KATOLJSK CERKVEN UST.
Danica" izbaja vsak petek na celi poli, in velja po posti za celo leto 4 gl. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za četert leta l gl. 30 kr J tiskarnici sprejemana za celo 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gL, ako zadene na ta dan peaznik, izide ,,Danica" dan poprej
Tečaj XXXIX.	V Ljubljani, 14. veL travna 1886.	List 20.
Grob sv. Janeza Kerstnika.
Ker je »Danica* zadnjič in danes prinesla pesem o dogodbah sv. Janeza Kerstnika, bode spoštovanim či-tateljem gotovo vstreženo, ako postavim tukaj, kar sem sam vidil, skusil, slišal in čital o onih krajih, o grobu sv. Janeza Kerstnika, o strašnih kaznih njegovih mo-rivcev itd. Začnem naj pri Samariji.
Samarija. hebr. Šomeron, sedaj Sebastije. To mesto je zidal Homri 925 Ifet pred Kristusom. Postalo je bilo za malo časa tudi stolnica kraljestva Izraela, ki je bila vstanovljena zaporedoma v Sihemu, v Tirci (Tirtzah) in v Rami (Ramah). Ahab, Homri-ev (Amrijev) sin, je bil v zakon vzel hudoglasno Izabelo, hčer sidonskega kralja, in vgnjezdil je bil v Samariji s hudobno ženo češenje sidonskih msiikov. Najberže na višavi Semer je bil postavil Baalu tempelj (I. Kralj. 16, 31.32). Baal je bil znamuje solnca, ki so ga imeli za gospodarja na nebesu. Zavoljo nezvestobe in pregreh pa je bil Bog poslednjič samarijsko kraljestvo dal Asirijanom v roke; 1. 721 je bil Salmanassr kraljestvo razdjal in prebivav-stvo odgnal v sužnjost. — Pozneje je Makabejec Janez Hirkan to mesto zavoljo njegovega ostudnega maliko-vavstva napadel, ga je celo leto Oblegal, premagal in ga čisto razdjal. Gabinij, rimski vojvod in poglavar v Siriji, je bil Samarijo zopet pozidal; Herod, imenovani včliki, pa jo je bil silo zlepšal in vterdil. Cesar Avgust je bil namreč Samarijo Herodu v dar dal, zavoljo tega je Herod njemu na čast zidal prekrasen tempelj, mesto pa je imenoval naravnost cesarsko mesto, Sebaste (Avgusta). Kaj veličansko je moglo res biti lepotičje tega mesta, ker še zdaj stoje in 1 ež6 po homcu nad vasjo stebri od tempeljna in mesta. Četert ure daleč ob poti po občh straneh proti večeru sva naštela z g. Hdrmanom 150 stebrov in njih čokov. Na homcu v enem kraju pa jih kar cela rida skupaj veličastno še stoji. V 4. in naslednjih stoletjih so bili ondi tudi škofje, Ma-rinus je leta 325 bil v nicejskem cerkvem zboru. Kri-žarji so bili o svojem času ondi v novo postavili škofijski sedež.
Sedanja Samarija, Sebaste, Sebustijeh je vas s ka-cimi 60 hišami, ki so skerpane iz nekdanjih podertin, in šteje do 500 prebivavcev. Naj znamenitiši ozidje je precej ob znožji homca musulmanskl medžid (mošeja), ali prav za prav, ostanki cerkve sv. Janeza Kerstnika. Prav rad bi bil vidil grob in mošejo, pa k nesreči je
bil ravno petek, musulmanski praznik, io taki dan ne puste nobenega drugoverca v svoje svetiša. Le od zunaj smo vidili grob sv. Janeza Kerst, neko belo kapelico globokeje v zemlji, in gledali smo podertine nekdanje cerkve, ki še zdaj kažejo, kako veliča.«ska je mogla biti. Zidali so jo bili križarji med letom 1150 in 1180, imela je tri ladije in bila je izmed naj imenitniših za cerkvijo Božjega groba v Palestini.
Grob sv. Janeza Kerstnika je iz skale izsekana votlina, v ktero se gre po 21 stopnicah. Musulmami imajo veliko spoštovala do sv. Janeza Kerst, ir <o nsd njegovim grobom zidsli malo džamijo (mošejiiu/ s pobeljeno kuplo, ki jo imenujejo „Nebi-Jahija.u
Zavoljo tolike častljivosti naj večega izmed prerokov naj tukaj nekoliko več povem o pokopu in grobu sv. Janeza Kerst
Znano je, da sv. Janez K. je bil v ječi ob glavo djan, ker je Herodijdina hči Šaloma od Heroda njegovo glavo tirjala, češ, da je tako dobro plesala. Tako je hotla Herodijada. in tako je svoji hčeri zapovedala, da naj si izgovori glavo Janeza K. Neko izročilo pravi, da Herodijada je iz jeze jezik sv. Janeza s šivankami bodla, potem glavo v cunje zavila in v neki skriven kraj zakopala, truplo pa ukazala venkaj vreči. Učenci sv. Janeza so ga prinesli v Samarijo in so ga na omenjenem mestu pokopali. Že zgodaj je bila zidana cerkev na grobu prerokovem, ker obiskal jo je bil že sv. Anton iz Piačence; križarji so bili toliko slavno cerkev pozneje zidali iz podertin Herodovega dvora. Pod odpadnikom Julijanom so bili v Samariji ondotni neverniki vlomili v grob sv. Janeza K., so njegove kosti sežgali in pepe) po poljih raztrosili. Vender so pa mnihi iz Jeruzalema, ki so bili prišli svetinje počastit, s posebno serčnostjo rešili nekoliko teh dražčic. Z nevarnostjo svojega lastnega življenja so se bili namreč pomešali med oskru-novavce svetinj in so jih nekoliko oteli. Njih opat jih je podaril sv. Atanaziju v Aleksandriji in cesar Teodozij je dal ondi prezalo cerkev zidati ter so se v nji ti sveti ostanki hranili. Tudi glava sv. Janeza je bila po nekem razodenji sv. Janeza K. najdena in iz Makairus-a, kjer je bil obglavljen, je bila prenesena v Jeruzalem, poznejši čase pa nekaj njenih ostankov v Rim, nekaj pa v Ainiens na Francosko.
Čisto gotovo ie, da Herod in Herodijada sta slednjič doživela prav žalosten konec svojega živijo^ kakoršnega sta bila vredna s svojimi pregrehami.
Arabski kralj Areta ae je maševal nad Herodom, ker je bil njegovo hčer zarergel ter je v prešeštvu živel z ženo svojega brata, zavoljo čeaar ga je sv. Janez K. tako neprestrašeno svaril. Napadel je Heroda in ga je v vojski tako premagal, da bi ga bil zaterl, ako bi ne bilo Rimljanov vmča. (Jož. Flav. Art, 18. c. 5, 1.) Zraven tega je bil pa tudi kmali v Rimu zatožen in v Lijon v Galijo (na Francosko) pregnan, kamor je tudi Herodi-jada za njim šla. (Jož. Fl. 1. c. 7, 1. 2.) Pa tudi Um ni bilo mori ve* in prešestniku ne pokoja iu ne ostanka, in umeri je poslednjič v revšini na Španjkem. (Jož. Fl. beli. jud. H. 9, 6.) — Se očitniši strahovanje je zadelo Salomo, kakor Nicephorus (h. e. I. 20) naznanuje. Peljala se je v razveseljevanje čez zamerznjeno jezero, kar ae led pod njo razpoči, vdere se v vodo, vrat pride med ledene gruče, ktere ae zopet stisnejo in ji vrat prerežejo ... Tako se je godilo in se godi, da za hudobijo vselej nastopi kazen Torej gorjč hudobnežu!
Urno in med vednim peršenjem dežja smo ogledovali samarijske znamenitosti in se podali dalje. Košček belega marmorja, kakor sneg, je bil apomin od cerkve sv. Janeza, ki sem ga kupil od nekega prebivavca in ga seboj vzel za dragi spomin.
