KAKO SMO BRANILI OSAMOSVOJITVENE PROCESE REPUBLIKE SLOVENIJE ZBORNIK Ljutomer, 2022 KAKO SMO BRANILI OSAMOSVOJITVENE PROCESE REPUBLIKE SLOVENIJE Urednik: Anton Kosi Uredniški odbor: Alojz Filipic, Anton Kosi, Jožef Roškar, Janez Vencelj Izdajatelji: Obmocno združenje slovenskih castnikov Ljutomer Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, pododbor Ljutomer Avtorji prispevkov: Ljubo Dražnik, Anton Kosi, Ladislav Lipic, Ciril Magdic, Niko Miholic, Alojz Novak, Mirko Rauter, Drago Ribaš, Franc Slokan, Ivan Smodiš, dr. Alojz Šteiner, dr. Boris Žnidaric Fotografsko in drugo gradivo: arhiv OZVVS Ljutomer, Alojz Flisar, Ciril Magdic, OZSC Ljutomer, PVD Sever za Pomurje, RSNZ, www.freepik.com Avtorji fotografij: Štefan Abraham, Anton Kosi, Branko Košti, Jože Pojbic, Zdravko Primožic, Janez Vencelj Lektoriranje: mag. Mateja Kosi Oblikovanje in racunalniški prelom: Nina Šturm Tisk: I-IBIS Ljutomer, d.o.o. Naklada: 300 izvodov Cena: 8 € Ljutomer, 2022 Vse pravice pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kakršni koli obliki oziroma na kakršen koli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snema­njem ali kako drugace brez predhodne pridobitve lastnikov avtorskih pravic, to je izdajateljev. Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univer zitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Ljutomer)«1991«(082) KAKO smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije : zbornik / [avtorji prispev­kov Ljubo Dražnik ... [et al.] ; urednik Anton Kosi ; fotografsko in drugo gradivo arhiv OZVVS Ljutomer ... [et al.] ; avtorji fotografij Štefan Abraham ... et al.]. - Ljutomer : Obmocno zdru­ženje slovenskih castnikov : Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo : Policijsko vete­ransko društvo Sever za Pomurje, pododbor, 2022 ISBN 978-961-95694-0-5 (Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer) COBISS.SI-ID 99119107 Vsebina 1. DEL: 30-LETNICA MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE Z AŠCITE 4 Vabilo 4 Graficna podoba okrogle mize 5 Anton Kosi: Uvodna beseda urednika 6 Anton Kosi: Predstavitev uvodnicarjev in vodenje okrogle mize 8 Ladislav Lipic: Teritorialna obramba Slovenije ni bila razorožena 12 Ivan Smodiš: Nastanek in delovanje Manevrske strukture narodne zašcite s poudarkom na MSNZ Pomurja 17 Ciril Magdic: Danes s ponosom obujamo spomine ob 30. obletnici MSNZ 29 Mirko Rauter in Alojz Novak: Manevrska struktura v obcini Ljutomer 35 Franc Slokan: Postaja milice Ljutomer – Manevrska struktura narodne zašcite 40 Drago Ribaš: Razprava 44 2. DEL: KAKO SMO BRANILI OSAMOSVOJITVENE PROCESE REPUBLIKE SLOVENIJE LETA 1991 45 Vabilo 45 Anton Kosi: Vodenje in potek okrogle mize 47 Dr. Boris Žnidaric: Prispevek na okrogli mizi v Ljutomeru dne 21. junija 2021 50 Dr. Alojz Šteiner: Nekaj posebnosti osamosvojitvene vojne na obmocju Pomurja leta 1991 63 Drago Ribaš: Organi za notranje zadeve v osamosvojitvenih procesih v Pomurju 85 Ljubo Dražnik: Poveljevanje na obmocju 73. obm. ŠTO Ljutomer v casu od 1.–4. julija 1991 97 Niko Miholic: Pozdravni in zakljucni nagovor 108 SEZNAM KRATIC 112 1. DEL: 30-LETNICA MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠCITE Vabilo Vse vabljene prosimo, da z ozirom na omejitve NIJZ glede združevanja oseb v zaprtih prostorih svojo udeležbo potrdite Alojzu Filipicu na tel. 031 471 437 ali na e-pošto: alojz47@gmail.com. Udeležencem okrogle mize priporocamo društvene uniforme ali oblacila z društvenimi oznakami. Vabilo “Imeli so odlocnost, vizijo in pogum.” Dr. Rosvita Pesek Uvodnicarji bodo: Generalmajor Ladislav Lipic, predsednik ZVVS Ivan Smodiš, predsednik PO ZVVS za Pomurje Ciril Magdic, clan PVD Sever za Pomurje Mirko Rauter, direktor Uprave za obrambo Maribor Franc Slokan, clan PVD Sever za Pomurje Graficna podoba okrogle mize Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, pododbor Ljutomer Obmocno združenje slovenskih castnikov Ljutomer VAS VABIJO NA OKROGLO MIZO ob 30-letnici Manevrske strukture narodne zašcite, ki bo 29. septembra 2020, ob 18. uri, v kulturnem domu v Veržeju. 4 5 Uvodna beseda urednika Pot do slovenske samostojnosti ni bila enostavna. V Evropi, Jugoslaviji in Sloveni­ji je bilo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo burno z mnogimi politic­nimi pretresi in posledicno s spremembo politicne karte Evrope. Novembra 1989 je padel najpomembnejši steber nasprotij med Vzhodom in Zahodom – berlinski zid. Padle so vlade v socialisticnih državah Varšavskega pakta. V Srbiji je priš-lo z vzponom Slobodana Miloševica do velikosrbskega nacionalizma in rušenja bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi. Ce se omejimo na dogodke v Sloveniji, je treba omeniti proces proti cetverici, ki je leta 1988 Slovence povezal v boju za osvoboditev štirih znanih Slovencev iz krempljev JLA. Ta proces je mocno dvignil domoljubni naboj Slovencev in prepri-canje, da mora Slovenija izstopiti iz jugoslovanske federacije in ustanoviti lastno državo. Leta 1989 so slovenski razumniki objavili Majniško deklaracijo, s katero so pos­tavili teoreticne in politicne temelje za osamosvojitev Slovenije. Med drugim je v deklaraciji zapisano: »Nesporazumi, provokacije in tudi odkrite sovražnosti, ki jih danes doživljamo Slovenci v Jugoslaviji, nas prepricujejo o prelomnosti seda­njega zgodovinskega trenutka in nas obvezujejo, da […] hocemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.« Poskus mitinga v Ljubljani, ki ga je Miloševic nacrto-val 1. decembra 1989, je takratna slovenska milica preprecila in s tem Slovenijo obvarovala državnega udara, s katerim bi Srbija prevzela oblast v Sloveniji. Januarja 1990 je v Beogradu potekal izredni kongres ZKJ, kjer slovenski delegati niso dobili podpore v prizadevanjih za drugacno politicno ureditev v Jugoslaviji, zato so kongres predcasno zapustili. Ta dogodek je bil zacetek razpada Jugosla­vije. Maja 1990 je JLA poskušala razorožiti slovensko teritorialno obrambo, kar pa ji ni v celoti uspelo. Vsi navedeni dogodki, predvsem pa poskus razorožitve teritorialne obrambe v Sloveniji, so sprožili prepricanje, da je JLA naš sovražnik, proti kateremu se bomo najbrž morali upreti z orožjem v rokah. V iskanju poti in ukrepov za odlocen odpor JLA se je konec septembra 1990 rodila ideja o Ma-nevrski strukturi narodne zašcite. V letu 2020 praznujemo 30-letnico Manevrske strukture narodne zašcite (MSNZ). Manjšo slovesnost, posvecenotej obletnici, smo ljutomerskiveterani in castni­ki opravili na našem vsakoletnem srecanju v mesecu avgustu. V vodstvih vete­ranskih in domoljubnih organizacij v Ljutomeru smo se odlocili, da to obletnico dostojno obeležimo še z okroglo mizo. Izbrali smo najprimernejše uvodnicarje in se z njimi dogovorili, kaj od posameznega nastopa na okrogli mizi pricakujemo. 6 Dolocili smo datum in dobili primerno dvorano v Veržeju. Omejitve glede zbira­nja obcanov zaradi epidemije so narekovale strogo dolocen protokol, zato smo na okroglo mizo povabili le 50udeležencev. Odmisliti smo morali spremljevalni kulturni program in druženje po koncani prireditvi. Najbolj pa nam je bilo žal, da na okroglo mizo nismo smeli povabiti domacinov in mladine. V prvem delu zbornika so zbrani prispevki uvodnicarjev na okrogli mizi o MSNZ, ki je bila izvedena 29. septembra 2020 v dvorani kulturnega doma v Veržeju. V drugem delu zbornika so zbrani prispevki avtorjev, ki so bili na okrogli mizi na temo Kako smobranili osamosvojitvene procese Republike Slovenije v letu 1991 predstavljeni 21. junija 2021 v Domu kulture v Ljutomeru. Zbornik je namenjen najširšemu krogu bralcev, predvsem pa mladim, ki v šol­skem procesu niso seznanjeni s temi vsebinami. Naj se te vsebine širijo med na­šimi obcani in mladino. Naj seohrani spomin na prelomne dogodke v procesu osamosvajanja Slovenije in na ljudi iz našega okolja, ki so bili vkljuceni v projekt Manevrske strukture narodne zašcite, ter na aktivne udeležence osamosvojitve­ne vojne. Osamosvojitveni postopki niso nastajali sami od sebe, temvec so jih sprožili in izvajali vizionarji slovenske samostojnosti in državnosti ob množicni podpori prebivalcev Slovenije. Pri obrambi osamosvojitvenih procesov so ime­li odlocilno vlogo tudi posamezniki iz Prlekije in Prekmurja. Njihovi hrabri in odlocni drži, tudi v najtežjih trenutkih, ko je bilo treba z orožjem braniti mlado državo, je posvecen ta zbornik. Anton Kosi Anton Kosi Predstavitev uvodnicarjev in vodenje okrogle mize Okroglo mizo je vodil major Anton Kosi, predsednik Obmocnega združenja slo­venskih castnikov Ljutomer. Anton Kosi Anton Kosi, rojen leta 1947 na Cvenu, je po osnovnošolskem izobraževanju leta 1966 koncal uciteljišce v Murski Soboti, nato pa diplomiral na Pedagoški akade­ miji v Mariboru, smer tehnicni pouk in fizika. Prvo zaposlitev je imel na Osnov­ni šoli Strocja vas, nato pa na Gimnaziji Franca Miklošica v Ljutomeru. Vmes je služil vojaški rok v šoli za rezervne ofi­ cirje pehote v Bileci in v svoji vojaški ka­rieri dosegel cin majorja. Leta 1978 se je zaposlil na Obcini Ljutomer kot pred­stojnik upravnega organa za obrambo. Vmes je izredno študiral na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani, smer obramboslovje, kjer je diplomiral leta 1982. Svojo poklicno kariero je zakljucil na Upravi za obram­bo Murska Sobota, kjer se je leta 1997 upokojil. Spoštovani udeleženci okrogle mize, najavljam prihod društvenih praporov. Ob zvokih koracnice prihajajo na oder prapori Obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer (praporšcak Jože Laba), Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje (praporšcak Janez Vencelj) in Obmocnega združenja slovenskih castnikov Ljutomer (poveljujoci praporšcak Marjan Carovic). Sledi hi-mna Republike Slovenije. 8 Praporšcaki Gospe in gospodje, clanice in clani veteranskih in domoljubnih društev z obmocja UE Ljutomer in cenjeni gosti, lepo pozdravljeni v Veržeju na prvi okrogli mizi ob 30-letnici MSNZ v Pomurju. Dovolite mi, da najprej z velikim zadovoljstvom pozdravim naše goste. Med nami so: generalmajor Ladislav Lipic, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo;generalmajor dr. Alojz Šteiner, predsednik Zveze slovenskih castnikov; Slavko Petovar, župan Obcine Veržej; Drago Legen, podžupan Obcine Veržej; Drago Ribaš, predsednik Policijskega veteranskega društva Sever za Pomurje; Ivan Smodiš, predsednik Pokrajinskega odbora obmocnih združenj veteranov vojne za Slovenijo za Pomurje, in Alojz Filipic, predsednik Obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer. Poseben pozdrav je namenjen predstavnikom sedme sile. Seveda pa velja spoštljiv pozdrav vsem nosilcem znaka MSNZ iz Upravne enote Ljutomer, kjer nas je bilo skupno 16 (Danilo Bunderl, Anton Horvat, Franc Jurša, Anton Kosi, Ciril Magdic, Miroslav Nežic, Alojz Novak, Mirko Rauter, Zdenko Ser­šen, Franc Slokan, Janez Stajnko, Jože Viher) in žal danes že pokojni (Janko Mako­ter, Alojz Pozderec, Jelko Tibaut in Miloš Vrbancic). Pocastimo spomin pokojnih dobitnikov znaka MSNZ 1990 z enominutnim molkom. Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo (OZVVS) Ljutomer, Policijsko veteransko društvo (PVD) Sever za Pomurje, pododbor Ljutomer, in Obmocno združenje slovenskih castnikov (OZSC) Ljutomer smo pripravili današnjo okrog-lo mizo, posveceno 30-letnici MSNZ. Osnovni namen tega dogodka je obujanje spomina na proces osamosvajanja Slovenije, ki ni bil enostaven. Danes, ko na dogodke gledamo s 30-letno casovno distanco, se šele zavedamo pomembnosti, odlocnosti in smelosti vseh akterjev osamosvajanja Slovenije. Takšne in podobne prireditve imajo namen, da spodbujajo domoljubna custva pri prebivalcih Slovenije. Žal tokrat na okroglo mizo nismo smeli povabiti mladih, saj nam trenutne epidemiološke razmere tega ne dovoljujejo. Upajmo, da se bodo zdravstvene razmere izboljšale, tako da bomo podobno prireditev lahko pripra­vili tudi za mladino. Preden pa predam besedo uvodnicarjem, želim še enkrat citirati dr. Rosvito Pesek, ki je dejala: »Imeli so odlocnost, vizijo in pogum.« Zato bodo odlocni posamezniki z vizijo in pogumom danes predstavili svoje aktivnosti v projektu MSNZ. Na današnji okrogli mizi ob 30-letnici MSNZ bodo svoja videnja in doživetja predstavili: generalmajor Ladislav Lipic, predsednik ZVVS, ki je v casu MSNZ med drugim sodeloval v tajnem prevozu oborožitve iz Kocevske Reke v Pomurje. Danes bo spregovoril o poskusu razorožitve TO; major Ivan Smodiš, predsednik PO ZVVS za Pomurje, ki je bil pred 30-imi leti nosilec projektaMSNZ v Pomurju. Spregovoril bo o nastanku, organizaciji in de­lovanju MSNZ s poudarkom na delovanju MSNZ v Pomurju; Ciril Magdic, clan PVD Sever za Pomurje, ki je bil v casu MSNZ pomocnik koordi­natorja med milico in TO v Pomurju; podpolkovnik Mirko Rauter, direktor Uprave za obrambo Maribor, ki je bil pred 30-imi leti nacelnik Obcinskega štaba teritorialne obrambe (OŠTO) Ljutomer in pomemben aktivist MSNZ v Ljutomeru; Franc Slokan, clan PVD Sever za Pomurje, ki je bil takrat komandir milice v Ljuto­meru in eden od organizatorjev MSNZ v Ljutomeru. V razpravi, ki je sledila, so svoje komentarje na podane uvode ali doživljanje tis-tega casa predstavili: Drago Ribaš, dr. Alojz Šteiner, Alojz Novak, Drago Legen in župan Obcine Veržej Slavko Petovar. Zakljucna beseda Akcija MSNZ je trajala od 29. avgusta do 5. oktobra 1990, to je 1 mesec in 1 teden, vendar je v tem kratkem obdobju veliko prispevala k pripravam milice in TO na vojno za Slovenijo. Preden pa zakljucimo današnjo okroglo mizo, posveceno 30-letnici MSNZ, na­javljam odhod društvenih praporov. Hvala uvodnicarjem in razpravljalcem za prispevke in vam vsem za udeležbo. Obcini Veržej pa lepa hvala za brezplacno uporabo dvorane ter za odlicno opravljeno avdiovizualno in glasbeno podporo dogodka, ki jo je v imenu Obcine Veržej opravil Leon Hladnjak. Ladislav Lipic Teritorialna obramba Slovenije ni bila razorožena Ladislav Lipic Ladislav Lipic je upokojeni generalma­jor Slovenske vojske. V teritorialni ob-rambi (TO) se je zaposlil aprila 1977 v Obcinskem štabu za TO Murska Sobota, nato je do novembra 1990 delal v Po- krajinskem štabu za TO Pomurja ter bil istega leta imenovan na dolžnost po­mocnika poveljnika za zaledje v Pokra­ jinskem štabu za TO Vzhodnoštajerske pokrajine. Diplomiral je na Fakulteti za sociologijo, politicne vede in novinar­stvo – smer obramboslovje v Ljubljani. Leta 1994 je bil imenovan za poveljnika PŠTO VŠP, leta 1997 pa na dolžnost na-celnika oddelka za logistiko v RŠTO. Od decembra leta 2000 do februarja 2001 je bil namestnik nacelnika GŠ SV, nato državni sekretar na MORS. Marca 2001 ga je Vlada RS imenovala na funkcijo nacelnika GŠ SV. Po prenehanju funkci­je nacelnika GŠ SV leta 2006 je bil ime­novan za izrednega in pooblašcenega veleposlanika RS na Madžarskem in v Bolgariji. Decembra 2009 ga je predse­dnik RS imenoval za svojega svetovalca za obrambne in vojaške zadeve. Je nosilec najvišjih civilnih in vojaških odlikovanj. Upokojeni generalmajor Ladislav Lipic je bil eden od organizatorjev MSNZ Po-murja ter aktivni udeleženec vojne za Slovenijo. Danes je predsednik ZVVS. 12 Kadar govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci za­držani in skromni, ceprav nas zgodovina uci, da so se prav s sijajnimi vojaškimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokraticne države sedanjega sveta. Slovenija je s svojo teritorialno obrambo (TO) in narodno zašcito (kasneje pre­imenovano v Manevrsko strukturo narodne zašcite – MSNZ) prav gotovo med takšnimi demokraticnimi državami. Svoj prispevek sem namenoma zacel z navedbo zgornje trditve, ki sem jo uporabil tudi v Slovenskem zborniku (Slovenski zbornik, izdan ob 75-letni­ci Osvobodilne fronte slovenskega naroda, Ljubljana 2016). Pojav, ki ga bom poimenoval »kultura zanikanja preteklosti«, se je po naši osamosvojitvi in nastanku nove demokraticne države razbohotil v vsem svojem »sijaju« in je ob obilni podpori novodobnih zgodovinarjev v procesu uravnoteženja dobil svoje mesto. Tako je slovenska partizanska vojska postala »zlocinska Titova armada«, medtem ko so bili domobranci, ki so služili nemški soldateski, tisti, ki so šcitili slovenski narod. Ker pa to še ni bilo dovolj, je predsednik Repu­blike Slovenije in vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil v svojem slav­nostnem govoru ob 50. obletnici ustanovitve TO potrdil tezo o nekakšni »dis-kontinuiteti«. Torej, da so bili vez med »obema« TO le ljudje in da je Slovenijo z orožjem obranila neka nova TO. V ta cvetober politicnih ali bolje strankar­sko-politikantskih ugotovitev lahko štejemo tudi trditev, da je bila slovenska TO leta 1991 razorožena. Zaradi lažjega razumevanja navedene trditve je treba vsaj v kratkih obrisih opi­sati razmere na podrocju nacionalne varnosti ob koncu osemdesetih in zacetku devetdesetih let minulega stoletja. Navajam le dva dogodka, in sicer preprecitev mitinga resnice in poskus odvzema orožja slovenski TO. Stopnjevanje konfliktov v takratni skupni državi Jugoslaviji na politicnem po­drocju je seveda vplivalo na stanje nacionalne varnosti. Po mitingih v pod-poro srbski politiki, predvsem v Srbiji, so po napovedi gospodarske blokade Sloveniji zaradi njene podpore kosovskim Albancem v Cankarjevem domu januarja 1989 konflikti dosegli prvi vrhunec. Ob koncu leta so se še zaostrili in pripadniki takratne slovenske milice so 1. decembra 1989 v akciji, ki so jo poimenovali Sever, preprecili prihod srbskih mitingašev na miting resnice v Ljubljano. Sprejeti zakoni so Sloveniji omogocali uporabo nekaterih pristoj­nosti na podrocju nacionalne obrambe, še posebej pri dolocanju služenja vo­jaškega roka in poveljevanju v TO. Priprave na odvzem orožja so se zacele v Republiškem štabu za TO Slovenije že januarja 1990 z zbiranjem informacij o kolicinah in vrstah orožja in streliva. Ukaz o takojšnji premestitvi orožja, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev je bil izdan 15. maja 1990, kar je povzrocilo burno reakcijo med pripadniki TO, kakortudi v slovenski politiki in javnosti nasploh. Posledica je bila zau­stavitev oddajanja orožja, kar pomeni, da slovenska TO ni bila razorožena in ta poskus ni bil uspešen. Zgodovinsko netocno in zavajajoce je pisanje o ra­zorožitvi TO, kajti do razorožitve ni prišlo, je pa ta poskus sprožil pomembne organizacijske in politicne procese. Po moji oceni je bila to najpomembnejša ugotovitev in dokaz, da se JLA pripravlja na oborožen poseg v slovenski pro-ces osamosvajanja, kar nam je narekovalo tudi sprejem ustreznih ukrepov. Organiziranje strukture NZ, kasneje poimenovane MSNZ, je bila neposredna posledica poskusa odvzema orožja TO. Organiziranje takšne strukture je omogocal takratni Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozašciti (Zakon o SLO in DS). Gotovo pa so izkušnje iz NOB, ko je bila s sklepom vod­stva OF oktobra 1941 ustanovljena Narodna zašcita, bistveno pripomogle k iskanju ustreznih rešitev, ki so bile nato zapisane v zakon. Navedena struk­tura, ki je v celoti temeljila na takratnem razvoju TO in organov za LO, je v obdobju od poletja do imenovanja novega Republiškega štaba za teritorialno obrambo 4. oktobra 1990 zagotavljala obrambno sposobnost Slovenije. Vspominskem zborniku, ki nastaja in nosi naziv Orožja nismo oddali 1990, so predstavljene okolišcine, dejstva, številke in tudi spomini 16 poveljnikov štabov TO in njihovih sodelavcev. Tudi to, da so OŠTO in organi za ljudsko obrambo maja 1990 ohranili vec kot 33.500 kosov orožja, oz. ce upoštevamo še orožje 30. razvojne skupine 27. zašcitne brigade TO, je septembra 1990 slovenska TO razpolagala z vec kot 37.300 kosi razlicnega orožja. Ljutomerski upravni organ za obrambo ni predal orožja v skladišce JLA. Seveda bi bili površni, ce h kolicini orožja, ki je bila poleti 1990 v lasti slovenske TO, ne bi prišteli še kolicine orožja organov za notranje zadeve in milice. To je potrebno predvsem zato, da vidimo, s kakšno kolicino orožjaje Slovenija razpola-gala v casu priprav na osamosvojitev. Sedaj dovolj natancno vemo, da ta številka krepko presega 80.000 kosov orožja že jeseni 1990! V gradivu za pripravo omenjenega zbornika (Orožja nismo oddali 1990) so zbra­ni dokumenti (avtorjev dr. Tomaža Casa in Milana Ovnica), iz katerih je razvidno, da so imele milica in druge službe organov za notranje zadeve zelo veliko orožja, in sicer 45.276 kosov. Na podlagi navedenih kolicin orožja v lasti TO lahko z gotovostjo trdim, da TO ni bila nikoli razorožena. Zakaj sta bili potrebni dve desetletji obtoževanj, da je TO bila razorožena, celo samorazorožena? Predvsem zaradi lastninjenja osamosvo­jitve in zaslugarstva tistih, ki osamosvojitev Slovenije predstavljajo kot izkljucno lastno zaslugo in zaradi opravicevanja svojega pocetja pred in po osamosvojitve­ni vojni. Verjamem, da bo spominski zbornik »Orožja nismo oddali« takrat, ko boste brali pricujoc prispevek, že natisnjen in izdan. V njem boste lahko dobili veliko bolj na­tancen vpogled v tisti cas, na katerega moramo biti ponosni. To bo naš prispevek k spoštovanju lastne zgodovine, še posebej vojaške! 16 Ivan Smodiš Nastanek in delovanje Manevrske strukture narodne zašcite s poudarkom na MSNZ Pomurja Ivan Smodiš Ivan Smodiš je major iz Cankove. V TO je bil vkljucen 1981, v stalni sestavi PŠTO Po-murja pa se je zaposlil leta 1986. Bil je prvi organizator in nacelnik MSNZ v Pomurju. Kot rezervni kapetan je v PŠTO Pomurja opravljal naloge pomocnika komandanta za politicno delo in informiranje. V osa­mosvojitveni vojni je v 75. obm. ŠTO Mu- rska Sobota sodeloval na izpostavljenem poveljstvu v Lendavi. Po vojni je v TO in SV opravljal naloge castnika za logistiko v 75. obm. ŠTO, 76. protioklepnem bataljo-nu in v poveljstvu Rodovskega bataljona v Murski Soboti, naloge castnika za pridobi­vanje kadra v Oddelku za pridobivanje ka­dra GŠSV in Upravi za obrambo Maribor, bil poveljnik enote vojašnice in Vojašnice Murska Sobota. Upokojen je bil avgusta 2014. Sedaj je predsednik Obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo M. Sobota, sekretar Obmocnega združe­nja Zveze slovenskih castnikov Murska Sobota, namestnik predsednika Prosto­voljnega gasilskega društva in predsednik Gasilske zveze Cankova. UVOD Cilj prispevka je predstaviti vlogo Manevrske strukture narodne zašcite (MSNZ) v procesu osamosvojitve Slovenije s poudarkom na MSNZ Pomurja. Prikazal bom bistvene dogodke, ki so vodili do nastanka MSNZ, še posebej v Pomurju: kako je nastala, njeno delovanje, kateri so bili glavni dosežki in kako je prenehala z de­lovanjem. Manevrska struktura narodne zašcite je leta 1990 sodila med kljucne oblike vojaške zagotovitve priprav na slovensko osamosvojitev leta 1991. Zgodovinsko-politicni okvir je kljucnega pomena za razumevanje moje teme kot celote. Kajti dogodki, ki so se dogajali po svetu, in predvsem dogodki iz naše nek­danje skupne države so glavni vzrok, da se je konec osemdesetih sprožil val spre­memb, ki je odlocilno vplival na nadaljnje dogajanje. Cas velikih sprememb širom po Evropi je tudi za naš narod prinesel nove priložnosti. Slovenija je ob vedno vecjih nacionalisticnih težnjah Srbije doživljala pomembne politicne in družbe­ne spremembe. To je cas osemdesetih let, ko smo uvideli, da razvoja, dejanske enakopravnosti in svetle prihodnosti v skupni državi Socialisticni federativni republiki Jugoslaviji ne bomo dosegli. Teoretska podlaga novim težnjam je tako prišla v letu 1987 v 57.številki Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. S tem so prišle na dan zahteve po suverenosti, ki naj pri­pada vsakemu narodu, ne pa federaciji kot državni tvorbi. Ob suverenosti pa se pojavijo še težnje po demokratizaciji in vse, kar k temu spada. Torej govorimo o pluralizaciji politicnega sistema, o svobodi govora, pisanja, zborovanja. Na vidiku so bile politicne in družbene spremembe. Prve svobodne volitve 8. aprila 1990 so prinesle zmago Demokraticne opozici­je Slovenije, ki je bila prva koalicija demokraticno izvoljenih strank. Tako idejno razlicne stranke, ki so takrat sestavljale DEMOS, so imele glavni skupni interes, ki je bilsprememba politicnega sistema. Zmaga DEMOS-a pa je prinesla vpra­šanje odziva federalnih oblasti in predvsem takrat zelo mocne JLA, ki se je tudi proglašala za glavnega zašcitnika enotnosti ter glavnega branitelja federalnih politicnih struktur. Prvi nasilni ukrepi so se kazali v tajni razoroživi TO SRS. TO je skozirazvoj med prebivalstvom vedno bolj postajala slovenska vojska kot del oboroženih sil Jugoslavije. Že v tej prvi fazi agresije pa so se pojavili uporniki, ki niso hoteli izrociti orožja. Treba se je bilo zoperstaviti ocitni nasilni preprecitvi osamosvojitvenega procesa, nakar se je skozi razlicne faze oblikovala MSNZ, ki je imela odlocilno vlogo pri obrambi osamosvojitvenega procesa. NASTANEK MANEVRSKE STRUKTURE NARODNE ZAŠCITE Vse se je zacelo s sprožitvenim dogodkom, govorim seveda o razorožitvi oziroma odvzemu orožja Teritorialni obrambi Republike Slovenije (TO). Republiški štab za TO Slovenije je januarja 1990 izdal ukaz o pregledu orožja, streliva in minsko­ 18 -eksplozivnih sredstev, ki jih je TO hranila zunaj skladišc JLA.Temu je sledil ukaz o predaji orožja TO v skladišca JLA, ki ga je izdal poveljnik TO SR Slovenije ge­neralpodpolkovnik Ivan Hocevar, podpisal pa ga je nacelnik štaba generalmajor Drago Ožbolt. Z izdajo omenjenega ukaza se je potrdila naklonjenost republiške­ga vodstva TO enotnim jugoslovanskim oboroženim silam, ki je s tem ukrepom novonastali oblasti pokazalo, naj ne racuna na TO pri uresnicevanju slovenske samostojnosti. Slovenska javnost, tako politicna kot civilna, je te dogodke spre­jela z ogorcenjem. Velika vecina jih je obsojala, nekateri so celo pošiljali proteste republiškim organom. Takratni poveljnik Hocevar, ki je bil tudi po zvezni zako­nodaji glede vodenja TO podrejen predsedstvu republike, predsednika predsed­stva, torej Milana Kucana, o tem ni obvestil. To je organe spodbudilo k hitremu ukrepanju. Še isti vecer je Janez Janša prevzel sekretariat za ljudsko obrambo in drugega dne, ko je izvedel še o odvzemu orožja upravnim organom za ljudsko obrambo, obcinskim štabom izdal brzojavko o prepovedi oddajanja orožja. Ob­cinski štabi so potrebovali nadaljnja jasna navodila, kako naj ravnajo. Kajti po eni strani so imeli ukaz višjega poveljstva, tj. Hocevarjevega štaba, naj nemudoma oddajo orožje, po drugi strani pa so vedeli, da je takšno ravnanje v nasprotju z interesi Slovenije. Tako se je 17. maja po Sloveniji zacelo razoroževanje TO, že 18. maja pa se je Tone Krkovic sestal z nacelnikom Pokrajinskega štaba teritorialne obrambe (PŠTO) Dolenjske Radom Klisaricem. Krkovic je tedaj opravljal delo nacelnika za ljudsko obrambo obcine Kocevje. Sklenila sta, da je treba nemudoma ukrepati. Krkovic je še isti dan položaj predstavil Vinku Bezniku, ki je bil takrat nacelnik Trenažnega centra milice na Jasnici. S tem je bila vkljucena milica. Naslednji dan se je Krkovic sestal z Janšo, kjer sta se oba zavedala pomena odvzema orožja in sklenila, da JLAne sme dobiti v roke orožja Zašcitne brigade v Gotenici. Nekaj dni kasneje je bil vkljucen še republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavcar. Izdelan je bil nacrt za izvzem orožja iz Gotenice, ki ga je tudi dejansko izvedla Po-sebna enota milice. V poletnih mesecih je potekalo intenzivno zbiranje informacij o JLA, iskanje primernih ljudi ter navezovanje stikov za novo formacijo. Nastaja-la je tajna organizacija Manevrska struktura narodne zašcite, ki je nosila ime v skladu z zakonom o narodni zašciti. Nacrt o organizaciji je bil Janši in Bavcarju predstavljen 23. avgusta 1990 v Kocevski Reki. O poimenovanju MSNZ je takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kucan dejal: »Znotraj legalnega sistema smo poskušali najti možnost, kako organizirati strukturo, ki bi nam je ne mogli ocitati, in se tako zavarovati pred morebitno intervencijo v Sloveniji. To je uspelo Janezu Janši. Neko popoldne je prišel k meni z zakonom in podcrtanim besedilom v njem. Zakon nam je ponujal priložnost, da ustanovimo strukturo, ki ji nihce ne bi pripisoval velikega pomena.