57351

Zdravje in božji blagoslov vsilil vernim Kri-
stianom Lavantinske škofije od Jezusa Kristusa
Gospoda našega.

Kdo ne bere, kdo ne čuje, kako se po svetu godi ?
Huda vojska se krog nas napleta, in ni ga človeka, ki bi nam
povedal, kdaj bo končala, in pa kako. — Strašna bolezn po
Laškem in Nemškem s nagloj smertjoj ljudi pobera, se ne zogne
bogatih hiš, ne bornih bajtic, jemlje stare iu mlade, ter vsim veli:
bodite pripravleni!—Po južnih krajih grozovitni potresi cele mesta
porušijo, po severnih velike povodnje rodovito polje v pušavo
spremene in ljudem beraško palico podajo. Tudi nam je prerana
siana lep kos kruha vzela, tersje slabo rodilo, in kužen ples-
novec, tersja bolezn nam žuga vinogradov veselje v žalost pre-
meniti. Podzemljice še gosto gnijejo, in vbogi žalostno vpra¬
šajo; kako se bomo preživeli, kako družino s vsem potrebnim
preskerbeli? Kar je pa naj huje zlo, je hudobija ljudi, kterih
veliko tako živi, kobi Boga ne bilo, ne bilo pekla ne nebes, kakor
bi nevmerjoče duše ne imeli. Sveto vero zatreti, vse altarje in
trone podreti, je njih misel in želja. Dni in noči svoje peklenske
sklepe kujejo, abotne ljudi zapeljujejo, in če v enim kralestvi
vihar prekucije potihne in ogenj kervave vojske pogasne, ga
hitro v drugih deželali podpihajo. Hudobci nimajo sami pokoja,
in tudi drugim miru ne dajo; le kraljistvo hudičevo na tem svetu
množiti je njih veselje in skerb. Huda je telesna bolezn in smert,
pa dušna še neisrečenokrat hujša. Le dvojno zdravilo za to dušno
bolezn imamo: pokoro  in pa m o 1 i t v o. Prava pokora ljudi
popravi in jim prijaznost božjo da; molitva nam od Boga vsako
pomoč izprosi, posebno na mogočno priprošnjo Marie prečiste
device, naše preljube matere. Oh, naj bi prave pokore ne
zamudili, ne opustili serčne molitve, potolažili božjo jezo in
odvernili zaslužene šibe, ki se nam kažejo!

Sveti oče, papež Pij IX. s žalostnim sercom gledajo, kako
hudo se po svetu godi, in močno jih skerbi za svoje verne otroke.
Počešenje Marie povišati želijo, naj bi božja mati po vrednosti
od svojih otrok počešena, tudi svojim vernim otrokam obilnej
gnad isprosila. Ljub mir bi radi med keršanskimi narodami in
poglavarji zadobili, naj bi sovražne prekucije po svetu vtihnile ;
pa tudi kugo, lakoto in vse te šibe, ki toliko ljudi po sveti
stiskajo, in tudi našim krajem žugajo, želijo odverniti, posebno
pa zadobiti, naj bi dober Bog sovražnike svete katolške cerkve
pokročal, kteri se po širokem nad njo vzdigujejo.

*

Kakor skerben oče, papež svoj glas povzdignejo, in
povabijo vse svoje včrne otroke, naj s njimi sveto pobožnost
v času treh mescov, kakor ob svetem letu opravijo, ter kakor
naj viši namestnik Kristusov na zemlji popolnoma odpustike
vsim vernim podele, ki zvesto dopolnijo, kar je za to naročeno.

1. Ta pobožnost se začne o večernicah pred vsemi Svet¬
niki O* listopada 1.1.) in se v sredo pred svečnicoj (31. prosenca
18553 konca. Zvonovi bodo začetek in konec oznanili.

2. Posledno nedelo cerkveniga leta (26. listopada3 bo
po vsih farnih cerkvah presveto rešuje Telo izpostavleno, sve¬
temu očetu papežu izprositi posebno razsvetlenje svetega Duha
za njih svet namen.

3. Praznik Marie preciste device, bres madeža spo¬
čete, se bo to leto v adventu posebno svečavno obhajal.

4. V 4. nedelo po svetili treh kraljih alj pred svecen-
eoj se bo pri velikem opravilu pred svetem resnem Telesam
hvalna pesm zapela.

Kdor se tih popolnoma odpustkov vdeležiti želji, ima:

1. Zakrament svete pokore in presvetega resnega Telesa v tih
treh mescih napovedane pobožnosti vredno prejeti;

2. Tri cerkve, alj pa edno trikrat v te namen (tode razu n
farne svete maše, pri kterej je tako vsako nedelo in za¬
povedan praznik vsak včrn kristian biti dolženj obiskati,
in po misli svetega očeta papeža nekaj časa moliti, ako ne
več, saj 7  očenašev, 7  češenih Marij in 1 vero za prijemo
odpustkov.

