pogledi umetnost kultura družba štirinajstdnevnik 16. junij 2010 letnik 1, št. 6 Pogledi so v promocijskem obdobju priloga Dela Slovenska filharmonija Abonma 10/11 Vpis Modrega, Oranžnega in Vokalnega abonmaja od 21. do 24. junija 2010, od 10. do 13. in od 15. do 18. ure, v Slovenski filharmoniji, Kongresni trg 10, Ljubljana. Slovenska filharmonija Academia www.filharmonija.si ^^^^ philharmonicorum pogledi 16. junija 2010 DOM IN SVET 4-5 ZVON 6-9 ^ Eden najvznemirljivejših slovenskih pisateljev Feri Lainšček je napisal roman Sprehajališča za vračanje, v marsičem drugačen, kot smo vajeni pri njem. O tem piše Matej Bogataj. Pred kratkim je izšla tudi knjiga Po ravnici navzgor, ki prinaša zbirko refleksij o Lainškovem opusu. V njej je Samo Rugelj Lainščka pogledal skozi filmska očala. Vladimir P. Štefanec je raziskal, zakaj na Fakulteti za družbene vede visijo Titove slike. Obisk izraelskega festivala odrskih umetnosti pa se je za Agato Tomažič začel z besedami: »Zbrali smo se, da bi razpravljali o političnem gledališču, prava drama pa se dogaja zunaj«. PROBLEMI 10-17 Vedno bolj je sprejeta teza, da so bile študentsko-dijaške demonstracije sredi maja pred i«^ poslopjem parlamenta izraz splošnega nezadovoljstva mlade generacije, ki živi v negotovi sedanjosti in ki jo najverjetneje čaka prav taka prihodnost. O vzrokih tega nezadovoljstva razmišljajo osnovnošolski ravnatelj in pisatelj Dušan Merc, doktor filozofije Aleš Bunta, absolventka Manca G. Renko ter evropski poslanec in nekdanji minister za šolstvo dr. Milan Zver. Portretiramo pa tudi šest mladih na začetku njihove poklicne poti. RAZGLEDI 18-19 Tomo Virk - Ulrich Beck: Lastni Bog Urban Vovk - Boštjan M. Zupančič: Prva od suhih krav Tina Vrščaj - Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda DIALOGI 20-22 Prek glasbe sem se naučil vsega ^ Pogovor z indijskim glasbenikom Chitravinom N. Ravikiranom PERSPEKTIVE 23-25 Pred razglasitvijo romana leta - Teža kresnikove peterice Jazz festival - V času marginalizacije glasbe i«^ U3 - Generacijski premik? KRITIKA 26-28 knjige: Miha Mazzini: Nemška loterija (Taja Topolovec) KiNO: Claudia Llosa: Mleko bridkosti (Špela Barlič) oder: Ingmar Bergman: Persona. Režija Janez Pipan (Vesna Jurca Tadel) GOSTOVANji: Borut Šeparovič: Srce moje kuca za njo. Režija Borut Šeparovič. Heiner Müller: Eksplozija sječanja 5. Režija Edvard Miler. (Katja Čičigoj) TELEVizijA: Jan in Zoran Bilodjerič: Zadnji avtobus za Sibirijo (Agata Tomažič) razstava: Zaključna razstava študentov ALU (Asta Vrečko) glasba: Modri abonma (Mojca Menart) AMPAK 29 Podžupan Mestne občine Ljubljana Janez Koželj odgovarja Fedji Koširju BESEDA 30 MiTjA čander: Po dvajsetih letih Avtor fotografij na naslovnici je VORANC Vogel. SVETOVNA PRESTOLNICA KNJIGE WORLD BOOK CAPITAL LJUBLJANA 2010 pogledi Pogledi issn 1855-8747 Leto 1, številka 6 štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo odgovorna urednica: Ženja Leiler namestnik odgovorne urednice: Boštjan Tadel izvršna urednica: Agata Tomažič likovni urednik: Ermin Mededovic Tehnični urednik: Matej Brajnik oblikovanje glave časopisa: Matevž Medja poslovna direktorica: Mojca Jazbinšek Izdajatelj: Delo, d. d., Dunajska 5, Ljubljana predsednik uprave: Jurij Giacomelli tisk: Delo, d. d., Tiskarsko središče naslov uredništva: Pogledi, Dunajska 5, 1000 Ljubljana Tel. (01) 4737 290 faks (01) 4737 301 e-pošta: pogledi@delo.si www.pogledi.si Število natisnjenih izvodov 61.844 naročnine in reklamacije Tel. 080 11 99, (01) 4737 600 e-pošta: narocnine@delo.si oglasno trženje dajana.gutesa@delo.si Tel. (01) 4737 540 sonja.juvan@delo.si Tel. (01) 4737 515 Vse pravice pridržane. Ponatis celote ali posameznih delov na katerem koli mediju je dovoljen samo s predhodnim pisnim dovoljenjem izdajatelja in navedbo vira. IVfestna občina Ljubljana 9 * ^ t ^ republika Slovenija ministrstvo za kulturo Poglede sofinancirata Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pogledi so začeli izhajati 7. aprila 2010 v okviru projekta Ljubljana -svetovna prestolnica knjige 2010. »Sicer pa je s prevajanjem danes v družbi tako kot z večino intelektualnih dejavnosti: kapitalistični trg se je že zdavnaj obrnil tako, da je obrtniška storitev, absolutno gledano, ovrednotena precej bolje kot avtorska.« pogledi 16. junija 2010 Primož Vitez, letošnji Sovretov nagrajenec, v intervjuju za Dnevnik o vrednotenju prevajanja. Nelson Mandela v knjižni obliki Pogum ne pomeni odsotnosti ' strahu, temveč navdihovati druge, da premagajo strah; Ohranjaj prijatelje blizu, sovražnike pa še bliže; Voditi pomeni tudi znati popustiti - to so le tri izmed osmih voditeljskih naukov, ki jih je Nelson Mandela razodel ob svoji devetdesetletnici pred dvema letoma. Pred dnevi je pri založbi Sanje izšel slovenski prevod njegove avtobiografije Dolga pot do svobode. Knjiga je prvič izšla v devetdesetih letih, v njej pa Madiba - tako je ime njegovega klana in tako ga kličejo bližnji -popisuje prelomne točke svojega dolgoletnega boja za svobodo in enakopravnost temnopoltih. Pogosto, denimo med dolgimi leti, ki jih je preživel v ječi, se je zdelo, da je zašel v slepo ulico, a Mandela se je prav v zaporu naučil čas šteti v mesecih in letih, ne v urah in minutah. Leta 1994 je bil kot prvi temnopolti državljan izvoljen za predsednika Južnoafriške republike. Slabih petnajst let po tem v JAR, katere temnopolto prebivalstvo velja za izjemne nogometne navdušence, poteka nogometno prvenstvo, za katerega tekme so vstopnice tako drage, da si jih črnci ne morejo kupiti. Nelson Mandela s Fifinim nogometnim pokalom 100% ELEKTRIČEN Do 1000 km za 1 euro. Nič onesnaževanja vključeno. inief im Distributer za Slovenijo PE Eko vozila Železna 16 1000 Ljubljana Tel. (01) 437 0247 Faks (01) 437 0242 Mob. 041 659 605 Retrospektiva Louise Bourgeois v Benetkah y_V razstavnih prostorih fundacije N Emilia in Annabiance Vedova v Benetkah je od 5. junija na ogled razstava pravkar umrle velike kiparke Louise Bourgeois z naslovom Fabric Drawings. Louise Bourgeois, rojena leta 1911 v Parizu, je umrla v začetku junija v 99. letu starosti. Leta 1938 se je poročila z ameriškim umetnostnim zgodovinarjem Robertom Goldwaterjem in se preselila v New York, kjer se je družila z umetniki, kot so Joan Miro, Marcel Duchamp, Andre Breton. V svoji zelo dolgi karieri se ni uvrstila v nobeno umetniško gibanje, njena dela pa so bila v devetdesetih letih na ogled tudi v Sloveniji. Nova mediateka na Goriškem y_V Gorici so bogatejši za pokrajinsko mediateko: kot del večjega kompleksa Palazzo N del Cinema (Hiša filma), ki obsega med drugim kinodvorano Kinemax, kinoatelje, laboratorij in predavalnice filmskega oddelka univerze v Vidmu, je med ulico Bombi in vznožjem grajskega griča zrastlo poslopje, ki so ga zasnovali v tržaškem arhitekturnem biroju Waltritsch. Na petsto kvadratnih metrih bodo obiskovalci lahko obiskovali čitalnico, se poglabljali v filmsko literaturo v študijski sobi in si ogledovali videomateriale v multimedialni sobi. Zapojmo Na papirnatih letalih! y_Na papirnatih letalih, Ta roža je zate in na desetine drugih pesmic Toneta Pavčka, N ki so izhajale v zbirkah Sončece v žepu, Juri Muri v Afriki, Polž pred nebotičnikom, Velesenzacija, Živalski ringaraja, Majnice so bržčas ostale v lepem spominu otrokom, ki so se v šolskih klopeh seznanjali s pisano besedo. Mlajši, ki pisanja in branja še niso vešči, bodo Pavčkovim pesmim lahko prisluhnili v glasbeni spremljavi. Uglasbil jih je Tomaž Grom, v slovenščini in tujih jezikih (japonščini, albanščini, danščini, romunščini, ruščini in makedonščini) jih izvajajo Vesna Zornik, Vesna Pernarčič Žunič, Matija Vastl, Devi, Bragalini, Aria Bragalini, Nuka Grom, Enej Grom, Gordana Bobojevič, Rok Matek, Grega Gruden, Jette Vejrup Ostan, Nagisa Moritoki, Katinka Dimkaroska, Irina, Aksintija in Aleksander Guščin, Tomaž Grom, in sicer ob spremljavi instrumentalne zasedbe: Žiga Golob/Marko Gregorič - kontrabas, Marjan Stanič - tolkala, Marko Brdnik - harmonika, Luka Ropret - kitara in Tomaž Grom - banjo. Zgoščenka s Pavčkovimi pesmimi je izšla že leta 2002, koncerti v organizaciji Zavoda Sploh in v sodelovanju z Mladinsko knjigo pa bodo letos 17. 6. v Grosupljem, 20. 6. na Sezamovi tržnici v Šiški v Ljubljani, 27. 6. v okviru Mini poletja na Križevniški ulici. Podrobnejši spored je na spletnem naslovu www.sploh.si/soncice.html. pogledi 16. junija 2010 DOM IN SVET 5 Nageljni in narodne noše na Bledu >_V Pristavi na Bledu so 10. junija N odprli veliko retrospektivno razstavo slik Maksima Gasparija, ki si jo lahko ogledate še do 24. oktobra, ob četrtkih in nedeljah od petih popoldne pa se lahko med deli člana slikarske struje vesnanov daste popeljati pod strokovnim vodstvom. Na ogled bo več kot sedemdeset Gasparijevih del iz muzejskih in zasebnih zbirk (Gaspari je kot umetnik, ki je navdih črpal iz slovenske folklorne ornamentike, med zbiratelji izjemno priljubljen, saj podobno kot impresionisti velja za varno naložbo), med katerimi nekatera še niso bila razstavljena. Obiskovalci pa si bodo lahko ogledali tudi zbirko originalnih in tiskanih razglednic ter knjižnih ilustracij. Ne bo me, predvajajte DVD >_Včasih so bila gostovanja pisateljev, N katerih dela so bila na seznamu branja za bralno značko ali za bolj poglobljeno gimnazijsko branje, eden izmed bolj veselih delov osnovno- ali srednješolskega seznama. Šolarje ali dijake so zgnali skupaj v najprostornejšo dvorano, ki jo je izobraževalna ustanova premogla, na govorniški oder pa postavili avtorja, umetnika prozne ali rimane besede. Tisti, ki so poleg daru za pisanje premogli tudi dar nastopanja, so zlahka pritegnili pozornost mladega občinstva, za preostale pa so bili tovrstni nastopi najbrž nočna mora, še toliko bolj, ker povabila niso mogli odkloniti. Zdaj pa si bodo nekateri lahko privoščili, da bodo mirno zamahnili z roko in rekli: »Ne, ne bo me. Pa jim predvajajte DVD!« Ta privilegij bo imelo sedeminštirideset pisateljev, katerih portrete je posnela ekipa ustvarjalcev pod vodstvom Dušana Jovanoviča. Od uvodnega kadra, v katerem se pred kamero pojavijo vsi in gledalca pozdravijo z gromkim »Predstavljamo vam slovenske pisatelje!«, se nato pred našimi očmi zvrstijo vsi od B do Ž, se pravi od Cvetke Bevc do Vlada Žabota, vmes pa še Jurij Hudolin, Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun in Goran Vojnovič, če naštejemo samo nekaj najbolj razvpitih, oprostite, branih. Projekt je sad sodelovanje Študentske založbe in Društva slovenskih pisateljev. Lent za vse, vsi na Lent _v V štajerski metropoli se bo 25. ' j unija začel festival Lent, ki bo trajal do 10. julija. Vmes se bo na različnih prizoriščih zvrstilo toliko dogodkov s tako raznovrstno vsebino, da bi festivalu stežka prilepili kakšno žanrsko etiketo ali ga postavili ob bok resnejšim bratom s konceptom in rdečo nitjo. V okviru Lenta (natančnejši spored dogodkov je na http://lent.slovenija.net/) se bodo pred očmi obiskovalcev zvrstili tako glasbeni izvajalci (od Perpetuum jazzile do Dan D in Pihalnega orkestra KUD Pošte Maribor) in odrski umetniki kot virtuozi ulične košarke in pospešeni šahisti (mednarodni turnir v pospešenem šahu). Kdor se pregrize skozi nekaj deset strani sporeda, se upravičeno vpraša: Ali je še kje kak slovenski umetnik te ali one panoge, ki letos ne bo nastopil na Lentu? Grafika Karla Pečka za samozaložnike _v Pesniki, pisatelji, dramatiki in 7 drugi avtorji, ki so izdali knjigo v samozaložbi, si lahko obetajo vsaj minimalno povračilo stroškov. Revija Mentor, ki deluje v okviru javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD), razpisuje natečaj za najboljšo leposlovno knjig z letnico 2009. Avtor najboljšega dela bo za nagrado dobil grafiko akademskega slikarja Karla Pečka, ki jo bodo podelili 22. oktobra na festivalu mlade literature Urška. Pijača naše in vaše mladosti v SEM _v Nostalgiji in obujanju spominov ' se bodo različne generacije lahko prepuščale ob ogledu razstave v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer bo od 18. junija na ogled razstava z naslovom Cockta, pijača vaše in naše mladosti. O dediščini blagovnih znamk. Na večer pred odprtjem, 17. junija, napovedujejo Cockta žur, kjer bo »pijača naše in vaše mladosti« menda tekla v potokih. Razstavo so pripravili na pobudo Društva za marketing Slovenije in jo gre menda razumeti kot korak na poti do muzeja oglaševanja. Izštekani Kombinat _v Solidarnost. Sočutje. Neupogljivost. ' Ponos. Pravičnost. Milina. Borbenost. Srčnost. Vera v boljše. Lepše. Za vse. To je Ženski pevski zbor Kombinat, ustanovljen na dekliščini ene od bodočih članic pred dvema letoma. 27. aprila 2008 so imele ustanovni sestanek in po dobrih dveh letih jih je dvakrat več kot na začetku, štirideset kombinatk, starih od 20 do 55 let, pa mora odklanjati povabila na nastope, toliko je ljudi po vseh koncih Slovenije, ki bi radi prisluhnili pesmim upora besedna zveza, ki najlepše opiše njihov zborovski repertoar. V petek, 18. junija, bodo nastopile v Izštekanih na Valu 202. Pridružili se jim bodo Drago Mislej Mef, Jani Kovačič, Aleš Hadalin, Jerica Mrzel, Ksenija Jus in Same babe. V studio so vabljeni tudi poslušalci, če se z imenom in priimkom pravočasno prijavijo na elektronski naslov izstekani@rtvslo.si. Prihajajo finski dečki _v Zbor Cantores Minores je bil ustanovljen leta 1952 kot zbor katedrale v Helsinkih. ' V njem pojejo dečki, fantje in mladeniči, stari od štiri do petindvajset let. Cantores Minores je zbor, ki je zvest tradiciji protestantskega deškega zborovskega petja. V več kot petih desetletjih delovanja so se že enainpetdesetkrat odpravili na turneje, najdlje v Združene države in na Japonsko. Nastopali so za številne državnike in na zasebni avdienci pri papežu Janezu Pavlu II., 17. junija pa bo finski zbor nastopil v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Božanska komedija v Fotografiji v Pri petnajstih letili je 7 dobil prvi fotoaparat. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je iznašel tako imenovano stensko kompozicijo, ki je postala njegov zaščitni znak. Leta 1981 je v Milanu izšla prva monografija o njegovih delih z naslovom Il teatro della vita, Gledališče življenja. Jan Saudek, letnik 1935, je danes najbolj znan sodobni češki fotograf. »Oboževan in zavračan, slavljen in omalovaževan, spoštovan in preklinjan,« je zapisala Daniela Mrazkova, umetnostna teoretičarka in kritičarka, v napovedi odprtja razstave njegovih fotografij, ki se bo zgodila 17. junija v ljubljanski galeriji Fotografija in v organizaciji Emzina. Ob robu razstave z naslovom Božanska komedija pa bodo 22. junija v Slovenski kinoteki predvajali nagrajeni dokumentarni film o Janu Saudku, ki nosi naslov V peklu lastnih strasti, brez upa na nebesa in ga je režiral češki režiser Adolf Zika. Slovansko dekle z očetom Poskrbite za svoje prihranke z depozitom po vaši meri! Pri višini obrestne mere za depozite v EUR z nespremenljivo obrestno mero bomo upoštevali tudi vaše prihranke v naložbeno varčevalnih produktih pri NLB d.d. ali NLB Viti d.d. Ljubljana ali NLB Skladih d.o.o., pri čemer mora biti najnižji znesek prihrankov vloženih v naložbeno varčevalne produkte pri vsaj eni od navedenih družb najmanj 5.000 EUR. nlbO www.nlb.si/depozit PISAVE IN PODOBE Eden najvznemirljivejših slovenskih pisateljev Feri Lainšček je napisal Sprehajališča za vračanje, nov in v marsičem drugačen roman, kot smo vajeni pri njem. Pred kratkim pa je izšla tudi knjiga Po ravnici navzgor, ki prinaša zbirko refleksi o Lainščkovem opusu. MRTVEC PRIDE PO TEKMECA matej bogataj Citirajmo na začetku kar avtorjevo oznako romana v verzih Sprehajališča za vračanje: »napisan je v jambskih desetercih s trojno rimo. Obsega 39 poglavij, 93 spevov in 1854 verzov. Tri je torej njegovo temeljno število in moj zavestno izrečeni AUM. Simbolizira naj tudi tri faze naše eksistence (rojstvo, rast in smrt), tri razsežnosti naše osebnosti (telo, duh in duša), pa tudi instinkte, ki so prav tako trojni: fiziološki, življenjski in smrtni. V tem romanu nas vsekakor še posebej vznemirjajo.« Sprehajališča za vračanje se samoimenu-jejo roman, to seveda pomeni, da se sklicujejo na tisto tradicijo romana v verzih, katerega najbolj poznani vzor(ec) je Puškinov Jevgenij Onjegin. Vendar ima bralec, ob marsičem drugem, kar je napovedano in tega ne ugle-damo nujno pri branju, že z imenovanjem nekaj težav; gre namreč za zgodbo o vdovi Terezi, ki se dobiva s poročenim moškim, ne brez krivde, možak, Goldinski, nomen est omen, je bančnik in baraba in preva- MALo je KNJiG S tako izDELANiM PRoGRAMSKiM PojASnjEVALniM gRAdiVoM, S tako EKSPLicitno podano in ProVoKATiVno METAFiziKo, Pri NAS MogočE kakšna STrNišEVA, kot je to NAJNoVEjši roman FEriJA LAiNŠČKA. rant, ki ima zraven še ljubico, profesionalko iz kupleraja, močno zagledano vanj. Ko tej blodeča duša pokojnika razodene, da ga je dal ubiti ravno bankir, in to zaradi Tereze in dediščine - čeprav se nam najprej zdi, da so njuna srečevanja naključna in da se šele medtem, med akti zaljubljuje vanjo -to posredno sporoči Terezi, Goldinski jo da ubiti, Tereza ga po spoznanju zastrupi s kačo in »sol brezupa (snov peklenska)/ njegova bo edina hrana«. Sprehajališča se dogajajo v manjšem mestu, kjer se godijo nečednosti, slutimo tajkunstvo in ljudi, ki v srce ne spustijo nikogar, noben popotnik se ne zaustavi v njem in v njem ni prostora za daritve, če ohlapno parafraziramo; žalostne in, vsaj emocionalno, nepotešene kurbe, madam, ki toči šampanjca, simpatični lepotci in morilci obenem, malomeščanska opravljiva in brezčutna srenja. To je mesto, naseljeno s slehernikom, ki ga »poganja zgolj libido, teži le k zadovoljitvi lastnih strasti. Ostaja prazen, kar ga na koncu čaka, je kvečjemu krivda.« To je prav mokuška megličasta atmosfera, čeprav daleč od močvirja nam prikliče La-inščkovo knjigo o povodnji v Mokušu, kraju, kjer se dogaja njegov roman o čudežu, najbolj orto katoliški od vseh, Ki jo je megla prinesla, kjer hudobec očitno meša štrene in vodi kolo, dokler veliki potop ne zalije vse grešnosti in ostane le cerkev, kot svetilnik in opomin. Ob tem svetu je, kot v strniševskih mo-ralitetah, svet nematerialnih bitij, duše in ukleta bitja se podijo po nebu in opravljajo svoje posle in se rešujejo od prej, za življenja nabranih bremen, opravljajo maščevanja, intrige, zalezujejo tiste, na katere so navezane in ki so ostali v solzni dolini in zadovoljujejo svoje libidinalije; more, demoni, lemurji, demoni, zla kača, v katere gobcu se odpira brezno, in Lainščkov svet je obojen, po obsodbi grešnosti in sprevrženosti katoliški, po poselitvi neba in mešanju materialnega in nematerialnega pa arhaičen in poganski, tudi sama poimenovanja nesnovnih bitij so vzeta iz ljudskih vraž. Ta metafizična, dušna in duhovna plast pri njem ni nova; dva njegova romana, Skarabej in vestalka, »roman o plenilcih duš«, ki govori o kar-mičnih dolgovih in ponovitvah, pravzaprav o večno ženskem, saj se predzgodovinska zgodba o žrtvovanju ponovi še enkrat, zdaj, v sodobnosti, ob rekonstrukciji prejšnje in poskusih zlorabe rekonstruiranih spominov; ali pa Astralni niz, kjer je morilec in iskani v neki drugi dimenziji, astralni, nedostopni detektivski logiki, oba romana se že ukvarjata s preseljevanjem duš, me-tempsihoza je njuna temeljna predpostavka. Sprehajališča so spisana na njihovi sledi. Že naslov sugerira večno vračanje enih in istih vzorcev, materialni svet, ta solzna dolina, je samo sprehajališče, poligon, na katerem se dogajajo ljubezni in intrige, brez možnosti izstopa ali dokončanja. V tem to je roman; že sam konec, ki je za vse zgrešen, vsi se za-zankajo v nečednosti, ponavlja usodo junaka novoveškega romana, to je vzorec, ki ga bo Feri Lainšček: Sprehajališča za vračanje Roman v verzih Ilustrirala Zora Stančič spremna beseda Ivo Svetina Nova revija (Zbirka Samorog) Ljubljana 2010, 197 str., 24 € poganjalo znova in znova, potovanje se bo zmeraj ponovno začenjalo. Čeprav je po drugi strani Sprehajališče tudi sodobna moraliteta, motivno naslonjena na baladno tradicijo, recimo na Lenoro, na motiv mrtveca, ki iz zagrobja hodi po ljubico, s to razliko, da gre tokrat za maščevanje in ne za ljubezen, ki bi presegla omejitve. Kar priklicuje davno tradicijo, ni samo uporaba mitološkega, gotskega in ljudskega imagina-rija, ki deluje (recimo) romantično oziroma predrazsvetljensko, kaže pa drugačno razumevanje psihike. Sprehajališča so opremljena s prologom in epilogom, med katerima so potem »poglavja«, ta imajo v tradiciji starih mojstrov, recimo Fieldinga ali Swifta, uvodna pojasnila; nekaj podobnega kot napisi v nemih filmih. Ne pesniško meso, naslovi in enostavčne napovedi so tisti ključ, ki nam daje razumeti včasih izrazito subjektivno »vsebino« poglavij, v teh povzetkih zvemo tudi kakšno o čustvovanju literarnih oseb, kako se prebuja njihova emocionalnost, kdo se v koga zaljubi, kako se približujejo in oddaljujejo drug drugemu, komu je za kaj žal in kdo se počuti krivega. Potem sledi pesnitev, torej rimani jambi, različno dolgi nizi, pogosto vzvišeni in gotski, silhuete se razkrivajo in izginjajo, nad mestom lebdijo duše in se zapletajo v njim lastne odnose, se svarijo in tolažijo; temu nadsvetu ustreza za Lainščka nenavadno vzvišen in čuten, estetiziran jezik, ki je zdaj namesto z razblaženo prekmurščino in oponašajoč njeno sintakso zamenjan s prav dekadentnim in za stopnjo bolj intelektuali-ziranim govorom; avguriji, narda, iritirati, ju-stica, notica, kadenca, crescendo, sprotoletje, filistejec, cel kup podob iz antičnega panteona, to so besede iz nekega drugega besedišča, kot smo ga pri njem vajeni, in zdi se, da gre za gosto, obteženo in za stopnjo hermetizi-rano pesnjenje. Ki ga potem, nenadoma, še posebej kadar gre za zadeve mesa in tako, prekine bolj jesihovska govorica, spuščena, vendar večinoma ne igriva, prej obsojajoča, ki govori o »falusih meseno srečnih« ali pa »v gluhi noči par čuječni / vse bolj sprijema jeba redna«, o banavzastem, in ta del ni brez ironije, ne samo v jezikovnih spustih, ki jih neženirano prilepi, tudi kot pojasnjevalno intervencij o, v besedilo in komentar: »Veduta z jutrom in meglico / ponuja sliko, ki zdaj laže, / saj mrtve ptice nad ravnico / nam Mojster raje ne pokaže./« in se sprašujemo, kdo je Mojster, saj to ni več Pesnik, ki je demiurg in suveren v svojem lastnem svetu iz črk in podob, temveč je to nekdo nad njim, to je sam pisec in avtor tega razplastenega sveta, katerega odsev in fragment sta tudi ta roman in vse spisano; se recimo pogovarjajo duše: »kot bebca zreva tukaj v šipe, / medtem ko Mojster se naslaja, / spreminja zgodbe v ar-hetipe, / ustvarja večnost, ji dodaja / le akte, stokrat ponovljene.//« Moramo se vrniti v uvodni del, v katerem Lainšček roman posveča »Carlu Gustavu Jungu, psihoanalitiku in Velikemu magu, ki je verjel v pesniško govorico o tem svetu, tako kot v njo tudi sam verjamem«. In še, po citatu iz Jungove Rdeče knjige, »'da poleg duha tega časa deluje še drugi duh, tisti, ki vlada globinam vsega pričujočega', /„/ in prav to spoznanje skromno postavljam za moto pesniškega poročila.« Čeprav o kakšnem Mojstru, ki spreminja zgodbe v arhetipe in ustvarja večnost z dodajanjem ponovitev, pri Jungu - res pa nisem prebral Rdeče knjige - nisem zasledil; čeprav je v nekem teveintervjuju na vprašanje o bogu rekel, da ve, kako je s tem. V preteklosti so že obstajali romani, ki so bili posvečeni ali so nosili sporočilo, ki je bilo analogno tistemu, ki ga je priskrbela teorija. Ob naturalizmu, omenjenem v spremni besedi, se spomnimo vsaj socrealizma in diamata. Gotovo je pomembno Jungovo stališče, nasprotno razsvetljenskemu, da bo civilizacija prihodnosti iracionalna - ali pa je ne bo, z razumevanjem kolektivno nezavednega, ostaline (v haecklovskem smislu) in spomina na preteklo (kulturno) pot se je približal razumevanju vsega kot polja zavesti, zatipal tisto, kar Vzhod imenuje akaša. V Sprehajališču se res pojavljajo alkimisti, vendar ne kot adepti in provokatorji individuacije, tega temeljnega in kompleksnega jungovskega teoretskega prispevka. Res je Lainščkovo nebo pose- ljeno z dušami, vendar so te bolj ostaline neizživetega individualnega, maščevalne in hoteče, torej ostanki egoističnega, razume jih kot tisto vmes »med materialnim in duhovnim«, to pa se brez dvoma razlikuje od Junga; pojavljata se cel zverinjak in arzenal, ki bi ob drugačni rabi lahko bil arhetipski, od kače kot prispodobe zla do uroborosa, vendar kot podobe, kot drsenje skozi niz emblemov in celo alegorij, brez kohezivne in aktivacijske moči. Se zdi, da je Sprehajališča roman, ki koketira s hermetično in gnostično ikonografijo, vendar jo uporablja za obteževanje pesniških podob, tako da je roman Skarabej in vestalka, kolikor gre za ponovitev analogne situacije v dveh časovnih krhljih, bližje jungovskemu arhetip- skemu. S tem ni nič narobe in roman zato nič manj; Jungova psihološka analiza - ne prakticiranje - magičnega in mitološkega stoji tudi sama zase, kot 'metapesniški' projekt z dovolj in več gradiva, po katerem so kopali on in nasledniki. Lainščkovo delo j e dodatek, ne pa pritrjevanje metodi; literatura in analiza sta vzporedna vhoda v isto neizrekljivo, literatura celo korak naprej, kot bazen idej in motivov in poimenovanj, ki se slabše obnese, ko ustvarjalnost vpreže kar koli, še posebno teorija. Lainščkov roman je najmočnejši tam, kjer nam z estetiziranimi podobami razpira zožano zavest in pesni o prepletenosti svetov, kjer strga in pripušča »duha večnosti«, in ne v približevanju ohlapnim definicijam. ■ SLOVENSKA LITERATURA IN FILM: PRIMER FERI LAINŠČEK SAMO RUGELJ Večina Lainščkovih knjig je brana, razprodana ter pogosto nagrajevana, zato ni čudno, da je njegova literatura našla pot tudi v film. S štirimi celovečernimi kinematografskimi in enim celovečernim televizijskim filmom je tako Lainšček najdejavnejši, najvplivnejši in najbolj adaptiran sodoben slovenski pisatelj. Literatura je filmu dajala številne ideje že takoj po njegovem nastanku in še vedno velja, da je približno tretjina filmov posnetih po taki ali drugačni književni predlogi. Podobno je bilo kar nekaj časa tudi pri slovenskem filmu. Scenariji so se v začetku po večini opirali na leposlovje, ki mu je literarna zgodovina že priznala trajno vrednost (denimo Deseti brat, Jara gospoda, Cvetje v jeseni, Samorastniki itn.), ali so nastali po priljubljenih mladinskih delih (Vandotove zgodbe o Kekcu, Pastirci Franceta Bevka, Ko zorijo jagode Branke Jurca itn.) ali pa tistih delih povojne literature, ki so pri kritiki doživela pozitiven sprejem (Črni dnevi in beli dan Dominika Smoleta, Menuet za kitaro Vitomila Zupana, Pustota Vladimirja Kavčiča itn.). Tako kot drugod po svetu so se tudi pri nas formirali režiserji, ki so se tako rekoč specializirali za režiranje literarnih priredb, saj je na primer France Štiglic po njih posnel osem filmov, Vojko Duletič jih je režiral šest, po pet pa sta jih prispevala tudi Matjaž Klopčič in Jože Gale. Osamosvojena Slovenija je prinesla upadanje literarnih adaptacij, potem pa so se te sredi devetdesetih počasi spet začele pojavljati, pri tem so v tem obdobju prevladovale priredbe sodobnih literarnih del (denimo Halgato po romanu Namesto koga roža cveti Ferija Lain-ščka, Carmen Metoda Pevca, Zvenenje v glavi Draga Jančarja, Predmestje Vinka Möderndor-ferja). Ne glede na to, da literarne adaptacije preteklih let pogosto izvirajo iz dvojnosti pisateljske in režiserske vloge (recimo Metod Pevec, ki zdaj spet snema po