186 & Otroški križi. <^»'"' ^JSe-li ti je znana, mlada čitateljica, ,,družba Jezusovega Detinstva" in llpKi njen lepi namen, reševati zavržene paganske otročiče in je vzgajati v f|gg|f krščaustvu? Ako še ne veš za-njo, ako se še nisi upisala, upiši sp! IPiilT Sedaj pa poslušaj, kaj pripoveduje Kozika, marljiva nabirateljiea T darov za ,,Detinstvo". 1. Stanovali smo v malem mestu. Eoditelji moji so inieli lepo hišo in veliko prodajalnico. Imela sein dva mlajša bratea, Sreeka in Dragotina, in Marjeta je bila naša pestunja. Vse nam je šlo po sreci in dobro se nam je godilo. Oče so nas imeli jako radi, a le maJokdaj so se mogli odtrgati od svojega dela in se z nami malo poigrati in pogovoriti, ker so imeli mnogo opravil v proda-jalnici. Mati pa so bili malo doma: vse poletje so prebili vsako leto v toplieah. S časoma se je pri nas izpremenilo. Oče so se trudili in poiili še hujše od jutra do večeva, in mati so se drzali bolje dotna nego li po navadi. Tudi rni otroei smo čutili ta prevrat. Nad menoj so se niati večkrat togotili, Srečku in Dragotinu pa je celo šiba pela. Ali oče nam preženo to našo poparjenost. Zapiše.jo nas vse tri v dnv/.bo ,,.Jezusovega Detinstva", kar smo vžp davno že-leli. Tudi JezuŠL-ka so nam kupili, kateremu smo se priporoeevali, prosili ga in raolili. — Nekoč grera iz šole. PrišedSi do doraa, vidim prodajalnična vrata — zaprta. Cudeč se hitim po stopnieah navzgor; kar začujem otožuo govorieo in obnpno jokanje. Stopivži na vrh stopnic spoznam raaterin glas. Jokali so in kričali: ,,Vse, vse je izgnbljfino, beraf.i smo!" . . . Prestrašena tečem do Marjete, ki me žačne milovati: ,,Bozika, SP(jaj moramo narazen!" — BZakaj, Marjeta?" vprašara jo blastno.,— ,,Oh! gospodarstvo je prišlo v nič; ves trud o^etov je bil zaman . . ." Govorili sve ,še potem, a vže ne vem, kaj? Ko smo odve-čerjali, otideta brata spat, a rnidve z Marjeto sve še govorili, dokler se ni po-polnem sterailo . . . Karseodpro vrata in glas očetov zakriči: BPornagajte, raati so zblazneli!" Malo ne brez zavesti dirjavi v materino sobo. Moj Bog! take matere se nisem videla. Po sobi so razbijali, trgali po-dobe raz stene in si puliJi lase iz glave. ,,Mati!" zavpijem s prosečim glasom. Toda niso me slišali. Oče in Marjeta sta jih morala prijeti, a nista jim bila kos. Saino to ,še vem, da se je pridrevilo nekaj drugih Ijudij v sobo na po-magaj, mene pa so odpravili v našo sobo. čez nekaj časa pride Marjeta in mi pove, da so mati zblazneli tor so jih morali zvezati . . . In lile so solze na solzo, da sem se malo ne utopila v njih, a zaspati mi ni bilo moči. Pred Jezuščkora sem klečala io molila za nesrečno mater, dokler me ni premagal spanec. A še sanjo me niso pustile v miru. Mater so pa orlveli v blaznieo. Nekaj tednov smo še ostali v hiši in se. tolažili. Ali tolažba je bila raajhena, ko so nam prodali vse na javnej dražbi. Samo Jezušček nas ni zapustil. Tega smo obdržali. Tnlažila sem bratca, toJažila očeta, da-si sem bila saraa zelo potrebna tolažbe: Ne tarnajte oče, bode Tse bolje. Jezušček nas ni ostavil, če tudi nas je zapustilo vse, in Jezušček nas bode čuval še