Dopisi. Iz Ptuja. (Slov. pevsko društvo.) Da se osiguri umetniški uspeh letošnjega velikega pevskega koncerta na dan Velike maše v Brežieah, sklenil je odbor »Slov. pevskega društva v Ptuju« najti spretnega kapelnika za pevske skušnje, skupno pevsko skušnjo in koncert sam, ter je določil za zdaj Ljubljano. Brežice, Gelje in Ptuj, kjer se bodo vršile prve dni meseca avgusta skupne pevske skušnje posameznih pevskih skupin v navedenih okrajih. Pri določitvi dneva in ure za pevske skušnje v Brežicah in Gelju se hoče odbor kolikor mogoče na dotične krajevne razmere in druge ugodnosti, ki bi prijale prizadetim spoštovanim pevkam in pevcem, blagovoljno ozirati, zato želi, da se pevci dogovore, ter se mu kmalu in pravočasno glede dneva in ure za skupne pevske skušnje od poklicane strani iz Celja in Brežic najpriličnejše nasvetuje. — Spoštovanim gospodom poverjenikom in nekaterim občeznanim rodoljuborn in prijateljem našega pevskega društva poslali smo »poziv« z nabiralno polo. Prosimo jih uljudno, naj se potrudijo in skrbe za to, da pridobe druStvu za tekoče leto 1896. med slovenskim občinstvom dotičnega okraja mnogo udov; pri nabiranju društvenine ne bodite preveč tesnosrčni in strogi: »množina tudi izda, če ne teče, pa kaplja«. Tudi mali prostovoljni doneski (§ 23. društvenih pravil) se hvaležno sprejemajo. Nabiralne pole z denarjera vred naj se blagovolijo najdalje do 5. avgusta t. 1. odboru v Ptuju vposlati. Iz Celja. (Izlet) so napravile nedavno naše male deklice iz učilnice čč. šolskih sester iz Celja v Petrovče, kjer so imele sv. mašo in opoldanšnje kosilo, potem pa so šle po polju skoz manjše vasi na Lopato, kjer so se zabavale in veselile do večera. Od tam so se pripeljale na lojterskih vozeh do mraka v Celje. — To veselje, katero so marljive sestre že dalje obetale otrokom, če bodo »pridni«, prevzelo je nedolžna mlada srca tako, da so deklice, vračajoč se v Celje, tu pa tam prepevale lepe nedolžne pesmice, in kdo bi ne odobraval, da so pozdravljale znane obitelji ob potu z navdušenimi »živeli« ? Posebno pa je bilo milo slišati sprejem deklic pred učilnico, kjer smo jih čakali roditelji in starejši bratje in sestre. A isti nedolžni pozdrav »živeli« je segel nekemu nemškemu Celjanu tako v žolč, da je napisal res umazan dopis v »graško tetko«, po kateri so seveda posneli nekateri drugi listi, da je teh 400 malih deklic hotelo podaviti vse Neinee celjskega mesta. O ti grozoviti »živio«, kako se te boje! Toda ne bo ga ne konec, tega usklika, dokler žive učenke čč. šolskih sester in učenke sedajšnjih učenk!Da bi pa deklice imele navado rimati in klicati >Slovenci smo svetniki, Nemci pa so biki«, kaj tacega si more le izmisliti in med svet trobiti najpodlejša nemčurska duša. Iz gornje Savinjske doline. (O požaru) pri g. Turnšeku v Nazarjih ste sicer že kratko poročali, naj še pa vendar nekaj dostavim. Sveta cerkev ne prosi zastonj v svojih molitvah, naj nas ljubi Bog obvaruje pred časnim in večnim ognjem. Strah nas presune, ako nam časniki poročajo o požarnih nesrečah tu in tam; a še hujša groza obide človeka, če ga v prvem spanju tužni glas zvona zbudi iz spanja, ako začuje obupni glas, da pri sosedu gori! Tudi v Nazarjih imeli smo ono soboto, dne 13. junija strašno noč. Iz visokih lin cerkvenih je odmeval zadnji udarec polnoči, ko posveti