

Kovač je molčal na te besede. Tudi Kristina
je molčala in je gledala, s kakšno silo je pomoč¬
nik s svojimi prav po medvedje močnimi rokami
koval; tudi ona je molčala in je edino se ču-

— 12

dila, kako urno gre tujcu delo izpod rok. čutila
je, da bo imel pomočnik nek poseben upliv na
njo, katerega si ni vedela tolmačiti; vedela je,
da ako ji bo kaj zapovedal, bo morala storiti
po njegovem povelju. In ni li tudi očeta že celo
podjarmil?

Spomnila se je, da mora prišlecu pripraviti
podstrešno’sobo. Hitela je, da spravi svoje reči
v pritličje in da vse pravilno uredi.

Tujec je imel torej streho. Svoj upliv na
očeta in na hčerko je znal dobro uporabiti; ra-
stel mu je od dne do dne. Kar je on rekel, je
imelo svojo veljavo in kar je želel, se je zgo¬
dilo. Ni minil mesec dni in že se je govorilo po
celi vasi:

„Ali ste že slišali najnovejšo novico ? Ko¬
vačeva Kristina vzame tujega pomočnika, tega
divjaka, o katerem nihče ne ve, kdo je in odkod
je prišel, za možal Ali bi naj človek, ki mu je
Bog dal zdravo pamet, verjel, da bi se moglo
kaj tacega zgoditi?“ —

„Da, da — res bi človek ne mogel verjeti!
Toda to pa je res, da je najizvrstnejši delavec!
Najdivjejšega konja zna podkovati, kakor noben
drug kovač. Sam sem ga že gledal. Kakor bi
rekel: ena, dve, tri! stopi pred konja, ga divje

- 13

pogleda, prime trdno za uzdo in konj stoji, kakor
bi bil nakrat postal krotka ovea.“ —

»Mogoče je, mogoče! Ne ugovarjam ni¬
kakor ne! A reči pa moram, da izgleda kakor
prav sumljiva oseba. Takšen je, kakor bi imel
hudiča v svojem telesu. Oči ima črne in če te
pogleda prav srpo, se ti dozdeva, kakor bi ti
bila dva žareča oglja prigorela v dušo. — V
gozdu ali na samoti bi ga ne srečal rad! Ne vem,
kako mu more dekle biti tako pokorno. Samo
z očmi ji zapoveduje in vse ga uboga; še ziniti
mu ni treba. In vendar je prej včasih nosila
glavo precej pokonci in bila skoraj nekoliko ba¬
hata, ker je dobro vedela, da ima oče precej
Srebrnjakov v omari. Kako bi bila dobra za
kakšnega domačina, za kakšnega premožnega
in poštenega fanta iz naše vasi. Pa pride takšen
tuj capin, ki se je priklatil morda iz devete de¬
žele, ki nima nič in povrh izgleda, kakor bi bil
satanov brat — pa jo vzame in je njej po volji.
Sam Bog razume morda takšne razmere, človek
jih ne more. Ah si že slišal kaj tacega?“ —
„Ti, pazi — ne govori preveč! Ni varno!
Bog ne daj, ako bi kovačev pomočnik izvedel
besede, ki si jih ravno izpregovoril! Mislim, da
bi si tvojo glavo pogledal za staro konjsko
podkev in bi ti jo skoval na kup kakor staro

14  -

železo. Ali ne veš, kaj se je pripetilo lovcu
knežjega posestva onkraj naše meje takoj tretji
dan, ko je pomočnik stopil v novo službo?”

»Kaj pa je bilo? Nič še ne verni — Povej
brž 1" —

»Na knežjem posestvu je nekega dne za¬
čelo goreti veliko in lepo poslopje. Vse okol-
nosti so kazale, da je moral nekdo zažgati. Toda
kdo? Poizvedovalo se je in izpraševalo, pa vse
zastonj. Naposled se je nekdo spomnil popot¬
nega moža, katerega je videl isti dan v dotičnem
kraju. Popis je popolnoma sodil na kovačevega
pomočnika in sum je torej prišel nanj."

»In kaj je tedaj 1“

„Le počakaj! Eden izmed najmočnejših
knežjih lovcev je prišel sem, šel v kovačnico in
hotel Roka, kakor se tuj pomočnik imenuje,
po raznih okolnostih izpraševati. Toda tako mu
še nihče ni pokazal pota, kakor mu ga je Rok.
„Nesramnežl“ zakričal je nad njim, »ti sumničiš
poštenega človeka, ki se skuša s poštenim delom
preživeti? Kako si sploh upaš črez svojo de¬
želno mejo? Ali imaš kaj tukaj iskati? Glej, da
se mi takoj vrneš!" Tako je zarjovel nad lovcem.
— Obenem pa je pograbil najtežje kladivo in
ga je vrgel za bežečim lovcem, da je kar brnelo
in žvižgalo po zraku. In kako je bežal lovec,

15  -

čeprav je imel puško in dolg lovski noži Jaz
mislim, da beži še danes, ako ni izgubil nog. “ —

Tako in enako so se pogovarjali vaščani.

In zopet še ni minil mesec dni in že sta
bila kovačeva Kristina in kovaški pomočnik
oklicana kot ženin in nevesta. Vse se je čudilo
zaročenemu paru. Kako so ljudje stikali glave,
kako majali z njimi! In kdo bi napisal vse razno¬
vrstne govorice, ki so šle od ust do ust. In kaj
šele poroka I Ljudstva je bilo navzočega, kakor
že trideset let ne pri nobeni poroki. Vsak je
hotel videti novoporočenca, katera so sodili tako:
njega kot divjega ženina, katerega bi nobena
vaška deklica razun kovačeve ne marala, njo
pa kot neumno žensko, ker se je šla za vedno
zavezat takemu možu. Stare ženice so govorile
o neki čarovniji, ker si brez nje niso mogle
tolmačiti nevestino ravnanje.

II.

Bilo je na velikonočni ponedeljek popoldne.
V vaški krčmi so sedeli kmetje skupaj, pili in
peli in se pogovarjali o tem in onem, kakor jim
je ravno prišla ta ali ona misel na um; govorili
so o setvi in žetvi, o cenah slame, sena in žita,

- 16  -

o prodaji vina in o sejmih, vmes se je pridno
trkalo s praznimi steklenicami po mizi in krčmar
je imel z nalivanjem vedno dovolj dela; saj pa
tudi ni bil nevoljen.

Pa se odpro duri in v krčmo stopi mlad

kmet.

„ Glejte ga, glejte! Matevž — kaj si se že
vrnil!" oglašali so se kmeti. „Kaj pa prinašaš
novega iz mesta? Ali je uradnik priznal? Kaj
si opravil v svoji zadevi ?“

„Kako vam nai odgovorim, ko vsi izprašujete
in vse naenkrat!" odgovoril je prišlec. »Moral
bi imeti deset ust, ako bi vam hotel odgovoriti.
Moja zadeva stoji, kakor stoji: ne gre naprej.
Kdor hoče dobiti denar, ima dovolj posla, preden
ga dobi; navadno zna dolgo čakati. Pravde se
vlečejo in vlečejo in hitijo kakor s polževo hi¬
trostjo naprej. Vendar pa je preskrbljeno, da se
med celim časom pridno plačuje! — Zopet sem
moral svojemu zastopniku plačati dvajset kron!
Ali čemu — vedi sam vrag!“

„Da, da! Prav govoriš! Pravde so počasne,
dolgotrajne in stanejo mnogo denarja. Jaz bi se
nikakor ne hotel pravdati!" menil je star kmet.
„Toda pripoveduj nam rajši, kaj je s požigalcem!"

„Zadeva s požigalcem je še vedno v pr¬
votnem stanju — ne gane se nikamor!" odgo-

— 17  —

voril je Matevž. „— Človek bi mislil, da so s
smrtnimi obsodbami bolj nagli. Toda motil bi
se. Ravno tako počasi se vršijo razprave in
vlečejo brez konca in kraja. Pisar, obdolžen
požigalstva, je vložil obširen priziv na više
oblasti. “

»Priziv je vložil! Požigalec si upa ugo¬
varjati!" godrnjali so kmetje vsi navskriž.

»Priznal ni popolnoma nič — niti najmanjše
pičice!" nadaljeval je Matevž. »Ali mu bo ta-
jenje kaj pomagalo, ne vem, kajti vsa znamenja
kažejo nanj. In znamenj je več, nego bi jih bilo
treba. Tisti večer, ko je začelo v gradu goreti,
je bil sam v pisarniei; poznej pa so ga videli
okrog oskrbnikovega gospodarskega poslopja la¬
ziti in sicer potem, ko je bila že trda tema. Do¬
kazali so mu tudi, da je prišel domu šele po¬
noči po deseti uri; in takih dejstev je še več,
ki vsa pričajo zoper njega. Seveda je proti vsem
trditvam ugovarjal in se znal prav spretno iz¬
govarjati. Ni naprimer hotel priznati, da bi bil
pozno zvečer v uradu; a potrdili ste to dve
priči in ena je še celo prisegla, da ga je videla
plezati črez oskrbnikov vrtni zid. Tudi tega ni
pustil veljati in je lagal črez mero in verof pa
so mu rekli, naj svoje trditve, ako so resnične,
dokaže in naj dokaže, da je bil o sumljivem

18

času res kje drugod. Tega pa on ni mogel. Na¬
posled so ga morali obsoditi. Proti razsodbi je
vložil takoj priziv in zdaj znamo radovedni ča¬
kati leto in dan.“

Kmetje so z zanimanjem sledili Matevževemu
pripovedovanju.

„Kako pa se je glasila obsodba ?“ vprašal
je eden izmed navzočih. „Ali so ga res obsodili
k smrti?"

„K smrti ga ravno niso obsodili," poučil
ga je Matevž, „a dobil je dosmrtno ječo. Cisto
natančno mu niso mogli požiga dokazati."

„Ce je kriv, čemu ga ne kaznujejo, kakor si
zasluži — kakor zahtevajo naše postave 1“ oglasil
se je nekdo izmed družbe. „Ce pa ni kriv, če
se mu požig ne more dokazati, čemu ga zapi¬
rajo? — Naj se človek izpozna v tej zmedi!"

„Kaj pa je zunaj?" oglase se nakrat ne¬
kateri možje. „Zunaj ljudje stikajo glave in žen¬
ske hitijo skupaj I"

Skozi okna se je videlo, da so ljudje vreli
na cesti skupaj. Tudi iz krčme jih je mnogo
hitelo na prosto. Navidezno so se ljudje zbirali
okrog nekoga, ki je nekaj pripovedoval. —
Nakrat pa nekdo naglo odpre duri in zakliče v
sobo:

„Mojster lečnik, mojster lečnik (zdravnik)!“

19  -

„Kaj pa je?" se je z nekim posebnim po¬
nosom oglasil mojster. V prejšnjih časih so bili
na deželi lečniki imenitne osebe, ki so zdravile
ljudi, jim puščale kri, pa obenem tudi strigle
lase in brile. Kakšni so bili premnogokrat takšni
zdravniki na deželi, si lahko mislimo; tuintam
se jim je res posrečilo ozdraviti tega ali onega,
pa neredko se je tudi zgodilo, da bi marsikdo
še ne bil zlezel pod grudo, ako bi ga ne bil vaški
zdravnik zdravil. Kje pa so stari lečniki zaje¬
mali svojo vedo? Nekateri, ki so v takratnih
neukih časih znali brati, so se ravnali po starih
knjigah, drugi zopet so poznali razna zelišča, iz
katerih so kuhali in pripravljali zdravila in ka¬
terih znanje se je rado podedovalo v isti rodbini;
nekateri so šli k starim ženicam, ki so bile na
glasu, da znajo čarati, v uk in tako so se takrat
dobili lečniki, ki so zdravili bolj s prazno vero,
kakor pa z istinitimi sredstvi.

»Mojstra kovača je konj udaril po čelu, da
mu je skoraj glavo razbil na dva dela. Pošljejo
me po vas, da bi šli gledat, ali bi še bilo kakšne
pomoči!"

Vse je bilo takoj pokonci.

„Kovača je konj udaril! Čegav konj je pa
bil? — Kje pa je bil njegov zet Rok, ki razume

O *

- 20

najdivjejšega konja ukrotiti? — Ali še mojster
kovač živi? — — — — — — — —

Tako so se glasila vprašanja semintja —
eden bi bil rad vedel to, drugi kaj druzega,
enemu je prišla ta misel, drugemu druga. Vse
pa je brž hitelo ven in cela procesija mož, žen
in otrok je drvila skozi vas in proti kovačnici,
da se na lastne oči prepriča o hudi nesreči.

Prišedši pred kovačnico je množica videla,
da je vse res. Stari kovač je ležal na postelji
s popolnoma razbito glavo; sivi lasje so bili
polni krvi. Kovač se ni ganil z nobenim udom.
Lečnik mu je sicer po starodavni navadi puščal
kri, a ni hotela več priteči; Kristina je sedela
smrtnobleda ob očetovi postelji in je držala oče¬
tovo roko. Kovačev zet Rok je stal poleg po¬
stelje in je radovednežem pripovedoval, kako se
je nesreča prigodila.

»Župan iz Mirnevasi seje peljal s par konji
mimo kovačnice; levi konj je izgubil na zadnji
desni nogi podkev in torej ga je tukaj izpregel,
rekoč, naj ga mojster podkuje; sam pa se bo
medtem peljal z drugim konjem do nekega
kmeta, s katerim se ima nekaj pogovoriti. Od
tamkaj bo črez nekaj časa nekoga poslal po
konja. — Mi smo konja že večkrat podkovali;
dozdaj je bil vedno krotek in če ga greste gledat

— 21  —

v hlev, bodete videli, da stoji kakor ovca. Oče
je konja privezal k stebru in mu je vzdignil
nogo, da bi mu z železom obrezal kopitni rog;
jaz sam pa sem šel v kovačnico, da bi razgrel
podkev. Komaj stopim k ognju in obrnem hrbet
konju, že slišim udarec, kakor bi kdo strl lonec.
Brž skočim ven in kaj vidim I Oče je ležal na
hrbtu, držal je v padcu noge še kvišku, potem
se je nekoliko obrnil, stegnil noge in — že je
bil mrtev. Ko ga primem, že ni ganil nobenega
uda več; konj pa se je bil odtrgal in je zdirjal
po polju. — Kako je oče ravnal, ne morem
umeti. Ali je morda konju povzročil z železom
bolečine, ali je kakšna osa konja razdražila —
kdo ve!“ —

Kmetje so kakor okameneli stali in po¬
slušali. Divje črne oči pomočnika Roka so se
tako čudno svetile med pripovedovanjem groz¬
nega dogodka. Vsakemu se je dozdevalo, kakor
bi mu mrzla voda tekla po hrbtu ali pa bi mu
mravljinci igrali po hrbtnem mozgu. Mrtvaška
tihota je zavladala po končanem pripovedovanju.
Samo ihtenje žalujoče Kristine je bilo slišati;
pokleknila je jokaje k očetovi postelji.

„Vstani, Kristina!" zapovedal ji je Rok,
„z jokom ne zbudiš več očeta — sebi bi si pa
znala škodovati. Saj me razumeš, kaj menim!“

— 22  -

Molče ga je ubogala; bleda kakor smrt in
tresoč se je odšla iz sobe.

