Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 - з • 369—39i 369 
E r n s t B r u c k m ü l l e r 
NOVE RAZISKAVE ZGODOVINE 
. AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
V zvezi z »jubileji-«' let 1984 in 1988 je avtor spoznal, da prvo avstrijsko 
republiko sicer pogosto etiketirajo kot »meščansko« državo, z »meščanskostjo« 
neke državne tvorbe povezani meščanski razredi pa sploh niso znanstveno 
raziskani.1 Ce bi torej poskušali napisati zgodovino meščanstva avstrijske re­
publike, bi morali začeti pravzaprav z letom 1919. Začuda pa je to ravno tisti 
čas, v katerem je dejansko, pa tudi v zavesti sodobnikov, prenehalo pravo 
meščansko obdobje in v katerem je največja in najpomembnejša meščanska 
skupina v habsburški monarhiji, namreč dunajska, izgubila gospodarsko moč 
in družbeni vpliv in je — kot je kazalo — hitela nasproti popolnemu pro­
padu.2 Dunajskim bankam in industrijskim podjetjem pa se je spet posrečilo, 
da so si ponovno opomogle. Toda vse pri tem razvite strategije se zdijo nera­
zumljive, če nimamo vedno pred očmi nastanka meščanstva, ki je bilo kar 
najtesneje povezano s pravkar propadlo habsburško monarhijo. Znanstvena 
raziskava meščanskih razredov v Avstriji, zlasti na Dunaju, ne more imeti iz­
gledov na uspeh, če nenehno ne upošteva razvoja meščanstva v stari Avstriji 
in posebnih pogojev, v katerih so meščanske formacije nastajale in delovale. 
Avstrijsko meščanstvo 19. stoletja pa se izkaže kot velika bela lisa, saj se v 
mednarodni primerjavi avstrijska zgodovinska znanost skoraj ni ukvarjala 
s svojimi meščanskimi razredi. 
S čim naj pravzaprav razlagamo to pomanjkljivost? Spričo nedvomnih 
uspehov družbenozgodovinskih raziskav ni mogoče reči, da se je v Avstriji 
socialnozgodovinska znanost sploh zelo pozno začela, da zaradi prenizkega 
raziskovalnega denarja nastajajo pač nujno vrzeli in zaostanki itd. Moja raz­
laga neraziskanosti pa je tale: 1. Avstrijska zgodovina najnovejše dobe se je 
posvetila natančni analizi političnih odločitev in dogodkov zlasti v prvi repu­
bliki». Pri tem so družbene razmere in razvoji ostali nekoliko v ozadju. — 2. 
Zgodovinarjem meščanskega porekla se očitno ni zdelo potrebno prikazovati 
tradicijo lastnega razreda (z nekaterimi izjemami kot sta Heinrich Benedikt 
ali Friedrich Engel-Janosi) ; bolj so se po tradiciji ukvarjali z »velikimi« poli­
tičnimi odločitvami.3 — 3. Avstrijske politične' stranke in njim pripadajoča 
področja politične kulture niso imele nikakršnega interesa do obdelave zgodo­
vine meščanskih razredov, saj iz tega niso mogle pridobiti ničesar za svojo 
1 Otto Bauer govori za dobo prevrata 1918Д9 o »ravnotežju razrednih moči-«, И se je že 
1919/20 premaknilo v korist meščanstva. Odtlej je bila Avstrija pač »meščanska« republika. 
Toda natančne analize meščanstva ni napravil niti on, niti kak drug zgodovinar ali sociolog. 
Tudi zadnjima zbornikoma o Prvi republiki in avstrofašizmu manjka analiza meščanskih raz­
redov: Erika Welhzierl — Kurt Skalnik, Hgg., Österreich 1918—1938. Geschichte der Ersten Re­
publik, 2 Bde., Wien—Köln—Graz 1983 (to velja seveda tudi za moj prispevek o socialni struk­
turi in socialni politiki v tej knjigi); Emmerich Talos — Wolfgang Neugebauer, Hgg., »Austro-
faschismus«. Beiträge über Politik, Ökonomie und Kultur 1934—1938. Wien 1984 (včasih se ne 
moremo znebiti vtisa, da ni prišlo do natančnejšega prikaza meščanskih razredov zato, ker je 
tako laže demonizzati »krivce« za diktaturo In državljansko vojno). 
2 Uradništvo je pri Inflaciji izgubilo več kot 80% svojih dohodkov. Leta 1920 so Imeli 
uradniki 14 % predvojne kupne moči in še leta 1925 je uradnikov zaslužek znašal nekako 56 % 
predvojne kupne moči. Pri delavcih in nameščencih so se dohodki znižali »le« na 75% kupne 
moči. Glej Arnold Madie, Die Bezüge der öffentlichen Angestellten. I: Julius Bunzel, Hg., Gel­
dentwertung und Stabilisierung in ihren Einflüssen auf die soziale Entwicklung in Österreich 
= Schriften des Vereins für Sozialpolitik 169, München—Leipzig 1925, str. 131—136. 
3 Friedrich Engel-Janosi, Der wiener Juridisch-politische Leseverein. Seine Geschichte bis 
zur Märzrevolution. V : Mitteilungen des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 4, 1923, str. 58— 
66; Friedrich Engel-Janosi, Über die Entwicklung der sozialen und staatswirtschaftlichen Ver­
hältnisse im deutschen Österreich 1815—1848. V: Vierteljahrschrift für Sozial- und Wirtschafts­
geschichte 14, 1924, str. 95—108; Friedrich Engel-Janosi, . . . aber ein stolzer Bettler. Erinnerun­
gen aus einer verlorenen Generation. Graz—Wien—Köln 1974; Heinrich Benedikt, Die wirtschaft­
liche Entwicklung in der Franz-Joseph-Zeit, Wien 1958; Heinrich Benedikt, Damals im alten 
Österreich. Erinnerungen. Wien—München 1979. 
370 E. BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
lastno identiteto. Največja »meščanska« stranka druge republike, Avstrijska 
ljudska stranka — österreichische Volkspartei (ÖVP) je do danes v bistvu 
stranka manjših samostojnih, kmetov, uradnikov in nameščencev. Dolgo časa 
ji je najpomembnejši ideološki pečat dajal politični katolicizem, čeprav so si 
prizadevali tudi za »liberalne« sloje. Zaradi klasičnih in dolgo trajajočih na­
sprotij med katoliško cerkvijo in liberalnim meščanstvom je prihajalo tu ko­
maj do stikov in seveda tudi ni bilo interesa za zgodovino meščanskih razre­
dov. Manjša »meščanska« stranka, Svobodnjaška stranka Avstrije — Freiheit­
liche Partei Österreichs (FPÖ) navezuje sicer v svojem imenu na liberalno tra­
dicijo (in s »plavo« barvo stranke na barvo plavice starega velikonemškega 
hrepenenja) in je po svojih privržencih in volilcih brez dvoma bolj meščanska 
kot ÖVP. Velja pa kot zbiralnik nekdanjih nacionalnih socialistov, pa tudi kot 
naslednica starega nemškega nacionalizma, ki se je že od leta 1932 (z nekate­
rimi izjemami) zlil v nacionalni socializem. Ker so »stari« Velikonemci prav 
tako kot »stari« krščanski socialci gojili močna protikapitalistična in antisemit­
ska čustva, imajo njihove moderne naslednice malo interesa, da bi kapitali­
stično meščanstvo z močnim židovskim deležem stare Avstrije postavili za 
zgodovinske vzornike. 
Zanimanje za »meščanstvo« se je v zadnjih letih pod vplivom sedanjosti 
gotovo okrepilo. To je v zvezi z novo »meščanskostjo«, ki jo opažamo tako v 
zahodnih kot v »realnosocialističnih« družbah in ki posega pravzaprav na ce­
lotno paleto nadvse nasprotujočih si »meščanskih« obnašanj: na poseganje v 
javno življenje, ki ga radi pripisujemo meščanstvu 19. stoletja, hkrati pa tudi 
ha vse večjo zasebnost, na umik iz javnosti in v vseh primerih v vztrajanju 
na vse večji osebni samoodločbi. Temu se pridružuje nostalgično ukvarjanje 
z nosilci kulture, ki nam ni zapustila le bolj ali manj zlagane podobe »do­
brega« in »lepega«, temveč nam je hkrati postavila tudi temelje »moderne«.4 
Te spremembe so najbrž prav tako podprle pobudo za ukvarjanje z meščan­
stvom 19. stoletja, kot dejstvo, da je intenzivirana raziskava položaja služin-
čadi, delavcev in malih obrtnikov vedno znova opozarjala na tisto ozadje me­
ščanske dominance, ki je vtisnilo pečat 19. in zgodnjemu 20. stoletju in ki ga 
je treba raziskati, če naj dobo razumemo. 
Novejša avstrijska raziskava meščanstva ima več izhodišč. Kot na števil­
nih drugih raziskovalnih področjih imamo po zaslugi močnih regionalnih in 
lokalnih zgodovinskih interesov z bogato tradicijo pomembna dela — npr. v 
zvezi s štajersko razstavo o nadvojvodi Janezu.5 Poleg Gradca se odlikuje tudi 
Salzburg kot središče raziskave lastne meščanske družbe. Tu je treba omeniti 
zlasti lepo knjigo Ernsta Hanischa in Ulrike Fleischer »Im Schatten berühm­
ter Zeiten«, pa podrobne študije Hannsa Haasa.in Roberta Hoff manna.6 Za 
4 O odkrivanju meščanstva s strani zgodovinarjev glej Andreas Gestrich, »Zarte Leiden­
schaft« in Bielefeld und Heidelberg. Neuere Literatur zur Sozialgeschichte des Bürgertums. V: 
Die alte Stadt, Vierteljahreszeitschrift für Stadtgeschichte, Stadtsoziologie und Denkmalpflege, 
2—3/89, str. 531—542. Prim, tudi uvod, ki ga je napisal Jürgen Kocka v dtv. Taschenbuch v treh 
delih, ki ga je tudi sam izdal: Bürgertum im 19. Jahrhundert. Deutschland im europäischen 
Vergleich. München 1988; Wolf gang Kascnuba, Deutsche BürgerUchkeit nach 1800. Kultur als 
symbolische Praxis. V: J. Kocka, Hg., Bürgertum im 19. Jahrhundert, Bd. 3, München 1988, str. 
g 44# ä Otto Hwaletz, Zur sozialen Zusammensetzung des innerösterreichischen Industrie- und 
Gewerbevereins. V: Zeitschrift des historischen Vereins für Steiermark 78, 1987, Str. 267—276; 
Edith Marko-Stöckl, Die Entwicklung des Gemeinde-, Bezirksvertretungs- und Landtagswahl­
rechts in der Steiermark von 1861—1914, Ms. phil. Diss. Graz 1985; Marlies Raffler, Lesegesell­
schaften am Beispiel des von Erzherzog Johann gegründeten Lesevereins am Joanneum (1819— 
1871), Ms. phil. Diss. Graz 1988. Za Gradec pomembno tudi: William Hubbard, Auf dem Weg 
zur Großstadt. Sozialgeschichte der Stadt Graz 1850—1914. Wien 1984. 
« Robert Hoffmann, Die freie Gemeinde als Grundlage des freien Staates. V : Heinz Dopsçh, 
Hg Vom Stadtrecht zur Bürgerbeteiligung. Festschrift 700 Jahre Stadtrecht von Salzburg. Salz­
burg 1987, str. 137—154; Ernst Hanisch — Ulrike Fleischer, Im Schatten berühmter Zeiten. Salz­
burg in den Jahren Georg Trakls 1887-1914, Salzburg 1986; Hanns Haas, Von liberal zu natio­
nal. Salzburgs Bürgertum im ausgehenden 19. Jahrhundert. V: Isabella Ackert u. a.,. Hgg., Poli­
t i k u n d Gesellschaft im alten und neuen Osterreich, Festschrift für RudoU Neçk. Wien 1981, str 
109-132; Hanns Haas, »Die Grundfeste des freien Staates ist die freie Gemeinde«. Salzburger 
Erfahrungen zur Gemeindeautonomie. V: Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landes­
kunde 126, 1986, Str. 555—568. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 3 371 
Linz in Urfahr so natančneje proučili občinske svetnike meščanske dobe.7 
Drugo izhodišče je zgodovina časa ob prelomu stoletij in zlasti angloameriško 
zanimanje zanjo. Stara Avstrija kot laboratorij (ne samo) propadov svetov pri­
teguje že več kot dve desetletji vedno znova pozornost mnogih raziskovalcev 
iz teh dežel. To nujno pomeni, da se je treba posvetiti meščanskim slojem 
avstrijske monarhije.8 Seveda je treba pri tem posvetiti posebno pozornost ve­
likemu deležu židovstva v staroavstrijskem meščanstvu.9 Tretja — v Avstriji 
ne posebno močna — raziskovalna smer izhaja iz zanimanja za revolucije in 
zgodnjedemokratična gibanja. Zaradi majhnega pomena teh tokov so taka 
proučevanja tudi sorazmerno ozko omejena.10 Kot četrti glavni vir novih raz­
iskovalnih izsledkov sme veljati intenzivirano proučevanje zgodovine mest v 
zadnjih desetletjih. Ta interes se je — po delovni fazi, ki je bila posvečena 
zlasti srednjemu in zgodnjemu novemu veku — v zadnjem času vse bolj po­
svetil razvoju velemest v 19. in 20. stoletju.11 Za naše lastno delo je pomembno, 
da se je v nekaterih državah srednje Evrope začelo intenzivno ukvarjanje 
z meščanstvom.12 In petič — zadnjič — smem na tem mestu omeniti iniciativo, 
ki so jo sprožili Hannes Stekl, Peter Urbanitsch in referent sam.13 
7 K. Tweraser, Der Linzer Gemeinderat 1880—1914. Glanz und Elend bürgerlicher Herr­
schaft. V: Historisches Jahrbuch der Stadt Linz, 1979, str. 293—341, Za Urfahr: E. Puffer, Die Ge­
meindevertretung von Urfahr, v : Historisches Jahrbuch der Stadt Linz, 1979, str. 139—193. 
" Allan Janik — Stephen Toulmin, Wittgensteins Wien. München—Zürich 1987 (ameriška 
izdaja 1973) ; William M. Johnston, Osterreichische Kultur- und Geistesgeschichte. Gesellschaft 
und Ideen im Donauraum 1848 bis 1938. Wien—Graz—Köln 1974 (ameriška izdaja 1972) ; Carl E. 
Schorske, Wien—Geist und Gesellschaft im Fin de siècle. Frankfurt/Main 1982; družba ožjega 
območja Ringa najbolje pri Renate Wagner-Rieger, Hg., Die Wiener Ringstraße, zlasti Bd. V: 
Franz Baltzarek — Alfred Hoffmann — Hannes Stekl, Wirtschaft und Gesellschaft der Wiener 
Stadterweiterung, Wiesbaden 1975. 
B Marsha L. Rozenblit, Die Juden Wiens 1867—1914. Assimilation und Identität. Wien—Köln 
—Graz 1989; William O. McGagg, Austria's Jewish Nobles 1670—1918, Leo Baeck Institute Year­
book vol. XXXIV, 1989; isti, Jewish Wealth in Vienna 1670—1918. Paper to be presented at the 
Conference on Hungarian Jewry, Hebrew University 4.-7. Jan. 1988; isti, History of Habsburg 
Jews 1670—1918, Bloomington 1989. 