Duhovstvo in narodnost.
Svet je sam sebi lagal, odkar atoji. Učeni ljudje, ki bi morali vender kaj vediti, pa tako nespametne reči terdijo, da se jim mora naj bolj priprosta pamet smejati, ali pa jih za terčene ceniti. Ena taka terditev je, da atoji oarodnoat v pervi versti ?.. Ljudje, ki po do-veršenih šolah nikoli več katekizma ne vzamejo v roko, rabredejo v tako nevednost, da je stermeti, ali pa v toliko spačenost, da je bolj obžalovati, kakor pa stermeti.
Eno tako je nedavno zasolil sicer tolikanj prebrisani Bismirk v berlinskem zboru. Rekel je, da so španjski, francoski, laški in irski svečeuiki najprej Španjolci, Francozi, Talijani in Irci, potem še le katoliški duhovni; samo nemški duhoven pa da je najpoprej duhoven, potem še le Nemec. Železni kancelar je menil, da je a tim izrekom nemškim duhovnom dal eno za uho; ni pa mislil, da jih je le nad iruge še prav povzdignil, duhovne druzih dežel pa razžalil.
Zato n. pr. „Unit& Cattolica" oporeka proti Bis-markovi misli, kakor da bi duhovstvo druzih dežel više cenilo domovino, kakor pa svojo vero. Dozdaj, pravi, smo slišali, kako liberalni in prekucijski časniki vsih kopit pevajo pesmico, da svečeniki nimajo domovine, da mislijo samo na cerkev in papeža; zdaj pa pravi nemški kancelar, da jim je domovina perva reč, vera pa še le druga! Italijansko duhovstvo ljubi svojo domovino s pošteno ljubeznijo, toda dokazalo je, dokazuje zdaj, in bode dokazovalo vselej, da namestnik Jezusa Kr. v njegovem sercu ima pervo mesto, in v tem se ne d& od duhovstva nobene dežele prekositi. In tako mora pa delati vsak duhoven. Aposteljni so uam v tem bili pervi zgled. Tudi oni so, stoječi pred sinagogo, vero postavili na pervo mesto, a na drugo mesto hebraizem, takratno narodovno zavest. Tako je delalo duhovstvo vaih devetnajst stoletij, kar obstoji Cerkev Kjistuaova. Tako pa mora delati ne le vaak pravi duhoven, ampak vaak pra\i katoličan. Tako je delalo milijone mučenikov — najprej Bog in potlej domovina.
Tiste vertoglave načela ao ravna pot v rudečkar-atvo (socijalizom), kteremu je veva zgoli privatna, osebna zadeva, kakor pri belgiških rudečkarjih, kteri
ao pa tudi oropanje Cerkve vzeli v svoj program, namreč : „Ločenje cerkve in deržave, verstva se cenijo za privatne zadeve; zatreqje predšteva za bogočastje in vernitev do naroda vsega imetja mertve roke, pregibnega in nepregibnega premoženja verskih korporacij," to se pravi: popolno oropanje Cerkve, čisto tatinsko in tolovajsko delo. Tem rudečim, kervavim domoljubom je tudi „uarod" njih vse, to je njih, sebičnost, zakaj oni bi narod ravno tako klali in mbsariii, ako bi se ne sukal po njihovi brezbožno9ti, kakor so delali francoski jakobinirji ob koncu prešnjega stoletja in tudi v novejših časih. Tacih domoljubov, ki se s tolovaji bratijo, pa nas obvari Bog, kteri je pervi v naših sercih in mora biti tudi v vsem našim djaoji, osebnem iu očitnem.
Ta dan bom rudoče zaznamnjal v „pratko!"
Eden dunajskih listov naznanja, kako bogatega sadu je obrodil ljudski misijon v F. Med drugim je bivši brezvčrec prijatelju iz cerkve grede rekel: „Sedaj zopet verujem, da je vender po smerti še nekaj." — Pripoveduje pa tudi o dveh zakonskih spomina vredno dogodbo. Mož ni bil več pri spovedi, odkar je zapustil šolo, žena pa, odkar je stopila v zakon. Žena sliši tri ali štiri pridige in reče neki dan možu: „Ti mož! jaz grem danes k spovedi; to ti povčm sama, da se ne boš gerdo deržal, ako bi to od druzih slišal." — „Beži mi a temi neumnostmi/ od verne mož, „sicer pa stori, kar ti je drago." — Drugi dan žena prigovarja možu, naj gre saj poslušat premislek (konferenco), ki je vsak dan o poli-sedmih in terpi pol ure. Brani se nekoliko, poslednjič pa se vender v to vd&. »Toda,44 reče, „ko pol ure mine, pojdem iz cerkve, če tudi pridiga še ne bo minula.11 Res je bila v pol ure konferenca doveršena. Drugi dan je žena moža že z manjšim trudom spravila v cerkev k veččrnemu premišljevanju. „Bilo je zanimivo poslušati," je rekel soprog. Žena pride po večerni pridigi domu in mu pravi: „Škoda, da nisi ostal tudi pri pridigi, zakaj ni bila manj lepa kakor prošnje premišljevanje." In mož odgovori: »Ravno sem prišel domu, danes sem bil ostal tudi pri pridigi."
Četerti dan je bil brez priganjala tudi že pri pridigi, ki je bila vsak dan popoldne ob štirih; in to pot ga je pričakala milost. Govoril je misijonar o tem, da pokore ne odlagati. Juter, danes še ne, tako se izgovarjajo vsi nespametni grešniki, dokler zanje prepozno ni. To resnico je pridigar pojasnoval s pretresljivo dogodbo. Duhoven na Vestfalskem je bil neki dan poklican k človeku, ki je bil prav hudo bolan. Hoditi mu je bilo skoz gozd. Ostrašil ga je pa močen klic: »Prepozno je!" Ogledoval se je na vse strani, od koga neki bi bil ta glas; prašal je cerkvenika, kteri pa glasnega klica celo nič slišal ni, nad čemur je močno stermel. Čez nekoliko časa zakliče še glasneje: „Prepozno je!" Začne tedaj bolj hiteti in misli si sam pri sebi, ne mara je bolnik že umeri, in da na Božje dopušenje se njegov duh glasi. Vos zasopeu pride posledqjič do hiše in glas brezupno zavpije v tretjič: »Prepozno je!" Prestrašen vpraša duhoven, če je bolnik že dušo izdihnil... Vender pa najde še živega in podeli mu sv. zakramente; ni še bilo prepozno. Misli si pozneje, če ni morebiti hudobni duh klical, da bi duhovna premotil, naj se verne nazaj, da bi duša brez aprave prišla pred Božji sodnji stol.
Misijonar zdaj obrača to dogodbo na poslušavce in pravi: „Ta pot satan, ako je bil res on, ni po pravici klical: Prepozno je! Prišei bo pa čas, ko bo sovražnik zveličanja a polno pravico nespokornemu grešniku
te besede klical, ako bo grešnik dneve zveličanja, milostni čas, brez sadu pustil memo iti".
Našega zakonskega moža je posebno ta pridiga v serce spekla; težki zdihljeji so se mu snovali iz persi in potne kaplje so mu prederale iz čela, kakor mi je pravil nekdo, ki je bil pričujoč. •
Pride domu in povč svoji ženi, da ga je pridiga vsega pretresla; „toda,u rekel je, „k spovedi iti si ne upam, ker predolgo je že, odkar sem zadnjikrat bil." „Beži mi no,tt odgovori soproga, »kolikor delj nisi bil, toliko bolj usmiljen bo spovednik s teboj.4 Te besede so možu pomislike razkadile. Drugo jutro gre k sveti spovedi in prejme sv. Obhajilo. Prepolen sv. veselja je potem doma rekel:
»Današnji dan bom rudeče zaznamnjal v pratiki; dozdaj sem služil hudobnemu duhu, od danes naprej pa bom Bogu služil." (Corresp. d. Geb. Ver.)
