Der grofite Schuft im ganzen Land ist und bleibt der Denunziant. das V 22. svoji letošnji številki z dne 30. maja smo priobčili uvodnik »Pred cesarja«, kjer smo v lapidarnih besedah označili sedanji materialni položaj: vsega avstrijskega učiteljstva sploh in slovenskega posebe, kjer smo pokazali na patriotično delo tega istega učiteljstva in kjer smo rekli, da mora pred cesarja deputacija, ki naj avstrijskemiu vladarju pove, kak je položaj avstrijsfcih kulturnih delavcev in kako je učiteljstvu treba cesarske milosti, da ga beda in pomanjkanje ne iiKonobita v pravem pomenu te besede. Mislimo, da imamo pravico pisati tako, kakor je res. Se v&či Nimamo samo pravice, ampak iinaino dblžnost, ki smo se je — to je naše globoko uverjenje — doslej vedno zavedali! Oboje — pravica in dolžnost — je dalo našemu članku značaj resnosti in dostojnosti. Če bi ne bilo tako, bi naš članek bral samo državni pravdnik, saj menda vsak otrok ve, kako mora govoriti ali pisati, kadar govori ali piše o cesarju! V 23. številki svoiega lista z dne 6. junija smo pa bili primorani konštatirati, da ie naš članek zbudil v naših krogih splošno odobravanje, da ga ie pa popolnomia' prezrlo slovensko časopisje vseh barv in struj: liberalno, klerikalno in socialno demokraško. S tein je izr.ova dokazano, da je s temi težkim, krušnim>, da vitalnim svojem vprašanju učiteljstvo navezano samo nase; rekli sino nadalje, da je treba vzlic temu upajoč nadaljevati boj za obstanek, saj bo zavest loliko slajša potem, ko pridemo do zmage, ker si bomo to zmago priborili sami s svojim vztrajnim delom! Tudi to povedati je naša pravica in dolžnosti To more umcvati seveda samo tisti, ki stoji že ciesetletja y sredi tega Jjutega boja, csaraljen od prijateljev. pritiskan in obrekovan od sovražnikov. Če bi nc inieli trdm: vere v zrnago pravice in resnice, bi žc davno misiiii vse skupai na miiu, da bi bilo prej kcnec temu pasjemu življcnju! Kogar pa se ni doiuknilo čuvstvo hurnanitete, kdoi ne čuti telesnega in duševnega gladovanja, ta ne umeva našega zežavnega položaja, ta tudi ne more razumeti resnice, d-i je- vreden vsega obeudovania stan. ki vkljub svoji rrraterialni in nroralni mizeriji ne zapade resignaciji, ki je prvi1 ko<rak v obup in ki je pot do1 dejanj, katerim je obur izvor. Pornislimo samo na tragedijo v Maipriji vasi! Pomislimo samo. kaj bi bilo, če b; se — kakor je pisaia tedaj »Sava« — samokres obrnil kam drugam! Ampak ko bi nss liudje vsaj pustili pri miru! Če žc nečejo ali ne morejo pomagati, naj vsaj puste, da delamo sami naprej, kakor siro doslej že intenzivno in z nezmanjšano energijo delali polnih dvajset let! Kruh je od nas silno daleč, pot do njega čezinčez s trnjem posuta. — A dasi se umiri, poleže, ublaži vsaka strast, sovraštvo plameni z vedno novim ognjem, in meje svoji zlobi in hudobiji ne pozna — denunciant! Najpodlejša prikazen na' tem svetu, najgnusnejša kreatura, ostudnejši od vsakega capina in gobavca, je denunciant. Še pljunka ni vreden. — vreden je samo vsega najglobočjega zaničevanja! Izobčiti bi ga bilo treba iz človeške družbe, ker okužuje vso okoiico daleč naokrog. vohuni in smrka po vseh koncih in krajih, demoralizuje s hinavščino in zahrbtnostjo, sebi nadeva svetniško krinko, pa je grši od govnača, srmradnejši od dihurja. Na§ s.e pojavi denunciant kjerkoli, kadarkoli in v kakršnikoli obliki in podobi —¦ beži daleč od njega stran, zakaj iz njega brizga strup na tvoje pošteno ime, na tvojo čast, in njemu ni nobeno: sredstvo prenizkotno in preumazano. da te ne uniči vsaj moralno, ako te ne niore tudi materialno! Denunciant, ki seka s svojimi hudičevimi zobmi v tvoje poštenje, je lahko sam slepar, tat in prešestnik —• zato pa kriči, da odvrne pozornost od sebe in je naravna nate! Rokovnjači so bili nasproti denunciantom pravi kavalirji! Vsaj časti niso kradli in uibožnemu človeku niso namenotna hoteli zla! Traba ie bilc enkrat definirati pojem denuncitnta, da bodo dejanja denunciantov razumljiva! Ža!, da sta se ta izrodek in tai potvora človeškcga dostojanstva ugnezdila tudi y