10 Ernst wangermann, Von Joseph H. zu den Jakobinerprozessen, Wien 1966; isti, Aufklä­
rung und staatsbürgerliche Erziehung. Gottfried van Swieten als Reformator des österreichi­
schen Unterrichtswesens 1781—1791, Wien 1978; Helmut Reinalter, Jakobiner in Mitteleuropa. 
Innsbruck 1977. . , _ „ „ ., 
11 Zlasti dela pri zgodovinskem atlasu Dunaja, ki jih vodita Felix Czeike in Renate Banik-
Schweitzer, so vodila k temeljiti obdelavi obsežnega materiala. Kot komentarji oziroma knjig« 
raziskav k temu atlasu oziroma v zvezi z njim so za naso problematiko pomembni: Maren Se­
liger — Karl Ucakar, Wahlrecht und Wählerverhalten in Wien 1848—1932. Privilegien, Partizipa­
tionsdruck und Sozialstruktur (Kommentare zum Historischen Atlas von Wien, hg. F. Czeike 
und R. Banik-Schweitzer) Band 3, Wien—München 1984; Renate Banik-Schweitzer und Gerhard 
Meißl, Industriestadt Wien. Die Durchsetzung der industriellen Marktproduktion in der Habs­
burgerresidenz. (Forschungen und Beiträge zur Wiener Stadtgeschichte, hg. v. F. Czeike, Band 
11), Wien 1983. _, „ 
12 Vera Bécskai, Hg., Bürgertum und bürgerliche Entwicklung in Mittel- und Osteuropa. 
2 Bde., Budapest 1986; Péter Hanâk, Ungarn in der Donaumonarchie. Probleme der bürgerlichen 
Umgestaltung eines Vielvölkerstaates. München—Budapest—Wien, 1984; Györgi Ranki, Die Ent­
wicklung des ungarischen Bürgertums vom späten 18. zum frühen 20. Jahrhundert. V: Jürgen 
Kocka, Hg., Bürgertum im 19. Jahrhundert, München 1988, Bd. 1, Str. 47—265. Dober bibliografski 
pregled čeških raziskav meščanstva nudi Jifl Kofalka, Die tschechische Bürgertumsforschung 
(Univ. Bielefeld, SFB 177, Arbeitspapier Nr. 5), Bielefeld 1989; Pavia Horskâ, Stadt und Land in 
der Entstehung und Abgrenzung bürgerlicher Schichten im 18. und 19. Jahrhundert in den böh­
mischen Ländern. V: E. Bruckmüller — H. Stekl — P. Urbanitsch, Hgg., Bürgertum in der 
Habsburgermonarchie. Wien 1990 (z literaturo) ; Pavla Horskâ, Kategorie »samostatny« v rakou-
ské statistice povolâni. Priklad ceskych zeml. V: Ceskoslovensky časopis historicky 30, 1982, 
str. 547—579; Otto Urban, Kapitalismus a češka společnost. K otâzkâm formovâni češke společ-
nosti v 19. stole«, Praha 1978; isti, Ceskâ společnost 1848—1918, Praha 1982; Jan Havrânek, So­
cial Classes, Nationality Ratios and Demographic Trends in Prague 1880—1900, v: Historica 13, 
1966, str. 171—208; isti, Soziale Struktur und politisches Verhalten der großstädtischen Wähler­
schaft im Mai 1907 — Wien und Prag im Vergleich. V: Isabella Ackerl — Walter Hummelberger 
— Hans Mommsen, Hgg., Politik und Gesellschaft im alten Österreich (Festschrift Neck), Wien 
— München 1981, str. 150—166; Arnoät Klima, Verhandlungen über den Beitritt Böhmens zum 
deutschen Zollverein 1848. V: Herbert Knittler, Hg., Wirtschafts- und sozialhistorische Beiträge 
(Festschrift Hoff mann), Wien 1979, str. 308—319) ; György Lengyel, Die ungarische Wirtschafts­
elite im 19. und zum Anfang des 20. Jahrhunderts: Lebensbahnen der Generationen. Versuch 
zu soziologischen Untersuchungen einer lexikalischen Quelle. V: V. Bacskai, Hg., Bürgertum 
und bürgerliche Entwicklung in Mittel- und Osteuropa, Budapest 1986, Bd. 2, str. 591—694. 
IC Hannes Stekl. »Sei es wie es wolle, es war doch so schön«. Bürgerliche Kindheit um 
1900 in Autobiographien. V: Hubert Ch. Ehalt, Gernot Heiß, Hannes Stekl, Hgg., Glücklich ist, 
wer vergißt. . .? Das andere Wien um 1900 (Kulturstudien, hg. v. H. Ch. Ehalt, Bd. 6), Wien 
1986 str 17—38; Hannes Stekl — Andrea Schnöller, »-Es war eine Welt der Geborgenheit. . .«. 
Bürgerliche Kindheit in Monarchie und Republik. Wien 1987; Ernst Bruckmüller — Hannes 
Stekl. Zur Geschichte des Bürgertums in Österreich. V: Jürgen Kocka — Ute Frevert, Hgg., 
Bürgertum im 19. Jahrhundert. Deutschland im europäischen Vergleich, Bd. 1, München 1988, 
Str. 160 ss Prve izsledke so objavili Peter Urbanitsch, Hans-Peter Hye in Ulrike Docker, v: Bür­
gertum im 19. Jahrhundert = Beiträge zur historischen Sozialkunde 18, 1988, Heft 3 in Ulrike Do­
cker, Herta Hafner, Andrea Komlosy, Gottfried Pirhofer in Andrea Schnöller, v: Bürgertum in 
Österreich = Christliche Demokratie 6, 1988, Heft 3. 
372 E. BEUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
Po krepkih začetnih pojavih v 18. stoletju je meščanska doba prodrla v 
predmarčnem času. Začetek industrijske revolucije datiramo nekako z letom 
Z nemškim pojmom Bürger — meščan so povezane tri različne pomenske 
ravni: a) polnopraven prebivalec (privilegiranega) mesta v staroevropski (fe­
vdalni) družbi; b) državljan; c) meščan po premoženju (Besitzbürger) in iz­
obrazbi (Bildungsbürger) 19. in zgodnjega 20. stoletja. V nadaljnjem bo go­
vora o »meščanstvu« v zadnjem pomenu (četudi se ni mogoče izogniti stičnim 
točkam z obema drugima pomenskima ravnema). Zdajšnja diskusija izhaja iz 
tega, da »meščani« niso bili enoten razred, temveč konfiguracija različnih 
družbenih skupin. »Meščanskost« naj bi torej v prvi vrsti pomenila »kulturo«, 
nekakšen kulturni habitus, skupno priznavanje določenega načina mišljenja 
in vedenja.14 
Ta kultura je bila kar najtesneje povezana s samorazumevanjem »premo­
ženja in izobrazbe«. Omenjena socialna konfiguracija se je približno ujemala 
s privilegirano volilno pravico v mestih in trgih po letu 1861. Sem so sodili 
vsekakor bankirji in veletrgovci, industrijski podjetniki, tehniki in inženirji, 
advokati, zdravniki, profesorji, učitelji, vodilni nameščenci in uradniki.15 Nji­
hova enotnost se je izražala v skupnem credu, ki je v bistvu temeljil na raz­
svetljenstvu in na veri v racionalno razlago in obvladljivost sveta.16 
Če poskušamo zelo na hitro in začasno povzeti različna, doslej še zelo ne­
popolna dela, moremo postaviti naslednje domneve: 
1825. Kultura bidermajerja ponazarja zavest o samem sebi pri meščanstvu, ki 
so mu postali poslovni uspeh, družina, občutje in narava temelj identitete. Ta 
prodor meščanske kulture je v nasprotju s splošnim prepričanjem o pred-
marčni stagnaciji. Do prodora je prišlo z zamudo najmanj ene generacije v 
primerjavi s pomembnimi začetki meščanske kulture in javnosti na jožefin-
skem Dunaju. 
2e iz prizadevanj Marije Terezije za kodifikacijo (Codex Theresianus iz 
leta 1766) se zdi, da so nameravali uvesti splošno državljanstvo. Leta 1786 
očita pisatelj Johann Rautenstrauch v polemiki trgovcu in založniku Georgu 
Filippu Wuchererju, da »... ne zasluži častnega imena avstrijskega držav­
ljana . . .«" 
Kakor »proces oblikovanja države« terezijansko-jožefinske dobe ni zajel 
vseh habsburških dežel enako, tako tudi ni zajel vseh prebivalcev. Tako so 
ostali »zunaj« še kmetje, kar je dobro razvidno iz tega, da so iz »državljan­
skega prava« izrecno izvzeli fevdalna razmerja in jih prepustili »deželnim 
ustavam«.1'8 Pospešeno, pa kljub temu omejeno oblikovanje države je predvi­
delo kot nosilce »državljanstva« (Staatsbürgerlichkeit) ljudi, ki so se v (do­
mnevni) enakosti podvrgli zakonom in so med seboj »civilizirano« občevali — 
»dostojni« in vsaj v določenih glavnih potezah po enakih načelih izobraženi 
ljudje; v idealnem primeru so živeli po načelih racionalnosti in »razsvetljen-
14 Prim. op. 4. 
15 Kari Ucakar, Demokratie und Wahlrecht in Österreich. Zur Entwicklung von politischer 
Partizipation und staatlicher Legitimationspolitik. Wien 1985, Str. 132. 
18 povezavo med liberalizmom, centralizmom in nemško-žiđovskim visokim meščanstvom 
morda najbolje prikazuje Albert Fuchs, Geistige Strömungen in Österreich 1867—1918, 1984 (Nach­
druck der Ausgabe von 1949), str. 5 si. 
1 7 Leslie Bodi, Tauwetter in Wien. Zur Prosa der österreichischen Aufklärung 1781—1795, 
Frankfurt/Main, 1977, str. 260. Prispevek v leksikonu »Geschichtliche Grundbegriffe« le malo 
upošteva avstrijsko situacijo, prim. Manfred Riedel, Art. Bürger, Staatsbürger, Bürgertum, v : 
Brunner — conze — Koselleck, Hgg., Geschichtliche Grundbegriffe, Band l, Stuttgart 1972, str. 
672—725, zlasti str. 702 ; Heinrich Strakosch, Privatrechtskodifikation und Staatsbildung in Öster­
reich (1755—1811), Wien 1976. Der »Bürger des Staates« als Rechtsterminus im Bürgerlichen Ge­
setzbuch für Westgalizien von 1797 (I § 38) ; prim. Werner Ogris, Zwischen Absolutismus und 
Rechtsstaat. V: R. G. Plaschka, G. Kliengenstein, Hgg., Österreich im Europa der Aufklärung 
Bd. 1, Wien 1985, Str. 365—376, tukaj str. 374. 
и ODZ § 1146: iz ustave vsake pokrajine in iz političnih predpisov je spoznati, koliko so 
užitni lastniki proti vrhovnim lastnikom še v drugih odnošajih in katere pravice in obveznosti 
so zlasti med graščaki in graščinskimi podložniki (citat po prevodu iz leta 1928). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . з 373 
stva«.19 Nosilci te zgodnje »meščanske družbe« so bili v precejšnji meri držav­
ni uradniki, torej ljudje, ki jih v razdelitvenih shemah poklicne statistike 
(očitno oblikovanih še močno pod vplivom starejših predstav) nikakor niso 
prištevali k »meščanom«. 
Uradništvo je naraščalo: če je bilo leta 1762 približno 20.000 uradnikov 
(brez Ogrske, Milana, Tirolske, Belgije, pa morda vključno z uradniki na zem­
ljiških gospostvih, kajti 1784 je bilo le 12.500 uradnikov), je bilo leta 1827 na­
vedenih 64.000 uradnikov (brez Ogrske). Leta 1830 so našteli 223.000 aktivnih 
in upokojenih javnih uradnikov, uslužbencev in delavcev (delavci v solinah 
itd.). »Vključno z vojsko pa tudi z duhovščino je država neposredno vzdrže­
vala okrog 687.000 oseb na državne stroške«.20 
Cilj hkrati intenzivirane izobraževalne politike je bil priden državni po­
danik, čigar izobrazba je ravno zadoščala, da je mogel svoje posle bolje oprav­
ljati, razumeti državne predpise in jih spoštovati. Ko so poskušali »blagostanje 
države« (ali drugače rečeno, gospodarsko zmogljivost zaradi povečevanja vo­
jaške) pospeševati s pomočjo izboljšanega izobraževanja, je že bilo tako, da se 
je s tem nuj no povečana sposobnost kritiziranja sprva lotila etabliranih »sta­
rih« stanov, plemstva in duhovščine, pa tudi lenih in podkupljivih uradnikov, 
prav tako pa ni bilo mogoče tako nastajajoče publike načeloma omejevati: 
»... število tiskarjev in knjigotržcev, pisarjev in pisunov, kramarjev, kroš-
njarjev in t. i. štantarjev je naraščalo iz dneva v dan, dobičkaželjnost je pri­
nesla na dan in v prodajo kar najbolj neokusne, deloma nadvse dvomljive 
spise. Mlado in staro, višji sloji, meščani in kmetje berejo brez razlike in na­
ravnost požirajo dunajske brošure. . . !« 2 1 Nova meščanska publika, ki so jo 
sestavljali najrazličnejši uradniki, učitelji, profesorji, zdravniki, odvetniki 
(ampak le malokateri obrtniški podjetnik), je dovzetna za novo literarno kul­
turo, ki se je odražala na ravni podjetij in na delovnem trgu sprva s poveča­
njem števila knjigarn, založb, čitalnic, knjižnic in knjigoveznic. Če je bilo leta 
1780 na Dunaju le šest pomembnih tiskarn, jih je bilo leta 1787 že 21 s 114 
tiskalnimi stroji. Poleg velezaložnika Trattnerja so stopili v ospredje založ­
niki Kurzböck, Gerold, Graf fer — pa tudi Hartl, Mößle, Weimar in Wucherer. 
Prav tako so uspevale znanstvene in umetniške založbe (npr. Artaria in Co.). 
Število knjigarn in antikvariatov se je med leti 1772 in 1787 podvojilo.22 Kar 
je novega nastajalo, popolnoma odgovarja Habermasovi predstavi meščanske 
javnosti, ki javno zanimive probleme tudi javno obravnava. Meščanska jav­
nost ni bila omogočena le z novimi predpisi o cenzuri, temveč tudi s sistema­
tičnim pospeševanjem tiskarstva in založništva: Marija Terezija in Jožef II. 
nista imela nobenih pomislekov, če sta v prid pospeševanja splošne izobrazbe 
1 3 Ernst Wangermann, Aufklärung und staatsbürgerliche Erziehung, Wien 1978. 