Lečnik je začel ogledovati razbito lobanjo.
Cela sprednja stran je bila udrta in zdrobljena;
pomoči ni bilo nobene. Lečnik je naredil za¬
pisnik o nesreči in o mrliškem pregledu in vse
je bilo v redu. Vse si je mislilo: nesreča je ne¬
sreča in nihče ne ve, kje in kdaj ga čaka. Mrliča
so položili na mrtvaški oder in preskrbeli so vse
za pošten pogreb.

Tretji dan po nesreči so kovača pokopali.

Rok, dozdaj pomočnik, delal je odzdaj kot
mojster celo sam v kovačnici. Delal je pridno
od jutra do večera, a vendar se je videlo, da
vlada pri hiši neka posebna tišoba; prazno in
pusto je bilo v hiši in zunaj hiše. Vsak kmet,
ki je prinesel kakšno delo ali pa ga odnesel,
se ni mudil dalje, kakor je bilo ravno neobhodno
potrebno. — Saj pa tudi kovač ni govoril rad;
govoril je le malo in še teh par besed osorno.
Vendar pa je imel vedno obilno dela, ker je znal
izvrstno delati. Pomočnika ni maral sprejeti, če¬
prav bi bil zanj imel dovolj dela. Pomočnika niti
takrat ni hotel vzeti, kadar je šel po dva do tri
dni od doma; vsikdar, kadar je šel od doma, je
rekel, da gre zato, ker drugod vse ložje kupi,

23  -

kakor dobi doma, kakor naprimer železje, orodje
ali oglje in drugo. Kje pa je kupoval, nihče ni
vedel. Da pa je dobro kupčeval in mnogo za¬
služil, je bilo vidno, ker je od dne do dne po¬
stajal bogatejši. Mnogo je podedoval po rajnem
mojstru, mnogo si je še dokupil. Tukaj je kupil
njivo, tamkaj travnik, a povrh je še imel to
lastnost, da je na podlagi svoje čudne osebnosti
znal ljudi prisiliti, da so mu to prodali, kar mu
je ugajalo. Nek poseben strah so imeli ljudje
pred njim, sicer pa je plačal pošteno, kakor je
bilo prav, ne premalo, pa tudi ne preveč. Pa
pri vsej svojej sreči je vendar imel tudi nesrečo,
veliko nesrečo.

Žena Kristina mu je porodila hčerko; vse
je bilo v redu, mati in otrok povoljno zdrava.
Nekaj dni po porodu je Rok zopet šel za par
dni od doma po nakupu. Drugo jutro pride po-
strežnica in prinese materi juho v podstrešno
sobo, kjer je ležala; kako se žena začudi, ko
najde vse tako mirno in tiho. Brž stopi k po¬
stelji in hoče navidezno spečo mater zbuditi, a ne
dobi nikakega odgovora. Ko pogleda v zibelko,
najdejo prazno. Takoj sluti nesrečo, strese mater,
da bi jo zbudila — a bila je mrtva. Otrok je
ležal pol pod njo in se je bil zadušil.

24  -

Kako je žena umrla, ni nihče vedel. Ko
je prišel zvečer kovač domu, našel je ženo in
otroka na mrtvaškem odru.

Od tega časa je postal še osornejši, gledal
je še temnejše in tudi govoril ni skoraj nič. Delal
je vendar naprej za tri, dela je imel vedno dovolj
in slišal si ga nabijati od ranega jutra do poznega
Večera. Zato pa je tudi večkrat moral iti na¬
kupovat in premnogokrat se je zgodilo, da je
izostal celi teden. A ni izgubil delodajalcev;
njegovo delo je bilo namreč najboljše, trikrat
boljše od dela drugih kovačev in po ure daleč
so prihajali k njemu ljudje, da jim je podkoval
konje in okoval vozove. Tudi bogastvo mu je
rastlo boljinbolj. Vedno je kupoval njive, travnike,
gozdove, a obdeloval jih skoraj nič ni, ker je
imel samo eno deklo in enega hlapca; pač pa
je dajal svoja zemljišča v najem.

Občeval ni z nikomur in tudi ljudje so se
ga radi povsod izognili, kjer so ga srečali; saj
jim je pa tudi on rad šel s pota. Ljudje so mu
radi prinašali delo, a opravka na drug način niso
hoteli imeti s kovačem.

III.

„Pa naj kdo reče, da nima kovač sreče!
Ali vam nisem vedno pravil tako? Ali bi si

— 25  —

kdo mogel misliti kaj taeega ? Zopet se bo oženil!
Ali čudno je vendar, da se še najde med dekleti
katera, ki ga vseeno hoče, čeprav se ga ves
svet izogiblje! Ženil se bo in to tako resnično,
kakor so mi dali pri krstu ime Matevž 1“

Tako je naš znanec iz prejšnjega poglavja
govoril neko nedeljo v krčmi.

»Tako, tako! No — in katero bo vzel?
Katero iz naše vasi? Tukaj v naši vasi vendar
z nikomur ne občuje! Gotovo je drugod doma!“
Tako so popraševali navzoči kmetje in gosti.

„Mlinarjevo hčerko iz Mirnevasi bo dobil!"

»Mlinarjevo iz Mirnevasi — lepo Liziko!"
čudili so se vsi navzoči kakor enoglasno. „Mli¬
narjeva Lizika je vendar zelo bogata! Edina
hčerka mlinarjeva je — vse bo za njim podedovala
in ne bi se ji bilo treba bati, da bi ne imela
dovolj snubcev. Povrh je pa tudi šele osemnajst
let stara. — Gotovo ni popolnoma pri zdravi
pameti! Neumnica! — Kako si bo upala živeti
s hudogledim in malobesednim kovačem!"

»Ali bi si bil kateri izmed nas poštenih
kmetov Rožničarjev upal iti k bogatemu in oho¬
lemu mlinarju v Mirno vas v svate?" smejal se
je Matevž glasno. »Oe bi se oba človeka, Liziko
in Roka, merilo po bogastvu, ali bi ne mogli

— 26  —

trditi, da spadata skupaj. Rok postaja vedno
bogatejši, kakor bi mu sam satan nosil denarje
v kovačnico ali mu jih koval na nakovalu. Skoraj
pol sveta odtod do kovačnice je že skoraj nje¬
govega in o rajnem mojstru je bilo tudi znano,
da ni bil glede cvenka na suhem. Saj pravim
•— srečo mora človek imeti 1“

»Pa bi vendar ne hotel menjati z njim!“
oglasil se je star kmet. »Ali ni imel tudi do¬
volj nesreče? V treh mesecih je izgubil očeta,
ženo in otroka. — Res so minila od tega časa
tri leta in se v takem času vendar lahko marsi¬
česa pozabi, a le poglejte ga — ali ne izgleda
tako, kakor bi ne imel nikakega veselja. Dela
in služi kakor živina, a videti je, da ga ničesar
ne veseli. — Jaz za svojo osebo bi nikakor ne
hotel tičati v njegovi koži. Vsak človek ve edino
za sebe, kje ga čevelj žuli, kdo torej ve, kje žuli
Roka. Da, da —> kdo ve? — In kaj bo počel
z mnogo denarjem, čemu mu bo bogastvo?"

»Slišal sem pripovedovati," nadaljeval je
Matevž, „da ima v kleti velike skrinje in za¬
boje polne denarja; vse nagrabi skupaj, kar le
more. Saj vidite, da skoraj nič ne izda. Za po¬
pravilo hiše in gospodarskega poslopja ne izda
celo nič. Hiša je vedno po stari navadi sajasta
in odrapana. Pa tudi za svoje telo ne stori nič!

27  -

Ali ga je že kdaj videl kateri izmed nas piti
le en vrček piva? Kaj?"

„Naj bo že, kakor hoče, jaz bi mu vendar
ne dal svoje hčerke!" menil je zopet star kmet.

„To je ravno!" zaklical je Matevž, „ko
mu vendar nihče ne more nič odreči. Kakor bi
znal čarati! Nihče mu ne ugovarja. Ali ni dozdaj
kupil še vsak kos zemlje, katerega se mu je le
zdelo? Ali se je še dozdaj kateri izmed vas
branil? Tudi jaz sem mu prodal travnik ob po¬
toku. Rekel mi je, da mi da štiristo kron, po¬
gledal me je s svojimi očmi, da mi je postalo
hladno pri srcu in — travnik je bil prodan.
Kakor ovca sem stal pred njim in za travnikom
mi je bilo šele potem žal, ko je bil kes pre¬
pozen. — Tako se pa godi vsakomur, ker si
vsakdo misli, da si tega človeka ni dobro na¬
rediti sovražnika. Ali nimam prav?“

Kmetje so mu prikimali, eden je pristavil
še to, drugi ono, tretji je zopet kaj vprašal,
sploh se je vsa govorica motovilila edino okrog
osebe kovača Roka.

V dobrih šestih tednih poznej je že bila
poroka . kovača Roka z bogato in lepo mlinar¬
jevo hčerko Liziko. Stariši so dali edinega otroka
od hiše.

28  -

Ni pa še minilo leto dni, že so se začele
goditi čudne reči, o katerih so ljudje majali z
glavami in si imeli vedno kaj pripovedovati.
Kovačeva žena Lizika je bila edina hčerka
mlinarjeva in po devetnajstih letih so se lahko
ljudje čudili, da je dobila Lizika nakrat sestro;
pri bogatih mlinarjih se je rodil otrok, bil je
tudi dekle. Otrok je bil lep in je dobil pri krstu
ime Marija. Mlinar je po Splošni navadi priredil
krstno veselico in je povabil mnogo sorodnikov
in znancev. Ker je bil njegov mlin ravno med
Rožnico in Mirnovasjo, bili so pri krstni poje¬
dini navzoči skoraj vsi boljši kmetje iz obeh
vasi; to je naredilo pojedino zanimivejšo, mnogo
se je pilo in pelo in marsikatera robata smeš-
nica je povzročila mnogo smeha. Tudi mlinar
je moral marsikatero dovtipno vtakniti v žep,
ker so ga zbadali s tako poznim otroškim bla¬
goslovom, na katerega bi nihče, najmanj pa on
bil mislil. Mlinar je moral šale za dobro sprejeti,
saj je vedel, kako se govori v veseli družbi, kadar
v obilni meri povžito vino jezike razveže in glave
in srca navzočih razgreje in jih naredi vesele.

Kakor že rečeno, na krstni pojedini se je
mnogo smejalo in bilo vse veselo. Edini kovač
Rok se ni smejal in je molče in temnega obraza
sedel med gosti.

— 29  —

Ali je morda mislil na svojo prvo ženo
Kristino in krstno pojedino, katere on ni mogel
dati prirediti, ker je smrt prej pobrala mater in
otroka? Ali mu morda ni bilo všeč, da je do¬
bila njegova žena sestro? — Kdo ve, kaj si je
mislil. Navzoči so večkrat natihoma pogledali
molčečega povabljenca in marsikateri si je na¬
tihoma ubijal glavo, kakšne misli bi znale ko¬
vaču rojiti po glavi; toda nihče ni kaj rekel.
Edini Matevž, ki je bil tudi povabljen, ni mogel
molčati; nagnil se je k ušesu svojega omiznega
soseda in mu je tiho zašepetal:

»Kovač se nič preveč ne veseli, daje  dobil
majhno svakinjo; gotovo bi rajši videl, ako bi
je ne bilo, ker mu je na ta način ušla polovica
bogate dedščine!"

Mogoče, da je zgovorni Matevž zadel pravo. —
Prišla je zima in je zopet odšla. Pri mli¬
narjevih je bilo veselo, pri kovačevih tiho in
žalostno. Da je Liziko nekaj žalilo, ji je bilo
na prvi pogled videti; od dne do dne je posta¬
jala bolj bleda in suha. Lepa pa je sicer še
vedno bila, a če je bila prej rudeča kot roža,
je bila zdaj bela kakor lilija. —

Bilo je v nedeljo pred binkoštnimi prazniki.
Kovač je zopet moral odpotovati. Tokrat je svoji
ženi povedal, da bo imel mnogo opravkov in

- 30  -

bo dalje časa moral izostati, najmanj osem dni.
Lizika je morala vsakomur reči, da z delom
za nekaj časa nič ni, dokler se mož ne vrne;
pomočnika pa si na noben način ni hotel vzeti.

»Tepci tako ne znajo tako delati, kakor
jaz hočem in kakor delam sam. Jezil bi se z
njimi — toda čemu? Toliko delam lahko sam,
da se preživim!“ rekel je kovač ženi. Kam bo
šel, ni povedal ne nji, ne kateri drugi osebi. O
svojih potih je vedno molčal.

Bilo je na binkoštni pondeljek zvečer, ko
se je že začel delati mrak; Matevž se je pri¬
peljal z vozičkom pred kovačnico in je postal,
ker ni vedel, da ni kovača doma. Potreboval
je nujno nekaj malega pri vpregi.

Kovačeva žena je stopila na prag in mu
je povedala, da je mož že pred par dnevi odpo¬
toval. Matevž je ženo pogledal in skoraj se mu
je usmilila, ker je bral z njenega obraza, da ni
srečna. Peljal se je torej naprej, ker je imel
drugi dan v mestu opravek v zadevi svoje
pravde. Ni se mu mudilo in peljal se je torej
počasi naprej. Cesta je držala navkreber in
sredi gore je skoraj vsled prestrašenja padel z
voza. Kaj pa je bilo? Izza grma je skočil nek
človek tako nepričakovano in naglo, kakor bi
bil kakšen ropar. Toda nameraval ni nič hu-

31  —

dega; bil je ubog berač, razcapan in bled. Prosil
je za kosec kruha.

Matevž je začel po žepu iskati, kje bi našel
kakšen drobiž, da bi ga dal beraču. Toda ta je
rekel z žalostnim glasom:

»Dajte mi rajši kruha, gospodi Z denarjem
mi v prvi sili, ker je še daleč do vasi, ne po¬
magate nič. Grozno sem lačen — padel bi od
lakote 1"

„Hm, hm!“ odkašljal si je Matevž, misleč
si: „To je pa res čudno. Drugače berači in po¬
stopači rajši vzamejo denar nego kruh." '

Po naključju je imel s seboj na vozu kruh;
odrezal ga je torej velik kos in ga je dal prosjaku.
Ta ga je takoj začel jesti in bilo je na prvi mah
videti, da je res lačen. Matevžu se je zasmilil
in ker je imel tudi steklenico žganja pri sebi,
dal mu je tudi tega; toda berač ga ni mnogo
pil, samo majhen požirek je naredil.

„Od kod ste ? Kam hočete?" vpraša Matevž.

„ Dolgo sem bil bolan in kar sem imel, vse
je vzela bolezen!" odgovori berač. „Moj dom je
daleč — skorej ga ne poznam. Bolezen me je
spravila na beraško palico in zdaj si moram od
hiše do hiše iskati pomoči."

»Vzemite še ta denar — vidim, da ste res
potrebni!" rekel je Matevž, ki je bil usmiljenega

- 32  —

srca in se je odpeljal dalje. Čudno se mu je
zdelo, da je imel mož, ki je bil sicer videti še
mlad, že toliko sivih las ob straneh. Da je
mnogo prestal, duševno in telesno, se je takoj
videlo. Tudi je bil bržčas vojak, kar se je sicer
ravno držal in je imel nad očmi brazgotino kakor
od sabljinega udarca, čemu li ni povedal svo¬
jega imena? čemu ni povedal, odkod je doma?
Berači so vendar navadno precej zgovorni ljudje,
ki radi včasih še več povedo, kakor jih kdo vpraša.