« 29. avgusta je Bavcar izdal odlocbo o imenovanju nacelnika narodne zašcite. »Za nacelnika narodne zašcite, ki bo pripravljal orga­nizacijske pogoje za delovanje narodne zašcite v morebitnih izrednih razmerah, imenujem Toneta Krkovica...« Na Pristavi nad Sticno je bil 7. septembra 1990 sestanek, na katerem so Janez Janša, Igor Bavcar, Tone Krkovic, Vinko Beznik in Jože Kolenc sprejeli dokument za vojaško zavarovanje slovenskega osamosvajanja. Analizirali so takratni trenu­tni položaj in dotedanje ukrepe ter dokoncno oblikovali celoten nacrt delovanja. Krkovic je predstavil predlog vojnega nacrta in organizacijsko shemo MSNZ. Na tej podlagi so pozneje pripravili nujne delovne dokumente in delovne karte. V teh nacrtih pa se kot morebitni agresor pojavlja JLA. Tone Krkovic je takoj po sprejetju nacrta o delovanju MSNZ zacel navezovati stike s sodelavci po celotni Sloveniji: Ljubljana, Ljubljana - okolica, Dolenjska, Sever-na Primorska, Južna Primorska, Posavje, Zahodna Štajerska, Vzhodna Štajerska, Notranjska, Gorenjska, Koroška, Zasavje in Pomurje. MSNZ POMURJA TO Pomurja Maja 1990 je bila TO Pomurja organizirana v Pokrajinski štab TO (PŠTO) Pomurjas sedežem v Dijaškem domu v Murski Soboti in štiri obcinske štabe za TO: OŠTOMurska Sobota s sedežem v Dijaškem domu v M. Soboti, OŠTO Gornja Radgonas sedežem v prostorih Obcine G. Radgona, OŠTO Lendava s sedežem v prostorihObcine Lendava in OŠTO Ljutomer s sedežem v lastnih prostorih v zgradbi, ki jebila zgrajena v neposredni bližini obcinske zgradbe v Ljutomeru za potrebe OŠTO in postaje milice. Vsi pripadniki stalne sestave TO Pomurja so bili po narodnosti Slovenci, izhajali so iz domacih obcin in nobeden v TO Pomurja ni bil prerazporejen iz vrst JLA. To je pomembno vplivalo na kasnejša dogajanja v letu 1990. Razorožitev 15. maja 1990 je s sestanka Republiškega štaba TO (RŠTO) Koloman Rituper, takrat pomocnik poveljnika za zaledje PŠTO Pomurja, prinesel ukaz o predaji orožja v varstvo JLA. Na osnovi ukaza in navodil s strani RŠTO je poveljnik PŠTO Pomurja podpolkovnik Vladimir Miloševic izdal ukaze za vse štiri obcinske šta­ 20 be v Pomurju. Cetudi naj bi se ukrep za zavarovanje orožja izvedel v cim vecji tajnosti, pa se je informacija o ukazu med zaposlenimi v TO Pomurje hitro raz­širila. Dejanje premešcanja orožja v skladišca TO znotraj vojašnic so pripadniki TO Pomurja zelo hitro oznacili za razorožitev TO, kar je imelo velike negativne politicne posledice. Premešcanje orožja je neposredno prizadelo le OŠTO Len-dava in Ljutomer, kajti OŠTO Murska Sobota in OŠTO Gornja Radgona sta svoji skladišci že imela znotraj vojašnic v M.Soboti in v G. Radgoni. V naslednjih dveh dneh po prejemu ukaza je OŠTO Ljutomer skoraj vse orožje preselil v vojašnico v Murski Soboti. OŠTO Lendava pa je v tem casu nacrtoval usposabljanje odreda in je tako v objekte vojašnice preselil le višek, to naj bi bilo okrog 30%, predvsem starejšega orožja. Ustanovitev MSNZ Pomurja Na zadnjem sestanku komandantov pokrajinskih štabov TO (5.septembra1990) in pomocnikov komandantov za politicno delo na RŠTO me je Miha Butara, ta­kratni pomocnik komandantaza politicno delo v ljubljanski pokrajini, povabil, da se naslednji dan ob 15. uri udeležim sestanka v Tepanju in da o sestanku ne povem nikomur. Na sestanku v Tepanju smo se zbrali Miha Butara, Tone Krkovic, Marjan Fekonja, takratni pomocnik komandanta za politicno delo v mariborski pokrajini, in jaz. Midva s Fekonjo sva bila na sestanku povabljena k sodelovanju v MSNZ in sva po pristanku na sodelovanje prejela prve naloge v zvezi z MSNZ. Kr­kovic naju je takrat seznanil z osnovnimi politicnimi izhodišci, na katerih je bilo zasnovano delovanje MSNZ, o tem, da projekt podpira najvišje politicno vodstvo Slovenije, podal je osnovne cilje, naloge ter osnovna nacela in oblike delovanja MSNZ. Poudarek je namenil predvsem tajnosti in medsebojnemu zaupanju. Kljub mojemu takojšnjemu pristanku na sodelovanje v projektu MSNZ pa so se mi v naslednjih dneh porajali dvomi in številna vprašanja, predvsem vprašanja o re-alnosti akcije, dvomi v sposobnost razorožene in razdvojene slovenske TO, da se zoperstavi za tisti cas mogocni JLA. Bil sem v dilemi. Si vojak in imaš ukaze nad­rejenih, tu mislim predvsem na politiko in ukaze vodstva takratne TO Republi­ke Slovenije. Sodelovati v MSNZ pa je pomenilo delati nekaj drugega, tudi mimo svojih nadrejenih in sodelavcev. Ves cas se mi je porajala tudi možnost aretacije in sojenja pred vojaškim sodišcem. Naslednja dilema je bila, komu od sodelavcev povedati o projektu, komu zaupati. Ali me bo sploh kdo vzel resno. Naslednji dan sem z vsemi temi vprašanji in dilemami stopil najprej do Alojza Kisilaka, takra­tnega operativca v OŠTO M. Sobota in mojega dolgoletnega sodelavca in prijate­lja. Po pogovoru in izmenjavi mnenj, še ob številnih dilemah in neodgovorjenih vprašanjih, sva s projektom MSNZ skupaj seznanila Edvarda Mihalica. Tudi on je na sodelovanje v projektu MSNZ takoj pristal. Sledili so pogovori še z ostalimi pripadniki PŠTO Pomurja. Vsi so na sodelovanje v projektu MSNZ pristali. Že naslednji dan, torej 8. septembra, je v prostorih PŠTO sledil sestanek s ko­mandanti takratnih OŠTO. Na sestanku so sodelovali tudi pripadniki PŠTO, ki so na sodelovanje v projektu MSNZ že pristali. Spomnim se takratnega dogodka. Po predstavitvi vsebine razgovora v Tepanju, po predstavitvi nalog, ki sem jih prejel od Toneta Krkovica, ter predvidenih naših nalogah je najprej zavladala mucna tišina. Nato so sledila številna vprašanja, dvomi in iskrice nezaupanja. Kdo je ta Krkovic? Ali za njim in projektom MSZN stoji tudi celotno politicno vodstvo Re-publike Slovenije? Ali ima projekt tudi podporo predsednika predsedstva Milana Kucana? Ali nas bo, ce se bo kaj zalomilo, republiško politicno vodstvo zašcitilo? S cim sebomo, ce bo potrebno, uprli JLA? Razen mojih informacij s sestanka v Tepanju ter zagotovil in nacrtov, ki jih je na sestanku podal Tone Krkovic, drugih odgovorov in zagotovil nismo imeli. Po izmenjavi mnenj so kljub številnim neod­govorjenim vprašanjem vsi štirje komandanti OŠTO na sodelovanje v projektu MSNZ pristali in sprejeli iz projekta MSNZ izhajajoce naloge. Še isti dan ali že nas­lednji dan so sledili razgovori in sestanki v posameznih OŠTO. Po podobnem sce­nariju, kot je bil na prvem sestanku na PŠTO, je bila že 9. septembra 1990 v pro-jekt MSNZ vkljucena vecina pripadnikov stalne sestave TO Pomurja. O vkljucitvi komandanta PŠTO Vladimirja Miloševica v projekt MSNZ smo se pripadniki PŠTO in komandanti OŠTO pogovarjali na sestanku 17. septembra 1990. Po glasovanju smo sprejeli odlocitev, da ga s projektom MSNZ seznanimo in ga povabimo k so-delovanju. Po seznanitvi s projektom MSNZ je Vladimir Miloševic na sodelovanje v projektu pristal in je od takrat tudi prevzel naloge nacelnika PŠ MSNZ Pomurja. O zamenjavi je bil obvešcen tudi Tone Krkovic, ki je menil, da je to naša notranja odlocitev v Pomurju. Vztrajal pa je na tem, da tudi nadalje ostanem jaz kot glavni stik in komunikacija z njim. Tako je tudi dejansko komunikacija z republiškim nacelnikom MSNZ vse do zakljucka projekta MSNZ potekala preko mene. Po posvetu s predsedniki obcin in sekretarji za SLO in DS obcin, ki je potekal 14.septembra1990 v Poljcah, je bila v projekt MSNZ vkljucena tudi vecina de­lavcev sekretariatov za SLO obcin Pomurja. Posamezni pripadniki sekretariatov so v aktivnostihMSNZ sodelovali že od vsega zacetka njenega delovanja. Pripa­dniki sekretariatov za SLO so sodelovali pri prevozih in skladišcenju orožja na tajnih lokacijah ter pri formiranju novih enot MSNZ, predvsempri pripravi novih mobilizacijskih vpoklicev. Pripadniki sekretariatov za SLO pa so iz prostorov se­kretariatov odnesli in na tajne lokacije skrili sezname vojaških obveznikov in s 22 tem preprecili možnost zaplembe seznamov vojaških obveznikov s strani JLA in možnost njihovih vpoklicev v JLA. Od vsega zacetka smo v MSNZ Pomurja izvajali naloge, ki smo jih dobivali od na-celnika RŠ MSNZ, in naloge, ki smo jih nacrtovali sami. Glavne so bile: -popisati vse orožje, ki je ostalo v skladišcih OŠTO zunaj vojašnice v M. Soboti in G. Radgoni, -iz skladišca TO Trimo v Vojašnici M. Sobota in iz skladišca TO v Vojašnici G. Radgona neopaženo odpeljati cim vec orožja in streliva, -v projekt MSNZ pritegniti posameznike, predvsem poveljniški kader posa­ meznih enot TO, ki se jim lahko zaupa, in jih o projektu MSNZ seznaniti z delnimi informacijami, -zaceti s formiranjem enot MSNZ; izhodišce so razpoložljive kolicine orožja. Osnovna principa našega delovanja sta bila stroga tajnost in neomajno med-sebojno zaupanje. Tako smo skoraj v popolnoma enaki sestavi, kot je bila pred tem stalna sestava TO Pomurja, nadaljevali svoje delo. Bili smo pod dvojnim po­veljstvom. Prvo je izhajalo iz RŠTO, katerega naloge smo opravljali le še formalno, drugo pa od MSNZ, katerega naloge smo izvrševali tajno in neformalno. Vse te aktivnosti pa so imele jasen cilj in so bile usmerjene zoper morebitno posredova­nje JLA ter v zavarovanje procesa osamosvajanja. Ena od naših pomembnejših nalog je bila formiranje enot MSNZ. V vseh OŠTO so preoblikovali obstojece enote TO oziroma organizirali nove enote. Njihovo veli­kost so sproti prilagajali razpoložljivim kolicinam orožja. Vecinoma so bile formi­rane manjše in ucinkovitejše enote. Med najboljšimi in hkrati najzaupljivejšimi vojaškimi starešinami so izbrali poveljniški kader. Med razporejenimi pripadniki prejšnjih enot so izbirali tiste, ki so jih poznali in za katere so ocenili, da jim lahko zaupajo. Za vse na novo razporejene pripadnike enot MSNZ so pripravili nove vpoklice, jim dolocili nova mobilizacijska mesta in zanje pripravili vse nacrte. Veliko težje pa je bilo zagotoviti zadostno kolicino orožja za potrebe novo formi­ranih enot. V obeh prekmurskih obcinah (M. Sobota in Lendava) je bilo na voljo le orožje v skladišcu v Turnišcu. Vse ostalo je bilo pod nadzorom JLA. Zacetni režim vstopa v skladišce vojašnice je bil zelo strog, vendar se je od maja do sre-dine septembra precej omehcal. To dejstvo so izkoristili pripadniki vseh štabov TO Pomurja. Tako je Živko Stanic, skladišcnik OŠTO Lendava, s tovornim vozilom TO zapeljal v skladišce Trimo v Vojašnici M. Sobota, naložil orožje in ga odpeljal v skladišce v Turnišce. V treh vožnjah je vse orožje, ki ga je maja OŠTO Lendava predal v skladišce Trimo, prepeljal v skladišce v Turnišce. Krajo lastnega orožja so izvajali tudi v G. Radgoni, kjer so vsakodnevno v osebnem avtomobilu odpeljali nekaj kosov orožja s pripadajocim strelivom. To se je dalo storiti zaradi »prijatelj­stva« ter zaupanja komandanta vojašnice v teritorialce, ki tako osebnih avtomo­bilov ni preverjal. To nalogo je odlicno izvajal skladišcnik Franc Zemljic, ki je ob vsakodnevnem vstopu odpeljal vec kosov orožja. Na enak nacin so »poznanstvo in prijateljstvo« z oficirji JLA v Vojašnici M. Sobota izkorišcali pripadniki OŠTO M. Sobota. Skoraj ob vsakokratnem vstopu v skladišce Trimo je skladišcnik Štefan Žekš v prtljažniku osebnega avtomobila odpeljal nekaj kosov orožja in streliva. Tudi teritorialci iz Ljutomera so naložili poln »tamic« orožja in ga odpeljali iz vo­jašnice. Ko pa so to poskušali storiti še drugic, jim je to namero preprecil takratni komandant vojašnice Daniel Horn, ki je ukazal razložiti že naloženi tovornjak. Od takrat naprej sobili oficirji JLA pozornejši in so vozila, predvsem pa tovornjake pregledovali. Vendar se akcije niso ustavile, nadaljevali so z izvažanjem orožja. Ena takih akcij je bila, ko sta Koloman Rituper in Ivan Smodiš s pomocjo nacel­nika obcinskega štaba civilne zašcite Slavka Jauka z vozilom CZ pod pretvezo, da vozijo opremo CZ, odpeljali vse orožje in strelivo pokrajinskega odbora. Naj omenim še akcijo, s katero smo dobili tudi prve kolicine protioklepnih sredstev (tromblonskih min, minometnih min ter rocnih protipehotnih in pro-titankovskih bomb) in streliva. V soboto, 15. septembra 1990, sem ob pol desetih dopoldne po telefonu prejel nalogo, da je treba biti ob osmih zvecer v Kocevski Reki s tovornjakom vecje nosilnosti in s še dvema do tremi pomocniki. Sledilo je klicanje po telefonu in že ob 14.30 smo bili na parkirišcu podjetja Agromerkur v M. Soboti zbrani jaz, Ladislav Lipic, Ljubo Dražnik in šofer podjetja Agromerkur s tovornjakom. Slednjemu smo povedali, da gremo po opremo, ki je bila na tehnic­nem pregledu. Opremo smo naložili v dveh urah in se po 22. uri v spremstvu šti­rih oboroženih clanov Posebne policijske enote v civilnem avtomobilu zaceli vra-cati v Lendavo, kjer smo ob pomoci še preostalih lendavskih pripadnikov MSNZ v zaklonišce stanovanjskega bloka razložili pet ton streliva in MES. Akcija je bila zakljucena ob 5. uri naslednjega dne. Prav ta akcija nazorno kaže, kako hitro so se odvijali takratni dogodki in kako hitro se je bilo treba organizirati in reagirati ob posameznih dogodkih. V nekaj urah je bilo treba zagotoviti tovornjak, s katerim TO Pomurja takrat ni razpolagala, zagotoviti je bilo treba tudi skladišcni prostor ter ljudi za nalaganje in razlaganje. Poleg vsega tega pa je bilo treba zagotoviti popolno tajnost. Prav ta opisani dogodek je na nek nacin zrcalo vsega, kar se je dogajalo, ko je bilo treba brez vprašanj zelo hitro reagirati in akcije hitro izpeljati, pri vsem tem je bilo treba pokazati vso iznajdljivost. 24 TO Pomurja je konec septembra 1990 skupaj z orožjem, ki maja 1990 ni bilo predano v vojašnico JLA, in z v septembru izvzetim orožjem razpolagala z ok­rog 800 kosi orožja in s pripadajocim strelivom. To je hkrati pomenilo, da smo imeli okrog 800oboroženih pripadnikov MSNZ Pomurja, razporejenih v enote TO in pripravljenih za zavarovanje procesov osamosvajanja Slovenije. Orožje in strelivo, s katerim smo v MSNZ Pomurja takrat razpolagali, je bilo treba varno shraniti in zavarovati. Obstajala je namrec nevarnost, da bosta JLA in republiški vrh TO poskušala orožje odvzeti in ga spraviti nazaj v svoja skladišca, za ograje vojašnic. Zato je bilo treba zagotoviti, da se orožje razprši oziroma da se ga shrani po razlicnih lokacijah. Pri vsem tem je bilo spet treba zagotoviti tajnost, še prej pa medsebojnozaupanje z ljudmi, ki so bili pripravljeni zagotavljati varnost shra­njenega orožja in streliva. V mesecu septembru in oktobru 1990 smo vecino orožja iz skladišca v Turnišcu prepeljali na skrivne lokacije. Te so bile v posebnih prostorih lendavske Nafte, kjer je organizacijo in varovanje prevzel Branko Varga. Del orožja in streliva je ko­mandir postaje milice Ludvik Bokan hranil v kletnih prostorih milice Lendava. V prostorih obcinskega centra za obvešcanje sta odgovornost za tajno skladišcenje orožja in streliva prevzela Franc Žižek in Boris Budin. Orožje in strelivo pa je hra-nil tudi komandant OŠTO Ljubo Dražnik v svoji zidanici. Prav tako so na skrivne lokacije razselili orožje in strelivo tudi v ostalih OŠTO Pomurja. Orožje in strelivo za enote OŠTO M. Sobota je bilo skrito v zaklonišce CZ v M. So-boti, ki ga je varno skladišcil in varoval Slavko Jauk. Orožje je v skladišcu lastne trgovine skril Mišo Baranja. Za tajno skladišcenje in varovanje orožja in streliva v betonarni v Lipovcih je poskrbel Anton Ravnic, ki je nekaj orožja skril tudi v kleti svoje hiše. Za tajno skladišce so bile uporabljene tudi valilnice za fazane v gojitvenem lovišcu Kompas v Peskovcih, kjer je orožje skrival Geza Bacic. Orožje in strelivo pa je bilo skrito tudi v kleti zgradbe Uprave za notranje zadeve v M. Soboti, za kar sta skrbela Alojz Flisar ter Ludvik Cvernjek. V G. Radgoni je bilo orožje in strelivo v sodelovanju s komandirjem Stankom Sa­kovicem shranjeno na postaji milice. Franc Klemencic je poskrbel za skriti pros-tor v skladišcu Radenske v Boracevi, Milan Nakrep pa v skladišcu Avtoradgone. Ljutomerski sodelavci so orožje in strelivo hranili in varovali v tovarni MTT, obra­tu Ljutomer, za kar je bil odgovoren Miloš Vrbancic. Jože Viher je zagotovil tajno skladišce v Mlekoprometu, Miro Nežic v Domu pocitka v Lukavcih, Alojz Pozderec v podjetju Konus, podjetnik Janko Makoter pa v skladišcu svojega obrata. Nekaj orožja in streliva pa so ljutomerski teritorialci hranili v kletnih prostorih milice. Tako kot drugod po Sloveniji je tudi v Pomurju v zacetku oktobra 1990 MSNZ prenehala formalno obstajati in je ponovno prešla v strukturo TO. 28. sep­tembra1990 je republiška skupšcina sprejela ustavni zakon za podrocje obram-be. S tem dejanjem je pristojnost nad TO v miru in v primeru izrednih razmer prenesena na republiško predsedstvo. 4. oktobra 1990 je Vlada RS odstranila do-tedanjega komandanta TO Slovenije Hocevarja in ga zamenjala z Janezom Slapar­jem, ki je postalnacelnik novega, vzporednega RŠTO. Istega dne so bili imenovani tudi novi komandanti TO pokrajin. Tone Krkovic pa je bil razrešen dolžnosti na-celnika MSNZ Republike Slovenije. To je prvic pomenilo, da sirepubliško vodstvo neposredno podreja oborožene sile. Ker pa je MSNZ ves cas delovala ilegalno, da bi zavarovala osamosvojitev Slovenije, pa po uradnem formiranju oboroženih sil to ni bilo vec potrebno. Tako tudi obstoj MSNZ ni bil vec potreben. Vloga milice Slovenska milica je bila že dobro organizirana in izurjena. Udarno pest milice so predstavljale Posebne enote milice in Specialna enota milice. Bile so dobro oborože­ne, izurjene in opremljene za boj proti terorizmu in druge oborožene spopade. Uspo­sobljene so bile za usklajeno delovanje po vsej Sloveniji. Prav tako so bile opremljene in usposobljene Vojne enote milice, ki so delovale na obmocju postaj milice. Kolenc je enkrat v avgustu poklical Alojza Flisarja in mu navedel, da klice zasebno in strogo zaupno. Predstavil mu je situacijo in povedal razlog ter mu dolocil rok odlocitve. Flisar je tako kot vsi preostali odlocitev takoj sprejel, vendar z meša­nimi obcutki. 6. septembra ponoci je bil sestanek v Slovenskih Konjicah, bil je seveda tajen, udeleženci pa sobili Krkovic, Kolenc, Butara, Flisar, Smodiš, Bo-jan Lunežnik (Urad za notranje zadeve Maribor) ter Fekonja. Opravljena je bila predstavitev varnostno obrambnega stanja in sprejet dogovor o ciljih in skupnih nalogah. Kadrovska sestava MSNZ milice v Pomurju je bila sledeca: Na ravni urada za notranje zadeve: -organizator in koordinator je bil Alojz Flisar, ki je bil hkrati tudi poveljnik PEM in samostojni inšpektor milice za mejne zadeve in tujce, -namestnik je bil Ciril Magdic, ki je opravljal dolžnosti inšpektorja za PEM, VEM in MOB, 26 -pomocnik je bil Ludvik Cvernjek, ki je opravljal delo skladišcnika orožja in opreme. Na ravni obcinskih postaj milice so bili organizatorji sledeci: -Obcina Gornja Radgona: Stanko Sakovic, komandir Postaje milice G. Radgona, -Obcina Murska Sobota: Ladislav Vegi, komandir Postaje milice M. Sobota, -Obcina Ljutomer: Franc Slokan, komandir Postaje milice Ljutomer, -Obcina Lendava: Ludvik Bokan, komandir Postaje milice Lendava. Vsi obcinski organizatorji so si lahko po lastni oceni imenovali svoje pomocnike. Konkretne naloge so izvajali pomocniki komandirjev in vodje varnostnih okoli­šev, ki pa naceloma niti vedeli niso, da opravljajo naloge na podrocju delovanja MSNZ. Skupno izvajanje nalog se je dogovarjalo na dnevnih in tedenskih koordi­nacijah. Tu so bili vkljuceni organizatorji MSNZ s pomurskega obmocja, najvec se je odvijalo v povezavi z Janezom Boharjem, na obcinski ravni pa so neposredno sodelovali nacelniki obcinskih štabov MSNZ in komandirji postaj milic. Glavne dejavnosti, ki jih je opravljala milica v sodelovanju z vojaškim delom MSNZ, obsega tri sklope nalog: -Prvi sklop se nanaša na izvajanje nalog hrambe in varovanja oborožitvene opreme enot MSNZ. Orožje se je izvzemalo podnevi, skladišcili pa so ga po­navadi ponoci, vse v strogi tajnosti. Vcasih je bilo treba izvesti tudi manever zavajanja, da bi se zagotovila vecja varnost pri izvajanju akcij. Posebni nacrti so bili pripravljeni za primere, ce bi pripadniki JLA poskušali nasilno odvzeti orožje iz tajnih skladišc. Za te primere so bili pripravljeni pripadniki PEM s posebnimi nalogami in so za te primere imeli tudi orožje doma. -Drugi sklop nalog se je nanašal na pridobivanje in izmenjavo obvešcevalnih informacij in podatkov o enotah, kadrovskih postavitvah, organizaciji, opre-mi in namerah ter nacrtih pripadnikov JLA ter njihovem zadrževanju, gibanju in usposabljanju. -Tretji sklop obsega izdelavo skupnih nacrtov delovanja ter kadrovsko pripra­vo in usposabljanje. Nacrti, ocene in ukrepi so se v pisni obliki izdelovali le v nujnih primerih, zato je bilo dokumentiranega gradiva zelo malo, še tisto malo pa je bilo uniceno ali izgubljeno ob napadu JLA leta 1991. Zakljucek Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so se dogajale pomembne družbene spremembe, ki so zajele tudi nekdanjo SFRJ. Srbske težnje po hegemoniji so os­ Ciril Magdic Danes s ponosom obujamo spomine ob 30. obletnici MSNZ tale narode privedle k razmisleku o samostojnosti. Prvi rezultati v Sloveniji so se kazali v obliki svobodnih demokraticnih volitev in zmagi Demosa. Nova politicna oblast se je takoj podala na pot osamosvojitve, hkrati pa se je postavljalo kljucno vprašanje: »Kako zavarovati osamosvojitveni proces ter na kakšen nacin prepre-citi verjeten nasilen poseg federalnih struktur v prakticno izvajanje nacionalne suverenosti?« Kajti slovenska osamosvojitev je imela veliko grožnjo v JLA. V ta­kratnih jugoslovanskih družbenih razmerah se je JLA vmešavala v vsa pomemb­na podrocja in se hkrati tudi razglašala za zašcitnico sistema. TO SR Slovenije je bila sistemsko del enotnih oboroženih sil SFRJ in kljucni trenu­tek se je zgodil z ukazom o razorožitvi TO. Tako je bilo izvedeno prvo agresivno dejanje JLA na Slovenijo. Premestitev orožja TO v objekte JLA je imelo velike ne­gativne politicne posledice, zgodili so se tudi nekateri upori v obliki neizvršitve ukaza, tudi v Pomurju. Kot odgovor na agresivno dejanje JLA je bila ustanovljena tajna organizacija MSNZ. To so bili zametki oboroženega odpora, ki je imel en cilj, in sicer zavarovati osamosvojitveni proces v Sloveniji. Projekt MSNZ je bil zacetek oboroženega odpora, ki se je udejanjil v osamosvojitveni vojni junija in julija 1991. S tem je bila opravljena kljucna vloga zoper agresijo JLA v osamosvo­jitvenem procesu. Pravno-formalno se je projekt uokviril v narodni zašciti. Pripadniki MSNZ so iz­hajali iz vrst TO, sekretariatov za LO in milice, vecina pa prav iz TO. Pripadniki stalne sestave TO so podpirali in solidarizirali s procesi demokratizacije v Slo­veniji. Bili so za spremembe, ki bi slovenskemu narodu prinesle vecje perspek­tive. V primeru Pomurja so MSNZ sestavljali vsi, ki so bili prej sestavni del TO Pomurja. Opravljali so dvoje nalog, ene zgolj formalno, to so tiste, ki so prihajale od RŠTO, in druge, ki so prihajale od vodstva republiške MSNZ. Seveda so se vse naloge opravljale v strogi tajnosti in nihce razen izbranih akterjev ni vedel za­nje. Torej so MSNZ sestavljali isti ljudje in orožje kot TO, vendar pa so opravljali naloge popolnoma druge vsebine in pomena. Pri tem je velikega pomena dobro sodelovanje s takratno milico, ki je imela zelo pomembno vlogo pri izvedbi pro-jekta. Naloge MSNZ smo v Pomurju opravili v skladu s svojimi možnostmi in s tem zagotovili zavarovanje osamosvojitvenega procesa. Ciril Magdic Ciril Magdic, roj. 17. 7. 