2 0 Jon. Frh. v. Metzburg, Handbuch der österreichischen Statistik vom Jahre 1830, Wien 
1831 (Darstellung der österreichischen Monarchie in Statistischen Tafeln Bd. Ш), deloma po­
novno objavljeno v Denkschrift der k. k. Statistischen Zentralkommission zur Feier ihres fünf­
zigjährigen Bestandes, Wien 1913, str. 191 si. Podrobno je Metzburg navedel 27.000 uradnikov, od 
tega več kot 5000 praktikantov, ter 1300 pisarjev, 28.000 služabnikov in 52.000 delavcev v državni 
službi. Glej tudi Gustav Otruba, Quantitative, strukturelle und regionale Dynamik des Indu­
strialisierungsprozesses in Österreich-Ungarn vom Ausgang des 18. Jahrhunderts bis zum Aus­
bruch des Ersten Weltkrieges. V: Harald Winkel, Hg., Vom Kleingewerbe zur Großindustrie, 
Berlin 1975 (= Schriften des Ver. f. Socialpolitik NF 83), Str. 105—163, zlasti tabele 1—4. O biro­
kraciji nadalje Ignaz Beidtel, Geschichte der österreichischen Staatsverwaltung 1740—1848. Inns­
bruck 1896; Otto Brunner, Staat und Gesellschaft im vormärzlichen Österreich im Spiegel von 
I. Beldtels Geschichte der österreichischen Staatsverwaltung 1740—1848. V: Th. Schieder, Hg., 
Staat und Gesellschaft im deutschen Vormärz 1815—1848, 3. Aufl. Stuttgart 1978, Str. 39—78; Al­
fred Hoffmann. Bürokratie insbesondere in Österreich. V: isti, Staat und Wirtschaft im Wan­
del der Zeit. Studien und Essays, Bd. 1, Wien 1979, Str. 234—371 ; Karl Megner, Beamte. Wirt­
schafts- und sozialgeschichtliche Aspekte des k. k. Beamtentums. Wien 1985, str. 78 si. ; v krat­
kem bo izšlo obsežno delo Waltraud Heindl o birokraciji med 1780 in 1848. Prim, nadalje kata­
log »Bürgersinn und Aufbegehren«. Biedermeier und Vormärz in Wien 1815—1848. Wien 1987. 
21 Karl wotke, Drei Arbeiten des Freiherrn von Birkenstock. V: Beiträge zur österreichi­
schen Erziehungs- und Schulgeschichte, XV. Heft, Wien—Leipzig 1914, Str. 157 si., tukaj str. 179. 
Sploäno prim. Ernst Wangermann, Aufklärung und staatsbürgerliche Erziehung. Gottfried van 
Swieten als Reformator des österreichischen Unterrichtswesens. Wien 1978. 
2 2 Bodi, Tauwetter (kot op. 17) 80 si. 
374 E. BRUCKMULLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
dovoljevala nekaj; kar bi danes imenovali »roparski tisk«; pri tem je stopal 
v ospredje zlasti dunajski založnik Trattner.2 3 
Poleg tega so igrali saloni in prostozidarske lože zelo pomembno vlogo. 
Zlasti loža »Wahre Eintracht« je bila brez dvoma nekaj takega kot jedro pro-
s vetij ene »meščanske« družbe (četudi je bilo veliko članov iz vrst plemstva, je 
vendarle prevladoval »napredni« element s Sonnenfelsom, Franzom von Zeil-
lerjem, Aloysom Blumauerjem, Johannom Baptistom Alxingerjem, Ignazom 
von Bornom itd.). Med pomembnimi saloni naj omenimo le salon dvornega 
svetnika Greinerja, očeta pisateljice Karoline Pichler ali pa salon Fanny von 
Arnstein.24 
Zakaj je jožefinska meščanska javnost tako hitro in skoraj brez odpora 
propadla? Verjetno je bila kritična publika na Dunaju omejena na »prosvet-
ljeni« del, povrhu še po večini uradniške inteligence, in je imela malo odmeva 
v drugih meščanskih slojih. Vredno je omembe, da krog versko nonkonformi-
stičnih čevljarjev, ki so ga tudi sodno preganjali, ni imel nobenih dokazljivih 
stikov z omenjeno javnostjo. Ne moremo pa se izogniti še nadaljnji razlagi: 
Kritični meščanski dunajski potencial je bil hkrati (tako med uradniki, kot 
tudi prebivalci državnega glavnega in rezidenčnega mesta) nadvse tesno po­
vezan z monarhijo in njenim nadaljnjim obstankom. Težko bi mogel priti na 
misel, začeti revolucijo, ki bi nujno ogrožala monarhijo — kar se je ob ne­
mirih v Belgiji in na Ogrskem izkazalo za možno. Obratno pa je moglo — 
ravno zaradi opozicije proti centralistični politiki Dunaja •— ogrsko jakobin-
stvo pridobiti sorazmerno veliko privržencev.2" 
Gospodarski razvoj habsburške monarhije kaže v 18. stoletju regionalno 
zelo intenzivno protoindustrializacijo na temelju manufaktur in založništva, 
poleg tega regionalno zelo gosto predindustrijsko predelavo železa (Koroška, 
Kranjska, Štajerska, gornje- in spodnjeavstrijske »Eisenwurzen«). Izhodiščna 
točka nadaljnjega razvoja so bile na eni strani razširjena, na izvoz usmer­
jena proizvodnja platna, na drugi strani pa manufakture, ki jih je pospeše­
vala država, zlasti na področju bombažne in svilene proizvodnje, kovinarstva 
in stekla. Ta proizvodnja je dolgo trpela zaradi prizadevanj, da bi se v državi 
pospeševalo zlasti izdelovanje luksuznih izdelkov. Sele od trenutka, ko je širša 
meščanska plast mogla postati porabnik te proizvodnje, je začela uspevati tudi 
ob pomanjšanem povpraševanju dvora: Dunajska proizvodnja svile se je raz­
cvetela v osmem desetletju 18. stoletja, kar je trajalo približno do leta 1815. 
Hkrati je morala v zadnjih desetletjih 18. stoletja narasti tudi porabniška moč 
2 3 O njem prim, ne več povsem novo monografijo Hermine Cloeter, Johann Thomas von 
Trattner. Graz/Köln 1952. 
« o socialni strukturi in vlogi dunajskih prostozidarjev pripravlja moja učenka Eva Hu-
ber obsežno študijo. Prim. Eva Huber, Zur Sozialstruktur der Wiener Freimaurerlogen im jo-
sephinischen Jahrzehnt. V: H. Reinalter, Hg. Aufklärung und Geheimgesellschaften (Aufklä­
rung und Revolution, Band 16) München 1989, str. 173—189. Tukaj postavlja ga. Huber omembe 
vredno tezo, da so bile prosvetljene lože pravzaprav v manjšini, prevladovalo je prostozidar-
stvo visokih naslovov, pri čemer ni šlo nikakor za ideale kot »enakost« in »prosvetljenstvo«, 
temveč za novi elitizem. — Za salone prim. Bodi, Tauwetter, str. 76; HUde Spiel, Fanny von Arn-
Arnstein oder Die Emanzipation. Ein Frauenleben an der Zeitenwende 1758—1818. Frankfurt/M., 
1962. . , 
* Horst Haselsteiner, Joseph II. und die Komitate Ungarns. Herrscherrecht und standi­
scher Konstitutionalismus. Wien—Köln—Graz 1983. Za Belgijo prim. Helmuth Stradal, Die bra-
bantische Revolution des Jahres 1789 aus Wiener Sicht. V : Standen en Landen 47, 1968, str. 217— 
317; Jan Roegiers, Der Umsturz in Brabant (1789—1790), v : Katalog zur Ausstellung Österreich 
zur Zeit Kaiser Josephs II., Wien 1980, str. 266 si. O »revolucionarnih« čevljarjih prim. Walter 
Sauer, Schuster, bleib bei deinem Lei s ten . . . V : Ulrich Engelhardt, Hg., Handwerker in der 
Industrialisierung (= Industrielle Welt, Bd. 37), Stuttgart 1984, str. 435—457, tukaj zlasti str. 441; 
Ernst wangermann, Von Joseph II. zu den Jakobinerprozessen, Wien 1966; Helmut Reinalter, 
Aufgeklärter Absolutismus und Revolution. Zur Geschichte des Jakobinertums und der frühde­
mokratischen Bestrebungen in der Habsburgermonarchie. Wien—Köln—Graz 1980. O šibkosti du­
najskih »jakobincev« prim, nadalje zelo instruktivne prispevke, ki so jih napisali Kâlmân Ben­
da, Walter Markov in Denis Silagi v delu, ki ga je izdal Helmut Reinalter: Jakobiner in Mit­
teleuropa, Innsbruck 1977 (z nadaljnjo literaturo) ; Elisabeth Führer, Jakobiner in der Steier­
mark (Ms.) phil. Diss. Wien 1965; Franz Haderer, Martin Jakob Prandstätter (Ms.) phil. Diss. 
Wien 1967; Alfred Körner, Die Wiener Jakobiner. Stuttgart 1972; Denis Silagi, Jakobiner in der 
Habsburger-Monarchie. Ein Beitrag zur Geschichte des aufgeklärten Absolutismus in Öster­
reich, Wien—München 1962; Denis Silagi, Ungarn und der geheime Mitarbeiterkreis Kaiser Leo­
polds'II., München 1961. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 • з 375 
širših slojev, zlasti od približno leta 1795 dalje (sedemletna vojna in prav tako 
jožefinska turška vojna sta ta vzpon vsakokrat prekinili). 
V zadnjih letih 18. stoletja je prišlo do izrazitega razmaha zlasti bom­
bažne proizvodnje. Ni slučajno, da so zdaj proizvodnjo bambažnega sukanca 
mehanizirali, po manjših začetkih na Češkem je leta 1801 nastala v Potten-
dorfu v Spodnji Avstriji prva bombažna predilnica — največja tovrstna to­
varna na kontinentu. Celinska zapora je imela za razvoj tovarnarstva prav 
tako pozitivne posledice, kot je imel državni bankrot leta 1811 negativne; du­
najski kongres je ravno za luksuzno proizvodnjo prinesel zadnjo konjunkturo. 
Od leta 1816 dalje pa je vladala kriza: veliko podjetij je spet propadlo, cene 
so padale, veliko je bilo brezposelnih. Šele od približno leta 1825 dalje si je 
konjunktura spet opomogla — in ta konjunkturni ciklus, ki se je zdaj pričel, 
moremo imeti za prvega industrijske revolucije. Njegove pridobitve se v na­
slednji krizi niso več izgubile. V tej fazi razmaha se je z novimi energetskimi 
viri (parnimi stroji), novimi proizvodnimi metodami (valjamami), novimi 
transportnimi možnostmi (parniki in železnicami) začel tisti popolni preobrat 
proizvodnih razmerij, ki je omogočal, da se druga polovica avstrijske pred-
marčne dobe označuje kot dejansko obdobje industrijske revolucije.26 
Pomembne podjetnike so pogosto nobilitirali, da bi na ta način zvišali 
družbeni ugled trgovske in podjetniške dejavnosti. Med leti 1792 in 1848 je 
bilo 2545 povišanj v nižji plemiški stan, v viteze in barone. Med njimi je bilo 
7,5 % zelo pomembnih predstavnikov bančništva, veletrgovine in industrije. 
Pri tem so gledali zlasti na posebne zasluge za državo, »dobrodelnost« in brez­
hibno življenje. Znanemu dunajskemu fabrikantu svile Mestrozziju npr. niso 
hoteli podeliti plemiškega naslova, ker ni mogel navesti nikakršnih »zaslužnih 
dejanj« razen svojega dobičkonosnega podjetja, opremljenega s stroji, ki jih 
je deloma sam dalje razvijal.27 Tako je zdaj nastal tudi kvantitativno znatnejši 
podjetniški element, ki je na raznih ravneh stopal v ospredje in se je skupaj 
s prav tako naraščajočimi skupinami višjih državnih uradnikov in predstav­
niki svobodnih poklicev (po večini z univerzitetno izobrazbo) oblikoval kot 
novo meščanstvo. 
Ena pomembnih ravni oblikovanja meščanstva so bila že v predmarčni 
dobi društva. Eduard von Bauernfeld je v svojem delu »Pia desideria« večkrat 
podčrtal vlogo društev pri pomeščanjenju družbe: »V Avstriji, deželi izolacije, 
so nastajala društva s praktičnim namenom, za industrijo in poljedelstvo. V 
teh združenjih se zbirajo najvišji in najnižji stanovi: nadvojvode, grofje, ba­
roni, fabrikanti, gospodarstveniki in rokodelci se tukaj sestajajo in vsakdo se 
ocenjuje — ne po tem, kaj predstavlja v meščanski družbi, temveč po tem, kaj 
ima zanimivega povedati . . . S tem, da obrtno društvo na eni strani o pred­
metu, ki naj bi ga izdelovali, razpravlja, predlaga izboljšave, postavlja sploš­
na pravila, odloča o plačilih in na drugi strani osebnosti med seboj zbližuje, 
obeta postati hkrati najbolj učinkoviti vzvod ljudskega izobraževanja. V svoji 
2 6 Johann Slokar, Geschichte der österreichischen Industrie und ihrer Förderung unter 
Kaiser Franz I. Wien 1914; Ernst Hallwich, Anfänge der Groß-Industrie In Österreich. V: Die 
Groß-industrie Österreichs Bd. 1, Wien 1898, str. 5 si. ; David F. Good, Der wirtschaftliche Auf­
stieg des Habsburgerreiches 1750—1914. Wien—Köln—Graz 1986; John Komlos, Die Habsburger­
monarchie als Zollunion. Die Wirtschaftsentwicklung Österreich-Ungarns im 19. Jahrhundert. 
Wien 1933. 
2 7 Hanns Jäger-Sunstenau, Statistik der Nobilitierungen in Österreich 1701—1918, v: Öster­
reichisches Familienarchiv. Ein genealogisches Sammelwerk, hrsg. v. Gerhard Geßner, Bd. 1, 
1963, str. 3 sl. ; Berthold Waldstein-Wartenberg, österreichisches Adelsrecht 1804—1918, v : Mitt, 
d. Österr. Staatsarchives 17/18, 1964/65, str. 109 sl. O nobilitiranju podjetnikov obstoja nekaj di­
sertacij : Brigitte Andel, Adelsverleihungen an Wirtschaftstreibende während der Regierungszeit 
Maria Theresias, phil. Diss. (Ms.) Wien 1969; Henate Komanovits, Der Wirtschaftsadel unter 
Kaiser Franz II. (I.) in der Zeit von 1792 bis 1815, phil. Diss. (Ms.) 1974; Franz Putz, Die öster­
reichische Wirtschaftsaristokratie von 1815—1859. 2 Bde., phil. Diss. (Ms.) Wien 1975; prim, tudi 
Karl Megner, zisleitanische Adels- und Ritterstandserwerber 1868—1884, (Ms.) Hausarbeit am 
Inst. f. österr. Geschichtsforschung, Wien 1974; Alfred Fessen, Der österreichische Wirtschafts­
adel von 1909—1918. Ms. phil. Diss. Wien 1974. O Mestrozziju prim. Andrea Schnöller, »Der Gesell­
schaft brauchbar, im Fache tüchtig, und dem Staate auf viele Arten nützlich«. Paul Mestrozzi, 
ein Unternehmer des frühen 19. Jahrhunderts. V: Bürgertum in Österreich (Christliche Demo­
kratie 6, 1988, Heft 3), str. 213 sl. 