naprej. Saj je bil On tudi ubožen, zato nas bode tem raje irael, ker smo obožali . . . Prigovor pravi: Kadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi. *m Tako sem tešila oceta in še zdaj se čudim, da sem znala tako govoriti, če tudi sem imela Se le deset ]et. Oče pasorekli: ,,Eozika. ti si moja jedina to-lažba. Bodi še naprej tako dobra in pobožna, zaradi tebe nas Bog ne bode zapustil." ln pokleknili smo in raolili k našemu Jezusčku; ko pa srao se sprav-Ijali spat, imeli so oče navado reči: ,,Kadar žalost do vrba prikipi, takrat veselje se glasi". W Nekega jutra nas vzbnde oče pnvj kakor po navadi. Ko se vsi napravimo in poveže Marjeta vso našo ostalino v zvežnje, reko oče: BV božjem imenu ! sedaj pa gremo !" Oče oprtajo kovček in primejo za ročico Dragotina, jaz pa si denem na glavo zveženj in pcljem za roko Srečka. S hitrirai koraki in molče mahamo proti kolodroru. Videlo se je, da je vsern težko, strašno težko pri srci. Stopivši v vagon se odpeljemo. Bratea zaspita kmalu, jaz pa izpra-šujem oeeta: ,,Ali se popeljemo daleč?" ,,Dalef!" odgovoro kratko. — nNe priderao li že nazaj?" — ,,To ve Bog sam; mislim da nikoli." — ,,Oče, rai ta mesee še nismo plaeali ničesar za nDetinstvo." — Nisem se vas upala pro-siti, ker ste bili vedno tako žalostni. — ,,Ako nam Bog poraore, bodemo vže doplačali," reko oče. — Pot se je vlekel. Bratca sta sfi vzbndila in zrla pri oknu v zeleno ravan a jaz sem premišljevala o noveih za ,,Detinstvo." — Nakrat pokažejo oče s prstom: ,,Glejte, tamle v onem velikem poslopji so naša mati." Tn zvli srao tja in molčali. Kraalu zažvižga blapon in mi obstojimo na kraji, kjer smo izstopili. Veliko mesto se razgrne pred nafiimi očrai. Krasota in blišč mesta nas omami, da pozabimo za trenotek otožne spomine. Prehodivši vže precej nlie, postojimo v ozkej zagati. Oče pogledajo po hišnih številkah. Pri malej hiši ustopimo. ,,Sedaj smo tukaj," nagovore oče starikavo gospo, stojefo v veži. Srepo po-gleda najpred očcta, potem pa nas ter vpraša: ,,Cegavi so ti poniglavci?" — ,,Moji so, gospa!" — ,,Le kak šum ali krik mi delajte, preeej spodim vse od biše. Tukaj imate ključ! Prvega se plača najemnina." Izrekši, otide in vže ni slišala nasih besed: o gospa, saj bodemo pridni! Majhena koliba je bilo naše stanovanje. Ostati smo hoteli v njej, dokler ne pride kaj boljega. Otroci smo spali na tleh, kuhali pa so nam ofe. Bratca sta hodila v šolo, jaz pa sem gospodinjila po svojib malih močeli in prodajala, ie ni bilo očeta doma, vsakovrstno drobnjavo. V veži smo imeli namrefi malo trgovino s sukancem (cvirnom), trakovi, srajeami in drugimi takimi stvarmi. Tako smo se navadili ubožnega življcnja. Po materi smo seveda vedno povpraševali in oee so nas tolažili, da pridejo kraalu — ozdraveli. In vender pride zaželjeni dan. Oče so šli po mater. Ves dan smo pri-čakovali vesele vrnitve in raolili pred Jezuščkom ali pozna noč nam jo še le prinese. ,,Tukaj smo!" reko ože, in mi se oklenemo materinega vratn. Malo so govorili — mnogo jokali. Brž grem zakurit, da pripravim skromno večerjico. A malo so zavžili in gledali nekako zmedeno. Skrbeč povem _______________12* 188 to oeetu. Oče pa so dejali, da se bodo vže sčasoma privadili našemu življenju in da naj lepo ravnam ž njimi. Potožila sein tudi Jezušeku svoje skrbi. Drugi dan so bili mati vže mnogo bistrcjšega pogJeda. Prijazno so se pogovarjali, da-si so bili redkobesedni, in zvečer so nam celo naprej molili. Zmirom je alo na bolje. Mati so prevzemali polagoma gospodinjska dela in jaz sem morala v šolo. To so bile moje uajslajse ure. Se pogosteje sem se zatekala k Jozušoku in mu obljubila, da bodem zopet pridno nabirala noveiče za nesrečne otročiče, če tudi sem bila še dolžnica, kakor hifro bode raogoče. V šoli sem dobro na-predovala in gospod katobet so mi podarili nekoč lepo podobieo, ker sem tako dobro odgovarjala. Vesela hitim domov z davilom in je pokažera očetu. Oee pa sežejo v žep in mi dado novce za vse tri, zame in za bratca, da se zopet vpišemo v ,,Detinstvo" ... To je bilo naše vesolje! Prišli pa so božični prazniki in ž njimi novo leto. Gospodariea naše hisice je zdatno povišala najcinnino, kar je bil za nas zopet hud udarec. Mati so se jeli zopet žalostiti in tarnati, a mi smo je tešili z oeetovim rekom: ,,Kadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi." 111. Naša trgovinica je nam malo nesla, za nas vse celo premalo. Zato pravijo oče, da bi krosujarili, hodeč od Jiiže do hiše. In res so oprtali krošnjo na hrbet z raznim blagom ter šli na kmete. Ali slabo so opravili. ,,Ljudje me ne poznajo in denarjev niinajo/' reko oče, vrniv.si se s polno kroSnjo. Mati vzdibnejo, otroci pa piigovarjamo očetu, da poskusijo še jedenkrat. nJezii.ščka bodemo prosili za vas, da bodi z vami, iii gotovo sc nas bode usmiliJ," to-Jažiino očeta iu šli so, a vj-uili se niso zopet s polno krošujo. Sli so še in naložili še več in nialo ne vselej so poprodali. Ljudje so dobili zaupanje do našega blaga. A oče uiso bili iz železa. Teža krosnje jih je postarala in pokvečila. Zmirom teže so nosili težko krošnjo in jaz se jira ponudim za poraagalko. Ali oče odbijojo mojo ponudbo, češ, ti rnoraš hoditi v šolo. Ko pa spoznajo tudi oče svojo slabost, zdi se jim vender dobra raoja ponudba. Knialu dobo-dem dovoljeuje od gospoda učitelja in kateheta, da smem z očetom po svetu. Težko je bilo zame nositi precej obilen zveženj. ali utrdila sem se kmalu. Ko prideva prvič domov, reko mi oče: nDanes si vže sama nekaj prislužila; koliko hočeš?" —' „0 ničesar nočem, oče! samo kadar bode konec raeseca, poprositn vas za 6 novčičev, zase dva, za Srečka dra in za Dragotina dva, da je nesem gospodu katehetu za paganske otročiče, češ: to sem si sama prislužila!" — In tako je tudi bilo. Oče so vidno slabeli iu pokašljevali. Da-si sama še šibka, vzela sem vender dostikrat očfttovo krošnjo na rame. Smilili so se mi in mnogo sva trpela oba na svojili potili. Toda inateri nisva hotela o tem nikdar praviti, ker so bili preveč občutljivi. Zima je prešla in poleije nam je prinašalo prijctnejše življcnjo. Ali tudi to je zopet minulo in zopet je pritiskal mraz in kašelj na bolnega očeta. Nekega dne pa so se počutili posebno slabega. ,,Moči me zapuščajo," pravijo usedši se na kamen