Iz Fnrmaheijevih spisov.
(Konec.)
70. Kadar ptiče vidiš:
Vedi, da je tudi tebi treba dvojnih perut, namreč molitve in premišljevanja, če se hočeš k Bogu povzdigniti! In kadar ptiče prepevati slišiš, pridruži se jim tudi ti v pobožnih čutljejih in hvali Gospoda, ki je vse vstvaril in tako lepo naredil.
71. Kadar druge živali vidiš:
Pomisli, da jih je Bog sebi v čast, tebi pa v korist in zgled postavil. Duh Božji sam te pošilja k mravlji v šolo in Kristus ti stavi golobe v zgled priprostosti in celo kače v zgled modrosti. Prerok Izaija pa govori: Vol pozn& svojega gospoda in osel jasli svojega gospo-daija (Is. 1, 3.) in nas 8 tem opominja, naj tudi mi zvesto Bogu služimo! Ali ni sramota za nas, Če' neumna živina svojemu gospodarju bolj zvesto služi, kakor mi svojemu najvišemu Gospodo!
72. Kadar kakega reveža vidiš:
Spoznaj v njem podobo svojega Zveličarja, ki je po besedah sv. Pavla zavoljo nas reven postal, da bi nas vse obogatil (s svojimi gnadami namreč); in podeli mu po svojem stanu kakšno pomoč! — Revež pa naj nikar ne godernja, temuč naj se v ponižnosti Božjim sklepom ukloni in veseli, da je vreden, Kristusu podoben biti!
73. Kadar kakega bogatina vidiš:
Spominjaj se na besede Kristusove, ko pravi: Resnično, vam povem, da bogat pojde težko v nebeško kraljestvo, in ložej bo kamela šla skozi šivankino uho, kakor bogatin v nebesa. (Mat. 19, 24.) Toraj ne želi si bogastva. da ne padeš v skušnjave in v zanjke hudobnega duha (Tom. 6, 9.); za bogatina pa moli, da mu Bog da pravo spoznanje, da ne bo svojega serca na denar navezoval, ampak da si z njim prijatlov nareja za večno življenje. (Luk. 16, 9.)
74. Kadar pogreb vidiš; ali merliča srečaš:
Misli na besede sv. Pavla: da je človeku postavljeno enkrat umreti, da potem pride sodba (Heb. 9, 27), in da toraj moraš vedno pripravljen biti, ker ne veš ne ure ne dneva, kdaj da bo Gospod prišel. (Mat. 25, 13.)
75. Ob času nevihte in hude ure:
Misli na sodnji dan in na strašne reči, ki se bodo takrat godile. Toraj skleni, nikoli tega mogočnega Boga
tudi z majhnim grehom ne žaliti, posebno pa nikdar kakšnega smertnega greha ne storiti; kajti strašno je. pasti v roke živega Boga! (Heb. 10, 31.) Prosi pa tudi Jezusa, da viharje hudih strasti v tvojem serci vpokoji in vtolsži, kakor je vpokojil vihar na morji. (Mat 8,27 )
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Vodic, 9. maja. Učenke dekliške šole čč. šolskih sester v Repnjah napravile so nam minuli četertek popoldne v šolski sobi prav razvedrilno in spodbudno veselico, ki je vredna, da se omeni v nam tako priljubljeni nDanici/ da po nji izvejo njeni častiti bralci, kaj o sicer tihem, pa toliko bolj vspešnem in blago vitem delovanji čč. šolskih sester v Repnjah. ffiniilo je že tri leta, odkar so bili pnkofni knezoškof Krizostom. kakor šTagin^&kii, vsfl.-ijli rnlsrto sadiko na vfrrt ljubljanske škpfiie. vpeljali so bili šolske sestre iz tretjega reda sv. Frančiška, — in izrekli terdno upanje, da bode prinašala ta sadika veliko in blagega ssdu za Vodiško faro in njeno okolico.
Tn nr»y fln flndfl{ - čč. šolske sestre res v splošno zadovoljnost in na veliko veselje staršem podučujejo v vseh šolskih predmetih, pa jih tudi nam v veliko radost kaj lepo napeljujejo k lepemu vedenju in bogaboječemu življenju. Da bi se saj nekoliko skazale hvaležne svoji veliki dobrotnici, vstanoviteljici zavoda šolskih sester v Repnjah, veliki posestnici Katarini Sporn, napravile so učenke nji za god ginljivo veselico. Predstavljale so lepo, spodbudljivo igro „Sv. Roza Li m enaka," ki nam pred oči stavi naj ginljivejše prizore Iz življenja te svetnice, pejre prele^e^^etlice, ki je izrastla ko svetnica v vertu sv. katoliške cerkve v Ameriki. Deklice naučil^ so_ se dolge, v lepem jeziku pisane igre tako dobro, da jim je tekla beseda tako gladko, da si ^ži^flbsnLspatftfcniift ne enft hsgefc; govorile so »srčna, ni bilo videti naj manjše zadrege, prčUHUnlJIIeso pb-samezne dele primčrno, da je bilo rgspo^jnaf^k^g;* oko. Počastil je bil to milo veselico s svojo prictfjoč-fttfdtjo preblagorodni gospod baron Smeleški s svojo ^ preblagorodno soprogo in družino; navzočih bilo je več * gg. duhovnov in druzih poslušalcev. Vsi bili smo ginjeni s toliko lepo igro, bili smo veseli tolike izurjenosti verlih igralk in prepričali smo se, da čč. šolske sestre vejo bistriti svojim učenkam razum, pa blažiti tudi serce.
Iz Sorice. (Novi zvonovi.) — Naznani, ljuba Danica, svojim bralcem nekoliko o naših novih zvonovih.
Lansko leto zgodila se je pri naši podružnici v spodnjih Danjah nesreča: počil in omolknil je tamošnji veliki zvoniki je bil star J74 Ičt. Pa kmalo se je po-kazaloj^nr^ni prijazen pregovor; ni je nesreče brez sreče. Prebivalci spadajoči k tej podružnici segli so precej globoko v žep, ter naročili, mesto ubitega, dva nova zvona, ktera je g. Albert Samasa prav lepo vglasil staremu malemu. 19. oktobra pripeljali so nova zvona srečno k cerkvi sv. Marka v spodnje Danje, in čez nekoliko dni oglasila sta se s svojim tovaršem, starim malim zvonom, prelepo iz zvonika. Omenim naj še, da so zvonovi melodično vbrani z glasovi G, A, H (za V« glasu višej), kar sicer vsaj tu na Gorenjskem ni navadno, pa se neizrečeno lepo sliši. Melodija ima tudi to prednost, da se večglasno zvonenje napravi z veliko manjšimi stroški, ker ni treba tako zelo različne teže. Veliki zvon tehta namreč: 432 kilogr., srednji 307 kilogr., mali 220 kilogr. —
Da so bili ljudje z novimi zvonovi res zadovoljni,
priča nar bolj to, ker ao precej jeli ae vnemati za novi ▼eliki zvon, in kmalo se je pokazalo, da ne bo oetalo le pri samem govorjenji. Že mesca januvarja naročili so se trije nori zvonovi (stari veliki zvon je oetal) pri ljubljanskem zvonarji g Albertu Samasu, kteri je obljubil, da vlije zvooove tako kmalo, da nam bodo peli 2e o Veliki noči. 15. marca vergli smo stara manjša dva iz zvonika, ter poslali ju zvonarju, da ju prelije. Žalostno je bilo, ko se nam je iz zvonika glasil le samo en svon, in ni čuda, da so ljudje tako ieljno popra-Sevali, kdaj 2e dojdejo novi zvonovi.