376 E. BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
praktični usmeritvi pospešuje materialno blagostanje, kar je temelj vsakemu 
duševnemu napredku; s svojo obliko družabnosti pa deluje hkrati humanizi­
raj oče . . .«2S 
Zelo podobno ocenjuje Bauernfeld delovanje kmetijskih družb: »Kmetij­
ska družba je društvo praktičnih gospodarstvenikov, plemiških in meščanskih 
posestnikov, učenjakov in tehnikov, kmetijskih uradnikov in kmetov. Zlasti 
slednje želi približati izobraženemu razredu istega poklica, jih masivno infor­
mirati o njihovih pravih koristih, jih z besedo in dejanjem vzpodbuditi k višji 
kulturi, medtem ko ima družba sama v središču pred očmi novo znanstveno 
usmeritev svoje stroke.« Bauernfeld zaključuje na pravi meščansko-liberalni 
način: »Avstrijska vlada je prav naredila, da v zadnjem času ni posegala niti 
na področje manufaktur, niti v kmetijstvo, ampak je prepustila poboljšanje 
teh najpomembnejših vej narodnega blagostanja živahnim združenjem stro­
kovnjakov in dobronamernih mož.«29 
Domneva, da se je že v predmarčni dobi oblikovalo jedro meščanstva v 
društvih, o katerih je govoril Bauernfeld, seveda ne odgovarja običajni sliki 
avstrijskega predmarčnega obdobja, po kateri je značilno zatiranje svobod­
nega združevanja in izražanja mišljenja — prav to pa so pogoji za obstoj me­
ščanskih združenj. Očitno je znala absolutistična država predmarčne dobe — 
drugače kot jožefinska — razločevati območji »države« in »družbe« in je — 
gotovo tudi zato, ker je morala opustiti željo po široki politiki blagostanja — 
celo odobravala obstoj svobodnih združenj, namenjenih pospeševanju obrti, 
kmetijstva, industrije, umetnosti in glasbe oziroma skrbi za bolne in uboge 
(1817). Seveda je bila meja jasna: vsa ta društva nikakor niso smela posegati 
na področja državne uprave oziroma se imeti celo za zastopnike interesov. 
Leta 1848 je bilo samo na Dunaju že 203 društev (5,8 % od skupaj 1890). Od 
teh je bilo 62 % društev, ki so se ukvarjala z bolniki in pogrebi, 11 % društev, 
ki so skrbela za stare, in 10 % dobrodelnih društev. Tukaj so še v precejšnji 
meri opazne cehovske tradicije in cerkvene vezi. Morebiti so tako v pred­
marčni dobi vsaj deloma ponovno oživele pod Jožefom II. razpuščene baročne 
bratovščine. »Od drugih društvenih oblik najdemo pred letom 1848 le posa­
mezne primere, ki pa so dostikrat kvalitativno pomembni. Omenimo naj na 
tem mestu plemiško kazino leta 1837, Dunajsko moško pevsko društvo, Druž­
bo prijateljev glasbe leta 1812 in nekatera društva za cerkveno glasbo, Družbo 
za razmnoževalno umetnost leta 1830, Spodnjeavstrijsko c. kr. kmetijsko druž­
bo in Vrtnarsko društvo leta 1830, trgovinsko kazino leta 1819, Nižjeavstrijsko 
obrtno društvo leta 1839, Privatno knjižnico dunajskih pravosodnih uradnikov 
leta 1823 in politično-juridično čitalnico leta 1841, Družbo zdravnikov leta 
1837 in Društvo homeopatskih zdravnikov Avstrije leta 1846.«30 Ce navedeno 
dunajsko društveno podobo izpopolnimo z obrtnimi, muzejskimi in čitalni-
škimi društvi, ki so obstajala v glavnih mestih raznih kronovin in dežel in so 
imela — vsaj v primeru češke matice — razmeroma veliko članov, potem se 
predmarčna doba izkaže natančno vzeto kot ustanovitvena faza kvantitativno 
majhnega, kvalitativno pa nadvse pomembnega dela celotnega društvenega 
življenja.31 
3 8 Anonimno (Eduard von Bauernfeld), Pia deslderia eines österreichischen Schriftstellers, 
Leipzig 1842, str. 46. 
2" Prav tam, str. 47 si. 
3 0 Hans Peter Hye, Vereinswesen und bürgerliche Gesellschaft in Österreich. V: Bürger­
tum im 19. Jahrhundert = Beiträge zur historischen Sozialkunde 18, 1988, Heft 3, str. 86—95, k 
temu str. 89 si. Prvo statistiko društev daje Moritz von Stubenrauch, Statistische Darstellung 
des Vereinswesens im Kaiserthume Österreich. Wien 1857. o društvih kot pravih mestih družab­
nih srečanj glej Hans Peter Hye, Josef Bermanns Tagebücher (1835—1878). Eine Quelle zum 
frühen Wiener Vereinswesen. V: Wiener Geschichtsblätter 44, 1989, Heft 3, str. 118—127. Načelno: 
Thomas Nipperdey, Verein als soziale Struktur Im späten 18. und frühen 19. Jahrhundert. V: 
Geschichtswissenschaft und Vereinswesen im 19. Jahrhundert. Veröff. d. Max-Planck-Inst. f. 
Geschichte in Göttingen 1972, str. 1—44; Ernst Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisationen 
und gesellschaftliche Modernisierung. Vereine, Genossenschaften und politische Mobilisierung 
der Landwirtschaft Österreichs vom Vormärz bis 1914. Salzburg 1977. 
3 1 Hwaletz, Industrie- und Gewerbeverein (kot op. 5), Raffler, Lesegesellschaften (kot op. 
5); Josef Schwerdfeger, Die historischen Vereine Wiens 1848—1908, Wien 1908; Ignaz Zibermayr, 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 3 377 
Zdi se, da je dolgo časa prevladoval za novo »meščanskost« skupni pojem 
»srednji stan« (Mittelstand). V že navedenem delu je Eduard von Bauernfeld 
v imenu »celotnega avstrijskega srednjega stanu« kritiziral cenzuro: ». . .tako 
kot on, misli skoraj vsak izobražen Avstrijec tako v glavnem mestu kot v pro­
vinci; profesorji, učenjaki, umetniki, fabrikanti, trgovci, gospodarstveniki, 
celo uradniki in duhovniki — stanovi, s katerimi se je avtor dolga leta pogosto 
družil — so mu dnevno, celo vsako uro, izražali podobne nazore, podobne že­
lje . . .« Nato še enkrat ponavlja, da ne navaja ničesar drugega kot »prepriča­
nje avstrijskih srednjih razredov«32. Ta »srednji stan« oziroma »srednji raz­
redi« so natančneje opisani kot profesorji, učenjaki, umetniki, fabrikanti, 
trgovci, gospodarstveniki, z gotovo omejitvijo tudi kot uradniki in duhovniki; 
pri tem, ko hvali obrtno društvo, govori Bauernfeld tudi o rokodelcih, seveda 
ne pri »srednjem razredu«. Domnevam, da omenjena sestava ni bila niti slu­
čajna niti samovoljna, temveč da opisuje vsaj jedro meščanskih skupin v 
avstrijskem cesarstvu. To pravzaprav, že zelo natanko odgovarja »družbenemu 
razredu« lastnikov in po izobrazbi privilegiranih, kakor ga pozna Max We­
ber.33 Nasprotno pa se zdi pojem »meščan« še pridržan za stanovsko določene 
prebivalce mesta, ki so imeli meščanske pravice.34 To meščanstvo (Stadtbür­
gertum) kot podeljena pravica je preživelo v Avstriji spremembe občinskih 
zakonov leta 1849 in 1862 in je svojim nosilcem zagotavljalo v volilnih določ­
bah bolj ugodno volilno pravico, po večini v drugem volilnem razredu.35 
II. 
Po številu so bili meščanski razredi vedno v manjšini. Gotovo so bila ve­
lika mesta središča »meščanstva«, ne bi pa smeli zato zanemarjati meščanstva 
srednjih in manjših mest. 
Občutno povečanje števila meščanskih krogov je bilo v 18. stoletju regio­
nalno omejeno na središča sekundarnega in terciarnega sektorja (Spodnjo 
Avstrijo z Dunajem, Ceško/Moravsko/Slezijo, Trst). Po različnih oblikah izra­
čunavanja imamo v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja med 
zaposlenimi nekako 2,2 do maksimalno 6 % pripadnikov meščanskih kate­
gorij. 
Po izračunih Ernsta von Schwarzerja je imelo leta 1857 88 % prebivalstva 
do 400 gld letnega dohodka. Ti so bili vsekakor pod meščanskim nivojem, ker 
je po njegovih izračunih letne porabe za petčlansko družino »majhnega držav­
nega ali privatnega uradnika« oziroma podobnih slojev »vsota potrebnega« 
znašala približno 474 gld 40 kr (od tega je odpadlo približno 300 gld na hrano, 
57 gld na oblačila, 68 gld na stanovanje in kurjavo, 18 gld na plačo služinčadi). 
Sloji s 400—650 gld letnega dohodka stojijo bržkone na začetku malega me­
ščanstva; sem sodi poleg vrhnjega sloja rokodelskih pomočnikov tudi skupina 
Die Gründung des oberösterreichischen Musealvereins. V: Jahrbuch des oberösterreichischen 
Musealvereins 85, 1933, str. 131 si.; Hermann Heimpel, Geschichtsvereine einst und jetzt. Göttin­
gen 1963. O zgodnjih narodnih društvih prim, za Češko zdaj Anna M. Drabek, Tschechen und 
Deutsche in den böhmischen Ländern. V: E. Zöllner, Hg., Volk, Land und Staat in der Ge­
schichte Österreichs (Schriften des Inst. f. Österreichkunde 43), Wien 1984, str. 54—82. 
3 2 Bauernfeld, Pia Desideria, str. 91 si. 
33 Max Weber, Wirtschaft und Gesellschaft. Grundriß der verstehenden Soziologie. Band 
1, Köln—Berlin 1964, str. 225. 
3 4 Avstrijska statistika 18. in 19. stoletja je, kot kaže, v kategoriji (mestno) meščanstvo za­
jela ta del prebivalstva, pač z namenom, oceniti komercialno-obrtniško delujoče sloje. Poleg 
tega obstoja še posebna kategorija »Professionisten«, ki očitno zajema nemestnl, pa tudi mest­
ni, toda nemeščanski in necehovski obrtniški element. Prim. Gustav Otruba, Quantitative, struk­
turelle und regionale Dynamik des Industrialisierungsprozesses in Österreich-Ungarn vom Aus­
gang des 18. Jahrhunderts bis zum Ausbruch des Ersten Weltkrieges. V: Harald- Winkel, Hg., 
Vom Kleingewerbe zur Großindustrie, Berlin 1975 (= Schriften des Ver. f. Socialpolitik NF 83), 
str. 105—163, zlasti tabele 1—4. »Meščanska pravica-« tudi po letu 1848 in 1861 ni izginila iz av­
strijskega pravnega jezika. Se nadalje so jo magistrati podeljevali, in je pomenila privilegirano 
obliko pripadnosti neki občini, kar se je izražalo tako v volilni pravici (»meščani« so volili na­
vadno v drugem volilnem razredu) kot tudi v pravici do eventuelne uporabe tradicionalnih 
oblik oskrbe (meščanska ubožnica npr. kot starostno zavarovanje). K temu glej priročnika Ma-
verhofer — Pace in Mischler — Ulbrich. 
3 5 Ucakar — Seliger (kot op. 11). 
378 E. BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
nižjih oficirjev in podobnih uradnikov (7 %). Ostane le približno 5 % ljudi 
kot vrhnji porabniški razred, ki je razpolagal z več kot 650 goldinarji na leto. 
Sem sodi gotovo tudi znaten del plemstva (okrog 25.000 plemiških zemljiških 
posestnikov). Z več kot 1200 goldinarji na leto je razpolagalo le 2,1 % aktivnih 
prebivalcev.36 
Nadaljnjo pot k razumevanju katerihkoli »meščanskih« krogov bi uteg­
nila odpirati statistika dohodkov. Leta 1896 reformirani davek na osebni do­
hodek je leta 1903 zajemal 914.000 davkoplačevalcev v državi.37 To je bilo 
6,5 % vseh aktivnih prebivalcev. Od tega je treba odšteti tako aristokratske 
veleposestnike (ni jih moč natanko dognati) kot tudi približno 170.000 obdav­
čenih delavcev in (brez dvoma) del 250.000 nameščencev, saj nekatere sku­
pine, npr. železniški uradniki gotovo niso razvili »meščanske« zavesti. Bolj 
stvarna se zdi torej domneva, da je od naših davkoplačevalcev precej gotovo 
okrog 700.000 ljudi veljalo za »meščane« (ob široki prehodni coni k malome-
ščanstvu). 66 % davkoplačevalcev je bilo v davčnem razredu do 2400 kron, 
15,8 % jih je zaslužilo 2400—3600 kron, 12,5 % med 3600 in 7200 kron, 3 % 
7200—12.000 kron, 2,3% 12.000—40.000 kron in ostali več kot toliko (1 kro­
na = 0,85 RM ali 0,5 gld). 
Torej je samo 6,5 % zaposlenih moralo plačevati davke, se pravi, da so 
imeli več kot 1200 kron (600 gld) zaslužka. Le približno 2,2 % je odpadlo na 
dohodkovne razrede, ki jih je treba prav gotovo označevati kot meščanske, 
veleburžoazne in aristokratske. Koliko naj ostalih 4,3 % zaposlenih označu­
jemo kot »meščanske«, ostane vprašljivo, čeprav so znani primeri, ko so ljud­
je brezdvomno imeli meščanski značaj in habitus, npr. dolgoletni poslanec in 
župan v St. Pöltnu. advokat, ki je prijavil le 1200 gld zaslužka (2400 kron).38 
III. 
»Novo« meščanstvo se je rekrutiralo le deloma iz »starega« meščanstva. 
Poleg tega opazujemo precejšnja migracijska gibanja. Za Dunaj moremo ugo­
toviti, da so prihajali rokodelci, obrtniki in uradniki iz »sosednjih« avstrijskih 
mest (Wr. Neustadt, Gradec, Linz), nato zlasti iz južnonemških mest (Passau, 
Augsburg itd.). V 19. stoletju so stopila vse bolj v ospredje mesta čeških dežel 
(Praga, Olomouc, Brno, Mikulov). Doseljevanje iz Nemčije je močno nazado­
valo. Masovni dotok iz podeželskih območij je bil bolj v prid nastajanju drob­
no rokodelskih in delavskih slojev. 
Tako obsežnih raziskav, kot jih imamo za Francijo,39 nimamo ne za Av­
strijo, ne za habsburško monarhijo. Pač pa je Pavla Horskâ za Češko izrazila 
domnevo, da so se iz češkega kmečkega stanu rekrutirale tri buržoazije — 
meščanstvo severnočeškega industrijskega območja, praško in dunajsko.40 Ta 
domneva ima gotovo nekaj na sebi in — če bi jo bilo moč nadalje potrditi — 
bi mogla za dokaj pomembne meščanske skupine stare in nove Avstrije nu­
diti marsikatere oporne točke. Sovpada z opazovanjem, da so avstrijske alp­
ske dežele imele le nizek prirastek prebivalstva in da zato skoraj ni bilo izse­
ljenskega pritiska v smeri Dunaja (izjema je bila Spodnja Avstrija).41 
Na področju rokodelstva je prišlo veliko pomočnikov iz različnih območij 
starega cesarstva, zlasti pa iz južne Nemčije na Dunaj, da bi se tukaj nazadnje 
naselili. To se je spremenilo približno okoli srede stoletja. Okrog leta 1870 se 
36 Ernst von Schwarzer, Geld und Gut in Neuösterreich, Wien 1857, Str. 155. 
37 F. Leiter, Die Verteilung des Einkommens in Österreich. Nach den Ergebnissen der Per­
sonaleinkommensteuer in den Jahren 1898 bis 1904, Wien 1907. Beiträge zur Statistik der Perso­
naleinkommensteuer in den Jahren 1903 bis 1907. Wien 1908. 