iznad strehe pri g. Turnšeku visok plamen. V trenotku je vsa soseska na nogah. Ali kdo popiše presunljivi prizor, ko se v strašni zmedenosti majhni otročiči obupno oklepajo svoje bolne matere, dragega očeta? — V tem kliče zvon ljudi v pomoč. In prvi, ki udarja plat zvona, je domači dušni pastir. — Sreča je bila mila, da je ogenj pričel v skladnici za blago, prav tik hiše. Prva skrb je bila, da se hiša ne vname. Po neumornem trudu bližnjih sosedov in sosedinj, je bila hiša vsaj nekoliko iz nevarnosti, med tem ko je ogenj še hlastno požiral svoj bogati plen v shrambi nakupičenega blaga, posebno žita. — Nepričakovano hitro je došla pomoč iz Mozirja. Prvi je bil blagi hišni prijatelj, župan Anton Goričar iz Mozirja na meslu. Požarna bramba je tu! Vrli načelnik, g. Alojzij Goričar, razdeli možake, in ko je požarna bramba nastopila, potolaženi smo bili; saj pa je tudi nevarnost bila kmalu udušena. Slava in vse priznanje požrtovalnemu gasilnemu društvu iz Mozirja, pa tudi požarni brambi iz Rečice, ki je prišla svoji posestrimi iz Mozirja na pomoč! — Zgorela^ je samo shramba za blago po večini z blagom vred. Škoda je velika. Bog nas varuj, požara! Iz Rusije. (Slučajni dopis.) Petrograjska akademija znanostij in umetnostij ima v Rimu vedno po nekoliko svojih gojencev, kateri, razun svoje stroke, sledijo tudi za drugimi pojavami kulturno-duhovnega življenja večnega Rima ter poročajo o njih svojim rojakom v razne petrograjske in moskovske liste. Eden teh gojencev piše v »Novem Vremeni« o operni predstavi v gledišču Constanzi, katera se poslranski tiče tudi vas, Mariboržanov, kar je tudi mene napotilo k terau poročilu. Opera, o kateri piše mladi akademik, imenuje se »La sorella di Mark«, je umotvor mladega, pa že precej slovitega muzikanta-skladatelja Giacomo Setaciolija. Libretto za to operno skladbo je napisal pa tudi še kaj mladi rimski pesnik Goliciani, in to po prošnji slavno znane pevkinje italijanske Bellincioni, a pravo izdanje vsega tega dela kupil je od skladatelja in pesnika svetovno znani tenor Stagno. Vsebina libretta vrši se leta 1848. v Mariboru. Mlada ciganka se je zaljubila v brhkega Dragana, ženina hčere bogatega posestnika v mariborski okolici Rini-ja. —• V prvem dejanju je najbolj mična pesem hčerke Marka, katero poje za kulisami, za zagrnjalom: »Dove la via mi porta?« Za to pesmijo sledi prizor kmečkih prepirov, napominjaiočih vasovanje slovenskih fantov na spodnjem Štajarskem, katere umirotvorja podrobna povest basa, pojasnjajoča položaj dejstva. V drugem dejanju Dragan iz ust same hčerke Markove zve, da je ravno on predmet njene plamene ljubeznl, kojej pa on po znanih uzrokih sočutiti ne more in ne sme. Iz usmiljenja poljublja jo na čelo; pa ta poljub mladi ciganki ne prinaša dolgotrajne sreče, pač pa probuja v srcu njenem neobrzdano Ijubovno strast, katero izliva v prelepi pesmi: »Un bacio, un bacio! il caro lungamente desiderato bacio suo!