Ko dobimo sporočilo, da bodo zvonovi doveršeni 12. aprila, prične se vse gibati za dostojni sprejem. Fantje nabrali so za smodnik, dekleta oskerbele ao vence, postavili so se mlaji s slavoloki, v zvoniku pre-skerbel se je zvonovom primeren prostor. Popoldne 12. aprila odpeljali so se zvonovi iz Ljubljane, 13. aprila zjutraj pa iz Stare Loke. Povsod po celi selški dolini 7 so sprejeli nove naše zvonove lepo in so jim zvonili, /za kar se tu očitno zahvalimo.
/ Ni mi treba omenjati, da so soriški fiarani teiko Skakali zvonov. Da si je bilo vreme zelo oevgodno, hiteli so jim vendar nekteri celo do Zalega loga naproti. Pod Roštom pa, kjer se začenja soriška fara, bilo ie 2e opoldne vse živo, mlado in staro hitelo jo tje doli, da 2e skorej vidijo nove zvonove. Zarad nevgodnega vremena bila je cesta zelo slaba, tako, da so zvonove pripeljali še le ob 5 do pod Rošta, Iger se začoe cesta dvigati navkreber. Čakalo je tu mnogo konj za priprego. Veliki zvon je vozilo potem 6 konj, manjša dva trije, na ovinkih pritianili so pa še krepki možaki, in tako je bilo mogoče, da so okoli 6 bili zvonovi 2e verh klaoca, kjer smo jih dostojno sprejeli Krasen sprevod bil je pred zvonovi in med lepim petjem domaČega pevstva gromeli so možnarji, ter oznanovali celi fari, da dohajajo tolikanj zaželjeni zvonovi. Kaj ginljivo je bilo slišati stari zvon, ki je iz zvonika vabil novo tovarše, naj mu 2e pridejo pomagat In zares, Še tisti večer, ker je bilo dosti moči in primerna dobra priprava, dvignil se je veliki zvon z voza v zvonik tako na lahko, kakor bi bil iz lesa. ne pa iz težkega brona.
.Zunanja podoba je res lepa, da bi še glas bil pravi!" Tako se je glasilo med ljudmi, in nekaterim ui dalo mirovati, da so vzdignili manjša dva, ter poskusili, kako donita.
15. aprila oglaail se je 2e tudi veliki zvon s svojim mogočnim, lepo douečim glasom. Na cvetno nedeljo bili so 2e trije na svojih tečajih; v delopust pred velikim četertkom pa oglasili so se vsi štirji iz zvonika, in so na veliki četertek lepo vbrani oznanovali av. jutro, vabili verno ljudstvo k sv. opravilu, potem omolknili do velike sabote. Na veliko saboto se pri »Gloriji" zopet 2 oglasi io so nam zlasti popoldne pri Vstajenji tako lepo /vbrano dooeli, da smo bili vsi ginjeni. Velika noč sCLftošnja bila je za nas dvakrat vesela. Zatorej smo se pa tudi na velikonočni ponedeljek prav iz serca zahvalili Vsegamogočnemu za vso pomoč, da se je pričeto dele tako srečno, dobro in lepo zveršilo.
Opomnim oaj še. da so zvonovi vbrani v lepem, močoo do nečem Cis- mol- akordu; tehtajo pa: novi veliki 1582 kilogr. stari zvoo 771 kilogr., maojša dva, eden 460, drugi 204 kilogr.
Hvala g. A. Samasu za lepo, dobro vbrane izver-šene zvooove; priporočim pa tudi prav izurjenega delavca pri obešanji zvonov, Jo2. Jenko-ta od sv. Duha starološke fare, ki je v tako tesen prostor 335 ctm. obesil zvooove, dva vi$je, dva ni^je, vendar v oni versti, ki vsi merijo ua širjavo 424 ctm.
Konečno še dostavim: Bog daj, da bi novi zvonovi, farni iu podružniški, o svojimi lepimi glasovi vnemali
vernikom soriške fare ogenj sv. vere, da bi vodno lepo živeli po nanau sv. katoliške vere, goreče molili in Božjo službo obiskovsli, svojih rapjcih se spomioiali, da jih potem, ko jim poteče življenja čas, zvonovi spremijo v večni počitek in mir!	A. J. Soriški.
Usmiljeni branje v Gorici praznovali so 1., 2. in 3. L m. stoletnico, odkar je njik.bolnišnica orestav-ljena s Placute v sedanje prostore. Današnji popravljeni in razširjeni prostori so lastina gori^^fl deželnega ffr-loga za uboge, ki daje bolnišnici vsakoletno podporo 1800 gld. ter gkerbi za ohranjenje jLoslopja. Leta 1876 postala je bolnišnica javTFaTTn ima vslečltega dolžnost sprejeti vsakterega bolnika, kolikor ji proatori dopuščajo, ob eoem pa tudi pravico, da zahteva odškodnino sa vsakega bolnika v določenih vsotah. Z bolnišnico združena je tudi norišnica, v katero se sprejemajo nori z Goriškega na deželne stroške, pa le s privoljenjem deželnega odbora. Omenjene tri dni bil je dovoljeo občinstvu \hod v bolnišuico v jako obilui meri; občinstvo so je dovoljenja posluževalo in je pregledalo vso prostore v bolnišnici, ^lavuoati vdel^ili so se redovni predstojniki in tovariši iz raznmkrajev, mil. g. knezonadškof, .dažulaUIaitr in mnogo droge veljavne in odlično gospode raznih stanov. Hiša bila je okrašena s zastavami, bratje so obiskovalcem vse razkazovali prod hišo.
__(Soča.)
PRIVILEGIUM FORI.
In constitutiooe Pii IX. a. m., quae incipit Aposto-licae Sediš moderationi IV id. Oct. 1869, cautum ost, „excommunicationem Romano Pontifici reservatam spe-ciali modo incurrore — Cogontee sive indirecte iudices laicos ad trahendum ad suum tribunal personaa eccle-siasticas praeter canonicas dispositiones: item edentes leges vel decreta contra libertatem et i ura Ecclesiae."
C um de vero seosu et iotelligentia huius capitis saepe dubitatum fuerit, haec Suprema Coogregatio S. Rouiaoae et Universalis Inquisitionis non semel decla-ravit — caput Cogentes non afficere nisi legislatores et alias auctoritates congentes sive directe iudices laicos ad trahendum ad suum tribunal personas ecclesiasticas praeter canonicas dispositiones — Hanc vero declara-tionem Saoctissimus D. N. Loo Papa XIII probavit et confirmavit; ideoque S. haec Coogregatio illam cum omnibus loeorum Ordinariis pro norma communicandam ease censuit
Ceterum in iis locis in quibus fori privilegio por Summoe Pontifices derogatum non fuit, si in eis non datur iura sna persequi nisi apud iudices laicos, fopanfrir
fdcgnl' prina * prftPrteJp<,Ar'iB <7rHin*rift nt clericos in forum laicorum convenire possint: eamque (Jrctlnarii numquam denegabunt tum maxime, cum ipoi controvoraiis in ter partes conciliandis frustra operam dederint. Epiocopus autem in id forum convenire absque venia Sodiš Apoetolicae non licet Et si (jjois ausns fuerit trahere ad iudicem sen iudices laicos vel cLencum sine venif nrHi^rii Epiactfpum sine venia S? Sediš, in polestate eorumdem Orainariorum erit in eum, pr4o=, s^mMjuop^o^ripus, animadvertere pn*ni« *t ™n«nrifl ferendae sententiae uti violatorem privilegli fori, si id ezpodire in Domino iudicaverint.
Datum Romae die 23 Januarii an. 1886.
R. Card. MONACO.
Sv. Janeza Kerstnika god.
(Konec.)
Smert nemila ni ostala po deželi skrita; Urno kakor blisk hiti po mestih in vaaeh.
Žalost splošna veznemirja serca vsa pobita; Za pogreb, pokop dostojen vsi so zdsj v skerbeh.