1960 v Brano­slavcih, stanujoc v Cezanjevcih, Ljutomer, se je po koncani srednji šoli v Tacnu zapos­lil kot milicnik na obmocju uprave za no-tranje zadeve. Opravljal je razlicna dela v policiji, od leta 1988 dalje pa kot inšpektor v inšpektoratu milice. Opravljal je naj­zahtevnejša dela s podrocja izobraževan­ ja, usposabljanja, varnosti ter obrambne­ ga nacrtovanja. Med drugim je poskrbel za izdelavo varnostnega in obrambnega nacrta policije. Z njim je uredil nacrten, postopen in organiziran prehod delovanja milice iz mirnodobnega v vojno delovanje Uprave za notranje zadeve Murska Sobota in enot milice (policije) Pomurja. Nacrto­vanje je nadgradil z uskladitvijo vojnega delovanja s takrat »mlado Slovensko vojs­ko« in civilnimi strukturami Pomurja, kar je imelo za posledico enotno in ucinko­vito vojno delovanje in koncno zmago združenih sil Slovenije. Zaradi izjemnih zaslug pri uveljavljanju in obrambi samostojnosti in suverenosti Re-publike Slovenije, ki jih je dosegel z delom pri nastajanju mlade slovenske države in kasneje pri njeni izgradnji, je prejel znak organizatorja MSNZ, najvišje odlikovanje Policije – zlati šcit in v Policijsko veteran-skem društvu Sever – plaketo, podelili pa so mu tudi naziv castni predsednik. Eden od temeljev državne suverenitete na obmocju. Zasledovanje tega cilja je pri­peljalo do ideje o vzpostavitvi lastne vojske. Slovenski politicni vrh je imel na raz­polago slovensko milico, ki se je v tistem trenutku pojavljala v dvojni vlogi. Prva je bila zagotavljanje notranje varnosti, druga pa obramba domovine. Ob tem je bilo nujno organizirati in vzpostaviti tudi Slovensko vojsko. Podobno kot drugod po Sloveniji je to potekalo tudi v Pomurju. Slovenska milica je bila že ustrezno organizirana, opremljena in izurjena. Udarno moc milice so predstavljale Posebne enote milice in Specialna enota. Te enote so bile dobro oborožene, izurjene in opremljene za boj proti terorizmu in druge oborožene spopade ter oblike ogrožanja. Usposobljene so bile tudi za usklaje-no delovanje po celotni Sloveniji. Opremljene so bile z opremo, primerno za dalj casa trajajoce delovanje na terenu, z lastnim neodvisnim sistemom zvez in ostalo opremo, tudi s prilagojeno oskrbo. V okviru milice so bile formirane tudi Vojne enote milice. Tudi te so bile ustrezno organizirane, opremljene in izurjene. Njihovo obmocje delovanja je bilo vezano na obmocja uprav za notranje zadeve in postaj milice. Nobena od teh enot milice pa ni bila usposobljena za izvajanje zahtevnejših vojaških operacij na podrocju boja z zracnimi enotami JLA in ne z oklepno mehaniziranimi enotami. Po oceni slovenskega politicnega vodstva je bilo treba organizirati tudi lastno obrambno vojaško silo v najvecji strogi tajnosti. In takrat se je rodil projekt Ma-nevrske strukture narodne zašcite za Slovenijo. Podlaga ustanovitve je bila v Zakonu o SLO in DS, ki je omogocal zakonsko delovanje v okviru narodne zašcite. Igor Bavcar je 29.avgusta1990 izdal ukaz o ustanovitvi MSNZ in izdal odlocbe republiškemu in pokrajinskim nacelnikom narodne zašcite. V milici je imenoval Vinka Beznika, poveljnika Specialne enote, ter Jožeta Kolenca, vodjo oddelka za Posebne enote milice, Vojne enote milice in obrambno nacrtovanje RSNZ. Njuna skupna naloga je bila, da organizirata in vzpostavita v delovanje MSNZ modre strukture – skupaj z akterji iz organizatorjev – predstavnikov zelene strukture – TO in uskladita nacrte za skupno delovanje sil obeh za obrambo domovine. MSNZ je v delovanju v obeh strukturah skupaj združevala preko 22.000 pripadnikov. V Pomurju je ustanavljanje oz. organiziranje delovanja MSNZ potekalo usklajeno od konca avgusta do 4. oktobra 1990, ko MSNZ preide v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, milica pa nadaljuje z izvajanjem zastavljenih aktivnosti ter z vpeljanim sodelovanjem še naprej, vse do konca osamosvojitvene vojne, torej z istimi ljudmi na istem obmocju – vendar samo z novoustanovljeno slovensko TO. Organizatorji na ravni Uprave za notranje zadeve Murska Sobota: -organizator in koordinator: Alojz Flisar, poveljnik PEM in samostojni inšpek­ 30 tor milice za mejne zadeve in tujce, -namestnik: Ciril Magdic, inšpektor za PEM, VEM in obrambne nacrte, -pomocnik: Ludvik Cvernjek, skladišcnik orožja in opreme. Organizatorji na postajah milice: -Obcina Gornja Radgona: Stanko Sakovic, komandir PM Gornja Radgona, -Obcina Murska Sobota: Ladislav Vegi, komandir PM Murska Sobota, -Obcina Ljutomer: Franc Slokan, komandir PM Ljutomer, -Obcina Lendava: Ludvik Bokan, komandir PM Lendava. Fotografija na stopnišcu gostilne Zorko v Križevcih, stojijo z leve proti desni, spodaj: Ludvik Cvernjek, Ludvik Bokan in Stanislav Sakovic, zgoraj: Ciril Magdic, Alojz Flisar, Franc Slokan. Vsi obcinski organizatorji, ki sobili takrat tudi istocasno komandirji postaj milice na obmocju Pomurja, so si lahko po lastni odlocitvi imenovali tudi svoje pomoc­nike. V izvajanjeposameznih, neposrednih, konkretnih nalog so bili vkljuceni po­mocniki komandirjev in vodje varnostnih okolišev. Ti praviloma niti niso vedeli in bili seznanjeni, da opravljajoposamezne naloge na podrocju delovanja MSNZ. Skupno izvajanje nalog se je dogovarjalo na dnevnih in tedenskih koordinacijah. Koordinacija, sodelovanje in medsebojna pomoc je zajemala: -izvajanje nalog izvzema, hrambe in varovanja oborožitvene opreme enot MSNZ (orožje so »pripadniki TO«, bojni sotovariši MSNZ, v glavnem izvzeli podnevi, skladišceno pa je bilo v strogi tajnosti ponoci, zaradi varnosti pa je bilo veckrat treba izvesti manever zavajanja, veckrat pa je bilo zacasno shra­njeno pri zaupnikih in clanih MSNZ v njihovih stanovanjih in kleteh). Za pri­mer poskusa nasilnega odvzema orožja s strani pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade iz tajnih skladišc je bil izdelan poseben nacrt obrambe, v ka­terem so imeli pripadniki Posebne enote milice posebne naloge, za izvedbo le-teh pa so orožje imeli pri sebi na svojih domovih; -operativno pridobivanje in izmenjavo obvešcevalnih informacij in podatkov o enotah, kadrovskih postavitvah, organizaciji, opremi in namerah ter nacr­tih pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade ter njihovem zadrževanju, gi­banju in usposabljanjih na ravni Pomurja in obcin ter -izdelavo skupnih nacrtov organizacije in delovanja (nacrti, ocene in ukrepi so se v pisni obliki izdelovali samo v nujnih primerih, zato je dokumentarnega gradiva v milici izredno malo in še tisto je bilo vecinoma ob napadu JLA 1991 uniceno ali izgubljeno; dokumentiranje se je opravljalo tudi v lastne beležke organizatorjev, zaradi tega tudi žal ni dostopno) ter kadrovsko pripravo in usposabljanje. KRONOLOGIJA NAJPOMEMBNEJŠIH AKTIVNOSTI MSNZ -3. september 1990: sestanek poveljnikov bataljonov PEM iz vse Slovenije na RSNZ, kjer so bile sprejete usmeritve za aktivnosti in nadaljnje usposabljanje oz. urjenje enot PEM. -14. september 1990: nocni sestanek organizatorjev obeh struktur MSNZ iz vse Slovenije na IS RS s politicnim vodstvom države. -September in naprej (milica že prej od novembra 1989): vzpostavitev mreže za operativno pokrivanje in spremljanje aktivnosti posameznikov iz vrst JLA, carine in drugihoseb, ki so podpirali miting resnice in iskali somišljenike za udeležbo na mitingu (zlasti clani ZK - Gibanja za Jugoslavijo). -Zbiranje varnostno pomembnih in zanimivih podatkov ter pridobivanje in-formatorjev iz vrst starešin JLA. -25. september 1990: usklajevanje nacrtov delovanja 7. bataljona PEM oz. Po-murskega bataljona z enotami VEM v Pomurju in informiranje MSNZ TO o naših silah in o pripravljenosti enote PEM. -Z OŠTO Murska Sobota je potekalo odlicno sodelovanje na podrocju kad­rovskega popolnjevanja vojnihenot TO z najboljšim in zaupljivim kadrom, z opremljanjem in oborožitvijo, z usposabljanjem sestava TO in s skupno izde­lavo nacrtov za skupno in usklajeno delovanje enot v vojnem casu za obmo-cje Lendave in Murske Sobote. -Konec septembra in dalje smo izvajali skupne naloge operativnega pokri­vanja in spremljanje transportov opreme in prerazporejanja kadrov JLA na 32 mejne stražnice in skladišca Komande mejnega odseka Murska Sobota. -Kljucnega pomena je bilo tudi redno izmenjevanje operativnih in drugih upo­rabnih informacij, ki je potekalo med Janezom Boharjem in Štefanom Žekšem iz OŠTO ter Alojzom Flisarjem in Cirilom Magdicem na strani milice. -V istem obdobju organi Varnostne službe JLA intenzivno delajo na odkriva­nju organizatorjev MSNZ. Na sreco neuspešno, saj so zaradi podtaknjenih in-formacij sledili napacnim osebam. -V tem casu pa so profesionalni pripadniki zlasti iz OŠTO Murska Sobota in Ljutomer iz svojega skladišca v Vojašnici M. Sobota na razlicne nacine izvze­mali svoje orožje, ki smo ga ponoci skupaj deponirali v prostorih policije in tudi v tajnih skladišcih drugje. -Podobno se je dogajalo v Gornji Radgoni, kjer pa je bilo orožje TO shranjeno v objektu obmejne stražnice, tu so orožje izvažali med prvimi in ga shranili na PM Gornja Radgona. Tudi na PM Ljutomer in PM Lendava je bilo podobno, tam se je del orožja varoval in hranil za potrebe intervencijske enote TO. -V Murski Soboti se je orožje in strelivo v dolocenem številu hranilo in va­rovalo tudi v zaklonišcu Uprave za notranje zadeve. Tu se je v organizaciji Alojza Flisarja in Ludvika Cvernjeka v podzemnem rovu zaklonišca hranilo in varovalo minsko-eksplozivna sredstva v strogi tajnosti in s še dodatnim tehnicnim varovanjem. Tako je bilo v zgradbi UNZ hranjenih preko 120 kosov strelnega orožja in 37.000 nabojev ter preko 2600 kosov razlicnih minsko--eksplozivnih sredstev. Vhod v podzemno skladišce orožja takratne milice v Murski Soboti. Tveganje v tistem casu je bilo veliko, razlogov za upor in dosego ciljev pa še vec. Tudi poguma nam v milici ni zmanjkalo, kajti vedeli smo, da za nami stoji sloven-ski narod, kar smo v ONZ oz. milici obcutili že pred tem, ob izvajanju akcije Sever 1. decembra 1989. Vsi v organih za notranje zadeve, še zlasti milicniki, so izvajali aktivnosti varova­nja ukrepov osamosvajanja in obrambnih priprav – vendar tega razen nosilcev MSNZ niso vedeli – delali so po usmeritvah. Pripadniki milice so imeli pooblasti-la, oborožitev, zveze, vozni park, dobro organiziranost, strokovno znanje in viso­ko stopnjo pripravljenosti za izvedbo nalog ne glede na nevarnost in posledice. To se je pokazalo tudi pozneje v junaštvih v vojni za samostojno Slovenijo. Naloge zašcite izvedbe demokraticnih procesov in osamosvojitve Slovenije smo uspešno izvedli. Organizatorji MSNZ policije z obmocja PU Murska Sobota z leve proti desni: Alojz Flisar, Stanislav Sakovic, Franc Slokan, Ludvik Cvernjek, Ciril Magdic. Posneto 21. oktobra 2010. Našim potomcem smo zapustili samostojno, mednarodno priznano, neodvisno državo Slovenijo, želimo, da zapušcino spoštujejo in nadaljujejo v duhu nas­ledstva. Ob koncu izrekam globoko spoštovanje in se zahvaljujem pripadnikom Ma-nevrske strukture narodne zašcite, tako modre kot zelene linije, ter vsem, ki ste nam stali ob strani, nas podpirali ter nam nudili vso pomoc. Svoj današnji nagovor bi zakljucil z besedami spoštovanega Jima Rotha: »Ce si resnicno želite nekaj narediti, boste našli pot, ce ne, boste našli izgovor.« 34 Mirko Rauter in Alojz Novak Manevrska struktura v obcini Ljutomer Mirko Rauter Rojen 13. 2. 1961 v Cezanjevcih. Po izo­brazbi univ. dipl. sociolog – smer obram­boslovje. Na TO Ljutomer se je zaposlil 1984 kot nacelnik obcinskega štaba TO. Aktivno je sodeloval pri pripravah in iz­vedbi osamosvojitve RS. V SV je služboval kot nacelnik 73. obm. ŠTO, poveljnik 43. protioklepnega diviziona in Vojašnice MS ter nacelnik kadrovskega odseka v 2. operativnem poveljstvu SV. Od leta 2000 je zaposlen na MORS, trenutno kot vodja Uprave za obrambo Maribor. Alojz Novak Alojz Novak je podpolkovnik iz Veržeja. V TO je bil vkljucen leta 1970, v stalni sestavi OŠTO Ljutomer se je zaposlil leta 1975. V OŠTO Ljutomer je opravljal naloge pomoc­nika za operativne zadeve, od konca 1975 do 30. maja 1991 je bil komandant. Bil je organizator in pripadnik MSNZ v obcini Ljutomer. Med osamosvojitveno vojno je bil kot rezervni major pomocnik za zaled­je v 73. obm. ŠTO Ljutomer. Od 22. junija 1998 je bil poveljnik 373. OVTP Ljutomer. Po letu 2001 je bil pomocnik za operativ­no­logisticne zadeve, od 22. februarja pa poveljnik­upravnik Vojašnice Murska So-bota. Upokojen je bil 2006. Sedaj je pred­sednik Cebelarskega društva Veržej in clan castnega razsodišca pri Cebelarski zvezi Slovenije. FORMIRANJE Formiranje Manevrske strukture narodne zašcite (MSNZ) in materialna zagoto­vitev sta bili kljucnega pomena v pripravah na vojno. Formiranje (MSNZ) je bila posledica preselitve orožja in streliva v skladišce PŠTO, ki se je nahajalo v Voja­šnici Murska Sobota. Preselitev je opravljena na podlagi ukaza PŠTO in RŠTO. Zakon SLO in DS je legalno omogocal organiziranje narodne zašcite. V obcini Ljutomer smo s formiranjem Manevrske strukture narodne zašcite priceli 10. septembra1990. Povod za to je bil sestanek na PŠTO s takratnim nacelnikom (MSNZ) Ivom Smodišem. V projekt MSNZ smo bili iz stalne sestave v Ljutomeru vkljuceni: Alojz Novak, Mirko Rauter in Zdenko Seršen. NALOGA V prvi fazi smo priceli z izdelavo mobilizacijskih dokumentov in nacrta uporabe. Zaradi varnosti smo menjali mobilizacijska mesta in za njih izdelali nove sheme razporeditve enot in zavarovanje enot. O menjavi mobilizacijskih mest sem ob-vestil takratnega nacelnika Oddelka za ljudsko obrambo Obcine Ljutomer (OLO) Antona Kosija. Na OLO so tako pripravili nove pozive za vpoklic pripadnikov TO na nova mobilizacijska mesta. Na novo je bilo potrebno izdelati nacrt uporabe, saj je obstojeci vseboval elemen­te obrambe v primeru napada oboroženih sil mejnih držav, ni pa zajemal napada s strani JLA. Nacrti, ki so imeli neposreden vpliv na izvajanje kasnejših bojnih delovanj, so bili izdelani v prvi polovici leta 1991. To so bili nacrt Kamen od 1 do 4, nacrt Jezero in nacrt štabnega usposabljanja Kobra 91. V Kamnu 2 in 3 je bilo za TO Ljutomer nacrtovano opazovanje in izvidovanje komunikacij, ki vodijo iz smeri Republike Hrvaške na obmocje obcine Ljutomer. NACRTI Nacrt Kamen-1 je predvideval ukrepe TO in milice za zagotavljanje normalne prehodnosti meje Republike Slovenije v razmerah, ce bi JLA prešla na okrepljeno varovanje državne meje z Republiko Avstrijo, in ukrepe za zagotovitev te naloge. Naloge enot TO Ljutomer: -blokiranje komunikacij in varovanje blokad ter opazovanje in izvidovanje ko­ munikacij. Nacrt Kamen-4 je predvideval ukrepe in postopke za zavarovanje meje Repu­blike Slovenije proti Hrvaški v razmerah, ce bi JLA zapustila ozemlje Republike Slovenije. Naloge enot TO Ljutomer so bile: 36 -zagotovitev kontrole meje v sodelovanju z milico in organiziranje koor­dinacijskega telesa za reševanje vseh vojaških vprašanj med TO, milico in oblastnimi strukturami družbenopoliticne skupnosti. Nacrt oviranja je bil oblikovan v sklopu nacrta Kamen. Težišce oviranja je bilo na komunikacijah, ki so vodile iz Hrvaške proti mejnemu prehodu Gornja Radgona, in na mostovih Razkrižje in Veržej. Nacrt Jezero je predvideval ustanovitev zbirnega centra v Zgornjih Ivanjcih za namešcanje pripadnikov JLA. Na obmocju Ljutomera smo imeli samo javko v Ra-doslavcih. Kobra 91 je bila oznaka za nacrt štabnega usposabljanja stalne sestave. Usposa­bljanje je potekalo marca 1991. Opisane aktivnosti. Nacini dela in organiziranja so se pozitivno odražali pri organiziranju in delovanju poveljstev in enot TO v casu spopadov v osamosvojitveni vojni. OROŽJE V Vojašnico Murska Sobota maja 1990 nismo preselili vsega orožja in streliva. Tako je na postaji milice ostalo orožje in strelivo za vod PDV, na OŠTO pištole in strelivo stalne sestave, pištole in strelivo OZSC in na OLO orožje in strelivo za enoto zvez. Takoj po sestanku na PŠTO smo priceli z zbiranjem orožja in streliva. Tako nam je v septembru 1990 uspelo izvzeti del našega orožja in streliva iz vo­jašnice v Murski Soboti. Ko smo cez tri dni iz vojašnice ponovno poskusili izvzeti orožje in strelivo, nam je to preprecil komandant vojašnice Danilo Horn (podro­ben opis v zborniku Vloga TO Pomurja). Po dogovoru z nacelnikom oddelka OLO Ljutomer smo v enote TO razporedili orožje enote zvez. Orožje in strelivo smo dobili tudi od PŠTO. TAJNA SKLADIŠCA Vse orožje in strelivo smo razdelili po enotah in ga skladišcili v tajna skladišca. Nihce od lastnikov objektov, kjer smo predvideli shraniti orožje in strelivo, ni odklonil hrambe, ceprav je bilo to v tistem casu zelo nevarno. Prva tajna skladišca, ki so na obmocju UE Ljutomerobstajala pred 4.oktobrom 1990, ko je MSNZ prešla v TO, so bila: v tovarni Mlekopromet, seznanjen direktor Miro Steržaj, odgovoren za orožje in strelivo Jože Viher, v obratu MTT, odgovoren za orožje in strelivo direktor Miloš Vrbancic, v obratu Konus, odgovoren za orožje in strelivo direktorAlojz Pozderec, v Domu Lukavci, seznanjen direktor Miha Pirher, odgovoren za orožje in strelivo Miroslav Nežic, pri Makoterjevih na Cvenu, odgovo­ren za orožje in strelivo podjetnik Janko Makoter, v skladišcu pod sodišcem, orožje in strelivo OLO, odgovorna Janez Stajnko in Danilo Bunderl, in orožje in strelivo za vod PDVv kletnih prostorih postaje milice, odgovoren komandirFranc Slokan. Vse selitve orožja in streliva v tajna skladišca smo izvajali v vecernih urah. O prevozih je bil obvešcen komandir milice Franc Slokan. Vsi, ki so sprejeli orožje in strelivo, so veliko tvegali. Vse do vojne in v casu vojne smo imeli v TO Ljutomerše vec skladišc, ta so navedena v zborniku: Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja. Najvec orožja, streliva in drugih sredstev pa smo imeli v obratu Emona. Spominsko obeležje hraniteljem orožja v Ljutomeru. MATERIALNA PODPORA V skladišcu TO na Babinski cesti smo imeli ostala materialna sredstva za popol­nitev enot, in sicer: sanitetna, intendantska, inženirska in ABKO sredstva. Vsa sredstva so ob mobilizaciji junija 1991 podeljena enotam. OLO Ljutomer nam je po naši zahtevi poleg vojaških obveznikov popolnil enote z vozili iz popisa. Terenska vozila so zagotovili od zasebnikov, tovorna pa preko VŽK TOZD Prevozništvo. Odgovoren za zagotovitev tovornih vozil je bil takratni direktor Zvonko Knaflic. Vsa vozila so na mobilizacijska mesta morala priti poleg tehnicne brezhibnosti tudi s polnim rezervoarjem goriva. Izvršni svet je preko zahtev DO zagotavljal 24-urno dežurstvo za bolne in poškodovane vojaške ob­ 38 veznike v Zdravstvenem domu Ljutomer in gorivo na bencinski crpalki Petrol Ljutomer. Za prehrano in pribore za osebno higieno je bilo zadolženo trgovsko podjetje Vesna Ljutomer. Izvršni svet pa nam je zagotovil tudi popravila MTS, in sicer vozil v servisu Tehnostroj, oblek v TOZD Mura Ljutomer in pri obrtnikih popravilo orožja, radijskih naprav in cevljev. Da smo dobro izdelali nacrt oviranja in se dobro pripravljali na vojno, smo doka­zali v vojni z JLA, pa ceprav smo se za boj z njimi pripravljali le kratek cas. Slabo oboroženi s protioklepnimi sredstvi smo s postavitvami ovir (podrta drevesa, to-vornjaki, vagoni in gradbeni stroji) zelo uspešno ustavljali kolone JLA. Vse ovire so bile postavljene v sodelovanju s civilnim prebivalstvom in s pomocjo OLO, CZ, DO in KS. Dobro sodelovanje s prebivalstvom v casu usposabljanj se je zelo dobro izkazalo tudi v vojni. Franc Slokan Postaja milice Ljutomer – Manevrska struktura narodne zašcite Franc Slokan Franc Slokan, roj. 15. 9. 1953 v Žerovin­cih, s stalnim prebivališcem Vogricevci št. 24, je koncal VŠNZ v Ljubljani (Višja šola za notranje zadeve). Bil je aktivni pripadnik osamosvojitvenih procesov. V casu od 1989 do 1. marca 1991 je op-ravljal dela in naloge komandirja takra­ tne PM Ljutomer, v tem casu je aktivno sodeloval pri oblikovanju in delovanju Manevrske strukture narodne zašcite na obmocju obcine Ljutomer. Od 1. mar-ca 1991 je bil razporejen na delovno mesto inšpektorja za posebne policijske naloge, v vojni formaciji je postal name-stnik poveljnika Posebne enote milice (PEM) in je z dolocenim delom te enote deloval na mejnem prehodu v Kuzmi v casu agresije na Slovenijo. Na obeh ob-mocjih (Ljutomer in Kuzma) je dobro sodeloval s pripadniki TO. Za svoje aktivnosti je prejel medaljo MSNZ in bil odlikovan s castnim znakom svobode Republike Slovenije. Od ustano­vitve Policijsko veteranskega društva Sever za Pomurje je clan tega društva, v obdobju 1998–2004 je bil predsednik tega društva. 40 Potreboval semnekaj casa, da sem se lotil pisanja tega prispevka. Mnogo lažje je opisati dolocene dogodke, ce imaš na razpolago dokumentacijo iz tistega casa. V svojem clanku »Priprave policije na izredne razmere in vojno v takratni Obcini Ljutomer«, ki je sestavni del knjige Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991, sem napisal vecji del vsebine tega clanka. V obdobju osamosvojitvenih procesov Slovenije sem bil na delovnem mestu ko­mandirja takratne Postaje milice Ljutomer (PM). Pri tem je pomembno, da je na lokalnih volitvah v Obcini Ljutomer zmagala stranka Demos, pri cemer je po Francu Štraklu predsednik obcinske skupšcine postal Mirko Prelog. Glede na dej­stvo, da je imela lokalna skupnost pomembno vlogo pri imenovanju komandirja na omenjeno delovno mesto, je treba poudariti, da tedanje politicno vodstvo ob­cine ni imelo zadržkov do mojega imenovanja. Od razlicnih aktivnosti, ki so imele posreden in neposreden vpliv na osamosvojit­vene procese, je pomembno poudariti, da sta ljutomerska postaja milice in terito­rialna obramba(TO), katere poveljnik je bil Alojz Novak, sodelovali strokovno in korektno. Na enaki ravni pa je potekalo sodelovanje tudi z Oddelkom za ljudsko obrambo Obcine Ljutomer (OLO), katerega nacelnik je bil Anton Kosi. Sodelova­nje in komunikacije so potekale brez zapletov tudi iz razloga, ker so vse tri službe delovale izjemno blizu druga druge. Tako je TO imela svoje službene prostore v isti zgradbi kot PM, OLO pa je imel svoje prostore v obcinski zgradbi. Na PM Ljutomer je bilo v tistem obdobju sistemiziranih 17 delovnih mest za po­oblašcene uradne osebe (milicnike). Omenjena kadrovska zasedenost je v casu pred osamosvojitvenimi procesi predstavljala zadostno število milicnikov za opravljanje rednih nalog. Zaradi povecanih aktivnosti in razlicnih dogodkov, ki so se priceli odvijati po preprecitvi »mitinga resnice« v Ljubljani, pa so nastajale ve-like težave z ustreznim razporejanjem delavcev na opravljanje milicniških nalog. Poleg rednih nalog je sledilo dodatno zbiranje informacij o aktivnostih zveznih služb v Sloveniji. Dodatne zadolžitve in aktivnosti so bile posledica prejete depeše z dne 25.no­vembra 1989, s katero je bila aktivirana Posebna enota milice (PEM), istoca­sno pa so bile v tem okviru posameznim PM naložene aktivnosti, ki so bile po­membne za osamosvojitvene procese ter zagotavljanje javne varnosti. Ob tem je bil istocasno izdan ukaz za 30-%aktiviranje rezervnega sestava milice, in sicer za opravljanje mirnodobnih nalog na PM. Ostalim pripadnikom rezervnega sestava, 70%, pa je bila odrejena pripravljenost na domu. Milicniki so pri svojem delu pokazali veliko mero profesionalnosti, saj v tem casu ni prišlodo nobenega vecjega incidenta v našem obmocju dela. Ob tem pa je tre­ba poudariti, da so pri opravljanju rednih nalog na PM veliko mero strokovnosti in usposobljenosti pokazali tudi rezervni milicniki, za kar gre zagotovo zasluga tudi samemu procesu usposabljanja, ki so ga bili predhodno deležni v Trenaž­nem centru Jasnica ter ob rednih letnih usposabljanjih na PM. Vsi milicniki, ne glede na svetovnonazorsko opredelitev ali sodelovanje s prejšnjo oblastjo, so bili za osamosvojitev Slovenije in v koncni posledici tudi za spremembo politicnega sistema. V vrstah milice na ljutomerskem obmocju ni prišlo v nobenem primeru do odklona tovrstnih nalog alidelovanja proti tem procesom. Temeljito smo se pripravljali tudi na vecstrankarske volitve in na izvedbo plebiscita v letu 1990. Seveda so vsi dogodki vplivali na zagotavljanje splošne varnosti. Tako politicno kot tudi družbeno so se na razlicnih podrocjih izvajali pritiski, ki so pri ljudeh povzrocali obcutek strahu in nelagodja. V okviru našega dela je bilo najvecjo na­petost obcutiti v letu 1990, ko je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) grozila z odvzemom evidenc nabornikov, ki jih je vodil OLO. Ker bi omenjeno dejanje za­gotovo imelo negativne posledice in vplive na zagotavljanje varnosti in procese osamosvajanja, smo na varnostnem kolegiju Obcine Ljutomer sprejeli sklep, da se evidence in dolocena kolicina orožja prenese v skladišce orožja PM in se tam hrani do preklica. Na podlagi omenjenega sklepa so se evidence nabornikov in orožje diverzant­skega voda TO dejansko prenesle v hrambo v prostore za hrambo orožja na PM. Zavedanje, da je omenjeno gradivo in orožje pomembno tako za osamosvojitvene procese, ki so potekali, kot tudi za zagotavljanje varnosti, smo se zavedali tudi nevarnosti omenjenih ravnanj. Tako je bilo na podlagi varnostne ocene v mesecu decembru 1990 ocenjeno, da obstaja velika verjetnost, da si bo vojaška policija JLA poskušala za vsako ceno pridobiti evidenco nabornikov. V tej zvezi smo tako sprejeli dodatne varnostne ukrepe, in sicer je bil dolocen stražar pred zgradbo PM, pomocnik dežurnega in 24-urna opazovalna služba v mestu Ljutomer. Za us-pešno izvedbo vseh teh nalog smo dodatno aktivirali še del rezervnega sestava milice PM. Za zagotavljanje splošne varnosti v Obcini Ljutomer je bil imenovan varnostni kolegij, katerega clan je bil po funkciji tudi komandir PM. Varnostni kolegij se je sestajal po potrebi, in sicer odvisno od varnostnih razmer v Republiki Sloveniji ali v zvezi s posameznimi varnostnimi dogodki na obmocju obcine Ljutomer. V tistem casu je na operativni ravni potekala vrsta aktivnosti varovanja ukrepov osamosvajanja in obrambnih priprav, ki so bile ocenjene, da bodo v primeru vec­jih varnostnih dogodkov oziroma morebitnega oboroženega napada na suvere­nost Republike Slovenije pomembno prispevale k ucinkovitejšemu delu. Tako so milicniki, še zlasti vodje varnostnih okolišev, zbirali informacije o vojaških ose-bah, ki so imele stalno ali zacasno prebivališce na obmocju obcine Ljutomer, in o 42 pripadnikih vojaške obvešcevalne službe, ki so se gibali ali zadrževali na obmocju obcine. Istocasno s tem pa so se zbirali oziroma pridobivali podatki o objektih in osebah za morebitna tajna skladišca orožja in v primeru potreb za rezervno lokacijo PM Ljutomer, pri cemer je bil izdelan nacrt preselitve na rezervno lokacijo za dolocen cas. Treba je bilo poiskati mesta in ljudi, ki ne bodo vpadljivi in hrambe ne bodo kompromitirali v javnosti. S tem so hranitelji s sprejemom hrambe teh stvari prevzeli nevarnost odkritja, s tem ogrožali sebe in svoje najbližje. Prizadevati si, delati in ne dovoliti, da bo kdorkoli spreminjal ali zaniceval napore vseh, ki smo sodelovali v osamosvojitvenih procesih. Razprava Spoštovani veterani in clani veteranskih in domoljubnih društev ter vodstvo Ob­cine Veržej. Predstavniki clanov iz KoDVOP-a z obmocja Upravne enote Ljutomer so nase prvi prevzeli obveznost organizacije okrogle mize na temo Manevrske strukture narodne zašcite v Pomurju. Gre za pomembno, a hkrati tajno in danes še vedno zelo slabo poznano obdobje, ko so sepoleti in jeseni leta 1990 predstavniki pomurskihštabov teritorialne obrambe (TO) in milice pridružili prizadevanjem, da se republika pripravi na morebitne izredne razmere ali državljansko vojno. Ker je šlo za dejavnost, ki je bila v nasprotju z zveznimi predpisi, se je izvajala po nacelih stroge konspiracije in je zato pomemben dosežek, da dejavnost ni prišla v javnost, še bolj pomembno pa je, da Protiobvešcevalna služba Jugoslovanske ljudske armade (KOS) ni zaznala ali dokazala te dejavnosti. Predstavniki te organizacije oziroma koordinatorji, kot so se imenovali, so op-ravljali te dejavnosti in ukrepe z zavedanjem, da so s tem ogrozili lastno varnost in varnost svojih najbližjih. Namen te in upam podobnih okroglih miz v drugih delih Pomurja je, da se širšo javnost seznanis konkretnimi aktivnostmi TO in milice, ne pa ponavljanje ura­dnih podatkov za celo državo. Zaradi tega je prav, da so predavatelji ljudje, ki so te ukrepe izvajali in v njih sodelovali z vsemi uspehi in težavami ter anekdotami, ki so ob tem pripetile. KoDVOP si je za leto 2020 zadal nalogo, da organizira Pomursko slovesnost ob 30. obletnici Manevrske strukture narodne zašcite in okroglo mizo s konkretnimi izvajalci te dejavnosti v pokrajinskem štabu TO, takratnih obcinskih štabih TO in Upravi za notranje zadeve (UNZ) Murska Sobota ter postajah milice s splošnim delovnim podrocjem na obmocju UNZ, torej na obmocju takratnih obcin oziroma danes na obmocju upravnih enot. Posebna zahvala gre danes kolegom iz PVD Sever za Pomurje, pododbor Ljut­omer, OZVVS Ljutomer in OZSC Ljutomer ter Obcini Veržej, ki so organizirali to srecanje. Pomembno in potrebno je te govore oziroma predavanja zapisati in jih objaviti za seznanitev današnjih prebivalk in prebivalcev Pomurja in za zanamce. Drago Ribaš Predsedujoci KoDVOP v letu 2020 44 2. DEL: KAKO SMO BRANILI OSAMOSVOJITVENE PROCESE REPUBLIKE SLOVENIJE LETA 1991 VABILO OBCINA LJUTOMER OBMOCNO ZDRUŽENJE POLICIJSKO VETERAN­SKO DRUŠTVO »SEVER« OBMOCNO ZDRUŽENJE SLOVENSKIH VETERANOV ZA POMURJE CASTNIKOV VOJNE ZA SLOVENIJO LJUTOMER LJUTOMER V okviru praznovanja 30. obletnice osamosvojitve Republike Slovenije vas ljuto­merska veteranska in domoljubna društva skupaj z Obcino Ljutomer vabijo na OKROGLO MIZO, ki bo v ponedeljek, dne 21. 