«.... Tu slučajno zve o Jjubezni Dragana k drugi, s katero se bo skoro poročil in s sv. zakonora zvezal se ž njo na veke večne ... Nesrečna ciganska deklica od tacega teškega udarca skoraj da ne zblazni; v tretjem dejanju pa, ko se dviga svadbini sprevod, poje nesrečna ciganka svojo predsmrtno pesem — kavatino, pade pred srečno dvojico — Dragana in hčerko Rini-ja na zemljo in v nemožnosti prenašati dalje pezo svojega življenja gibne od rane, katero si je nanesla sama s smrtonosnim železom .. Učeni ruski umetnik-dopisnik muziko jako hvali ter meni, da bo opera Giacomo Setacioli-ja imela uspeh na vseh svetovnih odrih, nekaj po lepoti in izvirnosti svoje glasbe, *) nekaj pa tudi za to, ker je postala lastnina znamenitega Stagno-ta. Vsebina libretta pa nič kaj novega ne predstavlja, takih dramatičnih proizvodov vsesvetovna tragična muza zna na stotine, ali vsaj podobnih naši »La sorella di Mark«. Slovenski fantiči in dekliči! Koneni pomen vseh podobnih žalostinek je pa za vas se ve da le ta, da bi se skrbno varovali vsake ljubezni kot bolezni, a »ciganske« še pa posebno! Fr. Solčavski. Iz Istre. (0 naših razmerah.) [Konec]. Napisi slovanski v Istri so bele vrane in še te tolikokrat pomažejo, da cel6 črke c. kr. so tu ali lam izbrisali, ali oskrunili pisanje ali orla, kakorv Trstu. Kratko:mi smo v svojih pravih teptani, Italijani pa protežirani. Še celo nedolžna beseda »živio! ali živila Hrvaška!« je Italijanom trn v peti. Tako je trgovec Ant. Berloša iz Pazina dal na neki reklam-sliki zapisati zgornje besede in bil je pri sodišču obsojen na 6 tednov temnice. Italijanaš Iv. Androssich pa, ki je javno upil: »Viva Italia!« je bil pri sodniji oproščen. — Da so, kajpak da, porotne liste iz samih ali skoro samih Italijanov sestavljene in da so tožbe proti temu skoro zastonj, kdo bi se še čudil! Večkrat se še govoriti ne pusti slovansko in tudi zapisnik S3 ne sestavlja v našera jeziku. Kaj? saj še v Trstu in po Istri tudi javno prodajajo italijanske koledarje s slikami kralja Umberta, kraljice Margarite, globoko žaleče avstrijski dinastični čut. In, moj Bog, avstrijska vlada to dopušča! Najbolj pa mahajo po slovanskih svečenikih, višjih in nižjih, raed tem ko demonstrativno branijo italijanske. Slov. don Jakič je bil napaden od italijanskega Basiliska, ravno tako g. Turato od Martinolicha, renegata: a pri sodišču so bili vsi Italijani ali italijanaši oproščeni. Nedolžni Hrvat je moral še stroške plačati. Italijan Ivancich je osleparil ali po laži izmamil 11.000 gld.; a italijanski porotniki so ga oprostili, rekoč, da ni imel slabega namena, še več, da je uzor-svečenik. Na, to imate ! Hrvat Pesso pa je bil proglašen krivim sleparstva v uradovanju v znesku 2000 gld., katere je pa povrnil, ali je ipak dobil, kolikor se spominjam, 3 leta težke ječe. Kje je pravica! V Draguču poleg Buzeta so župnika tožili za to, ker je cesarsko himno hrvaški peval v cerkvi, kjer se sploh hrvaški peva vedno. Bivšega tržaško-koparskega škofa dr. Glavina so tržaški laški časopisi v eno mer nesramno napadali, ali če so za to slovenski in hrvaški odločno branili svojega presv. škofa ter namignili oblastim, naj vendar po prstih krcne poredne čifute in take Italijančke — čujte, se jim ni nikoli nič žalega prigodilo; a katerikoli slovanski list se je drznil, še kaj manjšega reči proti nekemu italijanskemu škofu, bil je takoj konfiskovan, ali urednik je imel še druge sitnosti. Italijanski listi se malokedaj konfiskujejo in še to se tedaj rado dogodi 2. ali 3. dan, med tem ko je list že srečno preplaval morje in preletel visoke gore. Slovanski listi imajo prepogosto nesrečo pri cenzuri iz malih uzrokov in to takoj po natisu. — A ipak! Ipak sila slov. raste, italijanska