pri potu. nDeto ljubo! Bog ti bode vže povrnil tvojo Jjubezen do roditeljcv. Da-si me ue bode uosila dolgo zeraJja, umrem 189 vender laže, ker vidira da si ti tako dobra. Toliko časa bi še rad živel, da se tebi leta nekoliko pomnože. Misel na nepreskrbljene otroke in nbogo mater mi ne gre iz glave." — ,,Oh, oče, nikar so no ukvarjajte s takimi misliini. Jezus, ki nas do sih dob še iii zapustil, tudi sedaj nas ne bode." Tako je tolažim in spravljam naprej. Bila sva na sredi poljske ccste, ko se je ulegla tema na zemljo. Kar zagrabijo oče kreevito mojo roko; blodi obraz se jim treso in kašljati zaeno, da me je bila groza. Slednjič se zgrudijo na zemljo ob cesti. Sneg poleg njih pa je kazal rudeče proge. Cudno, da nisem prišla ob zavest. Poleg očeta pokleknem in vzdignem ročiei k nebn; „0 Jezus, moje usmiljenje! Tolikokrat si rai vže pomagal, pomagaj mi še danes. Molila bodera za paganske otročiče in ti nosila denarjev za-nje" . . . In obrnem se zopet k očetu in kličem: ,,Oče, oče!" Počasi odpro cči in zro v rudeči sneg. Z mojo pomočjo se slednjič vzdignejo lahno, rekoč: ,,Domuv morava!" 0 to je bil dolg m težaven pot! Prijela sem očeta za roko in jo peljala kakih deset miuut, potera pa sem hitela zopet nazaj po krošnjo in zveženj. In tako sva hodila dve uri, ko me doideta dva moža: ,, Dekle, gotovo si ukralo ta zveženj, ker tako hitiš?" — BNe, kradla še nisera nikoli." — nCcgav pa je toroj?" — ,,Očetov." — nKje pa so oce?" — ,,Tam-le sedo," pravim in raz-ložiin, kako je bilo. Ali že mi nočeta verojoti. Takrat pa padem pred moža na koleni in rečem: nTam-le zadej je kri v snegn, ki je priča najina, in Je-zušček v nebesih, ki nas izvestuo nezapusti!" In raoža sta verojela. Videla sta poprej rudečico v snegu. Ko pa ju šc poprosim za pomoč, prime jeden za roko očeta in moj zvežeuj, a drugi mone in očetovo krošnjo, ter smo šli po-časi domov. Jcden je bil posebno radoveden in vse jc hotel vedeti ter me je vprašal naposled, ako bi hotela z njim, ker nimajo doma nič otrok. Ali jaz mu rečem, da no zapustim roditeljev in bratcev. Pozno, jako pozno smo dospeli dornov. Mati, vidcč očeta, zelo se ustra-šijo. Moža razložita najino stanjo, oče gredo v posteljo, meni pa stisne oni prijaziii tujec, ki rae jo vprašal, ako bi hotela z njim, nekaj v pest, in potem se poslovita dobrotuika od naju. Mati so bili v velikih skrbeh zaradi očetove bolezni, ali oče so jo tolažili z zuanim rekom: nKadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi." IV. Zdaj pridejo na nas najbritkejši trcnotki. Oče vže niso mogli iz postelje, mati pa so bdeli noč in dan pri njih, raolčali so in zmodeno pogledovali. Časih so govorili marsikaj, česar jih nismo razumeli. Stradali smo in bratca sera morala jaz oskrbovati. ,,Denarja ni, vsi pomrjemo gladu," pravijo mati. Tedaj izvlečem jaz tiste novce, ki mi jih je dal neznani tujee, ter nakupira potrebno za kuho. Poprašavši mater, če morda še kaj potrebujejo, otidem z bratcema v šolo. Kadar pridemo o poludne domov, bila so vrata zaprfa. Potrkavšim nam pridejo mati odpirat. Cudno so nas pogledovali in ničesar govorili. Hitimo k očetu, a postelj