30 Leopold Puchinger, Johann Ofner. Bürgermeister von St. Polten, Ms. Diplomarbeit am 
Inst. f. Wirtschafts- und Sozialgeschichte der Universität Wien, 1988. 
3 8 Adeline Daumard, La bourgeoisie Parisienne de 1815 à 1848, Paris 1963, Adeline Dau-
mard, Les bourgeois et la bourgeoisie en France depuis 1815, Paris 1987. 
40 Horskâ, Stadt und Land (kot op. 12). 
41 Roman Sandgruber, Die Anfange der Konsumgesellschaft, Wien 1982, str. 27 si. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 379 
je, kot kaže, ta povezava z Nemčijo skoraj pretrgala . Zato pa je zdaj priselje­
vanje iz čeških dežel nedvomno zavzelo prvo mesto. 4 2 
Tabela 1 
Iz mest: 1810 
Na Dunaju umrli so bili po izvoru 
1830 1850 1870 1890 1910 
Augsburg 
Berlin 
Bratislava 
Breslav 
Brno 
Budimpešta 
Celovec 
Eisenstadt 
Frankfurt/M. 
Gradec 
Innsbruck 
Köln 
Libérée 
Linz 
Mikulov 
München 
Nürnberg 
Olomouc 
Passau 
Praga 
Regensburg 
Salzburg 
St. Polten 
Wr. Neustadt 
Znojmo 
22 
19 
35 
9 
17 
17 
7 
7 
3 
21 
6 
1 
2 
23 
10 
6 
10 
13 
16 
55 
17 
29 
20 
17 
18 
5 
6 
27 
6 
23 
8 
5 
4 
3 
24 
12 
3 
1 
24 
10 
12 
4 
4 
4 
43 
19 
11 
14 
9 
14 
6 
2 
44 
3 
22 
23 
5 
13 
3 
16 
4 
— 
1 
30 
29 
1 
5 
17 
5 
54 
16 
7 
11 
16 
22 
2 
9 
63 
3 
54 
46 
11 
14 
8 
22 
9 
1 
2 
26 
28 
5 
4 
26 
8 
92 
5 
16 
12 
13 
36 
3 
1 
68 
2 
58 
65 
11 
6 
6 
31 
10 
2 
6 
29 
42 
8 
2 
23 
1 
83 
4 
11 
11 
16 
31 
3 
9 
80 
8 
116 
111 
14 
17 
8 
62 
14 
— 
13 
50 
53 
11 
4 
40 
3 
153 
1 
16 
12 
51 
33 
Iz spodnjeavstri jskih mest so prihajal i po večini rokodelci in delavci, tudi 
veliko ženske služinčadi. Iz deželnih glavnih mest avstri jskih dežel so pr iha­
jali rokodelci, pr ivatni pa tudi javni u r a d n i k i ; še vedno pa prevladuje prise­
ljevanje žensk (zlasti iz Linza). 4 3 
Iz J u ž n e Nemčije so prihajali večidel rokodelci. Le pri F r a n k f u r t u na 
Maini prevladuje trgovina in denarniš tvo (Rothschild!), od priseljencev iz su-
detskih dežel naj bi se bili Nemci uvrsti l i bolj med izobražence in hišne last­
nike, Cehi pa bolj med obrtnike. 4 4 Po imenih naj bi preseljevanje iz Prage 
obsegalo d v a k r a t toliko Nemcev kot Čehov, iz Brna in Olomouca t r i k r a t to­
liko, kar je seveda metodično nadvse problematičen pristop. Iz Prage so pri­
hajali rokodelci, pr ivatni in javni uradniki , diplomiranci fakul tet ; podobno iz 
Olomouca in Brna. Iz ogrskega območja (Budimpešta, Bratislava, Eisenstadt), 
odkoder je kl jub državnopravni razmejitvi migracija na Dunaj naraščala, je 
prišlo zelo veliko Zidov. 
Na slepo izbran poskus se s tem nit i tako slabo ne u jema: od 128 predni­
kov osme generacije (18. stoletje) nekega leta 1936 rojenega dunajskega trgov­
ca z u m e t n i n a m i j ih je izhajalo 32 % iz današnje Avstrije (od teh več kot po-
1 2 G Otruba — L. S. Rutschka, Die Herkunft der Wiener Bevölkerung in den letzten hun-
dertf ünizig Jahren. V : Jb. d. Vereines f. Geschichte der Stadt Wien 13, 1957, Str. 227 sl. ; G. Otru­
ba. Wiens Bevölkerung — Nationale Herkunft und soziale Entwicklung. V: Der Donauraum, 
19S3, str. 12—42; Rudolf Till, Zur Herkunft der Wiener Bevölkerung im 19. Jahrhundert. V: VSWG 
3!, 1941, Str. 15—37. „ 
*3 Till, Zur Herkunft, str. 27 si. Tabela skrajšana po: Till, str. 33—35. Ce je prišel avtor s tu­
kaj navedenimi številkami do sklepa (prav tam, str. 28) : »Die Zahlenergebnisse eines Dutzends 
von Städten zeugen von einem ständigen Zustrom deutschen Blutes nach Wien, den weder das 
Jahr 1804, noch 1866 und 1371 zum Versiegen brachte . . .«, potem je ta izjava povsem v nasprot­
ju s podanim materialom in je razumljiva samo pred časovnim horizontom leta 1941. 
« Till, str. 30, sklicujoč se na A. Mayer, Über eine historische Ethnographie Wiens. Ziel 
und Weg. V: Wiener Kommunalkalender 1889, str. 295 si. 
380 E. BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
lovica z Dunaja in iz Spodnje Avstrije), 18 % iz Nemčije, 42 % iz območja Če­
škoslovaške, 6 % iz Italije in Istre.45 
Bržkone moremo na splošno reči, da je moč meščanske razrede po njiho­
vem izvoru tem manj regionalno določati, čim »višje« se povzpnemo: nadre-
gionalna mobilnost in izvor iz zelo različnih območij se zdi pa prav tista zna­
čilnost, ki določa »meščanskost«. Tako v vrstah znanstvenikov, umetnikov, 
inženirjev, podjetnikov itd. še zasledujemo priseljence iz Nemčije tudi v drugi 
polovici stoletja, ko je masovni pritok od tod že zdavnaj pojenjal. 
Pomembno možnost vzpona v »meščanskost-« so nudile ustanove za iz­
obraževanje — gimnazije in univerza. 
Število univerzitetnih študentov je naraslo na celotnem območju v držav­
nem zboru zastopanih kraljestev in dežel od leta 1850 do 1911 na 459 %, od 
5646 na 25.941; na Dunaju na 311 %, od 2733 na 8502. Tiste fakultete, ki so' 
obetale donosne kariere, so na Dunaju najhitreje naraščale: pravna in medi­
cinska. Regionalno so dunajski študentje prihajali zlasti iz Spodnje in Zgornje 
Avstrije, čeških dežel, Ogrske in Galicije. Obe slednji območji sta okoli leta 
1880 stopili v ozadje. Po verskih skupinah je bilo leta 1890 okrog 55 % katoli­
čanov, 33 % Zidov, 6 % protestantov in 5 % pravoslavnih. Vse verske manj­
šine so bile nadpovprečno zastopane: Zidov je bilo približno 5 % vsega prebi­
valstva, protestantov okrog 2 % in pravoslavnih nekaj več kot 2 %. Glede na 
družbeni izvor je prišla tukaj citirana študija do sledečih rezultatov: več kot 
devet desetin študentov je izhajalo iz meščanstva in malomeščanstva. Plem­
stva skoraj ni bilo. Postopoma se je manjšal delež otrok državnih uradnikov 
z višjo izobrazbo, oficirjev, zdravnikov, advokatov in ljudi z univerzitetno 
izobrazbo, medtem ko je delež tistih, ki so izhajali iz družin podjetnikov ozi­
roma privatnih uradnikov (nameščencev) počasi naraščal. — Število potomcev 
meščanov po premoženju je naraščalo, verjetno pa njihovo število nikoli ni 
prekoračilo petine imatrikuliranih. Delež meščanstva po premoženju pa je v 
Avstriji ležal vsekakor razločno pod deleži, ki so jih izračunali za Nemčijo, 
kjer je bilo moč po letu 1900 približno 36 % študentov prištevati tej skupini. 
Mogoče je zgodnji in krepki razvoj tehniških visokih šol eden izmed razlogov 
za relativno nizko število otrok podjetnikov na univerzah. Otroci meščanov 
po premoženju so največkrat študirali pravo in medicino: Do leta 1900 je bilo 
več kot 50 % dunajskih študentov, ki so bili potomci meščanov po premoženju, 
na pravni fakulteti, četrtina na medicinski. Sele pozno je narasel delež »filo­
zofov« (kamor so šteli tudi naravoslovne znanosti): leta 1900 je dosegel skoraj 
17 %. Sinovi meščanov po premoženju so izhajali pretežno iz Spodnje Avstrije 
in Moravske. 
Delež malomeščanstva med študenti je od 36 % v letu 1860 (po poskusu) 
narasel na več kot 40 % v letih 1880 in 1900. Sem je Cohen prišteval kmete, 
obrtnike, manjše trgovce, pa tudi nižje državne in privatne uradnike. Slednje 
kot »novo malomeščanstvo«, čigar delež je okrog leta 1900 dosegel skoraj 15 % 
imatrikuliranih študentov. Studenti, ki so izhajali iz nižjih razmer, so spo­
četka vpisovali bolj teologijo in filozofijo kot medicino in pravo, vendar je do 
leta 1900 jasno narasel delež kmečkih otrok, ki so študirali medicino in pravo. 
Nasprotno so študenti iz dunajskih malomeščanskih razmer čisto očitno naj­
raje izbirali iste fakultete kot etablirano meščanstvo. Zlasti iz manj bogatih 
židovskih trgovskih družin je prišlo nadpovprečno veliko študentov medicine. 
4 5 Rudolf Otto, 1000 Jahre unseres Lebens. Wien 1981, str. 8. Slično Heinz Faßmann, Die 
Bundesländer und Wien. Eine demographisch-statistische Analyse. V: Erhard Busek, Hg., Von 
den Hauptstädtern und Hintersassen. Wien 1987, str. 37—48 : »Die Wahrscheinlichkeit, eine Tiro­
ler Großmutter zu haben, ist also ungleich geringer als die Wahrscheinlichkeit, böhmische oder 
mährische vorfahren zu haben. Darin mag auch eine Wurzel der großen emotionalen Distanz 
der westlichen und südlichen Bundesländer liegen.« (str. 9). V kratkem bo izšlo delo Johna in 
Lichtblaua, ki bo vsebovalo izsledke raziskovalnega projekta pod naslovom »Schmelztiegel 
Wien« in morda omogočilo še bolj podrobne izjave. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 3 381 
Izmed očetov študentov jih je manj kot desetina bila v delovnem raz­
merju. Finančne pomoči za izredno nadarjene iz revnejših slojev so sicer ob­
stajale, ostale pa so majhne: le 10 % študentov je dobivalo univerzitetne šti­
pendije (neznano je število tistih, ki so dobivali tako pomoč od privatnih usta­
nov), manj kot 15 % ni bilo treba plačevati prispevka za predavatelje, oziroma 
le polovico. Maloštevilne študentke (od 1897/98 na filozofski, od leta 1900 na 
medicinski, šele od leta 1919 na pravni fakulteti) so izhajale skoraj izključno 
iz avstrijskega in moravskega nemškega meščanstva po izobrazbi in premože­
nju, 44 % jih je bilo katoliške, prav toliko židovske vere.46 
IV. 
»•Meščanstvo« ni bilo nikoli enotna masa. Zelo živa je bila tudi v manjših 
središčih (manjših mestih, trgih) zahteva biti »meščan« (in ne kmet ali dela­
vec). Lokalno »-meščanstvo« je bilo največkrat v stikih z meščanskimi razredi 
deželnih glavnih mest. Elastične možnosti za razmejevanje pri občinski volilni 
pravici 1849 oziroma po 1861 so upoštevale zavest lokalnih meščanskih skupin 
o samih sebi: tudi »meščani« malih mest in trgov so imeli različne možnosti 
soodločanja, če so le na katerikoli način razpolagali »z imetjem ali izobrazbo«. 
Poleg razcepitve meščanskih skupin po regionalnih vidikih, poklicih, dohod­
kovnem in premoženjskem stanju je v habsburških deželah prišlo seveda še 
do narodne razcepitve. Do te je v češko-avstrijsko-slovenskih območjih prišlo 
seveda šele, ko je nemščino — kot meščanski razredni jezik 4— izrinjala vse 
bolj uporaba lastnega narodnega jezika. 
Kot model moremo morda domnevati sledeči razvoj: 
a) V velikih mestih se razvija, deloma iz tradicionalnega mestnega me­
ščanstva, deloma iz »novih« podjetnikov, uradnikov, izobražencev »nova« me­
ščanska konfiguracija.47 Ta pa je ostala v bistvu v svoji mentaliteti omejena 
vsakokrat na določeno mesto in določeno deželo. 
b) Razširitev te nove meščanskosti na večje in nadregionalne prostore je 
bila zelo omejena — le veletrgovci in uradniki so delovali v raznih krajih in 
so zato (morda) razvili temu odgovarjajočo zavest. Prevladujoča identiteta no­
vega, meščanstva bo zato komaj »avstrijska« v smislu cesarstva iz leta 1804. 
4 8 O regionalnem In družbenem poreklu zdaj zlasti Gary B. Cohen, Die Studenten der Wie­
ner Universität von 1860 bis 1900. Ein soziales und geographisches Profil. V: R. G. Plaschka, K. 
Mack. Hgg., Wegenetz europäischen Geistes II. Universitäten und Studenten. (Schriftenreihe 
des österr. Ost- und Südosteuropa-Instituts 12), Wien 1987, str. 290—316; Gustav Otruba, Die Na­
tionalitäten und Sprachenfragen des höheren Schulwesens und der Universitäten als Integra­
tionsproblem der Donaumonarchie (1863—1910). V: B. G. Plaschka, K. Mack, Hgg., Wegenetz 
europäischen Geistes. Wissenschaftsbeziehungen und geistige Wechselbeziehungen zwischen Mit­
tel- und Südosteuropa (Schriftenreihe des österr. Ost- und Südosteuropa-Instituts 8), Wien 1983, 
Str. 88—106. 
*' Joseph Redlich govori o » . . . seit dem Anfang des Jahrhunderts neu aufsteigenden 
eigentlichen Wiener Bürgertum« in o hitrem razvoju dunajskega meščanstva zaradi močnega 
razmaha dunajske industrije in veletrgovine po koncu napoleonskih vojn nekako od leta 1815 
dalje, prim. Joseph Redlich, Kaiser Franz Joseph von Österreich, Berlin 1929, Str. 198 (Vezi med 
podjetniškim meščanstvom in »drugo družbo« preko pogosto židovske denarne aristokracije). 