pada. Po volitvah in vsakovrstnih tožbah na merodajnih mestih počasi sicer, a vendar napredujemo. Oni, protivniki, se *) .Usojam si opozoriti na to delce Ijubljansko dramatično društvo. Če jc glaaba res primerna, zaslužuje ,,La sorella di Mark" prednost prcd drugimi podobnimi jej umotvori s tcm, da se vsebina njenega libretta vrši na slovenskib tleh, ker, po mojem, nekaj vendar le znači. ., Dopisnik. umikajo. Vsaka volitvena zmaga je za nas nova postojanka, vsaka pridobljena pravica je nova stopinja k našemu blagru. Napredujemo pa od severja dol proti jugu in od istoka proti zapadu. Okoli velikih mest in v mestih bomo najtežje ali ne bomo nikdar predobili. Kjer se le da, tam si kmetje imetja, zemljišča nazaj kupujejo, Italijani, akoprem ne povsud, navadno tla izgubivajo. Mi častimo svojo deželo, svoj narod, svojega cesarja, oni večkrat sleparijo, škodujejo italijanskemu imenu ter bi rekel časte fraraasone, ker so tudi res nekateri Italijani v Istri framasoni. Naše šole ljudi več ali bolje nauče ko italijanske. Tako so rekli sami italijanski okr. glavarji, kakor plem. Ross. Sk. in 'nekoji šolski nadzorniki. Res, še vse premalo }e slovanske inteligence, da v mnogih občinah ne moremo skoro nijednega našincev postaviti za načelnika občini, a z nami je Bog. Čimdalje več naše dece obiskuje srednje šole v Istri, ki so pomešani z Italijani, ali še več zunaj Istre v Reki, Senji. Pa saj je že čas, ker nemara zdaj ni nobeno ljudstvo v našem cesarstvu tako zanemarjeno, ko slovansko v Istri. Zato se krepimo, da bodemo jačji i v gospodarskem oziru. Nekoji veliki rodoljubi so to že davno uvideli in učinili velike stvari, kakor so slavni gg. Laginja, Križ, Vitezič, Spinčič ali kakor postavim naš dični g. Velikanje v Juršieih, rodom Idrijčan, ki je med drugimi stvarmi iz kamenja učinil najlepši isterski raj, diven vrt in brajde. Prišel je med zapuščen divji ljud, ker se je sprva z orožjem moral braniti, in učinil je z izgledom in v cerkvi vrle Ijudi. Sam zagrizen naš jiovražnik, nasprotnikov list, veliki dnevnik »II Mattino« v Trstu ga je javno hvalil in presv. škoi je rekel: Ouesto prete o una potenza (Ta duhovnik je vlast). — Kje je tako lepo pri Italijanih v Istri? Oni imajo broj, omiko, moč, pa le navidezno. A dan obračuna še ni prišel. Prej ali slej se bo treba z nami krščanski pogoditi. Med tem rastimo, ustanavljajmo posojilnice. pa saj je že imamo, le v dveh okr. glavarstvih še ne. A bo jih tudi tam treba, ker povsod, kjer so, uspešno delujejo, pa bodo še nam v čast, protivnikom v strah. Dasi se tlači, Slovan se jači: Saj Slovan, Gteš na dan! I. M. Iz Petrovč. (S h o d) slov. kat. delavskega društva. Zadnjo nedeljo je imelo to društvo mnogoštevilno obiskan shod; ob določeni uri otvori gospod predsednik, Jernej Meh, shod, ter da besedo prvemu govorniku, č. g. Fr. Korošcu iz Maribora, kateri je govoril v poljudnih besedah o novi volilni preosnovi. K sklepu je navduševal volilce, naj se že sedaj pripravljajo na prihodnje volitve, naj že sedaj skrbijo, da bodo izvoljeni volilni možje značajni, kateri bodo izvolili poslanca katoliškega, poslanca slovenskega, poslanca, ki razume socijalno vprašanje. — Na to nastopi drugi govornik, č. g. Matej Osenjak, in govori o drugi točki dnevnega reda: Kaj je v Petrovčah novega? Prva novica je, da so volitve v