6. 2021, ob 19. uri v Domu kulture Ljutomer na temo: Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije leta 1991. Uvodnicarji bodo:dr. Boris Žnidaric, clan slovenske delegacije na pogajanjih z JLA v Zagrebu julija 1991, generalmajor dr. Alojz Šteiner, predsednik Zveze slovenskih castnikov, Drago Ribaš, predsednik PVD Sever za Pomurje,polkovnik Ljubo Dražnik, takratni poveljnik 73. obm. ŠTO Ljutomer. V okviru napovedane teme bodo uvodnicarji predstavili vojaško-politicne in varnostne razmere v Sloveniji in Pomurju v letu 1990 in 1991. Okrogla miza sodi v sklop prireditev in slovesnosti ob 30. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije v Obcini Ljutomer. 45 Clanom veteranskih in domoljubnih društev priporocamo udeležbo v uniformah ali v oblacilih z društvenimi oznakami. Udeleženci smo dolžni spoštovati vse ukrepe NIJZ za zajezitev bolezni covid-19. Vstop v dvorano je dovoljen vabljenim, ki so preboleli covid-19, ali so cepljeni, ali imajo negativen test. Vljudno vabljeni! Mag. Olga Karba, Alojz Filipic, Drago Ribaš, Jožef Roškar, županja predsednik predsednik PVD predsednik Obcine Ljutomer OZVVS Ljutomer »Sever« za Pomurje OZSC Ljutomer 46 VODENJE IN POTEK OKROGLE MIZE Spoštovani udeleženci okrogle mize, najavljam prihod društvenih praporov. Ob zvokih koracnice na oder prihajajo prapori Obmocnega združenja slovenskih ca-stnikov Ljutomer (praporšcak višji štabni vodnik Marjan Carovic), Obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer (praporšcak Jože Laba) in Po-licijskega veteranskega društva Sever za Pomurje (poveljujoci praporšcak Ven-ceslav Lihtenvalner). Sledi himna Republike Slovenije. Gospe in gospodje, clanice in clani veteranskih in domoljubnih dru­štev ter cenjeni gosti, lepo pozdravljeni v Ljutomeru na okrog­li mizi ob 30-letnici osamosvojitve naše države Republike Slovenije. Dovolite mi, da najprej z velikim zadovoljstvom pozdravim naše goste. Med nami so: Niko Miholic, podžupan Obcine Ljutomer Pozdravljam predsednike veteranskih in domoljubnih združenj Pomurja. Z najvecjim zadovoljstvom izrekam dobrodošlico našim današnjim uvodnicar­jem, in sicer so z nami:dr. Boris Žnidaric,generalmajor dr. Alojz Šteiner, višji policijski svetnik Drago Ribaš, polkovnik Ljubo Dražnik. Poseben pozdrav je namenjen predstavnikom sredstev javnega obvešcanja. Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo Ljutomer, Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, pododbor Ljutomer, in Obmocno združenje slovenskih castnikov Ljutomer smo skupaj z Obcino Ljutomer pripravili današnjo okroglo mizo, posveceno 30-letnici osamosvojitve Republike Slovenije z naslovom: Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije leta 1991. Osnovni namen tega dogodka je obujanje spomina na proces osamosvajanja Slovenije, ki ni bil enostaven. Danes, ko na dogodke gledamo s 30-letno casovno distanco, se šele zavedamo pomembnosti, odlocnosti in smelosti vseh akterjev osamosvaja­nja Slovenije. Dr. Rosvita Pesek je pred nekaj meseci dejala: »Imeli so odlocnost, vizijo in pogum.« In takšni posamezniki smo danes zbrani v tej dvorani. Glasbeni predah Urška Taškov je ucenka 5. razreda harmonike na Glasbeni šoli Slavka Osterca Ljutomer. Prihaja s Cvena, iz velike glasbene družine, kjer vsak otrok igra vsaj en inštrument. Urška je lansko šolsko leto dosegla srebrno priznanje na državnem tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije, v letošnjem letu pa 1. nagrado na med-narodnem tekmovanju harmonikarjev v Murski Soboti. Mentor: Janez Munda. Sedaj pa pricenjamo z nastopi odlocnih posameznikov, ki bodo predstavili svoja vide­nja in doživetja v casu osamosvajanja RS, ki ni bil enostaven podvig, ampak zahtevna pot, na kateri je bilo polno tveganj in ovir. Najvecja ovira na poti do neodvisne države je bila JLA, pa tudi evropski politiki so sprva mocno zagovarjali enotno Jugoslavijo. Na oder vabim dr. Borisa Žnidarica, ki nam bo podrobneje predstavil temo. Glasbeni predah Maša Rajh je ucenka 4. razreda kitare pri profesorici Mojci Prejac. Vsako leto se predstavlja na nastopih v okviru šole in zunaj nje, redno se udele­žuje seminarjev za kitaro, kjer s priznanimi profesorji nadgrajuje svoje znanje in igranje. Januarja 2020 se je udeležila srecanja kitaristov Štajerske, Koroške in Pomurja – Guitarrero v Mariboru, v svoji kategoriji je bila prepoznana kot per-spektivna mlada kitaristka. V letošnjem šolskem letu se je udeležila državnega tekmovanja mladih glasbenikov Slovenije in v 1.a kategoriji dosegla srebrno pla­keto. Prav tako se je v zacetku junija udeležila mednarodnega tekmovanja kita­ristov v Krškem in v 2. kategoriji dosegla zlato priznanje. Kakšna je bila vojaško-politicna in obrambna strategija v Pomurju pred in med voj-no 1991, nam bo predstavil generalmajor dr. Alojz Šteiner, zato ga vabim na oder. Vlogo in naloge takratne pomurske milice nam bo predstavil višji policijski sve­tnik Drago Ribaš, zato ga vabim, da se mi pridruži na odru. Kako je bila pripravljena na spopade z JLA in katere so bile kljucne borbene aktiv­nosti teritorialne obrambe v Prlekiji, nam bo predstavil polkovnik Ljubo Dražnik, takratni poveljnik 73. obmocnega štaba teritorialne obrambe v Ljutomeru, zato ga vabim na oder. Na odervabim podžupana Obcine Ljutomer gospoda Nika Miholica za pozdravni in zakljucni nagovor. 48 Preden pa zakljucimo današnjo okroglo mizo, posveceno 30-letnici osamosvo­jitve RS, najavljam odhod društvenih praporov. Hvala uvodnicarjem in razpra­vljalcem za prispevke in vam vsem za udeležbo. Obcini Ljutomer pa lepa hvala za strokovno in materialno podporo pri današnji prireditvi. Anton Kosi Dr. Boris Žnidaric, mag. prava in doktor obramboslovja Prispevek na okrogli mizi v Ljutomeru dne 21. junija 2021 Dr. Boris Žnidaric Dr. Boris Žnidaric, mag. prava in doktor obramboslovja, do 30. novembra 1991 je bil dekan Višje šole za notranje zade­ve Univerze v Ljubljani, od 1. decembra 1991 pa pomocnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice Slovenije. Bil je clan razširjene republi­ške koordinacijske skupine in clan poga­ jalske skupine RS z organi JLA. Aktivni udeleženec pogajanj v Zagrebu 3. juli­ja 1991 in na Brionih 7. julija 1991 ter vodja operativne akcije v Luki Koper ob odhodu enot JLA iz Republike Slovenije v casu od 21. do 25. oktobra 1991. UVOD Ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slove­nije, ob trideseti obletnici oboroženega spopada z Jugoslovansko ljudsko armado, ki je z orožjem branila federacijo in interese najvecje republike ter najštevilcnej­še nacije pred neizbežnim razpadom, v spomin na politicne napore najvidnejših predstavnikov Republike Slovenije, in ne le teh, za dosego zgodovinskega cilja slovenskega naroda želim posvetiti nekaj pozornosti dogodkom in aktivnostim, v katerih sem aktivno sodeloval. 1. Pogajanja predstavnikov Republike Slovenije s predstavniki Zveznega izvršnega sveta SFRJ v Zagrebu dne 3. in 4. julija 19911 Dne 3. julija 1991 so oborožene sile Republike Slovenije in tudi politika Republi­ke Slovenije dosegli pomembne premike v procesu osamosvojitve, zato je tudi 1 Zabeležka razgovoraz dne 3. in 4. julija 1991 med predstavniki ZIS in Republike Slovenije v Zagrebu glede prekinitve sovražnih aktivnosti. V Ljubljani, dne 4.julija1991, podpisniki: dr. Dušan Plut, Miran Bogataj in mag.Bo­ris Žnidaric. 50 nasprotna stran pokazala interes za vzpostavitev relativnega miru, to je prekini­tev oboroženih spopadov. Predsedstvo Republike Slovenije je imenovalo pogajalsko skupino v sestavi: dr. Dušan Plut, clan Predsedstva RS,mag. Boris Žnidaric, pomocnik ministra za notranje zadeve RS, Miran Bohataj, namestnik ministra za obrambo. Delegacijo RS sona pogajanja na letališce Lucko v Zagreb v poznih popoldanskih urah z dvema službenima voziloma odpeljali pripadniki Specialne enote milice (SEM) po cestah Zasavja in Posavja, skozi vec blokad, da bi preckali slovensko--hrvaško mejo v Dobovi. Na sestanek smo prispeli z nekoliko zamude. Na samem letališcu Lucko nas je pricakal špalir belih opasacev (pripadnikov vojaške polici­je), kar nas je spomnilo na mariborski primer (pridržanje pogajalca polkovnika Vladimirja Miloševica, poveljnika PŠTO Maribor). Ko smo se povzpeli v prvo nad­stropje letališke stavbe, so nas pricakali pogajalci ZIS: generalpolkovnik Petar Gracanin, zvezni sekretar za notranje zadeve (ZSNZ), generalpodpolkovnik Andrija Rašeta, nac. štaba V. vojaškega okrožja, polkovnik Miodrag Cokic,Slobodan Šarenac, pomocnik zveznega sekretarja za NZ in predstavnik zveznega sekretarja za pravosodje in upravo. Zacela so se precej napeta in negotova pogajanja, saj je vsaka stran izhajala iz raz­licnih vsebinskih izhodišc in ciljev. Na slovenski strani smo si v okviru pooblastil prizadevali za dogovor glede prekinitve sovražnosti, razdvajanja enot, deblokade enot JLAoziroma drugih zveznih sil (carine in milicije) ter glede izpustitve ujetni­kov. Zvezna stran pa je vztrajala na stališcu, da je treba razpravljati o vseh tistih vprašanjih, ki naj bi bila dogovorjena s predsednikom Zveznega izvršnega sveta (ZIS) Markovicem in slovenskim vodstvom dne 30.junija1991, in sicer prekini­tev sovražnosti, razdvajanje enot, deblokada enot JLA, vrnitev ujetnikov, vrnitev zaplenjenih materialno-tehnicnih sredstev in nepremicnin ter vzpostavitev mej­nega režima z upoštevanjem zveznih predpisov do 25.junija1991. Dogovor ni bil dosežen po nobeni od navedenih tock, ki jih je predstavila delegacija ZIS. Po napornih pogajanjih, v katerih smo aktivno sodelovali vsi trije predstavniki RS, smonekaj minut pred polnocjo dosegli prekinitev in krajši odmor za osebne potrebe. Upali smo, da se bomo lahko v pavzi pogovorili medseboj in dogovorili za nadaljevanje pogajanj, vendar se to ni zgodilo, ker je vsak od nas dobil svojega spremljevalca. Moj je bil generalpolkovnik Petar Gracanin, ki je že kar na stopni­cah navzdol do stranišca predlagal, da se midva dogovoriva in rešiva ta problem. Povedal je tudi, da ima Slovenijo rad še iz otroštva, saj je v casu osnovne šole med pocitnicami pogosto hodil v Radovljico. Seveda sem mu odgovoril, da nimava teh pooblastil, da je osamosvojitev Republike Slovenije izražena volja slovenskega naroda in ljudi, živecih v Sloveniji, na plebiscitu, da pa se lahko dogovorimo, da se nehamo ubijati med seboj in unicevati premoženje. Ko smo se vrnili za pogajalske mize v višje nadstropje, nas je cakalo novo prese­necenje, in sicer novica, da so v Beograd z vlakom prispeli nagi vojaki in zvezni milicniki ter da se po tem dogodku ne moremo vec pogajati. Nemudoma sem po stacionarnem telefonu poklical Igorja Bavcarja, ministra za notranje zadeve, in ga vprašal, ali je res, kar so navajali pogajalci ZIS in tako povzrocili novo napetost med nami. Minister Bavcar mi je odgovoril, da to nika­kor ni res, da pa se vojni ujetniki, ki so bili zajeti in razoroženi na mednarodnem mejnem prehodu Karavanke, niso vracali v svojih uniformah, temvec obleceni v športne trenirke. Seveda sem primer zavzetja mednarodnega mejnega prehoda Karavanke s strani JLA in zveznih milicnikov ter carinikov dobro poznal. Poznal sem tudi njihovo ravnanje v prostorih in garderobah mejne milice in carine ter ropanje brezcarin­skih prodajaln Kompas shop, cemur je sledil protinapad naših sil, zajetje zveznih uradnikov in njihovo pridržanje v prostorih Gorenjskega sejma. Dogodek sem podrobno opisal clanom zveznih organov, nakar smo se zopet lotili osrednjih tock za dosego prekinitve obstreljevanja in sovražnosti. Naše zahteve so bile: -prekinitev uporabe ognjenega in drugega orožja; -prekinitev uporabe drugih vrst orožij in borbenih sistemov (artilerija, okle­ pne enote, aviacija ipd.); -prenehanje premikov enot; -prenehanje dovažanja enot na teritorij RS; -posamezni incidenti, povzroceni s strelnim orožjem v oboroženih formacijah na obeh straneh, naj bi se reševali na obeh straneh tako, da bi vsak od vplete­ nih na lokalni ravni ravnal v okviru svojih pristojnosti; -prenehanje uporabe minsko-eksplozivnih sredstev in vnetljivih snovi; -prekinitev sovražnosti naj bi zacela veljati 4.julija1991 ob 6. uri. 52 Pogajalci ZIS so vztrajali na vzpostavitvi stanja pred 25.junijem1991, kar pome­ni varovanje državne meje SFRJ z enotami JLA, zvezna carina na mejne prehode in pobiranje carine ter vplacevanje carine v zvezni proracun,deblokado vojašnic in vzpostavitev infrastrukture kot v preteklosti, vracanje vojnih ujetnikov v nji-hove enote, skratka vzpostavitev stanja, kot da se osamosvojitev sploh ni zgodila. Na vse te zahteve preprosto nismo mogli pristati, ker za to nismo imeli nobenih pooblastil. Je pa pozno v noc general Andrija Rašeta predlagal, vsaj tako se spo­minjam, naslednje sklepe, ki smo se jim z medsebojnimi pogledi rahlo z olajša­njem nasmehnili: -enote JLA, TO in slovenske milice se odmaknejo od crte vojskovanja po 2 km vsaka na svojo stran – demarkacijska linija; -enote JLA, TO in slovenske milice se vrnejo v vojašnice (naš nasmeh je bil namenjen trditvi, da imata TO in slovenska milica vojašnice); -vzpostavi se stanje prenehanja sovražnosti (Obustava i ne prekid vatre!) in ne premirje, kar v bistvu pomeni stanje, ki je bilo vzpostavljeno 3.julija1991 v popoldanskem casu in traja na strani zveznih organov toliko casa, dokler zvezni organi ne odlocijo drugace (ZIS, vojaška poveljstva); -predstavniki RS smo predlagali, da naj bi o tistih vprašanjih, o katerih ni mo­goce niti minimalno uskladiti stališc, razpravljala medvladnakomisija, pari­tetno sestavljena, pri cemer pa je bilo razumeti, da predstavniki ZIS, zlasti pa JLA, niso obvezujoci, ker jih Predsedstvo SFRJ ni verificiralo; -dogovorjeno je bilo, da se na obeh straneh opravi konzultacija ter se 4.ju­lija1991 med 10. in 11. uro dogovori nadaljevanje sestanka, pri cemer naj bi imeli predstavniki RS pooblastila za razpravo o vseh šestih vprašanjih. Ti razgovori naj bi v prihodnje zajeli še druga odprta vprašanja. Ta sestanek oziroma ta prva pogajanja s predstavniki ZIS so bili zacetek vrste pogajanj vse tja do 18.oktobra1991, ko so bili dokoncno dogovorjeni pogoji in podrobnosti umika enot JLA iz Republike Slovenije. Pogajanja so trajala od 20. ure dne 3.julija do 2.40 dne 4.julija1991. Prekinitev sovražnosti naj bi zacela veljati 4.julija1991 ob 6. uri. 2. Brionska pogajanja2 V zgodnjih jutranjih urah dne 7. julija 1991 smo se z vec službenimi vozili odpra­vili iz Ljubljanedo Fažane, se vkrcali na dokaj neugledno barko in prepluli krajši rokav do hotelskega kompleksa na Brionih. Ker smo bili nekoliko zgodnji, smo si privošcili jutranjo kavico. V casu, ko smo se še pogovarjali ob kavi, je na vrt istega hotela prišla hrvaška delegacija s predsednikom Tudmanom na celu. Ker Tudman ob prihodu »ni opazil« našega predsednika Milana Kucana, ga je le-ta ob našem odhodu z vrta potrepljal po rami rekoc: Samo toliko, da veste, da smo tudi mi tukaj.3 Pred nami je bildolg in naporen dan, saj smo se najprej srecali s pogajalci Evrop­ske skupnosti4, ki so jo zastopali zunanji ministri Nizozemske Hans van den Bro-ek, luksemburški Jacques Poos in portugalski Joao de DeusPinheiro. Evropski pogajalci so se najprej sestali z našo delegacijo, v kateri smo bili: predsednik Predsedstva RS Milan Kucan, predsednik Državnega zbora dr. France Bucar, predsednik Izvršnega sveta Lojze Peterle, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, kot clan Predsedstva SFRJ pa je na naših sejah sodeloval tudi dr. Janez Drnovšek.5 Uvodoma se je predsednik Milan Kucan zahvalil za pripravljenost in priložnost trojice za to srecanje z osnovnim namenom, da v pogajanjih dosežemo mir. V svetu se je pokazala nuja in potreba po pogajanjih. Slovenija je to pripravljenost ves cas kazala. Slovenija je bila napadena in napad je bil na slovenskih tleh. Doku­menti ES v nicemer ne zanikajo pravice Slovenije do samoodlocbe. Mi smo eno­stransko prekinili ogenj. JA še nima uradnega povelja o prekinitvi ognja.6 Predsednik Milan Kucan je v daljši predstavitvi opredelil temeljne elemente nove države Slovenije s poudarkom na varovanju državne meje s slovensko policijo, na meji slovenska carina in delovanje v skladu s slovenskimi predpisi ter vlogo slovenske TO kot oborožene formacije Republike Slovenije. Hans van den Broek je izpostavil naslednja vprašanja oziroma zahteve ES: 2 Mag. Boris Žnidaric, Zabeležka o razgovorih, ki so bili na Brionih dne 7.julija1991, avtorski zapis z dne 8.juli­ja1991, 12 strani. Celotno besedilo zabeležke je brez dovoljenja avtorja v svoji knjigi z naslovom Premiki, Mladinska knjiga, 1992, objavil Janez Janša, na straneh od 235 do 245. 3 Ne kaže prezreti prizadevanj obeh predsednikov in politicnih vodstev obeh držav v letu 1990 in na pomlad 1991 za sklenitev zavezništva v procesu osamosvojitve obeh republik.4 Evropska skupnost je v letu 1991 štela dvanajst clanic.5 V tehnicni podpori smo sodelovali Marjan Šiftar, generalni sekretar v Predsedstvu RS, mag. Boris Žnidaric, pomocnik ministra za notranje zadeve, in Janez Sirše, sekretar dr. Janeza Drnovška.6 Dogovor sklenjen na pogajanjih v Zagrebu dne 3. in 4.julija1991. 54 -ustavni akt Slovenije je enostransko dejanje; -vprašanje meja je treba vrniti na zacetno pozicijo, tj. na stanje pred 25.juni­ jem1991; -v zvezi s carino je treba spoštovati dogovor z ZIS (Mitrovic – Ocvirk); -kontrola prehajanja cez državno mejo, potni listi, simboli na državni meji, treba je upoštevati stanje pred slovensko osamosvojitvijo; -predlaga tri (3)mesece za pogajanja, pri cemer je treba spoštovati predloge ES – deblokirati zvezne enote, vrniti vso vojaško opremo; -glede vprašanjacarin je možna vmesna rešitev, kar pomeni skupen poseben racun ob dogovorjeni skupni kontroli. Sledila je zelo burna in odlocna razprava naših predstavnikov (Kucan, Peterle, Drnovšek), ki soodlocno zagovarjali rezultate ljudskega plebiscita in poti Slove­nije v samostojnost in suverenost. Ob 13. uri se je pricel sestanek s clani Zveznega predsedstva SFRJ, na katerem so sodelovali: Stjepan Mesic, predsednik zveznega predsedstva, Ante Markovic, predsednik ZIS, Petar Gracanin, zvezni sekretar za notranje zadeve, Budimir Loncar, zvezni sekretar za zunanje zadeve, Stane Brovet, pomocnik zve­znega ministra za obrambo, in clani zveznega predsedstva dr. Borislav Jovic, dr. Janez Drnovšek, Vasil Tupurkovski, Bogic Bogicevic in Branko Kostic. V zelo pregretem vzdušju so predstavniki ZIS in zveznega predsedstva postavljali zahteve po vzpostavitvi stanja pred razglasitvijo samostojnosti Republike Slove­nije in vrnitev v prejšnje stanje, kot da oboroženega spopada in množice mrtvih ter materialne škode v Sloveniji sploh ni bilo. Ante Markovic je v širšem kontekstu izpostavil naslednja odprta vprašanja: -vprašanje meje; -vprašanje mejnega pasu in karavl; -carine; -zahteva, da republiška mejna milica dela po zveznih predpisih; -na sugestijo Gracanina zahteva enotno ureditev kontrole zracnega prostora. Branko Kostic je poudaril, da je treba za cas treh (3) mesecev vrniti vse v Repu­bliki Sloveniji v stanje pred 26.junijem1991. VSFRJ nihce ne želi nikogars silo zadrževati, da ostane v SFRJ. Raziti se je treba na miren nacin. Naši pogajalci (France Bucar, Janez Drnovšek, Milan Kucan, Dimitrij Rupel)7 so zelo odlocno in argumentirano branili interese Republike Slovenije, ki se je odlocila za samostojno pot v prihodnje z željo in zahtevo, da se vsa odprta vprašanja rešijo po diplomatski poti in ob upoštevanju nacel mednarodnega prava in stališc ES. Vopoldanskem odmoru8smo prejeli posnetek govora generala Blagoje Adžica, ki ga je imel v Centru visokih vojaških šol v Beogradu dne 5.julija1991 ob 13. uri in v katerem je Republiki Sloveniji grozil zuporabo vseh orožij in z vojaškim sistemom za preprecitev procesa osamosvojitve.9To besedilo smo nemudoma dali prevesti v anglešcino in ga izrocili pogajalcem ES. Ob 19. uri se je pricel drugi sestanek s predstavniki ES, na katerem je Hans van den Broek napovedal, da gre za finalizacijo skupne de­klaracije, oblikovane na dopoldanskih izhodišcih, in aneksa o dodatno dogo­vorjenih nacinih za izvajanje prekinitve ognja in plana v osmih tockah. Opozoril je, da to še ni dokoncna verzija. Nacela: -Samo narodi Jugoslavije se lahko odlocajo o svoji prihodnosti. -Nujno je treba zaceti pogajanja, najpozneje pa 1.avgusta1991, o prihodnosti Jugoslavije, brez postavljanja pogojev ob upoštevanju evropskih standardov, ki se nanašajo na clovekove pravice, status manjšin, pravico do samoodlocbe, ki vkljucuje tudi pravico do izlocitve. -Kolektivno predsedstvo bo opravljalo svojo popolno oblast, odigrati mora svojo politicno in ustavno vlogo, še posebej kar zadeva zvezno oboroženo armado. -Narodi se bodo odpovedali nasilnim dejanjem. Temu je sledila razprava, v kateri so naši pogajalci vztrajali,da na naših mejah ne bo vec enot JA, da se JA umakne v vojašnice, da na mejnih prehodih deluje slovenska milica in da se carina odvaja na poseben racun, ki bo podvržen skupni kontroli, da za vmesno prehodno obdobje soglaša z vzpostavitvijo enotne kon­trole zracnega prostora, glede vojnih ujetnikov na Dobu pa da je v Sloveniji med­ 7 Navedel sem tiste, ki so v tem delu razprave aktivno sodelovali.8 Faks je prejel Marjan Šiftar dne 7.julija1991 ob 14.25. 9 General Adjic je predaval skupini 150 visokih oficirjev JA ranga od majorja do polkovnika, pretežno srbske in crnogorske narodnosti. Ti oficirji so bili izbrani s strani GŠ JA za poveljevanje nekaterim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem. Nadomestili naj bi nezanesljive starešine v teh enotah, ki so se ob akciji JA proti Sloveniji izkazali za nesposobne in premalo odlocne. 56 narodna komisija Rdecega križa, ki opravlja ustrezen nadzor na tem podrocju. Predsednik Milan Kucan je izjavil, da vse to ni le njegova kapitulacija, temvec od vseh, in vprašal, ali smo s tem kaj pridobili. Nekaj mrtvih, nekaj ranjenih in škode za tri (3) milijone dolarjev. Na to izvajanje ga je Van den Broek resno opozoril. Pozno v noc je sledilo plenarno zasedanje, na katerem so sodelovale vse dele­gacije10in ki mu je sledila tiskovna konferenca, na kateri je bila predstavljena Brionska deklaracija.11 3. Vodenje varnostne akcije umika enot JLA iz Republike Slovenije preko Luke Koper Uvodoma naj spomnim, da je bilo poletje 1991 zelo intenzivno in delovno na var-nostno-obrambnem in diplomatskem podrocju. Politicni vrh in obrambno-var­nostne strukture so se morali organizirati za pogajanja s predstavniki SFRJ in zlasti JA, za katero je zvezno predsedstvo dne 18. julija 1991 sprejelo sklep o umiku enot JA iz Republike Slovenije.12Sledila so mnoga pogajanja na lokalnih ravneh s predstavniki vojašnic JA glede deblokade, morebitnega vracanja zaseže­nega orožja in materialnih sredstev ter glede prevzemanja nepremicnin od enot JA s strani poveljstev TO. Zgodila se je seveda vrsta namišljenih in seveda tudi realnih konfliktov med pripadniki JA ter njihovimi družinskimi clani z lokalnim prebivalstvom, kar nas je dodatno zaposlovalo zlasti v varnostnem sektorju. Tre­ba je omeniti šeprisotnost opazovalcev ES (bele uniforme), ki so spremljali uve­ljavljanje dolocb Brionske deklaracije v realnem življenju. MZZ RS je koordiniralo aktivnosti in prisotnost predstavnikov RS ter spremljevalcev z vec ministrstev. Že 23. julija 1991 so se pricele priprave v enotah JA za umik z obmocja Republike Slovenije, in sicer enote iz 14. korpusa na obmocje Republike Bosne in Hercego-vine, enote iz 31. korpusa pa na obmocje Republike Srbije. V sklepu predsedstva SFRJ je bil dolocen trimesecni rok za premik vseh enot JA, to je 18. oktober 1991. V pogajanjih, ki so sledila v Ljubljani, Zagrebu in v Beogradu v dokaj zgošcenih terminih, smo pogajalci Republike Slovenije bili: -Miran Bogataj, univ. dipl. prav., namestnik ministra za obrambo – vodja po­ 10 Razprave nisem zapisoval, ker o tem obstaja stenogram. 11 http://web.archive.org/web/20050914061153/http://www.uvi.si/10let/pot/osamosvojitveni-dokumenti/brionska-deklaracija/12 Sklep o umiku JA iz Republike Slovenije je bil sprejet na predlog dr. Janeza Drnovška in generala Veljka Kadije­vica. Za sklep je glasovalo šest clanov zveznega predsedstva, eden je bil vzdržan in proti je glasoval Stjepan Mesic, predsedujoci in clan predsedstva iz Republike Hrvaške. Dolocen je bil trimesecni rok za popoln umik enot JA iz Republike Slovenije. gajalske skupine, -spec. Bogomir Brvar, namestnik ministra za notranje zadeve (navzoc od 3. srecanja dalje), -mag. Boris Žnidaric, pomocnik ministra za notranje zadeve, -Pavle Svete, univ. dipl. prav., namestnik ministra za zakonodajo, -major Dominik Grmek, RŠTO, -Stane Praprotnik, ministrstvo za obrambo, -Peter Zupan, ministrstvo za obrambo. Pogajalsko skupino JA pa so sestavljali razlicni pogajalci. V Zagrebu predstavniki 5. vojaškega obmocja: -generalpodpolkovnik Andrija Rašeta, -polkovnik Miodrag Cokic, -kapetan bojne ladje Blagoje Cetkovic, -polkovnik Mile Žakula, -prevajalec Darko Mitrovic. V Beogradu in v zakljucni fazi pogajanj pa predstavniki Zveznega ministrstva za obrambo SFRJ: -admiral Ljubivoje Jokic – vodja, -polkovnik Konstantin Arsenovic, -polkovnik Stevan Dozet, -polkovnik Ratko Kukic, -polkovnik Lazar Veljkovic, -polkovnik Dragan Vukosavljevic in -podpolkovnik Nebojša Cvetkovic. Na sestanku v Beogradu dne 15. oktobra 1991 v casu od 13.30 do 17. ure sta pogajalski skupini Republike Slovenije in zveznega sekretariata za obrambo postavili organizacijsko-operativne temelje za popoln umik preostanka enot in bojne tehnike z obmocja Republike Slovenije.13Na teh pogajanjih smo tudi prvic predlagali, da se umik izvede preko Luke Koper, kar je jugoslovanska stran tudi sprejela zaradi vse vecjih in obsežnejših bojnih spopadov na obmocju Republike Hrvaške. Pred tem so bile omenjane možnosti umika preko Trsta in Madžarske. V obdobju od 15. pa do 18. oktobra je bilo tudi vec pisnega komuniciranja med vodjema pogajalskih skupin, o cemer smo bili clani obvešcani. 