Sicer prim, za predmarčno dobo že citirani članek Otta Brunnerja (op. 20). O »drugi družbi« 
prim, tudi August Pournier, Erinnerungen, München 1923, str. 124: »Die »zweite« Gesellschaft 
war die, in die ich nun eintrat. Das waren die Dienst- und Militäradeligen, aber auch jene gut-
bürgerlichen Häuser, von denen eben die Rede war. Nach jahrzehntelanger Tradition gingen 
da die alten israelitischen Häuser voran. So wie ehedem die Arnstein, Eskeles und Geymüller, 
so waren es in neuer Zeit die Wertheimstein, Todesco, Gomperz und noch mancher andere in 
der Geschäftswelt gut klingende Namen, durch die eine schöne, vornehme und keineswegs 
durch Aufwand überladene Gastlichkeit geboten w u r d e . . . « , str. 154: Po prvi objavi mladega 
Fournierja v »Presse« ». . . öffneten sich auch mir, infolge dieses Aufsatzes, neue soziale 
Räume, die Häuser Todesco und Gomperz, und was mit ihnen zusammenhing.. .«. Glej tudi 
Rudolf Sieghart, Die letzten Jahrzehnte einer Großmacht, Berlin 1932; Alexander Spitzmüller, 
. . . und hat auch Ursach'es zu lieben, Wien 1955 ; Karl Wittgenstein, Zeitungsartikel und Vor­
träge, 3 Bände, Wien 1913; Karl Morawitz, Aus der Werkstatt eines Bankmannes, 1913; Sigmund 
Mayer, Ein jüdischer Kaufmann 1831—1911. Lebenserinnerungen, Leipzig 1911. Poleg tega so za­
nimive tudi avtobiografije, ki so nastale v okolici gospodarskega meščanstva, npr. Josefine 
Winter, Fünfzig Jahre eines Wiener Hauses. Wien 1927; Wilhelm Exner, Erlebnisse. Wien 1929; 
pa spominska literatura pisateljev in zgodovinarjev, ki so izhajali iz sveta okrog Ringa: Arthur 
Schnitzler, Jugend in Wien. Autobiographie, Wien—München—Zürich 1968; Stefan Zweig. Die 
Welt von Gestern. Erinnerungen eines Europäers. Frankfurt/M. 1970; O uporabi neobjavljenih 
avtobiografij prim, zlasti uvod k Andrea Schnöller-Hannes Stekl, Hgg., »Es war eine Welt der 
Geborgenheit. . .« Bürgerliche Kindheit in Monarchie und Republik. Wien 1987. 
382 E- BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
Gre bolj za nekak prehod od starejših oblik identifikacije, povezane z mestom 
in deželo v smeri identifikacije z lastno jezikovno in v nadaljnjem z «narodno« 
skupino v modernem smislu. Prvi znaki tega so vidni že v jožefinskem ob­
dobju, v predmarčnih letih se je ta vzorec popolnoma razvil. »Avstrijsko« me­
ščanstvo v smislu skupne monarhije bi moglo teoretično nastati zgolj na Du­
naju, kjer ga je treba iskati v drugi polovici stoletja, morda v delih židovskega 
meščanstva.48 Poleg tega je, zdi se, tudi tržaško meščanstvo zaradi svojega 
nadvse raznolikega izvora zelo dolgo ohranilo v prvi vrsti povezavo z monar­
hijo, ki se je — v svojih neitalijanskih delih — gotovo šele od približno leta 
1880 dalje umaknila jasni jezikovnonacionalni opredelitvi.49 
c) V tem procesu se je nemško meščanstvo številnih mest habsburške mo­
narhije, ki je nekdaj uporabljalo nemščino pogosto kot razredni jezik, diferen­
ciralo v zavestno »nemško« oziroma zavestno drugače nacionalno.50 Ti procesi 
menjave jezika sovpadajo s periodami intenziviranega političnega spopada in 
jih opazujemo npr. na Ogrskem od 1859/60 dalje.51 Odtlej obstajajo narodna 
meščanstva, katerih zavestno jedro je bilo povsod meščanstvo po izobrazbi 
(deloma je mogla to vlogo prevzeti tudi narodnozavedna duhovščina), v drugi 
vrsti je sledilo meščanstvo po premoženju.52 To seveda ni izključevalo indivi­
dualne spremembe narodne opredelitve (toda le spremembe, medtem ko je po­
stajala »narodna« indiferentnost oziroma nadnacionalna opredelitev vse bolj 
nemogoča).53 
d) Meščanske skupine so zato ostale v dvojnem pomenu ogrožene manj­
šine: znotraj narodov in znotraj celotnega sestava monarhije oziroma obeh 
njenih državnih delov. Ker je bil razcvet meščanstva najtesneje povezan s pre­
rodom narodov, njihove samozavesti in njihovih praviloma ekspanzivnih za­
htev, je moral prodor meščanske oblasti zato pomeniti tudi vedno bolj ostro 
izražene »nacionalne« želje. 
e) V vsakem pomenu najpomembnejša meščanska skupina, nemško-av-
strijska, je morala zato svojo zahtevo po oblasti nasloviti ne le na državo, tem­
več tudi na nastajajoča narodna meščanstva, ki se s tem nikakor niso mogla 
strinjati, če niso hotela opustiti svojih želja po lastnem razvoju. Zaradi tega 
je verjetno po letu 1848 nemško meščanstvo relativno hitro privolilo v kom­
promis s predmeščansko državno oblastjo, po katerem je tej prepustilo velik 
del oblasti, zato pa se je zdelo, da si je zagotovilo neomejeno oblast v gospo­
darstvu in kulturi.54 
4 8 Odločen avstrijski patriotizem najdemo seveda pri družinah oficirjev in uradnikov, po­
leg tega pri podjetnikih. Prim, karakteristiko, ki jo je dal Theodor Gomperz o svojem bratu 
Juliusu : ». . . stets darauf bedacht, nicht bloß alle seine Pflichten zu erfüllen, vielmehr auch 
darüber hinaus nichts ungetan zu lassen, was von ihm — mit Rücksicht auf irgendeine seiner 
vielen Stellungen — erwartet werden konnte. . . stets in Bewegung, eilte er zwischen Wien, 
Brunn und seinem Landgut Habrovan beständig hin und her, unermüdlich in dem Bestreben, 
seiner Stellung als Arbeitgeber und Grundherr, als Jude und Liberaler, vor allem andern als 
österreichischer Patriot, aber auch als Gastgeber und Mäzen vollauf gerecht zu w e r d e n . . . « 
(Th. Gomperz, Briefe und Aufzeichnungen, hg. v. Heinrich Gomperz, Wien 1936, Bd. 1, 7) — 
Walther Rogge (zaničljivo) govori o črno-rumenem meščanstvu notranjega mesta (W. Rogge, 
Österreich von Vilâgos bis zur Gegenwart, Bd. 1, Leipzig—Wien 1872, Str. 252). Najbrž govori o 
vedenju, ki ga je z velikonemškega stališča tudi Hans Kudlich že leta 1848 kritiziral: »Die Wie­
ner, d. h. eigentlich die Wiener Doctrinärs, Beamten und Greisler, wollen sich Deutschland 
nicht unbedingt, sondern nur unter Vorbehalt einer ganz unbedeutenden Kleinigkeit, der Sou­
veränität, anschließen . . .« (Hans Kudlich, Rückblicke und Erinnerungen Bd. 1, Wien—Pest-
Leipzig 1873, str. 250). 
4* Sergij Vilfan, Triestiner Bürgertum — eine Fallstudie. V: Bruckmüller — Docker — 
Urbanitsch — Stekl, Hgg., Bürgertum in der Habsburgermonarchie (Wien 1990) ; Angelo Ara po­
udarja na drugi strani »italianità« pristaniškega mesta — kulturno pripadnost, M je seveda pri 
mnogih (tudi meščanskih) prebivalcih vodila k vedno močnejši orientaciji k Italiji. 
50 Adam Wandruszka — Peter Urbanitsch, Hgg.. Die Habsburgermonarchie 1848—1918, Bd. 
Ill (Die Völker des Reiches), in zwei Bänden, Wien 1980 navaja veliko primerov. 
51 Walter Rogge. Österreich von Vilâgos bis zur Gegenwart, Bd. 2, Wien—Leipzig 1873, Str. 
31 ; August Fournier, Erinnerungen, München 1923, str. 26 si. 
52 Primere za Cehe daje Jiff Kofalka. v: Wandruszka — Urbanitsch Bd. Ш. 
5 3 Peter Vodopivec. O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranj­
skem od konca 60. do začetka 80. let 19. stoletja. Prispevki za novejšo zgodovino 27. 1987, str. 
7—32. V nemščini, v : Helmut Rumpier — Arnold Supoan. Hgg., Geschichte der Deutschen im 
Bereich des heutigen Slowenien 1848—1941 (Schriftenreihe des österr. Ost- und Südosteuropa-
Instituts 13, Wien Ï9881. Glej zlasti o Dežmanu. str. 12—13. 
54 Joseph Redlich, Das österreichische Staats- und Reichsproblem 1/2, Leipzig 1926, Str. 27 
in 71. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . з 383 
f) V tem času je seveda tudi židovsko meščanstvo v teku svoje emanci­
pacije postalo »nemško«. Zelo pomembna vloga židovskih oziroma iz židov­
stva izhajajočih družin je znotraj liberalnega nemškega meščanstva priprav­
ljala nadaljnjo manjšinsko pozicijo oziroma razkol: Naraščajoči antisemitizem 
je vse bolj zapiral možnosti za identifikacijo nižjega nemškega meščanstva 
z »-lastnimi« družbenimi vrhovi.55 
g) (»Nemško«) »provincialno meščanstvo« je imelo le deloma stike s »sre­
diščem« — Dunajem (nemško-moravsko in nemško-češko verjetno več kot me­
ščanstvo iz Salzburga ali Inns brucka). Deluje v relativno malih prostorih, v 
katerih (srednje-)meščanski prevladi še naprej nihče ne oporeka. Okolja ma­
lih in srednjih mest ohranijo tudi še dalj časa večine prebivalstva, ki imajo 
tendenco k pomeščanjenju (Salzburg po Hoffmannu več kot 50 %, Dunaj pa 
komaj več kot eno tretjino).56 Poleg občudovanja cesarske hiše in njenega pre-
stolnega mesta pa meščanstvo iz province razvija tudi pozo distance in na­
rodne radikalizacije (poleg Češke zlasti Gradec).57 
S tem šele nastalo, gospodarsko in družbeno prevladujoče tako imenovano 
»nemško« meščanstvo, je razpadlo, grobo rečeno, na: a) meščanstvo podjetni­
kov nemško-čeških in nemško-moravskih območij ; b) »provincialno meščan­
stvo« današnje Avstrije, dopolnjeno z otoki na čeških oziroma slovenskih jezi­
kovnih območjih; c) dunajsko meščanstvo. 
Le slednje je bilo, morda poleg tržaškega meščanstva, s svojimi »vrhovi« 
res nadregionalna skupina. Kaže, da je v dunajskem meščanstvu do konca 
monarhije prevladovala močna vsedržavna identiteta nad jezikovno-narodno. 
Pomen Dunaja ne le kot administrativnega in kulturnega središča, temveč 
tudi kot središča meščanskosti je razviden iz nekaj podatkov: 
Na Dunaju je okrog leta 1900 živela četrtina vseh davkoplačevalcev, ki so 
imeli skoraj točno tretjino vseh davku podvrženih dohodkov: Od vse vsote 
dohodkov, približno 3,9 milijard kron je odpadla 1,3 milijarda na Dunaj. Sku­
paj je moralo na Dunaju 291.000 prebivalcev plačevati davek na osebne do­
hodke, v celotni državi nekaj več kot en milijon. 
Se bolj stopi prevlada Dunaja v ospredje pri višjih dohodkovnih razredih: 
Medtem ko je imel Dunaj le četrtino davkoplačevalcev v nižjih razredih, je 
delež »bogatih« (več kot 12.000 kron) narasel na 45 % (1906) oziroma na skoraj 
52 % pri zelo premožnih (preko 40.000 kron). V absolutnih številkah izraženo 
to pomeni, da je bilo v vsej državi (1907) približno 33.000 ljudi z osebnimi do­
hodki med 7200 in 12.000 kron, od katerih jih je več kot 12.000 živelo na Du­
naju. Več kot 12.000 kron osebnih dohodkov je imelo v vsej državi več kot 
25.500 ljudi, od teh pa jih je živelo skoraj 12.000 na Dunaju. Več kot 40.000 
kron je v vsej državi zaslužilo 4233 ljudi, od teh jih je 2185 živelo na Dunaju. 
Pri več kot polovici vseh najvišjih dohodkov v stari Avstriji je prišlo do davč­
ne odmere na Dunaju.58 
»Meščanski« Dunaj bi mogli po stanovanjski statistiki natančneje določiti: 
leta 1917 je bilo na Dunaju približno 555.000 stanovanj, od tega je bilo pri-
5 5 Diethild Harrlngton-Müller, Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus des österreichi­
schen Reichsrates 1873—1910 (Studien zur Geschichte der österreichisch-ungarischen Monarchie 
XI). Wien 19T2. 
5 8 Robert Hoffmann, Die freie Gemeinde als Grundlage des freien Staates. V: Heinz 
Dopsch, Hg., Vom Stadtrecht zur Bürgerbeteiligung. Festschrift 700 Jahre Stadtrecht von Salz­
burg. Salzburg 1987, str. 137—154. Ocena, da, je bilo na Dunaju približno 30% »meščanskih« pre­
bivalcev, se opira na davčno statistiko in štetja stanovanj, sicer pa se prav dobro ujema z vo­
lilnimi izidi po letu 1919. Prim. op. 59. 
5 7 William Hubbard, Auf dem Weg zur Großstadt. Sozialgeschichte der Stadt Graz 1850— 
1914. Wien 1984, str. 169—174; za Salzburg Haas in Hanisch. 
5 8 Joseph von Friedenfels, Die individuelle Bewegung der Fersonaleinkommensteuer-Zen-
siten und die Höhe ihres Einkommens in den Jahren 1906—1908. V: Mitt. d. k. k. Finanzministe­
riums l. Heft 1913; Beiträge zur Statistik der Personaleinkommensteuer in den Jahren 1903 bis 
1907. Wien 1908. 
384 E.BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
bližno 70.000 srednje velikih (s tremi do štirimi stanovanjskimi prostori) in le 
27.000 velikih (štiri sobe in več). Ta stanovanja bi bilo moč pripisati približno 
25.000 osebam z najvišjimi dohodki (več kot 7000 kron). To število odgovarja 
približno tudi prvemu volilnemu razredu volilnih upravičencev (po občinskem 
volilnem redu iz leta 1900). 41.000 oseb s 3600 do 7200 kron letnih dohodkov 
predstavlja drugi volilni razred, medtem ko tretji razred odgovarja nekako 
kategoriji dohodkov med 2400 do 3600 kron. Ta kategorija bi mogla stanovati 
v večjih srednjih stanovanjih.59 
VI. 
Prav v dunajskem meščanstvu, pa tudi v Pragi, Brnu, Budimpešti igrajo 
Zidje oziroma ljudje židovskega porekla zelo pomembno vlogo. V določenem 
pomenu je morda celo smiselno, da v teh skupinah vidimo »pravo« meščan­
stvo habsburške monarhije: Zidje (oziroma podjetniki, znanstveniki, umetniki, 
literati, ki so imeli neposredne židovske prednike) so v »meščanskih« poklicih 
zlasti velemest močno prevladovali, predvsem v terciarnem sektorju, č e so bili 
Zidje zelo pogosto zaposleni v gospodarstvu, pa so še bolj izstopali kot vrhovi 
gospodarske aristokracije. 