občinski zastop potrjene; vse laži in obrekovanje nasprotnikom nič ni pomagalo, zmagala je resniea. Te zmage se danes vsi pošteni veselijo; zato čast zavednim volilcem! — Druga novica: Po petrovški občini se razširja krivi nauk: »Duhovniki naj se ne meSajo v volitve«. Kdo iraa prav? Ali duhovniki ali njihovi nasprotniki? Govornik dokaže, da imajo duhovniki pravico, pa ludi dolžnost udeleževati se volitev. — Tretja novica: Po petrovški občini se razširja časopis »Delavec«, glasilo najnovejših rogoviležev, ki so znani pod imenom socijaldemokrati. Govornik razlaga, kaj učijo sociialdemokrati o veri, o sv. zakonu, o premoženju. Kakšni so socijaldemokrati, tak je tudi njihov list »Delavec«. Navaja, kako zaničljivo piše »Delavec« o. veri, o molitvi, kako laže in obrekuje duhovnike. Za vse to navede dokaze iz letošnjega »Delavca«. Nato nagovarja navzoče, naj ne podpirajo takega lista, ki zaničljivo piše o naši sv. veri, ki smeši molitev, kateri laže in obrekuje. Nobene zveze naj ne imajo s takimi Ijudmi, ki razširjajo take liste; so volkovi v ovčji obleki. Na to priporoča v iskrenih besedah »Slov. Gospodarja«. — Getrta novica: Kakor je poročal »Slov. Gospodar«, so se Arnovčani prepirali zaradi našega društva in zmerjali naše ude. Govornik pravi, da ima vsaka dobra stvar sovražnike, tudi naše društvo jih mora imeti. Na to razlaga namen društva ter vabi, pristopite k tetnu društvu! Naše društvo, pravi govornik k sklepu, zapisalo je na svojo zastavo boj zoper socijaldemokrate! Kdor nam pri tem delu pomaga, ga z veseljera sprejmemo, kdor je zoper nas, bode potisnjen na stran, na levo ali desno. — Na to nastopi gospod Franc Friedrih, veleposestnik, in se v lepih besedah zahvaljuje v imenu navzočih gosp. govornikoma za njune nauke in jima za-^ kliče trikratni gromoviti živio. Gospod predsednik sklene' nato shod s trikratnim živio na sv. očeta Leona XIII. in svetlega cesarja Franca Jožefa. Iz Vuhreda. (Pogreb). V nedeljo, dne 14. junija popoldne se je pomikal iz vuhreške v brezniško župnijo veličasten sprevod, katerega so se udeležili remšniški, brezniški in vuhreški gg. župniki. K zadnjemu počitku se je prenesla gojenka čč. šolskih sester v Mariboru, 171etna Antonija Hirsman. 0 božiču je bolehna prišla na dom svojih starišev v Janževem vrhu, in vse prizadevanje zdravnikov, ukrotiti pljučno bolezen, bilo je brez uspeha. Čedalje bolj so pešale njene telesni moči. V prijetnem spomladanskem času je vsaj že toliko okrevala, da je mogla nekatere krati se iz hiše podati in srkati čisti zrak. V noči od sobote na nedeljo, dne 7. iunija so jo obšle take slabosti, da jo je bilo treba prevideti s sv. zakramenti za umirajoče, karere je z veliko pobožnostjo in udanostjo prejela v nedeljo opoldne. Ostala je do zadnjega trenotka pri popolni zavesti. V petek, na god najslajšega Srca Jezusovega je ob ^/.