svojem romanu Teža neba, pa Vinko Möderndorfer, ki je adaptiral dva svoja romana in ju tudi režiral, zdaj Goran Vojnovič, režiser, ki se je prebil kot pisatelj, že končuje film Piran Pirano po svojem izvirnem scenariju, napoveduje se tudi Nejc Gazvoda, ki je že bil koscenarist pri Osebni prtljagi, in še kdo), pa je treba dodati, da razen izjemoma ti filmi za zdaj niso pritegnili širšega občinstva. Komunikativen slovenski film samostojne Slovenije je tako večinoma slonel na izvirnih scenarijih. Edina resna izjema pri tem je literatura Ferija Lainščka. Seveda je značilnost njegovega literarnega ustvarjanja, v svojih resnih delih namreč spretno kombinira regionalne prekmurske posebnosti ter mite in legende s prefinjeno in univerzalno metaforiko, v lahkotnejših romanih pa postreže z dovolj atraktivnimi zapleti in njihovimi izpeljavami, zgolj eden izmed razlogov, da je bilo ekraniziranih toliko njegovih del. Drugi, morda še pomembnejši je avtorjev aktivni pristop pri pretapljanju svojih romanov iz besed v slike, saj je kot koscenarist sodeloval pri vseh filmih, razen Petelinjem zajtrku. HALGATO: DOBER UVOD Prvič se je to zgodilo že pred skoraj šestnajstimi leti s filmom Halgato (1994), ki ga je po romanu Namesto koga roža cveti (iz leta 1991), nagrajenem s kresnikom, režiral Andrej Mlakar. Lainšček je za ekranizacijo zgodbe prijateljev Pištija in Halgata, ki ju v zgodnji mladosti v svetu nepregledne panonske nižine zaznamuje ciganski etos, pri tem Halgato ostane zvest svoji ciganski naravi, Pišti pa se odzove vplivu širšega okolja in skuša preseči svojo cigansko narojenost, takrat dejal, da je to po njegovem mnenju eden zadnjih slovenskih filmov, kjer je pri njegovi produkciji z njim živela vsa pokrajina. Kritiki so imeli do filma dokaj nevtralen odnos, čeprav je bil Halga-to v tistem času precej inovativen, recimo z uporabo pristne prekmurščine, ki je filmu dala nezgrešljiv pridih lokalne avtentičnosti (ta logika je bila kasneje uporabljena tudi pri nekaterih drugih filmih po Lainščkovih predlogah), hkrati pa so bili dialogi iz precej poetično obarvanih v romanu solidno prilagojeni filmskemu mediju in igri (ne smemo namreč pozabiti, da se slovenskemu filmu tedaj še ni uspelo znebiti gledališkosti svoje govorice). Film Halgato tako še vedno velja za dober uvod v Lainščkovo filmsko ustvarjanje. mokuš: večno aktualen Druga ekranizacija, Mokuša (po romanu Ki jo je megla prinesla iz leta 1993 in ga je, tako kot Halgata, spet režiral Andrej Mlakar), se je zgodila na prelomu tisočletij (2000). Tudi tu se film precej zvesto drži svoje literarne predloge, to pa je bil, glede na njene simbolične vložke in opisovanje nadrealističnih vizij, seveda precej zahtevnejši režiserski projekt. Zgodba o katoliškem duhovniku Jonu Ur-skem, ki prekrši cerkveni red in mora zato oditi v Mokuš, zapuščeno faro sredi močvirja, se Lainščku zdi »en od zadnjih v vrsti tistih slovenskih z izrazito izčiščeno idejo in angažiranim sporočilom, kakršnih žal ne snemamo več«. Čeprav je škoda, da se Mokuš še deset let po nastanku ni zmogel povsem znebiti nerazrešenih sporov in težav, zaradi katerih pravzaprav ni nikoli prišel na redni kinospored, je res, da gre pri njem za najbolj umetniški film po Lainščkovi literaturi, za estetski film, ki skuša kar se da zvesto pou-stvariti literarno predlogo, za film, ki mu čas ne krha vrednosti, saj je s svojim družbenim, celo ideološkim sporočilom večno aktualen, hkrati pa je to tudi edini film po Lainščkovih knjigah, ki je primeren zgolj za ozek krog filmskih gledalcev. Lainščkova, ob neki priložnosti izrečena ideja, da »bi bilo treba film razbarvati/prebarvati v sepijo« ter mu s tem dati nadčasovno aktualni kontekst (črno-beli Hanekejev Beli trak je denimo pri tem dobro izhodišče), lepo izraža razmišljanje ustvarjalca, ki se ne zadovolji z mrtvorojenostjo filma po njegovem romanu (ter o njem še vedno razmišlja skoraj desetletje po nastanku), in se zdi več kot primerna za ta nenavadni film, ki bi vsekakor moral dobiti aktivno mesto v slovenski filmski zgodovini. Traktor, ljubezen iN rock'n'roll: SOLiDNA KoMiCNA DRAMA Tretjo Lainščkovo adaptacijo, Traktor, ljubezen in rock'n'roll (2007), je po njegovem romanu Vankoštanc iz leta 1994 režiral Branko Djurič. Tudi pri tem filmu so nastali finančni zapleti, tako da je štorija o kmečkem fantu Brezi, ki trza na rock'n'roll in skuša z igranjem kitare osvojiti vaško lepotico Silvijo (nedaleč stran je še drugi protagonist filma, Düplin, čudni prišlek in gluhonemi klatež), za zdaj ugledala zgolj svojo festivalsko projekcijo, pri tem pa se bo kmalu spet odločalo o njeni morebitni kinematografski poti. Traktor, ljubezen in rock'n'roll je film, ki je, glede na roman, doživel precej sprememb, tako vsebinskih kot značajskih pri posameznih likih, vse skupaj pa je vodilo k temu, da se je v filmu PETELiNJi ZAJTRK, BREZ DVOMA USPEŠNO iZVEDENA LiTERARNA ADAPTACiJA, NADGRAJENA S FiLMSKiMi ELEMENTi, S SVojo PRiLjubLjENoStjo PRi GLEDALCiH PARADoKSALNo postavlja pod vprašaj TuDi temeljno vprašanje slovenske NAcioNALNE fiLMSKE STRATEgiJE, KATERE fiLME PoDPiRATi: ALi PREDVSEM TiSTE, Ki zADovoLJuJEJo avtorske AMbiciJE REžiSERJEV (To JE LogiKA zdaj), ALi TuDi TiSTE, Ki strežejo potrebam občiNSTVA. precej okrepila komična struktura. Največja sprememba je morda prenos statusa vaškega norčka z Düplina na Brezo, ki s svojimi tu in tam bizarnimi vragolijami na vsak način skuša osvojiti Silvijo (pri tem Düplin diskretno sodeluje ter kasneje skuša po svoje zavarovati to zvezo). Tudi konec filma je v primerjavi z romanom precej drugačen. Ne glede na precejšnje kreativne spremembe literarne predloge pa film deluje kot solidna komična melodrama z ustrezno sklenitvijo začetka in konca, ki bi v kinu brez dvoma pritegnila širše občinstvo ter bi se za obdobje po letu 2005 gotovo zapisala kot eden bolj dopadljivih slovenskih filmov. Poleg Petelinjega zajtrka, seveda. PETELiNJi zajtrk: FiLm iz vesoLJA Petelinji zajtrk (2007), posnet po istoimenskem romanu iz leta 1999, deluje kot slovenski film iz vesolja, saj je bil že koncipiran, promo-viran in distribuiran kot uspešnica. Dobro naoljen mehanizem te ljubezenske drame s primesmi srhljivke se je po koncu svojega kinematografskega predvajanja uvrstil na za zdaj peto mesto najbolj gledanih filmov od leta 1991. Zanimivo je, da je Petelinji zajtrk, kot se pri bolj gledanih slovenskih filmih iz naše zgodovine pogosto zgodi (spomnimo se recimo samo kritik filma Vesna in To so gadi), razdelil tako kritike kot strokovno javnost. Nekateri kritiki so hvalili tekočo in logično zgodbo ter jasno zasnovane like, nasprotno pa je ravno to pri drugi, bolj avtorsko usmerjeni struji sprožalo val omalovaževanja, češ da je Petelinji zajtrk preveč lahkoten in predvidljiv. Tako Petelinji zajtrk, brez dvoma uspešno izvedena literarna adaptacija, nadgrajena s filmskimi elementi, s svojo priljubljenostjo pri gledalcih (rekordi tudi pri televizijskem predvajanju) paradoksalno postavlja pod vprašaj tudi temeljno vprašanje slovenske nacionalne filmske strategije, katere filme podpirati: ali predvsem tiste, ki zadovoljujejo avtorske ambicije režiserjev (to je logika zdaj), ali tudi tiste, ki strežejo potrebam občinstva. Na njegovih valovih je lepo zajezdil tudi podobno strukturiran in še malce lahkotnejši televizijski film Hit poletja (2008), ki ga je po Lainščkovem istoimenskem romanu zrežiral Metod Pevec. Več pisATELjEv v siovENsKi fiim Če pri slovenski kinematografiji še vedno pogosto pogrešamo gibko domišljenost celovečernih scenarijev, ki bi se ponašali z izpiljeno dramaturško strukturo, potem lahko ta zapis sklenemo z ugotovitvijo, da filmom samostojne Slovenije v tem pogledu gotovo še vedno manjka krepkeje prisotne pisateljske veščine, ki zna dobro povezati vse pripovedne niti v zapletu in razpletu. Pregled slovenske filmske produkcije zadnjih dveh desetletij kaže, da je ta prinesla zelo raznovrstne primerke, od povsem hermetičnih do zelo gle-dljivih ter tematsko, dialoško in produkcijsko dovolj inovativnih. Prerez pokaže tudi to, da je pri filmih, kjer so s svojo predlogo (ali kako drugačno angažiranostjo) sodelovali pisatelji, le redko umanjkala jasna zgodba, saj se skorajda ni zgodilo, da se filmi po literarnih predlogah ne bi iztekli v konec, ki je dobro povzemal težnje glavnih likov skozi film. To velja tudi za filme po literarnih predlogah Ferija Lainščka, ki je s štirimi celovečernimi kinematografskimi in enim celovečernim televizijskim filmom najdejavnejši, najvplivnejši in najbolj adaptiran sodoben slovenski pisatelj. Brez filmov po njegovih literarnih predlogah bi bila slovenska literarno-film-ska pokrajina zadnjih dveh desetletij veliko skromnejša, tako motivno kot vsebinsko. Produkcijski zapleti pri dveh filmih so širšemu občinstvu za zdaj preprečili užitje celotnega Lainščkovega literarno-filmskega opusa, a če se bodo težave razpletle, bomo lahko videli, kako ta raznovrstni, samosvoji in produktivni avtor, ki se brez dvoma že tudi pri filmu uvršča med slovenske moderne klasike, svojevrstno in ustvarjalno zgodbo svojega življenja piše tudi z gibljivimi slikami. ■ Objavljeno besedilo je deloma predelan prispevek iz knjige Po ravnici navzgor, ki je pred nedavnim izšlo pri murskosoboški založbi Franc-Franc in v kateri je več avtorjev reflektiralo in evidentiralo literarni opus Fe-rija Lainščka. TUDI ČAKAJOČ NA GODOTA JE MOGOČE RAZUMETI KOT IGRO O IZRAELSKO-PALESTINSKEM SPORU Povabljeni na 49. izraelski festival odrskih umetnosti, ki vsako leto poteka zadnji teden maja in prvi teden junija, so letos v Tel Avivu, Jaffi, Jeruzalemu in Akosu šest dni spremljali sodobno izraelsko produkcijo od gledališča do etnoglasbe in sodobnega plesa. Sedmi dan je bila prizorišče turška ladja na poti v Gazo, novo dramo, ki je bila bolj kot premiera repriza, pa so uprizorili izraelski vojaki v neprostovoljni koprodukciji s protestniki. AGATA TOMAZiC brali smo se, da bi razpravljali o političnem gledališču, prava drama pa se dogaja zunaj,« je spregovoril bradati mož z očali. Njegove besede niso bile polne pretirane teatralnosti; Tel Aviv so še pred nekaj urami preletavali helikopterji izraelske vojske, s katerimi so komandosi napadli ladjo s človekoljubno pomočjo za Gazo. Tudi slaba vest ni bila hlinjena. Avra-ham Oz je nekakšen izraelski oporečnik, Jud, ki opozarja na neustrezno reševanje palestinskega vprašanja in si je zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev Gaze in Zahodnega brega med izraelskimi desničarji prislužil vzdevek »trgovec z grožnjami«. Oz je bil predstojnik oddelka za gledališče v okviru univerze v Haifi in vodja univerzitetnega gledališča. S tega mesta so ga leta 2003 odstavili, še danes pa na oddelku, ki ga je sredi devetdesetih ustanovil, predava in tudi ost njegovih političnih stališč ni niti malo otopela. »Če bi radi izvedeli kaj o političnem gledališču v Izraelu, samo prižgite televizijo ali radio,« je nagovoril poslušalstvo: delegacijo tujih 49. izraelski festival odrskih umetnosti www.ISRAEL-FESTIVAL.ORG 25. 5. DO 11. 6. 2010 novinarjev, gledaliških režiserjev in direktorjev kulturnih festivalov iz vse Evrope, ki so za okroglo mizo izvedeli, tik preden se je začela. Glede na njihovega uradnega gostitelja, izraelsko ministrstvo za zunanje zadeve, to skoraj zagotovo ni bil nedolžen organizacijski spodrsljaj ... Izrael je država, ki se baha s številnimi gledališči, radi se pohvalimo tudi s tem, da si njeni prebivalci ogledajo rekordno veliko gledaliških predstav, razlaga Oz. Manj ali skoraj nič je slišati o več kategorijah gledališkega občinstva, o Judih in muslimanih, živečih v Izraelu, pa o Palestincih z zasedenih ozemelj, ki tako in tako ne morejo v gledališča v Tel Avivu ali Jeruzalemu. Ali o tem, kakšne so predstave, ki si jih ljudje ogledujejo. Prevladujejo plehke bulvarke, ki spravljajo v smeh malomeščane brez trohice družbene odgovornosti in politične angažiranosti, ali se trudijo odslikovati razmere v izraelski družbi, pri tem pa se seveda ne da izogniti izraelsko-palestinskemu sporu. Provokativnejšo in scela nedržavotvorno obravnavo politične realnosti si lahko privoščijo v manjših, alternativnih gledališčih, a ker je njihov obstoj odvisen od tega, koliko vstopnic bodo prodali, morajo, namesto da bi v politično angažiranih dramah občinstvo opozarjali, kako se izraelska država neustrezno loteva palestinskega vprašanja, delati gledališče, ki pomaga ohranjati sistem pri življenju. Na odrih velikih gledališč v Tel Avivu in Jeruzalemu, ki jim denar za delovanje odmerjajo iz državnega proračuna, pa sploh raje uprizarjajo klasike in politično neproblematizirajoča dela. Politično anga- žiranost je zato treba iskati med vrsticami, najti pa jo je v marsikateri igri, denimo, Antigoni. V državi, kakršna je Izrael, je mogoče že Čakajoč na Godota razumeti kot dramo o izraelsko-palestinskem konfliktu. Vsakdanjik je prežet s politiko, »mi politiko jemo, pijemo in dihamo, trapast ali slep bi moral biti, kdor bi jo spregledal«. Edini način, da politiki ubežiš, je, da se pred njo umakneš v psihiatrično bolnišnico. »Pa še tam najbrž ne bi bil popolnoma na varnem pred njo,« pristavi Oz. Nekaj ur po incidentu na odprtem morju pred Gazo je bilo nebo nad Tel Avivom spet sinjemodro in brez oblačka ali majhnih temnih pik na obzorju, trušč helikopterjev in letal je potihnil. Mesto so preplavili običajnejši zvoki: hrumenje avtomatov za italijanski espresso, ki ga meščani tako radi srkajo v kavarnah na elegantnih telavivskih avenijah in bulvarjih, trobljenje v avtomobilskih zamaških in zvonci kolesarjev, ki si na dveh kolesih utirajo pot skozi avtomobilsko goščavo, spodaj ob morju pa bučanje valov, vrišč otrok in tehnoglasba za navdušene dvi-govalce uteži na peščeni plaži pred hotelom Sheraton. Se je sploh kaj zgodilo? »Oprostite, kaj se je pravzaprav zgodilo to jutro?« dvigne roko kvišku eden izmed manj obveščenih gostov, gledališčnik iz Poljske. Udeleženci okrogle mize, poleg izraelskih predstavnikov Avrahama Oza, ikonoklastič-ne igralke in performke Smadar Yaalom in režiserke Naomi Yoeli sta bila med njimi še dva tujca, Južni Korejec in Britanec Ian Herbert, so že deset minut govorili o ne-dogod-ku. Incidenta na turški ladji, ki je na krovu prevažala mirovnike, od katerih jih je vsaj deset umrlo pod streli iz pušk izraelske elitne vojaške enote, niso omenjali z besedami, le kot »to danes zjutraj« ali »ona reč«. Govoriti o neizrekljivem je svojevrstna igra, ki se jo izraelski intelektualci igrajo že desetletja. Hitro vanjo pritegnejo tudi tujce in igra se jo lahko vsakdo, število igralcev in trajanje sta poljubni, nikakor pa niso zaželena direktna ali otroško naivna vprašanja. »Dvajset ljudi so ubili, to se je zgodilo,« izstreli odgovor nekdo iz občinstva, Neizraelec in očitno nevešč igranja. »Pravzaprav nič posebnega,« sarkastično doda in razburka tišino, ki je dotlej oblivala dvorano. Povezovalec Avi Oz nato z modrostjo, kakršna pritiče njegovim sedmim desetletjem, stvarno povzame dogajanje v kronološkem zaporedju, od geneze VPRAŠANJA V SLOGU, KOLIKO TEHTA DAVIDOVA ZVEZDA, KI SO JIH PO OGLEDU MONODRAME WISHUPONASTAR AVTORICE in igralke semadar YAARON zastavljali ravnatelji gledališč iz evrope in so bila povezana z morebitnimi gostovanji, so zadela bistvo v prenesenem pomenu: kakšno BREME JE judovstvo? odgovor ponudi avtorica sama v zadnjem delu predstave, ko se iz žrtve prelevi V agresorja in si da duška: »zdaj sem jaz na vrsti,« kriči IN strelja po palestincih. do dramatičnega razpleta v mednarodnih vodah pred Gazo: »Oooops, we did it again.« (slovensko: Uf, spet smo to naredili). Tragedijo in mrtve je bilo pričakovati, trpko pripomni Naomi Yoeli. In nato oriše utrinek iz resničnega življenja, ki mu je bila priča na večer pred incidentom in ki bi ga z minimalno dramaturško obdelavo zlahka prestavili na oder. Bil je topel poletni večer, zahajajoče sonce je zlato ožarjalo Jeruzalem, oče in sin, pravoverna Juda s kodrčki, pa sta se igrala z daljinsko vodenim vojaškim helikopterjem. Sinu ni in ni šlo, helikopter igračka je ven in ven strmoglavljal, dokler oče ni vzrojil in vzel daljinskega upravljalca v svoje roke, češ zdaj ti bom jaz pokazal, kako se rečem streže. »Bilo je, kot bi bila navzoča pri generalki za tisto, kar se je zgodilo danes zjutraj, kot Marquezova Kronika napovedane smrti,« je zgroženo razmišljala Naomi Yoeli. Dovolj je, izstopite že iz milnega mehurčka, v katerem živite, je odkrito izrazil svoje mnenje Ian Herbert, ki v Veliki Britaniji izdaja gledališki štirinajstdnevnik Theatre Record. Nima se smisla slepiti: politično gledališče ne rešuje težav in ne izboljšuje sveta, edini primer, ko je drama pripomogla k spremembam na bolje, je bila neka igra o holandskih mornarjih v devetnajstem stoletju, je cinično navrgel Herbert, češ naredite kaj konkretnega. Mar ni že Hannah Arendt Judom očitala nekaj podobnega: da so preveč ubogljivo in pokorno spremljali razplamenevanje sovraštva do Judov, dokler se ogenj nazadnje ni razširil v požar holokavsta, ki je pogoltnil na milijone predstavnikov izvoljenega ljudstva? Svoja stališča j e predstavila v razširj enem in poglobljenem poročilu s procesa proti Adolfu Eichmannu, ki ga je spremljala kot poročevalka New Yorkerja, nato pa vtise strnila v knjigi Eichmann v Jeruzalemu (Eichmann in Jerusalem: A Report on the Banality of Evil). Ta in še nekaj arhivskih dokumentov, med drugim njena korespondenca z nemškim filozofom Martinom Heideggrom, s katerim je imela dolgoletno ljubezensko razmerje, so bili podlaga za gledališko igro Banalnost ljubezni, ki jo na izraelskih odrih uprizarjajo od leta 2006. Holokavst še šest desetletij pozneje odzvanja v dramskih delih izraelskih avtorjev, seveda pa tema veleva spoštljivo interpretacijo. Pobalinstvo si smejo dovoliti kvečjemu Judje sami. Arbeit macht frei je naslov igre, ki sta jo zasnovala Semadar Yaaron in Moni Yossef iz alternativnega arabsko-judovskega gledališča v mestu Akos na severu Izraela. Poigrava se s stereotipi o Judih, in to tako nesramno in cinično, da bi Nejuda, če bi si dovolil izreči samo desetino replik, takojci obtožili antisemitizma. Oblastna Judinja z vranje črnimi lasmi, spetimi v figo, in oblečena v baržunasto obleko višnjeve barve igra na klavir, na katerem gori sedemramni svečnik, menora. Na začetku predstave poje uspavanko sinu, za katerega se izkaže, da ni več malček ... »Dober dan, delam za Mosad, nikomur ne povejte, prosim. Star sem 52 let in še vedno devičnik. Mama je obljubila, da me bo peljala na Tajsko,« se predstavi sine, ki v nadaljevanju na materin ukaz uprizori svoj šov in gostom pokaže ne le, kaj se je dogajalo v Auschwitzu, katerega grozote je preživela njegova mama, temveč tudi okrutnosti Hiro-šime in Nagasakija, Vietnama, Irana in Iraka, Sabre in Šatile, Čečenije in Kosova. »Sporočilo naše predstave je, da smo del sveta, nismo izolirani, ubija se povsod. V vsakem izmed nas se skriva majhen nacist, ki išče svoje žrtve,« razlaga Moni Yossef, ki pravi, da so se njegovi rojaki tisti, ki jih pravovernost že apriori ni odvrnila od ogleda na predstavo odzvali zelo intenzivno: eno uro so se smejali, zadnjih dvajset minut pa jokali. »Holokavst se dogaja povsod in se nadaljuje. Holokavst, v katerem so umirali Judje, se ni zgodil na drugem planetu in ni več potrebe po tem, da bi ga glorificirali in iz njega delali religijo,« meni Semadar Yaaron, tudi avtorica in edina nastopajoča v še provokativnejši monodrami o judovstvu z naslovom Wishuponastar. No, pravzaprav sta nastopajoča dva: poleg ženske, ovite v negliže, ki se pripravlja na poroko, je tu še David, njen bodoči mož, ki je v resnici v bombažne trakove ovita Davidova zvezda in se v prvih minutah spusti izpod stropa. Kontroverzna Semadar Yaaron nato pleza po njem in se na svatbi zavrti z njim ob zvokih Wagnerja. Igra je nastala v koprodukciji z Nemci in bila prvič uprizorjena na Berliner Festspiele, to pa so avtoričini rojaki pospremili z zajedljivimi komentarji v slogu, seveda, Nemci imajo slabo vest in so pripravljeni plačati za gledališko igro o judovski identiteti. Tudi Avstrijci in Nizozemci bodo iz slabe vesti na široko razpirali denarnice, je bilo slišati, ko je igra imela tolikšen uspeh, da je Semadar Yaaron z njo gostovala po številnih evropskih odrih. Monodrama je pač bolj izvozni izdelek, preveč blasfemična, da bi ji lahko prisluhnili tisti, ki jim je namenjena: Izraelci. Na avtorico številni gledajo kot na izdajalko, če bi živela v srednjeveški Evropi, bi j o, črnolaso in predirnega pogleda, bržčas sežgali kot čarovnico. »Moje delo v gledališču je terapevtsko, potrebujem ga zase, ne bi mogla živeti brez tega,« pripoveduje umetnica, katere telo je na odru nemalokrat v krču in izpostavljeno precejšnjim naporom in akrobacijam, ki jih pri skoraj šestdesetih in operaciji na srcu ni lahko izvesti in zaradi katerih bi jo lahko primerjali z bodyartistko Marino Abramovic. Vprašanja v slogu, koliko tehta Davidova zvezda, ki so jih po ogledu predstave zastavljali ravnatelji gledališč iz Evrope in so bila povezana z morebitnimi gostovanji, so zadela bistvo v prenesenem pomenu: Kakšno breme je judovstvo? Odgovor ponudi avtorica sama v zadnjem delu predstave, ko se iz žrtve prelevi v agresorja in si da duška: »Zdaj sem jaz na vrsti,« kriči in strelja po Palestincih. »Če se ne bomo naučili, kako živeti drug z drugim, bomo drug drugega pobili,« je stavek, ki so ga položili v usta še enega močnega ženskega lika, Sarah iz igre Železnica do Damaska (Railway to Damascus), ki je nastala v koprodukciji Nacionalnega izraelskega gledališča Habima in Kraljevega gledališča iz Londona. Dogaja se v Haifi leta 1942, v obdobju britanskega mandata v Palestini, in čeprav je vmes preteklo šestdeset let, so vprašanja, s katerimi se dramski tekst ukvarja, aktualna še danes. »Enkrat Arabec, vedno Arabec,« reče brat glavne junakinje, ki se ne strinja z njenim pacifističnim pogledom na svet. Na koncu življenje stre oba: njej se ideali o enakosti vseh ljudi sesujejo v prah, ko ovadi svojega arabskega delodajalca in tako reši glavo bratu, brat pa se kot nekdanji član radikalne judovske organizacije Lehi, ki je zanje tudi ubijal, počasi potopi v alkoholizem. Judje so medtem pokupili arabske posesti, Britanci pa izpluli iz Haife in za seboj pustili zmedo, ki še traja. »Ko so na začetku devetdesetih potekala pogajanja za izraelsko-palestinski mirovni sporazum v Oslu, smo se že zbali: O čem pa bodo poslej naše gledališke igre, če bomo živeli v sožitju z Arabci?« se je trpko pošalil Moni Yossef iz arabsko-judovskega gledališča v mestu Akos in brž dodal: »No, na srečo je mirovni sporazum propadel.« ■ SLIKARSKA PSIHOANALIZA TITOSTALGIJE Avstrijski umetnik Walter Steinacher, rojen sredi klasike, v Mozartovem Salzburgu, se je za nekaj časa ustalil v ateljeju na ljubljanski Metelkovi in poskušal poiskati umetniški odgovor na vprašanji, kaj je v ljudeh, da jim ito ne gre iz glav, in kaj je v Titu, da ga ljudje ne morejo pozabiti. VLADiMiR P. STEFANEC Groza! Po hodnikih Fakultete za družbene vede, naslednice »rdeče« FSPN, znova visijo Titove slike, in to cel ducat. Niso se še dobro polegle polemike ob ponovnem poimenovanju ene izmed ljubljanskih ulic po nekdanjem voditelju, zdaj pa še to! No, pravzaprav visijo Titove slike na tistih stenah prvič, stavba je namreč nova, prav po sodobno sterilna, a morda je prav zato tovrstna »indoktrinacija« nedolžne mladine, ki je prejšnji sistem okusila kvečjemu v plenicah, še toliko bolj skrb zbujajoča. Brez panike, portreti na FDV niso tisti, starejšim dobro znani reprezentativni fotografski iz časa maršalovega življenja, četudi je očitno, da so nekateri izmed njih razobešene slike navdihnili. Pa tudi če bi bili, bi jih študentje verjetno dojemali kot nekakšen čudaški umetniški projekt, tako kot jih večina verjetno dojema tudi razstavljena olja na platnu. Njihov avtor ni kakšen nostalgični Titov pionir ali mladinec, ampak mlajši avstrijski umetnik, ki je odraščal dovolj daleč od nekdanjega jugoslovanskega raja, da ga ta ni okužil. Rojen je bil sredi klasike, v Mozartovem Salzburgu, a pravi, da ga je tamkajšnja »sodobnoumetniška mafija« ignorirala, zato se je odpravil pogledat dežele južno od Alp. Že v Salzburgu je, v stanovanju prijatelja taksista, najbrž zdomca, videl obešeno Titovo sliko, na svojih poteh po Hrvaški, Bosni in Sloveniji pa jih je videl še veliko več in postal na to pozoren. Opazil je precej čustvene navezanosti na Tita in Jugoslavijo, ugotovil, da številni ljudje žalujejo za preteklostjo, ki jo sam vidi predvsem kot diktaturo, zato mu stvar ni šla zlahka v glavo. Za nekaj časa se je ustalil v ateljeju na ljubljanski Metelkovi in poskušal poiskati umetniški TITO JE BIL, KOT SUGERIRA STEINACHERJEVO »DEMASKIRANJE ZGODOVINE in zgodovinske osebnosti«, marsikaj; bil je mati, z vsemi atributi rodnosti IN strogosti, pa nadarjen KARAKTERNI igralec, nosečnica, KI JE rodila nič manj KOT državo srečnih, v bratsko družino povezanih narodov, BIL JE odločen ljubimec IN HKRATI BOHOTNA KOKETA, KI se LE neodločno brani, mučenec v imenu prihajajočega užitka, pa težko ujemljivi stvor s pomnoženimi obrazi. odgovor na vprašanji, kaj je v ljudeh, da jim Tito ne gre iz glav, in kaj je v Titu, da ga ljudje ne morejo pozabiti. Njegov slikarski odgovor je zanimiv predvsem zato, ker gre za pogled z distance, za neobremenjeno soočanje z intrigantno tematiko, za poskus odgovorov na preprosta logična vprašanja, kakršnih si tukaj živeči, preobremenjeni s preteklostjo in sedanjostjo, iz nje izvira-jočo, zastavimo le izjemoma. Steinacher seveda marsičesa ne ve in ne čuti, deluje predvsem na podlagi splošnih mnenj in podatkov, a se kljub temu iskreno trudi, poskuša dojeti fenomen Tita, v času, ko je bil ta najintenzivnejši, a v kon- tekstu današnjega, sodobnega časa. Opaža, da danes mediji, ki so nekoč širili voditeljevo slavo in reproducirali njegove podobe, propagirajo nove, potrošniške vrednote in tovrstni nagovor vključi tudi v svoje slike. Tito kot najstnica iz reklame za kopalke znane blagovne znamke na primer. Takšnega vsekakor še ne poznamo in je daleč od naših ideološko preobremenjenih Walter Steinacher: Mama Tito, olje na platnu, 80 x 125 cm, 2008 diskurzov, po drugi strani pa je tovrstno upodabljanje, ironiziranje, karikiranje različnih javnih osebnosti na zahodnem umetniškem prizorišču in v medijskem prostoru že nekaj desetletij stalnica. Slikar si je zastavil vprašanja o identiteti in dojemanju zgodovinskih osebnosti, njihovih različnih vlog, podob, tako za življenja kot po smrti, k Titu pristopal kot k nekakšni skrivnostni osebnosti številnih obrazov. Gledalcu se ob tem utegne zastaviti še kakšno dodatno vprašanje, na primer o identifikaciji tistih, ki del svoje identitete prenesejo v lik ljubljenega voditelja. Steinacher seveda ne more vedeti, da je mogočih razlogov za to kar nekaj, da niso le psihološke narave in da ne izvirajo samo iz odnosa med državljanom in medijsko oveko-večenim vladarjem, ampak tudi iz osebnih izkušenj, nostalgično potenciranih spominov na minule čase, ko se je marsikdo imel bolje kot zdaj ali pa si vsaj misli, da se je imel. Precej o tovrstnih razlogih med drugim pove tista znana »nepravoverna« krilatica »Dok je bilo Tita, bilo je i šita,« ki bi jo bilo seveda zelo pristransko prevesti v »Dokler je bil Tito, je bil šit,« nekoliko ustrezneje pa v »Dokler smo imeli Tita, ni manjkalo šita.