Unstran morja mertvega, oh! v ječi dolgočasni Je Kerstnik terpel na ptnjem skoraj leti dvč! Bliz Mahčrskega gradu, pa v raki silo krasni Truplo Janeza učenci v zšmljo polože.
Al predaleč od prijateljev počiva blagi Učenik, ki vernim zlate uke je delil; „Bližej svojih, v domovini ljubljeni, predragi! — Maj počiva on, prijatelj naš!" — je ljud ihtil.
Želja t& bila je gostoljubna cvetka, Ki o času svojem prirodi gotovi sad; Ker navada ni o onih časih bila redka, Da merliče so prenašali v domači hlad.
Družba zvestih do Mah irskega že grada, Kjer počiva truplo Janezovo že več let Delo gre povoljno. Božja roka tukaj vlada — Ni še solnco za goro: zaklad je že zadčt
Ko zazn& se drugo jutro, družba že za rano Potuje z ostanki svetimi domu serčn6, Daleko res bilo ie, a s hojo dobro vbrano Pot odseda potnikom se vedno in močno.
Že pri cilju svojem so, — v deželi Ssmariji; Kjer v Gospodu mirno spava prerok £lizej. »Tukaj pri preroku v domovini, ne v samiji — Ne na ptnjem — naj počiva naš Kerstnik odslej ltt
Sorojaki in sorodni svetemu Kerstniku Krasen »dom miru" postavili so v blag spomin. S spoštovanjem so ozčrali se k mučeniku, Kterega visoko je častil sam Božji Sin.
In zdaj tukaj spava Janez — prerok tik preroka! „Spavaj, spavaj, Ti predragi, sladko na vso moč!" — „Tam pri Bogu pa, — v višavah svetih brez odloka Prosi, da nas slabih ne zagerne večna noč;"
Dolgo spaval tukaj Janez je prav mirno; Spaval mirno tje do leta tri sto šestdesšt Spaval je; — a smert ravnala ž njim ni brezobzirno: Nestrohnjen leži on v zemlji že čez tri sto lčt.
Tri sto let prespal je Jezusov Kerstnik že spanja; — In prespal naj bi vse leta še do konca dni! In še spal bi tudi bil dni daljne brez nehanja — Tje do dneva, da ga tromba angeljska zbudi.
Toda slušaj, čuj, kristjan, besedo tužno, milo, Ktera govori prebritko Ti resnico to: »Prišla je zelo hudobna roka, ki gomilo Janezevo je oskrunila gerdo, strašno!"
Sem v deželo judovsko prihrumi cesar rimski, Zdaj odpadnik, nekdaj verni cesar Julijan. Omerzela vera je pri njem, ko v tugi zimski Omerzele cvetke so, ko krije sneg rav&n-
Samarija mu povč, kje mučenik počiva, Ki svetA je Rešenika v Jordanu kerstii. Nov do vere svete stud se kar mu v serce zlival Serd ga vjčda, da je Jezusov učenec bil.
Kot odpadnik eno le poznal je hrepeneqje: Da bi vero, — vernike hudo zasramoval;
»Glej trenutek: spolni Julijanu zdaj hlepenje: Lahka noč ti, ko se bodeš serpo z maščeval!"
B6s pekleni bil je tu osnoval kleto delo, Čemur malo le enacih je poznal še svčt:
V	počivaoja mertvih segati presmelo — Čin preklican groze, čutu vaakemu oklet
Julijan, brezbožni cesar, pošlje sem vojake. Kjer Kerstnik Jordanski mirno v tihi zemlji spi. Strah in groza vse prišinja judovske rojake, Ko prezlobno delo gledajo zdaj njih oči!
Tihi grob tam zgubil svojo sveto je pravico! Mesto oje zdaj vlada tu le šum, le vriš presnčt Bogu, narodu, merliču delajo krivico: Ko razdirajo hram mirni, — vsem narodom svet!
Ko odpert je tihi hram, odperta sveta kersta, Glej! oko stermi, — serce se trese in boji! Čudo redko, delo božjega je zares persta, Ko Kerstnik Jordanski v kersti nestrohnjen leži!
čudo božje to s sovraštvom novim ogleduje Tudi cessr rimski, prehudobni Julijan; Bolj in bolj mu stud do vere svete navdihne Zmaj peklenski, da zavpije cesar ves zdivjan:
Urno mi germado skupaj spravite, zažgite, Nai germad presega druzih dvakrat velikost, Na germado truplo mertvečevo položite, Žgite in popalite kristjanom njih sladkost!
Žalost, smertni strah in serd pretresa pričujoče, Ki odpadnikov zaslišali oo divji glas. Toda, — naj boli jih tudi serce zdihujoče, — Vse zastonj; trinoški ustavit' se ne d k ukaz!
Glej! germada je pripravljena, germada strašna, Ki svetinjo slavno do koščice naj konča! Zlobnost studi še svojat cesarjeva vsa plašna: Vidši, da ujih cesar rimski zvčr je brez serci!
Glej, glej! plamen se rudeč že bliska, razširjuje,
V	divjem hrošču oblizuje svoj leseni plčn!
Že visoko nad germado dviga se, združuje, — In Kerstnik počiva sredi teh ognjenih stčn!
Liqd stermf! — sercč mu koperni, boli, trepočel Ogeni flvia. š^mi, buči, razjtevaTj&e' Iz plamenazdaj m zdaj pa vflnse goreče Truplo, ko po vetra hram ognjeni se odpre.
7	y k •
Iz višave znad oblakov vidi, gleda tudi Hudobijo to vsevedni, vsemogočni Bog, — Bog neskončni, kteri čin prestrašili, naj bolj hudi
V	srečo vč obračati, rešiti iz nadlog.
Glej! že z lesom vžiga se, gori in se spreminja Truplo sveto urno v drobni prah ino pepel. A spomin prerokov širi se — nikdar ne zgiiuo; Motiš trinog se: nam ogenj ni Kerstnika vzčll
Drobni prah, pepčl Kerstnikov res je veter spihal, In razvel v čvetere pokrajine ga sveta! Vsemogočni Sveti Duh pa v prah, pepel je dihal, Sveti prah oživel: — kar Bog hoče, to vravni!
In ta oživeli prah ioo pepel Kerstnika Vgasnil ni; on tli, gori — ugasne no nikdar.
Bog do scdbe bo slsvfl med ljudstvom ačeaika, Ki y čast Božjo mnčeniški je objel altar:
Glej, za god Kerstnikov vsako leto prikazuje Se pri nas, po zemlji vsej prijszen gostiček, Polje, pota, temne loge milo razsvetljuje, Če je prav živalica, le majhen žužčiček.
Svitel žužek šviga, ferfoli, vesli po zraku, In s svitlobo mično sa seboj zapušča sled; Ksj prijetno dč njegova luč 6 temnem mraku, Tožno včrniku serci vedri nad mesec bled.
Deček mlad in čil hiti za lučjo to mu všečno; Trudi, pčha se, da lepo lučico bi vjčl; Res jo dohiti in varno nese z roko srečno Ko zaklad očetu, materi domu vesel.
.Ata, mama: evo zlati hroščiček: Kresnicah Drobno govori in pravi deček ves vesel. Veš? reko mu mati, kaj je davna govorica: r»To oživljen Janeza Kerstnika je pepel!"1
Janez Kobilica,'
Razgled po svetu.
Dnnaj in Pariz.*) Velika noč, že sama po sebi praznik častitljivosti Božje, je bila letos na marsiktere strani tudi dan veselega upanja za katoliško Cerkev.