^L uri zaran v naročju svoje Ijubljene matere mirno zaspala v Gospodu. Kakor v samostanih sploh, tako se tudi v zavodu čč. šolskih sester v Mariboru obhaja pobožnost do najsl. Srca Zveličarjevega, in sklepati se sme, da ondi odgojena Antonija je imela iskreno ljubezen do tega presv. Srca, zato je nebeški vrtnar poslal svojega angelja, naj mu ta dan deviško cvetlico iz solzne doline presadi v nebeški vrt, kjer kraljuje vedno cvetoča spomlad. Veličasten je bil sprevod pokojne prek deroče Drave. Štiri čolni so čakali na desni strani Drave, v prvera so se prepeljale ovenčane deklice s križem, ovitim z dolgim trakom, v drugem bela z venci bogato ozaljšana krsta s truplom pokojne Tončke; v tretjem in četrtem pa so veslarji prepeljali pobožne spremljevalce po trikratnem povratku. Po srečnera prevažanju prek valovite Drave je sprevod polagoma dospel k brezniškemu pokopališču, kjer se je krsta s truplom pokojne položila v lepi, z zelenjem in cvetlicami krasno tapecirani, družinski grob Hirsmanove familije. N. v m. p! Iz Ljubnice pri Vitanju. (Križi vceljski bolnišnici.) V celjski deželni bolnišnici »Gizela-špitalu« niso imeli do zdaj po bolnišnih sobanah podobe Križanega. Sobane v starem bolniškem poslopju, kakor v novem, so bile brez svetih podob. Naša občina Ljubniea je pred 7. leti v tej zadevi poslala posebno prošnjo na deželni zbor štajarski, naj se oskrbijo podobe Križanega za bolniške sobane. Iz zanesljivega vira smo zvedeli, da je v dotičnem odseku, kjer se je ta zadeva obravnavala, izbleknil neki deželni poslanec grozno oskrumbo proti napravi križev za bolniške sobane, rekoč: »Teh skrivališč za stenice še ravno potrebujemo«! Predlog se je odklonil; tisti mož pa, ki se je z vso silo upiral toliko let tolažbi bolnikov, je med tem že stopil pred pravico božjo. — Deželni odbor je zdaj vendar popravil hudo krivico, ki se je toliko časa godila revnim bolnikom. Naročilo se je 40 jako lepih križev, katere so ono nedeljo, dne 14. junija blagoslovili preč. g. opat v kapelici bolnišnice. Nepopisljivo je bilo veselie čč. usmiljenih sester, kakor tudi vseh bolnikov, ko so se križi v lepi procesiji iz kapele prenesli v bolnišnico ter razobesili po raznih sobanah. — Kako se naši brezbožci vendar bojijo ljubega Zveličarja! Kakšne izgovore je poiskal pok. celjski mogotec, da je le zabranil znamenja odrešenja v bolniških sobanah! Ko bi bil ta mož dne 14. junija mogel ustati iz groba, kako bi se bil tresel od jeze, gledajoč, da se je pomikala tako veličastna procesija po dvorišču celjske bolnišnice ter se je neslo kar 40 lepih križev v bolniške sobane! Ali ne velja tudi tukaj izrek: Kristus je zmagal ? Kmečka občina Liubnica si pa sme šteti v posebno čast, da se je ob svojem času potegnila za dobro krščansko stvar, ki je slednjič vendarle zmagala. Štajarska dežela zavoljo teh goldinarjev ne bo obožala, bolniki bodo pa prejemali tolažbo, katero so do zdaj bridko pogrešali. Iz Teharij. (Konec pravde.) Plemenitaštvo teharsko (Edelthum Tiichern) zvala se je naša graščina že več stoletij sem. Ustno sporoCilo pravi, da so vplemenitili teharske kmete celjski grofi, torej še pred letom 1450. Imeli pa smo razen mnogo podložnih vasij, ki so plačevale desetino in robotale, že več zemljišč okolu Teharij. Zadnja leta pa je bila velika občina teharska v nemčurskih rokah in — prisvojiti si je hotela ta zemljišča ona ter iztrgati jih iz rok teharskih vaščanov, rekoč, da so pleraenitaši bili vsi kmetje iz vseh vasij naše občine, kar je seveda neverjetno. Nastala je dolga pravda med vasjo Teharje in občino. Ko pa smo lani slovenski korenjaki vrgli nemčurski občinski zastop, pobotali smo se tudi z vasjo teharsko tako, da se ne bode krivica delala ne vasi, ne občini. Vas Teharje, kot prava nekdanja graščina obdrži nekaj zemljišč, nekaj pa jih