Pavel Keller: 3. nadaljevanje. Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Porotniki so najpoprej zajutrkovali, mcdtem ko so čakali zunaj na njihov izrek nesrečni človek in sodniki; nato so izvoiili, kakor prejšnje dni, graščaka s Kolovca za predsednika. Kolovški pa je izvolitev odločno odklonil. Bil je edini izmed dvanajsterih porotnikov, ki je glasoval za to, da je obtoženec nedolžen. Štefan Colnar je bil obsojen na dvanajst let ječe in na deset ~-it izgube tasti. Med pričami je smrtnobleda sedela gospa Ana Colnarjeva. . Pričala je bila za svojega moža, češ, da on takega dejanja.ni zmožen; toda niso je zaprisegli. . . . Ko je bila sodba izrečena, je Štefan Colnar na glas zaklical: >:Ana, ti cdina si pričala resnico. Jaz tega nisem storil. Odpusti mi, kar scm ti prizadejal hudega!« Nato sc jo mirno dal odpeljati; ne da bi ženo, ki je obupno iztegovala proti njernu roke, le enkrat še pogledal. CzEsaljena. Prešlo je deset dni po sodbi. Gospodinja Aiia je sedela pri m::'. 'Llečcna je bila v črno obleko. Nikoli več se i '. nameravala obleči v svetlo. Na Idopi pri steni ie ležal sln Karel. Ležal je tiho, z odprtimi, steklenimi očmi, kakor človek, ki je pravkar umrl. Ušel je bil iz gimnazije. Žena je držala v roki pismo. Pismo ni imelo ne nadpisa ne podpisa. »Niso me obsodili na smrt, fcakor sem želel. Imeti me hočejo zaprtega dvanajst let; toda v kratkem mi bo milost naklonila smrt. Tedaj mislita na to, da sem zopet prost. Tole pismo je prvo in zadnje, ki vama ga pišem. Nimam vama več kaj povedati. Imejta me za mrtvega. Kako škoda, da je zadela ikrogla v vojni le mojo levo ramo. Samo pol pedi na desno bi bila morala iti, v srce; potem bi nam bilo vse to prihranjeno. Eno prošnjo imam še: grunta nikar ne prodajajta. Vajino življenje bo sicer težko, ker so vsi Ijudje proti meni. Kako prihuljeni so stali tam v porotni dvorani! Toda grunta ne prodajajta! Stoletja so živ«li Colnarjevi na njem, sami cenjeni ljudje. Karel naj ga zopet spravi v dobro ime. Ostane naj v šoli, da bo izobražen in si pridobil ugled. To je moj testament. Poljub.jam ti, draga Ana, pridne roke in objokane oči. Če bom mogel še moliti, ne vem. Previdnost naj bi bila vodila kroglo malo bolj proti desni strani. Če pa še najdem kdaj pot domov k Bogu, potem z njim ne bom o ničemur drugem govoril, kakor o svoji ^vesti ženi, o svojem vrlem sinu in o svojem ljubem gruntu. Ostanita zdrava! Pisati mi ni treba! Mrtvih ne smeš buditi. In vidva mislita vedno na to, da sem mrtev.« JJstko_je.bilojiapjsano_y pismu. Prišlo ie.vče- raj. Od tega trenutka dalje sta mati in sin kornaj kaj izpregovorila, jedla nista nič. — Leno je zavijal vetei* r aj okrog oglov. Pes na verigi je cvilil. Tedaj je Karel vstal. Bil jei lep, močan dečko sedemnajstih let. Mati sc ni genila. Vedela je, da je odšel sedaj iz hiše, izpuščat psa. Fant ni mogel Ł'_dati, da bi se mučila kak-a žival. Kaj je zalajal pes kar naenkrat t&ko naglas? To ni bilo ves«l}e nad tem, da ga je izpustil. Fant sc je vrnil v hišo. »Mati, ali veš, kdo je zločinec?« Mati ga je strme gledala. »Naš sosed Medven.« »Ili je zalajal pes nad njim?« »Stal je ob plotu in je gledal na naš studenec . . . sedaj v temi.« »Pričal je proti očetu.« »S tem lumpom, Jerasom, je rekel, sta opazovala, ikaiko je preganjal oče Katrico. Da pa se potem ni več brigal za to reč, ker je v sovraštvu ?.nami.({ Zopet je začel lajati pes, nato pa se jo kmalu pomiril. »Učitelj prihaja,« je rekcl sin. »Kako veš to?