Na Dunaju so se judje že čez dvsjset let e čudovito terdovrstnostjo po svojih brezvčrnih in umazanih listih noč in dsn pehali katoliško Cerkev spodkopati in razrušiti. Ker je ta Cerkev v Avstriji ob enem deržavna Cerkev, je zaverženo liberalstvo kar naprej vedelo, da ji naravnost in z lepo ne bodo mogli do živega. Kako pa ji hočejo kamen za kamnom in skalo za skalo izkopati in odvaliti? Stranskih potov bode potreba, kjer se bo dalo! Tako so načert napravili že pred dvajsetimi leti, in reči se mors, da so se ga tudi terdo deržali. Leto za letom niso opustili nobene priložnosti, kjer se je dsla tudi narmsnjša prilika porabiti, samo če so mogli katoliški Cerkvi Ktero gorko pritisniti.
Sramotili in smešili so njene služsbnike, male in velike, medsvetnega in rodovniškega stanu z besedo, s slikami; norčevali so se iz svetih obredov kstoliške Cerkve ter ao jih ob enem razpostavljsli javnemu za-sramovanju s tem, da so jim podtikali reči, ki se nikdar godile niso. Procesije, ktere pobožni katoličan opravlja ali iz obljube ali iz druzih dobrih in koristnih namenov, prinašali so listi v takih podobah, da bi jih človeku lahko pristudili. Vse to je bilo nsmenjeno — komu? Morda judom? Kai še! Katoliki so si kupovsli take liste in si jih za drag denar naročevali, kakor jih naročajo še danes, in iz njih potem s slastjo pobirajo psovanje, ki ga brezverski pisači brizgajo na katoliško Cerkev. Iz začetka, to se vč, se noben katolik takega lista ne naroči zato, da bi se z njim oborožil proti katoliški Cerkvi; o kaj še! saj je boje »dober* kristijan", češ, ki hodi vsako nedeljo pošteno k maši. in če ni drugač, o velikonočnem času tudi k spovedi. Judovski list s podobami si je le nsročil za kratek čas (!), češ, da so ravno podobe tsko mične, da se jim človek mora smejati: To je pa ravno
*) Ako le ni tm tako, kakor govori naslednji a dobro voljo aoatavljenl in nam izročeni spi«, — pa želimo, da bi akor^j bilo; sato naj podano te verstice blagim čitateljem. Vradn.
strup, ki se ga prej ali kasneje čitatelj napije in sam postane stropen sovražnik katoliške Cerkve. Kdor se s smolo peči, se osmoli, in kdor prebira spise katoliški Cerkvi sovražne, jo poslednjič ssm začne sovražiti, ali ssj postane do nje merzel in mlečen, če ni prav posebno vterjen v večnih resnicah, ktere ona uči. Judje so to dobro prevdsrili, ko so se omenjene šege poprijeli, s čimur so veliko kristjanov zapeljali do malomarnosti, in še več, do očitnega sovraštva lastne matere katoliške Cerkve.
Vsaka pesem je pa le nekaj časa lepa. Tudi ljudčm so se jele polagoma oči odpirati, da ni vse tako pri katoliški Cerkvi, kakor ju4je in njihovi sužnji o njej pišejo. Sprevideli so mnogi namen, za kterega se je tolikanj ostudnih laži spletalo in Čas se pričenja, da se s studom obračajo od takih pisačev in sami začenjajo premišljevati: ali je pa tudi res tako, kakor ti listi pišejo ali ne? Pa kaj, ko bi se mnogim oči odperle — vse prepozne! Kar so ljudje, po liberalnih listih s prave poti zapeljani, poprej leta in leta zanemarjali, skušsjo sedaj s povernitvijo na pravo pot zopet popraviti. Cerkev, ktere poprej iz pravega namena niso morda obiskovali, priljubila se jim je zopet, kaaor nekdaj v tistih blaženih trenutkih, ko so ob roki poštene matere pervokrat stopili v svetišče Božje.
Takega preobrata dočakal je Dunaj o letošnji Veliki noči. Ljudje so zopet kar trumoma hodili iz cerkve v cerkev čaatit Odrešenika v »božjih grobih." To je tem večje vrednosti, ker na Dunaju veliki teden nikakor ni bilo vreme, ktero bi bilo človeka venkaj vabilo. In vendar so bile cerkve polne od jutranje zore pa do pozne noči. Zakaj ? Katoliška zavest se je jela buditi in po svojih pravicah zahtevati. Pa tudi še drug vzrok vlekel je sicer lahkoživne Duuajčane v cerkev. Hodili so tudi zadoBtenje dajat žaljenemu veličanstvu Božjemu, ni še namreč minilo leto in dau, kar se je Rus Vere-ščagin derznil na Dunaju kazati bogoskrunsko naslikano podobo, pod ktero je bil djal napis: »Vstajenje Kristusovo." Tisti, ki tamkaj na tisti podobi izpod skale venkaj škili, kakor da bi tuhtal, kako bi jo naj-laglje in po tihotapski pobrisal, da bi ga kteri vojakov ne zapazil, je vsemu poprej podoben, le Bogu ne! Taka Bog ni vstal, in če bi bil vstal na taki načiu, kakor ga je Vereščagin na poterpežljivo platno naredil, bi ne bil Bog! Bog ne vstaja tako od mertvih!
Dunajčani so sicer že v poslednjem adventu darovali Bogu v zadostenje za to velikansko razžaljenje veličanstva Božjega in našega odrešenja s skupnim svetim obhajilom na praznik brezmadežnega spočetja Marije Device. Kljubu temu pa so tudi sedaj o Veliki noči z radostjo porabili priložnost, da so javno priznavali, ua kakošno vstajenje da verujejo, in kako vpodob-ljenje njegovo pa obsojajo. Zato so hodili bolj pridno obiskavat cerkve o Veliki noči, kakor pa se je to godilo druga leta. No, dobro je; pervi led je prebit in sedaj bo zaupljivo vedno bolje.	(Konec na«L)
Prusko. Ker se zdaj veliko govori o miru med Rimom in Prusijo, naj to reč še nekoliko povzamemo. Cerkvenopolitiška osnova za mir s katoliško Cerkvijo z opombami, ktere je pridjal Fuldenski škof Kopp, je bila predložena gosposki zbornici, ktera jo je tudi sprejela z vsimi škofovimi pristavki vred. To je res veselo za katoliško Cerkev. Zahtevala je pruska vlada s vso silo tudi, da naj se nji naznanjajo od cerkvene oblasti tisti, kteri se imsjo izvoliti za duhovne pastirje, župnike itd« Sv. rimski Stol je v to privolil le e pogojo, da se to začne potem, ko postane postava tista osnova, vsled ktere se imajo spremeniti znsne Cerkvi sovražne maj« nikove potave od 1. 1873, in ako nemška vlada obljubi, da se bode nadaljevalo pregledovanje majnikovih postav
Tadi to poslednje je dovolila nemška, vlada; nato pa je 8V. Oče, pokazavši svojo veliko miroljubnost, naznanil nemški vladi po kardinalu Jakobini-ju, da precej zdaj dopusti naznanjevalno dolžnost za tiste župnije, ktere so izpraznjene, in poslal je tudi škofijstvom zadevni ukaz. Zdaj tedaj je na tem, da 8V. Cerkev doseže polni mir na Nemškem in se bode opočila od tolikega in dolgega terpljenja. Da bode ta vesela dogoaba imela močen vpljiv tudi na drage dežele, posebej še na neke avstrijsnske, dozdaj neprijazne življe. ni prav nič dvomiti. Že je pruska zbornica pričela obravnave o cerkvenih predlogih. Da v zbornici tudi zdaj ne bo brez nasprotnikov, je gotovo. Bismark je v dolgem govoru, med drugim rekel, da se zsnese sedanjema papežu, in da razmera med deržavo in cerkvijo se mora tako vravnati, da prejšnje borbe ne bode več mogoče. S temi besedami je dosti očitno pokazal, da mu »kultur-kampf" ni pri sercu.
Bratov»ke zadeve.