Matevž se je počasi vozil skozi celo noč.
Saj je bila vožnja prijetna, ker je bila svetla
noč in je imel konjiča izpočitega in dobro na¬
krmljenega. Zjutraj je postal v malem mestecu
onkraj meje.

Ravno je gledal, kam bi djal konja, kar
vidi ljudi na kup vreti. Nek nižji uradnik je
nekaj razglaševal.

„Kaj neki imajo ljudje?" mislil si je Matevž
in je šel bližje. Slišal je sledeči razglas:

„Begun je pet čevljev in pet palcev visok;
lasje so mu ob straneh že precej sivi. Posebna
znamenja ima ta, da se mu nad desnim očesom
pozna brazgotina, katero je dobil vsled padca
na neko železo!"

„Za vraga!" mislil si je Matevž, „popis sodi
popolnoma na berača, ki me je včeraj srečal."

— B3 —

Začel je okrog stoječe izpraševati, za ka¬
tero osebo velja razglas, kdo je dotični hudo-
delnik, o katerem se je prebral popis njegove
osebe. Nekdo izmed množice ga pouči:

„Potepuh Jože Rakun je pred osem dnevi
pobegnil iz ječe in zdaj ga iščejo."

Hal Zdaj je takoj vedel, koga je včeraj
imel pred seboj. Zdaj si je vedel tolmačiti, čemu
je berač od njega najprej zahteval kruha in čemu
mu denar ni bil po godu. Moral se je skrivati,
izogibati se ljudi in zato je bil tako sestradan.
Že je hotel Matevž povedati, kar se mu je do¬
zdevalo o beraču, ki ga je včeraj srečal, pa na¬
posled si je premislil. Bal se je potov in priče¬
vanja in naposled se mu je nesrečnež pa tudi
usmilil, ni ga hotel izdati. Saj pa tudi nanj ni
delal utiša, kakor bi bil hudoben, ampak do¬
zdeval se mu je edinole nesrečen, reven in vsega
obžalovanja vreden.

Matevž se je več dni mudil v mestu. Vračal
se je pri belem dnevu domu. Ravno se je ve¬
selo peljal po klancu navzdol proti Rožnici, ko
mu pride drug voz naproti. Že od daleč je Matevž
spoznal botrina Henika. Zadnji je z vozom postal
in začel Matevža izpraševati:

»Prinašaš novih novic iz mesta? Kako ti
gre s pravdo, ali si kaj opravil?"

3

— 34  —

»Opravim vedno enako — pravda se vleče
in vleče, a jaz plačujem in zopet plačujem. Tudi
tokrat sem moral dati svojemu odvetniku pre¬
cejšen nadatek. A za nadatek mi je dal par
sežnjev upanja." Matevž se je kislo nasmejal
in se začel praskati za ušesom.

„To, kar si mi povedal, pač ni nikakšna
novica, je vendar nekaj starega!" zabrusil mu
je Henik smeje v obraz. „Že nekaj dni se klatiš
po svetu, a ne veš zakaj."

»Nekaj novega pa vendar vem!" odrezal
se je Matevž krepko, „in sicer nekaj zelo važ¬
nega. Požigalec Jože Rakun je pobegnil iz za¬
pora in nihče ne ve, kam se je obrnil. Iščejo
ga na vse kriplje!"

Matevž pa je bil toliko previden, da ni
znancu povedal, kako je beguna pred par dnevi
srečal skoraj na ravno istem mestu.

»Tako, tako! No — to je res nekaj no¬
vega!" prikimal je Henik z glavo. „A tudi jaz
vem imenitno novico, ki je še nisi slišal in ki
te bo bolj zanimala, nego mene tvoja o pobegu
zaprtega požigalca. Le slušaj! Kovaču Roku je
zopet druga žena umrla! Kaj rečeš k moji
novici?"

»Kaj? Liza je umrla!" začudil se je Matevž
tako, da bi bil skoraj z voza padel. »Saj sem

35  -

jo še v pondeljek zvečer videl čvrsto in zdravo;
res — bleda je bila, bržčas zaradi domačih raz¬
mer, ali bolna ni bila. Pred kovačnico sem še
celo govoril z njo.“

„V pondeljek zvečer — praviš? Dobro —
in glej, ravno v pondeljek ponoči pa je umrla.
Kakor prvo kovačevo ženo so tudi drugo —
Lizo — našli zjutraj mrtvo v postelji. Kar po¬
noči je zaspala na oni svet."

„Kaj mi pripoveduješ 1“ rekel je Matevž
in je plosknil z rokami. „Res — ravno tako
je bilo tudi pri prvi kovačevi ženi, pri Kristini.
Ali pa je kovač že doma?"

»Danes opoldne se je šele vrnil!“ odgo¬
voril je Henik.

„In kaj pravi kovač?" vprašal je Matevž
dalje, ker ga je tragičen dogodek silno zanimal,
a ga tudi razburil.

„Kaj on pravi," menil je Henik, „naj ga
vpraša, kdor ga hoče; mene to nič ne briga in
sicer radi kovača ne. Izgleda pa, kakor sam
satan in ne vem, če bi bilo dobro z njim go¬
voriti. Pri belem dnevu bi se ga bal."

Po teh besedah je Henik pognal konja in
se kratko poslovil od Matevža, ki se je zamišljen
peljal dalje. Novica mu je delala preglavico. Za-

3 *

— 36

drža val je konja, da je voz prav počasi drdral
naprej. Čudne misli so mu rojile po glavi. Berač,
ki ga je bil zadnjič srečal in ki^je gotovo bil
iskani, iz zapora pobegli požigalec — Lizika,
kovačeva druga žena, katero je bil še pred par
dnevi videl zdravo pred seboj — Kristina, ko¬
vačeva prva žena, ki je ravno kakor Lizika
umrla tako nagle smrti in tudi takrat, ko ni
bilo kovača doma — vse to se mu je dozdevalo,
da ima neko posebno zvezo med seboj; samo
vedel ni, kako in čemu ima zvezo med seboj.

Skoraj se mu je začela ježiti koža, neka
čudna groza ga je preletela, ko se je peljal
mimo kovačnice. Imel bi bil zopet nekaj ma¬
lega popravila pri vozu, a ni se hotel tokrat
muditi, misleč si:

„Rajši drugikrat! Za zdaj bo že dobro in
sila tudi ni tako velika. Bolje koj naprej 1“

Kovač je stal pri nakovalu, ko se je Ma¬
tevž peljal mimo odprte kovačnice in je dvi-
gaval težko kladivo po stari navadi, kakor bi
se ne bilo nič pripetilo pri hiši. Matevž je samo
stranski pogledal, ali bolje rečeno pomežikal na
kovača in si je brž začel nekaj popravljati pri
suknji, samo da mu ni bilo treba kovača od¬
krito pogledati in ga pozdraviti ali nagovoriti.
Naglo je oddrdral dalje, čeprav je bilo pri belem

— 45  -

»Rožnica? — Rožnica? 11  ponovil je tujec
in dozdevno je iskal v spominu, kdaj in o ka¬
teri priložnosti bi bil že slišal to ime, kije  nanj
naredilo globok utis.

»Kako daleč pa je odtod do meje?“ vprašal
je dalje. »Ne more biti daleč.“

„Dve uri se lahko peš pride do meje, ki
se vleče vrh onele gore,“ odgovoril mu je Ma¬
tevž; z vedno večjim zanimanjem si je ogle¬
doval tujega moža. Ni vedel, čemu mu je vzbujal
toliko zanimanje.

Henik je moral Matevža še enkrat opo¬
zoriti, da je zadnji čas in bo treba oditi.

Istočasno je krčmar prinesel zahtevano pivo.

»To bo lepa reč z današnjo gostijo. Niti
godcev ne bodo imeli, ker jih je mlinarica na¬
ročila iz daljne Gorenjevasi!" poročal je krčmar.
„Reka Ornivka je vsled zadnjega deževja tako
narastla, da je preplavila cesto in odnesla dva
mosta. Godci ne morejo na ta kraj in brez godcev
gostija nikakor ne bo vesela. Svatje bodo mo¬
rali nevesti žvižgati k plesu. No — to bo ve¬
selica! Temnogledi ženin, žalostna nevesta in
nič godcev. Niti vino ne bo moglo razgreti svate,
čeprav je mlinarica izbrala najboljšega in ga je
mera preobilna, tako da ga svati na nobeden
način ne morejo vsega popiti. Vidva itak gresta

— 46  -

na svatbo, Matevž in Henik — bosta mi vsaj
vedela pripovedovati, kako je bilo. Toda toliko
le glejta, da ne bodeta prehitro odkurila."

»Godcev ne bodo imeli?" oglasil se je
tujec. »Brez godcev bi bila svatba res žalostna.
Ali Se druzega ni — radi godbe bi jaz prav
lahko pomagal. V moji culici tičijo gosli, s ka¬
terimi sem si že lep denar prislužil in tudi na
današnjo svatbo bi šel, ako bi me ravno hoteli."

»Ampak to se razume," nasmejal se je
krčmar, „da jim pridete prav. Na mojo odgo¬
vornost lahko greste na svatbo. Mlinarica je
ravno k meni poslala, naj ji svetujem, kaj ji je
storiti; celo zbegana je. Vi pridete, kakor bi
vas bili nalašč klicali. Ali bode mlinarica ve¬
sela!"

Matevž in Henik sta bila že vstala in sta
se pripravljala na pot.

„0 vas bi ne bil verjel, da ste godec!"
začel je Matevž, kateremu je prišel tujec po¬
polnoma prav. »Hitreje bi si bil mislil, da ste
bili vojak."

»Oboje zadene!" odgovoril je tujec. „0b
zibelki se mi seveda ni pelo, da bom kdaj vojak
in naposled godec. Nisem si mislil, ko sem še
z mirno vestjo jedel svoj mirno prisluženi kruh,
da bom še kdaj moral kot vojak dobrih sedem-

- 37  -

dnevu, vendar ga je obletavala mrzla zona,
kakor bi bil šel opolnoči črez pokopališče. Dokler
je slišal nabijanje kovaškega kladiva, tako dolgo
mu ni bilo dobro pri srcu. Naposled so se vendar
izgubili glasovi iz kovačnice in zdaj je smel konj
zopet počasi iti.

In zopet se je spomnil berača. Sklenil je,
da hoče molčati o njem; čemu je tako storil,
sam ni vedel. Nek notranji glas mu je pravil,
da stori tako' najbolje. —

Tretji dan so Lizo pokopali. Stariši so ža¬
lostni šli za krsto in tudi kovač je kazal glo¬
boko žalost; množice je bilo na stotine iz do¬
mače in sosednje vasi. Staro in mlado se je
udeležilo pogreba. A vse je molčalo — nobeden
ni govoril z drugim; na vse udeležence je na¬
redila nagla smrt globok utis. Domač župnik
je zmolil kratko molitev in je držal ob koncu
kratek govor, ki se je končal:

„Lilija zvene po božjem razsodku in zemlja,
solnce, luna in zvezde se gibljejo po njegovem
povelju. On čuva tako velike kakor tudi male
stvari, kajti pred njegovim očesom smo vsi
enaki. Njegovo oko vidi vse in naj si kdo misli,
da bi znalo to ali ono prikrito ostati — enkrat
vendar pride vse na dan, enkrat vendar pride
dan, ko postane vse očito. Amen!"

- 38  -

Pol ure poznej se je že zopet valil gost
dim iz kovačnice. Kovač je bil zopet zanetil
ogenj, vzel težko kladivo v roko in kdor je
slišal mogočne udarce, se je čudil, da kovač
zopet dela in niti na dan ženinega pogreba ne
miruje in praznuje, kakor bi se spodobilo.

IV.

„Kako dolgo je že? — Povem ti, da osem¬
najst let!" trdil je Matevž z vso vnemo, skoraj
nekoliko jezno.

»Jaz pa trdim, da je minilo že najmanj
dvajset let!" ugovarjal mu je botrin Henik in
je udaril s pestjo po mizi, da so kozarci za¬
zveneli.

„Osemnajst! — Vem za vse, kakor bi se
bilo danes zgodilo!" postavil se je Matevž po-
robu. „Natančno vem, kdaj sem dobil pravdo.
Dobil sem jo eno leto po krstu in kako bi naj
tedaj bila Marija stara dvajset let? Kaj? — Se
enkrat rečem, da je osemnajst let stara! Ali
nisi bil na krstni pojedini? Te spomin popol¬
noma zapušča?"

„Naj bo! Radi mene je lahko stara dvajset
let, to mi je vseeno!" udal se je Henik in se

— 39  —

je pomiril, uvidši, da zna vendar Matevž prav
imeti. „Edino to pač trdim, da je za celo vas,
za celo okolico, za vse vasi v okolici sramota;
fantje, pošteni, ugledni fantje si dado tako dekle
odvzeti in še povrh od takega moža; cel svet
se ga izogiblje na najmanj sto korakov in samo
tisti stopijo z njim v dotiko, ki imajo zanj
kakšno delo."

»Za zadevo pa tiči nekaj skritegaI Ljudje
si marsikaj pripovedujejo. Sicer ne vem, koliko
je resničnega na govorici, a pravi se, da se je
stari mlinar pri poroki prve hčere Lizike za¬
vezal, da bo vse svoje premoženje prepustil svoji
prvi hčeri. V pogodbi je moral še celo prista¬
viti, da se bo to na vsak način zgodilo in naj
bi se mu še tudi drug otrok rodil. Rajni mlinar,
Bog mu daj dobro I si je pač mislil, da lahko
mirnega srca sklene takšno pogodbo. Kdo bi
pa tudi ne, ko vendar Lizika celih osemnajst
let ni dobila ne bratca in ne sestrice. Toda kaj
rečem — celih osemnajst let! Celih dvajset let
moram reči! Seveda se je goljufal. Ko je bila
prva hči omožena, dedinska pogodba sklenjena,
dobil je še eno hčerko!“

„Popolnoma ti ne morem pritrditi!" menil
je Henik. »Govori se sicer tudi tako, kakor si
pripovedoval, a razširjene so še druge govorice.

40  -

O zadevi sem slišal tako — in rekel bi, da se
mi zdi verjetneja moja vest, kakor tvoja — da
je mlinarica po može vej smrti zelo slabo gospo¬
darila; pri vsakem podjetju in povsod je imela
nesrečo. Živina ji je bolehala ali pa počepala,
pri mlinu je morala vedno kaj popravljati, ker
se je pri napravi vedno kaj pokvarilo, ljudje
so jeli mlin opuščati in so nosili žito v druge
mline in naposled je tudi njo začela bolezen
tlačiti. Prišla je pomalem skoraj na nič in dol¬
govi so se jeli množiti. V taki sili ji je na
pomoč priskočil črni Rok, hudič v človeški po¬
dobi, in ji je dajal denarja, kolikor gaje rabila;
stavil pa ji je pogoj, da mu mora dati Marijo
za ženo. Ljudje si vedo pripovedovati, da ima
v kleti polne zaboje in lonce novcev. Verjetno
bi bilo, ker dela skoraj noč in dan ter dela za
tri druge."