« »Čutim. Ali mu bova odprla?« Mati je prikimala. »Dobro misli o nas. Odpri. vrata!« Bil je res stari učitelj. Brez besede je segel obema v roke. Najprej so molčali vsi, trle so jih prav hu-de skrbi. Nato je starček izpregovoi.l. »Prišel sem . . . če bi mo kdaj utognila kaj potrebovati . . . da pridcta k mcni ali pa me pokličeta.« Fant jo sko-il kvišku. :>Gospod ueitelj, lo eno naj vas vprašam: ali imate rnojega očeta za krivega?« ;;Bog sam ve, kaj je res.« »Ce nhnate povedati nič drugega, gospod učitolj, poLem je najbolje, da zopct odidotc« Mati ga je posvarila; fant pa je le kljuboval. Tedaj je fctarček prijazno lekel: >Nekaj ti porečem, mlada \ilira ti: Colnarji imatc vroco kri. To ni kaj ruida. Čc bi bil scdel med porotniki, bi bil krivdo ravnotako zanikal, kakor jo je zanikal gospod graščak s Holovca.« Fant se je vnel; tudi materine oči so se široko odprle in roke so ji rahlo trepetale. »Ali je gospod s Holovca res . . . ali je res?« »On jc krivdo zanikal; drugih enajst je na žalost reklo: da. Sam mi je povedal to.« »Naj mu Bog povrne!« Sedaj šele sta povabila -.ičitelja, naj sede. »Prišel sem pravzaprav zaradi Karla. Ušel jo iz gimnazije. Ali naj bo s tem tudi njegovega študiranja konec?« Fant se ni premaknil. .Tokaje je pomolila mati pismo svojega moža xoz mizo. Učitelj ga je bral zelo ganjen. »Da,« je vzdihnil, »to jc zclo hudo!« Nato je zavladal v sobi globok molk, mrtvaški molk po odmrli sreči. Ura na steni je trudno nihala. Tisto uro, ko je bil Colnar obsojen, jc obstala. To je bila povedala dckla. »Naj stoji,« je tedaj rekel Karel, »naj stoji tr o dolgo, dokler oče ne bo opran. Kaže naj vedno tisto uro, ko je bila izrečena sodba, da noben dan ne bomo pozabili na to.« O polnoči pa je mati vstala in je uro navila. Karel se je bil priplazil za njo, in skoraj bi se bila pripetila nesreča, iko ga je zagledala tako nenadoina. »Zakaj delaš to, mati? Ali hočeš pozabiti?« »Nikoli ne bom pozabila. Toda ura mora iti. Toliko let sem bila vajena, poslušati njeno tik- takanje iz sosedne sobe. Če ne gre, mi je, kakor da bi o.etovo srce ne bilo več.« »Naj torej gre,« je rekel sin. In ura je začela biti polnoči. — »Sedaj so sedeli tu vsi trije, ki jih" je trla skrb, in so poslušali, kako je štela ura njihove eamotne minute. »Gospa Colnar,« je začel učitelj tolažljivo, »lo pismo je izliv velikega obupa na za.et-_u hudega časa. Vendar pa se bo ubogi mož pomiril. Pretrpel bo, kakor je bil pretrpel vojno. Pravi, da je to njegov testament. Ne bomo ver(eli, da bo res tako. Kar pa odreja v pismu, naj vama bo sveto. Grunta ne smeta prodati. In Karel mora v gimnazijo nazaj.« »Ne morem . . . ne morem . . . ikaj pcreko sošolci . . . kako me bodo gledali . . . ne morem!« Fant je položil glavo na rob mize. Močna njegova mladeniška postava je drgetala. t »Ne morem . . . ne morem!« »Saj ti tudi treba ni, Karel, hoditi v staro gimnazijo nazaj. Jaz imam edinega sina, ki je šolski svetnik. Ta bo že u'krenil, da boš sprejet drugje. In tam nobeden človek ničesar ne ve o naši nesreči.« Te besede so fanta opogumile in rekel je, da bo voljo svojega očeta iz-polnil, ostal v šoli in da bo priden. »Seveda,« je dejal učitelj, »bo stroškov malo več, kar se tiče vožnje, in tudi sitnosti bo več. Boš pač samo dvakrat v letu hodil domov, o božiču in o vclikih počitnicah.« »Vdal se bom v to,« je rekcl Karel. »In jaz si bom vso pritrgala od ust, da bo tudi o Veliki noči lahko prišel domov,« je pristavila mati, Dalje sledi.