našem narodnem telesu! Sredi med nami hodijo in denuncirajo vsevprek: Veleiz dajstvo .. framasoni... pariški apaši... portugalske raz-mere ... križ iz šole ... antidirastični!... Tako kriči in piše ta zanikrna svoiat, da se ji polnijo korita, da je rilcem lahko kje tečno brbati! Treba bi ognja in meča, da to ostudno rano izžgemo in izrežemo, za nič drugega ni, kakor da pogine! Kadar bo dr. Krek še govoril ali brzojavljal o psih za plotora — naj adresuje svojo duhovniško duhovitost na pravi naslov! Dostavi naj samo, da so stekli, zato crkajo zavrženi! Taki denuncianti so Slovencem provzročili že nmogo zla. Razkričali so nas za zanikrne, podle Ijudi, ki škilimo preko državnih mej, prevračamo prestole in smo vsi polni krvavili misli! Tako so denuncianti govorili v slovenskem jeziku, da so onečastiii niega lepoto in svetost! Na Dunaju smo po zaslugi denunciantov zapisani z najčrnejšo tinto. Našo pohlsvno in pouižno naturo so našemili s kosmato kožo prekucuhov, salno da sebe dvigajo v deviško čistost. Sedaj pa je prišlo na vrsto — slovensko napredno učiteljstvo! Od zgoraj navedenih dveh datumov je ^Slovenec« — list, ki ga priporočajo naši duhovniki s prižnic in ki ga blagoslavlja ljubljanski škof — rabil časa do 17. junija 1913 1., dokler ni v svoji 136. številki zapisal te brezmejne nesramnosti in podlosti: »Pred cesaria«. Nedavno se je prito žil »Učiteljski Iovariš«, da ni nobeden list slcvenskih strank zabeležil njegovega članka »Pred cesarja«, v katerem je člankar po vzorc.u iz Češke predlagal, naj bi se razni Ormeki v imenu učiteljstva šli pred cesarja razkladat mu svoie težnje. »Deutschbohmische Biirgerschulzeitung« sedaj poroča, da je cesar take avdijence odklonil, istotako je sprejem takih gostov hvaiežno odklonil prestolonasledniik. Dokler ima slovensko liberalno učiteljstvo tako glasilo kot je »Dan«, je tudi njegova patriotična vnema precejšnja hinavščina. Članek »Pred cesarja« je dobil tak odgovor, kakršega je zaslužil.« Prvič je treba povedati, da nismo ob pisa-tiju omenjenega članka posnemali ni češkega ni nobenega. 'drugega ywrca!t nego nam ga je narekovala potreba in sila razmer. Pa to je postranska stvar! Olavno je, da danes pribijemo in ožigosamo brezmejno denunciantovo perfidnost, ki trdl brez sramu in dokaza, da ie naša patrio- tična vnema preceišnia hinavščina! To ie tako splošno in ba-gatelno sumničenje, da moramo proti niemu najodločneje protestirati, da moramo niemu, v kogar črni duši se je izleglo to denunciantstvo, zaklicati v lice na ves glas, da ie lažnik prve vrste, da ie tat časti In dobrega iraena naprednega slovenskega učiteljstva! O hinavščini naše patriotične vneme govore Ijudje, ki jini je na jeziku in v srcu vedno papež in Rim in ki bi tema dv.ema na ljubo ves svoj avstrijski patriotizem zatajili, če bi jim to kazalo! Kadar pa pride »Slovenec« v svoj element. tedai nakupiči poleg ene podlosti še drugo in tretjo, ker mu je tako v krvi. Kaj pa naj ponieni drugega. ako ne zopet denuncijaciiO', tisto namigavanje o »raznih Ormekih«? Ali niso že vsega zla dali okusiti poštenemu učitelju Grmeku, ali mu hočeio sedaj še čast ubiti? Ali so taki žurnalisti ljudje, ali so pošasti?! In aii ne stoji v vsaki številki našega lista zapi_sano, da je »Učiteljski Tovariš« glasilo avstrijskega jugosiovanskega učiteljstva?!... Tako se je zgodila nova lumparija! Srara bodi tiste, ki denuncirajo! sram tiste, ki dajejo denunciantom potuho in odobravajo njihovo de!o; kratko rečeno: Sram bodi vse skupaj! Tako ravnanje, zlasti pri še temu podobno zahrbtno ruvanje silno otežuje naše delo in odmiče v daljo uresničenje naših želj! Amnak to nas ne plaši, de< ne bi nadaljevaii boia do končne zmage. Ne trpinr> saino mi; tudi tisti slepi in gluhi tovariši, ki so se nagnili na stran naših denunciantov — tudi tis.ti trpe! Če podirajo naše de!o, škodujejo tudi tistim, ki so prestopili k njim zaradi boljšega kruha. Toda nai podirajo — podrli ne bodo tega, kar hočemo zgraditi in kar bomo zgradili: Pomnijo pa rraj sveto besedo: Kdor se z raečera peča, bo z raečera končan!