« Izvirni stavek se dobro rima in se je tudi trdno prijel, je pa seveda skregan z dejstvi, saj je danes šita (lahka droga, op. p.) vsekakor več, je pa res, da je bilo včasih precej več tiste droge, o kateri govori Marx v svojem stavku: Religija (kot imanentna ideologija, op. p.) je opij za ljudstvo (s katerim, v nasprotju Walter Steinacher: Yugostalgia RAZSTAVA Ljubljana, Galerija FDV 27. 5. do 26. 6. 2010 s splošnim razumevanjem, želi povedati, da je religija /ideologija/ cenen nadomestek za plemenitejši opij, ki si ga ljudstvo ne more privoščiti). »Šit«, ki ga je bilo v Titovih časih obilo, je bil torej predvsem tisti ideološki, ki zna biti zelo sugestiven in se ljudem zaleze globoko pod kožo, še posebno če je povezan s čisto znosnim življenjem večine. Ob takšnem in drugačnem odvajanju se potem pojavijo hude abstinenčne krize, ki se med drugim manifestirajo v obliki trebušastih dedcev, ki nase s težavo spravijo svoje pretesne bele srajce, rdeče rutke in pionirske čepice, in se odpravijo obnavljat »sveti obred« prenašanja Titove štafete, ki pa je seveda nimajo več komu izročiti. A gre pač za zvestobo starim idealom in za oklepanje iluzij, katerih izguba, ne glede na njihovo naravo, utegne zelo boleti. Ker Tito je bil, kot sugerira Steinacherjevo »demaskiranje zgodovine in zgodovinske osebnosti«, marsikaj; bil je mati, z vsemi atributi rodnosti in strogosti, pa nadarjen karakterni igralec, nosečnica, ki je rodila nič manj kot državo srečnih, v bratsko družino povezanih narodov, bil je odločen ljubimec in hkrati bohotna koketa, ki se le neodločno brani, mučenec v imenu prihajajočega užitka, pa težko ujemljivi stvor s pomnoženimi obrazi. Umetnik je o Titu sproščeno razmišljal, eksperimentiral z njegovo podobo, pomeni ter že med nastajanjem razstave doživel različne odzive. Nekaterim se je njegov pristop zdel zanimiv, sproščen, drugim prav nič zabaven, prav svetoskrunski, in tako najbrž na gledalce deluje tudi razstava. A ta lahko računa predvsem na zelo specifično, študentsko občinstvo, na mlade ljudi, za katere sta tako prva kot druga Jugoslavija le zaprašeni zgodovinski dejstvi, Balkan pa predvsem prostor s specifičnim, za številne privlačnim temperamentom, glasbo, kulinariko. Če bodo njihovi profesorji razstavo znali izkoristiti za poglobljene debate o zgodovinskih dogodkih, ideologijah, kultih osebnosti, odnosih med voditelji in ljudstvi, če bodo rekli kakšno tudi o transformaciji vizualno učinkovitih podob znanih osebnosti skozi čas, o njihovem trženju na tržnici postanih in pogretih idej in nostalgije, o tem, kaj nam pove, da danes na istih stojnicah, drugo ob drugem, ponujajo podobi Josipa Broza in Marilyna Man-sona, plastične »gavčo« klobučke in majice z Jakčevim portretom Tita (o pojavu pričajo fotografije in videi Elene Fajt, predstavljeni na odprtju) potem je razstava vsekakor dobrodošla in postavljena na pravem mestu. Bi pa bilo zanimivo videti, kakšne odzive bi povzročila, če bi bila postavljena na kakšnem dostopnejšem, širšemu občinstvu namenjenem razstavišču. Se mi zdi, da bi se kar kadilo, tako z leve kot z desne. Odkritih in nezavednih, potlačenih čustev, povezanih s Titom, je v nas verjetno še toliko, da bi Steinacher ob njihovem razkritju utegnil dobiti navdih še za celo serijo razstav. ■ ... \-v;; ..-'i"--:..;,;- Vedno bolj je sprejeta teza, da so bile študentsko-dijaške demonstracije sredi maja pred poslopjem parlamenta izraz splošnega nezadovoljstva mlade generacije, ki živi v negotovi sedanjosti in ki jo najverjetneje čaka prav taka prihodnost. O vzrokih tega nezadovoljstva razmišljajo osnovnošolski ravnatelj in pisatelj Dušan Merc, doktor filozofije Aleš Bunta, absolventka Manca G. Renko ter evropski poslanec in nekdanji minister za šolstvo dr. Milan Zver. Pogovarjali pa smo se tudi s šestimi mladimi ljudmi na začetku njihove poklicne poti. Večina je razpeta med več možnostmi - morda e v času ome enih možnosti to tudi edino smiselno. DRŽAVA, SLABA MATI Otroci ne smejo biti zadovoljni z ničimer, kar se jim ponuja, nič ni dovolj dobro zanje - oropani so celo možnosti, da bi imeli željo: to je eden večjih vzgojnih grehov našega šolskega sistema in družin. dušan merc BELA KNJiGA, NEPREDELAN DELOVNi ZVEZEK Četrtek, 11. marec 2011, je zelo blizu. Tistega ne tako daljnega lepega dne naj bi bila končana nova Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Konec naj bi bilo parcialnih pravnih posegov v šolstvo. Dobili naj bi novi temelj za vzgojo in izobraževanje. Glede na zahtevnost projekta (zahteva predvsem jasno vizijo), relativno bližino datuma izvedbe in raven ter vsebino javnih debat o šolstvu je veliko vprašanje, kaj bo Bela knjiga prinesla. Javnost in tudi strokovna javnost pa medtem šolstvo pasivno spremljata le prek debate o učbenikih in učbeniških skladih, kjer je prepir zelo glasen in neumen, nekaj morda vesta še o zakonu o šolski prehrani, ki je že sprejet, in o zakonu o otrocih s posebnimi potrebami, ki je v pripravi. Na vse skupaj pa se ne odzivata. Tudi Bela knjiga ostaja za zainteresirano javnost čisto bela, nepopisana, neuporabljen delovni zvezek. Ob nastajanju zdaj veljavne Bele knjige je bilo zelo živahno, ideja o prenovi šolstva je pronicala do zadnje pore šolskega sistema in družbe. Poleg jasne strokovne in idejne zasnove je bil angažma, pa čeprav ideološko enotno obarvane skupine, pri pripravi kljub vsem pomislekom za laično javnost strokovno zelo prepričljiv, predvsem pa javen in dejaven. Slovenska družba je Belo knjigo sprejela, začela se je prenova. Še preden je bila sprejeta, je delovala kot motivacija učiteljstva, staršev in politike, doseženo je bilo tiho, vendar vidno soglasje sindikata, dosežen je bil visok konsenz v politiki in v široki javnosti. Osnovna ideja, ki je motivirala, je bila naslednja: Znanje je vrednota, je investicija, ki se izplača. Vse politične garniture, ki so pozneje prevzemale oblast v šolstvu, so lahko za svoje posege še vedno črpale legitimnost iz te žive ideje, ne da bi jo obnavljale. Tega zdaj ni niti v obrisih. Za posamezna področja v vzgoji in izobraževanju je angažiranih 22 doktorjev znanosti s področja pedagogike. Morda lahko do 11. marca 2011 vsak izmed njih napiše svojo knjigo, da pa bi napisali nekaj skupnega, je nemogoča naloga, če jo vzamejo resno. Prav tako ni več mogoče, da bi se lahko angažirala strokovna javnost in kar koli kritičnega pripomnila. Od pripravljavcev do zdaj ni prišlo nobeno jasno stališče, ki bi bilo povod, da bi kdo nasprotoval. Drugače rečeno: nihče ne bo proti, nihče ne bo dal soglasja, ne ideja ne izvedba ne bosta ne plod sinteze ne prevlade. Če bodo vztrajali pri zastavljenem datumu in vsega pričakovanega ne bo, bo Bela knjiga razumljena kot literarni poskus, ki čaka na obujenje, če ga bo kdo hotel benevolentno prebrati. Funkcionirala bo kot žalna knjiga, saj ne bo imela v sebi nič drugega kakor podpise avtorjev in njihovo bolj ali manj poenoteno mnenje o pred njimi neposredno ležečem pedagoškem pokojniku. Temeljno vprašanje za novo Belo knjigo je brez dvoma srednje šolstvo. Odgovor na, kako in zakaj, je zelo zapleten. učiTElj naš VSAKDANJi v Šoli VSAKDANJi Zaradi sprememb v razumevanju odnosov med udeleženci vzgoje in izobraževanja po reformi osnovne šole in zaradi razvoja splošnih družbenih standardov se pojavljajo vprašanja, na katera je danes treba nujno na novo odgovoriti. Med njimi so zagotovo vprašanja o strokovnosti in avtonomiji: kaj SEDANJi ODNOSi V SOLi SO KRiViCNi, KER PREDViDEVAJO SAME KRSiTVE. POSTali SO breme in navlaka. vsebujejo v temelju napačno predpostavko: uCiTELJ KRši PRAVicE OTROK iN STARšEV, STARši iN OTROci morajo BiTi zAšCiTENi brez vpogleda v svoj LASTNi DELEž ODGOVORNOSTi, NE GLEDE NA SVOJ LASTNi NEANGAžMA. NA učnem področju pa se to HiTRO PREVEDE V zahtevo, DOLžNi STE nam DATi DOBRE OcENE, DA bomo uSPEšNi V žiVLJENju. učitelj sploh sme pri svojem konkretnem delu, o čem lahko odloča, v kaj lahko sploh posega, kaj sploh lahko reče o vzgoji in izobraževanju na konkretni, vsakodnevni ravni. Kaj lahko neposredno reče staršu, da bo učinkovit, in kako naj deluje, da bodo starši razumeli, da jim želi strokovno, človeško, pošteno in neposredno odkrito svetovati in da ima to velik pomen in veljavo. To je težka naloga, ker so učenec, učitelj in starši definirani z birokratsko, iz javne uprave prevzeto pravno logiko, ki je v sporu s pedagogiko. Za vse udeležence se procesi zožijo v birokratska dokazovanja in postopke. V sedanjem stanju odnosov se učitelj raje potegne nazaj in si reče, jaz sem nemočen. V resnici postajajo učitelji apatični - njihovo stališče, ki se ne spreminja, je, ti lahko nekaj delaš, se trudiš, otroku lahko pomagaš na vseh področjih - če pa ne on sam ne starši tvojih prizadevanj ne sprejemajo kot delo strokovnjaka, ki otroka usmerja, potem takšna prizadevanja za učitelja upravičeno nimajo smisla. Šolska politika vse tri subjekte v vzgoji in izobraževanju pušča nemočne in neučinkovite. Učiteljski poklic je notranje pogosto utemeljen na vrednostnem sistemu, ki je etičen, ki je del družbene strukture, ki ji zagotavlja obstoj. Res je, da je institucionaliziran, pa vendar hoče ostati človeški. Vedno je neposreden. Sedanji odnosi v šoli - med učitelji in ravnatelji, svetovalnimi delavci, učenci in starši, ki temeljijo na pravicah, prignanih do skrajnih meja in z vseh strani pravno zavarovanih, so krivični, ker predvidevajo same kršitve. Postali so breme in navlaka. Vsebujejo v temelju napačno predpostavko: učitelj krši pravice otrok in staršev, starši in otroci morajo biti zaščiteni brez vpogleda v svoj lastni delež odgovornosti, ne glede na svoj lastni neangažma in tako naprej. Na učnem področju pa se to hitro prevede v zahtevo, dolžni ste nam dati dobre ocene, da bomo uspešni v življenju. Zato so pomembna vprašanja, kakšno je realno stanje učiteljeve strokovne avtonomije, kako je z avtonomijo sleherne šole posebej, kako jo sploh razumeta, ali jo potrebujeta, ali sta jo pripravljena uveljaviti in sprejeti kot odgovornost. Zaradi številnih razlogov, ki jih vedno podkrepi sleherna šolska oblast, je res, da učiteljstvo prisega na avtonomijo (ki jo razume pogosto prevladujoče sindikalno) na verbalni ravni, v resnici pa si je ne želi in se je celo boji. To moramo razumeti: učiteljevo delo je strogo programirano, nadzirano na več ravneh - administrativno in dejansko ga nadzira šolska oblast, nanj pa pritiska tudi permanentna grožnja staršev, ki so jim podarjeni vzvodi pritiska, ne da bi bila definirana njihova odgovornost. Še slabše je stanje glede avtonomije pri šolah oziroma zavodih. Pravna normiranost in nadzor sta goščava, minsko polje, kjer je vse, kar koli bi hotel narediti, narobe, vsaka kretnja je kaznovana. Delo vodij šol je zadovoljevanje zahtev ministrstva in pedagoške amaterske logike staršev ter z drugih področij (predvsem javne uprave) vsiljenih zakonov. Tudi pedagoški vodje zaradi številnih razlogov nimajo niti potrebe niti si ne upajo storiti ničesar, kar bi lahko škodilo njim ali zavodu. Ne morejo, ne znajo in tudi nočejo voditi zavoda kot avtonomne strokovne institucije. Pot bi bila preveč tvegana, če ni celo nemogoča. Vzgoja za iNstitucijE iN vzgoja institucij za ljudi Osnovni in glavni problem v šolstvu je vzgoja, ki definira bodočnost. Temeljna vrednostna predpostavka razumevanja svobode in demokracije, na kateri mnogi starši vzgajajo svoje otroke, in v tem jih z vsem pravnim aparatom podpira tudi država, je, da institucije nad otroki izvajajo nasilje, da so škodljive in da je treba vsak trenutek uporabiti vsa sredstva, da se temu nasilju uprejo. Večina to opredeljuje kot - svobodo. Seveda je žrtev te predpostavke v vzgojnem odnosu otrok. Vrednote družbe in šole se mu zdijo neumne, sovražne, ne samo zato, ker je recimo v puberteti, pač pa, ker je tako vzgajan. Lahko jih negira, ne da bi izoblikoval svoje lastno stališče in ne da bi se moral soočiti s posledicami. Te vrednote mu v resnici izoblikujejo družina, ki je v krizi, ulica in seveda še marsikdo, le šola ne. Zato imamo na šolah, pa tudi na ministrstvu in na inšpekciji permanentno opravka s starši in mladimi državljani, ki so vzgajani v napačnem, sovražnem odnosu do institucije. Vsebinska podoba istega problema je, da mora, po prepričanju pedagoških politikov, institucija a priori zadovoljevati vse potrebe po užitku, prehrani, materialnih dobrinah učencev in dijakov. Otroci ne smejo biti zadovoljni z ničimer, kar se jim ponuja, nič ni dovolj dobro zanje - oropani so celo možnosti, da bi imeli željo: to je eden večjih vzgojnih grehov našega šolskega sistema in družin. Dane so jim izbire, ki jih uveljavljajo, ne da bi lahko ali morali utemeljiti svojo odločitev. Zanje se jim ni treba niti malo prizadevati. Zelo pogosto so zato nezmožni izražati ali sprejeti izbiro. Nedopustno je, da institucija, kot je šola, z učiteljevim delovanjem (lahko pa tudi drugače) uveljavi nasilje, ki se kaže in deluje kot posmeh in zaničevanje, ali da otroku stori krivico. Zato morajo obstajati vse pravne varovalke, da se takšno nasilje sankcionira oziroma prepreči. Brez dvoma pa mora imeti šola tudi samoobrambne mehanizme, da se zloraba instrumentov za zaščito otrok ne uporablja zoper njo samo. Teh pa nima. Šola kot skupnost ljudi je brez moči pred zlorabo pravnih sredstev, ki varujejo otroka. Če pošteno pogledamo na posamezne primere, jo v podrejeni položaj zaradi popolnega nadzora šolskega sistema in njegove birokracije sili tudi država. Šola kot strokovna in avtonomna ustanova ostaja tako brez moči tudi pred zahtevami staršev in birokratskim aparatom države. Odvzeta ji je moč vzgajanja in izobraževanja. Povedano na kratko: temeljni problem vzgoje v slovenskih institucijah je zloraba pravic in dolžnosti institucij in udeležencev v procesu - zavodov, učiteljev in otrok oziroma staršev. Stvari očitno niso pravilno definirane. V ustanovi vsi držijo fige v žepu. Glavni krivec je gotovo nekompetentna šol- ska oblast, ki ni sposobna redefinirati svojega stanja, svojega odnosa do lastnega delovanja, ki ga je dolžna po definiciji izvajati. Očitno je, da do tega nima avtorefleksivne distance. Njeno bistvo je, da ne ve, kaj počne, sebe pa razume zgolj kot oblast. Stroka iN politikA Matrica kvazistrokovnega delovanja ministrstva je definirana le kot politična volja. Že dolgo je v osnovi vedno enaka in temelji na več zmotnih prepričanjih. Dve najočitnejši sta: najpomembnejša stranka na oblasti sluti, da naj bi bilo za njeno ideološko NA šOLAH iMAMO NENEHNO OPRAViTi S STARši iN MLADiMi DRžAVLJANi, Ki SO VzGAJANi V napačnem, v NJiHOVEM predstavnem svetu sovražnem odnosu do iNSTituciJE. VSEBiNSKA PODOBA TEGA PROBLEMA JE, DA mora, po PREPRiCANju PEDAGOšKiH POLiTiKOV, iNSTituciJA A PRiORi zADOVOLJEVATi VSE POTREBE PO užiTKu, PREHRANi, MATERiALNiH DOBRiNAH uČENcEV iN DiJAKOV. OTROci NE SMEJO BiTi zADOVOLJNi z NiCiMER, KAR SE JiM ponuja: to JE EDEN VEČJiH VzGOJNiH GREHOV NAšEGA šolskega SiSTEMA iN DRužiN. podstat najpomembnejše področje šolstvo, saj naj bi vzgoja in izobraževanje zagotavljala preživetje svetovnemu nazoru, ki ga stranka zastopa. Gre za napačno prepričanje, ki je v resnici staromodno in za javno šolo škodljivo. Druga predpostavka pa je, da nadzor nad vzgojo in izobraževanjem posredno in neposredno vpliva na povečanje števila volivcev, ker je število ljudi, vezanih na šolstvo, zelo veliko, verjetno največje v državi. Tudi to ni povsem točno. Dejstvo je, da so politične stranke preračunljive prav na področju šolstva; dovolj je, da pogledamo samo produkcijo zakonov posameznih vlad oziroma ministrov. Kaj je takoj v tej smeri dosegla SDS, ko je bila na oblasti, in kaj je takoj zrušila SD, ko je prišla na oblast? Število zastopnikov učiteljev v svetu zavoda. Prva stranka je uzakonila brezplačno prehrano za srednješolce, druga jo je raztegnila in prerazporedila še na osnovno šolo. Prva stranka je igrala na karto staršev, ki naj bi bili bolj zadovoljni, če je učiteljev v svetu manj, povečala naj bi se moč staršev, druga na karto učiteljev, ki naj bi bili zado-voljnejši, če imajo več oblasti v svetih šol. Povsem neumno početje obeh ministrov (pri obeh je boleča nekompetentnost zaradi nepoznavanja področja in sistema vzgoje in izobraževanja). In kakšen je izplen teh sprememb? Scela bedast. V dolgem obdobju po uveljavitvi devetlet-ke šolske oblasti niso niti ene spremembe v šolo uvedle zaradi strokovnih razlogov, vse spremembe so politične. Strokovnih niso bile zmožne. Zaradi teh dogajanj smo prišli v veliko stisko. Stroka je nema, kot da ne bi več obstajala, šola kot institucija za vzgojo in izobraževanje pa je žalostna podoba družbe in države, ki ne ve, kaj bi, kaj hoče, kakšne so njene vrednote. ■ Dušan Merc je pisatelj in publicist ter ravnatelj osnovne šole. pogledi 16. junija 2010 o DVEH STUDENTSKIH UPORIH Zakaj bo to državo prizadel intelektualni generacijski mrk s povsem nejasnimi posledicami in kdo je za to odgovoren ales bunta O nedavnihštudentskihdemonstracijah pred parlamentom je bilo že veliko napisanega. Precejšen del komentarjev je šel v smeri, da so bile nekatere zahteve študentov morda celo upravičene, vendar pa je vandalsko opustošenje hrama slovenske demokracije tako rekoč za nazaj razvrednotilo njihovo legitimnost. Moje stališče je v nekem smislu skoraj nasprotno: če bi sploh do koga v tej zgodbi lahko občutil minimum simpatije, poudarjam, če..., potem bi to verjetno bili prav tisti, ki se jim je dokončno »strgalo«, pa ne iz razlogov, ki so jih predstavili organizatorji protesta, ampak zaradi splošne brez-izhodnosti in brezperspektivnosti, v kateri so se znašle zadnje generacije študentov in velikega dela mlajših šolanih ljudi. Služb ni; bolj ko si izobražen, teže jo dobiš (toliko o znameniti »družbi znanja«); vse pomembnejše institucije (fakultete, inštituti, resni časopisi, založbe, kulturne ustanove, mestni in državni uradi) so do zadnjega kotička prenatlačene še iz časov, ko se je do služb prihajalo bistveno laže. Ne smemo se slepiti - to zadnje se ni spremenilo samo zaradi finančne krize, ampak tudi zaradi »lahkotnosti« zaposlovanja v nekaterih preteklih obdobjih. Rekel bi celo, da kriza v veliki meri deluje kot izgovor in maska te »lahkotnosti« prvih let po osamosvojitvi, ki je počasi začela izstavljati račune. Neki moj kolega, sicer že kar priznan doktor znanosti, se je denimo še pred krizo pozanimal o možnostih redne zaposlitve na eni izmed ljubljanskih fakultet. Dobil je odgovor, da v naslednjih dvajsetih letih (!) zaradi kadrovske prezasedenosti sicer ne bo nič, a naj vseeno nikar ne obupa. Skratka, človek se bo, če bo potrpežljivo poslušal nasvet, malo pred upokojitvijo morda celo zaposlil! Tu ne gre samo za usodo posameznikov, temveč za dejstvo, da bo to državo očitno prizadel intelektualni generacijski mrk z nejasnimi posledicami. Tudi v politiki razen vodij nekakšnih »podmladkov« ali »poganjkov« - kar koli že so - skorajda ne moremo zaslediti novega obraza. Zaradi naštetih razlogov se med mlajšimi generacijami, pa tudi tistimi, ki že drsijo v srednja leta, počasi upravičeno prebuja vtis, ne le da so sistematično izključene iz centrov družbenega odločanja, ampak da so tej družbi dobesedno odveč ... vsaj do takrat, ko bodo morale nase prevzeti breme strmo naraščajočega števila upokojencev, pri tem pa ni povsem jasno, PISANEC Tour Design Company zakaj bi ti isti ljudje, ki so v nasprotju s prejšnjimi generacijami morali izkusiti vso brezobzirnost neoliberalnega režima, imeli posebej izostren čut za »socialno državo«, to milost, ki njim samim nikoli ni bila izkazana. Ne nazadnje tudi, zakaj bi gojili ne vem kakšno solidarnost do generacij, ki so že tako imele v številnih pogledih bistveno lažje življenje in ki so s precejšnjo samozadostnostjo sprejele dejstvo, da so se pravila igre za mlajše rodove drastično spremenila na slabše. Nisem prepričan, ali bodo (intelektualno načrtno osiromašene) nove generacije zmogle veliki moralni napor in jim bo uspelo v svojih glavah preseči to krivico, ki zna, bojim se, bolj verjetno prerasti v trajno medgeneracijsko napetost s precejšnjim prizvokom maščevalne krutosti. V tem bi bil razlog, da bi po svoje lahko razumel tiste, ki so se s kamni lotili simbola Države: če želite protestirati proti generacijski krivici, ne da bi še sami zapadli v retoriko neo-liberalnega režima, katerega žrtev ste, kajti to je najlaže - v imenu enakopravnosti zahtevati neoliberalni režim za vse (tudi tiste, ki so mu do zdaj bili še izvzeti) - , potem vam, resnici na ljubo, niti ne preostane kaj dosti drugega, kot da zalučate kamen. Kolikšen delež je h kanonadi v resnici prispevala ta frustracija in koliko so prispevali mladeni-ška objestnost, alkohol, želja po malo udarnejši zabavi in značilno provincialistično sovraštvo do Ljubljane - to je seveda drugo vprašanje, ki pa ni nujno bistveno. Nasprotno pa samo zahtevo študentov po nedotakljivosti institucije študentskega dela motrim v precej bolj nenaklonjeni luči. Sicer se strinjam, da so obljube predstavnikov oblasti, da bodo študentsko delo postopno v večji meri nadomestili s štipendijami, bolj ko ne prazne puhlice. Sicer bi takšna ureditev vsekakor bila ustreznejša - ne nazadnje je študent tu zato, da študira, in ne zato, da dela. Problem je to, da tudi če bi bilo štipendij dejansko dovolj, njihovi sedanji zneski socialno ogroženim študentom še vedno ne bi zadoščali za dostojno preživetje. Vendar pa hkrati nič manj ne drži tudi to, da veljavna ureditev subvencioniranega študentskega dela v resnici legalizira tako imenovani dumping na trgu delovne sile. Vemo, zakaj: delodajalec, ki zaposli študenta, ima precejšnje davčne ugodnosti, zato pa je študent, z njegovega gledišča, dejansko poceni delovna sila. Študentsko delo se torej nikakor ne postavlja v opozicijo neoliberalni logiki, kot se morda zdi na prvi pogled, to pa zato, ker določeni populaciji (študentom) daje zaščito 04/50 62 500 Družinsko podjetje PISANEC Škofja Loka, vas že 19 let vodi po širnih obzorjih sveta in vas vabi na svojo prenovljeno spletno stran www.pisanec.si, kjer lahko prelistate naš spletni katalog. MOSKVA in SANKT PETERBURG 6.-11.6. IRSKA 28.8.-4.9. BOLGARIJA 4.-7.9. MADEIRA in Pestana Promenade Ocean Resort 11.-18.9. DOLOMITI in BENEČIJA 11.-12.9. ANTICNAGRCIJA 19.-26.9. MALTA 19.-26.9. PERU in BOLIVIJA 21.9.-7.10. NEW YORK 29.9.-3.10. APULIJA in MATERA 6.-10.10. JAPONSKA 14.-24.10. KRETA in SANTORINI 3.-10.10 LIBIJA 21.-31.10. BURMA 23.10.-8.11. JUŽNA AFRIKA 9.-22.11. ARGENTINA 23.11.-5.12. GVATEMALA in KOSTARIKA 23.12.- 2.1.2011 VIETNAM in KAMBODŽA 14.-27.1.2011 EKSKLUZIVNA ponudba za posameznike in manjše skupine je naša_ novost in vključuje: • vožnjo s Ferrarijem poToskani in najem luksuznih vil • najem prestižnih plovil za zasebne ali poslovne namene • laponski safari s haskiji in motornimi sanmi po zaledenelih jezerih • igranje golfa na Reunionu ali na Mavriciju ijeje prhnra^ijl' - u^unajfte pr^OVa^nje ^ Gvatemala in Kostarika / 2312.2010-0201.2011 nuni ROK prijave: 01.1)9.2010 pred pravili prostega trga delovne sile. V bistvu je ravno nasprotno. Prav s tem, ko je »študent« izvzet iz pravil trga delovne sile, dejansko niža standarde tega trga in spodjeda vrednost dela: zakaj bi delodajalec zaposlil nekoga po normalni ceni, če lahko zaposli študenta, ki mu ga subvencionira država. Institucija študentskega dela je torej nekakšna mini Kitajska, ki bogati na račun cenenosti svoje delovne sile, le da pri nas to »cenenost« plačuje kar Država sama. A recimo, da ta oblika zaščite študenta, pa čeprav ga pravzaprav ščiti tako, da ga poniža v lumpenproletariat, sama po sebi morda še ne bi bila tako zelo sporna, če ne bi neizogibno vodila do naslednjega sklepa: znotraj obstoječega stanja posameznik kot študent bistveno laže pride do dela kot potem, ko bo doštudiral. Tudi zato, ker po diplomi na trgu delovne sile, kjer formalna izobrazba šteje čedalje manj!, ne bo več mogel adekvatno konkurirati za delodajalca bistveno cenejšemu študentu. Od tod se generira resnična anomalija: ljudje pri nas ne študirajo več zato, da bi doštudirali (in se na tej podlagi zaposlili), ampak v čedalje večji meri študirajo samo še zato, da bi na podlagi študentskega statusa laže prišli do dela. Paradoks institucije študentskega dela je torej v naslednjem: ker se v veliki meri zažira prav v polje zaposlitev, na katere bi, hočeš nočeš, pristali tudi številni mladi diplomanti, študentsko delo študenta naredi za svojega lastnega največjega sovražnika razklanega med svojo, za zdaj še vedno razmeroma udobno sedanjost, ter mrko bližajočo se prihodnost, ki si jo v precejšnji meri spodjeda prav on sam s svojim subvencioniranim delom. Študentsko delo - tako je gotovo tudi bilo načrtovano, bi lahko funkcioniralo, toda samo ob postavki ustreznega ovrednotenja formalne izobrazbe, ki bi diplomantom dejansko odpirala dostop do »višjih« delovnih mest. Ker pa so ta delovna mesta zasedena in ker po podjetjih formalna izobrazba šteje zelo malo ali pa sploh nič (včasih je celo ovira), študentsko delo v okviru sedanje ureditve dejansko pomeni nelojalno konkurenco na trgu delovne sile, ki je, daleč od tega, da bi bilo ovira neoliberalnemu ogrožanju socialne države, v resnici zgolj eno izmed njegovih orodij. Trdo rečeno, pred parlamentom se ni zgodil protest študentov, ki bi v imenu socialne države protestirali proti neoliberalizmu, ampak ravno nasprotno, pred parlamentom so večinoma protestirali mladi neoliberalci proti uvajanju pravil, ki bi, z omejitvami dumpinga na trgu dela, samemu študentu kot bodočemu diplomantu odprla nekaj več možnosti. Zanimivo je tudi to, da so organizatorji k protestu pritegnili dijake z njihovo zahtevo po ohranitvi brezplačne malice za vse, tudi dijake s premožnimi starši. Ne želimi biti ciničen, vendar pa me socialni protesti v imenu pravice premožnih malce begajo. Argument podpornikov dijaških zahtev se je namreč glasil, da bi, če bi premožni dijaki morali sami plačevati malico, to lahko privedlo do socialnega razslojevanja, ker bi se tisti s subvencionirano prehrano čutili manjvredne v primerjavi s samoplačniki. Lepo vas prosim! Ali res mislite, da socialne razlike drugače ostajajo nevidne? Ali ne bi morda le bilo bolje, da bi denar, ki ga po tej logiki namenjamo umetnemu ustvarjanju videza enakosti, namenili dejanskemu blaženju socialnih razlik? * * * Samo za primerjavo bi na kratko opisal še en študentski upor, ki se je zgodil pred kratkim, in sicer v bogati in razviti Angliji. Revolt ima povsem drugačno podlago. Nedolgo nazaj je upravni odbor univerze Middlesex na severu Londona, povsem nepričakovano in brez vsake verodostojne utemeljitve, zaprl svoj oddelek za filozofijo. Stvar morda niti ne bi bila toliko presenetljiva - podobne stvari so se na zasebnih univerzah že dogajale, če ne bi bil omenjeni oddelek eden največjih in najuglednejših centrov za tako imenovano kontinentalno filozofijo v celotnem angleško govorečem prostoru, brez dvoma paradni konj omenjene univerze in za povrh še finančno rentabilen, saj je zelo uspešno pridobival sredstva z raznih neodvisnih razpisov in privabljal študente z vsega sveta. Edini argument za zaprtje, ki so ga navedli člani upravnega odbora v zanimivi sestavi treh znanstvenikov (»sociologa zdravja«, strokovnjakinje za »vpliv etničnih manjšin na stanje vode rek« in fizika), častnika angleške vojske! in računovodje, je bil to, da so izračunali, da bi univerza verjetno lahko dobila še nekaj več sredstev, če bi z opustitvijo oddelka za filozofijo dobili prostor za razširitev bolje sponzorirane poslovne šole. Pri tem ni nepomembno, da je po ocenah angleških