13 Zakljucci sa razgovora delegacija Republike Slovenije i Saveznog sekretarijata za narodnu odbranu u Beogradu dana 15. oktobra 1991 godine, podpisnika Miran Bogataj in admiral Ljubivoje Jokic, 4 strani. 58 19.oktobra1991 ob 20.30 se je v prostorih Republiškega izvršnega sveta (danes Vlade RS)v Gregorcicevi ulici v Ljubljani sestala razširjena koordinacija,14ki je med drugim obravnavala tudi zakljucno dejanje odhoda JA izRepublike Sloveni­je. Na tej seji sem bil imenovan za poveljnika operativne akcije in s polk. Kuzmo, nam. v. d. nac. RŠTO, sva nato v prostorih RŠTO ob 22.40 napisala odredbo, s katero je bila imenovana komisija za izvedbo tega zakljucnega dejanja na poti v suverenost Republike Slovenije.15Podpisniki tega akta so bili oba ministra in v.d. nacelnika RŠTO. Vso logisticno podporo in širše varovanje obmocja Luke Ko-per so nam zagotavljale strokovne službe in enote milice/policije UNZ Koper. Pri pregledu oborožitve in drugih materialnih sredstev JA so sodelovali pripadniki 4. PŠTO. Iz pristanišca v Kopru se je JA zacela umikati 20. oktobra 1991, kot zadnji dan umika pa je bil dolocen 25. oktober 1991. Že 21. oktobra je v Luko Koper prvic priplula vojaška ladja Galeb, ki je na krov sprejela nekaj cez tisoc vojakov JA. V naslednjih dneh so v Koper pripluli še crnogorski trajekt Sveti Štefan in dve vo­jaški transportni ladji. 25. oktobrasta v Koper priplula tudi malteški trajekt Ve­nus in vojaški trajekt PO-9, ki sta vkrcala še zadnje vojake JA, ki so ozemlje Slo­venije zapustili istega dne ob 23.46, ladja Venus pa je nato slovensko teritorialno morje zapustila v prvih minutah 26. oktobra 1991. V akciji, ki je trajala od 20. do 26. oktobra 1991, je na naši strani sodelovalo 8 cla­nov poveljstva, od tega 2 iz RŠTO, ostali iz milice, 58 pripadnikov Posebne enote milice UNZ Koper, 22 pripadnikov Specialne enote milice, 28pripadnikov speci­alne enote 30. razvojne skupine TO in 4 pripadniki PŠTO Primorske, 4 pripadniki varnostno-informativne službe in 20 pripadnikov varnostne službe Luke Koper. To, po svojem namenu in strukturi sestavljeno moštvo, je bilo neposredno pod-rejeno poveljstvu akcije. Soocali smo se s provokacijami in z nespoštovanjem dogovora o iznosu osebne oborožitve in odvozu 200 kosov nebojnih vozil JA, vendar provokacijam nismo nasedali. Svoje delo smo opravili strokovno in eticno – profesionalno. Naj ob tem omenim šeresno grožnjoKopru in prebivalcem Kopra, ki jo je že prvega dne povzrocilo vplutje rušilca JVM z imenom Koper. Z odlocnim pogajanjem smo dosegli njegovo izplutje in nemoteno vkrcavanje pripadnikov JA na šolsko ladjo Galeb. 14 Bavcar, Janša, Slapar, Brvar, Bogataj, Koprivnikar, Žnidaršic, Zupan, Klemencic, Lovšin, Žnidaric in Kuzma.15 Sestava komisije: -predsednik Boris Žnidaric, -clan Anton Vereš, -clan Franci Knaflic, -clani komisije obmocja Obale.Z UNZKoper so sodelovali nacelnik Janko Sever, Vasilij Koprivc, Ivo Lenarcic, Branka Mavser, Fabio Steffe, Danilo Ražman, Andrej Furlan, Drago Ferš, Miklavž Lukman, Mirko Slukan, Ivan Maras in še kdo. Gotovo so nam še pred ocmi prizori zmede in neorganiziranosti politicno izra­bljene in vojaško poražene JA tistega vecera 25. oktobra 1991, ko se je iztekal že tako pretecen datum moratorija po Brionski deklaraciji za umik JA, zato sem nekaj po 23.30ukazal generalu Pavlovu, da nemudoma zakljuci z vkrcavanjem vozil in vojaštva, ker morajo do 24. ure zapustiti teritorij Republike Slovenije. Ukaz sem trikrat ponovil iz BOV-a milice. Pripadniki JA so sevkrcali na obe ladji do 23.45.16Opolnoci so se po vsej Sloveniji oglasile sirene in zazvonili socerkveni zvonovi. To je bila simbolna oznanitev: Slovenija je suverena in neodvisna država! 26. oktobra 1991 ob 01.00 sempostrojenim milicnikom oz. takrat že policistom, pripadnikom TO in drugim izrekel pohvalo in zahvalo za požrtvovalno, predano in odlicno opravljeno delo.17 Že ob 10. uri tega istega dne, tj. 26. oktobra 1991, je bila v Kopru proslava s ca-stnim postrojem enot policije in TO ter s predajo porocila takratnemu predsedni­ku Predsedstva Republike Slovenije Milanu Kucanu. Vendar, to je bilo dan po tem, ko je bila vojna in varnostna naloga umika JA iz Slovenije že uspešno in ucinkovi-to opravljena in ko smo že deset ur slavili svojo zmago in suverenost. ZAKLJUCEK V pricujocem sestavku sem imel namen obuditi nekaj kljucnih dogodkov, ki so javnosti morda malo manj znani, so pa bili za dosego strateškega cilja slovenske­ga naroda zelo pomembni. Ne le najvišji predstavniki naše republike, ki so zasto­pali naše nacionalne interese iskreno in po najboljših moceh, temvec tudi mnogi drugi, na strokovnih in drugih podrocjih, smo svoje naloge opravljali vestno in odgovorno. Proces osamosvojitve nikakor ni bil preprost in samoumeven. Spom­niti je treba, da se je v tistem casu zgodilo kar nekaj razpadov kompleksnih vec­nacionalnih sistemov (SSSR) oziroma združitev obeh Nemcij v ZRN, tako da niti ES niti svetovne velesile v prvi fazi niso bile naklonjene razpadu Jugoslavije. Ven­dar, zmagala je trdna volja in odlocenost ter vizija nadaljnjega razvoja nacije in narodov, živecih v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ki je z mednaro­dnim priznanjem postala tudi suverena država. 16 Po naših operativnihevidencah, vodenih na kraju samem, se je v casu od 21.do 25.oktobra1991 iz Slovenije umaknilo cca 3200 pripadnikov, ki so odpeljali cca 210 vozil, zadržali pa smo 83 vozil.17 Porocilo o vodenju operativne akcije v Kopru, Ministrstvo za notranje zadeve, štev. 0021-2-Z-701/91, z dne 30.oktobra1991, 4 strani, podpisani mag. Boris Žnidaric. Castni pozdrav zastavi Republike Slovenije ob doseženi suverenosti, v Luki Koper, 26.ok­tober 1991 ob 01.00 (1). V ospredju Boris Žnidaric. Zahvala clanom poveljstva operativne akcije Luka Koper, 26. oktober 1991 ob 01.00 (1). Dr. Alojz Šteiner Nekaj posebnosti osamosvojitvene vojne na obmocju Pomurja leta 1991 Dr. Alojz Šteiner Dr. Alojz Šteiner je upokojeni general-major iz Murske Sobote. V teritorial-no obrambo je bil vkljucen leta 1978, v stalni sestavi teritorialne obrambe se je zaposlil februarja 1979. Je eden od orga­nizatorjev Manevrske strukture narodne zašcite v Pomurju in aktivni udeleženec osamosvojitvene vojne. V teritorialni obrambi in Slovenski vojski je opravljal razlicne štabne in poveljniške dolžnosti. Od maja 2009 do februarja 2012 je bil nacelnik Generalštaba Slovenske vojske. Vojaško kariero je januarja 2014 koncal kot obrambni predstavnik Slovenije pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi na Dunaju. Upokojen je od aprila 2014. Od leta 2014 je predsednik Zveze slovenskih castnikov. Za domoljubne in veteranske organizacije je uredil vec zbornikov. Leta 2015 je izdal znanstveno monografijo o Slovenski vojski. UVOD Ob tridesetletnici osamosvojitve Slovenije in osamosvojitvene vojne je treba iz­postaviti, da tudi na primeru Pomurja velikokrat zasledimo nepopolno ali napac­no opisovanje dogajanj v tistih prelomnih casih. Žal tudi v šolskih ucbenikih, kar pomeni, da zanamcem ne zapušcamo nedvoumne slike o tem, kako smo prišli do svoje države, pa tudi ne o njenem zavarovanju ter delovanju obrambnih sil in struktur, ki so to podpirale. To je pomembno tudi zaradi tega, ker v Prekmurju in Prlekiji zasledimo nekatere znacilnosti vojne in agresije na Slovenijo, ki drugod niso tako prepoznavne. V prispevku najprej navajam vire, ki opisujejo in analizirajo potek osamosvojit­vene vojne v Pomurju leta 1991, in ugotovitve, kako je to prikazano v šolskih ucbenikih in ostali izobraževalni literaturi. Temu sledijo opisi strani v spopadu v Pomurju in njihove namere v vojni leta 1991. Za nadaljnje opisovanje vojnih dogodkov v pokrajini je uporabljen kronološki pristop na levem in desnem bre­gu reke Mure. Zakljucujem z epilogom, ki se nanaša tudi na obžalovanja vredne žrtve. Vsebina, obravnavana v prispevku, in priložene slike so bile 21.junija 2021 v Domu kulture Ljutomer predstavljene na javni prireditvi z naslovom Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije. Prispevek je oblikovan kot neke vrste opomnik, ki bi lahko bil v prihodnje v pomoc pri poucevanju sodobne slovenske zgodovine v šolah. Menim namrec, da realno prikazovanje slovenskih vojnih dogajanj ni nic manj protivojno kot obicajno mirovništvo. OSAMOSVOJITVENI PROCESI IN VOJNA ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO V PO­MURJU V PISNIH VIRIH IN UCBENIKIH Osamosvojitveni procesi in vojna za samostojno Slovenijo so v Pomurju obde­lani v številnih delih in z razlicnih zornih kotov. Pri virih s slovenske strani je treba omeniti: (1) Aktivnosti pomurske milice v vojni za Slovenijo iz leta 2011 – diplomsko delo Habulin; (2)Zgodovina pomurske policije in orožništva, 2014 – zbornik; (3) Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja, 2015 – zbornik, (4) Teritorialna obramba Vzhodnoštajerske pokrajine (7. PŠTO) v vojni za Slovenijo 1991, 2015 – magistrsko delo Horvat; (5) Spomini ne zbledijo – pricevanja in raz­mišljanja o vojni za Slovenijo 1991 v Pomurju, 2016 – zbirka Duric in Roudi; (6) Pomurje je gorelo modro, 2018 – zbornik 1. in 2. del in e-knjiga z dokumenti in filmi; (7) Obcina Lendava v soju osamosvojitvene vojne 1991, 2021 – zbornik; (8) Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne, 2021 – zbornik; (8) Objavljeni prispevki o osamosvojitveni vojni 1991 v pocastitev 30. obletnice samostojne Slovenije – 2021 spletni portal OZZVS Murska Sobota (www.murskasobota.zvvs.si/30-let­-vojne-za-slovenijo). Dodati je treba, da pri zbornikih obstajajo še tematski, ki se tudi dotikajo Pomurja, kot na primer o prizadevanjih za zavarovanje slovenskih meja, vezistih, mednarodnih opazovalcih in drugi. 64 V Pomurju so dostopni tudi viri z nasprotne strani. Pri tem je treba najprej na­vesti dokumente JLA z Okrožnega sodišca v Murski Soboti in sodnega procesa proti generalmajorju Vladu Trifunovicu, poveljniku 32. korpusa JLA, in polkov­niku Berislavu Popovu, komandantu 32. mehanizirane brigade JLA. Obstajajo pa tudi dokumenti iz varaždinskega 32. korpusa JLA, pridobljeni preko izmenjave z Republiko Hrvaško18. Od ostalih virov pa naj omenim še monografijo Konrada Kolška, komandanta 5. vojaškega obmocja JLA – Spomini na zacetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991 iz leta 2001. Ob tridesetletnici se pojavlja tudi vprašanje, kako je osamosvojitvena vojna pri­kazana v šolskih ucbenikih in ostali izobraževalni literaturi. Ta slika po moji oceni žal ni tako optimisticna. Kako je predstavljena slovenska osamosvojitve­na vojna na zgodovinskih šolskih zemljevidih, je razvidno iz priložene slike19in grafike na njej. Za primer pokrajine Pomurja povsem napacno in nepopolno. Žal je tako tudi v šolskih ucbenikih, kar pomeni, da zanamcem ne zapušcamo ned­voumne slike o poteku in delovanju obrambnih sil in struktur, ki so te podpirale. 18 Ti dokumenti se odtistih na sodišcu razlikujejo predvsem v tem, da vsebujejo tudi zapise v operativne dnevnike in operativne karte o poteku in vodenju vojaškega delovanja, cesar v dokumentih na sodišcu ni najti. 19 Za primerjavo sem pregledal vec zgodovinskih atlasov za osnovno šolo po letu 1999, šolske zgodovinske atlase (Državna založba Slovenije) iz let 1994, 1996 in 2002, Zgodovinski atlas (Mladinska knjiga) iz leta 2009, Mali zgo­dovinski atlas (založba Modrijan) iz leta 2006 idr. Veliki atlas svetovne zgodovine (Državna založba Slovenije) iz leta 1999 od slovenskih prelomnih dogodkov omenja plebiscit, 10-dnevni oboroženi odpor, razglasitev samostojnosti in sprejem Slovenije v OZN. VSloveniji sta se uveljavila izraza osamosvojitvena vojna in vojna za samostojno Slovenijo. Vvirih nasprotne strani pa vojaška intervencija in 10-dnevna vojna v Sloveniji20. Kot zanimivost navajam, da naziv 10-dnevne vojne uporablja tudi veci­na slovenskih šolskih ucbenikov21. To je svojevrsten paradoks, ki locuje osamosvo­jitveni proces od njenega vojaškega zavarovanja takoj po razglasitvi samostojnosti. ZNACILNOSTI POMURJA, STRANI V SPOPADU IN NJIHOVE NAMERE Izraz Pomurje se je za pokrajino ob Muri v nekdanji republiki skupne jugo­slovanske države zacel uveljavljati v petdesetih letih prejšnjega stoletja kot del takratne regionalizacije Slovenije. Dokoncno pa je bil uveljavljen skozi procese decentralizacije ob koncu sedemdesetih, ko je bila v Sloveniji politicno in admi­nistrativno oblikovana pokrajina Pomurje in je tako zajela tudi obrambno po­drocje. Z izrazom Pomurje oznacujemo severovzhodni del Republike Slovenije, ki vkljucuje obmocja tako na levi kot tudi na desni strani reke Mure. Vkljucuje nižin-ski svet Ravensko in Dolinsko na levi in Mursko polje ter Apaško polje na desni strani Mure. V hriboviti svet sodita na levi strani Goricko in Lendavske gorice ter na desni strani Radgonsko-Kapelske in Ljutomerske gorice. Geografsko to obmo-cje tako zajema Prekmurje, severni del Prlekije in severovzhodni del Slovenskih goric vštevši Apaško polje. Pomurje na zahodu meji z Republiko Avstrijo (64 km 20 Davor (2001, str. 300) osamosvojitveno vojno v Sloveniji v primerjavi z domovinsko vojno (izvirno Domovinski rat u Hrvatskoj) oznacuje s kratkotrajno vojno v Sloveniji.21 Glej ucbenike Zgodovina za 4. razred gimnazije in ucbenike zgodovine za srednje šole. 66 v Prekmurju in 23 km ob toku reke Mure) in na vzhodu z Republiko Madžarsko (102 km). Reka Mura je od Gibine naprej proti vzhodu mejna reka z Republiko Hrvaško (34 km). V Republiki Sloveniji Prekmurje spada v pomursko statisticno regijo, ki je najbolj severovzhodna in najbolj ravninska regija med dvanajstimi regijami v Sloveniji. Na tem obmocju je 27 obcin (leta 2021), ki jih v Prekmurju pokrivata upravni enoti Murska Sobota in Lendava, medtem ko sta v Prlekiji in Slovenskih goricah še upravni enoti Ljutomer in Gornja Radgona. Na obmocju današnjih upravnih enot so leta 1991 v Pomurju obstajale štiri obcine. K navedenim prostorskim je treba dodati še nekaj vojaškoobrambnih znacil­nosti. Pri tem posebej izstopa Prekmurje, za katero je veljalo prepricanje, da obmocje, ki je 1919 nekako naknadno pridobljeno in dodano k jugoslovanske-mu ozemlju, nima vojaškostrateškega pomena in temu tudi niso posvecali veli­ke pozornosti. Ce odmislimo obdobje okupacije za casa druge svetovne vojne22, primerjava kaže, da polnih šest desetletij (1920–1980) ni bilo bistvene razlike, ceprav sta se medtem zamenjali dve državi in je minil pretežnidel obdobja hladne vojne. Ti pogledi in vojaškostrateška praksa so se spremenili ob koncu sedemde­setih letprejšnjega stoletja s preoblikovanjem pokrajinskih struktur slovenske teritorialne obrambe (TO) in z oblikovanjem Pokrajinskega štaba teritorialne 22 Prekmurje je bilo obmocje, ki je v aprilski vojni leta 1941 zasedeno s strani Hitlerjeve Nemcije in zatem predano Madžarom. Prekmurje je bila tudi prva in edina slovenska pokrajina, ki so jo od 3. do11. aprila 1945 osvobodile sovjetske enote. obrambe Pomurja (PŠTO Pomurja)23. Tako so imeli v slovenski osamosvojitveni vojni pomurski in prekmurski teritorialci za sabo desetletje in vec priprav, vaj in sodelovanja z milico in civilnimi oblastnimi ter zašcitno-reševalnimi enotami za obrambo pokrajine. V JLA soleta 1991 prostor Pomurja uvršcali v t. i. vzhodno operativno smer, po­gojno imenovano tudi murska smer, ki je potekala na obeh bregovih reke Mure od Hrvaške proti avstrijski in madžarski meji. Pri tem je bilo glede na prehodnost terena vec takticnih smeri, obenem pa je to prostor z majhno operativno globino, saj od juga proti severu ne presega 40 kilometrov. Na tej smeri sta se prekrivali pristojnosti obeh operativnih armadnih sestavov, in sicer 31. korpusa JLA s sede­žem v Mariboru in 32. korpusa JLA s sedežem v Varaždinu. Reka Mura je bila tudi tokrat v vojaškem pogledu pomembna locnica, saj je preprecevala vdor JLA z ob-mocja Hrvaške. Tako je bilo obmocje Prekmurja na levem bregu reke Mure z mejo proti Avstriji in Madžarski nekako loceno od ostalega dela Slovenije. Na drugi strani je bilo obmocje na desnem bregu reke Mure na Murskem polju in v Prlekiji deležno posebej nasilnega delovanja sil JLA, ki so prihajale z obmocja Hrvaške. 23 Ta je deloval od zacetka leta 1980 do konca leta 1990. 68 Na primeru Slovenije zasledimo polarizacijo pri vprašanju, ali je junija in julija 1991 šlo za vojno ali ne. Pri tem pa še, kdo je kot nasprotnik bil proti komu in komu je v tej nejasnosti pripadla vloga napadalca oziroma agresorja. Vprašanje, kdo je bil agresor in kdo je zacel vojno, je tudi še v marsicem nepojasnjeno in se izrablja za razlicne interpretacije. Ce je bil termin agresije in agresorja v Jugoslaviji rezerviran za zunanji (meddržavni) napad24, nekateri sklepajo, da ni šlo za agresijo. Ko k temu dodamo, da so zvezne strukture branile skupno zvezno državo, strukture nove države pa novo državo, potem je tudi zadrega o tem, kdo je sploh bil napadalec, ce sta bili obe strani domnevno branilki. Dejstvo je, da so zvezne vojaške sile za primer preprecitve osamosvojitve Slove­nije uporabili na podlagi sklepa Zveznega izvršnega sveta in odloka o preprecitvi vzpostavljanja mejnih prehodov. Zvezni izvršni svet ni bil v liniji poveljevanja z vojsko in je nalogo podpore vojske delovanju državnim organov lahko dal le v izjemnih pri­merih, pa še to ob soglasju vrhovnega poveljstva, ki ga je predstavljalo zvezno pred­sedstvo. Naloge izvajanja kontrole prehodov državne meje so bile na državni ravni v pristojnosti Zveznega sekretariata za notranje zadeve (ZSNZ, sh. tudi SSUP) in Zve­zne carinske uprave (ZCU sh. tudi SCU), s katerimi so hoteli suspendirati takratne tovrstne strukture v Sloveniji in jih nadomestiti z zveznimi. Zvezne strukture za to niso bile ne posebej organizirane in tudi ne pripravljene. Zato so za podporo delo­vanja teh organov dolocili mirnodobne sile JLA. Kerje ta edina razpolagala z realno vojaško silo, je v marsikaterem pogledu kot glavni izvajalec predvidenih aktivnosti delovala zvezna vojska. Na slovenski strani so pri zavarovanju mej nove države tako bili na udaru najprej milicniki in organi Republiškega sekretariata za notranje za­deve (RSNZ), od 28. junija 1991 dalje Ministrstva za notranje zadeve (MNZ). Vloga njihove zašcite, podpore in samostojnega delovanja proti oklepnim kolonam JLA, ki so jih pošiljali bodisi iz vojašnic v Sloveniji ali na Hrvaškem in proti letalskim silam, pa je pripadala teritorialni obrambi Slovenije. Ta je bila od 28. septembra 1990 le podnadzorom in vodenjem slovenskih oblasti. Še vec, akt vojaškega posega junija 1991 je še bolj povezal slovenske branilce teritorialno obrambo in slovensko milico, ki sta izvajali vojaško obrambo novonastale države. Izpostavljam, da ima slovenska osamosvojitvena vojna leta 1991 vse znacilnosti spopada nizke intenzivnosti, kar bi danes oznacevali s hibridno vojno. V medna­rodnem prostoru po COW25slovenski primer uvršcajo v znotrajdržavno vojno z 24 Glej Predpisi o uporabi pravil mednarodnega vojnega prava v oboroženih silah SFRJ (ZSLO, 1989, str. 21–22). Tako agresija v primeru notranjega spopada ni bila ne predvidena ne možna. Ko so omenjali nemednarodne obo­rožene spopade, ki potekajo na obmocju ene države med njenimi oboroženimi silami in odpadniškimi oboroženimi silami ali drugimi oboroženimi skupinami, pa je navedeno, da velja dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 (II protokol) iz leta 1977. To pa je v jugoslovanski praksi pomenilo oddaljevanje od obvez po celovitem spoštovanju mednarodnega humanitarnega in vojnega prava.25 COW (iz angl. Corelate of War) je znana clenitev oziroma tipologija vojn, ki so jo oblikovali na Univerzi Michigan in jovodijo od leta 1972 za vojaške spopade po letu 1816, dostopna pa je tudi prek podatkovne baze COW na Univerzi Harvard. oznako A1 (za osrednjo oblast). Dodajam, da je tetraeder nekakšen zašcitni znak slovenskega odpora in zlasti preprecevanja prodorov oklepno-mehaniziranih sil JLA. Tam, kjer so bile te ovire tudi branjene, je prišlo tudi do vojaških spopadov, sicer pa so ovire nazorno kazale nezaželenost prihoda ali prehoda komunikacij. Glede nacrtov JLA je nekaj zveznih dokumentov še vedno nedostopnih. Izpostav­ljam, da se je akt poveljevanja5. vojaškega obmocja za uporabo JLA v Sloveniji imenoval Ukaz za preprecitev vzpostavljanja mejnih prehodov26in je oblikovan na dan sprejetja omenjenega odloka Zveznega izvršnega sveta. Na podlagi tega so korpusi naslednji dan izdali le operativne ukaze brigadam in drugim podrejenim samostojnim enotam, brigade pa svojim podrejenim enotam27. Potek angažiranja JLA v Sloveniji ima dve znani fazi. Prvo fazo prepoznavamo iz dostopnih nacrtov (ukazov) od 26.–28. junija 1991. Temu je v praksi sledil ope-rativni premor med 29. junijem in 2. julijem z grožnjami z letalskimi napadi in bombardiranji vojaške in civilne, predvsem komunikacijske infrastrukture v Slo­veniji. Kako je bila nacrtovana druga faza, bomo celovito lahko izvedeli, ko bodo dokoncno dostopni nacrti JLA, ce so se ohranili. Tisto, kar je bilo izvedeno od t. i. druge faze, so bili poskusi reševanja in izvlacenja blokiranih sil predvsem iz Hr-vaške na mejnih prehodih in drugih lokacijah (npr. v Krakovskem gozdu). Ta faza se je zakljucila 4. julija, medtem ko so sovražnosti prenehale 7. julija s sprejetjem Brionske deklaracije, kar bi lahko oznacevali tudi kot zakljucno fazo armadne operacije. Posebej je v primeru Slovenije treba izpostaviti zaporo državne meje proti Av-striji in Madžarski ter proti Italiji in odvzem republiških pooblastil za mejne in carinske zadeve. Naloga zapore državne meje je bila dodeljena operativni vojski, ki je za izvajanje t. i. granicne službe (mejne službe, op. a.) uporabila oklepno--mehanizirane sile ob podporiletalstva. Pravila za izvajanje mejne službe do 28. junija 199128niso vsebovaladolocil o možnosti uporabe oklepno-mehaniziranih sil pri nadzoru in varovanju državne meje. To seveda zgovorno prica, da je bilo pošiljanje mobilnih vojaških sil za zaporo meje izvedeno z drugimi nameni. Do-dati je treba dejstvo, da armadne, pa tudi teritorialne sile niso nikoli vadile ne­ 26 Originalni naziv dokumenta JLA je Naredjenje za sprecavanje uspostavljanja granicnih prelaza. Dokument 5.vojaškega obmocja z oznako DT 29-2 nosi datum 25. 6. 1991, naslovljen pa je na 13., 14., 31. in 32. korpus JLA in 580. mešano artilerijsko brigado.27 To lahko razberemo iz ukaza komandanta 32. korpusa JLA, ki nosi naziv Op. št. 1 v dokumentu SP 43-411, z dne 26. 6. 1991, in se v originalu nanaša na »zatvaranje-preuzimanje granicnih prelaza«.28 Marijan (2001, str. 301) navaja, da so (šele) 28. junija 1991 sprejeli pravila bojnega delovanja OME (izvirno se je dokument ZSLO – Uprave oklepnih in mehaniziranih enot (Interno, št. 697) imenoval Uputstvo o upotrebi oklopnih i mehanizovanih jedinica u vanrednim prilikama). Navodilo je predvidevalo uporabo teh sil za: zavarovanje meje, okrepljeno zavarovanje vojnih objektov, sodelovanje pri zavarovanju gospodarskih, družbenih in drugih po­membnih objektov, nadalje blokade obmocij, postavljanje barikad in ovir na komunikacijah in ulicah, izvidovanje obmocij, demonstracijo sile, razbijanje rušilnih demonstracij, odkrivanje, razbijanje in unicevanje diverzantskih, odporniških, teroristicnih in drugih skupin, iskanje in preiskave na terenu, blokiranje in unicevanje nasilnih skupin, zatrtje oborožene vstaje in preprecevanje državljanske vojne. 70 posredne zasedbe mejnih prehodov in da tudi za t. i. globinsko varovanje meje ni bila predvidena takšna sestava. V Prekmurju je JLA imela naslednje vojaške enote: 65. obmejni bataljon s sede­žem v Murski Soboti in trinajst karavl, od tega pet na meji proti Avstriji (Petanjci, Korovci, Fikšinci, Sotina in Kuzma) in osem na meji proti Madžarski (Trdkova, Cepinci, Hodoš, Prosenjakovci, Kobilje, Žitkovci, Lendavske Gorice in Pince). Vo­jaška posadka v Murski Soboti je štela od 120 do 140 ljudi, na posamezni karavli pa je bilo od 20do 25 vojakov. Skupaj je bilo tako v Prekmurju med 470 in 490 vojaških oseb JLA, ki so jih 26. junija 1991 okrepili še s 139 vojaki iz Celja in Ma-ribora. Od tega so jih 28 namestili v karavli na Kuzmi, preostale pa v vojašnici v Murski Soboti. Tako so sile JLA v Prekmurju štele od 609 do629 vojaških oseb (Mihalic v Šteiner, 2015, str. 260). Za Pomurje je k navedenemu treba dodati še obmejni karavli v Gornji Radgoni in Zgornjem Konjišcu iz sestave 66. obmejnega bataljona s sedežem v Mariboru, ki sta imeli skupaj z okrepitvami 88 pripadnikov JLA. Razen pripadnikov JLA je bilo v Prekmurje 27.junija poslanih še 15 milicni­kov Zveznega sekretariata za notranje zadeve in štirje cariniki Zvezne carinske uprave iz Beograda, ki naj bi delovali na mednarodnem mejnem prehodu na Ho-došu (prav tam, str. 261). Zvezni cariniki, ki naj bi delovali v Gornji Radgoni, pa so bili namešceni v hotelu Radin v Radencih. Namera JLA v Pomurju je po odloku Zveznega izvršnega sveta in vojaškem uka­zu JLA bila preprecitev slovenskega vzpostavljanja mejnih prehodov tako, da s poslanimi okrepitvami najprej zasede in zapre mejo, oziroma kot pravi Miloševic (v Šteiner, 2015, str. 98), vzpostavi režim okrepljenega varovanja državne meje in odpravi slovenske mejne prehode v Dolgi vasi, na Hodošu, v Kuzmi, v Gederovcih in Gornji Radgoni. Obenem je bilo predvideno, da ostane odprt le meddržavni mejni prehod Hodoš, kjer bi selahko prehajalo mejo z Madžarsko in bi ga kontro­lirali zvezna policija in carina. Poleg tega bi v Gornji Radgoni verjetno še naprej delovala izpostava zvezne carinske uprave. Ostale meddržavne in maloobmejne prehode naj bi zaprla JLA z mejnimi enotami in okrepitvami iz enot mariborske­ga in varaždinskega korpusa (Miloševic v Šteiner, 2015, str. 93). Dinamika delovanja JLA je bilapredvidena tako, da se 26. junija 1991 izvede do-vajanje vojaških okrepitev JLA in opravi predhodna vojaška izvidovanja, 27. ju­nija zasede mejne prehode in izvede zapora meje tudi ob pomoci sil z obmocja Hrvaške ter 28. junija vzpostavi nov mejni režim. Ko so v JLA ugotovili, da zadeve ne potekajo po nacrtu, so zaceli predvideno delovanje spreminjati. Tako so pro-ti Prekmurju poslali še dodatne oklepne sile, ki so 28. junijaposkušale priti do mednarodnega mejnega prehoda v Dolgi vasi in Gederovcih, in sicer po tem, ko so se sile JLA, ki so predhodno poskušale prehoda blokirati in zapreti, na teh objektih že predale. Vprvem delu izvajanja nalog JLA v Sloveniji je bil iz32. korpusa z obmocja Hrvaške angažiran 301 pripadnik JLA s 63 vozili, od tega 36 oklepnimi. Vdrugem delu, po 2. juliju, pa še dodatnih 138 pripadnikov JLA s 26 oklepnimi in 5 drugimi vozili. S tem število angažiranih iz 32. korpusa z obmocja Hrvaške znaša okrog 440 pripadnikovin 89 vozil, od tega 62 oklepnih (Miloševic v Šteiner, 2015, str. 97). Skupno število vojaških oseb JLA, ki so bile vkljucene v delovanje proti slovenskim obrambnim silam v osamosvojitveni vojni, tako v Pomurju znaša okoli 1150. 