Iz teh skupin ni izhajalo le veliko porabnikov, temveč tudi precejšen del 
»producentov« meščanske kulture, zlasti na Dunaju. Pri tem opazujemo iz­
redno široko pahljačo — od operetnih komponistov in skladateljev »vinskih« 
pesmic (heurigenlieder) do radikalnih antitradicionalistov v glasbi, arhitekturi 
in literaturi. 
William O. McCagg, odličen ameriški raziskovalec židovske družbe v stari 
Avstriji, je to strnil takole: Zidje so v relativno starinski, kljub modernizacij-
skim prizadevanjem 18. stoletja do leta 1918 v malo »moderni« habsburški mo­
narhiji, predstavljali nekako po vsej monarhiji razširjeno buržoazijo. Te sodbe 
sicer ne smemo povsem posploševati, ker velika skupina galicijskih Zidov 
seveda ni nudila pomembnega modernizacijskega potenciala. Kljub temu bi 
mogli reči, da so Zidje v habsburški monarhiji na sploh igrali vlogo buržo­
azije.60 
»Meščanska« funkcija Zidov se je v avstrijski družbi 19. stoletja izražala 
na sledečih področjih: 
1. Ko je mladi, na jezik oprti nacionalizem razvil svojo eksplozivno moč, 
je večina Zidov ostala zvesta in vdana monarhiji. Cionistično željo Zidov po 
lastni državnosti so zlasti uspešni in asimilirani dunajski Zidje zavračali kot 
norost. Zidje so ostali nekak »državni narod« monarhije, kar se odraža npr. v 
tem, da so v sinagogah v New Yorku leta 1914 molili za zmago Habsburžanov 
v boju proti Romanovim. Medtem ko so idealna opredmetenja želja in utopij 
mnogih ljudi že presegala habsburško monarhijo, je za večino Zidov ostal Du­
naj cesarsko mesto, mesto sanj, s katerim so bile otroške fantazije Manésa 
Sperberja o čudovitih palačah in skrivnostni cesarski rezidenci — in najbrž ne 
le njegove — na poseben način povezane.61 
2. Dejansko so zavzemali Zidje v poklicnem spektru nedvomno nadpo­
vprečno »meščanske pozicije«. To velja v manjši meri za področje produk­
cije, v izredni meri pa za področja trgovine, bančništva in kreditnih poslov, 
časnikarstva, kulture in svobodnih poklicov. Prav tako so bili Zidje v nad­
povprečno veliki meri samostojni; prejemnikov plač je bilo med Židi znatno 
manj kot med nežidi. Nesamostojni Zidje so bili v veliki meri nameščenci na 
5 9 Kari Ucakar, Demokratie und Wahlrecht in Österreich. Zur Entwicklung politischer Par­
tizipation und staatlicher Legitimationspolitik. Wien 1985. Die Ergebnisse der Wohnungszählung 
in Wien vom Jahre 1917, Wien 1918, zlasti str. 12 si.; Maren Seligar — Karl Ucakar, Wahlrecht 
und Wählerverhalten in Wien 1848—1932. Privilegien, Partizipationsdruck und Sozialstruktur. 
Wien—München 1984, str. 112—117. 
™ William O. McGagg, A History of Habsburg Jews 1670—1918, Bloomington 1989. 
6 1 Manés Sperber, Die Wasserträger Gottes, in: All das Vergangene.. . Wien 1983, Str. 127 
sl. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 3 385 
področju terciarnega sektorja, torej v trgovini, denarništvu in zavarovalni­
štvu itd.62 Nadalje se je ta, imenujmo ga židovsko-meščanski element koncen­
triral v velikih mestih. V Budimpešti je delež Zidov narastel na 20 % prebi­
valstva, na Dunaju na 10 % in se je nato pri približno 8 % ustalil.63 
3. Kaže, da meščanskih funkcij Zidov v habsburški monarhiji v danih po­
gojih ni mogla prevzeti nobena druga buržoazija. Tako imenovano »nemško« 
meščanstvo je bilo v veliki meri zelo vrlo in tradicionalistično. Bolj živahni, 
manjši del se pa očitno ni pomišljal sodelovati z Židi pri izvajanju svojega 
modernizacij skega programa. Kolikor so se sekularizirani Zidje imeli za »Nem­
ce« in so to zavestno dokazovali npr. tudi s porokami, postane razločevanje 
med »židovsko« in »nemško« buržoazijo prav vprašljivo. Ravno liberalni 
krščanski predstavniki tega meščanstva, ki so nastopali proti predsodkom, so 
imeli številne stike z židovskimi podjetniki, znanstveniki, umetniki itd.64 
4. iNa vseh področjih »meščanske« kulture poznega 19. in zgodnjega 20. 
stoletja (razen v upodabljajoči umetnosti, ki pa je sama pač spet potrebovala 
židovske mecene) so osebe, ki so izhajale iz židovstva, dosegle izredne pozicije. 
Spomnimo se le na Martina Buberja, Otta Weiningerja, Ludwiga Wittgen-
steina na področju filozofije, Siegmunda Freuda, Alfreda Adlerja, Emila Zu-
ckerkandla, Juliusa Tandlerja, Karla Landsteinerja v psihologiji in medicini, 
na Josefa Ungerja, Emila Steinbacha, Juliusa Ofnerja, Armina Ehrenzweiga 
na področjih pravnih znanosti in družbene politike, Theodorja Gomperza, Ste­
fana Hocka in Moritza Winternitza kot filologa, na Lise Meitner in Roberta 
von Lieben kot fizika. Gospodarskih in družbenih znanosti na prelomu sto­
letja si brez Ludwiga Gumplowicza, Eugena Ehrlicha, Karla Mannheima, Jo­
sefa Popper-Lynkeusa, Roberta Zuckerkandla, Rudolfa Auspitza, Ludwiga von 
Misesa, Carla Mengerja ali Gustava Stolperja ne moremo zamisliti. 
Na področju zgodovinske znanosti morajo biti imenovani Siegmund Herz-
berg-Fränkel, Heinrich Friedjung, Josef Redlich, Ludo Moritz Hartmann in 
Carl Grünberg. Med njimi sta oba slednja pospeševala zlasti razvoj gospodar­
ske in socialne zgodovine. Kot politiki in politični teoretiki so postali znani 
zlasti Viktor Adler, Otto Bauer in Max Adler. Toda tudi v »lepih« umet­
nostih, v glasbi in gledališču so iz židovskih krogov prišle odlične stvaritve, 
pa tudi širok »srednji sloj«. Imena Ignaz Brüll, Edmund Eysler, Leo Fall, Karl 
Goldmark, Gustav Mahler, Arnold Schönberg, Egon Wellesz, Oscar Straus kot 
komponisti, Josef Joachim, Fritz Kreisler ali Bruno Walter kot dirigenti ali 
Adolf v. Sonnenthal, Max Pallenberg, Max Reinhardt kot igralci in režiserji 
naj to ilustrirajo. 
Povsem nemogoče pa si je predstavljati avstrijsko literarno zgodovino in 
zgodovino časnikarstva v 19. stoletju brez imen Peter Altenberg, Raoul Auern-
heimer, Friedrich Austerlitz, Richard Beer-Hofmann, Moriz Benedikt, Felix 
Braun, Hermann Broch, Max Brod, Ludwig August Franki, Hugo von Hof­
mannsthal, Franz Kafka, Egon Erwin Kisch, Karl Kraus, Emil Kuh, František 
Langer, Alfred Polgar, Joseph Roth, Felix Saiten, Arthur Schnitzler, Franz 
Werfel, Stefan Zweig . . .65 
Meščanske kulture pozne habsburške monarhije si torej brez Zidov in 
umetnikov židovskega porekla sploh ne moremo zamišljati — ostal bi le Ri­
chard Strauß, pa še ta brez svojih libretistov Hofmannsthala in Zweiga. Ko 
so poskušali na Dunaju ustanoviti nežidovsko, antisemitsko gledališče za ne-
6* Marsha L. Rozenblit, Die Juden Wiens 1867—1914. Assimilation und Identität. Wien-
Köln—Graz 1989. 
6 0 Hans Tietze, Die Juden Wiens. Geschiente — Wirtschaft — Kultur, Wien 1987 (ponatis 
izdaje 1933), str. 231. 
8 4 Kot ilustracija bi mogla služiti lista potomcev Pereira in Arnsteina, med katerimi so 
Številna znana imena nemško-avstrljskega podjetniškega in uradniškega plemstva (prijazno 
dala na razpolago ga. Sotriffer). 
8 5 Imenske liste pri Wolfdieter'Binl, Die Juden. V: Adam Wandruszka — Peter Urbanitsch, 
Hgg., Die Habsburgermonarchie 1848—1918, Bd. I l i (Die Völker des Reiches), 2. Teil, str. 913. 
386 E. BRUCKMÜX.LER : ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
židovskega in antisemitskega meščana, niso dosegli drugega kot nečasten 
polom.66 
5. Močno prisotnost ustvarjalcev, ki so izhajali iz židovstva, bi morali do­
polniti z ugotovitvijo, da se je kombinacija zvestobe državi in gospodarskega 
uspeha izražala v nadpovprečno visokem številu nobilitiranih židovskih pod­
jetnikov: od 84 nobilitiranih podjetnikov med leti 1909 in 1918 jih je bilo 39 
židovske vere, 28 je bilo katoličanov, 7 protestantov, pri ostalih je bila vera 
neznana. Nekateri, ki so bili ob nobilitiranju krščanski podjetniki, so prihajali 
iz židovstva kot npr. predsednik znane Anglo-avstrijske banke Kari Mora-
wetz in Maxime Krassny. Uspeh pri nobilitiranjih smo označili kot »nadpo­
vprečnega« zato, ker so bili sicer Zidje sploh med podjetniki zelo močno za­
stopani, vendar ne izstopajo tako močno kot pri nobilitaci j ah. Izmed 154 last­
nikov registriranih podjetij, katerih zapuščinske postopke je leta 1906 obrav­
navalo trgovinsko sodišče na Dunaju, jih je bilo 75 katoliške, 59 židovske, 17 
evangeličanske, 2 grško-pravoslavne in 1 armenske vere.67 
VII. 
Močna želja po varnosti je vtisnila pečat meščanskemu vedenju, a) Kar 
zadeva materialno osnovo, se je ta želja izražala v načinu nalaganja denarja, 
pri čemer so stale v ospredju nepremičnine, vrednostni papirji države, in že­
leznic, medtem ko so industrijske delnice igrale majhno vlogo, b) Zagotovitev 
družbenih vezi, v katerih so se gibali, je bila mogoča le ob brezpogojnem upo­
števanju cele vrste vljudnostnih izrazov, ki so bili znotraj določenega razreda 
pogoj za priznanje. Sem sodi tudi določena kultura obiskov, ki je spet igrala 
pomembno vlogo pri oblikovanju stanovanjske kulture, c) Najvažnejše pod­
ročje osebne varnosti je bila družina, ki je nudila v težkem življenjskem boju 
stoječemu očetu mir in počitek,, otrokom pa občutek zavetja (ob sočasni soci­
alizaciji s pomočjo znanja, dela in »spodobnosti-«) in ki je od gospodinje in 
matere zahtevala »proizvodnjo« teh opravil. Hkrati je bila žena odgovorna 
tudi za funkcioniranje kulture obiskov z vsemi finesami in nepredvidljivostmi. 
Nikakor pa to niso bile le zunanjosti. Ce na tem področju nekaj ni bilo 
v redu, je to moglo imeti za posledico znatno omejitev družbenega občevanja 
in s tem tudi precejšnjo zmanjšanje »tržne vrednosti« gospodarja, k čigar go­
spodarskim uspehom je seveda sodila tudi mreža družbenih stikov. Dolgotraj­
nosti uspehov meščanskih pravil o spodobnosti pa ni moč razlagati le z »eko­
nomskimi« razlogi, temveč najbrž tudi s tem, da so temeljni principi meščan­
ske spodobnosti, izvirajoči iz časa prosvetljenstva (Knigge!), živeli naprej kot 
idealni tip pametnega in naprednega, prijaznega, spoštljivega, uslužnega, 
skratka »humanega« občevanja med ljudmi. »Meščanska kultura v ustanovi­
teljski dobi (Gründerzeit) je bila v bistvenih delih kultura obiskov oziroma 
obiskovalcev. Dobesedna nagnjenost k »reprezentiranju« je bila povzdignjena 
v vsesplošen ideal. Mogoče še bolj je bilo meščansko stanovanje opremljeno 
za imaginarnega obiskovalca ...« 
Dobro meščansko stanovanje je moglo biti nekako takole: ».. .štiri sobe 
druga za drugo, obrnjene proti parku, z dolgim balkonom; zadaj je bila na 
vsaki strani ena velika soba in en kabinet. In seveda krilna vrata, štukatura 
и Kaiser Jubiläums — Stadttheater 1898, danes Volksoper. 
•' Vera Streuer, Unternehmer. Fortschrittsträger, Ausbeuter, Dämon? Aus dem Alltagsle­
ben von Wiener Unternehmern um 1900. V: Bürgertum im 19. Jahrhundert (Beiträge zur histo­
rischen Sozialkunde 18, 1988, Heft 3), str. 40 sl. Alfred Fessen, Der österreichische Wirtschafts-
adel von 1909 bis 1918. phil. Diss. Wien. 