krovnih znanstvenih agencij oddelek za filozofijo na univerzi Middlesex ocenjen dosti više kot njihova poslovna šola, ki sodi bolj med tiste, komor se pač vpišejo ljudje, ki jim je spodletelo drugje. Lahkota te poslovne logike upravnega odbora, ki je v imenu kratkoročnega dobička mirne volje ustrelil svojega paradnega konja, ki je univerzi prinesel ime in mednarodni ugled, je seveda frapantna. Študentje so se nemudoma odzvali in v znak protesta zasedli prostore senata Univerze. Burno se je odzvala tudi strokovna javnost, na čelu z nekaterimi največjimi imeni svetovne filozofije, vključili so se tudi mediji, vendar se upravni odbor po pričakovanju ni uklonil pritisku: takoj so suspendirali dva profesorja, ki ju sumijo sodelovanja s študenti, proti tem pa so uvedli ostre disciplinske postopke. Upor v tem trenutku v raznih oblikah še poteka. Vprašamo se lahko, ali je Slovenija res toliko »razvitejša« od »razvite« Anglije, da česa takega ne moremo pričakovati tudi pri nas. Res je, hvala Bogu, da pri nas večina univerz še ni v zasebnih rokah in da po njihovih upravnih odborih vsaj za zdaj še ne sedijo častniki. Vendar se v resnici podobna usmeritev potihoma uvaja tudi že pri nas, le da nekoliko bolj v rokavicah. Na nekaterih humanističnih znanstvenih institucijah se zaradi pomanjkanja sredstev menda že pripravlja krčenje obsega rednih delovnih mest, da skorajda popolne prekinitve novega zaposlovanja, ki v našo družbo vnaša že omenjeni intelektualni generacijski mrk, sploh več ne omenjamo. Presenetljivo pa je - in tu se naša produktivna (ne)razvi-tost v primerjavi z Anglijo konča, da smo pri nas presenetljivo tiho. Tudi v situaciji, ko se je obseg letošnjega proračuna, namenjenega znanstvenim projektom, dobesedno čez noč skrčil z obljubljenih 16 milijonov na sedem, torej več kot za polovico!, se ni oglasil skoraj nihče. Samo za primerjavo, tople malice, ki so tako raz-kurile dijake, državo menda na leto stanejo »uborih« 20 milijonov. Kje so bili bojeviti študentje, ko se je zgodila ta naša mala uvertura v Middlesex? Ali res ne verjamejo, da je njihova prihodnost oprta na »družbo znanja« in »ustvarjanje delovnih mest s presežno vrednostjo«, ki ju lahko zagotovi samo vlaganje v znanstveni razvoj? No, v tem pa imajo, žal, očitno kar prav. ■ Aleš Bunta je doktor filozofije in raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani. »PAHORJU so POMAGALI PRAV TISTI, KI SO KAMENJALI PARLAMENT« Sedanjemu in nekdanjemu ministru za šolstvo in šport, dr. Igorju Lukšiču in dr. Milanu Zveru, smo zastavili sedem istih vprašanj, ki skušajo detektirati položaj mladih v družbi. Ker gre za ministra, ki sta bila do nedavnega podpredsednika dveh najmočnejših parlamentarnih strank, torej SD in SDS, nas je zanimal tudi njun načelni odnos do sodobne družbe, šole in politike. Minister Lukšič se je sodelovanju brez razlage odpoveda ZENJA LEiLER Se strinjate s tezo, da bo generacija, ki je danes mlajša od petindvajset let, prva povojna generacija, ki ne more pričakovati, da bo živela boljše od svojih staršev; boljše v smislu socialne varnosti, materialnega udobja in občutka, da lahko obvladuje oziroma vpliva na svojo usodo. Ne, se ne strinjam. Generacija, o kateri govorite, lahko pričakuje bolje in več, kot so imeli njihovi starši. Takrat sem bil sam še študent, mladi očka, a sem jasno zaznal in začutil družbene okoliščine. Standard je bil neprimerljiv s tistim v Avstriji ali Italiji, ali današnjim, nekajtisočodstotna inflacija je zahtevala, da si štipendijo ali plačo takoj nesel na črni trg - kam pa? - in jo zamenjal za stabilno marko. Vsi, ki smo živeli v nižjem ali srednjem sloju, in teh je bilo čez devetdeset odstotkov, smo sredi osemdesetih težko prišli do banan, kave, zdrave hrane, bencina. Čudim se, da se danes s tako lahkotnostjo dvigajo v višave časi, ko ni bilo svobodnih volitev, svobodnega gospodarstva, ko smo težko zadovoljevali vse potrebe. Slovenci smo vendarle imeli toliko odprto družbo, da smo denimo poznali modne trende, poslušali zahodno glasbo, gledali zahodne teveposta-je; okusi so se nam oblikovali po zahodnih merilih, možnosti, da bi jih zadovoljili, pa ni bilo. Polno frustracij je bilo, se spomnim, seveda ne pri vseh. Torej, o kakšnem materialnem ugodju staršev sedanjih odraščajočih otrok na splošno ne moremo govoriti. Le malo ljudi je lahko vplivalo na svojo usodo. Tudi sociala ni bila tako urejena, kot se rado poudarja. Moja mama, denimo, je bila brez službe, pa ni za to dobila niti dinarja pomoči za brezposelne. Tudi socialna varnost je bila takrat precej slabša, kot je danes. Zato generacija, o kateri govorite, živi bolje, kot je naša. Res je, da je situacija bolj negotova, saj živimo v družbi tveganja, podjetnosti, v družbi, kjer uspejo tisti, ki veliko delajo in so iznajdljivi. Res pa je tudi, da družbeno elito - to velja za Slovenijo -, predstavljajo po večini isti kot prej. Ti so se bolje znašli v novih okoliščinah, bolje so jih izkoristili. Mnogi na umazan ali nezakonit način. Ali delite mnenje s tistimi, ki opozarjajo, da se kapitalizem kot prevladujoč svetovni sistem sooča z usodno strukturno krizo, ki lahko pripelje tudi do razsutja tega sistema? To bi seveda današnjo mlado generacijo doletelo prav sredi njenih najustvarjalnejših let. Kapitalizem so pokopavali že večkrat v zgodovini. Vedno z grobim nasiljem. Drugače se ga ni dalo zamenjati. Je najbolj naraven sistem, ki temelji na svobodni gospodarski pobudi. In na tem temelji naša civilizacija. Je pa kapitalizem pojem, ki je osovražen pri Slovencih in pri tistih narodih, ki so desetletja živeli v totalitarizmu. Pri nas ga je zavračala že katoliška družbena doktrina, ki je prevladovala do druge svetovne vojne, kasnejši komunizem pa še bolj, saj ga je odpravil, ker je hotel zgraditi drugačna nebesa na zemlji. Že Adam Smith je dejal, da kapitalizem ni amoralen. Je sicer sistem, kjer trg in konkurenčnost določata posameznikov položaj v družbi, a če ne zmoreš biti konkurenčen, ti pomaga družba po načelu solidarnosti. Kapitalizem že zdavnaj ni več sistem, ki bi temeljil na prevladi kapitala. Le kapitalistični sistem s socialnimi korektivi je moderen sistem. Za zdaj ni boljšega. Seveda je nevarnost, da radikalci izkoristijo krizo in udarijo po njem. Isto se je dogajalo v tridesetih letih, ko so pokopali demokracijo in kapitalizem, vsi po vrsti, komunisti, nacisti in fašisti. Danes slišimo enake grožnje. Celo v evropskem parlamentu nekateri levičarji udrihajo čez sistem, »kjer je trg gospod«. Želijo sistem, kjer bi bil hlapec, se pravi sistem, ki bo močno reguliran. Take predloge imam za nevarne. Odziv na kaj so bile po vašem mnenju nedavne demonstracije slovenskih študentov in dijakov? Je šlo res le za zakon o malem delu ali pa za splošen izbruh nezadovoljstva mladih? Nikoli niso nobene demonstracije čisto namenske, posvečene le enemu namenu, še posebej, če gre za množične demonstracije. Tedaj vstopijo v ospredje številni interesi in zahteve. Le ena sama stvar, torej niti zakon o malem delu, študentov in dijakov ni prignala na ulice. Po eni strani sem vesel, da se mladi zanimajo za javne zadeve. Najslabše bi bilo, če bi bili čisto apatični, da ne bi prikazali nič življenja. Tega, da so bili nekateri nasilni, ne gre povezovati z večino, ki je normalno demonstrirala. A paradoks je, da so Pahorju pomagali prav tisti, ki so kamenjali parlament. Dostikrat se zdi, da mladi danes branijo le svoje fevde, posebne interese, kdo bi rekel privilegije, ki jih imajo v družbi, kot sta študentsko delo, ki vzdržuje tako imenovano študentsko mafijo, in absolventski staž, ki je prav tako tujek v univerzitetnem življenju. Nikakor pa ni mogoče dokazati, da je pri mladih solidarnostni čut za potrebe drugih ali čut za skupno dobro manj prisoten kot pri preostalih generacijah. Kriza najbolj prizadene ranljive skupine. In brez dvoma so takšna skupina tudi mladi. Slovenija je bila še dve leti nazaj v dokaj v ugodnem položaju, ko primerjamo delež nezaposljivosti med mladimi. Zdaj deli usodo s številnimi državami po svetu. Prvi iskalci zaposlitve težko najdejo delo. Še danes sem prepričan, da je bil izbruh nezadovoljstva mladih povezan tudi s tem, da ni bilo ustreznega dialoga med vlado in študenti. Dijakom so tople malice odpravili čez noč. Njim so si to upali storiti, ker so slabše organizirani. Pri študentih se jim je zalomilo. Vlada bi se morala zavedati, da brez dialoga ne moreš izvajati reform. S pozicije moči nič več. Šola je najpomembnejši socializator v sodobni, razviti družbi. Ali slovenska šola mlade ustrezno pripravi na razumevanje kompleksnosti moderne družbe? Ali jih nauči kritično razmišljati in ali jih opremi z ustreznimi znanji, da lahko konkurirajo na globalnem trgu dela? Slovenska šola je kar dobra, to dokazujejo mednarodne primerjave. To, kar bi si jaz želel, pa je, da se mladi poleg tega, da veliko vedo, čutijo pripadne, da gradijo identitete, tudi narodno. Včasih se mi zdi, da mladi vse preveč lebdijo zunaj prostora, v neki namišljeni vesoljnosti, v niču, bi rekel filozof. Na tej točki odpovedujejo po vrsti vsi socializatorji, ki proizvajajo skupen smisel. Mislim, da je to problem postmoderne družbe. Dejstvo je, da formalni šolski sistem izgublja monopol pri šolanju, ki ga je imel v naši civilizaciji skoraj dve stoletji. Vse bolj na njegovo mesto vstopajo različne oblike priložnostnega in neformalnega učenja. Prek njega si posamezniki pridobivajo veščine in znanja, ki se jim zdijo pomembna, da izpopolnijo sebe ali pa da so bolj konkurenčni na trgu delovne sile. A šole še ne gre pokopati. Močno se je usidrala v moderni družbi. Je edina, ki je obvezna. Tako kot je bila včasih vojska. Sprašujete, ali šola mlade dovolj ustrezno opremi, da so uspešni. To je večno vprašanje in odgovori niso vselej enaki. So šolski sistemi, na primer na srednji ravni, ki so usmerjeni k temu, da udeleženca opremijo z bolj s specifičnim znanjem, tako omogočijo lažji vstop na trg dela - gre za tako imenovani nemški dualni model, in so sistemi, ki dajejo prednost bolj splošnim kompetencam. V tem sistemu imajo mladi v začetku nekaj težav z iskanjem službe, a so bolj usposobljeni še za druga dela. Tu vmes je treba najti kompromis, pravzaprav ga je treba nenehno iskati. Enako velja za univerzo, ki je slabši del slovenske šole. Če velja, da daje trdnost in gotovost posamezniku v družbi splošno uveljavljen sistem vrednot, vrednote so pač jedro kulture, za katere vrednote vzgaja ali bi morala vzgajati slovenska šola? Znano je, da je človekov mentalni software na začetku prazen in da se med drugim napolni tudi z vrednostnim sistemom. Najtemeljiteje v pristnem družinskem okolju. Potem so tu še vrstniki. Vrednote kot jedro kulture, kot pravilno ugotavljate, si posameznik najbolj prisvoji s primarno socializacijo. Vsi drugi sodobni dejavniki, kot so šola, internet, mediji in tako naprej, imajo pri tem sekundarno vlogo, a ne zanemarljivo, morda celo vedno večjo. Šola mora posamezniku stati ob strani, ne sme mu ponujati kontravrednot, kot jih posameznik prinese od doma. Kulturno okolje mora dopolnjevati. Šola torej tudi vzgaja, ne more pa popolnoma nadomestiti doma, družine. Vrednote, ki jih slovenska šola posreduje, so zapisane celo v krovne šolske zakone, predvsem v zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter v zakon o osnovni šoli. V mojem mandatu smo med temeljne cilje med drugim dodali vzgajanje in izobraževanje za dejavno vključevanje v demokratično družbo ter razvijanje zavesti o državni pripadnosti in narodni identiteti. Morda bi se kdo lotil analize, kakšna je bila konceptualna razlika med menoj in ministrom dr. Slavkom Gabrom. Sedanji minister dr. Igor Lukšič pri razvijanju slovenskega šolskega sistema ne predstavlja nobene dodane vrednosti. V zgodovino bo zapisan kot rušitelj, ne graditelj. Glede na to, da je politika sistem upravljanja javnih zadev, kako bi kot nekdanji dolgoletni podpredsednik ene od dveh največjih in najvplivnejših parlamentarnih strank komentirali usihajoče zanimanje mladih za politiko, še posebno za aktivno, strankarsko politiko. Ali to nezanimanje za politiko pomeni, da slovenske politične stranke ne znajo ustrezno nagovoriti mladih ali pa si tega morda celo ne želijo? Mladim primanjkuje tovrstnih kompe-tenc. Pred drugo svetovno vojno smo imeli Slovenci zelo razgibano politično življenje in precej razvejen sistem politične inkultura-cije mladih, če smem to tako poimenovati. Tako socialisti, pa tudi liberalci, predvsem pa v ljudski stranki so imeli svoje študijske dneve, poletne šole in druge oblike internega izobraževanja. Danes je tega zelo malo. Nekoč so imeli svoj lastni izobraževalni sistem krščanski demokrati, danes ga ima le SDS, in sicer dve šoli, akademijo Jožeta Pučnika in Novo politiko, kjer lahko tisti, ki vstopajo v svet politike, dobijo vsaj osnova znanja in potrebne veščine. Levica tega nima. Lahko bi rekli, da tega niti ne potrebuje, glede na to, da za vzgojo svojih kadrov uporablja kar javne ustanove, denimo fakulteto za družbene vede, kjer je, mimogrede, ideološka podoba te institucije slabša, kot je bila v osemdesetih letih preteklega stoletja. Politične stranke družijo le manjši del politično aktivnih. Tudi pojem in pojav strank kot sestavnih delov demokracije se pri nas in tudi v drugih postkomunističnih državah še nista dovolj prijela. Stranke imajo majhen ugled. Zdi se, da bolj vžge lista, katere lastnik je kak guru ali tajkun. Vse to so simptomi demokratične kontrakulture. Težko je odgovoriti, ali stranke ne znajo ali ne zmorejo vsrkati vsega potenciala mlade generacije. Strankarski podmladki včasih niso dovolj avtonomni, slepo sledijo centralam, in morda zato niso dovolj privlačni za večino mlade populacije. Predvsem pa je prvi pogoj, da družba razvija okoliščine in kanale za vpliv mladih in za njihov angažma v politiki. Poznam razmere v Evropi, ki niso dosti boljše kot pri nas. Sicer pa se moramo zavedati, da so stranke le ena izmed učnih poti za dejaven vstop v politiko. Biti sposoben za družbeno participacijo je celo ena izmed ključnih kompetenc, ki naj bi jih razvijal šolski sistem, potrjen na ravni organizacije za ekonomski razvoj in sodelovanje in Evropske unije. Ko ste imeli vi dvajset let, se je v Sloveniji začel proces demokratizacije družbenega sistema, za katerega se je takrat še zdelo, da bo večno trajal. Sledila so politično in družbeno izjemno burna leta, ki pa so izhajala iz pozitivne, optimistične vizije družbe. Danes je optimizma zelo malo. Kje bi razloge zanj lahko videle današnje mlade generacije? Osemdeseta leta so zaznamovala slabo gospodarsko in socialno stanje, a so bila po vsebini precej podobna tridesetim letom prejšnjega stoletja. Vse je bilo odprto, veliko je bilo politične domišljije, velike zgodbe so se bližale. Pihal je nov veter, to je ljudi zmotiviralo, da so postali dejavnejši. Poleg uradnih političnih organizacij se je odpiral nov prostor za delovanje, najprej v novih družbenih gibanjih, potem pa še neodvisnih političnih zvezah. Temu se reče obdobje liberalizacije. Takrat je bilo laže mobilizirati 10 tisoč ljudi za demonstracije kot danes. Morda so vse velike in lepe zgodbe posvojile starejše generacije, ki so doživele in izpeljale demokratizacijo, osamosvojitev, evroatlantsko integracijo, vodenje Europske unije. Kdo izmed mladih bi lahko vprašal, kaj nam sploh še ostane, saj so vse pesmi že napisane. Slovenci smo se postavili na noge; zdaj moramo še obstati. Ta faza ne bo nič lažja. V prihodnosti bomo potrebovali visoko kompetentne politične elite, ki nas bodo vodile skozi nevarne čeri globalizacije in evropske integracije. Nisem pesimist, že danes je veliko mladih, v vseh pomembnejših strankah, ki precej obetajo. Le več kisika potrebujejo pri svojem delu. Menjava generacij bo prinesla tudi boljše odnose v slovensko politiko. ■ V CAKALNICI Kje so akademiki, predavatelji in intelektualci, ki bi ob zahtevah po boljših razmerah za študij stopali ob strani študentov? Ali si je mogoče predstavljati, da bi po cesti skupaj s študenti korakali njihovi profesorji, ki bi podprli zahteve po boljših študijskih razmerah? Verjetno ne. manca g. renko Od demonstracij, ki so se končale z metanjem granitnih kock v parlament, je minilo ravno toliko časa, da jih je mogoče obravnavati s kritične distance: brez gneva, vznesenosti, obtoževanja in posmeha. Ugibanja, ali so sploh demonstrirali resnični študentje in koliko so bili za svoje demonstriranje plačani, so odveč. Kar šteje, je gnev mladih ljudi, tako nezadovoljnih s svojim življenjem in besnih na svet, da se ne morejo izraziti drugače kot z granitnimi kockami. In verjetno jim nihče, z družino, šolo in družbo vred, ni nikoli zares prisluhnil. Norenje mladih ljudi pred parlamentom je skrb zbujajoče, ne zaradi malega dela, ampak ker so očitno generacija (ali pa morda družbeni sloj - pa naj bodo vzkliki, da ni pravično govoriti o razslojenosti družbe, še tako glasni!), ki je nihče ne posluša. Ne starši, mogoče celo deloholični, zapiti ali pa brezposelni, ne šolniki, ozkogledi in preobremenjeni z lovljenjem učnega načrta, in ne prijatelji, ki so dosegli zgornjo mejo družbene pasivnosti. Granitni demonstranti so izgubljena generacija v brezizhodnem položaju. Kaj pa študenti, tisti, ki so med demonstracijami (ob začetku izpitnega obdobja) sedeli za knjigami, kje je njihovo mesto, za kaj se je vredno bojevati in v koga bi morale leteti njihove granitne kocke? Študent že ob začetku svoje študijske poti spozna, da so profesorji vsemogočni in nedostopni. Na tehnološko naprednejših in sodobnejših fakultetah so študenti brezimna gmota, ki sedi v predavalnicah, piše izpite (na katere se največkrat podpisuje s šiframi) in profesorji jim nato oceno vnesejo v elektronski indeks. Brez enega samega stika. Na humanističnih in družboslovnih fakultetah je, vsaj v višjih letnikih, nekoliko drugače - študenti imajo namreč čast spoznati svoje profesorje pri ustnih izpitih, ki so včasih prav prijetno kramljanje, ob katerem je mogoče sproščeno pokazati svoje znanje, spet drugič pa je študent poligon, na katerem neuravnovešen osebek s titulo vsemogočnega rednega profesorja razkazuje figure, ki bi si jih kak ljubitelj skrajnih duševnih stanj z veseljem zapisal in jih preučeval. Vodstvo fakultete ob morebitnih pritožbah (ki pa so redke, kajti gorje ti, če se pritožiš in se razve tvoje ime!) z žalostjo sporoči, da za ugoditev študentom primanjkuje podkrepljenih dokazov, redni profesor pa je nedotakljiv in tako se zgodba zlepa ne konča z dobrim izidom za študenta. Tudi če je splošno znano, da neka oseba ne zadostuje moralno-etičnim kriterijem za poučevanje na instituciji, ki sodi pod Univerzo v Ljubljani, se nič ne spremeni. Pred slabim desetletjem je v tedniku Mladina izšel intervju (dostopen na http://www. mladina.si/tednik/200ii5/clanek/lampic/) s Primožem Lampičem, ki na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani predava zgodovino fotografije. Primož Lampič je takrat govoril o tem, da noče imeti ničesar skupnega s Srbi, da bi morali iti vsi tja, od koder so prišli, in jih krivil za čefurokomunizem, ki naj bi vladal v Sloveniji. Med drugim je dejal tudi: »Ne maramo vas, Srbov, in vsega, kar prihaja od tam spodaj.« Takratni dekan Filozofske fakultete Ludvik Horvat se je od izjav distanciral. A tej distanci navkljub ali pa zaradi nje je doc. dr. Primož Lampič na spletni strani Oddelka za umetnostno zgodovino še vedno naveden med predavatelji. In če je sodelavec humanistične fakultete, ki bi ji moralo biti spodbujanje strpnosti in širine osrednje vodilo, lahko nekdo, ki si je izliv nestrpnosti dovolil celo v javnosti, potem pri izbiri profesorjev res ni nikakršnih moralno-etičnih meril. Lampič seveda ni osamljen primer, je pa verjetno najbolj znan. No, morda je Primož Lampič deset let kasneje povsem drug človek, kot je bil ob intervjuju za Mladino, in danes med študente seje ljubezen, strpnost in znanje. Moja štiri leta študija je zaznamovalo tarnanje, češ da bo bolonjski program študiju vzel vso kredibilnost in bomo iz resnih študijskih programov dobili površinske tečaje o vedah, ki jih študiramo. To bi bilo res, če se skladno s časom ne bi spremenila tudi oblika in namen študija. Minili so časi, ko so se študenti v univerzitetnih mestih, denimo v Heidelbergu ali Jeni, zbirali, razpravljali o svojih opažanjih in prepričanjih ter eden drugega navdihovali. Prav tako pa tudi ne živimo več v času, ko bi širino vedenja lahko merili po količini podatkov, ki jih nosimo v glavah. Učenje letnic, členov pogodb in zakonov je danes brezpredmetno, saj se do večine informacij lahko dokopljemo z nekaj kliki. Zato enciklopedičnega znanja ne potrebujemo več - pomembnejša je sposobnost povezovanja podatkov in njihove uporabe ter zavedanje o širini znanosti. Bolonjski študijski program seveda ne more biti uspešen, če se mu predavatelji ne prilagodijo. In prilagoditi se ne pomeni stlačiti tistega, kar so predavali prej, v drugačno razporeditev ur ali po možnosti celo združiti dva semestra v enega, ampak pozabiti na stari koncept in predavanja zasnovati drugače. Naloga predavatelja naj ne bo več nizanje čim večje količine podatkov, ki jih študenti tako ali tako lahko preberejo v študijski literaturi, ampak ustvariti forum za pretok idej. In - to je najpomembnejše -predavatelji naj vodijo h kritični distanci. Vsak dan smo bombardirani z informacijami in podatki, zato je temeljna naloga razmišlja-jočega človeka, v katerega naj bi mlade oblikoval študij, med ponujenim kritično izbrati. Profesorji bi morali, sploh na družboslovnih in humanističnih študijih, težiti k temu. A bolj kot s tem, kako prilagoditi študijski program, da bi bil koristen za študente in primeren današnjemu času, se predavatelji ukvarjajo s pisanjem strokovnih člankov, ki jih po možnosti nato vsi skupaj združijo v sterilen in neberljiv zbornik, namenjen samo njim samim. V Ljubljani kot osrednjem slovenskem univerzitetnem mestu pa tudi razmere za študij niso sanjske. Kdor nima razmer za študij doma, je v drugi polovici maja, junija in septembra prisiljen študirati v eni izmed knjižnic. Nekatere fakultete imajo krasne knjižnice, ki ponujajo optimalne študijske raz- mere. A velika čitalnica osrednje - Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani je v obdobju izpitov napolnjena s pregretimi študentskimi telesi in slabim zrakom. Že dopoldne so vsa študijska mesta zasedena in prazen stol je velika sreča. Razumem, da graditev nove osrednje knjižnice ne sodi, tako kot stadion, med tiste predvolilne obljube, ki bi prinašale glasove volivcev, a prestolno mesto pač mora imeti dostojno knjižnico. Da o prostorskih razmerah na treh Akademijah in na Filozofski fakulteti ne govorim. In iz razmišljanja o neprimernosti študijskih prostorov se nemudoma rodi novo vprašanje: V čem je smisel študentske organizacije, ki priredi demonstracije zaradi študentskega dela in ne zaradi slabih študentskih razmer? Ali ni to zadosten razlog za njeno ukinitev? In kakšna je študentska organizacija, ki podpore ne išče pri akademikih in intelektualcih, ampak pri sindikatih? Včasih je veljalo, da se mora študent bojevati skupaj z delavcem, ker je bil delavski glas prešibak in ker so bili študenti kot mladi, še ne okosteneli intelektualci vedno na strani človekovih pravic. Študenti so se borili za ideale in boljšo družbo, k temu je sodila tudi podpora zahtev delavcev po dostojnejšem življenju. A da se sindikat in študentska organizacija podpirata, je absurdno: saj študenti, ki sploh ne bi smeli biti delovna sila, ampak naložba države v prihodnost, s svojim študentskim delom pravzaprav zmanjšujejo možnost zaposlitve brezposelnim, za katere bi se morali zavzemati sindikati! A kje so akademiki, predavatelji in intelektualci, ki bi ob zahtevah po boljših razmerah za študij stopali ob strani študentov? Ali si je mogoče predstavljati, da bi po cesti skupaj s študenti korakali njihovi profesorji, ki bi podprli zahteve po boljših študijskih razmerah (četudi na svoj račun)? Se lahko ponovi opis iz leta 1968, ki nam ga slikovito poda zgodovinar Eric Hobsbawm v svoji avtobio-grafiji Zanimivi časi: »Spominjam se starega prijatelja in tovariša Alberta (»Mariusa«) Soboula, imetnika stolice za zgodovino francoske revolucije na Sorboni, kako vzravnan, slovesno oblečen v temno obleko s kravato akademskega dostojanstvenika koraka vštric s fanti, tako mladimi, da bi bili lahko njegovi otroci ...«? Verjetno ne. Zaključevanje študija ni veselo obdobje. To je čas, ki ga lahko primerjamo s sedenjem v zatohli čakalnici, polni strahu, iz katere izstopamo v nič, v svet poln negotovosti, kjer se nam prav lahko zgodi, da se ne bomo mogli ničesar oprijeti, ampak bomo le tonili globlje in globlje ... Vsakogar, ki se postavi v našo kožo, bi morala zagrabiti želja, da bi v roke prijel granitno kocko. Ali še bolje, naj nam sestavi manifest. ■ Manca g. Renko končuje študij germanistike in zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti. Piše za Delo ter spletna časopisa razgledi.netin airbeletrina. Želi postati (kulturna) zgodovinarka in pisati zgodovinske knjige, tudi za otroke. čE POČAKAŠ, SE TI VRATA ODPRO SKRIVNOST JE V UČINKOVITEM UPRAVLJANJU ČASA Lana Topolovec, absolventka arhitekture Luka Gubo, študent ekonomije D oločiti termin za pogovor z štiri-indvajsetletno absolventko arhitekture, ki ta čas pospešeno dela diplomo, je bilo prejšnji teden skorajda nemogoče. Dopoldne je imela polne roke dela v univerzitetni delavnici, kjer je nadzorovala izdelavo makete, popoldne pa je kot po navadi delala v enem izmed ljubljanskih arhitekturnih birojev. V poštev so prišle le nekoliko eksotične ure, ob sedmih zjutraj in po desetih zvečer. V petek so jo odrešili delovnih obveznosti v biroju in lahko sva začeli pogovor, v katerem je bilo uvodno vprašanje o udeležbi na študentskih demonstracijah povsem odvečno. Ne, ni bila tam, in dokler niso iz medijev izvedeli, v kaj so se razvile, so bile kvečjemu bežna tema pogovarjanj in klikanj na Facebooku v njenem prijateljskem omrežju. Saj ne, da beseda med prijatelji kdaj pa kdaj ne bi nanesla tudi na take reči, pravi Lana, ki se ne strinja s tezo, da je njena generacija popolnoma apolitična. Tudi o tem da razmišljajo, kaj jih čaka čez deset let, resda ne v podrobnosti, a prav gotovo nas večina ve, kaj bi radi dosegli in s čim bi se radi ukvarjali. V njenem primeru je to arhitektura, kje bi rada delala, ne more povedati, ker se scena hitro spreminja, poleg tega pa je v zadnjem času ugotovila, da se je včasih najbolje prepustiti toku in počakati, da se ti vrata odpro, ko je čas, namesto da se slepo zaletavaš z glavo skozi zid. »Če veš, kaj hočeš, se ti bodo vrata odprla.