KRONIKA
KNJIŽEVNOST
LEOPOLD SUHODOLČAN, DOBRIJSKA BALADA. Pet Suhodolčanovih novel zbranih v knjigi Dobrijska balada* sestavlja zaokrožen organizem tako s snovnimi in stilnimi sestavinami kakor tudi z etičnim sporočilom. Iz tega gradiva bi utegnil nastati zanimiv roman o usodi gorske kmečke družine, tako o tistih, ki so še ostali na gorski domačiji, kakor o tistih, ki so odšli v dolino in se potrudili uničiti v sebi vse moralne vrednote, ki so jih prinesli s seboj, da bi se čim uspešneje vključili v tesni vrtinec dolinskega, malomestnega, provinei-alnega življenja. Pogled v te in takšne plasti sodobnega življenja nam omogoča pisatelj Leopold Suhodolčan s svojimi petimi novelami, v katerih z moralno zavzetostjo razkriva duševni obraz nekaterih ljudi, ki na videz niso nič posebnega, pač pa v svojih intimnih konfliktih doživljajo značilna življenjska nasprotja naših dni.
Prva novela z naslovom Beg je tudi s svojo temo nekako uvodna. Pisatelj razkriva v njej usodo in bolečino priletnega gorskega kmeta Levaka, ki so mu
* Leopold Suhodolčan. Dobrijska balada. Državna založba Slovenije 1967.
1261
otroci drug za drugim odhajali v dolino, med njimi tudi najmlajši, Lojz, na katerega je opiral svoje zadnje upe. V Levakovi usodi se prepletata dve komponenti, osebna in družbena: med vojno je bil aktiven podpornik partizanov, v bližini svoje domačije je napravil posebno skrivališče za ranjence, ki jih je vseskozi zalagal s hrano. Zato mu je bilo obljubljeno, da po vojni ne bo plačeval davkov ali pa vsaj nizke. To mu je obljubljal isti človek, ki mu nekaj let pozneje z isto gorečnostjo razlaga »zgodovinsko nujnost« likvidacije gorskih kmetij. To je ironija usode, ki jo pisatelj podčrta s posebnim poudarkom. In to je tema, ki je v literaturi že našla nekaj svojega prostora, vendar premalo, da bi bila prikazana tragika človeških usod spričo zaletavih, kratkovidnih in z ničemer utemeljenih ukrepov. Cisto gospodarski dejavniki pritiskajo zdaj, da se te reči rešujejo nekoliko drugače. — Toda Levakova usoda je padla v mlin drugačnih časov. Na kmetiji je ostal sam, ostarel in nezmožen za delo, z glodajočim vprašanjem v sebi, koliko je zakrivil sam, da so otroci drug za drugim odšli in da je bila njegova zadnja pot v dolino z namenom, da bi pregovoril Lojzeta, da bi se vrnil, brezuspešna. Zunanji okvir novele Beg je namreč Levakovo vračanje iz doline na domačijo; v njegovi zavesti pa se ob pretehta-vanju lastne krivde vrstijo dogodki iz preteklosti po asociativnem zaporedju, tako da se pomen in usodnost dogodkov stopnjujeta. To je ustaljen in preskusen prijem pisatelja Suhodolčana, z nekaterimi drugačnimi elementi se ponovi v vseh novelah, zelo dobro pa ga je že uveljavil pri oblikovanju poglavij romana Svetlice.
V treh nadaljnjih novelah te zbirke pa je pisatelj prikazal usodo treh Levakovih otrok pri vživljanju v dolinske, malomestne razmere. Stari Levak je čisto zavestno občutil spor doline s hribom; dolino je sovražil in se ji odtujil, samo med vojno se je občutek nepomirljivosti med hribom in dolino nekako zgubil. V noveli Stene opisuje pisatelj zavoženo življenje Levakove hčerke Katke; lahkovernost in moralna labilnost jo pripeljeta za devet mesecev za zapahe zaradi denarnih poneverb. Njena zgodba je tudi orisana prek Katkine zavesti z obilico sanjskih in fantazijskih prizorov, ki jih podoživlja v samici. Pisatelj porabi izjemno okolje za intimno pretehtavanje odločilnih trenutkov Katkinega življenja, ki so jo pripeljali v zapor. Prepričljiv pisateljski napor je izpričan v fantazijskih prizorih Katkinega veseljačenja s tovariši iz pisarne za ukradeni denar. Ti prizori so polni zunanje bleščave na eni strani, na drugi pa polni notranje stiske ženske, ki se srečuje s samimi pokvarjenci. Tako je Katka bolj žrtev sprijenega okolja, ki je spretnejše kot ona in zato prestaja tudi kazen za delikte drugih.