6 8 Gottfried Pirhofer Konservat ivst und Bedeutung bürgerlichen Wohnens. V: Bürger­
tum in Österreich (Christliche Demokratie 6, 1988, Heft 3), str. 175—184, tukaj str. 179. Se k temu: 
Ulrike Docker »Wider die Schmeicheley der Schmarotzer«? Bürgerliche Interaktionsnormen als 
Regulative für gesellschaftlichen Aufstieg. V: Bürgertum in Österreich, prav tam, str. 159—174; 
Ulrike Docker »Bürgerliche Dressur« Die Ambiguität bürgerlicher Idyllik in den Anstandsbü-
chern des 19 Jahrhunderts. V : Bürgertum im 19. Jahrhundert (= Beiträge zur historischen So­
zialkunde 18, 1988, Heft 3, str. 96 sl.). — Obsežno delo Ulrike Docker z izvlečki iz meščanske li­
terature o spodobnosti pričakujemo v kratkem. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 3 387 
na stropu, soba za gospode z biljardom, salon za dame, kjer sta stala klavir 
in harmonij . . .«60 
Določen vpogled v opremo meščanskih gospodinjstev dajejo zapuščinski 
inventarji, ki jih zdaj sistematično preučujejo za gospodarsko samostojne 
ljudi. Prvi izsledki za Dunaj v letu 1906 dajejo naslednjo sliko: »Najbolj siro­
mašni podjetnilči so imeli najmanj 1—2 površnika, 1—2 obleki, 2 klobuka in 
eno zimsko suknjo. Z naraščajočim premoženjem se je ta standardna oprema 
povečala še za kožuh, nekaj poletnih in zimskih oblek, cilinder in palico. S 
kvantiteto je rasla tudi kvaliteta oblačil: obleka je stala namesto 5 kron 25 
kron; frak kot prestižno oblačilo se najde izključno pri gospodarskem plem­
stvu. Za nakit so izdajali povprečno več kot za obleko in manj kot za opremo 
stanovanja i.. .«10 Večina podjetnikov ni bila niti ljubitelj umetnosti niti lite­
rature. Knjižnih omar skoraj ni bilo, prav tako ne zbirk slik (maloštevilne 
pomembne izjeme kot npr. Lobmeyer zelo popačijo sliko): ». . . če so že trošili 
denar, potem za dobro jedačo in pijačo, bahavo opravo, draga oblačila in dra­
gocen nakit kot viden izraz poklicnega uspeha. K prestižnemu pohištvu so 
šteli masivne kredence in nočne omarice iz orehovega lesa z intarziranimi 
marmornatimi ploščami, usnjene garniture, luksuzno tapecirani divani in fo­
telji, beneška zrcala, stenske ure, srebrne in bronaste drobnarije. Nadalje so 
svojo premožnost dokumentirali z nabavljanjem modernih naprav kot so hla­
dilniki, šivalni stroji in električni lestenci, pa tudi razkazovali z luksuznimi 
predmeti kot so žlahten jedilni servis in dragoceno namizno perilo .. .«71 
Na tem mestu bi se bilo treba ozreti tudi na tezo o fevdalizaciji.72 Po tej 
tezi naj bi si bil vrhnji sloj podjetnikov razmeroma hitro prisvojil fevdalno 
raven. Potomci uspešnih očetov so postali uradniki, oficirji in posestniki. Ve­
denje se je orientiralo po plemstvu. Glede reprezentance in razkošnosti niso 
hoteli zaostajati, približati so se mu hoteli tudi z dosezanjem plemiškega na­
slova. Verjetno je do zadnjega nepretrgana fascinaci]a (in oblast) vladarja in 
monarhije dejansko podpirala to vedenje. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, 
da se je dvorni sijaj celo pri cesarjih 19. stoletja le redko razvil.73 Staro plem­
stvo se od novega ni stalno ločilo, samo po drugačnih temeljih načina življe­
nja, ki je pri starem plemstvu izhajal v glavnem iz zemljiškega posestva. Tudi 
je v habsburški monarhiji ostal stalen prepad med »prvo« in »drugo« družbo.14 
Tega tudi ni moglo premostiti niti najbolj bleščeče gospodinjstvo. Nadalje ne 
smemo spregledati, da je »gospodarska aristokracija« kljub določenim »fevdal­
nim« pridevkom živela vendar še naprej od dohodkov kapitala katerekoli 
vrste in da ponavadi niso prešli vsi družinski člani druge in tretje generacije 
od podjetnika v oficirsko oziroma uradniško službo: Navadno je vendar ostal 
eden dedičev v podjetju.75 
vin. 
Raziskava zaslužkov kaže, da imajo najvišji dohodek — poleg še vedno 
prevladujočih veleposestnikov — veletrgovci, bankirji, rentniki in samostojni 
Ba Pirhofer, Konservativst, str. 182. 
™ Vera Streller, Unternehmer. Fortschrittsträger, Ausbeuter, Dämon? Aus dem Alltagsle­
ben von Wiener Unternehmern um 1900. V: Bürgertum Im 19. Jahrhundert (Beiträge zur histo­
rischen Sozialkunde 18, 1988, Heft 3), str. 40 si., tukaj str. 43. 
7 1 Streller, prav tam. 
7 2 Arno Mayer, Adelsmacht und Bürgertum. Die Krise der europäischen Gesellschaft 1848 
—1914, München 1984; Mentschl, Unternehmertum (»Feudalisierung« kot posebno podpoglavje 
njegovega prispevka, str. 264 si.), Kocka, Einleitung, str. 65 si. 
7 3 Redlich, Kaiser Franz Joseph, passim. 
7 4 Paul Vasili (pseudonim za Juliette Adam), Die Wiener Gesellschaft, Leipzig 1885, str. 
471; Hannes Stekl, Die Hauseigentümer, v: A. Hoffmann — F. Baltzarek — H. Stekl, Wirtschaft 
und Gesellschaft der Wiener Stadterweiterung (Die Wiener Ringstraße, hg. v. R. Wagner — Rie­
ger, Band V), Wiesbaden 1975, str. 281 sl. 
75 To so pravzaprav bistveni rezultati študije o gospodarskem plemstvu Putza in Fesseria. 
»Fevdalizacija« torej nikoli ni bila popolna, četudi si je baronica Eskeles po propadu bančne 
hiše Arnstein & Eskeles leta 1859 prisegla, da ne bo nobene svojih hčera poročila s trgovcem. 
Prim, vasili, wiener Gesellschaft, str. 396 si. (vseh Sest je dobilo uradnike ali oficirje za može, 
nato so seveda vsi začeli igrati na borzi, kjer so bili skoraj ob vse premoženje). 
388 E. BRUCKMÜLLER: ZGODOVINA AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA 
v zavarovalništvu, pa tudi tovarnarji v tekstilni in prehranjevalni panogi. 
Tudi svobodni poklici so odpirali očitno prav nadpovprečne možnosti za za­
služek. V primerjavi z bolj razvitimi zahodnimi gospodarstvi so »moderne« 
gospodarske veje kot tovarne strojev, elektroindustrija oziroma kemija manj 
vidne. 
Z gotovostjo je že za predindustrijsko družbo moč trditi, da je bilo »bo­
gastvo« bolj mestna kot podeželska kategorija.76 Seveda »meščansko« boga­
stvo po 16. stoletju v avstrijskih mestih (govorim zdaj le o predelih današnje 
Avstrije) verjetno ni ravno naraščalo. Vendar je nekaj dunajskih meščanov 
v 18. stoletju imelo precejšnje premoženje, ki so ga sestavljale tako hiše, vino­
gradi in vrednostni papirji kakor tudi gotovina, nakit in dragocena oprava." 
Izredno premožni veletrgovci in bankirji predmarčne dobe so razpolagali sicer 
— v očeh svojih sodobnikov v predmarcu — z bajnimi bogastvi, ki pa so se 
izkazala kot izredno nestabilna: Veletrgovska hiša Fellner je prav tako pro­
padla kot bančna hiša Geymüller ali Arnstein & Eskeles.78 Kljub tem opazo­
vanjem, ki nam dajejo misliti, je bil predmarčni čas verjetno čas, v katerem 
je bilo moč premoženje relativno lahko pridobiti: pošteni meščanski trgovec 
s sirom Wild, ki je v Napoleonovem času prišel.na Dunaj in je s 500gld oče­
tove podpore odprl lastno trgovino, je umrl leta 1848 in zapustil 50.000 gld 
poleg hiše in solidne »meščanske« opreme, pri čemer je bil znaten del denarja 
že naložen v delnicah železnice.79 
Kaže, da so delnice s katastrofo leta 1873 kot naložba kapitala prišle na 
slab glas. Mnogo manjših in srednjih meščanov je izgubilo svoje premoženje, 
ki so ga v opojnosti špekulacij naložili v delnice.80 Med velikimi baroni na du­
najskem Ringu niti eden v 80-tih letih ni naložil znatnega dela svojega pre­
moženja v delnice, nalagali so bolj v nepremičnine. Pri velikih bankirjih na 
Ringu (Ignaz Ephrussi t 1899, Michael Dumba f 1895, Moriz Königswarter 
11893, Viktor Ofenheim f 1886, Max Springer 11885 in Gustav Leon 11898) 
delež nepremičnin ni padel pod 23 %, pri čemer je Ofenheim z 70-odstotnim 
deležem nepremičnin vidno zavzemal najvišje mesto. Redko so bili veleban-
kirji tudi lastniki industrijskih vrednot. Samo Gustav Leon je polovico svo­
jega premoženja naložil v industrijske deleže, Max Springer 34 % in Ofen­
heim 14 %, pri drugih treh sploh ne igrajo nobene vloge. Drugi vrednostni 
papirji, po večini najbrž državni papirji, pa zavzemajo velik prostor v listnici 
Ignaza Ephrussija in Michaela Dumba (75 in 70 %). 8 1 Podobno je ravnalo tudi 
veliko manjših »kapitalistov«. Manjše meščanstvo je tudi tako ravnalo, bilo je 
le še bolj previdno. Tako je imel upokojeni uradnik hranilnice Karl Wagner 
v letu 1881 okrog 125.000 gld prihranka v vrednostnih papirjih, od tega je bilo 
dokaj natančno 25 % v prioritetnih obligacijah raznih železniških družb ozi­
roma v zastavnih listinah različnih kreditnih inštitutov, približno 30 % v sploš­
nih državnih posojilih, ostanek pa je bil razdeljen na papirje zemljiške odveze 
itd. Niti ene industrijske delnice! Tudi nadaljnja povečanja oziroma spre­
membe števila vrednostnih papirjev kažejo sicer številne pridobitve železni­
ških papirjev, toda niti ene industrijske delnice. Wagner je poleg tega krepko 
trgoval z nepremičninami, kupoval in prodajal je parcele, kupoval, prodajal 
in gradil hiše.82 Arhitekt in visokošolski profesor Wilhelm Ritter von Doderer 
, e Hermann Rebl, Peasant Classes. The Bureaucratization of Property and Family Relati­
ons under Early Habsburg Absolutism, 1511—1636, Princeton 1983, str. 64. 
" Irene Kunze geb. Happ, Die Wiener Ratsbürger 1706—1740. Ms. phil. Diss. Wien 1974; Eli­
sabeth Kleedorfer, Die Wiener Ratsbürger zur Zeit Maria Theresias 1740—1780. Ms. phil. Diss. 
Wien 1972. 
™ Prim. Putz, österreichische Wirtschaftsaristokratie, Bd. 1, str. 101 si.; k Fellner prim. Ko-
manovits. 
'» Zapuščina Wild, privatna last. 
8 0 Na to opozarja Herbert Matis, Österreichs Wirtschaft 1848—1913. Konjunkturelle Dynamik 
und gesellschaftlicher Wandel im Zeitalter Franz Josephs I. Berlin 1972. V avtobiografijah po­
gosto pri Richard Kola, Rückblick ins Gestrige. Erlebtes und Empfundenes, Wien 1922, Str. 9; 
August Fournier, Erinnerungen, München 1923, str. 105. 
« Stekl (kot op. 74), str. 301. 
8 2 Popis premoženja Carla Wagnerja, privatna last. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 3 389 
je zapustil na prelomu stoletja premoženje nekaj več kot 160.000 kron v vred­
nostnih papirjih, od tega je bilo 89.000 kron državnih papirjev, 72.500 kron v 
privatnih papirjih; tudi tukaj so bile industrijske delnice le relativno skrom­
no zastopane.83 
Pri že omenjenih 139 dunajskih zapuščinah, ki so jih obravnavali leta 
1906, je stalo seveda lastno podjetje kot naložba kapitala na prvem mestu. 
Poleg tega so kot zavarovanje za starost (pa tudi za vdove oziroma nedorasle 
otroke) imeli naložbe v vrednostnih papirjih, nepremičninah in v življenjskih 
zavarovanjih (v tem zaporedju). Pri deležu vrednostnih papirjev samih ni vi­
deti nobenih pravil. Več kot polovica 57 investitorjev je manj kot tretjino svo­
jega premoženja naložila v vrednostne papirje. Celo pri milijonarjih ta delež 
ni bil dosti višji: samo pri šestih so vrednostni papirji znašali več kot tretjino 
premoženja. Na vrhu je stal Sigmund Reitzes, ki je zapustil največje premo­
ženje: od njegovih 33 milijonov je bilo 24 naloženih v raznih vrednostnih pa­
pirjih, imel je tudi večje število inozemskih papirjev.84 Nekako četrtina umrlih 
podjetnikov je imela zelo malo premoženja ali so celo zapustili dolgove. 51 za­
puščin je znašalo 1000 do 100.000 kron, 47 pa 100.000 do 33 milijonov kron 
(enajst jih je bilo z milijonskim premoženjem). 
V državnem merilu izstopajo po povprečni višini dohodkov zlasti rudniški 
podjetniki, bančniki, tekstilni industrijci in odvetniki, pred podjetniki s pod­
ročja kemije. Glede industrije se to nekako ujema tudi z drugimi viri (nobili-
tacije, zastopstvo v industrijskih društvih).85 Premožni ljudje so imeli hiše, 
vrednostne papirje, nakit. Veliko samostojnih (tudi nameščencev in uradni­
kov) je imelo tudi dolgove. Ti so k meščanskemu vsakdanu očitno spadali 
prav tako kot določeno blagostanje. Stalno so gledali skozi zavešena okna v 
hišo, kot grožnja možne poti navzdol.88 
Prevedla Irena Vüfan-Bruckmüller 
" Ernst Bruckmüller, Forschungen zur Geschichte des österreichischen Bürgertums — 
Person und Werk Doderers in sozialhistorischen Konnotationen. V: Internationales Symposion 
Helmlto von Doderer. Ergebnisse. 4., 5. Oktober 1986, Wien (1988), str. 28—41. 
w Vera Maria Streuer, »Verschwender und Geizkragen«. Eine strukturelle Untersuchung 
des Wirtschaftsbürgertums in Wien um 1900 auf Grund von Verlassenschaftsakten. Diplomar­
beit a. d. Geisteswiss. Fak. Wien 1988 (Ms.). Glavni rezultati so objavljeni v razpravi iste, FleiB 
und Leichtsinn. Osterreichische Unternehmer: Ein Querschnitt für das Jahr 1906. V: R. Sand­
gruber, Hg., Magie der Industrie, 1989, str. 239—245. 
M Einkommensteuerstatistik, tudi Fessen. — »Während sich die Gesamtzahl der in In­
dustrie und Gewerbe in diesem Zeitraum (erg. 1900—1910) um rund 55 % erhöhte, wuchs die Zahl 
der Arbeiter und Angestellten in der Maschinenindustrie um fast 75%, in der Nahrungs- und 
Genußmittelindustrie um 62,5 °/o und in der Textilindustrie um 77 "/». Der relative Anteil dieser 
Industrien an der Gesamtzahl der Beschäftigten im Jahre 1910 betrug 4,5 % bzw. 9,8 Vo und 
17,7 %. Die Textilindustrie war demnach der bei weitem bedeutendste Sektor der Indus t r ie . . « 
Prim. Eduard März, österreichische Bankpolitik in der Zeit der großen Wende 1913—1923. Am 
Beispiel der Creditanstalt für Handel und Gewerbe. Wien 1981, str. 38. Pomembni položaj tekstil­
ne industrije se izraža tudi v prostih združenjih industrijalcev, prim. Peter G. Fischer, Freie 
und genossenschaftliche Interessenvertretungen der gewerblichen Wirtschaft in Österreich vor 
1918. V: Veröffentlichungen des Vereines der wissenschaftlichen Forschung auf dem Gebiete 
der Unternehmerbiographie und Firmengeschichte, Heft 9, 1981, 14—37, zlasti str. 20; Siegharts-
leitner, Industrielles Bürgertum, str. 133 si.; Opozoriti je treba morda tudi na to, da je bila tek­
stilna industrija edina gospodarska veja, ki je dala svoje ime »četrti« ob dunajskem Ringu 
(tekstilna četrt okoli Rudolfplatza v l. dunajskem okraju. Tukaj so še danes dunajske podruž­
nice predarlske tekstilne industrije). 
°* Marija Wakounig, Konsumverhalten des Wiener Bürgertums im 19. und 20. Jahrhundert. 
V: Studien zur Wiener Geschichte, Jahrbuch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 44/45. 
1988/89, 154—186; nadalje Streller (opomba 84).