« Absolventki arhitekture so se januarja letos odprla vrata na univerzo Stanford v Kaliforniji, kjer je dva tedna sodelovala pri mednarodnem interdisciplinarnem projektu, katerega tema je bilo projektiranje. Natančneje, BIM ali tako imenovani building-information modeling, razlaga sobesednica, ki se nato nadaljnji dve minuti trudi najti slovensko ustreznico za to novo metodo projektiranja, a ji ne uspe, ker ni ravno pogosto v rabi. Naj zaleže opis dela: arhitektka, organizator gradbenik, strojnica, dva statika in še en predstavnik v slovenščino neprevedene in neprevedljive stroke, life-cycle financial manager, so najprej izoblikovali idejno zasnovo neke stavbe, nato pa so si podajali tridimenzionalni model in ga dopolnjevali z dognanji in omejitvami svoje stroke. Ta metoda pospeši projektiranje, omogoči hitrejšo izmenjavo informacij in preprečuje morebitne spodrsljaje in pomanjkljivosti, ki včasih nastanejo zaradi nezadostnega sodelovanja med različnimi strokami, pojasnjuje Lana. V Kalifornijo je nato šla še enkrat maja, vmes pa so delali na daljavo, to pa je bil tudi eden izmed namenov projekta - preskusiti, kako uspešno je lahko delo na daljavo z različnih koncev zemeljske oble, na katere so se po uvodnem srečanju raztepli člani projektne skupine. Arhitekt je poklic, ki zaradi tehnične usmerjenosti brez težav preskakuje jezikovne in celo civilizacijske pregrade, tujina pa je za današnjo mlado generacijo menda otroško igrišče. Se Lana v prihodnosti vidi v arhitekturnem biroju kje onkraj slovenskih meja, morda v Združenih državah? Ne, Amerika me ni prepričala, pravi, prej bi se odpravila v Avstrijo ali Švico. Julija se tako in tako spet seli, a tokrat iz Ljubljane, kjer se je rodila, nazaj v Maribor, kjer je odraščala in obiskovala drugo gimnazijo, zadnji dve leti po programu mednarodne mature. Glavni motiv za selitev je - konj. Pravzaprav kobila, šestletna Lona. Ja, raje ne razlagam, kakšen neizčrpen vir smeha je kombinacija najinih imen, pove Lana. Kobila je zdaj v oskrbi v posebni staji, na mesec pa je za vzdrževanje takšne živali, od veterinarske nege do hrane in podobnega, treba odšteti od dvesto do dvesto petdeset evrov. »Mogoče je tudi ona razlog, da sem se tako hitro vpela v redno delo,« na glas razmišlja Lana. Za občasno delo v arhitekturnih birojih si prizadeva večina njenih kolegov, ne za preživetje, kot so malce populistično navajali nasprotniki zakona o malem delu, temveč da bi si nabrali izkušenj. Praksa je nekaj čisto drugega kot vaje na faksu, razlaga Lana. Na fakulteti si bolj svoboden, v biroju pa si zavezan številnim omejitvam, od zakonskih predpisov do finančnih omejitev, ki jih zapove naročnik, veliko je tudi papirologije in postopkov urejanja s pristojnimi na upravnih enotah. Lana Topolovec je sodelovala vsaj pri dveh arhitekturnih projektih, ki so znani tudi širši javnosti: stavba medicinske fakultete v Mariboru in mariborski otok. Toda pozor, pravi, bila sem le ena od članov širšega tima, skromno opozori, tako rekoč kolesce v mehanizmu. Poklic arhitekta zahteva pripravljenost za timsko delo, to pa izključuje egoizem - in to je del njenega odgovora na vprašanje, ali je res, da je današnja mlada generacija osredotočena predvsem nase, da je skrajno egoistična. Krivično bi bilo lepiti etikete kar povprek, vse je odvisno od posameznika, meni Lana. Tudi ona je prepričana, da jim je laže kot generaciji njihovih staršev, če ne drugega, jim je marsikaj olajšano zaradi napredka tehnologije, pretok informacij je obilnejši in hitrejši. To ima vpliv tudi na dogajanje v arhitekturi in odločitve za ta študij ne obžaluje, vpisala bi ga še enkrat, če bi se morala znova odločati. ■ Agata tomažič 'T'vodni kader v ta portret je predober, da bi bralce prikrajšali zanj: Luka I Gubo se je na pogovor pripeljal s terencem, ki ga je parkiral tik poleg kavarniške mize, na pločniku. Tista kategorija mladine, ob kateri bi starejši z največjim sla-dostrastjem vzkliknili »Uf, mi pa že nismo bili taki!« in nato začeli razpredati o predrznosti mlade generacije pa o odpovedovanju, brez katerega si oni niso mogli privoščiti niti zastave. Del stereotipiziranih predstav odpade, ko Luka Gubo pove, kaj vse počne to daje slutiti, da si je vsaj del denarja za avtomobil prislužil sam in mu zatorej nihče nima pravice soliti pameti. Dela pravzaprav že od sedemnajstega leta, ko je začel tržiti finančne sklade in različna zavarovanja za avstrijski E & S, Ertrag und Sicherheit. Prav velikega uspeha ni imel, je pa iz te izkušnje potegnil marsikaj pozitivnega: udeleževal se je izobraževanj za kadre, razvijal sposobnost navezovanja stikov z ljudmi in začel spremljati dogajanje na mednarodnih finančnih trgih. Navdušenje nad tem ga do danes ni zapustilo, vmesna faza je bil sicer poskus študija arhitekture na prav tedaj odprti fakulteti v Mariboru, pa še oče ima gradbeno podjetje, pove Luka, a ga snov ni zanimala in se je leta 2008 vpisal na mednarodno fakulteto za družbene in poslovne študije v Celju. Na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru pa posluša še dva predmeta. »Z verjetnostjo se tako in tako ukvarjam vsak dan pri trgovanju, zakaj se ne bi vanjo poglabljal še med študijem,« pripomni zagnani študent in mladi podjetnik v eni osebi. V okviru Društva finančnikov Slovenije, katerega ustanovni član je, kot vodilni analitik sodeluje pri spletnem portalu finančnih informacij. Če si je po prebranih vrsticah kdo morda narisal podobo mladeniča v zgodnjih tridesetih ali vsaj poznih dvajsetih, se je uštel: Luka Gubo ima dvaindvajset let in, kot je videti, izjemno samodisciplino. »Vse je v time-managemen-tu,« se nasmehne. Avtomobilske vožnje med Celjem, kjer stanuje, in Ljubljano, kamor se vozi delat v pisarno društva finančnikov, ter Koprom, kamor hodi na predavanja, mu minevajo med poslušanjem zvočnih knjig. Brian Tracy in Anthony Robbins sta dva izmed avtorjev, katerih misli (seveda v angleščini, kajti ponudba zvočnih knjig v slovenščini je za zdaj bolj borna) odmevajo v Gubovih ušesih. Za tiste, ki ju ne poznajo, bodo do-voljšen namig naslovi njunih knjig: Koraki velikana, Prebudite velikana v sebi, Pot do AVioRicA FoioGRAFiJ JE AjDA SCHMIDT, SiuDENTKA oDDELKA zA GRAFičNo OBLiKOVANJE NA AKADEMiJi ZA LiKOVNO UMETNOST iN OBLiKOVANJE V LJUBLJANi. LiKOVNO JE OPREMiLA VEČ GLEDALiŠKiH LiSTOV LJUBLJANSKE DRAME. KO BO VELiKA BO iMELA EOS ENKO. uspeha, Vrhunsko vodenje, Vrhunske prodajne strategije ... Gubo ju med pogovorom pogosto citira in ne zanika, da prebere precej tovrstne literature. Pomaga razbliniti mit, da je mogoče postati uspešen mimogrede: »Večina uspešnežev je vsaj pet let delala po deset, petnajst ur na dan,« pravi sogovornik. Kar je skoraj toliko, kolikor dela on? Nasmehne se in skorajda malce v zadregi prikima. Mar sploh utegne užiti vse slasti in radosti študentskega življenja, kot so brucovanja in popivanja kar tako, potovanja, je vprašanje, ki se neizogibno vrine v pogovor. Luka spet prikima, da, tudi za to se najde čas. Za demonstriranje pa gotovo ne kje je bil, ko so (nekateri) njegovi vrstniki protestirali proti malemu delu? V pisarni, odvrne, kot bi bilo to za fanta njegovih let nekaj samoumevnega. In doda, da se z zakonom o malem delu sicer ne strinja v celoti, nekaj podobnega so uzakonili Nemci, a se ni obneslo. Zakaj bi torej ponavljali tuje napake, se sprašuje in tako izpričuje, da je najbrž eden redkih predstavnikov svoje generacije, ki predlog zakona poznajo dokaj podrobno. Enako menda velja za dogajanje na gospodarskem in političnem prizorišču nasploh, toda pozor, Luka Gubo je resda kritičen do vsega, na volitve pa ne hodi. Glas bom oddal takrat, ko se bo pojavila politična opcija, ki se mi bo zdela primerna, da bi jo podprl, pravi. Doslej se še ni. Izmed domačih ekonomistov ima v čislih Rada Pezdirca (ki je njegov profesor), Miča Mrkaiča, Bernarda Brščiča, Janeza Šušteršiča. Zadnjemu pritrjuje v tezi o povezanosti ekonomije in morale. »Ekonomija je interakcija med ljudmi, in če so ljudje moralni, je tudi v ekonomiji prostor za moralo,« razmišlja Gubo, ki je v enem svojih publicističnih besedil o svetovni finančni krizi zapisal, da je »kapitalizem brez stečaja kot krščanstvo brez pekla«. Že že, toda vsak človek je po naravi sebičen in prostora za moralo potem hitro zmanjka? Da, pojavljajo se tudi taki grabežljivci, kot je bil Bernie Madoff, pa vendar lepo je imeti zadovoljno stranko, in to na dolgi rok, meni Gubo. Fakulteta zanj ni ne podaljšana srednja šola ne zadnja prelomnica na poti do odraslosti, je preprosto neka vmesna stopnja, tako in tako se v življenju nikoli ne smeš nehati izobraževati, sploh na njegovem področju, finančnih trgih, je za kariero kaj takega pogubno. Ali kdaj razmišlja, kaj bo počel čez deset let? Ne le da o tem pogosto razmišljam, cilje sem si celo zapisal, kajti če nimaš svojih, si obsojen na to, da uresničuješ tuje, odvrne Luka in hiti naštevat: »Rad bi bil uspešen trader in eden vidnejših ekonomistov.« Potem še pojasni, da je tudi pot cilj in da moraš, medtem ko se trudiš doseči cilj, uživati. ■ Agata ToMAŽič v v ZASCITA ZIVALI JE ENAKO POMEMBNA KOT SKRB ZA SOCIALO Maja Kos, študentka politologije, prostovoljka in živalovarstvenica TA GENERACIJA NI izrazito usmerjena v prihodnost Mohor Prevc, absolvent filozofije in teologije Mislim, da sovpadata fenomenal-no, vsaj v mojem primeru,« pojasni Maja povezavo med delom na živalovarstvenem področju in študijem politologije, »saj moraš biti vsestranski, znati moraš govoriti tuje jezike, znati se moraš strokovno izražati, po eni strani moraš biti piarovec, ob tem pa ti mora biti jasno tudi, kako tečejo stvari v državi in kakšen je sistem.« Njen delovni teden traja od ponedeljka do nedelje, saj so dnevi razpeti med študentsko delo, študij in prostovoljno delo, ki ga opravlja v društvu za zaščito živali in zavetišču. Zaradi portretiranja sredin večer izjemoma mine brez telefonov in društvene e-pošte, med vihtenjem objektiva, med katerim fotografinjo navdušuje Majinih pet mačk, in pogovorom. Maja meni, da je bila fakulteta za družbene vede v Ljubljani povsem prava izbira in bi svojo odločitev glede študija še enkrat ponovila. Prvi letnik je sicer na pol namerno sabotirala, nato pa se je znašla znotraj bolonjskega sistema študija, ki ji je zaradi projektnega in sprotnega dela pisan na kožo. »EU je bila vedno moja ljubica, moja druga ljubica pa je zgodovina,« pojasnjuje absolventka, ki jo znotraj politologije zanimajo predvsem volilne študije in analiza politik. V svoji diplomski nalogi se ukvarja z volilnim uspehom skrajno desnih političnih strank na območju nekdanje Jugoslavije, saj se ji zdita vzpon populizma in nacionalizmov v politiki prisoten, a spregledan problem. Ko gre za kakršno koli diskriminacijo in odrekanje pravic, se opredeljuje za radi-kalistko, na živalovarstvenem področju pa ne deluje radikalno. Ne namerava namreč spreminjati sveta, temveč želi ljudem pokazati, kakšno je stanje na področju zaščite in ravnanja z živalmi v Sloveniji, kakšno stanje predpisuje veljavna zakonodaja in kakšna vrzel je med realnostjo in predpisanim. Med delom se velikokrat pojavljajo očitki, zakaj za živali, zakaj ne za ljudi, večinoma tistih, ki ne za ene ne za druge ne naredijo nič. Moti jo, da živalovarstva večina ne jemlje resno, saj meni, da bi moralo imeti tudi v Sloveniji status javne politike. Kot primer navaja Švico, kjer ima živalovarstvo enako pomemben status kot socialna in vse preostale politike, posledično nihče ne postavlja pod vprašaj pomena in dela živalovarstvenikov. Na področju zaščite živali kot prostovoljka aktivno deluje štiri leta, zadnji dve leti opaža opaznejše premike tako na sistemski ravni kot znotraj civilne družbe, tudi v smeri večje profesionalizacije dela. Prostovoljnega dela sicer nikakor ne razume kot prostočasnega hobija, saj mora biti delo opravljeno enako profesionalno, kvalitetno, redno in v predvidenih časovnih okvirih, čeprav si prostovoljec in za svoje delo nisi plačan. Prostovoljke, ki sestavljajo bazo Društva za zaščito živali Ljubljana, tako na društvo gledajo kot na podjetje, ki ga je treba voditi z vso resnostjo. Maja pojasnjuje, da je večina še vedno prepričana, da gre pri živalovarstu za »hobi, kužke in mucke«, ob tem pa spregleda, da gre hkrati za strokovno delo z živalmi in lobi, ki bi moral imeti tudi pomembno posvetovalno funkcijo. Kot primera takšne funkcije navede delo z občinami, ki jih je treba prepričati, da je treba o živalih razmišljati tudi pri graditvi cest in prej načrtovati primerne prehode zanje, in vlogo, ki bi jo morali imeti živa-lovarstveniki v svetih zavetišč. Ne želi se spravljati v kalup, meni tudi, da si priložnosti sami ustvarjamo, zato je njena prihodnost ne skrbi, vendar ne želi že danes vedeti, kaj bo počela čez deset let. Področje zaščite živali vidi kot perspektivno polje, kjer manjka kadra, tako oskrbnikov kot tistih, ki bi bili sposobni vodenja projektov in lobiranja, zaveda pa se, da je razmerje med kvalitetnim delom in plačilom na tem področju obratno sorazmerno. »Takšna služba me čaka oktobra, po minimalni plači, služba v zasebnem sektorju, ki, prvič, dopušča možnost, da bom plačana za delo, ki ga trenutno v večini opravim prostovoljno, drugič, ne bom raztegnjena na štiri konce, med službo, fakulteto, društvo in zavetišče, to je balzam za mojo psihično stabilnost, tretja stvar pa je, da bo tako več možnosti za vključevanje v projekte - nekaj, za kar sem v bistvu usposobljena tudi strokovno,« dodaja. Projektno delo jo zanima tudi v prihodnje, saj jo v življenju fascinira veliko stvari, tako je prepričana, da bo delala tudi na področjih, ki niso povezana z živalmi, vendar to ne bo njena služba, ampak - hobi. Seveda si tudi ona želi, da bi s svojim zaslužkom lahko živela v svojem lastnem stanovanju, saj zdaj s fantom bivata pri njenih starših, prav tako je ne bi motilo, če se ji na delovno mesto ne bi bilo treba vsak dan voziti in domov ne bi prihajala popolnoma blatna, vendar ima po drugi strani prav delo, ki ji omogoča stik z živalmi, svoj čar. Od tujine jo najbolj mika Anglija, pravzaprav meni, da bo nekega dne tam tudi ostala, vendar ni oseba, ki bi že jutri pakirala kovčke. Zdaj se namreč v svojem delovanju vidi prav na območju Slovenije, kjer je treba še veliko storiti. ■ TAJA TopoLovEc z loglasnih študentskih demonstracij se ni udeležil. Ko so reševalna vozila začela pobirati prve primerke »predo-Jziranih« demonstrantov, se je ravno odpravljal v risarski atelje. Vmes je slišal še prelete helikopterjev, ko pa je zvečer prestopil prag doma, je izvedel za druge podrobnosti in slika se mu je sestavila. Demonstrirat ne bi šel niti, če se ne bi pripravljal na sprejemne izpite na akademiji za likovno umetnost, kjer bo, kot upa, jeseni vpisal študij grafičnega oblikovanja. Še prej bo diplomiral iz filozofije in teologije (dvopredmetni študij). Laično, ne namerava se zaobljubiti in postati duhovnik. Da, morda se je v srednji šoli kdaj za hipec poigral z mislijo, da bi to storil - hodil je namreč na škofijsko gimnazijo v Šentvidu, a je ostalo zgolj pri hipni pomisli. Nasploh med sošolci na srednji šoli ni bilo niti enega, ki bi šel študirat, denimo, pravo. Eden izmed profesorjev je bil kar ponosen na nas, pravi Mohor in pripomni, da to pomeni, da so bili najbrž zelo neambiciozen razred - toda samo v materialnem smislu. Saj res, ko smo že pri materialnosti, ki je menda poglavitna vrednota mlade generacije, le kako si predstavlja zadovoljiti svoje lastne materialne potrebe s tako nekomercialno usmerjeno študijsko usmeritvijo, kot je kombinacija filozofije in teologije? V življenju je pač treba razčistiti z nekaterimi vprašanji, poiskati odgovore o smislu in tako naprej, in jaz sem se odločil, da bom to naredil na faksu, pravi Mohor. Pa jih je našel - odgovore o bistvu življenja, vesolja in sploh vsega? Mohor se nasmehne: »No ja, na filozofiji sem našel dekle.« Se mu zdi, da je v primerjavi z generacijo njegovih staršev njim laže ali teže? Laže, brez omahovanja odgovori, moji starši so se morali marsičemu odpovedati, da so prišli do izobrazbe, zato me toliko bolj podpirajo, tudi v finančnem smislu, prizna Mohor, ki ta čas ne opravlja nobenega študentskega dela, ker se pripravlja na sprejemne izpite na akademiji za likovno umetnost, in pripravljalni tečaji prav tako niso poceni ... Pa vendar, kaj bi porekel na teze o uporu generacije brez prihodnosti, ki je svoj gnev prelila v metanje granitnih kock, so to le floskule ali res občutijo generacijski prepad med starejšimi, ki jim je dano vse, medtem ko bodo sami prikrajšani za redne zaposlitve, bančna posojila, stanovanja ...? Mohor najprej malo pomisli, nato pa počasi začne: »Težko bi rekel, da je ta generacija izrazito usmerjena v prihodnost. Mladi se ne ukvarjamo s tem, kako bomo živeli čez trideset let - to niso teme, o katerih bi razpravljali ob pivu. Današnji čas nasploh ni usmerjen v prihodnost,« razlaga in v razlago vpleta besedne zveze, kot so potrošniška miselnost, hitri cilji, instantna zadovoljitev, tukaj in zdaj. Veliko je slišati o študentskih protestih leta 1968, obujajo se romantični spomini na tiste čase, vendar je med takrat in danes po Mohorjevem mnenju temeljna razlika: tedaj so bili študenti tista družbena skupina, ki je opazila pomanjkljivosti v družbi in nanje opozarjala. »Danes študenti te simptome kažejo, vendar nimajo moči za refleksijo.« Vse bolj opaža, da je študij na fakulteti le nekakšna podaljšana srednja šola - z bolonjsko reformo bo najbrž še bolj. In ker se s študenti ravna, kot da so dijaki, da še niso godni za prevzemanje odgovornosti, se seveda tudi vedejo tako - kdaj pa kdaj neodgovorno. V luči tega je treba razumeti metanje granitnih kock v poslopje parlamenta, meni Mohor. Da njegova generacija ne doživlja študijskih let kot zadnje postaje na poti v odraslost z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi vred, navsezadnje potrjuje tudi absolvent filozofije in teologije, ki priznava, da o selitvi od doma - živi pri starših v Dražgošah - še ni razmišljal. In kje se vidi čez deset let, če si izposodimo eno najmanj priljubljenih vprašanj, kakršna utegnejo doleteti iskalce zaposlitve? »Čez deset let?« se začudeno zazre Mohor. »O tem pa res še nisem nikoli razmišljal ... Takrat bom star petintrideset let ...« se na glas zamisli. In nato doda, da če bi mu tako vprašanje zastavil bodoči šef, bi ga dojel kot grob poseg v zasebnost. Danes se mladi preveč zlahka dajejo na razpolago kapitalističnim korporacijam, meni. In nato doda, da se v prostem času ukvarja z jadralnim padalstvom, morda od tod njegova ljubezen do svobode. Pa je ta pri njem izrazitejša kot pri vrstnikih? »Ne, morda nekatere stvari le prej opazim.« Petindvajsetletnik, ki ima izdelana stališča o dogajanju v slovenski politiki in družbi. S tem delno postavlja na laž trditve, da je mlada generacija precej apolitična, delno pa jo potrjuje, saj niti v sanjah ne pomisli, da bi se tudi sam poskusil kot politik. Na volišča hodi, to že, oddal je tudi glasovalni listek na referendumu o arbitražnem sporazumu, a ko si je pred kratkim ogledal televizijski prenos razprave o družinskem zakoniku, ga je vse minilo. Argumenti v politični debati pri nas ne štejejo, pomembno je le, iz katerega tabora si, je sprevidel Mohor in ga zato politika ne mika. Odklanja tudi množične študentske zabave, kakršna so brucovanja. »Če so na začetku še imela vsebino, danes organizatorji ne skrivajo več, da smo mladi zanje le denarnica na dveh nogah.« Velja tudi nasprotno - demonstracije so pokazale, da se mlade da izkoristiti za zasebno vojsko, kot nekakšni plačanci so se postavili proti zakonu, ki ga sploh niso poznali. ■ Agata ToMAŽič PREPRIČAN, DA NARAVNA POT NI VEDNO NAJPRIjAZNEJŠA Vasja Progar, skladatelj in biotehnolog ODHAJATI IZ SLUŽBE Z občutkom, da si pomagal ljudem Vanashree Samant, v Ljubljani živeča Indijka iz New Yorka Ker po koncu osnovne šole nisem vedel, ali bi bil raje mehanik ali pek, sem se odločil za vpis v gimnazijo. S tem se je razdvojenost pravzaprav začela,« reče Vasja Progar, triindvajsetletni Ljubljančan, ob koncu najinega pogovora. Pred nekaj dnevi je diplomiral na ljubljanski biotehniški fakulteti (smer biotehnologija), še vedno pa je študent Akademije za glasbo na oddelku za kompozicijo in teorijo. Na prvi pogled se njegova svetova, naravoslovni in umetniški, ne skladata, a sta vendarle povezana. Po končani gimnaziji še vedno ni vedel, kaj bi rad bil po poklicu, in se je odločil za študij arhitekture, ki se mu je zdela ravno pravšnja zmes uporabnosti in kreativnosti. »Ko zdaj razmišljam o svojem vpisu na fakulteto, se mi zdi razcepljenost povsem jasna. Zavrgel sem fiziko, ki mi je bila v gimnaziji najbliže, ter na seznam napisal študij arhitekture, biotehnologije ter etnologije in kulturne antropologije,« pravi zamišljeno. Po ponesrečenih sprejemnih izpitih na arhitekturi je pristal na biotehnologiji, še vedno pa ga privlači tudi družboslovje. »Pa saj v razcepljenosti med naravoslovjem in družboslovjem ni nič spornega,« pravi. »Zdi se mi, da sta ti dve področji povsem nasilno ločeni. Obe sta del človeške širine, zato bi morali večkrat nastopati skupaj. Enako velja za znanost in umetnost.« Ker mu je študij biotehnologije puščal dovolj časa, hkrati pa ga ni povsem izpolnjeval, se je odločil za vzporedni študij kompozicije na Akademiji za glasbo, kjer pa je po začetni fascinaciji ugotovil, da smer, v katero ga vodi ta ustanova, ni zanj. »Na akademiji te učijo, kako pisati glasbo. To je približno tako, kot če si predstavljaš šolo za pisatelje, v kateri se morajo vsi naučiti pisati kot realisti, naturalisti, romantiki ... Redki profesorji so posegali v vprašanje dojemanja in smisla glasbe. Pričakoval bi vsaj, da bi me kdo izmed profesorjev vprašal, kaj počnem na akademiji, kaj bi z glasbo rad dosegel, a tega ni bilo. Pa ravno to je bistveno, vprašanje, zakaj delati glasbo in kakšna je naloga glasbe, umetnosti.« Vasja je svojo glasbeno pot začel kot samouk na električni kitari, nato pa je tri leta obiskoval zasebno glasbeno šolo. V zadnjem času je v središču njegovega zanimanja eksperimentalna glasbena umetnost - zanima ga prenos informacij, ki jih ni mogoče posredovati z logičnim jezikom in se poslušalca dotaknejo tako na nezavedni kot tudi na zavestni ravni. Morda je nekoliko nenavadno, da je svojo naravoslovno pot v tem navdušenju potisnil na stranski tir: njegova razglabljanja, ideje in vizija prihodnosti se namreč pogosteje sučejo okoli umetnosti kot biotehnologije. Pri znanosti ga moti, da ne teče v svojo smer, ampak jo po večini usmerjajo in izrabljajo industrijski mogotci. »Znanstvenik lahko najde način, kako skrajšati peko kruha za polovico in obenem tudi zmanjšati stroške za hlebec. Ampak problem je to, da tega kruha v trgovinah ne bodo prodajali po nižji ceni, ampak morda celo po višji. Kaj je potem smisel znanosti?« Vasja ni zastavonoša ideologij in borec proti genetsko spremenjeni hrani ali globalnemu segrevanju. Ne zato, ker bi to podpiral, ampak ker verjetno naravoslovje razume drugače kot večina družboslovcev, ki sestavljajo okoljevarstvene parole. »Ni vse, kar je spremenjeno, sporno in ni naravna pot vedno najprijaznejša. Recimo delanje sira s sintetskimi encimi nam omogoča, da ni treba za vsakih nekaj hlebcev uporabiti teličkovega želodca, ampak namesto njega uporabimo sintetske encime. V tem ni nič slabega.« Tudi do globalnega segrevanja, najpopularnejše sodobne okoljevarstvene mantre, se noče opredeliti: »Kolikor vem, si znanstveniki niso edini v tem, kdo je kriv za segrevanje ozračja: ali ga povzroča človek ali pa je tak proces za zemeljsko oblo povsem naraven.« To seveda ne pomeni, da mu na osebni ravni ni mar za okolje - verjetno je eden redkih ljudi, ki se je z Brezovice v Ljubljano (tudi v dežju) pripravljen pol ure peljati s kolesom, a hkrati se zaveda, da planeta s tem ne bo spremenil. Vasja se skuša oddaljiti od potrošništva in kupovati le tiste stvari, ki jih resnično potrebuje, to pa po njegovem mnenju sploh ni težko. Sicer pa potrošništva ne bi okronal z nazivom največjega družbenega problema: »Ali družbeni problem sploh obstaja? Saj družba deluje že več tisoč let, zakaj vedno na vsak način iščemo napake v njenem delovanju? Če bi res moral imenovati en pereč problem, bi rekel pasivnost, ker v ta pojem lahko spravimo vse, s potrošništvom vred.« Na vprašanje, kakšno se mu zdi življenje v Ljubljani, je odgovoril: »Perfektno, noro mi je v Ljubljani.« Poudarja, da je imel možnost študirati dve stvari, ki sta povsem različni, a ga je vsaka dopolnjevala na svojem področju. »Akademija me je naučila, kako biti perfekten skladatelj po merilih devetnajstega stoletja. In ugotovil sem, da to nočem biti. Že to je veliko spoznanje, ki sem ga bil deležen.« ■ manca g. renko ivijo Manca. Vanashree tukaj. Kmalu bom šla v Le Petit Cafe in bom ostala tam do skoraj šestih. Lahko prideš, A kadar bo ustrezno za tebe.Uredila sem 'coffee dates' eno za drugo in ti si dobrodošla, da se pridružiš. Prosim, pokliči me, preden prideš. Upam, da se dobiva danes!« Če se vam zdi, da zgornje esemes sporočilo ni nič posebnega, ga preberite še enkrat in upoštevajte, da ga je napisala Indijka, ki v Ljubljani živi manj kot leto dni. Zagotavljam vam, da so bila tudi vsa druga kratka sporočila drobnega in lepega dekleta petindvajsetih let prav tako jezikovno skoraj brezhibna. In ko sem ji omenila, da je njena slovenščina presenetljivo dobra, se je široko nasmehnila, skromno skomignila z drobnimi rameni in dejala: »Veš, indijski in slovenski jezik sta si podobna. Veliko besed sem že odkrila, ki so malone identične v obeh jezikih.« Vanashree Samant se je rodila v Mumba-ju, a se že pri treh letih z družino preselila v New York. Tri strasti - ljubezen do humani-stike, želja po pisanju in nostalgija priseljen-ke - so jo kot mladostnico najprej usmerile na študij indijske kulture, od tega pa se je kaj kmalu odvrnila in vpisala matematiko in ekonomijo na univerzi Harvard, kjer je tudi spoznala svojega moža Uroša.Prvo leto po koncu študija je delala kot stevardesa, s tem je izživljala otroško željo po nošenju lepih uniform in potovanju. Po enem letu se je takšnega življenja (kljub zabavnosti) naveličala in se je navidezno ustalila v New Yorku, kjer se je z občutkom, da ne sme zavreči znanja, ki ga je pridobila s študijem, zaposlila v investicijskem bančništvu, v katerem pa ni prav dolgo vztrajala. »Moje delo je bilo, da sem iz bogatih ljudi ustvarjala še bogatejše. Človeka to ne izpolni,« pravi. Ko je Uroš dobil priložnost za delo v Ljubljani, se je odločila priti z njim. Tako je postala Ljubljančanka. Začela se je učiti slovenski jezik in se vpisala na podiplomski študij antropologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Čeprav o Sloveniji in Ljubljani govori le v superlativih, je ob omembi študija v Ljubljani postala bolj zadržana. Nato je previdno, da se ne bi komu zamerila, povedala: »Saj so profesorji, ki si želijo in znajo predavati, saj so tudi takšni, ki ti priskočijo na pomoč - a če na študij v Ljubljani pogledam kot na celoto, se mi zdi, da ni nikakršne interakcije med profesorji in študenti. Nemalokrat profesorji na ure niso dobro pripravljeni in jasno kažejo, da nimajo želje in interesa po poučevanju: kako si potem lahko dovolijo od mene zahtevati, naj napišem solidno delo?! Poleg tega so predmeti nerazumljivo obsežni in nosijo naslove v slogu Antropologija umetnosti. To področje je tako ogromno, da se v najboljšem primeru lahko z vsem le površno seznanim, to pa pravzaprav ni nič vredno.« Vanashree ameriškega sistema ne postavlja za zgled, se ji pa zdi smiseln: študentje plačajo veliko denarja, zato imajo tudi pravico zelo veliko zahtevati. Profesorji so dobro plačani, zato tudi dobro delajo. Poleg tega je znanje, ki ga študij ponuja, specifično. Študentje se, denimo, ves semester ukvarjajo z enim samim romanom, to pa je, kot pravi Vanashree, super, ker »imaš ob koncu semestra občutek, da neko stvar dejansko do potankosti poznaš, da jo razumeš in si zanjo strokovnjak. O naučeni stvari se lahko pogovarjaš na povsem drugi ravni, kot se na primer lahko o antropologiji umetnosti, ki je preširoka, da bi jo v pogovoru sploh lahko zajel.