je prazna. Prcstrašena vprašara mater po očetu. Na tretje vprašanje mi še le odgovore: »Odvedli so jih v bolnico." In jokali smo z materjo. Kar se nam začno smijati in nas objemati; potem pa se spuste zopet v jok. Mi pa začnemo moliti na vse pretege in 190 izmoJimo vse molitvice, kar smo jih znali. Tudi mati začno na zadnje z nami moliti. Potem nas objamejo in pritiskajo na prsi, govoreč: „0 dobri otroci! zavoljo uioje gizdavosti morate toliko trpeti. Prej mi ni bila na mislih nio-Jitev, a zdaj noče Bog poslušati mojih prošonj." „0 ne, mati, Jezušeek nas izvestno ne zapusti, ker nain je pornagal še vselej," pravim jaz. Mati pa so govorili in nas strašili še uaprej z zmedeniini besedami. Drugi dau smo šli z materjo v bolnico. Postelja za posteljo se je vrstila in bolniki so ležali na njih. Pridemo do očeta. Komaj sem jih spoznala, tako so se izpreinenili. S slabira — mrtvaškiin glasom me pokličejo po iinenu. Mi pa se ustopiino okolo postelje in jočemo. Potem vzdignejo oče svoji veli roki iu nas blagoslove. Mi pa začnemo ihteti se in jokati. . . . Nič ue vera, kdaj so nas odvedli iz bolnice. Dobrega očeta pa nismo nikoli več videli. Kmalu po našein odhodu so izdihniJi svojo pleinenifco duSo . . . Mati pa so jeli zopet bloditi. Po noči so vstali in otišli. Ko pa zjutraj vstaaemo. začuje se nakrat ropot in krik po veži. ^Nobenega pokopa! . . . Proč s tem, ničesar ne potrebujem!" . . . Nato ustopijo v sobo, začno raz-metavati vse, kar jim pride pod roko iu čuduo kriče: ,,Pojdite, gremo k očetu! Vsi umrjemo . . . jeden , dva, tri" — pri teh besedah vzdignejo velik nož in mahajo ž ujiin po zraku. Hočejo me prijeti, a jaz se zgiudim, iu — potein vže ne vein, kaj se je godilo . . . Vzdramivši se, pogledain okolo sebe. Bilo je vse mirno in bratca sta stala pri meni. Eečeta jni: nMatere vže ni! Ljudje so prišli in jih odvedli v blaznico." Bili smo zdaj popolnoma saini. Nikogar ni bilo k narn tistega due. Trdo zapremo vrata, priporočimo se še jedenkrat našemu Jezuščku ter se uležemo spat z očetovim prigovorom: Kadar žalost do vrha prikipi, takrat veselje se glasi. V. Naša liesreča je prikipela do vrhunca. Nihce ni prišel k nam pogledat tudi drugega due. Kar srao iraeli hrane, použili smo vse. Olad nas je jel mueiti. Pokleknemo in začnemo inoliti in prositi nebeškega očeta: BDaj nam danes uaš vsakdai]ji kruh!" — Tedaj mi je šinila v glavo inisel, ki mi še nik-dar ni prišla ua um. Prosjačit grem. Odprem vrata, stopiin na prag in se oziram po ulicah. V tem pridejo lnoje soueenke ter ine vprašajo, zakaj ne pridem več v šolo? Eazložiin jim svojo bedo. Kmalu rni prinese vsaka nekaj pod zastorom in vrže v naročje: kruha ia jabolk. Z veseljem tečem k bratcema, kričoč: ^Jezuščok nam je vže pomogel!" Pozneje zaslišimo trkanje na vrata . . . »Najbrže so rnati," mislim si in hitim odpirat. Stara prijatoljica iz šole jo bila, ki nain je prinesla zopet nekaj jedi in obljubila, da nas še obišče. In res pride po šoli več deklic, ki nas obdarujejo s kruhom. Na večer pomečem v peč zadnje polenčke in za-kurim, da se malo pogrejemo. Vode nain pogrejem in v krop si nadrobimo