prepusti občini; denar pa se porabi v dobrodelne namene. Da nam sestavi lo poravnavo, naprosili smo g. dr. Sernca v Celju, in upamo, da bode kmalu sodno potrjena. Iz Celja. (Marsikaj) nam leži na srcu. Isti gospod, ki je kar iz rokava sipal po Malem Štajarju, ne morebiti zlato, ampak še več, slovenske gimnazije, vsaj po besedi, isti gospod nas zapusti in odnese tudi vse obljubljene gimnazije, šentjurske, žalske itd. Bog daj, da pride na mesto tega mogočnega gospoda drug, kateri pa bode enako ljubil slovenski, kakor nemški narod! — Volitve v okrajni zastop celjski so pred durmi. Ako storijo veleposestniki svojo dolžnost, mora biti tudi letos zmaga in večina naša. Zatorej treba je opozoriti Se posebej vse veleposestnike slovenske, da ne izostane nobeden in pridejo volit vsi. Veleposestnikov slovenskih je letos zopet nekoliko več, nego pri zadnjih volitvah. Seveda tudi pošteni Nemci niso zadovoljni s takimi odborniki, kateri ne marajo skazati poslednje časti umrlemu bralu svetlega cesarja. (Seveda, ko bi bilo treba počastiti Bismarka, bili bi ti ljudje takoj pripravljeni; kakor so bili dne 1. aprila, ko so streljali in praznovali njegov god.) Okrajni zastop je v zadnjih letih mnogo storil. Posebno se je uspeh pokazal v živinoreji, ker v tem okraju imamo že živine najboljšega plemena; kar je dokazalo premovanje in licencovanje bikov letošnjo spomlad. Več okrajnih cest se je vzravnalo in varnejih napravilo. Sploh, gospodarstvo okrajnega zastopa je uzorno, in je le smešno, ako se poskuša ga spraviti zopet v nemške roke. Nemci niso vsa leta storili nič posebnega za okraj, Slovenci pa v Sestih letih že dosti. Iz Škofje vasi. (Volitve) v občinski odbor se bližajo. Naša občina nima pravih Nemcev nič, vendar pa so še nedavno vladali v občini možje, kateri so se dali voditi najhujšim celjskim nemčurjem, in tako je bil občinski zastop prav umetno in zvito nemšk. Res čudno! Seveda zavedni občani niso mogli tega dopustiti, in sedaj je že dve dobi občina v rokah zanesljivih gospodarjev in značajnih Slovencev. Znan pa vam je že naš »mirni mož«. Ker ni dosegel županskega prestola pri Slovencih, trudi se sedaj z neumorno agitacijo, da bi zopet oživil nekako >nemštvo«. Ker pa je še nekaj nezavednežev, utegnilo bi se mu vendarle posrečiti, ako ne pridejo volilci v zadostnem številu na volišče. Pozor torej kmetje! Ne izostajajte doma isti dan, ko bode volitev! Drugače Vam »mirni mož« napravi zopet kako tako zgago, kakor lani, ko ste izvolili sebi in celemu narodu v slavo, častne občane. lz Slov. Bistrice. (0 grozni nesreči,) ki se je dne 15. junija proti večeru na naši železniški postaji zgodila, ste zadnjič v kratkih stavkih poročali. Kdo je kriv te nesreče, kjersta dva vojaka s Primorskega našla smrt, dva pa zgubila noge? Preiskava bo to že dokazala; vendar pa že lahko zdaj rečemo, da je največ kriva malomarna južna železnica, ki naše vojake prevaža v onih vozovih, v katerih se vozi živina. To je škandal, da železnica slavi Ijudi na isto stopinjo, kakor neumno živino. 