« Sicer pa do študijskega sistema pri nas ni le kritična - poudari, da želja po unovčenju diplome v Sloveniji ni tako močna kot v Ameriki, zato se mladi odločajo za študij humanistike, s katerim se je v življenju teže prebiti, a je za naprednost in ozaveščenost družbe nujno potreben. Kljub delnemu razočaranju bo dala vse od sebe, da magistrski študij antropologije konča, letos pa se je prijavila na študij na ljubljanski medicinski fakulteti. »Všeč mi je program medicinske fakultete, zdi se mi dobro strukturiran. Poleg tega bi s tem študijem pridobila znanje, ki bo z mano ostalo vse življenje. Pomembno se mi zdi, da človek iz službe odhaja z občutkom, da je pomagal ljudem, ne glede na to, kje na svetu živi. V življenju želim biti koristna, obče koristna,« svojo novo študijsko odločitev pojasnjuje Vanashree, ki bo julija izvedela, ali jo bo ljubljanska medicinska fakulteta sprejela glede na njeno ameriško srednješolsko spričevalo. Sicer pa s svojimi dejanji na ljudi ne želi vplivati le v poklicnem življenju, ampak tudi s svojim vsakdanjikom. Skuša se oddaljiti od čezmernega, nezavednega potrošništva, ki je nemalokrat povezano tudi z ogrožanjem narave. Prav tako ne kupuje izdelkov, ki so narejeni na Kitajskem, pri tem se zaveda, da bi se pravzaprav morala izogibati kupovanju vseh izdelkov, ki so narejeni v tretjem svetu. A pravi, da bi bil takšen način življ enja zanj o predrag. Sicer pa se ji zdi pomembno pred vsakim nakupom pomisliti, ali je stvar, ki jo kupuje, v njenem življenju res nepogrešljiva in kakšne bodo posledice nakupa. ■ Manca g. Renko sociologija religije KOZMOPOLITSKA RELIGIJA MIRU Ulrich Beek lastni bog TOMO ViRK Ulrich Beck: Lastni Bog. O zmožnosti religij za mir in njihovem potencialu za nasilje. Prevedel Aleš Učakar. Študentska založba, Knjižna zbirka Claritas, Ljubljana 2009, 276 str., 25 € Čeprav misel znanega sociologa Ulricha Becka, premišljevalca družbe tveganja in zagovornika kozmopolitstva v sociologiji in religiji, v Lastnem Bogu večkrat poteka esejistično neukrotljivo, včasih celo eklektično, in je polna razcepljenih stez, si bralec seveda lahko sestavi nekakšno rdečo nit, ki omogoča poenostavljeno parafrazo. Ta bi lahko bila videti nekako takole: tradicionalna (sociološka) teorija sekularizacije, ki je predpostavljala počasno odmrtje religije, je doživela zlom, »mnogo pomembnejši kakor denimo razpad Sovjetske zveze in vzhodnega bloka«. Pokazal se je namreč njen paradoks: s kritiko religije je to pravzaprav notranje okrepila in načeloma vrnila njej sami. Kljub praznjenju evropskih cerkva je zato, gledano globalno, v enaindvajsetem stoletju opaziti porast religioznosti. To se kaže na več načinov: narašča konfesionalna religioznost v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki, tudi na Zahodu pa so v velikem porastu nove vrste religioznosti, denimo v obliki raznih verskih sinkretizmov ali v pojavu tako imenovanega lastnega Boga. Sekularizacijo je zamenjala pluralizacija religij. Ta ponovna oživitev religioznosti vsaj v Evropi izhaja iz razločitve »med (institucionalno) religijo in (subjektivno) vero«. Odgovor na tako stanje po Becku, ki je deklarirano nereligiozen, ni morebitna nova sekularizacija, temveč, nasprotno, premislek o odločilnem prispevku religije, ki je že po svojem bistvu globalna, k dejavnemu soustvarjanju sodobne oziramo prihodnje družbe. Religija ima po njegovem v sebi dva potenciala: za nasilje in za mir. Proti prvemu potencialu sta nastopali že sekularizacija in modernizacija, in ta fronta se mora ohranjati še naprej, ob novih oblikah religioznega nasilja, ki se pojavljajo. Pač pa je treba pograbiti priložnost drugega potenciala religij, namreč za strpnost (toleranco) in mir, in iz njega narediti celo enega najodločilnejših dejavnikov svetovne politike. Čeprav sprejemljiva sodobna religioznost po Becku izhaja iz individualizma, pravzaprav iz individualističnega univerzalizma, ki zavrača vsakršne lokalne identifikacije, bodisi pripadnost narodu ali natanko opredeljeni tradicionalni Cerkvi, pa si avtor obeta tudi njene »institucionalne« učinke. Pri tem računa Beck na problematiko gleda kar se da celovito in »kozmopolitsko«, to pa skoraj nujno pomeni tudi protislovno in nesistematično. Njegovi pozivi k družbi strpnosti in miru zato najbrž ne bodo niti dosegli ušes verskih fundamentalistov niti prepričali strogih teoretikov. ^ na zdravorazumski uvid novih (pa tudi starih, tradicionalnih) religij o nujnosti njihove »kozmopolitizacije«, odrekanja nasilju in delovanja v smeri dejavne strpnosti do Drugega, torej njegovega vključevanja. Za to ponuja pravzaprav zelo dober in nazoren argument po analogiji: da bi ekološko preživeli, moramo vključiti Drugega. »Podnebna politika postaja kozmopolitika, in sicer ne na podlagi kakega individualističnega prepričanja, temveč izhajajoč iz realizma, golega nagona po preživetju povsod na svetu.« Ko bodo to spoznanje osvojile tudi religije, po Becku očitno najpomembnejša in najvplivnejša družbena sila sedanjosti, predvsem pa prihodnosti, se utegne končno začeti globalna, kozmopolitska družba, v kateri bosta nasilje zamenjala strpnost (toleranca) in mir. Beckova misel je brez dvoma simpatična in (razen za zagrizene ortodoksneže in fun-damentalistične vernike ali ateiste) splošno sprejemljiva. Po vsem sodeč, izhaja iz razsvetljenske tradicije (njegovo sklepno sklicevanje na parabolo o treh prstanih Lessingovega Modrega Nathana ni naključno), in ta drža je drža zdravega razuma, obenem pa tudi treznega realizma. Beckov osnovni diskurz brez manierističnih teoretskih saltov mortale meri na konkretno stvarnost, ne na teoretsko fikcijo, ki je vse prerada povsem avtonomna od stvarnosti, z alibijem, da ta tako ali tako ni nič esencialnega, gotovega, trdnega, substancial-nega. Beck nasprotno stavi na »razliko med prakso in dogmo«. Postavlja si prava vprašanja, in njegova osrednja teza, da namreč »to, v kolikšni meri lahko resnico zamenja mir, odloča o nadaljnjem obstoju človeštva« - teza, ki apelira predvsem na tradicionalne religije in njihovo ortodoksnost ter nestrpnost do drugače verujočih ali neverujočih -, je vsekakor času primerno sporočilo. Pravzaprav bi se tu prikaz te knjige lahko ustavil. Vendar bo radovednejši in natančen bralec opazil, da je avtorju skoraj ob vsaki točki njegovega premišljevanja mogoče tudi ugovarjati (in res je bila knjiga kljub svoji očitni miroljubni in strpnostni naravnanosti deležna precejšnjih kritičnih odmevov). Beck sicer na vsakem koraku zavrača in odločno preganja evrocentrizem in njegov univerzalizem, vendar njegova argumentacija poteka pretežno v okviru evrocentrične izkušnje, na podlagi položaja v Evropi (avtor to celo sam povsem odkrito in prostodušno priznava), čeprav se zavzema prav za kozmopolitskost, ki pomeni bistveno vključevanje Drugega, sprejetje njegovega stališča in potem vzvratno refleksijo svoje lastne drže (primer za to mu je denimo Gandhi). Vprašljiv je tudi glavni naslov knjige (denimo, da je to le »lepotna« napaka), saj je malce zavajajoč: pojem lastnega Boga nikakor ni osrednja tema knjige; prej to, kar je nakazano v podnaslovu. Prav ob pojmu lastnega Boga se pojavijo še drugi možni pomisleki. Vtis je namreč, da je ne glede na avtorjevo intendirano kozmopolitskost ter na vsakem koraku zanikani evrocentrizem njegov pojem lastnega Boga predvsem koncept, ki velja za tako imenovani zahodni svet in se verjetno ne prilega najbolje religioznosti Latinske Amerike, Azije, Afrike, se pravi, prav tistih geografskih območij, ki so Becku argument za tezo, da je sekularizacija spodletela. Pa tudi sicer je lastni Bog nejasno, na različnih mestih različno opredeljen. Formulacije o »lastnem Bogu mnogih religij« in hkrati o zasebnem, nekonfesionalnem lastnem Bogu so, če nič drugega, vsaj neusklajene med seboj, in težko verjamem, da bi se tipičen aktivist Amnesty International, organizacije, ki jo Beck večkrat omenja kot najznačilnejšo moderno Cerkev lastnega Boga, zmogel poistovetiti ali najti kar koli skupnega z lastnim Bogom nizozemske Judinje Etty Hillesum, katere dnevnike Beck jemlje za »nesociološki uvod« v svojo knjigo in mu očitno prav tako velja za tipičen primer te, moderne oblike religioznosti. Pojavlja se še nekaj takih mest, ki dišijo po neizdelanosti oziroma celo nedoslednosti; čeprav je na primer Beck povsem ekspliciten, da je pogoj za njegovo kozmopolitsko globalno družbo strpno- sti to, da resnico (torej monocentrično, univerzalistično, totalitarno, dogmatično držo) zamenja mir (kozmopolitska drža odprtosti za Drugo in za Drugega ter njunega sprejemanja), se njegova razprava sklene - v ne preveč razvidno argumentiranem - sklepu, da je pravzaprav mogoče doseči oboje hkrati, itn. Vendar je treba takoj dodati, da te nejasnosti, morda celo nedoslednosti in nedomišlje-nosti ne jemljejo teže Beckovi knjigi. Avtor sam opozarja, da je »kozmopolitski pogled« (torej epistemološka drža, ki na vsako stvar gleda tudi s stališča Drugega), v praksi težak, če ne celo nemogoč. Beck se pravzaprav ravno s svojim eklekticizmom in (pogosto zgolj navidezno) nedoslednostjo, s svojim nekakšnim »zenovskim« esejizmom metodološko skuša izogniti zahodni teoretski racionalnosti. Namesto izključujočne logike »ali-ali« raje vpeljuje inkluzivno »tako-pa-tudi-tako«, čeprav to lahko pomeni navidezno protislovje. A Beck je pragmatičen, realističen, življenjski; precej bolj kot dogmatični, samozadostni teoretiki se zaveda, da so taka protislovja največkrat navidezna. Eden izmed njegovih primerov: religija je skrajno strpna in skrajno nestrpna obenem. Občestvo vernih brez razlik zajema vse (verne) ljudi, ne glede na družbeni razred, spol, nacionalno pripadnost, in zato tudi ponuja model kozmopolitske tolerance ter je pravzaprav njen epistemološki vir; obenem pa po navadi kaže skrajno izključujoč, nestrpen odnos do nevernih ali drugače vernih. Beck torej na problematiko, ki jo obravnava, gleda kar se da celovito in »kozmo-politsko«, to pa skoraj nujno pomeni tudi protislovno in nesistematično. Njegovi pozivi k družbi strpnosti in miru zato najbrž ne bodo niti dosegli ušes verskih fundamentalistov niti prepričali strogih teoretikov. Morda so (upati je sicer, da ne) le glas vpijočega v puščavi. Vendar, kot prikupno sklepa svojo knjigo: »Kaj pa imamo drugega sploh na voljo?« ■ esejistika PRISTOP S PASTMI O URBAN VOVK Boštjan M. Zupančič: Prva od suhih krav. Dodatka prevedli Jelka Kernev Štrajn in Irena Duša Draž. Cankarjeva založba, Zbirka Čas misli, Ljubljana 2009, 278 str., 24,94 € bžalovanje in ograjevanje da - odgovornost ne, je pred kratkim postalo geslo dneva pobudnikov zdaj že zgodovinskega ljubljanskega štrajka proti spremembam socialne zakonodaje. Je v njem moč prepoznati kaj za ta čas in to generacijo simptomatičnega? Če povzamemo argumente, ki nam jih iskrivo in temeljito predstavlja zadnja knjiga samoniklega esejista in pravnika Boštjana M. Zupančiča, potem je odgovor zanesljivo pritrdilen. Največja moč Prve od suhih krav se namreč skriva ravno v njeni aplikabilnosti na teren sodobnih družbenih pojavov in odstiranju tančic z njihove medijsko posredovane podobe. Kako tudi ne: avtor nas že v prvem odstavku predgovora h knjigi opozori, da je knjiga, ki je bila s prvotnim naslovom Zadnja od debelih krav napisana poleti leta 2006 - oba naslova se opirata na metaforo o sedmih debelih in sedmih suhih kravah, o katerih je sanjal faraon, Jožef pa mu je razložil njihov pomen - predvidela sedanjo gospodarsko depresijo. Ta poudarek je vsekakor na mestu še za kaj drugega, saj se avtor pri argumentaciji svojih stališč rad sklicuje na aktualna dejstva in informacije, ki so, kolikor seveda niso pod blokado vsakršnih kapitalskih in političnih interesov, predmet širše družbene razprave. Tovrsten pristop seveda v sebi skriva tudi pasti, saj so sedanje afere ne glede na njihovo dokazljivo paradigmatičnost in veliko družbeno odzivnost, ki sta lahko »življenjskosti« teoretske presoje le v oporo, nagnjene tudi k hitremu uhajanju iz kolektivne zavesti, saj še tako razvpite primere, kakršna sta bila na primer v knjigi večkrat omenjena propada gigantov Enron in Parmalat, kaj kmalu zamede plaz novih. Na hudih preizkušnjah se znajdejo tudi nekatere spekulacije, kot na primer o predvideni pogubnosti epidemije ptičje gripe, ki naj bi v kratkem [podčrtal U. V.] pobrala več sto milijonov ljudi (na drugem mestu je govor o 240 milijonih duš), še slabše pa se godi neažuriranim podatkom, ko pri sklicevanju na zadnje ameriške volitve omenja dilemo Gore ali Bush. Glede na to, da se avtor že v uvodu zaveda »ekskluzivnosti« svoje pozicije in realij, ki jih je njegovi teoriji uspelo predvideti, bi smeli upravičeno sklepati, da se enako dobro zaveda tudi nekaterih, sicer nebistvenih, pomanjkljivosti, ki jih hote ali nehote prinaša zamaknjena perspektiva. Tej domnevi povsem določno pritrjuje kar začetek tretjega poglavja, kjer Zupančič zapiše: »Od časa, ko sem pred nekaj leti [podčrtal U. V.] v eseju z naslovom O kvaliteti življenja, ki je bil tu predstavljen kot predhodno poglavje, [„ ], so dospele najmanj tri nove ključne znanstvene ugotovitve.« Redakcija pred knjižnim natisom bi torej lahko piščeve teze dopolnila z novimi znanstvenimi in drugimi vmesnimi spoznanji, vendar se je, kot kaže, avtor zavestno odločil za metodo rastoče teorije, dovolj stabilne in preverljive, da je dodatna dejstva ne morejo omajati. Najbrž nismo daleč od avtorjeve intence, če ocenimo, da je potrebi po neprenehni širitvi problemskega horizonta in ažuriranju vednosti o določeni problematiki Zupančič skušal ustreči tudi z navajanjem številnih spletnih mest, ki lahko ponudijo dodatne in redno »osveževane« informacije. Navsezadnje avtor Prve od suhih krav sam izrecno poudarja, da je njegov osnovni namen bralca spodbuditi k opažanju novih stvari, ki si jih ta prej ni želel ali znal razložiti, ne pa znanstvena potrdljivost vsega zapisanega. Idejni okvir Zupančičevih razmišljanj in nabor večkrat omenjanih in citiranih avtorjev se v letih od izida njegove esejistične knjige Bitje in hrepenenje (1989) nista bistveno spreminjala, prej bi lahko rekli, da je avtor svoje ugotovitve vseskozi dopolnjeval in jih še naprej preizkušal na terenu družbene dejanskosti. Zadnji in obenem najprodornejši esej iz pravkar omenjene knjige se tako v marsičem že navezuje na zasnovo zadnje, ki je predmet tehle vrstic. V njem namreč avtor izhaja iz dihotomije med dvema svetovoma, svetom Niča in svetom Biti. Prvi svet opredeljuje eksistencial(istič)na groza pred Ničem, iz katerega izhaja velik del pisanja o Biti, nasproti kateremu pisec postavi neizrazljivo izkušnjo Biti, ki jo po Ungerju imenuje konkretna univerzalnost. Tokrat, v Suhih kravah, Zupančič pri svojih razmišljanjih izhaja iz delitve na zoženo, samoreferenčno, zavrte-no in dualistično konvencionalno uokvirjeno zavest, katere alternativa je holistična, integralna, razširjena zavest, ta pa je posledica kognitivnega preboja, ki se v zenbudizmu imenuje satori in se je, kot izvemo iz zadnjega, pričevanjskega dela obravnavane knjige, pred slabimi štiridesetimi leti primeril samemu avtorju. Nasproti satorični dezintegraciji ega, ki se zgodi ob prehodu v integralno zavest, avtor postavlja eksistencialistično dezintegracijo, ki po njegovem ni ustrezen model preseganja konvencionalne zavesti, saj vodi v shizoidnost in je zato destruktivna. Vera v človekovo zmožnost preboja okvira zavrtene kolektivne zavesti, ker se žarišče kritično oži, je zdaj edina smiselna ideologija, vzneseno poudarja avtor v sklepu Uvoda. Vendar se ta vera ob Zupančičevih nadaljnjih izpeljavah izkaže za kaj klavrn up, saj avtor opaža, da se je v osemdesetih letih na Zahodu ves revolt, ki v nasprotju z resignacijo in aktivnim konformizmom pomeni edino produktivno reakcijo na degradacijo vrednot in ga je prej poosebljala zlasti generacija '68, nenadoma razblinil in na sceno je stopila generacija japijev, ki ji je sledila, tako avtor, še bolj patološko narcistična, hedonistična, konformistična in politično krotka »generacija X«. Pri iskanju razlogov za zdaj že pregovorno dekadentnost zahodne družbe, ki jo je v Arcandovem filmu Propad ameriškega cesarstva (1986) ena izmed protagonistk zgovorno opisala kot splošno preperevanje, Zupančič poleg uveljavljenega sociološkega argumenta (televizijska indoktrinacija kot posledica kapitalističnega marketinga in ženske emancipacije ter posledičnega izpada družine iz vzgojnega procesa) poudarja odločilno vlogo medijsko blokiranega in zato malo znanega preobrata, ki ga je kmalu po drugi svetovni vojni sprožila nenadzorovana raba pesticidov in drugih kemikalij. Ta naj bi imela zaradi oviranja procesa maskulinizacije možganov velik vpliv na spolno diferenciacijo v fazi nosečnosti, splošno upadanje moškega hormona v populaciji in neopravljen proces edipalizacije ter posledičen razmah materinskega kompleksa, vse skupaj pa naj bi imelo velik vpliv na vedenje moške populacije mlajših in prihajajočih generacij, pri katerih se opažata čedalje večja stopnja androginosti in metroseksualnost, pojav, v publicistiki že dodobra izžet. Pri nas, enako velja za vso postsocialistično Evropo, so bili ti pojavi zaradi »faznega zamika« (poznejšega prehoda v kapitalistično družbeno matrico in poznejšega začetka rabe spornih kemikalij) opazni kasneje kot na Zahodu. V luči omenjenih bioloških in medicinskih opažanj in porušenega ravnotežja med moškim (jang) in ženskim (jin) principom Zupančič pojasnjuje tudi številne kratke stike v sodobni medkulturni in medkontinentalni komunikaciji, cagavo evropsko politiko in teroristično grožnjo testosteronskih »barbarov«. Za številna dejstva bi lahko rekli, da govorijo v prid njegovi teoriji ali se ji vsaj lepo prilegajo (na primer upadanje zanimanja za tehnične vede in problematična feminizacija vrste poklicev - pri tem je treba jasno opozoriti, da feminizacije Zupančič ne razume zgolj kot naraščajoče število žensk, ampak širše, kot moško prevzemanje ženskih lastnosti -, upadanje števila sklenjenih zakonskih zvez in vse več ločitev), ob nekaterih drugih podkrepitvah pa bi lahko skupaj s Heglom zaklicali: »Toliko slabše za dejstva!« Marsikateri bralec se najbrž zlepa ne bi bil pripravljen strinjati s, to je že treba reči, precej pavšalnimi ugotovitvami, da zaradi evnuhoidi-zacije moških in njihove prepolovljene libidinalne energije, ki je, kot vemo, po Freudu v sublimirani obliki vir individualne in civilizacijske ustvarjalnosti, ni ne novih simfonij ne dobrih romanov, ni radikalnih znanstvenih inovacij, socialne institucije povsod napredujoče nazadujejo. Nič manj vprašljivo ni sklicevanje na število Nobelovih nagrad, ki so jih prejele ženske ali pripadniki manj testosteronske orientalske rase. Tiste, ki so »prišle zraven«, avtorju rabijo predvsem kot primer težko dostopne drugačnosti, to pokaže ob primeru nobelovke S. Lagerlöff (»Gösta Berling po pokrajini tava sem ter tja, kot da tekst ne bi imel prave rdeče niti.«). In če je bil v knjigi nekje omenjen podatek o padanju moških sistemov, tudi vojske, se je treba ravno ob tem zavedeti nevarnih sklepov, do katerih bi lahko pripeljala »ekstremistična« raba tovrstnih interdisciplinarnih teorij. Ni namreč še dolgo tega, ko je upokojeni ameriški general Sheehan s srebreniškim pokolom potrkal na vest nizozemskim oboroženim silam in predvsem tamkajšnjemu odkritemu služenju homoseksualcev, za to pa se je zavzemal tudi »mehki« Clinton. Kljub nekaterim pomislekom pa naj pisanje sklenem z željo, da ne bi knjiga uspešno predvidela še nečesa: tega, da je morda avtor čez nekaj let zaradi politične nekorektnosti ne bi mogel izdati. ■ literatura DEUS EX MACHINA TiNA VRŠČAJ Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2010, 215 str., 25 € Alojz Rebula velja ob Borisu Pahorju in Florjanu Lipušu za najpomembnejšega slovenskega zamejskega pisatelja. Klasična izobrazba mu je dala svetovljansko širino, a v svojem pisanju ostaja vseskozi zvest slovenskim vprašanjem, pokrajini, jeziku, kulturi in zgodovini. Kot je dejal v nekem intervjuju, ne more pisati v »brezzračnem prostoru«; potrebno mu je realno izhodišče, zato vselej zajema iz okolja, v katerem živi: Krasa, Štajerske in Istre. Poleg krajevnih stalnic so za njegovo prozo značilni še lirični opisi narave, portretiranje socialistične preteklosti (pred kratkim sedanjosti), zamejska problematika ter z njo povezano hrepenenje po domači zemlji in jeziku. Nasploh so Rebulove stvaritve na gosto prepredene z znamenji, ki jih pisatelj povezuje z nečim slovenskim in so zato zanj opojna: hribi, gamsi, kozolec, kraško skalovje, gozd, trgatev na Dolenjskem, cviček, fige, rudniki, Planinski vestniki. Gotovo najbolj ga je v tem pogledu zaznamoval zamejski položaj, saj prav ta v njem prebuja najgloblja čustva ob vsem, kar je Slovencem v matični državi dano in ves čas na očeh, zato pa samoumevno ali celo pozabljeno. - Druga najopaznejša tematska plat njegovega pisanja je krščanstvo, s katerim je v povojni slovenski književnosti (podobno kot Pavle Zidar) pravzaprav oral ledino. V Senčnem plesu, Divjem golobu, Cesti s cipreso in zvezdo in še kje ima socialistično okolje katoliško duhovščino za glavnega sovražnika, protagonist pa kljub vsem nasprotovanjem v veri najde nekaj dobrega, opogumljajočega in osmišljajočega, skratka to, za kar je ideološko programirana okolica slepa. Katolištvo prodira v junake in tam vztraja nekako v duhu: dokler bosta življenje in smrt, bo tudi Bog ali vsaj vera vanj, naj bodo časi še tako drugačni, še tako napredni, še tako trezni. Ta značilna vsebinska struktura se v rahli modifikaciji pojavi tudi v Skrivnosti kostanjevega gozda. Arno Sočnik se sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja vrača iz Argentine, kjer se je kot jugoslovanski obveščevalni agent razgledoval po »superkatoliški« slovenski skupnosti, ki je tja emigrirala med vojno in po njej. Presunilo ga je, da ljudje živijo naprej, in zlasti to, da še kar tli tudi njihova vera. Predvsem pa so se, čeprav si tega še ne prizna, vanj zakopale zadnje besede duhovnika Berta, s katerimi se je ta poslovil od njega na letališču: »Bog je!« Med letom nad Atlantikom nato Arna, ki napol sanja, napol bedi, v neposrednih besedah nagovarja ocean s svojimi metafizičnimi razsežnostmi. To počne nekoliko umetelno, vendar tako Arnu pripravlja teren, na katerem se bo ta skozi celoten roman spraševal o Bogu, veri in Cerkvi. Arno ima doma ženo Rado in dva otroka, vendar ga bolj kot družina zanima služba, čeprav ne toliko iz zvestobe Udbi, temveč zaradi nenadne radovednosti glede Boga. Naložijo mu novo nalogo; nadzorovati mora župnije treh dekanij, in dela se loteva z nekakšno naivnostjo (ali pa simpatično odprtostjo duha). Duhovnike sprejema z naklonjenostjo, saj se izkaže, da od teh »neljudi«, kakor jih je imenoval njegov radikalno protiklerikalni predhodnik, prihaja sama dobrota. Duhovniki so očitno tako kot prej že ocean skrbno načrtovane postojanke (kot bi jih tja nastavil Bog) na poti Arnovega spreobrnjenja. Obiskuje jih in z njimi rad klepeta, da bi mu razkrili skrivnost Vsevišnjega in razkadili njegovo nejevero. Še posebno se naveže na Janeza Plamnika (ta v cerkvi sedi v prvi vrsti), ki mu na njegovi poti k Bogu res sveti kot plamen. Skratka, opraviti imamo s človeškim udbovcem, ki ga na vsakem koraku v skušnjavo vabi Nekaj ali Nekdo, ki je nad nami; s človekom, ki se čuti bolj Slovenca kot komunista in vseskozi vsaj implicitno tudi prej kristjana kot udbovca. Da bi se službe, ki jo sicer stoično prenaša, znebil, se ob koncu odpravi po udbovsko odvezo v Beograd, potem ko je dal na skrivaj krstiti dvojčici, ki sta se mu pravkar rodili, Vero in Nado. Sklepni krst otrok simbolizira (njuni imeni pa, tako kot Plamnikov priimek, alegorizirata) njegovo spreobrnjenje v katoliško vero. To spreobrnjenje je skrivnost, znana kostanjevemu gozdu, ne pa skoraj povsod navzočim ušesom Udbe. Za Rebulovo pisanje je od nekdaj značilno obilje dialogov, in novi roman sestoji skoraj samo iz njih. Tokrat sestavljajo skelet, na katerem je bolj malo mesa. Posamezni govorniki zastopajo predvsem različne natančno artikulirane ideje oziroma stališča, za katerimi se ne izrisuje intimni svet junakov, kot ga je znal Rebula prav umetniško in psihološko dognano upodobiti v katerem izmed starejših del. Ti pomenki zato ne ponujajo posebnih estetskih užitkov; nazori likov se zdijo vendarle podani preveč shematično in premalo kompleksno. Dobra plat tega, da običajno literarno preoblikovanje vanje domala ne posega, je, da jih bo - vsaj v luči, kot jih želi predstaviti avtor - razumel in doumel celo bralec iz mlajše generacije, ki ni najbolje poučen o tedanjih razmerah, denimo o nezavidljivem položaju duhovščine po vojni. Seznanil se bo tudi, čeprav bolj mimogrede, s številnimi kočljivimi temami naše nedavne zgodovine: z Golim otokom, brezni Kočevskega roga, resolucijo Informbiroja ter z nesmiselnimi mučenji in zasliševanji. (Vseh teh tem, ki so bile uradno razkrite šele v osemdesetih letih, se je Rebula družbenokritično in umetniško uspešno pravzaprav loteval že v Divjem golobu (1972). Zaradi kritične drže mu je bil, podobno kot Pahorju, za nekaj časa prepovedan vstop v Jugoslavijo.) Vendar pa prav zaradi enoplastnosti (zgolj idejnosti) roman ne more zares učinkovati, ne estetsko ne idejno. Ne more na primer spreobračati, čeprav to je v moči dobre literature. Malo več prepričljivosti pogrešamo že ob osrednjem junaku, Arnu. V zvezi z njim se v nas ves čas tihotapijo vprašanja. Nanje roman včasih posredno, drugič tezno tudi odgovarja, a ponekod vseeno ostanemo neprepričani. Ne vemo natanko, čemu se Arno spreobrača ravno takrat, ko se, in ali je sploh goden za spreobrnitev, saj je vero dotlej odklanjal. Bega nas tudi, da že od samega začetka nima tehtnih pomislekov, kakršne bi imel ateist, temveč zgolj dvome, kakršne ima najbrž marsikateri kristjan in ki ne omajejo želje po veri. Zdi se, da se junak ni preobrazil po naravnih psiholoških zakonitostih, ampak ga je z vsemogočno roko stvarnika spreobrnil avtor. Kako bi sicer lahko tako na hitro opravil z mitom revolucije, v katerega je kot partizan zares verjel, samo zato, ker mu je neki duhovnik rekel, da revolucija Slovencem sploh ni bila potrebna? Radovednega bralca bi zanimalo tudi to, kako se je Arno znašel v svoji razmeroma neprijetni službi, ali se mu tovrstno delo zdi sporno, ali pa je nemara čisto zadovoljen z možnostmi, ki mu jih daje. Razjasnil pa bi si rad še številne podrobnosti o glavnem junaku, na primer o njegovi splošni razgledanosti in izobrazbi. Prizor, ko Platona zamenja s Plutonom, kar nekako težko uskladimo z njegovim tekočim govorjenjem o Brižinskih spomenikih in Slomšku. Da je avtorju tokrat bolj kot literarna dovršenost pomembna ideja, se vidi tudi iz številnih »tehničnih« ohlapnosti, ki jih vsaj v njegovih najboljših literarnih letih nismo bili vajeni. Tako se denimo na prvih straneh knjige pojavi malce moteča nedoslednost glede časa odhoda iz Buenos Airesa, nekje drugje pa se pomotoma primeri, da je idiomatska formulacija nespremenjena položena v usta dveh različnih oseb. Tudi kak pravilno rabljen rodilnik več knjigi nikakor ne bi bil v škodo, še zlasti, ker gre za avtorja, ki iskreno ceni slovenski jezik. Skrivnost kostanjevega gozda s soočenjem črnih, belih in nekaj sivih junakov uprizarja boj dobrega proti zlu. Kot najboljša oziroma edina alternativa komunistični represiji je ponujeno krščanstvo. Arnovo nerodno seznanjanje z religijo in nekakšno površinsko vsr-kanje te bralcu žal ne daje prepričljivo okusiti izkušnje spreobrnitve. Le avtorjev namen lahko vidi. Sprašuje se, kam in kako je pobegnila ljubezen do literarnega upodabljanja kompleksnega, po možnosti dvoumnega sveta, oziroma, zakaj pri pisatelju, tako veščem širokopoteznega pripovedovanja o živih in ganljivih junakih, postane pomembneje, da precej preprosto in shematično posreduje nekatera svoja prepričanja, ki jih bralci poznamo že od prej. ■ PREK GLASBE SEM SE Chitravina N. Ravikiran velja za enega največjih živečih mojstrov • Viii * v \ / ■■■■ v ■ ■ južnoindijske klasične glasbe. V Indiji je zaslovel že pri rosnih dveh letih, ko je pred strogo komisijo glasbene akademije iz Madrasa dokazal, da obvlada kar tristo petindvajset rag. »Kdor ne verjame v boga, naj samo pogleda Ravikirana!