Celovitejša podoba določene plasti malomestne družbe pa je podana v noveli Povodenj, v kateri je osrednja oseba Levakov sin Lojz, ki po petnajstih letih življenja v mestu doživlja hudo notranjo krizo. Situacija je spet nekoliko izjemna: sobotni večer, plesišče in bar v kavarni, del mesta je poplavljen in tovarniškemu jezu, ki ga je tudi Lojz gradil, preti, da ga bo voda porušila. V takšnem napetem okolju rešuje Lojz svoj intimni konflikt: žena se mu odteguje in si išče druge; čeprav je v poklicu uspel, si sezidal vilo in uživa sladkosti višje plasti malomestne družbe, vendar ga muči občutek, da so ga njegovi vrstniki prehiteli in to z zavidanja vredno lahkoto. Ob tekmi z vrstniki se je Lojz vseskozi trudil, da bi zatrl v sebi vrednote, ki jih je prinesel s svoje rodne gorske domačije, samo da bi lahko tekmoval s tovariši, da bi lahko goljufal
1262
tovarno, varal ženo in se sploh izenačil z družbo, v katero je prišel. To plast družbe, ki je v malem mestu denarno najbolj založena in si vse dovoljuje, je Suhodolčan prikazal v takšnih detajlih, ki razkrivajo jedro njihove moralne iznakaženosti, cinizma in duhovne praznine. Užitek, varanje, beg pred odgovornostjo, tekma za uspehom, materialno ugodje — to so vrednote te družbene plasti, v katero se Lojz nikakor ne more vključiti, ker ga kmečki moralni kodeks, ki ga je še nekaj ostalo v njem, ovira, da bi se sproščeno vrgel v vrtinec moralne zmede. V tej noveli moti edino nekaj neprepričljivo podanih erotičnih scen, prizorov zapeljevanja, ki se tudi ponavljajo in že prehajajo v karikiranje.
Prva je odšla z Levakovine Marija in se izšolala za medicinsko sestro. Njen tragični, nekoliko orgiastični konec je opisan v noveli Dobrijska balada, po kateri je zbirka dobila tudi naslov in je v knjigi objavljena na zadnjem mestu kot najbolj tragičen finale. Zunanji okvir novele je en dan življenja Levakove Marije, poročene z Belšakom, ki je ob poroki zahteval, da je službo pustila, jo pripeljal v svet predmetov in materialnega ugodja, čustveno pa ji ni dal drugega kot naveličanost in odpor. Vse to razkrije pisatelj v izzivalni enodnevni odisejadi Marije z mladim ljubimcem, ki ga imajo v malem mestu Dobrijah za huligana, za krivca vseh lopovščin, ki pa jih povzročajo sinovi uglednih malo-mestnih živin. Z Belšakovim avtomobilom in z Marijo se jim maščuje tako, da izziva Belšakove znance na vseh javnih prostorih in v lokalih. To je na videz čudaški, vendar zelo bister fant, ki ga je usoda zadela najprej z izgubo matere, ki so jo Nemci ustrelili kot talko. In po očetovi smrti je živel kot dobrijska sirota in bil deležen veliko krivic. Novela je napisana zelo slikovito, drzno, spletena iz dramatičnih, napetih situacij, vendar dvignjena v neki poseben psihološki svet s čisto jasnim namenom, da bi se pokazale moralne spačenosti malega provincialnega sveta. Za učinek novele je bilo forsiranje v tem smislu sicer uspešno, nekoliko pa trpi prepričljivost, čeprav je očitno, da je Marijina in Tinova odisejada skozi DobTije dvignjena v surrealistične plasti. Pisateljev polemični in ironični odnos do moralno izmaličenih plasti te naše provincialne družbe se kaže tudi v nekaterih stilnih elementih, z vpletanjem odlomkov iz »nedolžnih« ljudskih pesmi; tak prijem ima že v noveli Povodenj in zato navajam najzanimivejši primer iz te novele: »Godba je igrala tiho koračnico, ljudje so kot oskubene kokoši stopicali po mestu, zrli so drug mimo drugega, ko da ju niso opazili, da gresta mimo, tri dni in pol ne gremo še domov, doma so stare babe, regljajo kakor žabe, delavec pred njim je že prišel do vhoda.. .t To je tak prijem, kakor ga srečujemo v delih mlajše ironične poezije.
Ena sama novela v knjigi Dobrijska balada izstopa iz Levakovega tematskega okvira, to je Gola stran dneva. Tudi v tej noveli je prikazan en dan življenja zidarja Adama, ki v sanjah zida visok stolp, v resničnem življenju pa betonira kanale. To je prispodoba za njegovo življenje: ljudje, s katerimi živi, se mu pravzaprav spreminjajo v kanal; ničevost človeškega življenja je v tej noveli prikazana zares pretresljivo. Vsako Adamovo dejanje, vsako njegovo srečanje z ljudmi pri delu in popoldne preraste v simbol: to so možnosti, ki ti jih nudita svet in življenje, potem pa napravi kaj, ko pa si prisiljen zidati kanale, o stolpih pa lahko samo sanjaš. Seveda bi v teh Suhadolčanovih novelah lahko brskali za eksistencialističnimi literarnimi orientacijami, za sledovi moderne psihološke proze, vendar moramo priznati, da je Suhodolčan samosvoj,
1263
izviren in predvsem aktualen pisatelj, ki zna poiskati in zelo tekoče podati globlje plasti moralnih nasprotij našega časa. Poglavitno spoznanje njegovih novel v knjigi Dobrijska balada je zajeto v enem samem stavku, ki se glasi »Oh, inženir, ne tako... Svet je čisto v redu, le ljudje smo še zmerom barabe...« (Lojz v noveli Povodenj). Ta stavek tudi jasno pove, da je Suhodolčan moralno angažiran pisatelj, da vidi poglavitne probleme naše družbe v današnjih dneh predvsem v svetu moralnih vrednot, ki pa so. kakor smo videli iz analize posameznih novel, dokaj porazne. Pisatelj je ob njih pretresen, pa ne zato, ker bi bil romantik ali idealist in ker bi kot tak hotel živeti v idealni družbi, pač pa zato, ker temeljito spoznava, kakšne intimne drame se odigravajo spričo zanikanja slehernih moralnih kategorij, kar je gotovo ena izmed značilnosti prehoda iz romantičnega domačijskega bivanja v novi, hladni racionalizem.
France  Vurnik
1264