— 177 —
"-¦¦.- ?                - /    ifatf...
'    u Prirodopisno - natoroznansko polje.
Bernardinski pes.
Nij je živali na vsem svetu, katera bi bila človeku bolj udana, nego je - p e s. On je jedina žival, ki se povsod derži in spremlja človeka. On mu čuva hišo in čredo, premoženje in življenje, pomaga mu loviti divjačino, kaže mu pot ia cel6 v kolca vprežen vozi mu razlieno blag6. V nevarnosti brani gospo-darja in bori se zanj do zadnjega diha. Da bi se gospodarju priljubil, nauči se plesati,- b6bnati, po vervi hoditi, stražiti iu celč iz pištole streljati. Pes je mnogoverstnih plemea ia dobro vem, da vsi poznate mesarskega, ovčar-skegain lovskega psa. Tudi kodra poznate, ki iina lepo kodrasto dlako in se rad nauči razno katerih Sal. A denes sem se namenil vam povedati o nekem dmgem psu, ki opravlja dela usmiljenega Samaritana in to na gori sv. Bernarda.   Tega psa vam kaže denašnja ^Verteeva"" slika.
piči po nekaterih krajih po 10 do po 12 metrov visoko;  ž njim zamete vse pote in steze, vse prepade in brezna.
Preko gore sv. Bemarda je prelaz iz Šyicarskega na LaŠko z najvišjim zimskim stanovališčem. Samo po letu, kedar je popolnoma mirno vreme, je 'je ta pot brez nevarnosti za človeško življenje. A v viharnem vremenu in po zimi je zel6 nevaren in vsako leto se gode tod nesreče. Ali pade popotnik v . kako jamo, ali ga pokoplje snežni plaz, ali zgreši pot v gostej megli in tava po samoti, dokler ga lakota iu trudnost ne prevladate, ali naposled omamljen-
— 178 —
od mraza zaspi in se nikdar več ne prebudi.   Ako ne bi bilo tukaj mnihov, nihče ne bi mogel brez nevarnosti preko tega gorskega sedla.
Uže osem sto let stanujejo na gori sv. Bernarda mnihi in strežejo popot-nim Ijudžm brez plačila. V njiliOYib. terdno zidanih hišab. je v sili prostora za 200 ljudi in ogenj v velikib. pečeh. gori leto in daa. Vsak dau prehodita dva Mapca s psi ta nevarni pot. Pervi gre od samostana do nizko ležeče staje, kjer derže svojo živino, a drugi gre od staje do samostana. Kedar je gerdo vreme, gred6psi, hlapci in mnihi z lopatami, z vervmi, z nosilnicami, z jedj6 in
' pijačo oskerbljeiii iskat nesrečnikov. Kjer koli se pokaže kak sled, gred6 za njim, gledajo na pse,  kako  se obnašajo ter si dado znamenja z rogovi.    Ti
• psi imajo neizrečeno dober nos; tak6j zavohajo človeški sled. Po ves dan ho-dijo sami po vseb. potii. in preišeejo vse razpoke in globeli. Ako najdejo oterp-nelega človeka Mtro tek6 po najkrajšem potu dom6v, glasno ia veselo lajejo in vodijo mnihe, ki so zmirom pripravljeni iti v poinoč. Ako pridejo psi do novega plaza, preiskujejo ga od vseh strani, ali ne bi bilo kje človeškega sledii, in ako so obvohali zakopanega popotnika, začn6 ga izkapati z močnimi ki-eraplji. Navaduo nosijo na vratu čutarico ali barilček z dobrim viiiom, ali košek z jedmi, a na herbtu imajo privezane volnate odeje. V samostami so vpisana imeua mnogib. in mnogih Ijudf, katerim so ti psi oteli živijenje.
Najimenitnejši mej njimi je bil Bari, ki je gotovo vreden, da se ga spomnimo z nekoliko versticami. Dyanajst let je služil v samostanu človeštvii v prid, in on sain je štirdesetim ljudem rešil življenje. Bari je bil ne-izrečeno priden in vnet v svojem poklicu. Njega nij bilo nikdar treba opo-minjati na delo. Ko se je vlegla megla na gore, ali ko se je približevalo hudo vreme, nij ga bilo moči prideržati v samostaau. Prelajal iii preiskaval je zmirom najnevarnejše kraje. Nek68 je našel v ledenej jami uže na pol zmerz-neno speče dete, ki je zašlo s pravega pota. Bari je dete z jezikom lizal in grel, da ga je prebudil, potlej se mu je znal tako prikupiti, da mu je dete sedlo na herbet in se mu je oklenilo okoli vrata. Tako ga je ves vesel pri-nesel do samostanskih vrat.
Ko se je pes Bari postaral, vzelo ga je mesto Bern v rejo in ko je poginil, natlacili so njegovo kožo ter tako stoji ge dandanes v bernskem miizeji. Vsak tujec, ki pride v Bem, gre t muzej, da si ogleda'tega nsmiljenega Samaritana v pasjej podobi."