« naj bi bil ob srečanju z »indijskim Mozartom« vzkliknil Ravi Shankar. TiNA KOŠiR če Narasimhan, tudi sam znan glasbenik, je malega Ravikirana učil tako rekoč od rojstva. Glasba je v njihovi hiši zvenela od ranih jutranjih do poznih nočnih ur. »Čudežni deček«, stalno obkrožen z medijskim pompom, je pred občinstvom iz vse Indije sprva prepeval, pri petih letih pa se je usodno zaljubil v čitravino, takrat poznano kot gottuvadyam, glasbilo z enaindvajsetimi strunami brez prečk. Danes velja za največjega mojstra čitravine, uglednega skladatelja (je avtor več kot petsto kompozicij) in glasbenega pedagoga. Ponosen je na bogato kulturo in tradicijo, iz katere izvira, in tako je ustanovil Mednarodno organizacijo za karnat-sko glasbo. V Sloveniji se je pred kratkim mudil ob vzpostavitvi tukajšnje veje svoje ustanove. Indijska klasična glasba se deli na dve zvrsti, severnoindijsko hindustani in južnoindijsko karnatsko. Tudi kdor o indijski klasični glasbi ve le malo ali nič, pozna vsaj velikega mojstra sitarja Ravija Shankarja, ki izvira iz hindustani tradicije. Kaj pa je posebnost karnatske glasbe? Indija je imela nekoč enoten glasbeni sistem, zvrsti karnatske in hindustani glasbe sta se ločili šele v 13. stoletju. Takrat je v severno Indijo namreč prodrl močan perzijski vpliv in tako se je sčasoma razvil nekakšen hinduj-sko-perzijski sistem, ki je postal hindustani glasba. Ta vpliv pa ni dosegel juga. Karnatska glasba je zato ohranila več izvirnih značilnosti, seveda pa je bilo skozi stoletja veliko medsebojnih vplivov med sistemoma. Osnovni koncepti so obema sistemoma še vedno skupni - koncept melodije, raga, koncept ritma, tala ... Pandit Ravi Shankar je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel številne turneje po svetu in tako populariziral hindustani glasbo. Številni karnatski glasbeniki so se odpravili na turneje v šestdesetih in sedemdesetih letih, a sprva predvsem po Združenih državah, kjer je močna indijska diaspora. Šele v zadnjih tridesetih letih so karnatski glasbeniki bolj navzoči tudi v Evropi. Sam imam v Evropi koncerte od leta 1985 in to mi je vedno v veselje, saj je tukaj veliko dobrih poznavalcev zahodne klasične glasbe. Ta je karnatski glasbi sorodna glede standardizacije, zahtevnosti, discipline, ki je potrebna, da si človek pridobi glasbeno izobrazbo in se izmojstri v izvajanju. Karnatska glasba je izjemno kompleksen glasbeni sistem. Koliko glasbenega znanja in razumevanja mora imeti poslušalec, da sploh lahko uživa v njej? To je zelo dobro vprašanje. Pri užitku v glasbi sta dva vidika: eden je takojšnje ugajanje, to pomeni, da vam je všeč, čeprav ne razumete. Kot recimo pri slikarstvu: ko gledate sliko, morda ne razumete vseh njenih kompleksnih značilnosti, a slika vam bo lahko všeč ali pa ne. So tudi takšne, ki nam na prvi pogled niso všeč, a če jih dolgo gledamo, jih bolje razumemo. Lahko pa nam stvar na prvi pogled zelo ugaja, a sčasoma se je bomo naveličali, ker ne premore zadosti substance. Menim, da je zmagovalna kombinacija takojšnje ugajanje plus vsebinskost. V tem smislu se mi zdi karnatska glasba zelo bogata, kajti če poslušate karnatski koncert, boste celo v samo štiridesetih minutah slišali veliko različnih kompozicij, veliko ritmičnih variacij, veliko melodičnih kombinacij, vse to pa daje tej glasbi izjemno barvitost. Ta glasba je stara približno dva tisoč tristo let, v njej je veliko vsebine, znanja in umetnosti. V kar-natski glasbi ni harmonij, a na melodičnem področju je to morda najkompleksnejši in : NAUCIL VSEGA najpopolnejši glasbeni sistem, kajti vsebuje tako rekoč kar koli, kar si v melodičnem smislu lahko zamislite. Za Indijo je značilno, da so področja človekove ustvarjalnosti, razmišljanja, raziskovanja, duhovnosti in verovanja močno prepletena. Klasično indijsko umetnost je zato težko ločiti od indijske filozofije, religije ... Karnatska glasba ima tri plati: čustveno, razumsko in duhovno ali filozofsko. Dober glasbeni sistem lahko cenimo bodisi zaradi le ene izmed teh ravni ali pa zaradi celote vseh treh. Besedila so pogosto filozofsko ali religiozno obarvana, nekateri skladatelji so bili recimo tudi sami veliki filozofi ali močno verni. V karnatski glasbi je zelo pomembna tudi čista improvizacija, ustvarjanje glasbe brez besedil, in takšna glasba je popolnoma abstraktna. Kar se duhovnosti tiče, pa ta pravzaprav nima nič z religijo, gre za stanje duha in pristop k življenju. Da bi lahko cenili karnatsko glasbo, nam zato ni treba poznati specifičnih prepričanj skladateljev. Nekatere poslušalce pa seveda prav ta sporočilna raven močno nagovarja. V mislih sem imela bolj filozofsko-re-ligiozno razumevanje glasbe kot take, ne toliko posamičnih skladb ali besedil. V Indiji velja klasična glasba za eno izmed poti k mokshi, duhovni osvoboditvi, drži? Vsekakor. V Indiji so glasbo uvrstili med deset predmetov znanosti in tudi med šest-inštirideset predmetov umetnosti. Glasba je bila edini predmet, skupen znanostim in umetnostim. Do glasbe lahko gojite zelo znanstven ali pa zelo umetniški pristop. Lahko pa zavzamete tudi duhovni pristop, ki vidi glasbo kot najlažji način, kako spoznati in ceniti najboljše od indijske kulture, duhovnosti in filozofije. Kajti glasba vam vse velike resnice posreduje v kapsulah, oblitih KARNATSKA GLASBA JE STARA PRiBLiŽNO DVA TiSOČ TRiSTO LET, v NJEJ JE VELiKO VSEBiNE, ZNANJA iN UMETNOSTi. V KARNATSKi GLASBi Ni HARmONiJ, A NA MELODiČNEM pODROČJU JE TO morda NAJKOmpLEKSNEJSi iN NAjpopOLNEjši gLASbENi SiSTEM, KAJTi vsebuje tako REKOČ KAR KOLi, KAR Si v MELODiČNEM SMiSLu lahko zAMiSLiTE. s sladkorjem - ponuja vam slast glasbe in globino resnice. Glasba je torej zelo lahek način, kako uživati življenje in si hkrati pridobiti veliko znanja. Sam sem se vsega naučil prek glasbe. Čeprav sem prebral številne knjige, je glasba sama po sebi celovita in daje vse koristi drugih sistemov. A to je spet zelo odvisno od posameznika. Osebno verjamem, da lahko kateri koli poklic vodi k mokshi, če se mu posvetite na pravilen način - lahko ste mizar, zidar „ Če to počnete na pravi način, v pravem duhu, je to duhovna pot. Tudi to je razširjeno indijsko prepričanje. Kakšen način pa je »pravi«? Prizadevno delo, disciplina in pozitiven odnos, brez nepotrebnega ljubosumja, negativnosti „ Stoodstotno se je treba osredotočiti na tisto, kar počnete, in to za več let - to velja za katero koli področje. Individualni uspeh, ki si ga pridobimo, pa naj bi služil temu, da tudi za druge naredimo kaj dobrega. Vaš osebni moto je »Služiti glasbi.« Tudi to zveni zelo klasično indijsko, značilno je namreč, da naj bi umetnik služil Umetnosti, za osebni egotrip pri pravih umetnikih naj ne bi bilo prostora. Umetnik mora biti čim bolj »notranje čist«, izpraznjen osebnih tegob, ošabnosti, pohlepa ^ Šele potem se lahko Umetnost, kot jo razumeva klasična indijska miselnost, manifestira prek njega. To je v teoriji slišati zelo lepo in lahko, v praksi pa je izjemno težko. Naj gre za Indijo ali kateri koli drug del sveta, povsod boste naleteli na takšne in drugačne posameznike. Povsem spodoben pristop je že, če človek goji osnovno spoštovanje do soljudi in do tega, kar počnejo veliki mojstri - morda jim ne sledimo, a dobro je, če smo jih sposobni ceniti vsaj na osnovni ravni. Pomembno je tudi deliti svoje težko pridobljeno znanje z drugimi, ki jih stvar enako zanima. Seznam je seveda dolg, na njem je veliko »morašev« in »ne-smešev«, tako kot to seveda velja za kateri koli poklic. Vse, kar lahko storimo, je, da se trudimo po najboljših močeh, konec koncev pa je šele prihodnja generacija tista, ki lahko zares oceni, kako uspešen je bil kdo pri tem. Na tebi je, da se potrudiš in upaš na najboljše. Zgodovina vašega delovanja na področju glasbe je dolga, bili ste čudežni otrok, oče vas je učil tako rekoč od rojstva, pri dveh letih ste pred strogo komisijo slovite glasbene akademije iz Madrasa že dokazali, da obvladate tristo petdeset rag ... No, bilo jih je tristo petindvajset. Za to se moram zahvaliti genialnosti svojega očeta, ki je razvil številne nove tehnike učenja, s katerimi mu je uspelo pritegniti pozornost malčka. Naučil me je prepoznavati rage, tale, identificirati velike skladatelje - znal mi je na pravi način posredovati vse te informacije, naučil me je zapeti vse te rage. Imel pa sem tudi malce talenta, ki je pač dan od boga. Kar je dosegel moj oče, je opogumilo tudi številne druge starše, da so začeli zelo zgodaj poučevati svoje otroke. Pred tem je v Indiji veljalo: otrok naj študira znanosti, matematiko in druge predmete, in če se pri vsem tem izkaže za zgubo, naj poskusi vsaj z glasbo. Moj oče pa je pomagal staršem pridobiti zaupanje, da otroku pustijo najprej poskusiti z glasbo, to jih je veliko potem tudi zares storilo. Ni pa do zdaj nikomur uspelo doseči takšnega uspeha, kot ga je s svojimi metodami dosegel moj oče. Kako je bilo videti vaše urjenje? Menda ste vadili od petih zjutraj do desetih zvečer ... Res je bilo tako in najbrž se sliši veliko, a hkrati je treba poudariti, da me oče nikoli ni v nič silil. Zame je bilo vedno zabavno. Nikoli nisem čutil napetosti ali prisile. Michael Jackson je v intervjujih recimo razlagal, kako jih je njegov oče silil, da so vadili, šlo je za pravo mučenje. Tudi v Indiji so seveda učitelji, ki otroke silijo k vadbi. Češ, otroka sprva siliš, sčasoma pa bo učenec ali učenka sam pridobil oziroma pridobila strast do glasbe in vadbe. Tudi moj oče je zelo poudarjal disciplino, a hkrati je bilo njegovo učenje samo po sebi izjemno zanimivo. Tako sem zelo kmalu sam razvil ljubezen do vadbe. Še vedno sem se seveda moral držati discipline, imel sem zelo strog urnik, a k sreči se je pri meni kmalu razvila ljubezen do tega početja in oče mi je pri tem zelo pomagal. Do devetega leta sploh niste hodili v šolo, potem pa je posredovala kar takratna predsednica indijske vlade Indira Gandhi. Kako se je to zgodilo? Oče je verjel, da bi, če bi hodil v šolo, postal povprečen. Zato me je učil doma - matematiko, naravoslovne vede, mama me je učila jezike. Doma sem tako pridobil zelo dobro osnovno znanje, celo boljše od vrstnikov, ki so hodili v šolo. Oče je verjel, da bom imel več časa za glasbeno urjenje, če me bo šolal doma. Vozil me je tudi na številne koncerte, tako da sem veliko potoval. Ko pa je šel v Delhi na sestanek z Indiro Gandhi, ki je bil sicer o čisto drugi temi, nič naj ne bi imel z mano, ga je mimogrede povprašala tudi, kako mi gre. Oče je odvrnil, da dobro, ona pa je nadaljevala: »V kateri razred pa hodi?« Odgovoril ji je, da ne hodim v šolo in da me doma sam izobražuje. Še preden pa se je oče vrnil iz Delhija, je na vrata našega doma že potrkal ravnatelj bližnje šole in me vpisal v šolo. Ko se je oče vrnil domov, je ugotovil, da že sedim v šoli (smeh). No, očitno vam celo šola ni škodovala ^ Slovite po živahnem ustvarjalnem duhu, ena izmed vaših invencij je melodično-harmonični sistem, ki ste ga poimenovali »melharmonija« in združuje principe indijske in zahodne klasične glasbe. Za kaj pravzaprav gre? Indijska in zahodna klasična glasba sta si podobni v pristopu, zahtevata enako mero discipline in izurjenosti. Težava pa je seveda to, da je indijska glasba popolnoma melodična, razvoj je vedno potekal v smeri raznovrstnosti melodije, ki jo lahko ustvarimo z različnimi ragami, v karnatski glasbi se je tako razvilo sto tisoče rag, na zahodu pa je glasbeni razvoj šel od polifonije k natančnim pravilom harmonije. Če torej danes slišite indijsko glasbo, se vam bo morda zdela zgolj melodična, in če ste navajeni na harmonijo, vam bo ta manjkala. Če pa zahodno glasbo poslušate z indijskim ušesom, boste o njej razmišljali v okviru rage. Če recimo poslušam zahodno glasbo s pravili rage v mislih, potem pa se pojavijo deli, ki niso v skladu z njimi, me to zmoti. Ustvaril sem torej sistem harmonije z melodičnimi pravili, melharmonijo. Nekaj melharmoničnih kompozicij sem odigral z BBC-jevim filharmoničnim orkestrom in tudi z jazzovskimi glasbeniki. Občinstvo ste po poročanju svetovnih medijev navdušili, za melharmonične kompozicije pa ste kot prvi Indijec leta 2000 prejeli tudi ugledno nagrado Millenium Festival Award. Karnatske glasbe željne učence po vsem svetu pa predvsem navdušuje to, da ste jih pripravljeni učiti tudi prek sodobnih sredstev komunikacije, ste eden izmed pionirjev poučevanja karnatske glasbe na daljavo, »tele-tea-chinga« (»teleučenja«), kot ste to poimenovali sami. S »tele-teachingom« sem se začel ukvarjati leta 1996, a takrat internet še ni bil tako močno razširjen, tako da je učenje najprej potekalo ob pomoči kaset. Moj osnovni vzgib pri poučevanju je želja, da bi to, kar imam za dobro glasbo in prave vrednote, delil z učenci, ki so nadarjeni in imajo takšno glasbo radi. Sicer sem zelo zaposlen s koncerti in kom-poniranjem, čas za poučevanje si vzamem le zaradi svoje želje po razširjanju znanja. Po svetu j e veliko učencev, ki so talentirani in bi se želeli glasbeno izpopolnjevati, a kjer živijo, nimajo dostopa do učiteljev glasbe, kakršno bi si želeli izvajati. Kako pa je takšno poučevanje videti v praksi? Z večino učencev se slišimo enkrat ali dvakrat na teden. Učim jih, oni pa si lekcijo posnamejo ob pomoči telefona ali računalnika, nato vadijo, me pokličejo za popravke ali mi pošljejo posnetek po elektronski pošti in jim kasneje sporočim popravke. Seveda pa je treba poudariti, da je tele-teaching le dodatek, ki ne more nadomestiti učenja živo. Resni učenci zato poskušaj o najti čas in način, da se, kadar koli je to le mogoče, srečamo tudi živo. V Indiji veljate za nesporno največjega mojstra čitravine oziroma gottuvadya-ma. Se pa v spletnih objavah pojavljajo nasprotujoči si podatki o povezavi vašega imena z imenom instrumenta ^ Nekateri pravijo, da ste vi dobili ime po instrumentu, drugi pa, da je čitravina dobila ime po vas. Čemu verjeti? Oboje je delno res. Čitravina je bila kot eden izmed indijskih instrumentov omenjena že pred dva tisoč leti. Kot čitravina, ne gottuvadyam? Ne, ne, gottuvadyam je ime novejšega datuma. To glasbilo je bilo namreč več stoletij le malo v uporabi, v poznem osemnajstem in zgodnjem devetnajstem stoletju pa se je pojavil umetnik, ki je glasbilo ponovno vpeljal na koncertno prizorišče in on ga je poimenoval »gottuvadyam«. To glasbilo se igra s slideom, kot slide kitara, on pa je slide poimenoval gottu. Sicer ne vem zakaj, kajti ta beseda nima nobenega pomena v katerem koli izmed jezikov, ki jih sam poznam. Va-dyam pa pomeni glasbilo, tako da so glasbilo začeli imenovati »gottuvadyam«. Gre torej za zelo arbitrarno ime. KARNATSKA GLASBA V SLOVENIJI Emilija Kercan se je indijski glasbi resneje posvetila pred petimi leti, ko je začela prepevati bhajane (indijske duhovne pesmi), igrati harmonij in za kratki čas celo table (indijske bobne). V karnatsko glasbo se je zaljubila ob številnih obiskih južne Indije in se odločila, da ne bo zgolj poslušalka - a ker seveda niti v Sloveniji niti kje blizu ni bilo učitelja, je po nekaj učnih urah v Indiji učenje nadaljevala kar na svojo pest, prek učnih zgoščenk, devedejev, knjig, posnetkov na spletu „ »Takšen način učenja je precej naporen, da ne rečem neučinkovit,« pravi. Sanje, da bi našla čisto pravega, kompetentnega učitelja, so se ji uresničile, ko je prek spleta naletela na Chitravina N. Ravikirana. »Ko sem ga prek elektronske pošte vprašala, ali bi me vzel za učenko, mi je takoj odgovoril, da je to mogoče, vendar želi najprej preizkusiti moj glas, in sicer kar po telefonu.« Poklicala ga je, mu s tremo in cmokom v grlu odpela enostavno kompozicijo, in čeprav je bila tedaj v karnatski glasbi popolna začetnica, se je mojster odločil, da jo sprejme za učenko. Pod pogojem, seveda, da je v svoj glasbeni napredek pripravljena vložiti zadosti truda. In koliko je zadosti? »Po navadi s kratko vajo začnem že jutro, to je okoli šestih zjutraj, po službi in preostalih obveznostih pa petju namenim še dve do tri ure, odvisno tudi od zmožnosti mojih glasilk. V vmesnih prostih minutah se še učim teorijo, poslušam indijske izvajalce, berem knjige, vadim v mislih itd.« Ravikiranovo dovoljenje, da poučuje osnove karnatske glasbe, že ima, prav tako tudi prvi učenki. »Upam, da se bo med Slovenci našlo še več zainteresiranih, ker je ta južnoindijski klasični glasbeni sistem resnično bogat, tako z glasbenega kot s filozofskega stališča.« Glasbenik, ki je znova oživil uporabo tega instrumenta, je bil učitelj mojega dedka, moj dedek se je imenoval Gottuvadyam Narayana Iyengar, ker je igral na ta instrument, moj oče je Gottuvadyam Narasimhan in tudi sam sem bil dolga leta poznan kot Gottuvadyam Ravikiran. Sam sem raziskoval, kakšno je bilo izvirno ime tega instrumenta, in sem tako naletel na ime »čitravina«. Vnovič sem vpeljal to starodavno ime. Zdaj je to tudi uradno ime instrumenta, po katerem ga v Indiji vsi poznajo. Sicer pa je v Indiji navada, da če je nekdo poznan po kaki stvari, ga bodo klicali po njej - dodajo ti ime domačega mesta in podobno, to ime pa postane del tvoje identitete. In zato, ker igram na ta instrument, so me ljudje začeli klicati Chitravina Ravikiran, sicer je moje ime samo Ravikiran. A treba me je bilo pač ločiti od preostalih Ravikiranov, ki počnejo kaj drugega. V načinu igranja čitravine ste povzročili pravo revolucijo. Brala sem, da je bila pred vašim prihodom čitravina instrument, ki ga je bilo mogoče slišati predvsem ob žalovanjih ... Čitravina se je vedno igrala ob vseh mogočih priložnostih. V določenem obdobju pa je res prevladovala uporaba čitravine v namene žalovanja, če je recimo kdo umrl, so na radiu ob obvestilu o njegovi smrti vrteli zvoke čitravine. Sem sem spremenil način igranja, da je postal bolj dinamičen. Zdaj se čitravina ne uporablja več v kontekstu žalovanja. Zanimivo pri več tisoč let starem izročilu indijske klasične glasbe je tudi, da se je večinoma prenašalo ustno, do 17., 18. stoletja glasbe tako rekoč sploh niso zapisovali, ustno izročilo pa je zelo močno še danes. Je to imelo kakšen vpliv na glasbo samo, na način njenega razvoja? Pri ustnem izročilu je najpomembnejši vidik ta, da si morajo učenci stvari zelo dobro zapomniti in jih tudi natančno razumeti. Če je v skupini deset učencev, pomeni to deset ljudi z različnimi sposobnostmi pomnjenja, dojemanja in drugih lastnosti. Njihovo razumevanje glasbe zato morda ne bo enako. Trije izmed teh desetih bodo kasneje morda zelo uspešni in bodo poučevali svoje učence, vsak rahlo drugače. Sčasoma se zato glasbi poznajo blage variacije. Vendar to na glasbo samo ne vpliva v veliki meri, kajti v sistemu karnatske glasbe se od učencev zahteva, da vadijo zelo natančno. Po navadi si učenci tudi zapišejo besedila, tako da na tej ravni ni pomembnih sprememb. V melodičnem smislu pa lahko nastajajo variacije. Če se spremembe izkažejo za dobre, sčasoma postanejo del tradicije. Celo sam skladatelj po določenem času verjetno malce spremeni, kar j e prvotno ustvaril. V zahodni klasični glasbi je seveda vse zelo jasno zapisano - celo tempo, dinamika, poudarki „ V svojih melharmoničnih skladbah tudi sam sledim temu. V karnatski glasbi pa je tudi po-ustvarjalcu dano precej umetniške svobode, predvsem pri tempu in poudarkih. Omenili ste, da si učenci po navadi sami zapišejo besedila. Ta so v karnatski glasbi zelo pomembna, večina skladb jih ima, besede same po sebi veljajo za pomemben element glasbe. Morajo biti skladatelji karnatske glasbe torej hkrati tudi pesniki? Res veliki skladatelji indijske glasbe so bili tisti, ki so bili vešči tako melodije in ritma kot tudi ustvarjanja besedil. To so legende, kot recimo Tyagaraja in Muthuswami Dikshitar ali pa Syama Sastri, Oottukkadu Venkata OSNOVNI POJMOVNIK Karnatska glasba: južnoindijska klasična glasba (danes doma v indijskih zveznih državah Andhra Pradesh, Karnataka, Kerala in Tamil Nadu), ki se je v nasprotju s severnoindijsko razvila neodvisno od perzijskega vpliva. Najpomembnejši skladatelji karnatske glasbe: Purandara Dasa (1480-1564), Tyagaraja (1759? -1847), Muthuswami Dikshitar (1776-1827), Syama Sastri (1762-1827). Alapana, kalpana-swara, neraval, tanam: načini improvizacije. Kriti, varnam, tillana, padam, javali: pomembne vrste kompozicij. Laya: ritem Raga: melodična lestvica ali način, ki se ustvari z uporabo različnih not v točno določeni maniri in kombinaciji; v teoriji obstaja več kot 7,2 milijona različnih rag, uporablja pa se jih „le" tristo do štiristo. Shruti: višina tona, glede na frekvenco ali interval. Swara: nota; sedem osnovnih not karnatske glasbe je: »sa-ri-ga-ma-pa-da-ni«; indijska oktava se deli na dvaindvajset tonov. Tala: ritmični vzorec, sestavljen iz določenega števila (od 3 do 108) dob. ŠAH iN KRiKET STA MOJi VELiKi LJUBEZNi. A PRi KRiKETU iN ŠAHU GRE V MOJEM PRiMERU ZA LJUBEZEN BREZ talenta! vsAKih pet let se za kak mesec ALi dva »oDKLopim« iN TAKRAT NE počNEM Nič drugega, kot igRAM ŠAH. TUDi spiM komaj KAJ! a vEM TUDi, KAKo pRENEhATi iGRATi iN NADALJEvATi običAJEN živiJENjsKi RiTEM. Kavi, Purandara Dasa. V njihovih skladbah ima vsak zlog besedila svoj pomen in namen. Sicer pa so nekateri skladatelji močni na področju melodije, a šibkejši v besedilih, nekateri so morda odlični tekstopisci, a jim mora pri ustvarjanju glasbe še kdo pomagati. V primeru res velikih skladateljev pa moramo spoštovati tako melodijo kot ritem in besedilo in vse to poskušati dostojno po-ustvariti. V Indiji, kjer kar brbota od jezikov in kultur, je med izobraženci sicer povsem običajno, da znajo več indijskih jezikov. Morajo glasbeniki obvladati vse jezike, v katerih nastajajo pomembna dela karnat-ske glasbe? Se torej od glasbenika pričakuje, da bo vešč šestih indijskih jezikov, kot ste jih vi? Tudi če sam ne poznaš vseh jezikov in v njih nisi sposoben pisati, ni slabo že, če jih znaš prav naglašati in razumeti vsaj osnoven pomen in osnovnega duha skladbe. Čeprav je glasba tako rekoč vaše življenje, pa ni vaša edina ljubezen. Slišim, da bi težko zdržali tudi brez kriketa in šaha ... Res je, to sta moji veliki ljubezni. A pri kriketu in šahu gre v mojem primeru za ljubezen brez talenta! (smeh) Vsakih pet let se za kak mesec ali dva »odklopim« in takrat ne počnem nič drugega, kot igram šah. Tudi spim komaj kaj! A vem tudi, kako prenehati igrati in nadaljevati običajen življenjski ritem. Berete pa tudi radi, kajne? »Kar koli, od filozofije do šunda,« piše na vaši spletni strani. Vedno sem rad in veliko bral. Kar zadeva indijsko filozofijo, so mi starši in babica pripovedovali in brali Purane, pri trinajstih sem prebral izvirno Valmikijevo Ramayano, vseh dva tisoč strani, kasneje sem bral novejše indijske filozofe, Šri Ramakrišno, Svamija Vivekanando itd. Z indijsko filozofijo sem tako razmeroma dobro seznanjen. Od leposlovja sem pa tudi bral vse mogoče, avtorje z vseh koncev in krajev. Kadar koli najdem čas, berem. A dandanes navadno najdem čas za branje samo takrat, kadar jem. Že na začetku najinega pogovora ste omenili, da naj bi v skladu z indijsko filozofijo človek svoj lastni uspeh uporabil tudi za to, da svetu kaj prinese. Znani ste po svojih prizadevanjih za mir, organizirali ste več koncertov v dobrodelne namene, zanima pa vas tudi uporaba glasbe kot terapije. Kako razumete vlogo glasbe v družbi? Dobra glasba lahko prinese veliko dobre volje, harmonije in medsebojnega spoštovanja med kulturami. Glasba je eden izmed najlažjih načinov, kako se ljudje lahko seznanijo s tujo kulturo in jo začnejo ceniti. Ko začnemo ceniti druge, čeprav so drugačni od nas, namesto da bi cenili samo podobnosti in sovražili razlike, to avtomatično prinese veliko harmonije. Glasba je eden izmed načinov, kako lahko vzljubimo razlike. Če poslušate določene vrste glasbo, se začnete počutiti umirjeno, dobro, kajti določene oblike glasbe dobrodejno vplivajo na vaš živčni sistem. Če poslušate takšne vrste glasbo, se vam bo po nekaj mesecih spremenil pogled na življenje, svet boste začeli dojemati drugače. So tudi drugačne vrste glasbe, ki vam morda dajo veliko energije, pa tudi negativne vrste glasbe, ob katerih se vam bo zahotelo, da bi se napili alkohola ali celo storili samomor. Glasba ima moč, da doseže kar koli. Vrsta glasbe, ki se ji izpostavimo, ima močan vpliv na naš pogled na svet, na naše zdravje in počutje. Verjamem, da je »muzikopatija«, kot sam imenujem zdravljenje z glasbo, pomembno področje. Nič nima s posameznimi skladatelji, Mozartom ali Tyagarajo, ampak gre za preučevanje glasbe na osnovni ravni fizikalnih zakonov in akustičnih principov, za raziskovanje načinov, kako lahko glasba vpliva na nas. Gre za obširno področje, na katerem bi bilo treba veliko delati. V Sloveniji se bo odslej več delalo na področju karnatske glasbe, s tukajšnjo učenko Emilijo Kercan namreč vzpostavljate slovensko podružnico svoje Mednarodne organizacije za karnatsko glasbo. Kakšne dejavnosti načrtujete? V Sloveniji se tisti, ki se zanimajo za kar-natsko glasbo, lahko učijo njene osnove neposredno od moje učenke Emilije Kercan, lahko pa se učenci prek interneta povežejo tudi z mano ali mojimi indijskimi sodelavci. Načrtujem, da bom kdaj pa kdaj tudi sam prišel v Slovenijo in vodil delavnice. Organizirali bi koncerte, predavanja in druge dogodke. Razmišljamo o koncertnem sodelovanju z glasbeniki drugih zvrsti, ki so v Evropi bolj znani, tako da bi glasbo približali čim številnejšim ljudem. Radi pa bi slovenski javnosti omogočili tudi dostop do knjig, devedejev in zgoščenk s karnatsko glasbo. ■ PAT METHENY GROUP e songbook tour ^^ ^ w/Lyle Mays ^ % O SteveRodby 4 W ^ Antonio Sanchez 9 SSE— Glavna pokroviteljica: nlbO patmetheny.com * nonesuch.com 29. 