kruha, kar je bila naša večerja. Oetrti dan se še ne vrnejo niati. Začuvši gospodinjin glas v veži, hitim k njej in jo vprašam po materi. nMati so v blaznici," reče mi z osoruim gla- 191 ^I^^^^^^H som, a še osoruejše pristavi: »Kadar bode mesec pri kraji, glejte da se vas znebim." In ko jej začnem tožiti našo bedo, razjezi se in jezna otide. I Bratca sta se jezila uad neusmiljeno gospo aJi jaz ju potolažira, rekoČ: ,,Jezušček uas ne bode zapustil." Potem gremo vsi trije proti vežnim vratom, da bi vprašali koga za mater. Na pragu stojee, opazimo, da preuašajo Ijudje zelena drevcsca in druge lepe stvari. nSveti večer je daues," praviin bratorna. Kar pride miino znaua mi prijateljica in se ustavi pri uas, rekoo: ,,Nekaj sein vam prinesJa za božičuo drevesce." In res jo šla z iiami tcr nam naložila raziiih stvari na mizo. Mi pa smo napravljali in krasili z volikim vcseljem božičiio drevesce. Ko nas pa je začcl lnučiti glad, pobrali smo raz drcvesce nekiitere stvari in si utolažili la-koto. In zopot smo se zalivaljevali dobremu Jezuščku. i Potcm otiderao v ecrkev. Za rokc se vodimo in hitimo do jaslie. Ko pa molimo Jczuščka v jaslicah, pravi mi vedno uek uotrauji glas: Pojdi k gospodu katehetu! In res rečoni bratcema, da me počakata, sama pa hitim k gospodu katchctu. J ,,Eozika! pozdravlja to uebo; kje tičiš vedno?" ' „0 gospod katehet! zdaj vže ne morem plačevati za paganske otročiče, odgovorim jaz in si zakrijem oblieje z rokama. Iu ko iiid vprašajo, zakaj m, razložim jira naše tcžko stauje. Solze so prižle gospodu katehetu v oči . . . Čez nekaj časa mi reko iti po bratca in počakati ter pristavijo: ,,Tudi danes vas ne zapusti Jezušček." Ia otišli so . . . Krnalu se vrnejo gospod katohet z odlično gospo. Ta se nam prijazno nasmeje in nas pomiluje, potem pa otidemo ž njo. In prišli smo v veliko lepo hišo. Taka je biJa, kakeršno smo imeli mi nekdaj, in še Jepša. Precej nas posade okolo obložcno mize. Srečko in Dragotiu kar nista mogla od nje. Jaz pa sem pripovedovala moje iu uaše terpljenje. Doinači otroci so se čudili in gospa jim je nas postavila za vzgled. Po obedu uas pelje gospa sama v naše staro staudvanje. Vse sem jej inorala razJožiti iu pobrati siuo morali še tist dau vso nažo hišno opravo. Tudi nasega Jezuščka nismo pozabili. Kar ustopi oni gospod, ki me je vodil po polji z bolnim očetom iu mo obdaroval, in gospa njegova. Naša nova gospa jima rcče: ,,Tukaj poglejte tri otroeiče, katere vama danes pošJje Jezušček sam, da je vzaineta za svoje." In gospod me vpraša, če tudi daues uu greiu ž njimV Iu dejaJa sem, da moram skrbeti za bratca. — ,,Nič se uc boj za njiju, tudi bratca bodeta preskrbljena." In vsi trije začueino poljubljati roko gospodu iu gospej ter se jokamo od veselja ... Šli smo še tist večer ž njima ua dom. Tako nas je pripeljal Jezušček na sveti dan k novim roditeljem. Jaz sem ostala pri njih, Srečko in Dragotin pa sta obiskovala višje šole. Vsem trera se godi prav dobro, tako dobro, kakor nekdaj v očetovej hiši. Iu zopet nosimo lahko vsak mesec novčiče k gospodu katehetu za uboge dušice paganskih °tr0*- (Prosto posl. Alojzij Vakaj .)