»Ali pa ga Marija mara? Ali ga res hoče
za moža?" vprašal je Matevž. „Ona je vrlo in
zalo dekle, zalo, da ji na daleč okrog ne najdeš
para, a on je, kakor si ravno prej rekel, hudič
v človeški podobi. “

»Mislim da ga ne mara!" odkimal je Henik
z glavo. »Kaj pa lahko pričakuje pri možu, ki
je imel vsakega pol leta drugo deklo; nobena
ni mogla dalje pri njem zdržati in vsaka je bila

— 41

vesela, da je lahko odšla k drugi hiši v službo.
— Toda saj veš, kako znal Vsakega dobi v
svojo mrežo. Vsako reč začne tako, kakor bi
že bila gotova in pri besedah te ujame, da ne
veš kdaj in kako. Nas vse je že skoraj napet-
najstil in vsi smo mu naposled morali pritrditi.
Ne mara ga res nihče izmed nas, še manj da
bi z njim kdo sklenil prijateljstvo. No —saj
ga itak sam tudi ne išče. Toda za moža ga
vzeti I — Da bi le tako dober delavec ne bil.
Ne računa preveč in povrh naredi delo, da bi
bil vsak bedak, ki bi ne dal pri njem delati.
Pri konjskem podkovanju je izredno spreten.
Vsakega konja ukroti in na ena, dve, tri — je
že gotov; pri vsej svojej naglici pa še v vseh
dolgih letih, odkar je v naši okolici, nobenega
ni do živega zakoval, kakor se zgodi pri drugih
kovačih. Vem slučaj, da je konj ostal šepav in
ga je posestnik naposled moral dati konjedercu.
Kako ti naprimer okuje kolesa I Noben mestni
kovač ne zna tako; povrh ti pa še pove dan,
koliko časa te bode delo trpelo, preden bo treba
novega popravila. In nikdar se še pri tem ni
zmotil."

Tako in enako je govoril Henik in hvalil
kovačevo delo. Saj tudi ni mogel drugače. Tako
kakor on so o delu sodili tudi drugi ljudje.

- 42  —

»Pritrditi moram, da govoriš resnico!“ od¬
govoril je Matevž. „Kovač je, da še nisem videl
takega. Toda slušaj, Henik, kaj mi je že večkrat
prišlo na um. Mogoče, da si tako mislijo tudi
drugi ljudje."

Matevž je zamežikal z očmi, nagrbančil
čelo in se sklonil črez mizo, tiho rekoč:

„Rok je moral bržčas narediti tajno po¬
godbo s črnim, prodal je dušo satanu. Ker se
je z dušo satanu zapisal, pomaga mu ta pri
delu. Zato gre Roku vse tako naglo in dobro
izpod rok. Ali mi verjameš ? 11

„Tebi se blodi po glavi!" zaklical je Henik;
potem pa se je zamislil, naredil dolg obraz in
začel mrmrati:

»Hm, hm! — Celo v redu se z Rokom
tudi meni ne dozdeva. Pa — hm, hm! — naj
bo, kakor hoče in kakor je — nas nič ne briga.
Njegova skrb je, kam je prodal dušo in kaka
bo njegova zadnja ura. Da bi bil zmožen z
vragom skleniti pogodbo in bi mu zapisal dušo,
bi mu bilo verjeti; mogoče pa misli, da bi v
zadnjem trenutku vraga tudi lahko tako ope¬
haril, kakor je opeharil za zemljo že marsika¬
terega izmed nas. Taka kupčija za dušo pa je
nevarna. Rok je res močan kakor satan, toda
če bi njegov črni krušni oče iz pekla zapazil,

- 43  -

da bi ga Rok hotel opehariti za dušo, ne bil
bi rad v Rokovi koži; pri vsej njegovej moči
bi ga vendar vrag nadvladal, mu zavil vrat in
mu dušo polovil v vrečo. Potem bi pa njega
tudi našli mrtvega, naglo mrtvega, kakor so
našli njegovi dve ženi. Razlika pa bi bila, da
ste njegovi ženi umrli kot mučenici, čistih duš,
on pa kot nespokorjenec. — Pa — kakor sem
že rekel — nas vse to nič ne briga. Jaz za
svojo osebo nikdar ne zapišem vragu svoje duše
in naj bi mi obljubil, da mi vsako uro prinese
vrečo zlatnikov. Toda povabljena sva na gostijo
in tam bova z drugimi gosti pošteno jedla in
pila — kar je za naju glavna reč. — Čas je,
da se vzdigneva in se napotiva proti mlinu.
Svati bodo kmalu šli v cerkev in čudno bi bilo
videti, ako bi prišla prepozno radi najinega go¬
voričenja. Pogovarjava se lahko dalje tudi še
po potu.“

„Dober dan!“ oglasi se nakrat močan moški
glas in duri se edpro. „Dajte mi kozarec piva,
gospod krčmar. Silno sem žejen."

Po teh besedah vstopi tujec, katerega sta
Matevž in Henik začudena gledala. Po zunan¬
josti tujčevi se je dalo na prvi mah soditi, da
je moral biti kdaj vojak; hojo je imel krepko,
držal se je ravno kakor sveča, govoril je kratko

- 44  —

in odločno in oko se mu je pogumno bliskalo.
Glavo je imel sivo in tudi brki pod nosom so
mu bili že sivi. Počez črez čelo je imel brazgo¬
tino, kakor bi bil v vojski dobil udarec s sabljo.
Desnega očesa ni mogel imeti, ker je tam imel
črno krpo, ki je bila z enakim trakom prive¬
zana okrog glave. Tem bolj pa se je bliskalo
drugo oko, bilo je živo, kakor bi vedelo, da
mora gledati za dve očesi. Na prsih je imel
kolajno. Na hrbtu je nosil malo culico in poleg
culice nekaj podolgastega, v povoščeno platno
zavitega. Stopil je k mizi, snel zavoj z zelenim
povoščenim platnom, ga položil previdno na
mizo, vrgel je culico poleg na klop in si je
obrisal potno čelo.

„Zelo vroče je danes!" je rekel kakor sam
sebi in se je vsedel na klop ter stegnil noge
od sebe, kakor stori človek, katerega je utru¬
dilo dolgo potovanje.

„Videti je,“ zašepetal je zgovorni Matevž
Heniku na uho, „da je tujec prišel daleč po
svetu okrog in da so mu že razni vetrovi brili
okrog nosu."

Henik je pokimal, a je molčal.

»Kako se imenuje ta vas?“ je vprašal tujec.

»Rožnica!" odgovorila sta Matevž in Henik
skoraj enoglasno.

— 47  -

najst let korakati po svetu. Kot tak sem pre¬
hodil mnogo dežel in videl nešteto krajev. Hodil
sem po Italiji in Španiji, korakal sem po Ogerski
in Poljski, pa bil sem tudi na Ruskem in Fran¬
coskem. Vedno sem si mislil, da bom pustil
svoje bedno življenje kje na bojišču; in prav bi
bilo tako. Toda čeprav je smrt kosila na kupe
in je večkrat tudi mene zadela s svojo koso —
pokosila me vendar ni. Nastreljen in nasekan
od krogelj in sabelj moram si zdaj svoj vsak¬
danji kruh zaslužiti s svojimi gosli. In kadar
mi je pri srcu najbolj bridko, moram igrati ve¬
sele poskočnice in gledati, kako se drugi ljudje
vesele in goste v preobilici. Takšna je pač usoda
nekaterega človeškega življenja. Tri leta se že
kot godec klatim po svetu. Ali zadovoljen sem,
da mi ljubi Bog da le zdravje. Ako bi zdravja
ne bilo, potem bi pač bilo slabo zame."

Po teh besedah je vzel iz povoščenega
platna svoje gosli, jih je uglasbil, pripravil si lok
in je zaigral vojaško koračnico, tako čvrsto in
živahno in s tako lepimi glasovi, da so navzoči
poslušali z odprtimi ušesi in napetimi očmi, ter
sta Matevž in Henik pozabila na odhod. Takega
igranja še nista bila slišala ne Matevž in ne
Henik in tudi krčmar je pritrdil, da mu še niso
prišli tako izbrani glasovi na uho.

- 48

„Tristo zajčjih kap! Vi razumete godbo!“
čudil se je krčmar. »Mlinarica bo vesela, ko ji
pošljem novico, da se mi je posrečilo dobiti
godca. Dober obed in dovolj pijače vam zago¬
tovim in tudi plačilo ne bo izpadlo slabo. Ali
kaj ste prej igrali? Melodija se mi je zdela tako
znana, kakor bi jo bil že kdaj slišal. “

„Francoska koračnica je — obenem tudi
vojaška pesem. Premnogokrat sem jo igral na
gosli, kadar so topovi zraven peli svoj debeli
bas. Godba s takim spremstvom je kaj čudna.”

„Res — zdaj se spominjam, kdaj sem slišal
vašo koračnico. Lani je bilo, ko je vojaški polk
korakal skozi našo vas; takrat je igral prejšnjo
melodijo. Ali ste bili morda vi zraven, starec?”

„Ne, nisem bil zraven! Tukaj sem danes

prvikrat — to se pravi — mogoče-ne,

ne, prvič sem tukaj. Vi me zovete starca. Vendar
še nisem tako star, da bi si zaslužil tako ime.
Štejem šele štiri in štirideset let. Mogoče sem
veliko mlajši kakor vi, čeprav drugače izgledam.”

»Tako, tako!” začudil se je krčmar in po¬
gledal tujca na lase. »Vaši lasje kažejo, kakor
bi bili stari že šestdeset let. Kaj ne, Matež in
Henik?“

»Seveda, seveda! — Tako je videti!” od¬
govorita vprašanca in gledata tujcu na lase.

— 49  —

„Ne ugovarjam vam!“ pritrdil je tujec,
„ker imam res lase, ki kažejo na tako visoko
starost. Ali na svetu se prigode včasih reči, ki
marsikateremu povzročijo, da mu lasje pred
časom osi ve."

»Matevž — zdaj je pa res najzadnji čas,
da odideva 1“ zaklical je Henik in je vlekel svo¬
jega tovariša za pazduho iz krčme. Matevž bi
bil kar gledal tuj vojaški obraz in sivo glavo
potujočega godca.

»Čemu ne vzameta godca s seboj v mlini"
menil je krčmar. »Na ta način prineseta mlina¬
rici takoj že tudi odgovor. Lahko štejeta pri
mlinarici in pri vseh mladih svatih, ki se radi
sučejo, na toplo zahvalo. Povrh pa godec na ta
način najložje najde hišo, kjer se bo vršila
svatba. Za prejšnjo koračnico vam podarim pivo
in ne vzamem denarja."

„Prav govoriš, krčmar! Torej, godec, na¬
pravite se na noge, gremo skupaj!" pritrdil je
Henik krčmarju in je še nekoliko počakal, da
bi si tujec shranil godalo.

Tujec pa je rekel:

»Naj si nekoliko odpočijem. Silno sem
truden, a v eni uri sem pri vas.“

»Tudi velja," menil je krčmar. »Svatje
gredo zdaj itak najprej v cerkev in bodo godca

4

- 50  —

najbolj potrebovali doma. Vi si med tem lahko
nekoliko odpočijete. Vidva pa," — obrnil se je
h kmetoma, ki sta že stala v veži — »vidva
pa se le požurita in sporočita nevestini materi,
da godec že čaka, kdaj bo treba zagosti na ples.“
Kmeta sta odšla.

Krčmar in tuj popotnik sta ostala sama.
Začela sta se pogovarjati in tujcu je krčmar
kot okrepilo podaril še vrč piva. Tujec pa mu
je pripovedoval o zanimivih dogodkih, ki jih
je doživel kot vojak na svojih daljnih potovanjih.
Znal je tako dobro in zanimivo pripovedovati,
da je krčmarju ura še prenaglo minila. Opozoril
je godca, da je prišel zanj čas, če si hoče kaj
zaslužiti. Godec se mu je zahvalil, shranil je
gosli in po krčmarjevem navodilu, kod mora
iti, da bo prišel k svatovski hiši, se je napravil
na pot. —

V.

To je bilo veselje na trati pred mlinom 1
Svatje so se bili ravno vrnili iz cerkve v
Mirnivasi, kjer je bil par poročen. Toda obed še
ni bil gotov in svati so ostali zunaj, kjer jih je
pod lipo že pričakoval godec; ta je vzel gosli v
roke in je začel igrati neko poskočno. Takoj so

- 51  -

začeli mladi plesati in kmalu so se mladim pri¬
družili tudi stari. Vse je bilo izvanredno veselo;
pred poroko jim je nevestina mati povedala, da
vsled narastle vode ne bo godcev in da je v hudi
zadregi. Svati so bili vsled te novice skoraj slabe
volje, ker niso vedeli, kako bi si naj na svatbi
preganjali čas. Svatba brez godcev — ali je že
kdo slišal kaj tacega? Vsi so bili naprej uver-
jeni, da bo svatba žalostna, tem žalostnejša,
ker je že ženin bil skrajno dolgočasen videti.
Marsikateri se je bil skoraj kesal, da je sploh
šel na gostijo. Nekateri so se tolažili, da bo
dobrih jedi in še boljšega vina v veliki izberi
in obilici; toda kaj, ko jim vsled pomanjkanja
vsake zabave ne bo ničesar prav dišalo.

Domu prišedši pa je vsak skoraj veselo
poskočil, ko je videl tujca pod lipo in poleg
njega gosli.

Vedno veselejše je igral godec, vedno ve¬
selejši so postajali svati in vedno živahnejši je
postajal ples. Pari so se vrteli kakor besni,
vmes pa se je — brez ozira na to, da se še ni
obedovalo — začelo pridno piti. Vino je raz¬
grelo veselo družbo, ki je bila kmalu kakor
razposajena.

Pa kako je tudi godec znal gosti! Lok
mu jo skakal po strunah, da je bilo veselje

4 *

- 52

gledati; in kako so bili prsti gibčni. Igral je
same takšne poskočnice, kakršnih še noben ni
bil slišal, po katerih pa se je dalo kaj izvrstno
plesati. Takšnega godca izmed navzočih še no¬
beden ni bil slišal. Tudi utrudil se ni.

Ženin in nevesta nista bila med plesalci.
Nevesti je namreč v cerkvi med poroko postalo
slabo in torej se je z materjo in gospodom žup¬
nikom, ki je bil po stari navadi med povablje¬
nimi, peljala naprej domu; bila je bleda in tako
slaba videti, da bi peš bržčas ne bila mogla
priti do doma. Ženin je moral sam korakati z
ostalimi gosti; delal je kakor navadno temen
obraz in bil je videti slabovoljen. Saj pa v res¬
nici itak ni maral nobenega izmed svatov;
vedno sam na sebe navezan, brez vsakega pri¬
jatelja, nevajen družbe, bi bil poroko najrajši
sam z nevesto in edino potrebnimi pričami
opravil. Toda vsled ugledne mlinarjeve hiše in
vsied ostrih jezičkov iz soseske se to ni dalo
po kovačevi želji narediti.

Domu prišedši je šel k nevesti, ki je tožila,
kako močno jo boli glava; drugače se je čutila
krepkejšo. Peljal jo je torej na prosto med ple¬
salce, a ni ji bilo za ples. Vsedla se je na ob¬
širno klop okrog lipe in je glavo naslanjala ob
drevo. Ženin, oziroma novoporočeni mož, pa je

— 53  -

stal pri njej in se je z roko opiral ob lipo. Pod
lipo je bilo prijetno v hladni senci; plesalci se
nikakor niso dali motiti in so plesali neprene¬
homa naprej.