V molitev priporočeni:
Na mi) osti ji ve priprošnje N. lj. 6. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Bolan dijak se priporočuje v molitev za zdravje. — Šmarješka župnija, ki prične v praznik varstva 8V. Jožefa 8V. misijon. Posebno je še priporočena udom bratovšino sv. Jožefa, za ktere bo vsaki dan med sv. misijonom ena sv. maša. — Neki očiten spotikljej, da bi se odpravil na prošnje N. lj. G. in sv. Ant. Pad. — Neka oseba prav živo priporoča N. lj. G. presv. Serca in sv. Jožefu prav terdovratnega grešnika za spreobernjenje; ako bo prošnja uslišana, se naznani zahvala. — NcKflj bolehnih ^plcev zazdravje. - Več mladenčev za čedno in ker-SnsEnSvIjenjeT— Posebna prošnja za dobro letino. — Nobene zdravila mi ne pomagajo; zatečem se k bra-tovski molitvi, da bi na priprošnje N. lj. G. in sv. Jožefa dosegla zdravje; in ako bom uališana, bom očitno zahvalo naznanila. — Neka važna dušna zadeva. — Mladeneč v stiski.
Koledar u prihodnji teden: 17. vel. trsvna. S. Paskal. — 18. S. Venancij. — 19. S. Peter Celestin. — 20. S. Bernardin. — 21. S. Feliks. - 22. S. Julija. — 23 Ceterta nedelja po Vel. noči. S. Deziderij.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Škofijski list št. HI. je prinesel obširen paatirski list z dotičnim podukom o svetem letu, ki se prične 16. tega mesca. Ta poslanica se ima vernikom z leče brati 16. t m.; ali tudi v dveh oddelkih 16. in
23. t. m.
Kerš&nski junak ali molitvene bukvice za slovenske junake in sploh za katol. mladenče. Spisal Luka
g. Gerber, in ker je bila pošla in se je po nji vprašalo, jo je raojcega sin dedič zopet dal natisniti. Priporoča jo že mična podoba, na kteri je zgoraj Kristusov vnebohod, jopodej mladi cesar Franc Jožef, Radecki in Jelačič in 4en ranjen vojak zraven križa, na kterem je napis: „V nem znamnji boš premagal." Podpis se glasi: „Naš Bog se bo za naa vojskoval,- nad Krisusom v nebo gredočim pa: „Jeat sem vstsjenje in življenje." — Obseg knjižice
je ves primeren vojaškemu stanu in življenju, tudi po zlogu in besedi. Začne se 8 kratkim premislikom: Ker-šanskega vojaka dvojna vojska. Sv. Juri — taki vojšak itd., s potrebnimi molitvami za vse vojaške okolišine, tudi v vojski za ranjene itd. Neksj zlatih naukov, nekaj izgledov voiakov svetnikov, pesmi, tudi nekaj vojaških. Taki je obseg na 16 polah v 12erki. Nadjati ae je, da vojakom in drugim mladenčem lična knjiga ne bo samo vstregla, ampak tudi koristila, in bodi torej gorko priporočena. Stane pa: nevezana 16 kr., terdo vezana 24 kr., v černem usnji z marmorirano obrezo 38 kr., z zlato obrezo 56 kr.
Deljenje zakramenta sv. birme: 18. majnika v Postojini, 19. v Hrenovicah, 20. v Senožečah, 22. v Sla-vini; 23. po8večevanje farne cerkve v Košani in 24. ondi birma; 25. v Ternovem, 26. v Knežaku; 6. rožnika (jun.) v Kranji. 7. v Teržiču, 8. v Šentjurji, 9. v Cerkljah, 10. v Smledniku; 27. v Soštanji, 28. v Leskovcu, 29. na Raki. 30. v Čatežu; l. mal. serp. (jul) pri Križevem, 3. v Št. Jerneju, 4. v Škocijanu, 6. v Št. Vidu pri Za-tičini.
V	St. Vidu nad Ljubljano je 8. majnika umeri verli posestnik in tergovec Val. Zakotnik, posebno priljuden in dobroten mož, ki je med drugim prav veliko delal za veči slovesnost sloveče 8001etnice Št. Viške fare. Bog mu daj večni mir!
Gosp. dekan Andr. Drobnič je toliko ozdravel, da se je preteklo sredo (12. t m.) popoldne po nasvetu zdravnikov, smel prepeljati iz Šenklavške duhovske hiše domu v Šmarijo. Z vso priserčnostjo hvaležen je dobri gosp. dekan Bogu za povračajoče zdravje in pa prija-jateljem in znancem, ki ao ga med bolozniio obiskovali, se ga v molitvi Opominjali, in posebej čast. g. stolnemu kaplanu M. Šarabonu, ki mu je vea čas bolezni velikodušno prepustil svoje lastno stanovanje. — To v imenu gosp. dekana in norndnikov.
Preč. g. Jož. Ščasny, dekan in župnik v pokoju, je svojo 501etnico obhajal a tim, da je lO-Oflfl^gld. daroval za izdajo sv. pisma v slovaškem jerflcu. ktero je v pervo bil poslovenil in ns svitlo dal na svoje stroške Juraj Palkovič, bivši kanonik Ostrogbnski, ki pa je pošlo; pozueje pa ga je na novo poslovenil v ogerako-sloven-ščino sedaj v Pragi živeči slovaški pisatelj Fr. Sasinek. Prevod je pregledal dr. Ivan Mali. Knjigo bode izdalo društvo sv. Adalberta s tem pogojem, da vsaki župnijski in samo8tan8ki cerkvi po en iztia poda brezplačno.
Gosp. $čaany ie tedaj za nhngf zanpnfteng Slovake nrjiyyr^B)}L fr). kir ie bil raniki Al Volf z iy.riain~ jvnja RfElijA 7|fl nfta Smvpnce. Slava mu!
Z Novomeškega se nam naznanja: Slana je tukaj posebno po vinogradih naredila veliko škode, nad polovico tert je osmodila; zato se je tudi vino podražilo. Kaj bodo počeli ubogi kmetje, ki že zdaj stradajo in ne bojo imeli jeseni nič prodajati! — Pocobno se sliši tudi iz Šmarjete. Bog se usmili našega ubozega ljudstva. Upajmo, da bomo kaj pomoči v sv. letu aprosili.
V	samostani oo. Frančiškanov prišel je iz Rima prečast. P. Gavdencij Gugenbuchler, general-vizitator in bode opravljal feanonično obiskovanje: najprej v Ljuo-ljani, in potlej vllruzih enajsterih samostanih okrajine sv. Križa.
Goriška proštija. Kar se je v listih govorilo te dni o nasledniku msr. Valussi-a za prošta v Gorici, da namreč utegne biti častni kan. in prof. A. M., naj se ne jemlje kot zanesljivo.
Kako je bil Leon X šusmaija izplačal. Neki alkimist (zlatar — skaza) je bil papežu Leonu X daroval 8pis v kterem je terdil, dmStttu delati, mialeč, da ga bo papež bogato obdaroval. *
Kaj pa papež?.. Poslal mu je veliko prazno vročo (žakelj) in naročil mu je: Ker znaš zlato delati, treba
_ ti je samo Se vrčče, v ktero bi zlato deval, in to ti jas ^pošljem.
Pazinska gimnazij) opusti se s prihodnjim Šolskim letom in ž njo tndi spodnja vojaška realka v Pnlji. Na mesto teh vstanovi se v Pnlji višja realna gimnazija z nemškim kot učnim jezikom.
Kako je s študentovsko kuhinjo ? utegne kdo in-terpelirati, ker ie delj čaaa ni nič glasu. Odgovor: Vse gre dalje v lepem redu, kar se more: veliko število mladenčev dobiva po nekoliko podpore, zlasti onih z dežele, ker tudi posestniki so veči del v takih stiskah zarad dolgov, davkov in druzih hudih okolišin, da le malo jih premore samih zderževati svoje sinove v šolah.