72 Z izrazom slovenske obrambne sile vkljucujem poleg pripadnikov teritorialne obrambe tudi pripadnike takratne slovenske milice vkljucnoz njihovimi neuni­formiranimi kolegi pri opravljanju bodisi vojnih nalog bodisi nalog, ki so v dana­šnjem casu v pristojnosti policije. Slovenija je imela variantno razdelan obrambni nacrt, ki je nosil oznako Kamen (1–4)29, vodenje delovanja pa je bilo v pristojnosti pokrajinskih štabov za TO in pokrajinskih koordinacij na združeno takticni ravni in Republiškega štaba za TO in Republiške koordinacije na državni, tj. strateški ravni. Slovenski pristop k an-gažiranju je slonel na mobilizaciji rezervnih sil in strateškem razvoju struktur po mobilizaciji, ki se je zacela 24. junija 1991 in nadaljevala ves cas spopadov glede na dostopnost oborožitve za slovenske obrambne sile. V pripravah na osamosvojitev se je Slovenija z Zakonom o obrambi in zašciti aprila 1991 sicer deklarativno odpovedala predhodnemu sistemu splošne ljud­ske obrambe in politicnemu upravljanju z njim. Vendar je vecina struktur tako oblastnih kot obrambnih sil, njihove povezanosti in pripravljenosti ostala in za sabo imela izkušnje iz predhodnih priprav ter vojaških in kriznih vaj. To se je odražalo tudi v dobrem sodelovanju in funkcioniranju v osamosvojitveni vojni. Vojaška reorganizacija in ukinitev obcinskih štabov teritorialne obrambe mesec dni pred vojno bi lahko bila usodna za izhod vojaškega spopada, vendar je ob tej reorganizaciji ohranjena struktura teritorialnih sil in znacilnosti njenega delova­nja na maticnem prostoru. Za namere in naloge obrambnih sil v Pomurju je znacilno, da staza vode­nje teritorialne obrambe od junija 1991 delovala 75. obmocni štab TO v Murski Soboti za obmocje takratne murskosoboške in lendavske obcine in 73. obmocni štab Ljutomer za obmocje ljutomerske in gornjeradgonske ter dodane ormoške obcine in tamkajšnjih teritorialnih enot. V vseh obcinah so delovali še upravni organi za obrambne zadeve in posebna struktura organov za notranje zadeve z milico, današnjo policijo. Uprava za notranje zadeve (UNZ) za obmocje Pomurja s sedežem v Murski Soboti je imela poleg svoje sestave podrejene štiri postaje mi-lice, ki so pokrivale obcine Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer in Murska Sobota ter posebno postajo prometne milice. V sestavi postaj milice so bili tudi oddelki milice. Na mejnih prehodih so delovale postaje mejne milice v Gederovcih, Dolgi vasi, Gornji Radgoni, Hodošu in Kuzmi (Habulin, 2011, str. 10). V milici so bile tako imenovane vojne in posebne enote milice, sestavljene iz zaposlenih milic­nikov in milicnikov iz rezerve. Skupaj je bilo v Pomurju junija 1991 zaposlenih 477 milicnikov in kriminalistov in v vojne enote razporejenih še dodatnih 161 milicnikov v rezervi. Neposredno pred vojno je bilo tako na obmocju UNZ Mur-ska Sobota okoli 640 oseb, bodisi uniformiranih bodisi v civilu, ki so delovali kot kriminalisti, in dodatno civilno podporno osebje (prav tam, str. 11). Zacetna mobilizacija enot TO v Pomurju se je zacela 24. junija in zakljucila 27. junija 1991, ko je imel murskosoboški štab na razpolago 920 pripadnikov TO, razporejenih v 19 enot, razmešcenih v 22 krajih v Prekmurju, in eno na varova­nju ucnega centra TO v Pekrah pri Mariboru (Mihalic v Šteiner, 2015, str. 265). Ljutomerski štab pa je imel po mobilizaciji na razpolago 638 teritorialcev, od tega 129 v obcini Ormož (Dražnik v Šteiner, 2015, str. 173–174).Skupaj je imela te­ritorialna obramba v pokrajini ob Muri neposredno pred zacetkom vojne okrog 1430 teritorialcev. Namera organov za notranje zadeve in milice je bila zagotovitev normalnega de­lovanja služb in javnega reda tudi v razmerah nove države. Njihove naloge so bile povezane z zagotavljanjem javnega reda in miru, preprecevanjem in preiskova­njem kaznivih dejanj, zagotavljanjem nemotenega prometa in reševanja prome­tnih nezgod, poleg tega pa še z izvajanjem nalog na mejnih prehodih, povezanih s prehodi meje in zavarovanjem njihovega delovanja (Horvat v Šteiner, 2015, str. 130–131). Na mejnih prehodih so 26. junija 1991 odstranili jugoslovanske zastave in izobesili slovenske ter postavili slovenske napisne table (prav tam). Dodajam, da sov istem casu na meji med Slovenijo in Hrvaško postavili mejne kontrolne tocke. Takšna je bila postavljena v Središcu ob Dravi v obcini Ormož, medtem ko na meji s Hrvaško v Pomurju takrat ni bila predvidena še nobena. Namera teritorialne obrambe je bila izvajanje vojaške obrambe v primeru agre­ 74 sije na državo in izvedba nalog iz nacrtov za uporabo enot TO v vojni, nacrtov za zavarovanje meje in nacrtov za zavarovanje objektov, oblikovanje sprejemnih centrov za pripadnike JLA in izvedba nacrtov za oviranje in blokade. Z zacetkom vojne pa so se temu prilagajaletudi naloge, ki so v Pomurju zajemale preprecitev prodora JLA na smereh napada, blokada vojašnice v Murski Soboti, preprecitev blokade oziroma zavzetja mejnih prehodov s strani JLA, zavarovanje pomembnih objektov in mostov na reki Muri in zavzetje karavl ter vzpostavitev varovanja meje s strani slovenskih obrambnih sil. Pomembna je bila tudi podpora obrambnim silam. Ta je potekala preko upravnih organov za obrambne zadeve, civilne zašcite in ostalih organov obcinskih uprav.Miloševic (v Šteiner, 2015, str. 100) posebej izpostavlja sodelovanje milice in civil-nih organov, ki so bili zadolženi za postavljanje ovir na obmocju bojnega delovanja, sodelovanje s PTT (poštno podjetje) in s podjetjem Elektro Maribor pri odklopu elektrike vojaškim objektom na zahteve obmocnih štabov. Dodaja, da so imeli zelo pomembno vlogo tudi obcinski odbori Rdecega križa, ki so oskrbovali zajete ali prebegle vojake JLA in jim priskrbeli civilna oblacila in obutev. Spremili so jih na vlak ali pa jih predali staršem, ki so prišli ponje. Posebej uspešno je bilo tudi delo upravnih organov za obrambne zadeve pri izvajanju mobilizacije (prav tam). VOJNA DOGAJANJA V PREKMURJU IN NJENE ZNACILNOSTI Pri opisupoteka vojne v Prekmurju je treba izpostaviti, da je do prvega resnega konflikta prišlože 26. junija 1991 zjutraj na mejnem prehodu na Kuzmi. Ko so zamenjevali jugoslovansko zastavo s slovensko, je skupina vojakov JLA zasedla položaje ob obmejnem prehodu in od milicnikov zahtevala, naj se predajo, preda­jo pa naj tudi orožje. Do oboroženega spopada tega dne ni prišlo. Na prvi dan vojne za Slovenijo,27. junija, je JLA v Prekmurju poskušala zasesti mejne prehodeGederovci, Kuzma, Dolga vas in Hodoš in z njih odgnati slovenske milicnike in carinike. Premiki enot JLA na mejne prehode so izvedeni bodisi peš bodisi z vozili ali s helikopterskimi prevozi iz murskosoboške vojašnice. Preden pa so enote JLAobkolile mejne prehode, so slovenske strukture na položaje za blokado razvrstile težke delovne stroje, tovornjake in cisterne, ki sta jih zagoto­vila upravna organa za obrambo obcin Murska Sobota in Lendava. Proti medna­rodnim mejnim prehodom so bile napotene tudi enote TO, da bi jih zavarovale in izvedle oviranje na položajih ob prehodih. To je pomenilo obkolitev enot JLA, ki so predtem polkrožno obkolile objekte na mejnih prehodih.Slovenskim branil­cem so pri vzpostavljanju ovir pomagali tudi okoliški prebivalci, poleg tega pa so jim pomagali pri zagotavljanju primernih bivalnih razmer in jim nosili celo hrano in priboljške. Prav tako je bila blokirana vojašnica v Murski Soboti in obkoljena s teritorialci in milicniki. Prvega dne vojne so spopadi potekali ob vojašnici v Murski Soboti, zatem v Ge-derovcih, ko so slovenski branilci pri mednarodnem mejnem prehodu odprli ogenj na enote JLA, ki ga je blokirala.Tudi na Hodošu je prišlo do spopada na mejnem prehodu, kjer je enota JLA poskušala ob napadu zasesti mejni prehod. Ko so slovenski branilci odgovorili s streljanjem, so se napadalci ponoci umaknili na karavlo Hodoš. Mednarodni mejni prehod v Dolgi vasi so enote JLA dopoldne obkolile in blokirale prehod, zahtevale predajo mejnega prehoda in orožja ter umik z njega, cesar pa slovenski milicniki niso naredili. Ko soenote TO in milice obkolile položaje enot JLA, ki so blokirale mejni prehod, je bilo v popoldanskem casu opravljenih vec pogajanj med TO in JLA o pogojih predaje enot JLA, ki pa niso dala želenih rezultatov. Tako so bili tega dnevsi mejni prehodi v Prekmurju proti Madžarski in Avstriji pod nadzorom struktur nove slovenske države (Habu­lin 2011, str. 22). Zacasno zasedeni in zaprti so bili le maloobmejni mejni prehodi proti Avstriji v Fikšincih, Kramarovcih in Sotini. Drugi dan vojne, 28. junija, se je odlocal izhod agresije na Slovenijo tudi v Prek­murju, saj je JLApredvidevala zakljuciti zaceta in predvidena delovanja, nadome­stiti zamujeno in prevesti tehtnico vojaškega uspeha na stran zveznih sil. Tega dne je JLA uporabila tudi vojaško letalstvo za napade na objekte in cilje sloven-skih branilcev ter v Prekmurju poskušala s poslanimi oklepnimi enotami z obmo­ 76 cja Hrvaške ponovno zasesti prehoda v Gederovcih in Dolgi vasi. Prodor proti Gederovcem ni bi možen zaradi blokiranega mostu preko Mure v Petanjcih. Poleg tega sta se dva voda vojakov JLA, ki sta ponoci ostala v blokadi prehoda v Gederovcih, zjutraj predala enotam TO. Zatem so slovenske obrambne sile zavzele tudi karavli Petanjci in Fikšinci ter zajele tamkajšnje vojake. Pri tem je na karavli v Petanjcih prišlo tudi do streljanja. V Dolgi vasi so se v jutranjih urah pogajanja o predaji enot JLA nadaljevala. Ker so oficirji JLA s predajo zavlacevali, so milicniki na mejnem prehodu izstrelili ne­kaj opozorilnihstrelov, zatem so se pripadniki enote JLA predali z orožjem vred. Kasneje pomoc oklepne enote iz Varaždina in preboj preko mosta v Petišovcih ni uspel, tudi zaradi živega šcita hrvaških prebivalcev v Murskem Središcu, in mejni prehod Dolga vas je bil dokoncno osvobojen. Tega dne je bila zavzeta tudi karavla JLA v Pincah. Na Kuzmi se je enota JLA, ki je že drugi dan poskušala blokirati mejni prehod, prav tako znašla v obkolitvi s strani milicnikov na prehodu in teritorialcev izza položajev zvezne vojske. Pozivali in pogajali so se o predaji. Ker se niso hoteli predati in so sezaceli pomikati proti karavli Kuzma, je bil izstreljen opozorilni strel nad glave vojakov. Prišlo je do predaje pripadnikov JLA, ki so blokirali mejni prehod. Mejni prehod Kuzma je bil ves cas odprt, karavla Kuzma pa je bila blo­kirana. Še isti dan je enota TO obkolila vojake v karavli Trdkova, ki so se predali brez boja. Ko so slovenski branilci mednarodnega mejnega prehoda na Hodošu zjutraj ugo­tovili, da se je enota JLA ponoci umaknila s položajev ob prehodu, so blokirali karavlo Hodoš (Jonaš v Šteiner, 2015, str. 290–291). Mejni prehod je zopet nor-malno deloval. 28. junija 1991 so bile v Prekmurju zasedene štiri karavle JLA, in sicer v Trdkovi, Fikšincih, Petanjcih in na Pincah. Soboška vojašnica je bila še naprej v blokadi. Murska Sobota je tega dne doživela dva letalska napada na barikade ob vojašnici, v v katerih sta bila ranjena dva vo­jaka JLA, od katerih je eden kasneje v soboški bolnišnici umrl. Tretji dan, v soboto, 29. junija,so slovenske obrambne sile v Prekmurju zavzele sedem preostalih karavl JLA na meji z Avstrijo in Madžarsko, in sicer Sotina, Ko­rovci, Lendavske Gorice, Žitkovci, Kobilje, Cepinci in Prosenjakovci. Predaja teh karavl je potekala brez boja, pripadniki JLA pa so bili prepeljani v zbirne centre, od koder so vojake, preoblecene v civilna oblacila, poslali v domace kraje. Jonaš tudi navaja (prav tam, str. 289), da zavzemanje karavl ni predstavljalo posebnega problema. Zacelo se je z dovažanjem potrebnih sil, ki so obkolile objekt, poveljnik enote TO ali milice pa je poveljnika karavle pozval k predaji. Pri tem so sodelovali domacini, znanci poveljnika karavle in milicniki, v nekaterih primerih celo ožji družinski clani komandirja karavle JLA. Cetrti in peti dan sta potekala v nekakšnem zatišju. Slovenske obrambne sile so še naprej blokirale vojašnico v Murski Soboti in karavlo na Kuzmi in na Hodošu ter nadaljevale z branjenjem ovir na mostovih preko reke Mure v Srednji Bistrici, Dokležovju in v Petanjcih. Enote TO, ki so zavzele karavle JLA, so zacele opravljati službo varovanja meje z Avstrijo in Madžarsko, pa tudi z Republiko Hrvaško, kjer so v vaseh Pince Marof, Petišovci in Kot zaceli vzpostavljati slovenske stražnice. V tem casu so se enote TO in milice spocile in bile dodatno opremljene s protio­klepnimi sredstvi in ostalim orožjem, ki jim ga je do tedaj primanjkovalo. V Prekmurju so2. julija enote TO na Kuzmi dobile nalogo, da zavzamejo karavlo Kuzma. Ker se kljub pozivu niso predali, je bil izvršen napad na karavlo. V boju je padel oficir JLA Stojanovic, preostali vojaki pa so se predali. Tudi na Hodošu so s pogajanji poskušali doseci predajo pripadnikov JLA in zvezne milice. To jim kar nekaj dni ni uspelo, verjetno tudi po zaslugi zveznih milicnikov in carinikov, ki sonasprotovali predaji, tako da so se 2. julija popoldne pod grožnjo napada brez boja predali. Do drugega spopada za Vojašnico Murska Sobota kljub ukazu ni prišlo. Vojašnica v Murski Soboti je bila edini objekt JLA, ki ga TO v Prekmurju ni zavzela. V petek, 5. julija 1991, ob 14.00 je štab TO Murska Sobota blokado pred vojašnico odstranil. V nedeljo, 7. julija 1991, je bila sprejeta Brionska deklaracija, s katero so bile pod mednarodnim okriljem zagotovljene ustavitve sovražnosti na ozem­lju Slovenije in za dobo treh mesecev zamrznjene osamosvojitvene aktivnosti. VOJNA DOGAJANJA V PRLEKIJI IN SLOVENSKIH GORICAH IN NJENE ZNACIL­NOSTI V Prlekiji in Slovenskih goricah je prvega dne vojne, 27. junija 1991, dinamika vojaškega delovanja potekala na obmocju, ki ga je pokrival štab TO v Ljutomeru, predvsem ob meji med Slovenijo in Hrvaško. Iz vojašnice JLA v Varaždinu so na­mrec napotili vec oklepnih kolon proti Sloveniji. Prva, ki je šla proti Ormožu, je imela nalogo, da zasede mejni prehod v Gornji Radgoni, zatem pa so poslali še drugo, ki je bilanamenjena unicenju novoustanovljene mejne kontrolne tocke na meji s Hrvaško v Središcu ob Dravi, in tretjo, ki naj bi podpirala delovanje prve in z ormoške strani omogocila prehod preko mostu. Prvi spopadi z JLA so se zaceli na mostu v Ormožu, kjer je bila 27. junija ob 11. uri pred mostom cez Dravo pri Ormožu ustavljena oklepna kolona iz Varaždina. Tam je bila postavljena barika­da, narejena iz gradbenih strojev in kamionskih vlacilcev. Prišlo je do pogajanj 78 oficirjev JLA s predstavniki milice in TO, ki pa niso dala rezultata. Po barikadi na mostu in branilcih je JLA zacela streljati ob 13.40 (Šteiner, 2015, str. 166). Okle­pna kolona polkovnika Popova, ki je bila zaustavljena na ormoškem mostu, se je obrnila in se proti Sloveniji napotila preko hrvaške Štrigove. V vecernih urah je prešla slovensko-hrvaško mejo in od tam preko Banfija in Razkrižja napredovala ob reki Muri, pocitek pa je imela blizu Veržeja (prav tam, str. 167). Tega dne se je oklepna kolona, ki se je v popoldanskem casu prebila preko Središca ob Dravi v Ormož in je bilaudeležena v spopadih v samem mestu, v vecernih urah napotila proti Ljutomeru. Po spopadih s slovenskimi branilci pred dostopi v mesto v Ka-curah in Mekotnjaku se je ponoci obrnila in naslednje jutro mimo Ormoža vrnila v Središce ob Dravi. Drugi dan vojne, 28. junija, je bila najbolj energicna oklepna kolona JLA, ki je bila namenjena v Gornjo Radgono in Gederovce. Zgodaj zjutraj je nadaljevala bojno pot. Proti njej je delovalo vec skupin slovenskih branilcev s protioklepnimi sred­stvi, vendar je niso uspeli zaustaviti in je kljub oviram v Vucji vasi in v Hrastju – Moti nadaljevala prodor. Do spopada je prišlo v Radencih, kjer so poleg teri­torialcev sodelovali tudi milicniki, in se je razširil po vsem naselju. Pri tem je en civilist kot opazovalec izgubil življenje. Prodor proti Gederovcem ni bi možen za­radi blokiranega mostu preko Mure v Petanjcih. Zatem so se spopadi nadaljevali na obmocju industrijske cone pred Gornjo Radgono in v mestu samem. Bojni skupini JLA polkovnika Popova je ob 11.20 uspelo priti do Gornje Radgone in 28. junija ob 12.05 zasesti mednarodni mejni prehod. V borbah v Gornji Radgoni je skupina prostovoljcev z uporabo molotovk unicila vec spremljevalnih vojaških vozil. Tu je pod streli JLA padel civilist Janez Svetina, svetovni popotnik in filozof (Dražnik v Šteiner, 2015, str. 177). Na obmocju obcine Ljutomer je v vasi Gibina, na meji medSlovenijo in Hrva­ško, popoldne drugega dne vojne prišlo do spopada z oklepno kolono, ki je bila pred tem zaustavljena pred mostom v Petišovcih in ni uspela prodreti proti Dolgi vasi terje bila napotena proti Razkrižju. Ko so zatem spremenili smer prodora po komunikaciji Štrigova–Banfi, je v poznih vecernih urah prišlo do spopada še v Banfiju. Glede na to, da je bila branjena ovira nepremostljiva, prodiranja niso nadaljevali. 29. junija ob 0.30 jim je po hrvaški strani iz Središca ob Dravi prišla na pomoc tankovska enota, vendar so bili pri poskusu prodora preko Banfija do Vešcice zaradi ovir prav tako zaustavljeni in so se umaknili v Središce ob Dravi (Dražnik v Šteiner, 2015, str.178). V GornjiRadgoni so tretji dan, 29. junija, potekali prvi pogovori med poveljnikom enote JLA iz Varaždina in slovenskim poveljnikom TO iz Ljutomera. Ti pogovori so se nadaljevali tudi naslednji dan. Gornja Radgona je tako postala in ostala ena od pomembnih tock nadaljnjih delovanj v osamosvojitveni vojni. V Prlekiji in Slovenskih goricah so bili cetrti in peti dan v nekakšnem zatišju. Dražnik navaja (v Šteiner, 2015, str. 169), da so po 29. juniju v Varaždinu priprav­ljali nacrt za rešitev polkovnika Popova iz Gornje Radgone. Oklepna enota JLA v Gornji Radgoni je bila blokirana in prakticno onemogocena za izpad z mejnega prehoda. Vsa pogajanja med JLA in slovenskimi predstavniki, da bi mejni prehod zapustili brez oklepne tehnike, so bila neuspešna. Danes vemo, da so se pred­stavniki JLA pogovarjali tudi z Avstrijci o tem, da bi umik opravili preko avstrij­ske Radgone. Na koncu so v Varaždinu sklenili, da naj preboj iz Gornje Radgone omogoci mocna kombinirana enota JLA, ki se naj iz Hrvaške prebije do mejnega prehoda (prav tam). Dodajam, da vsi nacrtovani in napovedani letalski napadi na Slovenijo niso bili izvedeni in so alarmi za zracno nevarnost veckrat preizkušali potrpežljivost ljudi ob Muri in njihovo pripravljenost za odhode v zaklonišca. Slovenske obrambne sile so še naprej blokirale zasedbeno enoto JLA na mejnem prehodu in v karavli v Gornji Radgoni. Pri tem so se nadaljevala pogajanja in pozi-vi k predaji pripadnikov JLA na teh objektih. Obrambne sile sona smereh možne­ga ponovnega prodora JLA postavile dodatne ovire. Najpomembneje pa je bilo, da so se enote TO in milice spocile in bile dodatno opremljene s protioklepnimi sredstvi in ostalim orožjem, ki jim ga je do tedaj primanjkovalo. 80 Druga faza agresije na Slovenijo se je v Pomurju odvijala v glavnem v Prlekiji v obdobju po2.juliju. Spopad z JLA v Gornji Radgoni, ki se je zacel 2. julija popol­dne in je trajal vse do 3.julija ter je zajel blokirano enoto na mejnem prehodu ter zavzetje karavle v samem mestu, je bil v celi osamosvojitveni vojni eden najhuj­ših in tudi najbolj rušilnih. 2. julija je brez boja zavzeta tudi karavla v Zgornjem Konjišcu.Še pred spopadom v Gornji Radgoni je iz varaždinske vojašnice napotena nova oklepna kolona, ki naj bi poskušala rešiti blokirano enoto JLA na gornjerad­gonskem mejnem prehodu. Dražnik navaja (prav tam, str. 182), da je to pomenilo nov zacetek intenzivnih bojnih delovanj. V Slovenijo je vstopila pri Središcu ob Dravi in nato preko Vitana in Presike prodirala proti Ljutomeru. Do spopada s slovenskimi branitelji je prišlo v naselju Presika. Bojna skupina JLA je potem na­daljevala pot po obhodnih poteh do Strocje vasi, kjer je prenocila. Istocasno pa je bila v boj poslana še ena bojna skupina JLA, nastanjena v Središcu ob Dravi, ki je prodirala v smeri Železna gora–Martin na Muri–Gibina. Najprej je prišlo do spopada na Gibini. Po tem spopadu, v katerem so bili mocno poškodo­vani tudi civilni objekti, se je enota JLA umaknila v Štrigovo in pozno zvecer za-cela prodirati proti Banfiju, kjer je bila zaustavljena pri branjenih ovirah. Po tem spopadu je svoj prodor ustavila in se 3. julija zgodaj zjutraj vrnila na izhodišcno tocko v Središce ob Dravi. 2. julija zvecer je bila ponovno objavljena prekinitev ognja. V sredo, 3. julija, so se napadna delovanja JLA na Slovenijo nadaljevala in še in-tenzivirala. Bojna skupina, ki je bila namenjena proti Gornji Radgoni, se je od Ljutomera do Radencev veckrat spopadla s slovenskimi branilci. Ker je bilo de­lovanje na njo intenzivno in je imela žrtve, se je zaustavila v Hrastju – Moti, pot pa je nadaljeval le poveljniški oklepni transporter, ki je bil pod streli branilcev dokoncno zaustavljen v Radencih. Z navedenim pa opis spopadov še ni zakljucen. Omeniti je treba še delovanje bojne skupine JLA, ki so jo 3. julija iz Središca ob Dravi poslali v pomoc skupini, ki je prodirala proti Gornji Radgoni. Ta sicer ni uspela priti na obmocje Pomurja, ker je bila zaustavljena na obmocju Gomila pri Kogu–Hermanci. Prodirala je v smeri Godeninci–Vitan–Kog. Ko je bila v Ljubljani sprejeta odlocitev o tem, da se lahko oklepna enota JLA v Gornji Radgoni umakne z moštvom in tehniko, ji je bil dovoljen odhod z obmo-cja mejnega prehoda. Premik iz Gornje Radgone se je zacel 3. julija ob 18.52. V Hrastju – Moti pa se je združila z bojno skupino, ki ji je šla na pomoc, in Republiko Slovenijo zapustila nekaj cez polnoc pri Gibini in se vrnila na Hrvaško v varaždin­sko kasarno (prav tam, str. 186). Delovanje oklepnih kolon JLA od Gibine, Banfija, Presike, preko Ljutomera, Hrastja – Mote, Radencev vse do ciljnega mesta Gornja Radgona je bilo zelo ener-gicno in intenzivno kot redkokje v Sloveniji. Seveda tudi odpor branilcev na slo­venski strani. Radgona je bila, tako kot že nekajkrat v vojaški zgodovini, pomem­ben cilj, pa tudi ena od tock, kjer se je odlocala ta vojna, ne le v Pomurju, ampak tudi v Sloveniji. EPILOG Do 4. julija 1991 je bila z obmocja Pomurja izgnana vecina vojakov zvezne jugo­slovanske vojske. Ostala je le pešcica oficirjev, podoficirjev ter vojakov v mur­skosoboški vojašnici. Ti so cakali odlocitev, kdaj bodo lahko tudi sami zapusti­li pokrajino, ki bi jo v primeru vojne nevarnosti od zunaj morali braniti. Mesto Gornja Radgona je za odpor proti agresorjevim silam placalo visoko ceno, tako s civilno žrtvijo kot tudi v številnih poškodovanih in unicenih stanovanjskih in dru­gih objektih. Za razliko od Gornje Radgone so se v Murski Soboti uspeli izogniti spopadu oziroma napadu na vojašnico, cemur bi verjetno posledicno sledilo tudi unicevanje mestne infrastrukture. Vendar dilema biti aktiven v vojni in se braniti ali napadati ni tako enostavna in enoznacna. V Pomurju lahko v pogledu vojaške taktike zasledimo številne vojaške spopade za tockaste objekte, bodisi na meji bodisi na komunikacijah, kjer so bile postavljene in branjene ovire. Intenziteta teh spopadov je bila v Pomurju vecja kot kjerkoli drugod po Sloveniji. Prej navedeno pa kaže še na eno znacilnost osamosvojitvene vojne 1991 v Pomurju. Trdim, da so prebivalci pokrajine ob Muri, tako Prekmurci 82 kot Prleki, dojeli zgodovinsko priložnost in se kot pripadniki obrambnih sil v Po-murju v vrstah teritorialne obrambe in milice borili z veliko vneme in poguma. Ljudje ob Muri v resnici vojne nikoli niso marali, zavedali pa so se, da se ta mora koncati v njihovo korist. Pri tem so bili uspešni. Epilog vojnega delovanja so žrtve med vojaki in civili. Vse so vredne obžalovanja. Raz-log, da žrtev v Pomurju glede na dinamiko delovanja ni bilo še vec, je tudi v tem, da so, preden je zacelo govoriti orožje, potekali številni poskusi s pogajanji in pregovarjanji. Po zbranih podatkih so slovenske obrambne sile v Pomurju v svojih akcijah zajele 529 vojakov (od tega 425 v Prekmurju), 31 starešin JLA (20), 15 zveznih milicnikov, 10 (4) zveznih carinikov in 5 civilnih oseb v JLA ter zaplenile vecino oborožitve na karavlah. Skupno število zajetih zveznih pripadnikov je tako 580 ali vec kot 50 odstotkov. Slovenske obrambne sile v Pomurju niso imele smrtnih izgub. V bolnišnico v Murski Soboti je bilo z obmocja Prekmurja prepeljanih 20 teritorialcev zaradi razlicnih bolezenskih znakov. Pri ljutomerskem štabu TO najdemo na seznamu ranjenih teritorialcev 2 castnika in 4 vojake. Habulin (2011) piše o 2 ranjenih milicnikih na obmocju Pomurja. Med civilnim prebivalstvom zasledimo 2 mrtva in 2 ranjena. Podatki o izgubah v vrstah JLAse razlikujejo. Najpogosteje se navaja 7 mrtvih, od tega 2 v Prekmurju in 5 pri enotah JLA, ki so prišle z obmocja Hrvaške, in skupaj 34 ranjenih, med temi 17 na obmocju Prekmurja. Naj v sklepu ponovim kraje, v katerih so potekala bojna delovanja. Na obmo-cju Prlekije in Slovenskih goric so to: Banfi, Bucecovci, Gibina, Gornja Radgona, Drago Ribaš Organi za notranje zadeve v osamosvojitvenih procesih v Pomurju Hrastje – Mota, Kacure, Ljutomer, Mekotnjak, Presika, Pristava, Radenci, Stara Nova vas in Veržej. V Prekmurju pa so to: Gederovci, Petanjci, Kuzma, Hodoš, Dol­ga vas in Murska Sobota. Ce bi želel našteti in ponoviti še kraje, kjer so bili vojaški konflikti rešeni brez streljanja oziroma uporabe orožja, pa bi bil ta seznam vec kot enkrat daljši, kar vsekakor kaže na naravo delovanja na teh obmocjih. Viri: Davor, M., 2001. Jugoslavenska narodna armija u agresiji na Republiku Hrvatsku 1990.–1992. godine. Dostopno na: https://hrcak.srce.hr/file/306086 (23. decembra 2021). Habulin, T., 2011. Aktivnosti pomurske milice v vojni za Slovenijo. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za varnostne vede. Naredjenje za sprecavanje uspostavljanja granicnih prelaza. Dokument 5. voja­škega obmocja z oznako DT 29-2 nosi datum 25. 6. 1991, naslovljen pa je na 13., 14., 31. in 32. korpus JLA in 580. mešano artilerijsko brigado. Naredjenje za zatvaranje-preuzimanje granicnih prelaza komandanta 32. korpu­sa JLA, ki nosi naziv Op. št. 1, v dokumentu SP 43-411 z dne 26. 6. 1991. Šteiner, A. (ur.), 2015. Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja – Zbornik. Len- dava: Arma. Šteiner, A., 2016. Slovenska osamosvojitvena vojna 1991 v Pomurju. V: Janko Du­ric, Bernarda Roudi, 2016. Spomini ne zbledijo – pricevanja in razmišljanja o vojni za Slovenijo 1991 v Pomurju, Arma: Lendava, str. 44–61. ZSLO, 1989. Predpisi o uporabi pravil mednarodnega vojnega prava v oboroženih silah SFRJ – PrU-2. Beograd: Vojna štamparija. Drago Ribaš Drago Ribaš se je rodil leta 1960 v Mu-rski Soboti. Leta 1979 je koncal milicni­ško kadetsko šolo in je bil dodeljen od­delku milice Maribor Tezno. Naslednje leto je bil premešcen v vod za posebne naloge zašcitne enote milice v Ljublja-no, nakar je bil premešcen v Cankovo in nato v Mursko Soboto. Leta 1986 je postal pomocnik komandirja, leta 1987 pa komandir oddelka milice v Cankovi. Nato se je spet vrnil na postajo milice v Mursko Soboto; sprva kot pomocnik komandirja, od leta 1988 pa kot na­mesnik komandirja. Tik pred osamo­svojitvijo Republike Slovenije je leta 1990 postal komandir Postaje mejne milice Hodoš, naslednje leto pa je pos­tal komandir Postaje mejne policije Ge-derovci; tu je bil tudi ob izbruhu vojne za Slovenijo. V sklopu Policijske uprave Murska Sobota je pozneje napredoval v inšpektorja Inšpektorata uniformirane policije (1994), nacelnika Operativno-­komunikacijskega centra (1999), vodjo Sektorja kriminalisticne policije (1999) in direktorja Uprave (2007). Upokojil se je leta 2013. Dosegel je uradniški naziv višji policijski svetnik. Je predsednik Po-licijskega veteranskega društva Sever za Pomurje. Spoštovane, spoštovani, dovolite mi, da se najprej zahvalim organizatorjem okro­gle mize za povabilo in da pozdravim to, da so tako lani kot letos sprejeli pobudo, da se organizira okrogla miza tokrat s širšo temo, ne le o Manevrski strukturi narodne zašcite, ampak o osamosvojitvenih procesih v Pomurju. Moj prispevek izraža moja osebna stališca in moje spomine, in ne stališca uradne zgodovine ali policije, kar pa ne pomeni, da se ta stališca bistveno razlikujejo. Rad bi govoril o organih za notranje zadeve (v nadaljevanju ONZ) v Pomurju, pri tem pa se je težko izogniti širšemu pogledu z vidika republike ali države, da se pridobi pravilna predstava. Zaradi slednjega bom v uvodu posegel malo bolj nazaj v zgodovino v nastanek druge Jugoslavije. V Sloveniji so imeli ONZ drugacen razvoj kot drugje, ker so imeli tradicijo od narodnoosvobodilnega boja skozi Narodno zašcito (v nadalje­vanju NZ) in organ za notranje zadeve v Slovenskem narodnoosvobodilnem sve­tu kot izvršilnem organu Osvobodilne fronte. ONZ so bili takoj po vojni strogo centralizirani in milica organizirana kot vojaška enota po pravilih, podobnih kot v JLA. V 60-ih letih prejšnjega stoletja pa je v casu liberalizacije prišlo do mocne decentralizacije tudi v ONZ. Prvi republiški Zakon o notranjih zadevah30iz leta 1967 je pomenil, da je Socialisticna republika Slove­nija dobila svoje ONZ, torej milico, službo za zatiranje kriminalitete, upravne not-ranje zadeve in organizacijski del službe državne varnosti. Pomembna novost je bila možnost, da je republiški sekretar za notranje zadeve lahko ustanovil enoto na sklic iz milicnikov postaj milice. Naslednje leto je bila ustanovljena teritorialna obramba (v nadaljevanju TO), ki jo je takratna slovenska politika tudi dejansko razumela kot vrnitev slovenske vojske, ukinjene leta 1945. Pomembno za ONZ pri tem je bilo, da so zaceli prido­bivati rezervni sestav iz kvote rezervnega sestava TO. Leta 1972 je v Jugoslavijo vdrlo 19 teroristov Bugojanske skupine, ki so želeli delati revolucijo v Jugoslaviji, najprej pa na obmocju Bosne in Hercegovine. Iz­kušnje iz prijetja in unicenja te skupine so pokazala, da Jugoslavija potrebuje po­sebej usposobljene enote za boj proti terorizmu v Jugoslovanski ljudski armadi (v nadaljevanjuJLA), TO in ONZ in te enote so se sprva imenovale enote za pro-tispecialno delovanje. V slovenskih ONZ je ta enota dobila tudi rezervni sestav in ime Posebna enota milice (v nadaljevanju PEM). V Pomurju je bila leta 1975 tako ustanovljena PEM kot vod in po vec reorganizacijah kot ceta po formaciji I – samo aktivni milicniki in bataljon po formaciji II – tudi rezervni milicniki. 30 Zakon o notranjih zadevah, Uradni list SRS, št. 13/67, z dne 6. 4. 1967. 86 Enota PEM se je usposabljala za varovanje javnega reda in miru (v nadaljevanju JRM), kadar je ta huje kršen, in za primere varstva ustavne ureditve. Bili so po­sebej opremljeni, oboroženi in posebej usposabljani, šlo pa je za milicnike, ki so sicer delali na postajah milice. Drugi milicniki so bili organizirani v tako imeno-vane Vojne enote milice (v nadaljevanju VEM) in so se redno usposabljali za delo v morebitnih izrednih razmerah ali vojni in so imeli prav tako rezervni sestav. Pomembna izkušnja za slovenske in seveda tudi mnoge pomurske milicnike je bila skoraj 9-letna udeležba v združenem zveznem odredu milice na Kosovu, kjer so bile razmere ves ta cas podobne izrednim razmeram z obcasnimi hudimi kršitvami JRM in, kar je prav tako pomembno, tam smo spoznavali ekstremni nacionalizem v praksi tako na srbski kot na albanski strani. Po vec poskusih zlo­rabe slovenskega kontingenta v politicne namene so se ti februarja 1990 vrnili v Slovenijo. V 80-ih letih je bilo vec poskusov ponovne centralizacije ONZ (iste uniforme, ena­ke oznacbe, poenoten informacijski sistem ipd.), ki pa so bili uspešno odbiti. Prvi odkriti konflikt z zveznim vodstvom je pomenila akcija Sever, ko je slovenska mi-lica z zaporo južne meje preprecila miting resnice v Ljubljani in uvedbo izrednih razmer v republiki. 7. bataljon PEM ali bataljon UNZ Murska Sobota je bil z vecino sestava napoten na pomoc kolegom iz Uprave za notranje zadeve (v nadaljevanju UNZ) Krško in je pomagal na cesti bratstva in enotnosti Ljubljana–Zagreb v Krakovskem gozdu, kjer je bila postavljena zapora za vozila iz smeri Zagreba. Del enote pa je ostal stacioniran na postaji milice Lendava, da bi interveniral, ce bi udeleženci mitinga poskušali nasilno vstopiti v Slovenijo. Ostali milicniki so prevzeli nadzor komunikacij iz smeri Hrvaške in na mejnih prehodih z Republiko Avstrijo in Republiko Madžarsko, kontrolo mest za zbira­nje protestnikov, avtobusnih in železniških postaj ipd. Nekaj milicnikov je bilo zacasno prerazporejenih v Ljubljano in nekaj kriminalistov v Novo mesto. Zabe­ležen je bil le en incident, ko so delavci iz druge republike, ki so se vracali iz dela v Avstriji, poskušali prisiliti šoferja, da avtobus preusmeri v Ljubljano, vendar se je po dveh intervencijah avtobus odpeljal na Hrvaško. To pa je bil tudi mejnik, ko so se odnosi med ONZ in JLA zaceli zelo ohlajati. Ob-mocje UNZ Murska Sobota je bilo in seveda je še danes obkroženo s tremi mejami, takrat dvema državnima in eno republiško. Zaradi tega je bila vecina milicnikov v rednih stikih z vojaki JLA. Komandirji postaj in oddelkov milice ter vodje varno­stnih okolišev so redno obiskovali stražnice in tudi vojašnico v Murski Soboti. S starešinami JLA so se osebno poznali in bili v prijateljskih odnosih. Zaradi tega je bila previdnost starešin JLA pri stikih z milicniki v letu 1990 zelo hitro opažena. V dosti primerih so milicniki in starešine JLA živeli v istih stanovanjskih blokih in so se v prostem casu družili in imeli tudi družinske vezi. Za Pomurje je bilo tudi znacilno, da so v milico pred ustanovitvijo kadetske šole za milicnike v Tacnu pri­dobivali vojake, ki so koncali služenje vojaškega roka in so bili iz drugih republik Jugoslavije. Zelo verjetno ni bilo enote milice, v kateri ne bi bilo vsaj enega takega milicnika. Ti milicniki so se v casu akcije Sever vecinoma upokojili in postali re-zervni sestav VEM. Zaradi tega je bilo obcutljivo vprašanje že v casu akcije Sever, ali jih vpoklicati kot rezerviste ali ne, predvsem tiste, ki so sejavno izpostavljali kot zagovorniki srbskega predsednika Miloševica in so jih milicniki med delom spremljali, da bi ugotovili, ali se bodo udeležili mitinga. Spomladi 1990 smo poleg volitev zavarovali tudi demonstracije obcanov na mej­nih prehodih, ko je JLA poskušala doseci razširitev mejnega pasu s 100 na 1000 metrov, v izrednih razmerah pa celo na 5000 ali 10000 metrov. Po protestih slo­venske politike zakon ni bil sprejet. Predsedstvo Socialisticne federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) je 16.maja1990 potrdilo že vnaprej pripravljeni ukaz, da sezavaruje orožje TO v prostorih JLA, kar je v resnici pomenilo poskus odvzema orožja TO in se je ta­koj zacelo izvajati, in sicer do preklica s strani Predsedstva Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) 19.maja1990, vendar jim ni uspelo v celoti odvzeti vsega orožja TO. To je bil tudi signal za slovenske ONZ, da lahko pride do takšnega poskusa na postajah milice in UNZ-jih. Zaradi tega so se poleti 1990 pripravili nacrti za di­stribucijo orožja na postajah milice, predvsem orožja narodne zašcite, in po­membnih dokumentov na tajne lokacije. V Pomurju je bilo takšnih lokacij 34. Avgusta 1990 so se Pomurski ONZ vkljucili v delo Manevrske strukture narodne zašcite (v nadaljevanju MSNZ). Koordinator MSNZ za Pomurje je bil poveljnik PEM-a Alojz Flisar, ki je ukrepe usklajeval z Ivanom Smodišem, koordinatorjem MSNZ TO za Pomurje. V sestavi MSNZ so bili inšpektor Ciril Magdic kot njegov pomocnik, skladišcnik Ludvik Cvernjek in komandirji postaj milice s splošnim delovnim podrocjem Ladislav Vegi, Stanko Sakovic, Franc Slokan in Ludvik Bo-kan. Na enotah smo za delovanje MSNZ izvedeli šele leta 1992, ko je bila organi­zacija prvic javno predstavljena. 31Koordinacija, sodelovanje in medsebojna pomoc s TO je zajemala: 31 Povzeto po besedilu vknjigi Pomurje je gorelo modro, avtorja prispevka sta bila Alojz Flisar in Ciril Magdic, stran 146–147. 88 -izvajanje nalog izvzema, hrambe in varovanja oborožitvene opreme enot MSNZ (orožje so v glavnem bojni sotovariši MSNZ izvzeli podnevi, skladi-šceno pa je bilo v strogi tajnosti ponoci, zaradi varnosti pa je bilo veckrat potrebno izvesti manever zavajanja, nemalokrat pa je bilo zacasno shranjeno pri zaupnikih in delavcih MSNZ v njihovih stanovanjih in kleteh). Za primer poskusa nasilnega odvzema orožja s strani pripadnikov Jugoslovanske ljud­ske armade iz tajnih skladišc je bil izdelan poseben nacrt obrambe, v katerem so imeli pripadniki Posebne enote milice posebne naloge, za izvedbo le-teh pa so imeli orožje pri sebi na svojih domovih; -operativno pridobivanje in izmenjavo obvešcevalnih informacij in podatkov o enotah, kadrovskih postavitvah, organizaciji, postavitvah, opremi in na­merah ter nacrtih pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade ter njihovem zadrževanju, gibanju in usposabljanjih na nivoju Pomurja in na nivoju obcin; -izdelavo skupnih nacrtov organizacije in delovanja (nacrti, ocene in ukrepi so se v pisni obliki izdelovali samo v nujnih primerih, zato je dokumentarnega gradiva v milici zelo malo in še to je bilo ob napadu JA 1991 uniceno ali izgub­ljeno; dokumentiranje se je opravljalo tudi v lastne beležke organizatorjev, zaradi tega žal tudi ni dostopno) ter kadrovsko pripravo in usposabljanje. VMurski Soboti se je orožje in strelivo v dolocenem številu hranilo in varovalo tudi v zaklonišcu uprave za notranje zadeve. Tu se je v organizaciji Alojza Flisarja in Ludvi­ka Cvernjeka v podzemnem rovu zaklonišca hranilo in varovalo minsko-eksplozivnasredstva za vecino OŠTO Pomurja v strogi tajnosti in s tehnicnim varovanjem. Tako je bilo v zgradbi UNZ hranjenega preko 120 komadov strelnega orožja in 37.000 nabo­jev ter preko 2600 komadov razlicnih minsko-eksplozivnih sredstev. 32Naj dodam, da je bilo poleg oborožitve milice in drugih koordiniranih aktiv­nosti za zašcito ukrepov osamosvajanja v varovanje od 14. septembra 1990 do 27. novembra 1990 prevzeto naslednje orožje in strelivo ter minsko-eksplozivna sredstva za TO: -259 avtomatskih pušk, -12 avtomatskih pištol (škorpijon), -22 avtomatov – MP, -22 pištol, -42.742 komadov streliva za isto orožje, -900 komadov trotilnih nabojev 200 gramov, 32 Povzeto po Pomurje je gorelo modro, Alojz Flisar, stran 150, 151. -336 tromblonskih komulativnih min, -640 tromblonskih trenutnih min, -150 komadov min za minomet kalibra 62 mm, -148 min za RB-komulativnih in -630 rocnih bomb M 52. Vzacetku oktobra 1990 so se napetosti po zasedbi Republiškega štaba za TO zelo zaostrile, odrejena je bila pripravljenost na domu za vse pooblašcene uradne osebe (milicniki, kriminalisti, delavci službe državne varnosti, v nadaljevanju PUO). Ta vzorec se je bolj ali manj pogosto ponavljal do konca osamosvojitvene vojne 1991. 15.oktobra1990 so bili milicniki PEM oboroženi z dolgim orožjem, strelivom in opremo in so jo imeli doma dokonca vojne. 7.decembra1990 je bila aktivirana akcija Plebiscit zaradi velike verjetnosti, da bodo oficirji JLA poskušali na silo priti do evidenc vojaških nabornikov, ki so se hranile na obcinskih upravnih orga­nih za ljudsko obrambo. TO je prevzela notranje varovanje. Ustanovljene so bile intervencijske ekipe PEM-a za posredovanje, ce bi oficirji JLA prišli po evidence nabornikov. 17.decembra1990 so bili ukrepi preklicani, 21.decembra1990 pa spet aktivirani zaradi zavarovanja plebiscita in so trajali do 28.decembra1990. Ob vecjih ali manjših napetostih je minila zima. Ponovno pa se je bolj zaostrilo 3.marca1991 po dogodkih na Hrvaškem v Pakracu. Po incidentu v Pekrah 23.maja1991 je bil del PEM-a UNZ Murska Sobota napoten v Maribor, kjer so pred vojašnico varovali demonstrante, ki so protestirali proti interven­ciji JLA. Milicniki so bili s hrbti obrnjeni proti vojašnici, kjer so vojaki JLA ležali ob ograji z orožjem v rokah. Namen je bil prepreciti, da bi demonstranti poskušali priti preko ograje ali da bi JLA intervenirala proti demonstrantom. Istocasno je bila odrejena prip­ravljenost na domu za vse PUO in vpoklic rezervnega sestava glede na potrebe enot. Od 1.junija1991 do konca osamosvojitvene vojne, ki se v ONZ šteje s 15.julijem1991 z demobilizacijo, je bil PEM stalno aktiviran in je izvajal usposabljanja in priprave na mo-rebitno vojno. Dne 19.junija1991 je bila aktivirana akcija Lipa, s katero so bili odrejeni ukrepi ONZ ob osamosvojitvi RS. Na podlagi le-te so bili z 20.junijem1991 preklicani letni dopusti vsem delavcem, dne 23.junija1991 ob 22. uri je bila odrejena 50-% mo-bilizacija in 24.junija1991 ob 18. uri odrejena 100-% mobilizacija PUO ONZ. Dne 26.junija1991 so delavci komunalnih podjetij na mednarodnih mejnih pre­ 90 hodih zamenjali table SFRJ z napisom RS in zastave SFRJ z zastavami RS. Pri tem je prišlo do incidenta na mejnem prehodu Kuzma, kjer je skupina vojakov JLA poskusila razorožiti milicnike, ki so varovali zamenjavo tabel. Ko so se milicniki umaknili do zgradbe mejnega prehoda, so se umaknili tudi vojaki in tako omogo-cili zamenjavo table in zastave. PEM se je ponoci s 26. na 27.junij1991 razdelila na tri skupine, ena je ostala v Gornji Radgoni, druga je bila poslana v Gederovce in tretja v Kuzmo. Treba je posebej poudariti, da na levi strani reke Mure v casu spopadov z JLA ni bil zaseden noben mejni prehod za mednarodni promet, ti pa niso delovali samo v casu spopadov. Fotografija Štefana Abrahama iz arhiva Alojza Flisarja prikazuje varovanje enote PEM UNZ Murska Sobota pri menjavi državnih tabel na mejnem prehodu Kuzma (26. junij 1991). Na mejni prehod Gederovci somilicnikom Postaje mejne milice Gederovci prišli dne 26.junija1991 popoldne na pomoc aktivni in rezervni milicniki Oddelka mi-lice Cankova. Okoli 4. ure naslednjega dne je tudi skupina PEM prispela v Gede­rovce. Zjutraj je enota TO zaprla cesto do mejnega prehoda v Gederovcih. Enota JLA iz stražnicePetanjci, ki se jim je pridružila enota JLA iz stražnice Korovci, je zasedla gozd severno od mejnega prehoda. Skupina 50 vojakov JLA pa je neovi­rano prišla peš iz Murske Sobote in jo je zaustavila enota TO. Ponoci okoli 22. ure je prišlo do spopada, po katerem se je enota JLA umaknila v stražnico Petanjci in po celodnevnem pogajanju in krajšem streljanju se je predala. Enota, zadržana v Gederovcih, se je predala zgodaj zjutraj. Na Kuzmi se je enota JLA, sestavljena iz vojakov stražnic Sotina, Trdkova in Kuz-ma, znašla medmejnim prehodom, ki so ga branili aktivni in rezervni milicniki Postaje mejne milice Kuzma in Oddelka milice Rogašovci ter ena skupina PEM, in vojaki TO, ki so zavzeli položaje za njimi. Dne 28.junija1991 so jih pozvali k predaji, del se je predal, ostali pa so se umaknili do stražnic Kuzma in Sotina in so bili zajeti naknadno. Fotografija neznanega avtorja iz arhiva Cirila Magdica prikazuje položaje milice na MP Hodoš. Na Hodošu so mejni prehod branili milicniki Postaje mejne milice Hodoš, tako aktivni kot rezervni sestav, in enak sestav Oddelka milice Gornji Petrovci ter vo­jaki TO, ki so varovali dohod izHodoša. Vojaki JLA so po neuspešnih pogajanjih dne 27.junija1991 popoldne napadli s hriba nad mejnim prehodom, in sicer tudi z netrzajnim topom. Milicniki se na streljanje niso odzivali. Ker so starešine JLA to tolmacile kot umik enote z mejnega prehoda, so se vojaki približali mejnemu prehodu. Takrat pa so milicniki odprli ogenj na njih s tako silo, da so se vojaki umaknili na hrib in nato v stražnico. Mejni prehod Dolga vas je branila enota Postaje mejne milice Dolga vas z aktiv­nim in rezervnim sestavom in del milicnikov Postaje milice Lendava. Dne 27.ju­nija1991 so jih obkolili vojaki JLA iz pojacanih stražnic Štefana Kovaca, Žitkovci, Kobilje in vojaki iz Vojašnice Murska Sobota. Za hrbet vojakov JLA so se postavili vojaki TO in aktivni ter rezervni milicniki Postaje milice Lendava in Oddelka mi-lice Dobrovnik. Po celodnevnih pogajanjih in po obvestilu, da se oklepno meha­ 92 nizirana enota JLA ni uspela prebiti preko mostu cez reko Muro v Petišovcih, so se po krajšem streljanju milicnikov postaje mejne milice za ubežniki vojaki JLA predali. Fotografija Štefana Abrahama prikazuje posvet milicnikov v blokadi Vojašnice Murska Sobota s komandirjem PM Murska Sobota Ladislavom Vegijem (v civilu, desno). Milicniki Postaje milice Murska Sobota so sodelovali pri izvajanju blokade Voja­šnice Murska Sobota z vojaki TO. Na desni strani reke Mure so milicniki Postaje milice Ljutomer sodelovali pri spopadih z JLA na nekaterih barikadah. Pri obram-bi Radencev in predvsem Gornje Radgone so sodelovali milicniki Postaje milice Gornja Radgona in njenih oddelkov Radenci in Videm ob Šcavici ter skupino PEM z enotami TO. Spopadi so bili ob pohodu kolone polkovnika Popova v Gornjo Rad-gono in nato 2.julija1991, ko je PEM z milicniki postaje milice in s pomocjo voja­kov TO zavzel stražnico Gornja Radgona, medtem ko se je preostanek vojakov TO spopadal s kolono na mejnem prehodu. Milicniki Oddelka milice Radenci so prijeli podpolkovnika Jovanovica, ki so ga po daljših pogajanjih aretirali vojaki TO. V Gornji Radgoni je bil prijet polkovnik Džurovic, ki se je skrivaj pripeljal v Gornjo Radgono s helikopterjem z oznako rdecega križa, da bi koordiniral ukrepe JLA. Po prijetju ga je na vec mestih v oko­lici Radencev varovala enota Postaje mejne milice Gornja Radgona. Dne 30.junija1991 ob 4. uri zjutraj so bili aretirani zvezni cariniki v hotelu Radin v Radencih in dva carinika srbske narodnosti v Gornji Radgoni s strani milicnikov PEM in Postaje milice Gornja Radgona ter Oddelka milice Radenci. Dne 29.junija1991 popoldne je bila izvedena akcija Skala, v okviru katere je policija zbrala delegate republiške skupšcine na UNZ Murska Sobota in jih nato z minibusom odpeljala v Gederovce, kjer so se nato v skladu z dogovorom z avstrij­skimi varnostnimi organi po avstrijski strani peljali do Koroške in nato nadalje­vali pot od tam do Ljubljane, po nocni seji skupšcine pa po isti poti nazaj. Fotografija Štefana Abrahama prikazuje zajetega oficirja JLA na stražnici Gornja Radgona. Milicniki so sami ali v sodelovanju z vojaki TO poskrbeli za predajo vojakov na stražnicah JLA, samo na štirih, in sicer v Gornji Radgoni, Petanjcih, Kuzmi in Ho-došu, je prišlo do spopada pred predajo, ostali so se predali po pogajanjih. V Pomurju so bili ustanovljeni zbirni centri v osnovni šoli v Puconcih, osnovni šoli v Bogojini, v Zgornjih Ivanjcih, Radoslavcih, Centibi, zaporih v Murski Soboti, Rakicanu in Buckovcih. V nekaterih centrih so delovali organi za notranje zadeve skupaj s TO in obcani, narodnozašcito, civilno zašcito ter Rdecim križem, v neka­terih je bila TO sama, organi za notranje zadeve pa so pomagali. V zaporih so ofi­cirje varovali pazniki, organi za notranje zadeve pa so z njimi opravljali pogovore. Ob tem so ONZ izvajali svoje redne naloge, torej obravnavali kazniva dejanja, tudi oglede sumov kaznivih dejanj vojnih zlocinov, prometne nesrece, vzdrževali javni red in mir istocasno. Po odhodu tankov iz Prlekije se za ONZ vojna ni koncala, potrebno je bilo zava­ 94 rovati državno mejo z Republiko Avstrijo in Republiko Madžarsko in v zacetku skupaj s TO zavarovati novo državno mejo z Republiko Hrvaško ter vzpostaviti nove mejne prehode, ki so se v zacetku imenovali kontrolne tocke. Te naloge je v zacetku izvajala PEM, pozneje pa so jih postopoma prevzeli milicniki postaj mili­ce Lendava in Ljutomer, v Petišovcih pa Postaja mejne milice Dolga vas. UNZ Murska Sobota je avgustain septembra od JLA prevzemala vojaške objekte, ko se je JLA odlocila za odhodiz Slovenije, in nato te objekte v oktobru istega leta predala ministrstvu za obrambo, razen stražnic v Pincah, Prosenjakovcih in Petanjcih, ki so bile namenjene za uporabo policije. Pripadniki PEM UNZ izobešajo slovensko zastavo na poškodovanem MP Gornja Radgona, 3. julij 1991 (foto: Jože Pojbic). Dovolite mi, da, preden zakljucim, povem še nekaj besed o delu Službe državne varnosti. Ne glede na negativen sloves, ki velja danes za OZNO33, UDB-UDV34ozi­roma SDV35, je bilo njihovo obvešcevalno oziroma protiobvešcevalno delo usmer­jeno v zašcito države in komunisticne partije. Slovenska SDV se je že v casu ak­cije Sever jasno postavila na slovensko stran in pridobivala podatke o JLA v casu priprav na vojno. Tik pred vojno se je preimenovala v Varnostno-informativno službo (v nadaljevanju VIS). Ne glede na današnje teoreticne razprave o vlogi te službe je dejstvo, da je bila v njej vecina istih delavcev in zato je ostala tudi stroka, ukinili so spremljanje klera in notranjih sovražnikov, ceprav to drugo tudi ni povsem držalo. Z VIS, ki so ostali v zgradbi UNZ Murska Sobota, so ONZ zelo dobro sodelovali med vojno, njeni uslužbenci so pomagali tudi pri delu v zbirnih centrih in zaporih v Murski Soboti. 33 Organizacija za zašcito naroda.34 Uprava državne bezbednosti – Uprava državne varnosti.35 Služba državne varnosti. Ljubo Dražnik Poveljevanje na obmocju 73. obm. ŠTO Ljutomer v casu od 1.–4. julija 1991 Ceprav so nekateri podatki in sodelavci danes še vedno zaupni, je treba povedati, da sta imeli SDV in VIS pomembno vlogo pri uspehu osamosvojitvene vojne. Ta moj pregled je pomanjkljiv in nepopoln zaradi casa za predstavitev, pa tudi najbrž ni namen podrobno opisati vseh aktivnosti, ki so se v ONZ dogajale v tistih prelomnih trenutkih v zacetku 90-ih let prejšnjega stoletja, vseeno pa upam, da sem uspel predstaviti vsaj del aktivnosti in vlogo ONZ v teh dogodkih. Pomembno je poudariti, da ONZ takrat še niso izgubili stika z obcani na terenu, kar je bilo iz­jemnega pomena za izvajanje aktivnosti ne glede na to, ali je šlo za pridobivanje podatkov ali za pomoc obcanov pri delu ONZ, izjemno sodelovanje je potekalo z NZ, s CZ, z gasilci, s krajevnimi skupnostmi. Povsem prezrta je solidarnost in vseeno tudi odlocnost prebivalstva, ki so se uprli okupatorju na razne nacine (od postavljanja barikad do pomoci TO in ONZ), pa vseeno so zbirali civilna oblacila za zajete vojake sovražne vojske. Zelo pomembna je bila vloga zdravstva, ki ni delalo razlik, od kod prihajajo pomoci potrebni, in medijev, ki so postali vojni dopisniki in dvigovalci domoljubne zavesti in odlocnosti prebivalcev Pomurja. Naj živi Republika Slovenija! Ljubo Dražnik Polkovnik Ljubo Dražnik je univerzite­tno diplomirani obramboslovec in spe­ cialist obramboslovja. Profesionalno vojaško kariero je zacel leta 1979 kot komandant Obcinskega štaba teritori­alne obrambe Lendava in eden redkih v Sloveniji, ki leta 1990 ni predal orožja v skladišce JLA. Oktobra 1990 je postal nacelnik Manevrske strukture narodne zašcite Obcine Lendava. Z reorganiza­cijo teritorialne obrambe je 1. junija 1991 prevzel poveljstvo 73. obmocnega štaba teritorialne obrambe Ljutomer in bil neposredno odgovoren za vodenje in poveljevanje na obmocju obcin Ljut­omer, Ormož in Gornja Radgona. Leta 1998 je postal poveljnik 82. brigade Slo­venske vojske v Celju in 3 leta pozneje nacelnik obvešcevalno­varnostnih za­dev v 3. operativnem poveljstvu v Celju. Pozneje je bil nacelnik za mednarodno vojaško-civilno sodelovanje na opera-tivnem poveljstvu na Vrhniki. Svojo po­klicno pot je sklenil kot obrambni ataše v Budimpešti. Je predsednik Obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo v Lendavi. 1. Vpogled v nekatere elemente vodenja in poveljevanja v vojni 1991 Vodenje oboroženih sil na obmocju 73. obm. ŠTO je bilo zelo zahtevno. Bilo je deležno najvecje koncetracije bojno aktivnih enot JLA, za katere so bili znacilni: masovna uporaba težke in sodobne oborožitve ter bojne tehnike, velika giblji­vost enot in hitrost dejstvovanj, nagle in pogoste spremembe razmer na bojišcu, neprenehno vodenje bojnih dejstvovanj podnevi in ponoci v vseh vremenskih pogojih, velike izgube v živi sili in MTS ter možnost stalne uporabe orožja za ma-sovno unicenje. Na strani TO je bilo prisotno pomanjkanje potrebnih informacij za hitro in optimalno odlocitev. V tako zahtevnih pogojih je bilo treba uporabiti sile TO, tako da so nasprotni­ku prizadejale cim vecje izgube v živi sili in MTS ob najmanjši uporabi in izgubi lastnih sil, MTS ter casa. Toda pogoji za dosego tega cilja so bili zelo težki. Castni­ki, podcastniki in vojaki TO niso bili pripravljeni na oborožen spopad. Treba je bilo prebiti to psihološko blokado. Poveljniki so bili postavljeni pred odlocitve, ki imajo lahko zaradi njihove napake velike družbene in psihološke posledice. Vsaka napaka se lahko placa z življenjem. Popravnega izpita v teh razmerah ni bilo. Poveljnik obmocja se je moral hitro odlociti, s kakšno taktiko se bo zopersta­vil nasprotniku, katere oblike oboroženega boja bo uporabil, kako bo razporedil enote, kje in katere ovire bo uporabil itd. Koncni rezultat spopadov je pokazal, da je bila odlocitev o organiziranju aktivne obrambe po celotnem obmocju, uporabi manjših enot (vod, oddelek) in uporabi partizanskega nacina bojevanja pravilna. Enote smo združevali le v Ormožu in Gornji Radgoni na podlagi ukazov poveljni­ka pokrajine podpolkovnika Miloševica. Opremljenost z motornimi vozili, s sredstvi zvez, logisticna zagotovitev, sodelo­vanje s civilno obrambo, hitra sprememba vojaških razmer na bojišcu in ostali dejavniki oboroženega odpora so pogojevali sistem poveljevanja, ki je temeljil na sposobnosti samostojnega odlocanja poveljnikov enot TO. V primeru, da povelj­nik ali poveljujoci ni bil sposoben samostojnega odlocanja, je prišlo do problemov v enoti. Zaupanje v poveljnike je bilo odvisno od razmer, v katerih je bila enota. Poveljniki, ki sose izkazali v vodenju enot v bojnih situacijah, so uživali neomaj-no podporo podrejenih pripadnikov. Nekateri so pokazali tudi veliko hrabrost in pogum v samih spopadih. Obstajali so tudi primeri, ko poveljnik ali poveljujoci ni zmogel opravljati svoje naloge, kar se je odrazilo skozi bojno pripravljenost same enote. Tako sta bila dva primera, ko je bilo potrebno narediti zamenjavo na poveljniški dolžnosti. 