Kako je bila mlada žena čudna videti, ko
je tako tiha in bleda sedela pod drevesom. Ma¬
rija ji je bilo krstno ime in res je bila skoraj
podobna lepemu Marijinemu kipu. Gosti rumeni
kodri, ki so se ji vili okrog čela in vratu, so
nosili belo-zelen venec. Celo je bilo belo kakor
iz mramornatega kamena. Škoda pa je bilo, da
je tudi lice bilo tako bledo in ne lahno rudeče
kakor v prejšnjih dneh; bržčas je to delal ne¬
znosni glavobol, o katerem je tožila in zaradi
katerega si je večkrat z robcem potegnila preko
čela ali pa si ga držala pred modre oči; kako
so bile te druge dni tako jasne, a danes tako
motne in žalostne.

Celo druga slika jo bil ženin, ki je stal
poleg nje — pravo nasprotje je bil k nevesti.
Bil je tudi bled, a imel je črne lase in črno
brado in kako temne oči; velik je bil in truplo
je bilo mišičasto in močno, imelo je velike in
navidezno okorne kosti. Cel človek je bil videti
kakor iz železa. Kdor je novoporočeni par po¬
gledal, rekel je, da sedita edinole vsled cerkve¬
nega blagoslova, vsled zakramenta svetega za-

- 54  -

kona skupaj, sicer pa sta kakor dan in noč,
kakor luč in tema.

Poleg hčerke je sedela mati mlinarica. Tudi
ona ni bila videti tako vesela ali zadovoljna,
kakor bi si bil človek mislil. Mati bi morala
pri gostiji svojega edinega otroka izglodati dru¬
gače. Ali se je držala zato tako klaverno, ker
je bila hči ravno na njen poročni dan bolna?
Ali se je morda spominjala davno preteklih
dni? Se je spominjala poročnega dne svoje prve
hčerke, njenega zakona in njene nagle in ne¬
pričakovane smrti? Ali so ji blodile druge misli
po glavi in katere — kdo ve?

Tudi stari, častitljivi župnik je prišel k
tihi družbi pod drevesom, dal si je prinesti na¬
slonjač in še je vsedel v bližino matere mlina¬
rice. Njegov star obraz je izražal, da bivata v
srcu mir, zadovoljnost in ljubezen do faranov,
katerih duše je pasel. Rad je pogledaval po ve¬
selih plesalcih, a še večkrat je pogledal v ne¬
vestin obraz; in čim večkrat jo je pogledal, tem
bolj si bral z njegovega postarnega obraza večjo
in večjo očetovsko ljubezen, a tudi kaljeni mir.
Zamišljeno je začel gledati pred se in skoraj
je pomalem postal žalosten. Mislil si je, kako
je nevesta podobna sestri, katero je bil pred leti
poročil z istim možem. Ali bode njena usoda

- 55  -

tudi podobna oni, katera je doletela sestro?
Tako lepa in mlada je in naposled bo tudi mo¬
rala tako zgodaj —

Gospod župnik je šiloma pretrgal misel,
ki se mu je bila nehote pririla v možgane.

Toda ne samo spomini na pretekle dni in
pogledi na nevesto so delali častitljivega starčka
tako resnega — on je sploh tudi prav dobro
vedel, kako je prišlo do poroke. Mlada nevesta
je bila pri njem pri spovedi. Odkritosrčno je
povedala spovedniku, da ne mara moža, s ka¬
terim se bo poročila in da ji je celo zopern. Na
spovednikovo vprašanje, čemu pa se vendar da
oklicati z njim, čemu pa vendar hoče z njim
stopiti v zakon, je odgovorila, da stori ta korak
edino iz ljubezni do matere. Res mati sama ni
rada videla kovača in ni ji bilo za zakonsko
zvezo hčerke z nepriljubljenim možem, toda ni
se mogla dolgo ustavljati prigovarjanju kovača
Roka. Ljudska govorica namreč ni bila prazna;
kovač je bil res posodil mlinarici precejšnje s^ote
denarja in ker mu jih ni mogla vrniti, morala
se je naposled sprijazniti z neljubo mislijo, da
bo tudi njena druga hči postala kovačeva žena.
Seveda, ko bi bila imela denar, da bi ga bila
nadležnemu upniku vrnila in si tako kupila ne¬
odvisnost — zadeva s snubitvijo bi bila iztekla

- 56  -

celo drugače. Tako pa bi jo kovač lahko spravil
ob hišo in premoženje in njen ljubček Marija
bi postala beračica, morala bi k tujim ljudem
služiti, iti po svetu iz hiše, v kateri je preživela
brezskrbno zgodnjo mladost in v kateri je mati
stanovala osem in trideset let kot zvesta, po¬
štena in ljubeznjiva gospodinja ob strani svo¬
jega moža, ki je bil to hišo za svojo rodovino
sezidal.

Vse to je bila Marija pri spovedi zaupala
župniku in moral jo je pohvaliti za njeno otroško
ljubezen; blagoslovil je dobro in poslušno hčerko,
ki se hoče žrtvovati za mater in dom, dal ji je
tolažbo, da jo bo ljubi Bog v nebesih varoval
in čuval in ji preskrbel zadovoljno bodočnost.

Govoril pa je le o zadovoljni bodočnosti;
veselih nad ji ni mogel obljubiti, boječ se, da
bi se ne znale izpolniti. Kdo se bo torej čudil,
ako je čutil v srcu žalost, ko je gledal nevesto,
ki je z vencem na glavi tako bleda in tiha se¬
dela njemu nasproti. Kdo se bo čudil, ako se
je jel malo brigati za živahno vrvenje veselih
plesalcev in ni slušal na ognjevite poskočnice,
katere je igral tuj goslar in neprestano s svojimi
glasovi dvigal noge neumornih plesalcev; glasov
častitljivi starček niti slišal ni in plesalcev tudi
videl ni, tako je bil zamišljen.

- 57  -

Svatje pa se niso mnogo brigali za novo-
poročeni par; bili so dobre volje in zadovoljni,
da se je le njim dobro godilo. Kako sta novo-
poročenca — sosebno pa nevesta — tiha in
kako je nevestina mati žalostna, niso opazili
in tudi niso imeli časa opaziti.

Pomalem pa je župnika začel zanimati
goslar; vedno pogosteje ga je pogledal. Čuden
se je tujec zdel župniku; kako je znal goslati!
Kako so doneli glasovi in kako so se vzdigo¬
vale pete plesalcev, kadar je z močjo vlekel z
lokom po strunah; tako je znal vnemati svate,
da so še celo vriskali. Goslar sam pa, kakor je
župnik kmalu opazil, je bil videti, kakor bi ne
slišal svojih goslij; rujav obraz in -nagubano
čelo sta bila resna, ustnici je trdno stiskal skupaj,
gledal je otožno in temno in vesele poskočnice
celo niso sodile k sivim lasem; seveda, ko bi
jih bil s tako spretnostjo igral mlad godec.

Goslar, ki je stal obrnjen proti plesalcem,
je kazal hrbet proti drevesu, za katerim sta bila
ženin in nevesta; teh torej ni mogel videti in
tudi gospod župnik ga je lahko gledal le od
strani. Navadno je gledal goslar pred sebe v
zrak, kakor bi bil zamišljen in bi nič ne videl
in nič ne slišal; na plesalce sploh ni gledal.

58  -

Kakor po naključju pa se je enkrat vendar
obrnil nekoliko v stran in zdaj je zapazil žup¬
nika. Ali je zadnjega častitljiva oseba uplivala
na goslarja ali je imel druge vzroke, da se je
zdaj večkrat ozrl. Naposled se je jel brigati,
kakšno družbo ima duhovnik. Obrnil se je po¬
polnoma in je pogledal novoporočeni par.

Komaj je zagledal nevesto, že je s hre¬
ščečim glasom prenehal sredi takta godbo, da
so gosli zahreščale, kakor bi jim bil na mah
pretrgal vse strune; z otrplim pogledom je zrl
na nevesto, kakor bi pri belem dnevu videl
pošast.

Ples je bil mahoma pretrgan in plesalci
so začudeni gledali goslarja. Več mladeničev je
priskočilo in ga začelo tresti, rekoč:

„Dalje, dalje — godec! Kaj pomeni pre¬
nehanje?" —

Tujec je bil, kakor bi ga bili vzdramili iz
trdnega spanja ali pa kakor če se mesečen
človek nenadoma prebudi na visoki strehi.
Skoraj opotekal se je, kakor bi ga moči zapu¬
ščale ali pa kakor bi bil pošteno vinjen.

Naposled pa je na prigovarjanje plesalcev,
ki si niso vedeli tolmačiti njegovo čudno ve¬
denje, nastavil zopet gosli in začel igrati. V za¬
četku je igral rahlo, da se je komaj slišalo,

- 69  —

potem vedno glasneje in glasneje, naposled pa
divje in naglo, da plesalci skoraj niso mogli
slediti njegovi godbi in so plesali, kakor bi jih
burja nosila.

Nakrat pa je godec potegnil z lokom par-
krat po vseh štirih strunah, rekoč:

„Ne morem več — preveč sem se upehal!
Pustite me, da si nekoliko odpočijem 1“

Istočasno pa je prišel oče starešina med
svate in jim je naznanil z močnim, donečim
glasom, da je obed pripravljen in že na mizi.
Povabil je svate, naj se vsedejo za mizo in sicer
po stanu in časti, ki jim pristoja, novoporočenca
na odlično mesto, in naj jim božji darovi dobro
teknejo.

Svatje, ki so skoraj čutili že prazne želodce,
so se podali v hišo in začeli skrbeti, kje bo
dobil vsak svoj sedež, oziroma katerega mu
bo oče starešina kot nekak vodja svatovske
veselice odkazal.

Na ta način pa je ples itak samodsebe
imel konec in nekateri izmed svatov niti slišali
ali opazili niso, da je bil godec utrujen in je
prosil, naj bi si smel nekoliko odpočiti. Ob splo¬
šnem odkazovanju sedežev in živahnem govor¬
jenju se nihče ni imel časa brigati za tujega,
sicer dobrodošlega godca.

60  -

Gospod župnik bi imel sedeti poleg novo-
poročencev in nevestine matere. Toda hvaležno
je odklonil.

»Jutri je nedelja", rekel je, „in imam božjo
besedo oznanjati; a k temu je treba priprave.
Nekoliko časa sem hotel biti pri vas in se ude¬
ležiti vašega veselja; to sem storil in zdaj mi
dovolite, da smem iti domu."

Nevestini materi je stisnil roko, nevesti pa
jo je položil na glavo in je rekel:

„Bog te naj blagoslovi in te naj obvaruje
nadlog 1“

Nevesta se je začela jokati.

Župnik se je zdaj obrnil k ženinu s sle¬
dečimi resno in odločno izgovorjenimi be¬
sedami :

»Imejte v časti in pazite na svojo pobožno
in pridno ženo. Bog vas je že dvakrat občutljivo
zadel. Res je od zadnjega žalnega dogodka mi¬
nilo mnogo let, a vendar mi je še vse ostalo
živo v spominu. Mislim, da še tudi vas mučijo
spomini na usodepolne dneve. Starejšo sestro
vaše današnje žene ste morali položiti v grob;
pazite na mlajšo tem bolj, da vam bo enkrat
na stare dni lahko dobra postrežnica, da vam
bo lahko na smrtno uro stala ob strani, ker na¬
vadno človek ravno takrat najbolj potrebuje

— 61  —

sočutnega človeka, čeprav se marsikateri v vsak¬
danjem življenskem drvenju ne spomni na to,
se sploh ne spomni na svojo zadnjo uro!“

Zadnje besede je govoril župnik s povdar-
kom in je ženinu resno gledal v oči. Potem je
dvignil roke nad novoporočenca in ju je blago¬
slovil z besedami:

„Bog v nebesih naj vama podeli obilno
svoj blagoslov in naj vaju poplača, kakor si
zaslužita po svojem mišljenju in delovanju 1“

Zdaj se je poslovil tudi od ostalih gostov in
se je sam podal na pot. Počasi je odkorakal po
cesti. Mlinarica mu je na vsak način hotela dati
voz na razpolago, ali starček ga ni hotel, rekoč,
da prav rad hodi peš, ker se takrat vsaj neko¬
liko izprehodi; gibanje mu stori dobro.

Po župnikovem odhodu so gosti zasedli
svoje prostore in začeli obedovati.

„Kje pa je goslar — kam pa je šel?* za¬
čudila se je nevestina mati, ker ga ni videla
nikjer.

Izginil je bil in nihče ni vedel kam.

VI.

Stari župnik je sedel v visokem naslanjaču;
pot ga je bil vendar nekoliko utrudil in počitek

- 62

na mehkem, z usnjem prevlečenem stolu mu je
prijetno ugajal. Pred seboj je imel na mali mi¬
zici veliko knjigo, obširno izdajo zgodb svetega
pisma, roke pa so bile sklenjene in so počivale
na knjigi. Premišljeval je o snovi, katero si je
bil zbral za pridigo za prihodnji dan. Zadnji
žarki zahajajočega solnca so še trepetali ob
gozdnem porobku in so rudeče barvali mirno
pokrajino; trepetali so tudi skozi okno in se
upirali v starčkove sive kodre, kakor bi se ho¬
teli v slovo ž njimi nekoliko poigrati.

»Nobena prava misel mi ne pride v glavo
— pobožnost me beži — edino temne slutnje in
misli mi napajajo dušo/ mrmral je starček pred
se in se zamislil. »Vedno mi je ljubezniva slika
novoporočene pred očmi in nehote jo moram
vedno in vedno primerjati z njeno starejšo sestro
Liziko. Videti je, kakor bi se bila zadnja v novi
postavi vrnila nazaj z onega sveta in začela novo,
drugo življenje na tem svetu. Mlajša ji je po¬
polnoma podobna."

Župnik je umolknil in se zamislil. Skušal
je brati v knjigi, a ni mu šlo; po kratkem či-
tanju je zopet in zopet dvignil glavo in mislil;
včasih je mrmral tiho pred se, potem pa zopet
skušal brati. Toda pri vsej trdnej volji pač ni
šlo; naposled je globoko vzdihnil jn zaprl knjigo.

— 63  —

„Kaj me nerodne misli toliko razburjajo?
Saj se vendar Roku ne more nič očitati! Da je
čudak, kaj more sam za to in da je njegova zu¬
nanjost nekoliko zoprna, tudi ni njegova krivda.
Dve ženi je res že pokopal, ali to j e bilo bržčas
usodno naključje — saj ga ob njuni smrti ni
bilo nikdar doma. Ljudski pregovor pravi: do
tretjega gre rado! Ali bo tudi ta žena umrla?
čudno bi bilo — — — — — — —“

Take in enake misli so navdajale župnika.
Ko pa se mu je začela vrivati misel, da bi znal
kovač vendar biti v kaki zvezi s smrtjo svojih
žen, jo je duhovnik nevoljen otresel, vstal iz
naslonjača in se začel sprehajati po sobi. Jezilo
ga je, da se ni mogel za drugi dan, za nedelj¬
sko božjo službo pripraviti tako, kakor si je
želel.

Rahlo trkanje na duri ga je vzdramilo iz
zamišljenosti, radoveden se je obrnil in zaklical:

»Prosto — naprej!"

Duri se odpro in na veliko začudenje žup¬
nika vstopi tuji goslar in se prikloni.

„Oprostite, častivredni gospod," začel je s
skromnim naglasom, »ako vas motim pri vašem
pobožnem premišljevanju. Toda prišel sem v neki
zelo važni zadevi, ki mi ni dala miru in zaradi
katere se ne sme nič časa zamuditi."