B Kteri pa vsega dosti imajo, jih skušnjava rada moti k prevzetnosti in razuzdanosti in so vtem ozirušebolj nesrečni memo ubožnib. Mnogi izmed dijakov hirajo in ravno nravje, da že 7. julija Eakojjfi, sjljOpTejSleneio. O gospodarstvu našem drugi pot kaj več; med tem Bog biegoelovi z vso obilnostjo nsše preblsge dobrotnike, sa katere se veliko moli in nadjamo se, da marailug hudega Bog od njih odverne zarad usmiljenja, ki ga imajo do Šolske mladine.
Rimsko. Framasonski poštenoviči nove Italije so nne dni farnemu vradu oo. frančiškanov v Rimu napovedali, da v 14 dnčh morajo zapustiti poslednji svoj samoatan pri sv. Sebastijauu, ki so ga imeli v tem mestu in je bil eden naj starših sedežev tega reda. — To je .liberalska poštenost!* Sej tudi o nekem drugem samostaffG^^pa ne na Laškem — nej^eri skerbni „ očetje" govorč in prevdarjajo, kako bi sKffiostanski zid prederli in vert pretergali, da bi svojo pot tje skozi 'prepeljali!.. V Rimu so polno poslopij iz enacih vzrokov poderli in kakor jim je neki nemšk učenjak ostro očital, so s tem prav veliko naj starših spominkov razdjali in , zaterli!	Vari časne se krivice.
Kdor večne se bojiš Pravice! Vabilo k slovesnosti, ki jo 3. nedeljo po veliki noči, 16. msja, kot v praznik varstva sv. Jožefa, obhaja rkatoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Ljubljani" o priliki svojega 31 letnega obstanka po naslednjem redu:
a)	ob 10 dopoldne: Slovesna sv. maša v cerkvi čč. gospa Uršuiinaric;
b)	ob '/,12. uri: Blagoslovljenje temeljnega kamna za novo društveno hišo (Poljske ulice, št. 10) po milostnem knezoškofu ter društvenem pokrovitelji, gospodu dr. Jakobu Misiju;
c)	ob Vtl. uri popoldne: Skupni obed v gospod Ferliučevi gostilni „pri Zvezdi*.
Nsjvljudnejše vabi k vdeležitvi
Slavnostni odbor.
Dobrotni darovi.
Za Študentovsko kuhinjo: Čaat. g. F. K. 4 gld. — ,A. D. m. gl." 10 gld. — Po pl. gospej S. L. H. 5 gld.
—	Prečast. gosp. dekan M. Slibar 5 gld. — J. V. 5 gld.
—	Čast gosp. župnik M. Tavčar 5 gld.
Za so. Detinstvo: Iz Budanj po č. g. J. Skvarču
12	gld. — Iz Šmarjete po č. g. župniku g. Volčiču 4 gld. 64 kr. — Č. g. F. K. 4 gld. — ,A. D. m. gl.« 10 gld.
—	Po gsp. Katarini Gulovi 3 gld. 70 kr.
Za sv* Očeta: čast. gosp. župnik Mih. Tavčar 28 gld,
—	Verhnika 15 gld. po preč. gosp. dekanu M. Šlibkrji,
Za opravo ubožnih cerkev naše Škofije: Starološka bratovšina vednega čašenja po preč. g. dekanu M. Ko« žuhu 41 gld. — Od sv. Križa pri Litiji 18 gld. iz Budanj 10 gld. — Iz Šmarjete 33 gld. — Iz Motnika
13	gld. 50 kr. — Z Gorjan 27 gld. — Neimenovan 1 gld. 20 kr. — Iz Zagradca 10 gld. — S Sel pri Kamniku 27 gld. — Iz Dupljan 9 gld. 65 kr. — S Kovora 5 gld. 60 kr. — Z Dražgoš 16 gld. 20 kr.
S Koprivnika pri Kočevji 20 gld. — Iz Vodic 34 gld.
—	Z Ustij 5 gld. 10 kr. — S Strug 20 gld. — Iz Lesec 21 gld. 50 kr. — Z Zaspega 5 gld. 54 kr. — Iz Dol 10 gld. — Iz Bohinjske Bele 7 gld. 50 kr. — Iz Godoviča 20 gld. — Z Vipave 18 gld. 50 kr. — Iz Šenčurja pri Kranji 28 gld. — Iz Vogelj pri Krauji 8 gld. 76 kr. — Po čč. gg. Uršulinaricah 15 gld. 437« kr.
—	Z Rakitine 6 gld. — Iz Drage 6 gld. — Iz Semiča 56 gld. — Z Zalega loga 13 gld. 50 kr.
Za varhe Božjega groba v Jeruzalemu: Po prečast. gosp. dekanu M. Slibarju; Verhnika 14 gld. 16 kr.; Logatec 4 gld.; Horjnl 4 gld.; Hotederšica 3 gld.; Za-plana 2 gld. 30 kr.; Černi verh 1 gld. 54 zr. — Nabirka v Starološki fari 6 gld. 50 kr. — Poljane 3 gld. 50 kr.
—	Sv. Leonard 3 gld. knt. druth* rokodelskih pomočnikov: Čast g.
Duhovske spremembe.
V Ljubljanski škofiji: Razpisane so duhovnije: Kočevska Reka; Kopanj; Zlato polje; Čer-nuče; Podkraj. Vse do 12. rožnika. — V pokoj se podajo čč. gg.: kapi. Šim Ažman; župnik K. Lapa j ne; kapi. Andr. Adamič, in župnik Jan. Lobe. — Umerli v molitev priporočeni čč. gg.: Fr. Cirar, pri uamilj. bratih na Dunaju (t 29. sušca); župn. Jož. Švingar župn. pri sa. 3 Kraljih (29. sušca); Jan. Pribošič, voj. kurat iz Lavant škof. (f 1. spr.); župn. Lor. Mazek (t 20. apr.); župn. Ant Smrekar (t 4. maja v Kranju). — Č. g. Andr. Pipan je postal župnik v Polici, in č. g. Jan. Vidergar župnik pri sv. Jurji v Svibnem.
kapi. Andr. KalSn 2 gld. — Pn. g. kan. Andrej Za-gejic 100 gld.
Za zvonček g. misijonarja V. Laha: Čast. g. župn. M. Tavčar 5 gld. — Polona Galjot 3 gld.
Za cerkev Jezusov, presv. Serca: Dobre duše z Dolenjskega 19 gld.
Za duhovno podporno društvo: Plačala za 1. 1886 čč. gg.: župu. Jem. Ramovš 3 gld., in kapi. Ant. Petrič 3 gld.
Za misijonarje v Carigradu: Čast. g. župnik M. Tavčar 2 gld.
Za razne potrebe: Čast. g. župnik Mih. Tavčar 10 gld.
Za afrikanski misijon: iz Lozic 2 gld.
Za Bulgorijo: Č. g. F. K. 2 gld.
Za milg. škofa v Banjaluki: Polona Gsljot 3 gld.
—	„A. D. m. gl.- 10 gld.
Za zvonove v Sarajevem: Polona Gsljot 5 gld. Za oo. Trapiste v Bosni: Polona Galjot 3 gld. Za misijonarje prestopivše iz razkolni&tva: Polona Galjot 2 gld.
Za misijone Anam in Tonkini: Polona Galjot 5 gld.
—	„A. D. m. gl." 15 gld.
Za afrikanski misijon: Polona Galjot 5 gld. Za stolno cerkev v Sarajevem: „A. D. m. gl." 10gld. Za misijone v južni Afriki: „A. D. m. gl." 10 gld. Za misijone v zgornji Afriki: „A. D. m. gl." 10 gld. Za misijone v Athabaska-Makenciji: (v sev. Ameriki) „A. D. m. gl." 10 gld.
Za najpotrebniše misijone: „A. D. m. gl.« 10 gld.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran.
— Tiskarji in založniki: Ježei Blaznikevi nasledniki v Ljubljani