0 vojski se seveda morajo vojaki prevažati v vozovih, katere je mogoče dobiti, ali v mirnem času pa se naj naši vojaki vozijo v onih vagonih, kakor drugi ljudje, in taka grozna nesreča se ne bode več pripetila. Pa še nekaj druga naj omenim! Poslanec Riegler je nedavno stavil predlog v državnem zboru, naj se o žetvi da vojakom dopust, da bodo doma pri delu lahko pomagali, in ta predlog se je skoro enoglasno izročil dotičnemu odseku. Tam pa bržčas nič ne bodo skuhali. Da vlada hoče kaj kmečkemu Ijudstvo pomagati, naj v prvi vrsti s tem pokaže, da vsaj o največjem delu, kakor je zdaj o košnji, ne kličejo rezervistov k orožnim vajam. Hudo čutimo militarizem ali vojaštvo pri davkih, še hujše pa pri delu. Kdaj bode vendar višja gospoda spoznala, da nas oboroženi mir mora spraviti ob nič? Nekdaj je cele okraje opustošila vojska, zdaj pa nas tako grozno tare oboroženi mir. Čudno, kako se časi spreminjajo! Iz Ptuja. (NemSkonacijonalni junaki.) Predrznost naših velikih Nemcev presega vse meje. Evo dva dogodka! Zgodila sta se na Telovo. Sicer je od Telovega že tri tedne minolo, vendar se take reči ne smejo pozabiti. Pri procesiji s presv. R. Telesom je hotela Blankova soproga iti skozi vrsto kompanije, ki je imela na skrbi streljanje. Dotični častnik pa ji tega seveda ni mogel dovoliti, na kar gospa vzraste in reče nekako tako-le: »Vi, jaz sem svakinja gospoda piirgermeistra!« — »To mi je vse eno«, odreže se častnik. Gospa se je čutila razžaljeno in ž njo tudi njen soprog. Ta pošlje karto onemu častniku in ga pozove na dvoboj. To vam je bilo letanje in smicanje! Dva dni po Telovem je za dvoboj bilo vse pripravljeno, in par imenitnih kočij se je peljalo venkaj v neko hajdinsko goščo; tudi »padarja« so imeli s seboj, če bi b;'o treba rane zavezavati. Pa to ni bilo potrebno, ni tekla kri; kajti g. Blanke, ki je prvi ustrelil, sprožil je od samega strahu krogljo v zemljo, častnik pa bi mu jo lahko pomeril v prsi in v njegovo »korajžno« nemško srce, pa ni hotel, ampak je ustrelil v zrak, in s tem je bil dvoboj končan. — Drugi dogodek, o katerem čem poročati, pa kaže grdo surovost in mržnjo naših velikih Nemcev do avstrijskih častnikov. Ignac Leskošek, uiMtelj Irgolič in neki pisar so o Telovem večer napadli nekega mladega pijonirskega častnika in so mu hoteli vzeti sabljo. Ta pa se je častno branil, niso mu mogli ti »nemški« korenjaki sablje izviti. Na srečo prideta častniku na pomoč dva pijonirja in pošteno naklestita te tri nemškonacijonalne junake, s katerimi ima sedaj opraviti sodišče. Upamo, da jim bo le-to >preicno« nemško kri že ohladilo, na višjem mestu pa morajo spoznati naše prusake! Od Sv. Križa na štajarsko - koroški ineji. (Skof kot romar.) V tukajšnji romarski cerkvi se sicer vsak petek skoz celo leto mnogo pobožnega ljudstva zbira, ker se tu vselej najmanje po tri sv. maše služijo. V petek pa, katerega dne se je obhajal praznik presv. Srca Jezusovega, smo videli tukaj posebnega romarja. Celovški milostljivi knezoškof so namreč tu sem na božjo pot prišli. Birmovali so prejšnje dni v okolici, ta dan pa so za obiskanje Sv. Križa odločili. Ob 7. uri zjutraj so prišli v cerkev, so v navadni klopi do pol desete ure (torej poltretjo uro) deloma iz bukvic, deloma sv. rožni venec pobožno molili, in ob '/210- uri sv. mašo služili. Popoldne so ljubeznjivega, v tem kraju povsod spoštovanega šentjanškega župnika, č. g. Petra Vozu, obiskali in se tam precej dolgo mudili. Proti večeru so se peljali v Spodnji Dravograd k vlč. g. proštu prenočit, v soboto za rano zjutraj pa so na visoko goro Sv. Lovrenca nad Ljibeličami potovali k birmovanju.