— 64  —

Župnik se je še bolj začudil, ko je začel
goslar govoriti o nujni zadevi, ki se ne sme od¬
lagati; stopil je bližje in mu je prijazno podal
roko.

„Govorite, govorite — dragi! Če vam morem
storiti v zadevi, katero ste samo omenili in ka¬
tera mi še ni znana, kakšno uslugo, rad storim
in se bo zgodilo radovoljno in iz krščanske
ljubezni, ker nam tako veleva in nas uči naš
Gospod Jezus Kristus!"

»Častivredni gospod župnik — preden zač¬
nem svoje pripovedovanje," začel je tujec, „bi
vas prosil, da mi zagotovite strogo molčečnost
od vaše strani. Kar vam bom povedal', naj vam
bo kakor spoved, ki vas zavezuje o vsem mol¬
čati, kar pri spovedi slišite. Zato sem se tudi
z zaupanjem obrnil do vas.“

Župnikovo začudenje je znovič narastlo;
zopet je še z večjo radovednostjo pogledal tujca.
Kaj je nameraval ta s svojim tajinstvenim na¬
stopanjem? Kaj bi mu imel tacega povedati, da
je tako po ovinkih se bližal pravemu cilju, vse¬
bini tajinstvene zadeve.

„Tudi moram biti prepričan,” je nadaljeval
tujec, „da naju nihče ne posluša in ne moti!"

Župnik je odmajal z glavo, kakor bi hotel
s tem znamenjem reči:

— 65  —

«

„Kaj vendar hočeš? Začni pripovedovati! 11

„Vsedite se tukaj na stol in začnite go¬
voriti!" rekel je starček naposled. „Lahko vas
zagotovim, da naju nihče ne bo motil, nama
nihče ne bo prisluškoval in obljubim vam, da
bom strogo molčal — seveda toliko molčal, ko¬
likor mi velevata dolžnost in služba."

Goslar se je vsedel na stol; tudi župnik
se je vsedel tako, da je lahko gledal tujcu v
obraz. Ta je začel:

„ Častivredni gospod — najprej vam moram
povedati, da še nisem tako star kakor bi morda
sodili po barvi mojih las; lasje so postali beli
vsled hudih udarcev, katere mi je prizadala
bridka in krivična usoda. V resnici sem še v
svoji najboljši moški dobi, kajti štejem šele pet¬
inštirideset let. — Osemnajst let je približno
minilo od tega časa, ko sem prvič prišel v bli¬
žino te vasi. Potoval sem takrat ponoči, ker mi
je primanjkovalo denarja, da bi si bil mogel
plačati prenočišče.

Ob cesti sem naletel na neko poslopje;
okrog poslopja je bil visok plot in duri so bile
zaprte. Spanja sem bil skrajno potreben, počitka
vsled dolgotrajnega potovanja tudi, a nisem si
upal ponoči buditi ljudi, misleč si, da bi bili ne¬
voljni, ako bi jih motil v spanju. Veter je začel na

5

— 66

nebu goniti težke oblake in kazalo je, da se bo
v kratkem vlila ploha. Ob končni strani dotič-
nega poslopja je stalo orehovo drevo; na to sem
splezal, da bi z drevesa skušal priti na pod s
senom, kjer bi se vlegel k počitku. Kar sem
nameraval, nisem mogel izvršiti. Poiskal sem
si torej na drevesu primeren prostor in upal
sem, da me bo košato vejevje branilo pred
dežjem. Tik ‘pred seboj sem videl okno, bržčas
okno kakšne podstrešne sobice. Bilo je približno
okrog polnočne ure; nakrat slišim spodaj pri
plotu nek šum. Temna postava je s ključem od¬
prla plotne duri. Tiho in pazno je plazila črez
dvorišče, odprla s ključem tudi hišne duri in je
izginila. Da mora biti mož tukaj doma, sem si
takoj mislil.

Nekaj minut pozneje se je nakrat zasvetila
luč v podstrešni sobici. Ker je bila ena izmed
lesenih oknic nekoliko pokvarjena, sem skozi
odprtino dobro videl precejšnji del sobe. Kmalu
sem slišal govoriti in sicer sem razločil dva glasa,
enega moškega in enega ženskega. Govorila sta
nekaj časa — kaj, nisem mogel razločiti. Ko je
postalo zopet tiho, je črez nekaj časa ugas¬
nila luč.

Mirno sem se naslonil ob deblo in priča¬
koval, kdaj se bo vlila ploha. Pa se zopet za-

- 67  -

sveti luč v sobici. Kdo neki nima nocoj miru?
Ali je kdo bolan?

Previdno in radovedno splezam po močni
veji naprej, da bi skozi odprtino lahko pogledal
v sobo. Pri tej priložnosti sem nekaj videl, česar
še nikdar prej nisem videl in česar ne bom
pozabil vse svoje žive dni. Skozi odprtino je
bila videti speča žena, ali pravzaprav sem od
nje videl le glavo; dve tuji roki ste imeli nekaj
opraviti okrog glave. Obraz speče žene je bil
lep in zdelo se mi je, kakor bi bil gledal sveto
sliko. Še danes me pretresa mraz, kadar se
spomnim tistih dveh rok. Ena je držala dolg
žrebelj, druga pa težko kladivo; roka z žrebljem
se je približala glavi. Nakrat se je obraz speče
izpremenil in zaznale so se na njem poteze
hudih bolečin. Žena se je začela zvijati, a močna
roka jo je prijela za vrat in jo držala, dokler
ni nesrečnica iztrepetala. Samo parkrat je tiho
zaječala, potem je bilo vse mirno — žena je bila
mrtva.

čeprav pa je bila mrtva, vendar jo je roka
še dalje časa držala. Istočasno pa, ko se je roka
umaknila z vratu, je padla senca na nesrečnico
in ničesar nisem več videl. Bržčas je mož stopil
tako k postelji, da je s telesom zakril luč. Srce
mi je vsled groze bilo, da sem ga na uho slišal

5 *

- 68  -

in mraz mi je pretresaval mozeg in skoraj se
mi je dozdevalo, kakor bi tudi jaz čutil bole¬
čine, ki jih je povzročil dolg žrebelj, katerega
je bil mož z naglico in hudo silo zabil svojej
ženi v glavo.

Dolgo nisem mogel ničesar videti, ker je
mož s svojim telesom zakrival luč; edino po
senci se je dalo soditi, da se je naglo gibal.
Oez nekaj časa je bila soba zopet svetla. Žarki
svetlogoreče luči so obsevali lice umorjene in
prav razločno sem videl njen obraz. Bil je bled
in miren in izginile so bile vse poteze, ki so
prej kazale grozno bolečino. Morilec ji je po¬
pravil lase, popravil blazino, popravil tudi odejo
in ugasnil luč. Nekaj trenutkov poznej so duri
zaškrtnile in se zopet zaprle, nekaj minut po¬
zneje pa so se odprle tudi hišne duri. Prejšnja
postava, ki se je prej tiho splazila v hišo, je to
zopet zapustila, šla tiho k plotnim vraticam in
izginila po cesti proti gorovju. Jaz pa sem bil
bolj mrtev kakor živ in še danes se čudim, da
nisem vsled groznega prizora padel z veje."

Župnik je z velikim zanimanjem sledil
tujčevemu pripovedovanju. Težko je dihal in
bil je videti razburjen. Ker si je tujec oddahnil
in se zamislil, kakor bi v duhu še enkrat gledal
cel strašen prizor, vprašal je župnik:

- 69

„Čemu pa niste posegli vmes? Čemu niste
motili morilca s klici, kakor bi bila to vaša sveta
dolžnost? čemu ga niste po izvršenem hudo¬
delstvu ustavili ali ga vsaj drugi dan naznanili
sodniji? Prebivalstvu po vasi tudi nič niste po¬
vedali! Tako bi se bila hudobija še o pravem
času razkrila in sodnija bi se lahko prepričala
o vzroku smrti nesrečne žene. — Ali veste, kdo
je bil morilec? Ali veste, kdo je bila umor-
jenka?“ —

Goslar je resno odgovoril:

„Vse vem! Toda pustite, da nadaljujem
svoje pripovedovanje po začetem redu."

Župnik je nehal izpraševati, a videti je
bilo, kako bi rad imel nagel odgovor na stav¬
ljena vprašanja. Tujec pa se ni dal motiti v
svojem pripovedovanju, čeprav je videl, s kako
nestrpnostjo bi bil starček rad vedel konečno
razkritje temne, krvave zadeve. Goslar je na¬
daljeval:

„Takrat nisem mogel morilca ustaviti, če
bi ga bii tudi hotel in če bi ga tudi bil sam in
brez orožja mogel. Ravno tako tudi nisem mogel
hudodelstva naznaniti oblastniji. Jaz sam namreč
sem bil hudo zasledovan in obsojen. Gotovo se
še bodete Spominjali na davno vršeče se do-

— 70  —

godke. Ali, gospod župnik — opozarjam vas na
obljubo stroge molčečnosti. Mene so namreč
svoječasno obdolžili zažiga oblastnijskega po¬
slopja onkraj meje, so me tudi obsodili, a po¬
srečilo se mi je pobegniti iz ječe. Pa kakor
resnično je Bog nad nama, tako resnično sem
bil nedolžen. Moral sem pobegniti! Od istega
časa je minilo več kakor dvajset let in upam,
da je kazen že zastarela; vrnil sem se v svoje
domače kraje nazaj, da bi skusil pridobiti si
milost za hudodelstvo, katerega nikoli nisem
storil. Rad bi svoja stara leta preživel v domo¬
vini in sicer s poštenim imenom, katerega si
sam nikdar nisem omadeževal. -- Da pa to
morem, moram se pripravljati nepoznan, na-
tihem in brez vednosti drugih. Zadržek, da
nisem svoječasno dokazal svoje nedolžnosti, me
danes več ne zadržuje. O tem vam povem poznej.
Za zdaj pa je naglica skrajno potrebna. Božja
volja je bila, da sem prišel v vaš kraj, gospod
župnik — in sicer da sem prišel o pravem času.
Glejte — danes, ko sem med igranjem pogledal
na stran in sem zapazil nevesto, so mi otrpnile
roke; nisem mogel več igrati, kajti v obrazu
mlade neveste sem zagledal ravno isti obraz,
ki ga je imela umorjena žena. Razumete, da
sem se moral prestrašiti."

- 71

»Nebeški oče! Slutil sem nekaj enakega!"
vzkliknil je župnik. „Ali pa ste popolnoma za¬
gotovljeni, da se nikakor ne motite ?“

»Kakor gotovo živim in stojim pred vami,
gospod župnik. Vse svoje žive dni ne pozabim
obraza. Tudi sem se zagotovil, kako imam so¬
diti. — Natihoma sem pobegnil od svatbe, sem
hitel čez polje in poiskai sem poslopje, poleg
katerega sem na drevesu prenočil. Kmalu sem
ga našel. — Našel sem tudi še staro orehovo
drevo, kakor tudi okno podstrešne sobice, skozi
katero okno sem prizor opazoval. Splezal sem
torej na drevo, pogledal sem skozi okno in
glejte — postelja, četudi morebiti druga, stoji
še vedno na starem prostoru, na prostoru, kjer
se je izvršil umor. In če me ne vara, sem tudi
že našel dotično temno osebo, ki je plazila po¬
noči v hišo; današnji ženin je bil, kovač Rok,
kakor ga zovejo."

Goslar je vstal in je začel razburjen kora¬
kati semintja. Mogočno je vrelo v njem in dalo
se je soditi, da ga je razburjalo še tudi nekaj
druzega, kakor samo pripovedovanje o storjenem
umoru. —

»Gospod župnik," nadaljeval je po neka¬
terih trenutkih, »Božje oko čuje, njegova roka

— 72  —

vodi. Bog razkrije skrivnosti, kadar se mu zdi
čas primeren." —

Zopet je goslar molčal. In zopet je na¬
daljeval :

„Moža, katerega ste danes poročali z lju-
beznjivo nevesto, bom na sodnji dan pred Bogom
obtožil — ta mož je tudi meni zakrivil vso ne¬
srečo, ker je on bil tisti hudodelec, ki je oblast-
nijsko poslopje zažgal. Čez dalje kakor dvajset
let sem ga spoznal. Kot popotnik je bil tisti
večer pred požarom prišel v mesto; videl sem
ga, kako se je plazil okrog oblastnije. Poznej
sem ga zasačil za vrtnim zidom, čez katerega
je pred menoj pobegnil. K svoji nesreči sem
šel tisti večer pozno v urad in tako so osumili
mene. Najhujše je seveda bilo to, ker je zmanj¬
kalo uradne blagajne z veliko svoto denarja;
ogenj je ni mogel uničiti, ker se ravno v isti
sobi ni hudo razširil in so ga prej pogasili. —
Zdaj mora vse priti na dan! Tudi moja nedolž¬
nost se bo morebiti dala dokazati. Samo časa
ne smemo mnogo potratiti, sicer je tudi nesrečno
dekle izgubljeno, ki se je zavezalo slediti hudo¬
delcu v njegov morilčev brlog.“

Staremu župniku je bilo grozno pri srcu.
Vendar je zbral svoje moči in hvaležno podal
pripovedovalcu roko, rekoč z resnim glasom:

— 73  —

„Torej pa na delo in sicer takoj!“

„Vse potrebno sem itak že ukrenil!" rekel
je godec. „Prav dobro so mi prišla tudi moja
mlada leta, ko sem še kot pisar delal pri sod¬
niji. Tako zdaj približno vem, kako se morajo
polagati zanjke, v katere se hoče hudodelca po¬
loviti. — Pojdite z menoj, gospod župnik, ravno
sem slišal voz, katerega sem bil prej naročil.
Vaša navzočnost je na vsak način potrebna,
ker bodete lahko pričali. Ti pa, kovač Rok —
pripravi se; ura plačila se bliža! Tako zver v
človeški podobi je treba uničiti!"

VIL

Začelo se je že močno mračiti. Rožniški
mrliški pokopač je pridno kopal in odmetaval
zemljo. Tujec in župnik sta stala poleg njega
in mu gledala na roke.

„Ali pa tudi dobro veste, da je ta grob
pravi?" vprašal je tujec. „Motite se vendar ne?"

„Ta grob je pravi!" odgovoril je mrliški
pokopač. „Obe ležite skupaj. Saj opravljam svoj
posel v tej fari že skozi šestintrideset let in
sem torej tudi te dve pokopal. Samo kake četrt
ure še počakajte in krsti bodete odkopani."

— 74  -

„Dobro, dobro! Torej le urno kopljite, čas
beži!" priganjal je tujec.

Župnik ni rekel nič in je zamišljen gledal
pokopača. Ta je marljivo delal in jamaje posta¬
jala vedno globokejša. Nakrat je lopata povzro¬
čila votel odmev.

„Ha — sem že zadel ob les!" vzkliknil je
pokopač. „Le glejte — dve krsti — kakor sem
rekel. Sicer ste videti že precej prhki, a ste še
celi in primeroma dobro ohranjeni."

„Dobro, dobro!" vzdihnil je tujec, „daj
Bog, da bi le bili pravi!"

Tudi on je zdaj začel pomagati zemljo od¬
straniti. Kmalu sta bila oba pokrova prosta.

„Prižgite zdaj svetilko, da bodemo bolje
videli. Dela se že tema!" zapovedal je tujec
pokopaču.