98 Velik problem so predstavljala telekomunikacijska sredstva za prenos povelj na podrejene enote. Uporabila so se lahko samo civilna sredstva zvez, ker drugih ni bilo. Zelo razvit je bil sistem kurirskih zvez. Enote in poveljstva TO so bila prak-ticno brez najnujnejših sredstev zvez. To je veljalo tako za radijske zveze kot za avtonomni sistem žicnih zvez. Nekoliko boljše stanje je bilo samo na podrocju signalnih sredstev za potrebe signalnih zvez. Nadomestilo avtonomnih zvez TO so enote in poveljstva TO našla v uporabi PTT zvez. Dogodki na bojišcu so zahtevali tudi nenehno kadrovsko prilagajanje. Vvojni se ještevilcna struktura na 73. obm. ŠTO spreminjala glede na intenziteto in naloge na posameznem obmocju. Prvi dan spopadov, 27. junija, je bila vecina stalne sestave v Ormožu in pri enotah v Ljutomeru. Od 2. do 4. julija je bilo najvec pripadnikov stalne sestave v Gornji Radgoni, medtem ko je bil v tem casu na poveljstvu v Ljutomeru od stalne sestave v glavnem samo poveljnik obmocja Ljubo Dražnik, ker so ostali cla­ni morali opravljati pomembne naloge na terenu (prevzem orožja, prevzem enote iz Slovenskih Konjic, usposabljanje pripadnikov znovimi protioklepnimi sredstvi). Zasnova o drugacni, racionalnejši in ucinkovitejši organizaciji enot TO na obmocju 73. obm. ŠTO je rasla in se razvijala med vojno. Tako se je 4. julija 1991 iz petih sa­mostojnih vodov na obmocju obcine Ljutomer organiziral Jurišni odred. Enako je bilo s petimi samostojnimi enotami na obmocju obcine Ormož. Na ta nacin je obmocno poveljstvo razpolagalo s šestimi odredi, kar pa je že zagotavljalo neposredno povelje­vanje in s tem odpravo izpostavljenih poveljstev v Ormožu in G. Radgoni. Motiviranost za obrambo je imela velik pomen pri oblikovanju borcev TO. Položaj borca v bojnem stiku je mešanica nevarnosti, samozaupanja in pripravljenosti na poškodbe in smrt. Bojni stik odlocilno resocializira ljudi in diferencira med njimi. Psi-hicna bariera na obmocju 73. obm. ŠTO je bila prebita po prvem spopadu v Ormožu. Pred tem spopadom je bilo prisotno prepricanje (to velja za poveljstvo in pripadnikeTO na obmocju 73. obm. ŠTO), da bo zmagal razum in da ne bo prišlo do streljanja. Pred streljanjem vsakega borca preveva cela vrsta obcutkov, ki pa jih težko poimenu­je. Avtor prispevka (takrat v vlogi poveljnika obmocja) je dobil ukaz, da organizira obrambo Ljutomera pred tankovsko ceto, ki je iz Ormoža prodirala proti Ljutomeru. Obrambo je organiziral s 15 pripadniki TO, ki jih je razdelil na dve skupini znalo-go, da branita dostope do mesta Ljutomer. Oboroženi so bili zosebno oborožitvijo, trombloni in enim RM M-57. Vsi so se zavedali bojne premoci nasprotnika, ki je bil oddaljen slaba 2 km in so ga lahko vsak cas pricakovali. To je bil trenutek velikega medsebojnega zaupanja. In obcutki poveljujocega? Strah, ki ga je premagal z jezo skupaj z odlocenostjo, da bo naloga obrambe Ljutomera v vsakem primeru izvede­ na. Avtorja prispevka je najbolj presenetila mirnost in zbranost pripadnikov TO pred samimi spopadi. Posebej pomembna je bila avtoriteta starešin v enotah TO. Priznavanje avtoritete je pogojevalo vec dejavnikov. Najpomembnejši med njimi so vo­jaškostrokovna pripravljenost, voditeljska ucinkovitost, psihološka trdnost, zavestna disciplina, iniciativnost, samostojnost, upornost, doslednost, pogum, hrabrost, poštenost in druge pozitivne lastnosti, ki vplivajo na priznavanje st-varne avtoritete starešin. Zaskrbljena obraza v štabu TO v Ljutomeru (Alojz Novak in Jože Viher). Vse prej navedene lastnosti, ki so jih v manjši ali vecji meri izpolnjevali poveljujo-ci v TO na obmocju 73. obm. ŠTO, so se rezultirale v vojaškem uspehu na tem ob-mocju. Z vojaškimi uspehi je rasla tudi avtoriteta starešin, samozaupanje v lastne sposobnosti in zaupanje vojakov v njihove sposobnosti. 2. Spopadi od 1. do 4. julija 1991 29. junija je bilo razglašeno premirje, ki pa je bilo do 2. julijaveckrat prekinjeno ali kršeno.V tem casu, po 29. juniju, so v Varaždinu pripravljali nacrt za rešitev polkovnika Popova iz Gornje Radgone. Ukazano je bilo, da preboj iz Gornje Rad-gone omogoci mocna kombinirana enota (Popov, 1996, str. 54). Jedro te enote JLA so predstavljali pripadniki motorizirane brigade iz Bjelovarja, oklepna sred­stva pa so popolnili iz 32. mehanizirane brigade iz Varaždina. 100 Prihod JLA v Slovenijo. Spopadi v Presiki, Pristavi, Ljutomeru, Hrastju – Moti, Radencih Glavne sile je predstavljala bojna skupina JLA, sestavljena iz 6 tankov, 12 oklepnih transporterjev, 5 samohodnih havbic 122 mm, 2 tovornjakov, 1 cisterne, 1 vozila za zvezo in tanka za izvleko. Ta je zacela svoj prodor 2. julija ob 13. uri z mejnega prehoda Središce ob Dravi preko Ljutomersko-Ormoških goric proti Ljutomeru (karta k-danta 32. brigade JLA). Do prvega spopada je prišlo v Loperšicah. Ob 18.45 je prišlo do naslednjega spopada v Presiki. V dveurnem spopadu je imela enota JLA 3 mrtve, vec ranjenih, uniceni so bili 1 tank in 2 oklepna transporter-ja. Bojna skupina JLA je nadaljevala prodor do Strocje vasi, kjer je bil ob 23.15 organiziran pocitek. Nadaljevanje bojnih aktivnosti so izvedli 3. julija v zgodnjih jutranjih urah. Ob 3.30 je prišlo do spopada v Pristavi. Na vpadnici Cven–Ljuto-mer, pri železniškem križišcu v Ljutomeru, je prišlo ob 5.40 do spopada s TO, kjer je ta enota izgubila še en tank. Pri prodiranju proti Gornji Radgoni je prišlo do spopadov ob oviri v vasi Bucecovci. Po preboju ovire ob stalnih spopadih v smeri proti Hrastju – Moti je bila tu bojna skupina JLA zaustavljena.Zadnji spopad se je koncal ob 14.30 v Radencih, kjer je bil unicen poveljniški oklepni transporter. Po tem spopadu je ponovno nastopilo premirje. Barikada v Ljutomeru. Spopad na Gibini (2. julij 1991 ob 16.45) Na pomožni smeri je delovala bojna skupina JLA, ki je zacela prodirati iz Središca ob Dravi (mejni prehod). Ta bojna skupina je bila sestavljena iz 32. izvidniške cete (2 BRDM-2, 4 oklepni transporterji, vod vojaške policije) in tankovske cete (1 poveljniški oklepni transporter, 4 oklepni transporterji, 10 tankov, 1 BRDM-2). Do spopada je prišlo 2. julija ob 16.45 uri pred Gibino. Obmocnemoviranjuin velikem odporu teritorialcev je bil kljub vztrajnosti napadalcev ta prodor zaus­tavljen. Kertudi prodorpreko Banfija ni bil mogoc, se je ta enota JLA obrnila in se po isti poti vrnila proti mejnemu prehodu v Središcu ob Dravi. Tja je prispela 3. julija ob 3.45 uri (delovna karta k-danta 32. brigade JLA). Spopadi na Kogu, Bajzeku (3. julij 1991) Naslednjo bojno skupino JLA predstavlja tankovska ceta, ki se je vrnila iz spopada pred Gibino in se zaustavila na mejnem prehodu pri Središcu ob Dravi. Sestavlje­na je bila iz 1 poveljniškega oklepnega transporterja, 4 oklepnih transporterjev, 10 tankov in 1 BRDM-2. Prodor je zacela 3. julija ob 4.30 uri v smeri Središce ob Dravi. Ob 5.30 je premagala oviro pred Obrežem. Ob 8.00 se je zaustavila pred Kogom in nato nadaljevala prodor proti Presiki. Tu so ob 11.30 naleteli na bran-jene ovire, ki jih niso mogli premagati, zato so se ob 12.40 odlocili, da se vrnejo nazaj na izhodišcno tocko. Ob vracanju so izgubili dva tanka na Bajzeku, na svoji poti pa so razdejali številne civilne objekte v Jastrebcih in Gomili pri Kogu. Na mejni prehod so prispeli ob 3.45. Tank JLA na Bajzeku. Spopad v Gornji Radgoni (2. julij 1991 ob 16. uri) V torek, 2.julija, so se v GornjiRadgoni intenzivirale priprave za oborožen spo-pad. Ob7.30 soteritorialci dobili ukaz za najvišjo stopnjo bojne pripravljenosti. Vse enote so bile na položajih okoli mejnega prehoda že tretji dan. Tedaj je bilo vsem jasno, da mirna rešitev umika JLA ni vec mogoca. Ob 14.30 uri je nacel­nik obm. ŠTO Mirko Rauter, ki je vodil izpostavljeno poveljstvo v Gornji Radgoni, dobil pisni ukaz za napad na enoto JLA v primeru, da se le-ta ne preda. Ukaz je posredoval poveljnik VŠP Vlado Miloševic. Radioamaterji v mestu so okoli 15. ure prestregli sporocilo Popova po sredstvih zvez med oklepniki: »Prvi cilj pod brezo«. Pozneje je bilo jasno, da je to cerkve­ni zvonik, kajtiob 16.15 se je zacelo streljanje. Teritorialci so udarili iz svojih položajev na Grajskem hribu z Zoljami, RMM M 57 in OSA-mi, vojaki JLA pa iz topov in mitraljezov po mestu. Takoj po zacetku spopada se je oglasila tudi sirena za letalsko nevarnost in položaje teritorialcev sta preleteli dve vojaški letali JLA, ki sta raketiralipoložaje in barikado na železniškem prehodu pri Avtoradgoni. Radgona je bilanaenkrat v dimu in ognju. Slišalo se je pokanje orožja in tuljen­je gasilskih siren. Spopad je trajal neprekinjeno do teme (do približno 21. ure). V spopadu je bil težje ranjen en teritorialec. Popolnoma je bil unicen cerkveni zvonik, zgoreli sta dve stanovanjski hiši na hribu. Okolica mejnega prehoda je bila popolnoma unicena. Še pred vecerom se je predalo tudi kompletno moštvo iz obmejne stražnice v Gornji Radgoni (napad so izvedli enota PEM (Posebna enota milice) in oba diverzantska voda TO iz G. Radgone). Tako je TO zopet prišla do svojih skladišc in se znebila nasprotnika za hrbtom. Ponoci z 2. na 3.julij je spet prišlo do premirja, vendar so teritorialci ostali na položajih. V spopadu na mejnem prehodu so teritorialci pokazali in dokazali veliko pri­pravljenost za oborožen boj. Ta spopad je dokoncno preprical pripadnike JLA, da ni drugerešitve kot predaja ali umik. Racunali so lahko samo še na pomoc enot, ki so2.julija zacele prodirati preko meja RS. Ko pa tudi tem ni uspelo, je Popov 3.julija popoldne na pogajanjih koncno pristal na umik. Odlocitev o tem, da se lahko umakne z ljudmi in tehniko, je bila sprejeta na višjem nivoju in obmocno poveljstvo na to ni imelo vpliva. Enota JLA je za sabo pustila razdejan in izropan mejni prehod, vendar je bil dosežen eden od vecjih uspehov vojne v Sloveniji, to je osvobojen mejni prehod Gornja Radgona. »Pogajanja« o predaji oklepnih vozil (4.julij1991 ob 10. uri) TO je v casu spopadov zajela dva tanka, 3 oklepne transporterje in helikopter Mi-8. Razen helikopterja so bila vsa ta bojna sredstva uporabna za oborožen boj in kasneje vkljucena v sestav SV. Zasluge za to, da smo zajeta vozila zadržali v Sloveniji, ima poveljnik obmocja major Ljubo Dražnik, ki je ukazal, da se vsa vo­zila zberejo v podjetju Tehnostroj Ljutomer in skrijejo pod nadstrešnice, da niso vidna v primeruzracnega opazovanja. Po sklenjenem premirju cetrtega julija ob 10. uri je bil poveljnik obmocja s strani milice obvešcen, da se na obmocju Lju­tomer nahaja vecja vojaška enota JLA in da se želi poveljnik te enote pogovoriti s poveljnikom TO. Pogovor je potekal med Pristavo in Ljutomerom. Polkovnik JLA je zahteval, da se jim v skladu z zavezami premirja predajo vsa uporabna meha­nizirana vozila JLA na tem obmocju. Poveljnik TO je bil pred težko odlocitvijo. Odgovoriti je moral takoj, nobenih navodil s strani nadrejenega poveljstva pa ni imel. Hitro in prepricljivo je odgovoril, da so vsa ta vozila odpeljana in predana v PŠTO Maribor. To, da so tanki in oklepni transporterji le km stran v podjetju Tehnostroj, je zamolcal. Tako so odšli s praznimi vozili nazaj, TO pa je dosegla še zadnjo zmago in postala bogatejša za dva tanka in 3 oklepne transporterje. Zakljucek Moja predstavitev na okrogli mizi v Ljutomeru predstavlja analiticno-sinteticni pogled na delovanje teritorialne obrambe na obmocju 73. obm. ŠTO v drugem delu vojne ter analizo organizacije in delovanja TO na tem obmocju. Takratne razmere lahko predstavimo celovito in verodostojno le tako, da podamo zgodovinsko kronološki opis dogajanj. Le tako lahko odgovorimo na vprašanja, kje, kdaj, kdo, kako in zakaj je razvoj dogodkov potekal tako, kot je. Izkušnje na tem obmocju so bile v marsicem specificne in ekstremne v slovenskem prosto­ru, zato je toliko bolj potrebno, da se skozi preucevanje takratnih rešitev vidijo in preucijo sistemske in organizacijske rešitve na podrocju oboroženega boja v Republiki Sloveniji. O uspešnosti delovanja enot TO in intenziteti spopadov na obmocju 73. obm. ŠTO govori tudi razmerje izgub med JLA in TO. Na strani JLA je bilo unicenih in poško­dovanih 6 tankov, 5 oklepnih transporterjev, 9 tovornjakov, 2 cisterni, 5 terenskih vozil, vec vojakov JLA je padlo, veliko je bilo ranjenih. TO je v casu spopadov za­jela dva tanka, 3 oklepne transporterje in helikopter Mi-8. Razen helikopterja so bila vsa ta bojna sredstva uporabna za oborožen boj in kasneje vkljucena v sestav SV. Na strani TO je bilo 7 ranjenih, 2 civilista sta izgubila življenje. In tako se tudi danes sprašujemo, kot velja za celotno zgodovino. Ali ni škoda vse­ga tega unicenja, ki ga je povzrocila vojna? Še vec, cloveških življenj? Rešitve so na koncu morali reševati za zeleno mizo. Slovenija pa je postala samostojna država. Viri: 73. obm. ŠTO, 1991. Zakljucki iz analize vojne na obmocju Prlekije na posvetu s poveljniki enot na obmocju 73. obm. ŠTO, ki je bil 5. avgusta 1991. Dražnik, Ljubomir, 2003. Problemi poveljevanja v junijsko-julijski vojni 1991 v Sloveniji – specialisticna naloga. Ljubljana: FDV.Marjanovic, Mladen, 1991. Žrtve na ratnom zadatku, V: Narodna armija, 10. 7. 1991, str. 22. Popov, Berislav, 1996. Zapoceo sam rat u Jugoslaviji. V: NIN, št. 2356, str. 51–58. Niko Miholic Pozdravni in zakljucni nagovor Niko Miholic Odkar sem sprejel funkcijo podžupana Obcine Ljutomer, mi je bilo vedno v cast spregovoriti pred veterani osamosvojitvene vojne. V svojih pozdravih ali govorih vedno omenim, da je bila moja mladostna želja zaposliti se kot castnik Slovenske vojske. Na koncu me je pot vodila drugam, a še vedno mocno spremljam tematiko okoli osamosvojitvene vojne, predvsem s politicnega in posledicno ideološkega vidika, saj je zame kljucno, da si enega od najbolj pomembnih dogodkov v zgo­dovini slovenskega naroda nobena politicna stran ne lasti za svojega. Vsako leto v Sloveniji praznujemo in se spominjamo dogodkov, ki so vodili k temu, da smo Slovenci tudi formalno dobili svojo neodvisno državo Slovenijo – nekaj, kar je bila v 19. stoletju zgolj daljnosežna želja, je vec kot 100 let kasneje postalo realnost. Medtem se je zgodilo veliko zgodovinskih mejnikov, ki so nas izoblikovali v na-rod, kakršen smo danes.Veliko kritik in debat je o tem, da smo želeli biti Švica in da nismo znali izkoristiti svoje samostojnosti. Slovenija nikoli ne bo Švica, saj je Švica svoja zgodovinska zgodba in nimamo osnove, da se primerjamo z njo. Lahko pa pišemo svojo sa­mostojno zgodbo in prav je, da se ne primerjamo z drugimi, ampak pokažemo, cesa smo sposobni sami. Imamo gospodarske, športne, kulturne uspehe, prav tako smo uspešni v znanosti, ceprav nas je vseh skupaj malo vec, kot živi ljudi na Dunaju. Smo kriticen narod, radi kritiziramo, težje pohvalimo. Vcasih gremo celo tako dalec, da pozabimo, da življenje v Sloveniji še zdalec ni slabo in da je življenjski standard na kar visoki svetovni ravni. Tega se zavedamo šele takrat, 108 kadar gremo v tujino in opazimo, da se v drugih državah ne cedita ravno med in mleko, ampak so življenjski pogoji precej nizki. Pozabljamo, da je življenjski standard nekaj pridobljenega. Osnova za to prido­bitev pa je vsekakor najprej narodnoosvobodilni boj, ki predstavlja zacetek osa­mosvajanja Slovencev, medtem ko osamosvojitvena vojna predstavlja zadnjo fazo ali zakljucek vecnih želja Slovencev po lastni, samostojni državi. Za slednje pa moramo biti hvaležni vojakom in policistom ter vsem akterjem, ki so tistega ju­nija 1991. leta pripomogli, da lahko danes živimo v neodvisni državi. Zahvala gre vsem, ki so bili takrat pripravljeni prijeti za orožje in ki so bili pripravljeni žrtvo­vati svoje življenje, da lahko danes uživamo samostojnost in svobodo. Vcasih se sprašujem, koliko mladih bi bilo danes pripravljenih vzeti puško v roke in braniti svojo domovino, zavedajoc se, da lahko že jutri izgubijo svoje življenje. Današnja argumentacija v zvezi s prostovoljnim služenjem v Slovenski vojski je vecinoma usmerjena v vprašanja o smiselnosti vojaških struktur v Sloveniji, še posebej ob sodelovanju Slovenske vojske v misijah v tujini, kot je na primer Afganistan. Mla­di se v tem primeru sprašujejo, kakšen smisel ima sodelovanje v misijah, ki so popolnoma v interesu svetovnih velesil in od cesar Slovenija kaj prida koristi in predvsem ugleda ne bo pridobila. A verjamem, da bi bila pozicija mladih v zvezi z branjenjem domovine drugacna v primeru pravilnega pristopa in informiranja. Mladi imamo radi svoj dom, cetudi kritiziramo politicno stanje, a državo, narod, okolje, v katerem živimo, pa imamo radi. In to je posledica kakovostnega življenj­skega standarda, za katerega so nekateri izgubili življenje, ko so se borili zanj.Žalosti me, da sta danes domoljubje in patriotizem besedi, ki imata precej ne­gativno konotacijo, saj ju danes politicne stranke veckrat zlorabljajo za osebne koristi. A to ni prav. Domoljubje in patriotizem sta lepi besedi, saj govorita o ljubezni do domovine, do svojega kraja, do ljudi, ki tam živijo. Cemu se mlade generacije izogibajo tem besedam? Verjetno zato, ker jih uporabljajo privrženci nekdanjega ameriškega predsednika Trumpa ali pa filipinskega ter brazilskega predsednika. Privrženci omenjenih se bahajo z domoljubjem, s patriotizmom in mlajša, predvsem progresivna skupina mladih, se s tovrstnimi privrženci ne pois-toveti, saj le-ti predstavljajo poleg uporabe besed patriot tudi precej ksenofobne in rasisticne poglede na svet. Zato menim, da je treba mladim odnos do države in posledicno Slovenske vojske predstaviti drugace – ker se ne identificirajo z vojnami v tujini in tako jim ni mo­goce približati ljubezni do domovine. Ce bi naredili raziskavo med mladimi, sem preprican, da bi ob vprašanju, kaj je najvecja nevarnost, ki lahko ogrozi njiho­vo državo, odgovor bil naravne nesrece zaradi podnebnih sprememb ali danes morda zdravju škodljiv virus. Tako naravne nesrece kot tudi možnost epidemije zaradi nevarnega virusa so krize, ki so jih mladi danes že doživeli. Doživeli so zdravstveno krizo COVID-19, poplave in ostale vremenske ujme, ki so posledica podnebnih sprememb. V Avstriji se je njihova nacionalna vojska prestrukturirala v t. i. »Schutz & Hilfe«, saj njihove oborožene sile niso le pripravljene za oborožen spopad, ampak tudi za pomoc v primeru naravnih nesrec. Glede na to, da mladi ne vidijo nevarnosti v sosednji državi in njihovi agresiji, ampakv podnebnih spre­membah, je logicna posledica, da bi Slovenska vojska hitreje našla interes mladih na nacin, da bi pravilno komunicirala delovanje Slovenske vojske tudi kot sile, ki je v prvibojni liniji v primeru naravnih nesrec; kot sile, ki je usposobljena za pra­vilno ravnanje v najhujših primerih, ki se dogajajo zadnja leta zaradi vremenskih ujm. Slovenska vojska je svoje sposobnosti glede reševanja v teh razmerah že dokazala in zakaj ne bi prestrukturiranje potekalo v tej smeri, saj bi na ta nacin morda pridobili vec zanimanja med mladimi kot pa s trenutnimi oglaševalskimi akcijami, kjer se oglašuje metanje bomb namesto metanja petard. Kakorkoli gre za lapsus – oboroževanje danes med mladimi ni zanimivo in jih ne privlaci. Mor­da pa jih privlacijo usposobljene enote, ki namesto varovanja dolocenih vasi v Afganistanu ali na jugu Libanona pomagajo lastnemu narodu v primeru naravnih nesrec, ki niso vec izjeme, ampak stalnica tako v Evropi kot tudi v Sloveniji. Da se pa vrnem k osnovni tezi – dogodki osamosvojitvene vojne ne smejo biti stvar politicnih debat in politicnih interesov. Slednji zgolj omalovažujejo velike uspehe, ki ste jih vi veterani, naši heroji, zagotovili v zadnji vojni na podrocju Slo­venije. Dokler bodo te teme stvar politike in ne zgodovinskihstrokovnih analiz, bo odnos mladih do teh vprašanj podoben, kakor je danes vecinski odnos Slo­vencev do debat o partizanih in domobrancih. Tudi slednje je stvar zgodovinskih dejstev in nikdar ne sme biti orožje politicnih strank in posameznikov, ki želijo zaradi svojih družinskih izkušenj s socialisticno Jugoslavijo danes negirati zmago in uspeh, ki je bil posledica zmag narodnoosvobodilnega boja. Dragi veterani, ki ste zaslužni za življenje, ki ga živimo danes – pozivam vas, da naredite vse, kar je v vaši moci, da predstavite takratne dogodke takšne, kakršni so bili. Malokdo ve, da je vse usposabljanje v tajnosti še v osemdesetih letih ter tajno zbiranje orožja pred silami jugoslovanske vojske nekakšen unikum in ve­lik strateški uspeh, na katerega smo lahko ponosni. Tudi te dogodke se prema-lo omenja in premalo vizualno predstavlja, kako pogumno smo Slovenci takšne akcije tudi izvajali. Kar je pa najpomembnejše, spoštovani veterani, je dejstvo, da brezvas danes življenja, kakršnega imamo, ne bi bilo. Zato je bistveno, da s svojimi dejstvi pomagate in podate jasno sliko slovenski javnosti, kaj se je do-gajalo leta 1991. In to lahko naredijo zgolj vojaki, policisti in akterji, ki so bili takrat na mestu dogajanja. Slovenci si zaslužimo, da imamo objektiven pogled, 110 podkrepljen z dejstvi in ne s politicnimi floskulami. Ste heroji naših generacij in ste zaslužni, da danes živimo v državi, kjer današnjim generacijam ni treba raz­mišljati o zunanjih agresorjih. To je uspeh in zasluga vas, hvala vam. Niko Miholic, mag., podžupan Obcine Ljutomer Prejemniki priznanj županje Obcine Ljutomer na svecanosti ob dnevu državnosti v Ljuto­meru 23. junija 2021. Od leve proti desni: Janez Vencelj, Anton Kosi, Alojz Novak, županja mag. Olga Karba, Peter Zrinski in Mirko Rauter. Seznam kratic BRDM-2 – tip oklepnega bojnega vozila JLA CZ – civilna zašcita DEMOS – Demokraticna opozicija Slovenije DO – delovna organizacija ES – Evropska skupnost FDV – Fakulteta za družbene vede UL GŠ SV – Generalštab Slovenske vojske IS RS – Izvršni svet Republike Slovenije JA – Jugoslovanska armada JLA – Jugoslovanska ljudska armada JVM – Jugoslovanska vojna mornarica KoDVOP – koordinacija domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja KOS – Protiobvešcevalna služba JLA KS – krajevna skupnost MNZ – ministrstvo za notranje zadeve MOB – mobilizacija MORS – Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije MP – mejna policija MSNZ – Manevrska struktura narodne zašcite MTS – materialno-tehnicna sredstva obm. ŠTO – obmocni štab za teritorialno obrambo OLO – oddelek za ljudsko obrambo OŠTO – obcinski štab za teritorialno obrambo ONZ – organi za notranje zadeve OZN – Organizacija združenih narodov OZNA – Organizacija za zašcito naroda OZSC – obmocno združenje slovenskih castnikov OZVVS – obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo PDV – protidiverzantski vod PEM – Posebna enota milice PM – postaja milice PVD – policijsko veteransko društvo PŠTO – pokrajinski štab teritorialne obrambe PUO – pooblašcene uradne osebe RM – rocni metalec (min) RS – Republika Slovenija RSNZ – Republiški sekretariat za notranje zadeve RŠTO – Republiški štab za teritorialno obrambo SDV – Služba državne varnosti SEM – Specialna enota milice SFRJ – Socialisticna federativna republika Jugoslavija SLO – splošna ljudska obramba SLO in DS – splošna ljudska obramba in družbena samozašcita SRS – Socialisticna republika Slovenija SSSR – Zveza sovjetskih socialisticnih republik TO – teritorialna obramba TOZD – temeljna organizacija združenega dela UDV/UDB – Uprava državne varnosti/ Uprava državne bezbednosti UE – upravna enota UNZ – uprava za notranje zadeve VEM – Vojna enota milice VIS – Varnostno informativna služba VŠNZ – Višja šola za notranje zadeve VŠP – Vzhodnoštajerska pokrajina ZIS – Zvezni izvršni svet ZSLO – Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo ZSNZ – Zvezni sekretariat za notranje zadeve Naši sponzorji: ‘‘Najvecji luksuz je narava sama‘‘ DOBRODOŠLI v BIOTERME! Raj za razvajanje telesa in duha v objemu narave vas caka v Biotermah, katerih obmocje 10 hektarov, v bližini Ljutomera, je bilo leta 1976, zaradi svojih naravnih lepot razglašeno za krajinski park.S pridobitvijo znaka ''Green&Safe'' se v Biotermah zavezujejo k odgovornemu, varnemu in trajnostnemu ravnanju v turizmu. Namestitev ponujajo v 73 sobah hotela Bioterme****, ki je zgrajen z naravnimi materiali in je pridobil znak ''Eko marjetica'' in ''Slovenia green accommodation'' ter glamping naselju Soncna dolina z 22 vilami, odprtimi celo leto in 11 šotori. Hotel ponuja bazen v prvem nadstropju, glamping naselje pa se ponaša z biološkim bazenom in naravnim biotopom v neposredni bližini. Svobode željnim je na razpolago tudi 50 postajališc za avtodome z vso potrebno infrastrukturo. S hotelom povezan termalni park nudi 600 m2 pokritih bazenskih površin na voljo skozi vse leto, in dodatnih 1400 m2 v poletni sezoni. Termo-mineralna voda je zaradi balneoloških znacilnosti primerna za rekreacijske, športne in zlasti zdravstvene namene, saj blagodejno vpliva na ohranjanje funkcionalnosti gibalnega sistema in hrbtenice, in obogati izvajanje vaj v vodi tudi obiskovalcem fizioterapevtskih programov, ki jih v sklopu kompleksa nudi Zdravstveni dom Ljutomer. Sprošcujoce plavanje in poležavanje na terasi za soncenje ter sencnem zavetju dreves nudi popoln oddih, najzahtevnejšim pa FKK koticek, kjer doživite popoln stik z naravo. Dodatno razvajanje si lahko privošcite v wellness centru ob klasicnih in ajurveda masažah, kopelih in nego, ki bodo vašemu umu in telesu dale novih moci za vsakdanje izzive. Željni aktivnega oddiha imajo na razpolago v bližnji in daljni okolici številne turisticne in druge zanimivosti vredne ogleda za prav vse generacije. KONTAKT: REZERVACIJE: 02 565 2000; TERMALNI PARK: 02 585 1730 e-pošta: booking@bioterme.si, splet: www.bioterme.si Obcina Križevci Obcina Ljutomer Obcina Razkrižje Obcina Veržej