6. Križanke c) Cankarjev dom 30 let pogledi 16. junija 2010 ZA VSAK OKUS NEKAJ, ZA SLADOKUSCE PA LE GRIŽLJAJ ALI DVA Če bi sklepali po letošnji finalni kresnikovi beri, potem je sodobna slovenska romaneskna produkcija polje demokratičnega pluralizma in svetel zgled svobodnega trga. Razlike med petimi nominiranci so izrazite, pojavljajo pa se na vseh ravneh: tematski, slogovni in predvsem kakovostni. TiNA VRŠČAJ ominirani pisatelji prihajajo ne le iz različnih poetoloških svetov, temveč imajo, po vsem sodeč, tudi precej različne poglede na to, kaj je literatura. Vse te razlike bodo že v kratkem postavljene na tehtnico strokovne žirije, kot literarno najprepričljivejša bo obveljala le ena izmed petih romanesknih pisav, v strokovni in širši javnosti pa se bodo - to je pač pravilo - verjetno začela pojavljati negodovanja ob opravljeni izbiri. Načeloma se sicer ne bi smela. Res je, da so okusi različni, a okus je nekaj povsem zasebnega in, kakor pravi latinski pregovor, ne more biti predmet diskusije; še več, na diskusijo glede izbire najboljšega romana ne bi smel imeti nobenega vpliva, saj naj bi ta potekala neodvisno od okusa posameznikov, po objektivnih merilih, ki temeljijo na konsenzu. A tu se pojavi problem. Literatura je po svojem bistvu nekaj izmikajočega se in včasih ne racionalno, ampak zgolj intuitivno dostopnega. »Objektivna merila« so v zvezi z njo prej deziderat kot realno stanje. Za literaturo velja v osnovi podobno kot na primer za glasbo. Poleg znanja je za njeno vrednotenje potreben posluh (ki je nekaj drugega kot okus). Tu pa se analogija z glasbo tudi konča; medtem ko je pri njej vprašanje posluha mogoče razmeroma natančno razrešiti, pri literaturi enako zanesljivih meril zanj pravzaprav ni. Namesto njega največkrat zato res odloča - tudi pri podeljevanju literarnih nagrad - predvsem okus, in to je okoliščina, zaradi katere je delo žirij še posebej kočljivo in nehvaležno. Tale zapis ne more in ne želi tekmovati z literarnim okusom kresnikove žirije. Brez bremena odgovornosti, ki ga ima to telo, se loteva pretresa, nekakšnega navzkrižnega zaslišanja letošnjih petih nomini-ranih romanov, in se pri tem seveda sklicuje na svoj lastni okus. Prvi vtis po pretresu petih romanov je, da, grobo gledano, pripadajo dvema povsem različnima literarnima svetovoma: tistemu, ki ga po navadi imenujemo prava, visoka, kakovostna literatura in ki stavi na »literarno večnost«, in pa tistemu, ki, recimo tako, takega dometa nima. V prvi svet se s svojima romanoma umeščata predvsem Jani Virk {Ljubezen v zraku) in Lojze Kovačič (Zrele reči). V njunih literarnih upodobitvah je kar nekaj podobnosti. Oba se na primer lotevata bivanjske in erotične problematike. Pri Kovačiču je večji poudarek na bivanjski, saj ga v njegovem zadnjem dnevniškem romanu nenehno zaposluje prav misel na smrt; piše tako rekoč v senci smrti. To pisanje je nekakšen upor proti minljivosti. Poteka - izraženo heideggerjansko -v skrbi za lastno bit. Vselej je jasno, dajeta bit opredeljena s smrtjo in nagonsko teži k njej. Za kako velikega mojstra literarne besede gre, potrjuje to, da ob branju Zrelih reči začutimo lastno neučakano slo po življenju: najraje bi šli jest, na sprehod, v Basel in umret. Umret zato, ker je tudi to izkušnja življenja, celo krona življenja, življenje v nekakšni orgazmični gostoti. Kovačičev roman si z Virkovim (tu se jima pridružujejo Svinjske nogice Tadeja Goloba ) deli zanimivo podobnost, da njuna junaka včasih zapostavljata žensko osebnost, dušo in um ter raje častita njeno telo. Zlasti Virk se ukvarja NOMINIRANCI Evald Flisar: Opazovalec (Cankarjeva založba) Tadej Golob: Svinjske nogice (Litera) Lojze Kovačič: Zrele reči (Študentska založba) Andrej E. Skubic: Lahko (Študentska založba) Jani Virk: Ljubezen v zraku (Študentska založba) Kresnik 2010 Podelitev Delove nagrade za najboljši roman leta Ljubljana, Rožnik, 23. 6. 2010 pretežno z erotiko, s privlačnostjo ženskega mesa za moškega samca (ljubezen je v zraku, ne pa v junaku), vendar - to dobro simbolizira že začetni prizor na vlaku - v paru s smrtjo: vzpostavlja se nekakšno ravnovesje spočenjanja in končevanja življenja. Druga podobnost je, da oba posegata po visokih slogovnih legah. Svet posredujeta modernistično skozi junakovo zavest. Pri obeh slog sem ter tja deluje bolj plemenito kot pripovedovalčev značaj, in to še posebej dobro potrjuje njegovo literarnost. Prav čut za učinkovito izrabo specifičnih potencialov literarne besede je najbrž najopaznejša lastnost, ki romana Kovačiča in Virka loči od preostalih treh finalistov. Tudi v Svinjskih nogicah in romanu Lahko Andreja E. Skubica imamo denimo prvoosebnega pripovedovalca, čigar zavest spremljamo, vendar je slog Zrelih reči in Ljubezni v zraku v nasprotju z osiromašenim jezikom - s tem pa tudi osiromašeno literarno sporočilnostjo - prvih dveh metaforično bogat, izbrušen in tekoč; tak, da ustreza standardom sodobnega knjižnega jezika, a jih obenem tudi inovativno presega. Dober slog bi moral biti pri kresnikovih finalistih najbrž nekaj samoumevnega, vendar začuda ni. V zadnjem času pri novejši slovenski prozi pač opažamo nagnjenje k »bogatenju« literature s slengi, dialekti in drugimi vrstami pogovornega jezika ter k namernemu kršenju jezikovnih pravil. Kadar pogovorni jezik prispeva dodatne dimenzije kakemu junaku ali okolju in gre za literarno spretno preigravanje različnih jezikovnih registrov, je to dobrodošla poteza. A včasih se zdi, da se pojavlja zgolj zato, da bi izstopal. V dilemi, kako se opredeliti do pogovornega jezika, kakršen se denimo - kadar se mu zljubi - uveljavlja v Lahko ali pa v še večji meri in »oplemeniten« s kletvami, tujkami ter mnogimi pa-ji v Svinjskih nogicah, pomislimo na to, kako nerodno in togo zveni, če med domačimi ljudmi naenkrat začnemo govoriti strogo knjižno. Različni jezikovni registri so upravičeno zvezani z različnimi funkcijami. V literaturi cilj po navadi ni čim bolj ekonomično posredovanje informacij, ampak je pomembneje, kako je kaj posredovano, saj prav ta kako prinaša užitke in presežke branja. Ko bralec naleti na po nepotrebnem uporabljene neknjižne besede in sintakso v leposlovnem besedilu, je zelo verjetno, da se bo - če nič drugega - na to najprej dolgo privajal, počasneje bral, se teže istovetil in bil v končni posledici prikrajšan za morebiten estetski užitek. Seveda je povsem mogoče in legitimno, da pri kakem piscu pretanjeni literarni slog ni v ospredju pozornosti. Lahko je denimo družbeno angažiran roman; pomembnejše od sloga so zanj ideje, ki namigujejo na konkretno zunajli-terarno realnost. Večplastno se loteva pereče problematike Romov, s tem pa spodbuja debate o tem, ali se jim godi krivica ali pa današnje demokratične razmere pretirano ščitijo manjšine in (nasilno) drugačnost. Avtorju lahko štejemo v prid, da se z analizo romana sicer da ugotoviti, kam pes taco moli, torej kakšno je njegovo stališče, da pa je Lahko mogoče razumeti tudi drugače. Če se bralčevo stališče od avtorjevega razlikuje oziroma se ne želi postavljati na nobeno stran, mu roman tako branje tudi omogoča. To Skubičevemu izdelku, če odmislimo njegov ponesrečeni prvi del, kljub nedodelanemu slogu vendarle daje pridih literarnosti. Te je manj v Svinjskih nogicah. Roman govori o tridesetletnem Janiju, ki riše pornografske stripe in navdih 'm MM LJU8IS2.5ft V ZfARU išče v kokainu, o njegovi odvisnosti in odtegnitveni krizi, predvsem pa o njegovem gnevu; ta se kaže v odnosu do drugih - večinoma deluje brezobzirno ter nasilno - in v njegovi notranjosti, ki si neutrudljivo daje duška s preklinjanjem. Neke vrste »sproščeni jezik«, v katerem je roman napisan, seveda dobro uteleša mentaliteto glavnega junaka. Forma se res ujame z vsebino, a zlasti zato, ker sta obe precej »svinjski«. Mogoče to zveni starokopitno, vendar ni vse, kar je drugačno in drzno, ali pa celo pritlehno in bedno, nova literarna smer. Prej bi pač pomislili na to, da je izrazno sredstvo pisca, ki so mu višine literarnega jezika morda nedosegljive. Roman Evalda Flisarja Opazovalec se zdi glede na rabo literarnega jezika med obema poloma. S Kovačičem in Virkom se ne more meriti, vendar se tudi ne spušča pod raven, ki se zdi za solidno literaturo še primerna. Pri graditvi literarnega sveta je radikalen, a drugače kot Golob ali Skubic. S tem zadnjim si sicer deli kako posamezno težnjo. Skubičev roman denimo vsebuje spletnofo-rumske komentarje, ki včasih zamajejo tla romaneskne resničnosti, tako da se na neki točki zazdi vse skupaj zrežirano, simulirano in zaigrano na postmodernistični način. Podobna relativizaci-ja fikcije in resničnosti se godi v Opazovalcu, le da tu besedilo samo sebe ne dekonstruira. Vanj vdirajo filmski in literarni junaki ter filmski igralci, priča smo igri mačke z mišjo, kjer se, podobno kot pri Skubicu, zdi, da vse skupaj opazuje Veliki brat, a vse to v želji, da bi roman nastavljal zrcalo zunajliterarni realnosti. Ta je prenasičena z liki iz virtualnih svetov, zato v njej vladata zmešnjava fiktivnih in realnih identitet ter obsojenost na zgolj opazovanje in ponavljanje vedenja in besed drugih na način citiranja. Današnji svet, to je Opazovalčeva poanta, je nepristen. Rešitev se kaže v ljubezni. - Flisarjeva fabula je ambiciozna, a je spisana popreproščeno, zato ne deluje prepričljivo, še zlasti ne denimo v primerjavi z Ljubeznijo v zraku, kjer imamo realistično, prizemljeno dogajanje, ki ne skuša biti nekaj izjemnega, a je zaradi svoje nepretencioznosti in posredovanosti prek metaforičnega sloga učinkovito. Pravzaprav edina zares skupna točka petih romanov je dogajalni čas - sodobnost. Seveda, zvrst romana najbolje odseva duha časa. Vsak izmed finalistov res uteleša različne obraze in vonje naše sedanjosti, najučinkovitejši pa so v tem vsi skupaj. A to spet ne pomeni, da so literarne zasluge mednje razdeljene enakomerno. Umetniško najuspešneje je duha sodobnega časa zajel Kovačič v Zrelih rečeh. Odkritosrčna pripoved nam slika človeka iz mesa in krvi v njegovi neposredni sedanjosti, s tovorom preteklosti in pričakovanjem prihodnosti, zvezanega z različnimi živimi in pokojnimi ljudmi, vpetega v svoje in druga okolja. Posebej zaznamovan je s tem, da je sebi in svetu neskončno tuj. Pri Virku je stik s sodobnostjo nekoliko drugačen; »odkrita živalska spolnost« je znamenje časa, naklonjenega užitkom brez obveznosti (razen seveda, če je tu otrok - ta je najvišja vrednota). O tujosti sveta spet govorijo preostali trije finalisti, vendar drugače kot Kovačič. Duha današnje družbe prikazujejo v bolezenskem stanju, to pa tako, da se z njim okužijo tudi sami in postanejo nekako nj egov simptom. Mogoče je, da je tovrstno pisanj e posledica drsenja literature na družbeni rob, vendar se temu procesu ne postavlja po robu, temveč ga, nasprotno, pospešuje. Ni dvoma, da letošnja kresnikova bera prinaša za vsak okus nekaj, a za prave literarne sladokusce le grižljaj ali dva. ■ JAZZ FESTIVAL V ČASU MARGINALIZACIJE GLASBE JURE POTOKAR ili so časi, ko je Jazz festival Ljubljana pomenil vrhunec pomladne koncertne sezone in praznik za vse ljubitelje dobre glasbe, ki so se, navadno predzadnji ali zadnji konec tedna v juniju, množično zgrinjali v Križanke. Ko smo tisti, ki smo bili premladi, da bi imeli denar za tridnevni festival, plezali čez visoke zidove Križank in upali, da nas redarji ne bodo zalotili, ali pa sedeli v parku za poletnim gledališčem in uživali samo v glasbi, ki jo je raznašalo ozvočenje. Ko so na festivalu nastopali legendarni izvajalci in zasedbe, ki smo se jih veselili mesece vnaprej in o njihovih koncertih razpravljali mesece potem. iNOVACiJE v NOViH FESTiVALSKiH ČASiH Časi so se seveda neusmiljeno spremenili. Danes je džez bolj marginalizirana godba, kot je kdaj bil, in če se je zanimanje množic za popularno glasbo na splošno drastično zmanjšalo, se je zanimanje za džez še bolj. Tako je tudi s festivali, celo s tistimi, ki imajo tako častitljivo tradicijo, kot jo ima ljubljanski, ki bo letos 51. po vrsti. Zato se takšne prireditve za mesto pod soncem in za svoj delež obiskovalcev borijo na različne načine - eni z zvezdniškimi imeni glasbenikov, ki z džezom nimajo nič skupnega, drugi s premišljenim programom, ki se osredotoča na določen segment džeza, s katerim ciljajo na točno določeno občinstvo. FESTiVAL ZNOVA ZAMUJA PRiLOZNOST, DA Bi TEMELJiTEJE, SKORAJ Si NE UPAM PREDLAGATi, DA kar s TEMATSKiM VEČEROM, PREDSTAViL dogajanje na domači džezovsKi sceni, Ki je v zadnjem letu šE posebej pestro iN bogato NoviH, zANiMiviH iN vČASiH TuDi oDLiČNiH plošČ. Ljubljanski to počenja na inovativen način. 1. Festivalsko dogajanje deli na tri prizorišča, Klub CD, Poletno gledališče Križanke in klub Gromka na Metelkovi. Včasih so en večer na vrsti vsa tri, tako da je največjim navdušencem prepuščeno, da si organizirajo potovanje v tem trikotniku. 2. Ure začetkov koncertov so vsak dan drugačne, enkrat si na primer lahko džez (in to zastonj) privoščite kar za kosilo ob enih popoldne, drugače pa se dogajanje začenja med šesto in sedmo uro popoldne. Kubanski pianist Chucho Valdes je z ameriškim kitaristom Patom Methenyjem najbolj znano ime letošnjega festivala Kitarist Samo Šalamon je na letošnjem festivalu poleg Big Banda RTV edini slovenski predstavnik. Slovenski džezisti bi si glede na svojo kakovost v zadnjih letih zaslužili samostojen večer. 51. jazz festival Ljubljana od 29. junija do 3. julija 2010 Križanke, Klub cd, Klub Gromka 3. Festival se ne dogaja več za konec tedna, ampak se začenja v torek in se v petek zvečer bolj ali manj konča. Prepričan sem, da imajo organizatorji za vse te strateške odločitve odlične argumente. Razlog za to, da je festival med delovnim tednom, je najbrž, da nam (in seveda zaposlenim v CD) potem vendarle ostane prosti konec tedna, ko se lahko posvetimo čemu drugemu, bolj zabavnemu in sproščujočemu. Razlog za to, da se v Klubu CD in Gromki, kjer koncer-tirajo marginalci ali tisti, ki razen peščice navdušencev ne zanimajo nikogar, nastopi začenjajo pri belem dnevu, ko je v tem letnem času najprijetneje sedeti v senci kakšnega vrta in srebati hladno pijačo, je gotovo preizkušanje, kako vzdržljivi in privrženi so domači in potencialni tuji džezovski navdušenci. Slogan »Večeri in noči z bleščečimi in vzhajajočimi zvezdami svetovnega in domačega jazzovskega neba v Križankah, Klubu CD in na Metelkovi« se v tem smislu vsekakor zdi malce zavajajoč. Razlog za različna prizorišča pa je gotovo spodbujanje gibanja in zdravega načina življenja med udeleženci. Ti si lahko zato tam nekje okoli opolnoči, ko se moraš iz Križank preseliti na Metelkovo, na poti dodobra pretegnejo noge. Programska vprašanja Toliko torej o inovativnosti, ki pa je v izbiri programa (www.ljubljanajazz.si) ni ravno čutiti. Res je, slišali bomo nekaj zvezdnikov, na primer ameriškega kitarista Pata Me-thenyja (Križanke, torek, 29. Junij, ob 22.30), kubanskega pianista Chucha Valdesa (Križanke, 30. junij), ameriškega saksofonista Joeja Lovana (z Big Bandom RTV Ljubljana; bravo, fantje!) in pevko Patricio Barber (Križanke, 2. julij ob 20.30), nastop etiopskega tolkalca Mulatuja Astatke pa je zaradi bolezni že odpovedan. Slišali bomo tudi tolkalca Kipa Hanrahana, ki s svojimi zvočnimi kolaži že dolgo zbuja pozornost, pa starega znanca, odličnega francoskega klarinetista Louisa Sclavisa, Moskovski Art Trio pianista Mishe Alperina in trio domačega kitarista Sama Šalamona, toda v celoti vzeto, prevladuje občutek, da je program skupek glasbenikov, ki so bili na voljo, in nekaj takšnih, ki so s prirediteljem v dobrih odnosih. Program bolj ali manj starih znancev, ki za selek- torja ni pomenil prehudega intelektualnega in izvedbenega napora, tak, ki ga je mogoče sestaviti v običajnem delovnem času, in komaj takšen, da bi se ga veselil mesece vnaprej ali o njem razpravljal mesece zatem. Predvsem pa je mogoče reči, da festivalu manjka rdeča nit, želja po tem, da bi presegel povprečje in da bi ponudil nekaj več, tako kot se je v preteklosti (in pod različnimi zunanjimi selektorji) že dogajalo. Vsaj tako, kot je lani, čeprav z nekajmesečno zamudo, ponudil trio Chicka Coree (pa četudi zgolj zato, ker je bil ta takrat tudi na programu skopskega džezovskega festivala). Prav tako festival znova zamuja priložnost, da bi temeljiteje, skoraj si ne upam predlagati, da kar s tematskim večerom, predstavil dogajanje na domači džezovski sceni, ki je v zadnjem letu še posebej pestro in bogato novih, zanimivih in včasih tudi odličnih plošč. Kot sem v preteklosti že večkrat napisal, gre pri Ljubljanskem jazzovskem festivalu za blagovno znamko, ki ima tradicijo, kot jo med podobnimi evropskimi (in svetovnimi) festivali komaj še kje najdemo, nimamo pa ljudi, ki bi to blagovno znamko znali izkoristiti za pripravo prireditve večje prodornosti, prepoznavnosti in odličnosti. Ne morem se namreč znebiti vtisa, da festival zaradi nedomišljenega programa, a zato toliko bolj domiselnih organizacijskih prijemov po eni strani zgublja tradicionalne obiskovalce, po drugi pa teh ne zna in ne zmore nadomestiti z novimi. ■ ZA LJUBITELJE Pat Metheny Chucho Valdes Joe Lovan Patricia barber za POZNAVALCE: Kip Hanrahan, Louis Sclavis, Moskovski Art trio pianista Mishe Alperina Samo Šalamon v SLOVENSKI UMETNOSTI SE DOGAJA GENERACIJSKI PREMIK Pogovor s kuratorjem 6. trienala sodobne umetnosti v Sloveniji Charlesom Eschejem: Zakaj je realizem spet nekaj novega in zakaj verjame v moč artivizma? ASTA VREČKO V prenovljeni Moderni galeriji je od torka, 15. junija, odprt U3 - 6. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji z naslovom Ideja za življenje: Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji, ki bo na ogled vse poletje. Ob razstavi je pripravljen še pester spremljevalni program performansov, vodstev in predavanj umetnikov ter teoretikov sodobne umetnosti. Kustos tokratne postavitve je Charles Esche (rojen 1962). Ta nadvse simpatični in prijazni gospod je po svetu izjemno priljubljen kurator, ki pri svojem delu izhaja iz angažirane kuratorske pozicije. Njegov impresivni življenjepis obsega vodenje galerije za sodobno umetnost Tramway v Glasgowu, bil je direktor centra za sodobno umetnost Rooseum v Malmöju, zdaj pa je direktor muzeja Van Abbe v Eindhovnu na Nizozemskem. Ukvarja se tudi s teorijo sodobne umetnosti, posebej kuriranja in sorodnih problematik. Koliko časa ste preživeli v Sloveniji v pripravah na U3? K sodelovanju so me povabili pred približno osemnajstimi meseci. Zares sem začel delo kuratorja aprila lani, skupaj torej približno štirinajst mesecev. V tem času sem bil tukaj osemkrat. Tokrat sem prišel 30. maja, ostal pa bom do 18. junija. Ali nam lahko na kratko opišete, kako je potekalo vaše kuratorsko delo izbiranja umetnikov in del? Kurator se mora predvsem potruditi, da si ogleda vse, kar je mogoče. To se večinoma dogaja na razstavah in v umetniških ateljejih. Lani sem v Mariboru obiskal večjo razstavo mladih umetnikov s Štajerskega. Videl sem veliko del, to mi je zelo pomagalo. Pogosto sem tudi obiskoval ustanove, kjer sem si lahko naenkrat ogledal dela različnih umetnikov, da sem ugotovil, kakšne so splošne tendence. In seveda mi je kustos v Moderni galeriji Igor Španjol predstavil veliko zanimivih ljudi, prek katerih sem spoznal spet druge, dobil različne predloge in tako naprej. Tako sem si ustvaril predstavo o tem, kaj se dogaja. Pri tem so mi pomagale tudi galerije, kot so Ganes Pratt, Škuc in Mestna galerija. Vsi ti ljudje so postali pomembni svetovalci pri projektu. U3 6. trienale sodobne umetnosti v sloveniji 15. 6. do 5. 9.2010 Ljubljana, Moderna galerija Naslov razstave je Ideja za življenje. Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji. Tendenca k realizmu je v mednarodnem prostoru še razmeroma nova, zato me zanima, kje ste jo iskali v slovenskem umetniškem prostoru? Ker smo se osredotočili na oboje, realizem in realno, smo imeli širok nabor možnosti. Ogledali smo si dela, ki upodabljajo resničnost, in dela, ki učinkujejo na ulici, v resničnem življenju zunaj muzejev. Po mojem mnenju se je v osemdesetih letih v Sloveniji začela dolga tradicija »prevelike identifikacije« z institucijami, tradicija ustanavljanja umetnih ali napol umetnih organizacij. NSK, Muzej sodobne umetnosti P.A.R.A.S.I.T.E, Delavsko-punkerska univerza in podobne parainstitucije. To pomeni, da je tu morda bolj kot drugje že dolgo prisotno povezovanje z resničnostjo, ki pa nikoli ni bilo v večji meri postavljeno v okvir realizma. Realizem ni novost, novo je razmišljanje o različnih postopkih z očmi realista. Z iskanjem tega v slovenski sodobni in starejši umetnosti nismo imeli preveč težav. Seveda, resnična zgodovina realizma je v Sloveniji majhna, a obstaja v zbirki Moderne galerije. Tudi to sem poskušal prikazati. Kakšno mnenje ste si ustvarili po pregledu umetniške scene v Sloveniji? Zanimivo se mi zdi, da se v Sloveniji očitno dogaja generacijski premik. Všeč mi je, da razstava prikazuje trenutek, ko premik še poteka. Povedano drugače, močna generacija predvsem iz devetdesetih let je še vedno prisotna na razstavi in zelo dejavna na različnih področjih. Hkrati pa se začenja uveljavljati veliko novih umetnikov, ki bodo po mojem mnenju nosilci slovenske umetnosti v prihodnje. Tako da verjetno na naslednji U3 stare generacije ne bo več, saj se bo generacijski premik že končal. Občutek imam, da je to res prehodno obdobje, in všeč mi je, da sta ti dve generaciji prikazani skupaj. Torej predstavljena zgodnejša dela iz zbirke Moderne galerije izhajajo iz tega koncepta? Skupaj s temi deli so razstavljene tri generacije: povojna generacija, generacija iz osemdesetih in devetdesetih let ter mlada generacija, ki se šele uveljavlja. Spodbudno je, da zadnja lahko postane zelo močna, čeprav se precej razlikuje od svojih predhodnikov. Umetniki, kot sta Jaša in Nika Autor, imajo velik potencial. Mislim, da to nakazuje, da se nekaj spreminja, da se dogaja nekakšen prehod. Vseeno pa moramo vedeti, da je starejša generacija iz devetdesetih let še vedno živa, aktivna in zelo pomembna. Nanje ne smemo pozabiti. KER verjamemo v ARTiviZEM, MoRAMo NA umetnost GLEDAti DoLGoroCno, čeprav je AkTiviZEM KRATKoročEN. A to je trenutek, ki daje vpogled v preteklo in hkrati tudi v prihodnje ustvarjanje. V tem smislu trienale prikazuje oboje, pogled v preteklost in pogled v prihodnost. Ali lahko umetnost odgovori na vprašanja moderne družbe? Verjamete v moč artivizma? Eden izmed problemov, o katerih govorite, je po mojem mnenju tako imenovana časovna galerija. Prva modernistična slika naj bi bila Picassova Les Demoiselles d'Avignon, ki je nastala leta 1907. Kot prva modernistična slika je bila predstavljena šele leta 1936 na razstavi moderne umetnosti v New Yorku, ki je bila pravzaprav prva razstava kubistične in abstraktne umetnosti. 29 let je preteklo, preden je bila slika, ki naj bi bila absolutno odločilna za zgodovino umetnosti in estetike, prepoznana kot taka. Nisem popolnoma prepričan, da je danes časovni razmik kaj manjši. Torej, ko me vprašate, ali verjamem, da umetnost lahko spreminja stvari, je moj odgovor: da, seveda. Ali mislim, da se ta moč ujema s politično ali medijsko časovnico? ZAvEdATi SE moramo, DA NA šE dAlJSi RoK umetnost postane šE pomembnejša. NiHČE SE NE SPoMiNJA GoSPoDARSTvA RiMSkEgA iMPERiJA, vSi PA poznamo RiMSko uMETNoST. daljša ČASovNiCA TAKo PRAvZAPRAv PoMENi večjo vrednost iN pomembnost uMETNoSTi. kratkoročno pa je umetnost iZJEMNo šiBKA. Vsekakor ne. Politik, ki zdaj finančno ali celo osebno vlaga v umetnika ali v ustvarjanje umetniškega polja, ne bo imel od tega nobene koristi kot politik. Kaj takega stori le, če vidi stvari tudi iz drugega zornega kota, a ne poznam politika, ki bi imel še kak drug interes poleg svojega lastnega preživetja. Ekonomski sistemi očitno ne morejo izkoristiti razmika 29 let. Tako nastane problem. Ker verjamemo v artivizem, moramo na umetnost gledati dolgoročno, čeprav je aktivizem kratkoročen. V 29 letih je lahko podnebje popolnoma uničeno. Podnebje in aktivizem tako jasno ne moreta delovati v skladu s časov-nico umetnosti. Zavedati se moramo, da na še daljši rok umetnost postane še pomembnejša. Nihče se ne spominja gospodarstva rimskega imperija, vsi pa poznamo rimsko umetnost. Daljša časovnica tako pravzaprav pomeni večjo vrednost in pomembnost umetnosti. Kratkoročno pa je umetnost izjemno šibka. Nam lahko za konec poveste še kaj o projektu Former West, pri katerem sodelujete z Mario Hlavajovo? Razmišljamo o tem, kaj se zgodi, ko delitve sveta, ki so obstajale do leta 1989, razpadejo. Komunistične in post-kolonialne države so se začele radikalno spreminjati. Na zahodu leta 1989 niso dojemali kot tako radikalnega do približno dveh let nazaj, ko se je začela finančna kriza. Do takrat se niso zavedali, kakšne posledice imajo na našo domišljijo zaton ideologije, svetovni sistem, ki temelji na neizprosni konkurenčnosti, torej globalna prevlada enega sistema in konec zgodovine, kot so vse to poimenovali neokonzervativci. Želimo kritično premisliti globalno zgodovino zadnjih dveh desetletji. Osnovna poteza projekta je domišljijska: odpreti možnost mišljenja končnosti zahodne paradigme v večno spreminjajočem se svetu. ■ pogledi 16. junija 2010 • • • KNJIGA S premalo pohlepa po brezčasnosti Miha Mazzini: Nemška loterija. Študentska založba, Ljubljana 2010, Knjižna zbirka Beletrina, 147 str., 24 € Mazzini nas v romanu Nemška loterija postavlja za prisluškovalce zgodbi iz petdesetih let, ki jo sedeminsedemdesetletni Toni v fragmentih pripoveduje svojemu odraslemu vnuku. Trikotno erotično razmerje, pohlep, pokajoča moralna jedra, ilegalni prestopi meje, radikalne ideje in vedno prisotno oko tajnih služb, vse to vpeto v tekočo pripoved, na začetku obljubljajo pretanjeno brskanje po brezčasnih človeških bistvih, kar si roman jasno zastavlja za ambicijo, ali vsaj napeto zgodbo. Proti sredini zgodbe našteto počasi priteguje rastočo pozornost literarnega poslušalca, bralčevo pričakovanje pa hkrati prekriva vse izrazitejša skepsa. Še tako vešča pisava namreč ne more zakriti neavtentične relacije med literarnim pripovedovalcem in poslušalcem ter pomanjkljivo izrisanih psihologij in motivov osrednjih likov, ki jim nikakor ne uspe zadovoljivo podpreti in (iz)živeti osnovne ideje romana. Roman učinkovito uvede kratko poglavje z napovedjo velikega, prepričanega in odrezavega »Ne«, ki zadostuje za vse življenje, na katerega vse manj nestrpno čakamo do konca zgodbe. Vendar zastavljeno napetost in iluzijo govorjene pripovedi podre že začetek drugega poglavja, ki je zaradi številnih mimobežno nanizanih dogodkov skoraj zgodba v zgodbi, pri katere podajanju skušajo občutek nikoli zapisanega dialoga z literarnim poslušalcem vzdrževati poskusi pedagoškega umeščanja poslušalca v prostor in čas. Osrednje literarno dogajanje in Nemško loterijo tako zažene šele pojav usodne ženske. Tonija v prvih tednih njegovega poštarskega poklica na hrib do njene hiše, kasnejšega trikotnega odnosa, v katerega je vključen tudi njen mož, pisatelj Nikolaj, in Nemške loterije pripelje priporočena pošiljka, naslovljena na - Zoro. Od naključne zazoritve naj bi osrednji ženski lik ustvarjal ritem celotne pripovedi, ki se nekje vmes, med štetjem znojnih kapelj na njenih prsih, skuša osredotočati na mimogrede navržena vprašanja o ljubezni, odnosih, pohlepu, dobrih delih in drugih velikih temah, na katera mladi Toni odgovarja z neartikuliranim »Eee „«, starejši Toni pa jih ne opremi z dodatnim uvidom, refleksijo ali distanco. Problem zastavljenega trikotnika in Nemške loterije, ki naj bi, idealistično, prinašala blaginjo vsem, tako ustanoviteljem kot vsakemu njenemu členu, čeprav je hkrati prav pohlep njeno nujno gonilo, v ozadju umerja Tonijevo vedno hitrejše dihanje ob Zori. Zaplet z vse večjo grabežljivostjo, ki se kaže v širitvi loterije in vedno večjih umišljenih glavnih dobitkih, raste vzporedno z njegovo seksualno fascinacijo, vendar se mu roke in misli od vzburjenosti tako tresejo, da bralec Mazzinijev poskus prepleta vrhunca zgodbe in seksualne izpolnitve težko obdrži v jasnem fokusu. Na koncu se vrh romana izpiše tako hitro, nerodno in sopihaje kot ponesrečen prvi seks, po katerem se o vrhuncu neprepričano Festivali Ljubljana Glavna Dokrovitelia: častni pokrovitelj festivaia: gospod Zoran Janl(ovič, žuoan Mestne občine Uubliana ) ( Festival 120 \ LjubUana 10 www.liuhlianaffistival.si 7. 7. / 20.00 / Slovenska filhamonqa fifinm Frifirlrir.h Hänrifii- Mesi a, I VIC:;OMaoratorij Zbor in orkester Festivala Schleswig Holstein iz Lübecka / solisti Dirigent: Rolf Beck »Mesijo so že Händlovi sodobniki prepoznaii i