Ta je prižgal svetilko. —

Kmalu sta bila pokrova odstranjena; pre¬
perel les ni delal mnogo ovir. Pogled v notranji
del krst je bil grozen. Kosti so ležale med pol
preperelimi platnenimi kosi; niso bile sicer več
v zvezi, a vendar so ležale v takem redu, da
so še za silo kazale obliko trupla. Manjših kosti
ni bilo več videti. Previdno je tujec dvignil glavo
iz prve krste in jo natančno ogledoval, a po¬
kopač mu je s svetilko svetil.

- 75  -

»Nikake poškodbe ni videti na glavi —
niti najmanjšega sledu!" osupnil je tujec. »Ali
se morda vendar niste zmotili, mož?"

»Nikakor se nisem zmotil!" trdil je pokopač.

»Ali morda veste, v kateri krsti je prva,
v kateri druga kovačeva žena?“ vprašal je tujec
dalje.

„Prva ali druga? Tega pač več ne vem,
v kateri je bila prva žena, v kateri krsti druga
pokopana!"

Tujec je položil lobanjo nazaj in je vzel
ono iz druge krste; začel jo je ogledovati.

„Oh, gospod župnik!" zaklical je s tresočim
glasom, „poglejte sem! Ali vidite? Imel sem
prav! čeprav je prva žena mogoče umrla na¬
ravne smrti — ta lobanja, ki jo imam zdaj v
roki, je nesrečne Lizike."

Z veliko grozo sta župnik in pokopač za¬
zrla malo, ploskovato žrebljevo glavico, ki je
bila ravno pri sredini glave zabita v kost. Ko
so vsi trije še preiskovali glavo skozi spodnjo
odprtino, so našli, da je bil žrebelj eno ped
dolg; preril je bil torej skoraj vse možgane.

»Grozno, grozno!" vzdihnil je župnik.

»In kako vražje zvito premišljeno!" pri¬
stavil je tujec. »Niti kapljice krvi ni stopilo iz
glave, a lepi kodri so žrebelj popolnoma zakrili,

— 76  —

kolikor bi se ga bilo moglo videti. Kateremu
zdravniku bi naj prišlo na um, da bi šel vzrok
smrti iskat pod goste kodrej^ Nikomur bi kaj
takega ne prišlo na um."

„Sam Bog nas naj varuje!" mrmral je
stari pokopač in se skoraj tresel po vsem ži¬
votu; ali bi mogel človek verjeti, da se izvr¬
šujejo taka hudodelstva?"

„Mi trije smo priče in zadostujemo," raz¬
lagal je tujec, „in naj naposled hudodelec tudi
taji. Največ je seveda v zadnjem slučaju od¬
visno od vas, pokopač, ako bodete lahko pri¬
segli, da gotovo veste, kje ste bili obe ženi
kovača Roka pokopani in da je ta lobanja go¬
tovo ene izmed obeh žen."

„Mirne vesti bom prisegel, da se ne motim,"
odgovoril je mož odločno. „Hudodelci, ki storijo
tako grda hudodelstva, se morajo kaznovati."

„In jaz mislim, da bo tudi moral priznati!
— Ga bom že pripravil!" menil je tujec. „Zdaj
pa krsti zopet zaprite; nimamo več mnogo časa
in vsak trenutek je za nas mnogo vreden. Mar¬
sičesa bi se v njih še dalo najti; tako bi se na-
primer iz ostankov obleke lahko dognalo, da je
ta glava res ona uboge Lize. Za zdaj torej za¬
primo krsti, zaprimo duri pokopališča, vaša žena

— 77  -

pa, pokopač, ne sme nikogar pustiti na poko¬
pališče. “

Tako se je zgodilo.

Tujec pa je lobanjo pazljivo zavil v prt
in jo je vzel s seboj. Župnik, tujec in pokopač
so se vsedli na voz, kateri jih je čakal in so
se peljali proti mlinu.

Tukaj so svatje še vedno sedeli za pol¬
nimi mizami in bili med seboj dobre volje.
Edino ženin in nevesta nista bila videti vesela.
Nevesta je malo govorila, a še tiste besede tiho,
ženin pa sploh nič ni govoril, a je nasprotno
naglo in mnogo pil. — Mladenke in mladeniči
so se bili že naveličali sedenja za mizo; samo
jesti in piti — postane pomalem dolgočasno.
Kaj rada bi se bila mladina zasukala v plesu.
Toda kako, ko vendar ni bilo godca. Čemu jo
je neki tako tiho odkuril? Saj bi bil mnogo za¬
služil in da bi ne bil stradal in ne trpel žeje,
to bi si bil vendar lahke mislil. Pa kakor
pravi pregovor, kadar se o volku govori, rad
pride, zgodilo se je tudi zdaj; duri so se odprle
in vstopil je goslač. Po obrazu je bilo videti, kakor
bi bil vesel.

„Glejte ga — godec je tu!“ začeli so vsi
navzoči klicati; „zdaj bomo zopet lahko ple-

— 78  —

šali. — Kje pa ste tičali? — Čemu niste ostali
pri nas, da bi z nami obedovali in pili?“

Tako in enako so se glasila glasna vpra¬
šanja od vseh strani. Goslač ni dal odgovora,
ampak jim je z roko namignil, naj molče. Po¬
stalo je mirno.

„Saj vam bodem godel k plesu, da bodete
z menoj zadovoljni," rekel je, „a ni še pravi
čas, ker še moje gosli niso prav uglasbene.
Torej le še sedite malo časa in imejte potrpljenje,
a mi dajte kozarec vina!"

Vsedel se je na zadnji konec mize; poleg
sebe je dal na klop gosli, na mizo pa je dal
nekaj v prt zavitega. Dekle so mu prinesle pe¬
čenke in finega kruha, a on je oboje odklonil,
rekoč:

„Jedi se ne dotaknem, pa dajte mi vina.
Saj veste, da znajo godci dobro in mnogo piti
— en godec pije za dva človeka. Dajte mi dva
kozarca!“

Ali se je svatom zdelo godčevo obnašanje
čudno, ali je sploh ravno takrat splošno veselje
po naključju prenehalo, ko so se slišale besede :
„Dajte mi dva kozarca!" — dovolj, vse je umolk¬
nilo in vse oči so se uprle v godca. Ta je zdaj
vstal in je še enkrat ponovil zahtevo po dveh

— 79

kozarcih, da je bilo slišati, kakor bi resno za¬
povedal. Ena izmed dekel mu ju je prinesla.
Prvi kozarec je natočil z vinom desnega soseda,
ki je imel v steklenici belo vino, drugi kozarec
pa je natočil z vinom levega soseda, ki je ravno
dobil rudeče vino na mizo. Nato je dvignil oba
kozarca in je rekel z močnim glasom:

„Kot godec moram napiti ženinu in ne¬
vesti, moram njima na čast zagosti pozdrav in
zapeti napitnico. Poslušajte me torej, dragi svati!“

Oba kozarca je postavil nazaj na mizo,
vzel je gosli pod brado in je začel igrati tako
nežno, mično in — lahko bi rekli — očarujočo
pesem, da je vse mirno sedelo in poslušalo;
dekletom in ženam so stopile solze v oči in celo
možje so jeli postajati mehki. In ko je pesem
odigral, vzel je kozarec z belim vinom, je na¬
redil majhen požirek in je zapel s tihim, a pri¬
jetno donečim glasom pesem o belem vinu, ki
se žari v kozarcu kakor solnčni sij; primerjal
ga je z nevesto, katere srce je pobožno in se
sveti kakor biser. Končal je kitico z željo, da
— kakor se blišči rujno vince v kozarcu — naj
tudi sreča vedno sije novoporočenki.

Marija si je držala robec pred obraz in je
začela glasno jokati. Kovač Rok je začel grdo
gledati, vzel je veliko kupico rudečega vina,

— 80  -

katero je v eni sapi izpraznil. Kakšne misli so
mu rojile po glavi, se ni dalo vedeti.

Zdaj je godec dvignil drugo kupico z ru-
dečim vinom. Gosli je držal v levi roki, a lok
je bil odložil. Ženinu ni zapel, kakor je to storil
nevesti, ampak ostro jo pogledal kovaču v obraz
in je z nekim posebnim naglasom deklamiral ki¬
tico s sledečo vsebino: Kar imam v kozarcu, ni
vinski žar, ampak v kozarcu vidim rudečo kri,
kakršna pricurlja iz rane; tekočina je strupena
in moja usta se je ne smejo dotakniti, torej je
najbolje, ako se kozarec razbije na tisoč koscev,
kakor se rada razbije tudi varljiva neprava sreča.

In res je godec treščil kozarec ob tla, da
se je razletel na tisoč koscev. Tujcu pa so oči
žarele, da ga je bilo grozno videti. Vsi svati so
sedeli kakor okameneli in so pričakovali, kako
se bo zadeva končala. Kovač Rok je skočil kvišku
kakor ranjen tiger, zgrabil je nož, skočil na mizo
in v svoji neizmerni besnosti je hotel takoj hi¬
teti čez mize nad predrznega goslarja.

„Vrzite ga ob tla, nesramnega godca 1“ je
začel divje kričati. „Vrzite ga ven!“

Toda goslar se ga celo ni bal; sivi kodri
so se mu majali ob sencih, kakor vihra levu griva
na vratu in bilo je videti, kakor bi mu neznansko

- 81  —

huda moč napenjala ude, ko je dvignil desno
roko in zažugal s pestjo razdivjanemu kovaču.

„Nisem več godeči" zakričal je z gromo¬
vitim glasom, „sam satan ti naj bo godec na
tvoji gostiji!"

Z divjim udarcem je udaril gosli ob mizo,
da so bile takoj drobne. Nehote je kovač Rok,
ki je stal z eno nogo že na mizi, postal miren
in je gledal godca. Cernu se je zadnji tako raz¬
srdil? Kako bi si naj ženin tolmačil njegovo po¬
četje — ženinu je bil vedar tujec neznani

»Požigalec!" zaklical mu je godec, »prinesel
sem ti svatovsko darilo in sicer sem ti ga pri¬
nesel od tvoje žene Lize! Poglej!“

Po teh besedah je vzdignil predmet, ki je
bil zavit v prt in ki ga je bil prej postavil poleg
sebe na mizo, visoko nad mizo, odvil je prt in
v nepopisno grozo vseh svatov je pokazal kovaču
in okolu sedečim mrtvaško glavo, v katero je
bil zabit dolg žrebelj.

Komaj je kovač videl mrtvaško glavo in
zapazil v nji žrebelj, na katerega je kazal godčev
prst, že je omahnil, kakor bi ga bil zadel božji
blisk z jasnega neba; samo trenutek je otrpnil,
roke so se mu pobesile, koleni ste se zgruznili
in padel je s stola na tla, kjer je kakor mrtev
obležal. Nobeden izmed mnogoštevilnih svatov

6

82  —

se ni ganil, da bi ga pobral in mu zopet po¬
magal na noge; oni navzoči, ki so stali ali se¬
deli v njegovi bližini, so se tresoč umaknili. Vse
je popadla huda groza do ženina.

Tudi nevesta je omedlela; ležala je v na¬
ročju svoje matere, ki je sama bila omamljena.
Začela se je splošna zmešnjava — gostije je
bilo na mah konec, ker so svatje začeli bežati
iz hiše in ni niti eden ostal. Naposled je tudi
nevestina mati dobila toliko moči, da je vzdra¬
mila svojo hčerko in tudi ti dve ste pobegnili.

V sobi je ostal edini godec. Neprestano je
bil med zmešnjavo med svati in njihovim begom
pazil na ženina, ki je še vedno kakor mrtev ležal
na tleh. Preden je prišel zopet k zavesti, je bil
že na rokah in nogah tako trdno povezan, da
se niti ganiti ni mogel.

VIII.

Čumnata je bila ozka in temna in je imela
malo, z železnimi palicami dobro okvarjeno okno
visoko nad tlemi. V kotu je bila postelji podobna
priprava in tukaj je ležal velik, temen mož, ka¬
terega truplo je kazalo, da je v njegovih koščenih
in mišičastih udih skrita izvanredna moč. Jetnik

- 83  —

je bil na rokah in nogah uklenjen v težke verige,
a po takratni navadi so bile verige še povrh pri¬
trjene k zidu. Možev obraz je bil bled in upadel
in je bil tem groznejši videti, ker ga je obdajala
gosta in dolga, divje razmršena črna brada. Jetnik
je mirno ležal in je srpo zrl pred se. Kdor bi
ga bil videl, bi si bil mislil, da kuje v duhu
naklepe. Mogoče je bilo res tako; mogoče si je
snoval, kakšna bode njegova prihodnjost. Še
vedno je v srcu gojil upanje, da ga ne bodo
mogli obsoditi, ker je pred sodiščem stanovitno
trdil, da je nedolžen in da je moral grozni čin
z žrebljem izvršiti kdo drugi. Izgovarjal se je,
da ga ni bilo doma ne pri smrti prve in ne pri
umoru druge žene; skliceval se je na prebivalce
rcžniške vasi in ti res niso mogli ovreči nje¬
govih trditev. Kako je sodni dvor sodil o njem,
kako preiskoval in premišljeval o navidezno
temni zadevi, tega jetnik seveda ni vedel in tudi
ni slutil.

Nakrat pa zarožljajo ključi, zapah se od¬
makne in v celico stopi star duhovnik z belo
glavo; bil je videti častitljiv in marsikaterega
trdovratnega jetnika je bil že omehčal v dolgih
letih dušnega pastirovanja.

»Kaj zopet hočete?" zaklical je jetnik z
osornim glasom. „Ali me pridete iznovič mučit

6 *

— 84

in nadlegovat? Ne rabim vas in želim, da me
pustite pri miru.“

„Moj sin,“ oglasil se je duhovnik mirno,
„ne zavračaj moje duhovne pomoči. Danes je
zadnjikrat, ko prihajam k tebi in če res drugi¬
krat ni bilo s teboj govoriti, mislim, da me boš
tokrat slušal in mi boš pokoren. Rečem ti namreč,
da ti bode nebesno solnce na tej zemlji svetilo
le še eno uro — ali veš, kaj se to pravi? Svoj
zemeljski račun se bo reklo skleniti in potem
te bom spremil na zadnjem potu. Čez eno uro
se bo nad teboj izvršila smrtna obsodba 1“

„Kako? — Kaj ste rekli?" divjal je kovač
in je divje rožljal z verigami; hotel je skočiti
kvišku in naprej, a verige so bile močne in
dobro pritrjene k zidu. Samo sedeti je mogel
na postelji in še za silo stati poleg nje. Ječe v
prejšnjih časih so bile grozne — v dosmrtno
ječo obsojeni jetniki so le redkokdaj preživeli
več let; nekateri so že prav kmalu duševno in te¬
lesno propadli in zamrli že po nekaterih mesecih.

„Kako? Obsodba je torej potrjena, čeprav
— sem nedolžen in sem naredil milostno prošnjo
na vladarja?" čudil se je jetnik.

