Ko končuje, še nekaj časa vztraja na mestu in v razpoloženju, s katerim je nehal. Šele ko se to v njem čisto poleže, gre v klop. O tem, ali se naj gojenec, ko pride ria oder in odide z njega prikloni učitelju, ali ne, jaz nisem poklican, dajat smernic. Na vsak način je pa edino pravilno, da stoji gojenec ob prednašanju obrnjen proti razredu. Le tako bo vsa pozornost součencev osredočena nanj in le tako je mogoče doseči v tem delu jezikovnega pouka ono mero splošne vzgoje, ki si jo mora staviti šola za cilj. Učitelj naj ne zahteva od razreda pozornosti samo zato, ker mora učenec pouku slediti, temveč jim ob priliki prednašanja pesniških del budii spoštovanje do umetnine, ki je najvrednejši in najčistejši plod človeškega duha in srca. Prednašanje pesniške umetnjne je lahko po svojem vnanjem načinu dvojno: recitacija, to je občuteno branje in deklamacija, ali prednašanje na pamet. Pri recitaclji je treba s kretnjami hraniti ter spremljati občuteno branje ponajvečIe s primerno mimiko (čustvenim izra- zom v obrazu). Le pri najkrepkejših me- stih se sme beseda podčrtati tudi s kret- njo roke. Tudi deklamator naj brzda svo je telo v toliko, da ga doživetje pesnitve ne tiira v prekomerno kretnje. Na noben način se ne sme premakniti z mesta, na katerem pa naj stoji čisto neprisiljeno, ne pa trdo in krčevito. V kretnjah je deklamator prostejši nego reoitator, ali tudi on se naj zaveda vedno resnice, da je v vsaki umetnosti utis tem večji, Čim enostavnejša so sredstva njenega izražanja. To se zdi skoraj kot protišlovje: na eni strani zahtevano od prednašatelja, da se naj poglobi v pesnitev in da svojemu doživetju izraza, na drugi strani, pa mune pustimo, da se razmahrie, kolikor gav to čustvo v njem žene. AK to je ravnodel bistvenega svojstva vsake umetno-sti, da se hote izogiblje vsenru kar žalinaš estetični čut, to se pravi, čemu senaša notranjost upira, kar odklanja kotnekaj neprijetnega — nelepega. To brzdanje naše telesnosti, to elirriiniranje vsega onega materialnega, kar za jasen umetniški izraz ni neobhodno potrebno, dajeduševnosti umetnine toliko večje globine.To je ona plemenitost, ki jo diha vsaka prava umetnina . . . Da navežem zopet na ono, kar sem rekel o ritmu, ki je ogrodje pesnitve in ki je ravno tako doživljen kakor vsebi- na umetnine, naj opozorim na to, kako vsestransko bogat je lahko pravi jezikovni pouk, če se zavedamo, da se isti zakon v tesni zvezi med vsebino in formo zasledi lahko tudi v resnicah etičnega gledanja človekovega življenja. Prvo sta čustvo in notranji glas, kako ravnaš prav in kako ne, in šele potem, ko si poskušaš razložiti bistvo tega čustva in poslušaš besede svojega notranjega glasu, vidiš, kako je vsako pravo moralno dejanje čudovito skladen del vzvjšenega lika čiste duševnosti. Po vsem tem je jasno, da se bo gojenec takšnega bogatega jezikovnega pouka vedno veselil in mu odprl svoje srce na stežaj. Ne bo ga vabila narava iz zaduhle uoilnice, pozabil bo za čas pouka nanjo, kajti v šoli se mu bo odpirala druga, višja narava, narava duše. Da je imel Cankar prave vzgojitelje v šoli ne bi bil izrekel sledečah trdih in trpkih besed: »Dali so me v šolo, v ono pusto, srepogledo, od vseh strani zadelano, kjer ni ne solnčnega belega proda, ne razbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez ročnika in kapeljnov še celo ne. Samo trde človeku nerazumljive besede so tam in velike črke, na črno tablo zapisane!.« . . .