„Moj sin," svetoval mu je duhovnik, „ne
zatajuj reč! Posvetnega sodnika nisi mogel va¬
rati, kako hočeš zdaj nebeškega, ki vse vidi in

— 85

vse ve. Ne nakopuj si njegove jeze. V eni uri
stojiš pred njegovim obličjem. Ali te misel, kako
bi se ti znalo v večnosti goditi, nič ne vzne¬
mirja? Ali ti je vseeno, kam bo šla tvoja duša
na onem svetu — ali po zasluženi pokori pred
božje obličje ali pa med večno obsojene. Eno
uro še imaš časa, da se lahko odločiš — da ali
rešiš dušo, ali pa jo pogubiš. Ali me zdaj, ko
te obiščem zadnjikrat, zopet naganjaš od sebe?“
Kakor bi bil žareč plamen Večnega zadel
železno trdovratnost obsojenega hudodelca, tako
je mahoma zadnji postal mehak. Na svoji po¬
stelji se je začel zvijati kakor kača, kateri si
stopil za vrat, začel je glasno kričati in tuliti
kakor zverina, tarnati, da bi bil s svojim tar¬
nanjem lahko omehčal najtrši kamen; nato se
je malo pomiril, skočil je s postelje in je skušal
poklekniti, kar pa so mu verige le s težavo do¬
puščale in je tudi skušal — kolikor je železni
oklep dovolil, roke skleniti, da bi molil. Toda
trdovratni grešnik, ki je vse svoje življenje le
grešil in se nikdar pokoril, ni znal niti ene
molitve; samo ječal je:

»Usmiljeni Bog v nebesih — usmili se me!“
Naposled so ga zapustile tudi orjaške te¬
lesne moči in zgrudil se je kakor slabotno dete,
ki še samo niti sedeti ne zna in ne more. —

- 86  —

„Ne pričakuj od Boga usmiljenja na tem
svetu, ampak glej, da si ga prislužiš na onem!“
tolažil ga je duhovnik, kazaje z desno roko
kvišku in položivši levo na jetnikovo glavo.
Kakor bi ga tresel mraz je trepetaje prijel ob¬
sojenec duhovnikovo levico, stisnil jo k ustom
in jo poljubil; po licu so mu začele teči debele
in vroče solze — prve bržčas, ki jih je jokal
v svoji moški dobi. Smrt je stala pred durmi
in misel na njo ga je popolnoma potrla.

V tem trenutku se mu je zbudila želja, da
bi se izpovedal.

„Zdaj priznam!" je zaklical, „da sem vse
storil, česar sem bil pred sodiščem obdolžen —
priznam, da sem še veliko več storil. Najgrše
strasti in pohlepnost po premoženju so mi na¬
pajale dušo; tem sem stregel in nisem se bal
ničesar, samo da sem jim ugodil. Čutil sem v
sebi krivično prepričanje, da smem ljudi nad¬
vladovati, ker sem imel orjaško močno telo, sem
bil pogumen in drzen in nisem strahu sploh
ne poznal. — Priznam, da sem v sosednem
mestu pred dolgo leti zapalil oblastnijsko po¬
slopje in izpraznil uradno, bogato založeno bla¬
gajno. Takrat sem bil na potovanju in sem
iskal dela. — Mislil sem, ako se oženim, da
bom postal boljši človek; vzel sem torej hčerko

— 87

mojstra kovača. Toda kmalu sem se je nave¬
ličal! — Videl sem mlinarjevo hčerko. Da bo
bogata, sem vedel. Hotel sem se potegniti za
njeno roko, ali bila sta mi žena in njen oče
napoti; teh dveh sem se hotel iznebiti. In glejte,
starega mojstra ni ubil konj, ampak glavo mu
je razbilo moje kladivo! Oh, oh!“

„In hčerka njegova — tvoja prva žena?“
vprašal je duhovnik. „Ali ni umrla naravne
smrti? Ali ni ona sama zadušila otroka?"

„Ne, ne!" ječal je kovač. „Oh, molite zame,
da se me Bog usmili. Svojo prvo ženo sem za¬
klal z lastno roko, toda kako. V prsi sem ji po¬
tisnil tanko zlato iglo, ki ni zapuščala nikakega
sledu, kakor malo pičico. Nihče ni te pičice opazil.
Iglo sem v prsih odlomil in če jo poiščete v krsti,
jo bodete še našli.“

Duhovnik je ostrmel. „In otrok?"

»Otroka sem položil pod mrtvo mater, kjer se
je moral zadušiti — tako sem bil sam, samostojen
in sem imel hišo in celo posestvo sam." —

„Ko pa vam je umrla druga žena Liza, ste
bili vendar od doma?" vprašal je duhovnik.

„Sel sem od doma, da bi ves sum odvalil
od sebe. Ali skrival sem se v gorovju in sem
ponoči se splazil v hišo, kjer sem izvršil umor.
Potem sem zopet pobegnil."

— 88

„Glejte, in takrat vas je dal večni sodnik
nadzorovati," rekel je duhovnik. „Poslal je člo¬
veško oko, ki je tudi to zrlo, kar je zrlo njegovo
nebeško. Hotel pa je, da je gledalo prizor oko
ravno tistega, katerega ste spravili s požigom v
velikansko bedo in stisko. Spoznajte zdaj, kako
Bog ravna in spokorite se."

„Saj vidim, saj vidim! Toda zame je vse
prepozno, vse!" ječal je kovač. »Častitljivi oče,
molite zame, molite!"

„Ali imate še kaj na vesti?" vprašal je
duhovnik.

„Oh, še mnogo! Kadar sem šel od doma,
potoval sem pod tujim imenom. Obiskaval sem
slabe krčme, kjer se je kvartalo in popivalo.
Hotel sem se zopet oženiti, ali doma v Rožnici
ni več šlo. Medtem je zrastla Marija, ki je bila
svoji sestri tako podobna. Brž sem začel raz¬
penjati svoje mreže. Očeta sem zapeljal k ne¬
umnim kupčijam in sem mu posojeval denar;
ko je naposled umrl, zapustil je udovi mnogo
dolgov. Tako sem jo dobil popolnoma v roke
in naposled je sama silila v hčerko, naj me vzame
za moža; hči se je žrtvovala za mater."

„In bi bili tudi svojo tretjo ženo brez usmil¬
jenja umorili?" vprašal je duhovnik.

- 89  -

Kovač se je tresel po vsem telesu.

„ Priznaj te — Bog je videl vaše misli! Laž
njemu ne ostane prikrita! 1 * prigovarjal je du¬
hovnik.

Kovač je sklenil roke in krčevito vzkliknil:
„Da!“ Po tej besedici je onemogel padel na po¬
steljo. Duhovnik je pokleknil in molil za blagor
nesrečnikove duše. — —

*

*

*

Prijazen mož z belimi lasmi, a še mladim,
moškim obrazom, mož, kateremu je sreča sijala
iz očij, je sedel pod lipo poleg mlina, poleg njega
pa je sedela mlada in brhka žena. Oba sta bila
zakonski par.

„Na noben način ne morem umeti,“ rekel
je on, „da si hotela vzeti moža, kateremu je
beda pobelila lase, mu nagrbančila čelo in ka¬
terega je nemila usoda podila dvajset let po
bojiščih in po svetu."

Kdo sta bila oba, je čitatelj gotovo že
uganil. Marija je mirno odgovorila:

„Cemu bi te ne bila vzela? Ali me nisi
edino ti obvaroval grozne usode? Ali bi brez

- 90  -

tebe ne bila postala žrtev krvoločnega morilca?
— Mogoče bi že zdaj ležala poleg svoje sestre
z dolgim žrebljem v glavi ! 11

»Nehaj — pusti to!“ odgovarjal ji je goslar,
»preveč grozno je. — On je že pokoril s svojo
smrtjo!“

»In veš, čemu te posebno čislam ?“ nada¬
ljevala je Marija, „čemu te čislam, ako bi mi
tudi življenja ne bil rešil?"

„Radoveden sem!" rekel je goslar.

»Ker si bil svoji prvi izvoljenki tako zvest
in si rajši pretrpel najhujše nadloge, preden bi
jo bil izdal."

»Njen oče je bil prestrog," odgovoril je
goslar, „in- bi bil deklico izgnal iz hiše, ako bi
se bilo javno izvedelo, da sva isti usodepolni
večer sedela na vrtu."

»Cernu pa ona ni zadevo razkrila, čemu
te ni rešila ?“ vprašala je Marija.

„Ona nikdar ni vedela, kako in čemu se
je zadeva tako neugodno razvila za mene; tar¬
nala je, kakor sem poznej izvedel, vsled tega,
ker je mislila, da sem res jaz poslopje zažgal,
da bi si prilastil denar. Preden sem bil obsojen,
je bil njen oče kot uradnik prestavljen v od¬
daljeno mesto in tja sem ji lahko poslal edino

— 91  —

besede: „Nedolžen sem, a se mi ne more po¬
magati 1“ Dolgo let je čakala, jaz pa sem med¬
tem moral bloditi po svetu in se skrivati kot
vojak ali goslač pod tujim imenom. Poznej se
je vendar omožila, ker je oče tako hotel, a zdaj
jo že krije grobi" —

Pogovor je pretrgala mati, ki se je pribli¬
žala z novico, da je prišel gospod župnik na
obisk. Podala sta se torej v hišo in pozdravila
prijaznega starčka, kateri je rad večkrat prišel
na obisk.

Blagostanje se je z novim gospodarjem
zopet vrnilo k hiši. Kot edina sorodnica usmr¬
čenega kovača je za njim vse podedovala Ma¬
rija; posestva so si lahko posamezniki zopet
nazaj kupili, denar pa, ki se je našel — a ka¬
terega ni bilo tako ogromno, kakor je vedel
praviti ljudski glas — razdelil in porabil se je
edino za dobre namene. Kovačnica je osamela,
ker je nihče ni hotel v najem; bila je zaprta
in meh in kladivo sta celo mirovala v nji.
Vendar pa so si ljudje pripovedovali, da se
včasih opolnoči vidi dim, ki se zmešan z žare¬
čimi in krvavoblestečimi iskrami kadi iz dim¬
nika; hudodelec baje nima miru na onem svetu
in prihaja nazaj kot velik kostnjak ter kuje v
kovačnici igle in dolge žreblje.

- 92  —

Vsak popotnik pa, kateremu je bila oko¬
lica znana in ki je moral po cesti z gorovja
skozi Rožnico, se je v pozni polnočni uri vsikdar
v velikem ovinku izognil kovačnice. Marsikateri
je potem pripovedoval, da je iz daljave videl
dim in slišal votle udarce po nakovalu. Pre¬
strašen se je pokrižal in hitel naprej, rekoč:

„Že zopet kuje — mrtvi kovači"

.. —V ' _

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

V založbi Antona Turka

knjigarja v Ljubljani, Dunajska cesta št. 5.

se dobivajo sledeče knjige:

'Zlatarjevo zlato. A.Šenoa. Roman. 356 str. Cena 1 K 80 v.
Zmaj iz Bosne. I. E. Tomič. Povest iz Bosenske zgodo¬
vine. 230 str. Cena 1 K.

Pred nevihto. J. Turgenjev. Novela. 96 strani. Cena 60 v.
Marjetica. Idila. Spisal A. Koder, 256 str. IIL natis. K L20.
Materina žrtev. Pripovedka iz Dalmacije. Cena 1 K.
Gozdovnik. Spisal IT. Majar. I. del 1 K, II. del 80 v.
Devica Orleanska. Historična povest. 102 strani. Cena 60 v.
Princ Evgenij Savojski, slavni junak in vojskovodja
avstrijski. II. pomnoženi natis. Cena 60 v.

Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1. 1809, IV. po¬
množeni natis. Cena 48 v.

Fran baron Trenk, vodja hrvatskih pandurov. 80 strani.
Cena 40 v.

Viljem baron Tegetthof, zmagovalec na morju 1. 1866.

103 strani. Cena 60 v. ,

Turska vojska, 92 strani. S podobami. Cena 60 v.
Teneška vedeževalka ali prokletstvo in blagoslov.

65 strani. Cena 40 v.

Skozi širno Indijo. Povest. Cena 80 v.

3fa indijskih otokih. Povest. Cena 70 v.

»Irtvi gostač. Cena 40 v.

Ciganova os veta. 65 strani. Cena 40 v.
ledvika, baiiditova nevesta. 78 strani. Cena 40 v.
’vetina borograjska. S podobami. 128 str. Cena 80 v.
-Tovenski šaljivec. Spisal Silvester Košutnik. Cena
L, II. in III. del vsaki po 60 v.

^rečoiovec. Spisal H, Majar, 84 strani. Cena 40 v.
Pravljice. Spisal H. Majar, 84 strani. Cena 40 v.
Mizabeta, hči sibirskega jetnika, z barv. podobo.
100 strani. Cena 60 vin.

'ra DiaVolo. Povest iz roparskega življenja. 102 str. 60 v.
iiinaldo Ilinaldini. Zanimiva roparska povest. 98 strani.
Cena 60 v.

ilusolino, ropar Kalabrije. Zanimiva povest. 102 strani.
Cena 70 vinarjev.

'ožigalec. Zanimiva povest. S podobo. 80 str. Cena 40 v.
Pariški zlatar. Povest. 92 strani. Cena 48 vin.

■ Vfr.c.ke. Spisal IT. Majar, 72 strani. Cena 40 v.
ir: povesti. 82 strani. Cena 40 v.

Najnovejša velika egiptovska sanjska knjiga. 250 str.
Cena 70 vin.

Sv. Genovefa. 88 strani. Cena 40 v.

Sveta noč. Spisal R. Vrabl, 56 strani. Cena 30 v.
Beligrajski biser. Povest. 56 strani. Cena 32 v.

Mali vsevedež. Zbirka zanimivih in kratkočasnih spre¬
tnosti. 217 strani. Cena 60 v.

Sv. Notburga, pomočnica v vsakovrstnih potrebah in
popis življenja svete Heme, kneginje slovenske,
56 strani. Cena 36 v.

Božja pot na Šmarni gori, z barv. podobo. 32 str.- Cena
24 vin.

Božja pot Matere božje na Blejskem jezeru. 32 str.

Cena 24 v.

A ve Marija. S podobami. Cena 20 v.

Nova kuharska knjiga. Navodilo, kako se kuhajo dobra
in okusna jedila. 420 strani. Cena mehko vez. 3 K.
V platno vezana 4 K 20 v.

Mala pesmarica, zbirka najpriljubljenejših pesmi.
100 strani. Cena 70 v.

Vošilna knjižica. Zbirka vošilnih listov in pesmic ob
priliki novega leta in imendana. 96 strani. Cena 48 v.
Ročni slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar.

Cena nevezan 1 K 20 v., vezan 1 K 80 v.
Slovensko-angleški in angleško-slovenski slovar.
120 strani. Cena 1 K 20.

Kubična računica za trgovce z lesom na staro mero.
Cena: mehko vezana K 1.

Kubična knjižica za rezan, tesan in okrogel les.

Cena v platno vez. 2 K 50 v., bolj obširna 312 str. K 3‘80.
Nova kubična knjiga za novo metersko mero. 200 str.
Cena 5 K.

Najnovejši hitri računar, pridejan proračun iz stare
mere na novo. 262 strani. Cena trdo vezan 80 v.
Sanje v podobah. Cena 30 v.

Veliki slovenski spisovnik ljubavnih in ženitovanj-
skih pisem. 128 str. Cena 80 v.

Godčevski katekizem. Ženitne in svatbene napitnice.
64 str. Cena 40 v.

Nove krasne razglednice Šmarne gore, Medvod, Rož¬
nika, Fužin itd.

»Narodna gorenjska noša“, komad 10 v.; razproda-
jalcem v večjih množinah znatno ceneje.
Muzikalije: „Buri pridejo" za glasovir in citre.
Cena 1 K.

Pošilja se le proti predplači ali na povzet je,