3. Se v saboto pred poslednoj nedeloj cerkvenega leta terdno
postiti, to je, se mesnih jedil zderžati, in se le enkrat tisti
dan do si tega najesti. Kdor bi se to saboto postiti ne mo¬
gel, naj kak drug dan ts post  opravi.

4. Vsakdo naj po svojem zamoženju iz prave ker sanske lju¬
bezni kaj vbogaime da, alj v dnarjih, alj v živežu, alj
v oblačilu; kdor pa vsega tega nima, naj pa toliko več moli
v spreobernenje grešnikov. Te popolnoma odpustek se
tudi lehko vernim dušam v vicah izporoči.

Te pobožne dela so lehke in nam velik dušni dobiček
obetajo; alj one so mertve, brez vsega zaslužka, ako pravega
duha pokore pri nas ni, ki te dela oživi, da Bogu dopadejo in
nam pomagajo. „Serce spokorjeno in ponižanoBog
ne bo zaverge l.“ Le pokora  nas popravi, s Bogam
spravi in nam nebeške vrata odpre. Dokler pregreha v našem
sercu gospodinji, nam lepo sonce vsmilenja božiga sjalo ne bo.
Dajmo torej v tem svetem času vsakej pregrešni navadi za
vselej slovo skoz čisto spoved in vredno pokoro. Pokora je
edino dušno zdravilo; inčenebote pokore storili,
veli Jezus, bote vsi konec vzeli.

Molitev  iz čistega serca oblake predere, nas s Bo¬
gam poprijazni, odverne hudo, česar se bojimo, nam izprosi
dobro, česar željimo; molitva je naša naj boljša prijatlica in
pomočnica. Molimo torej, kakor nam sveti oče papež naročajo, naj

neskončno vsmilen Bog na prošnjo Marie šibe svoje pravične jeze
odverne, ki smo jih skoz svoje grehe zaslužili. Molimo, naj
vse hudobne prekucije končajo, sovražni, zapeljivi ljudje po¬
tihnejo, da kervava vojska mine, in mi ljubi, stanoviten mir
vživamo. Molimo in prosimo, naj bi Bog dal, de bi sedajne
vojske v juternih krajih v povišanje svete katolške cerkve izišle,
vse krivovere po sveti zginile, vse razdertve med kristiani
nehale, naj bi bil skorej tudi na zemlji en srečen hlev in eden
pastir. Molimo za svetega očeta papeža  Pia  IX. naj jih
Bog ohrani, kakor svoje dni svetega Petra na morji, de bodo
našo sveto vero branili in sveto cerkev, kraljestvo božje po vsem
svetu razširali. Molimo za našega švitlega cesarja Franca
Jožefa,  naj jim da Bog vse sovražnike naše, znotrajne in
vunajne s mogočnoj rokoj premagati, in nam stanoviten mir in
prav6^^4%p#^t^^iv % 'Py os i 11! t!f> prav serčno neskončno vsmi-
leniga Boga, najfc nam ljubo zdravje ohrani, in vsakdanjega
kruha saj za potrebo da; kolikor je Bogu k časti in našim
dušam v izveličanje.

Kar pa naša nevrednost izprositi ne zamore, naj nam
Maria pripomore, ona nebes in zemlje kraljica, vrata nebeške
in zgodna danica, pribežalnica Kristianov, pomoč in zaupanje
naše. Mario devico, brez madeža spočeto, v sedajnih dneh
posebno častiti in v pomoč klicati, nas sveti oče opominajo.
Bo Maria za nas prosila, nam bo gotovo zadobila, česar po¬
trebujemo, ako bomo le vredni otroci tolike matere. V to
podelijo sveti oče vsim vernim iz celega serca v živo znamnje
svoje ljubezni očetovski apostolski blagoslov alj žegen.

Pri sv. Andreju na dan sv. Maksimiliana 1854.

Anion Mariin,

Lavantinski škof.

d


- -//


ji  ’ " ^

. .P :■ ■)

oif 303tfil‘j,q smfot $W"y$t
8 i>

£ . 0111 * 71 X 7

■iu'i t »ii-t?. r
3»y<rm>[ ost,

, - pfc  i ri j . .,.  ->-otyrigrT

/? o*« ■*-«

' ifosls^ »in jmf o - sofl

dMffiudc HI

/tlai&i gnrjh

ro r >9 rsi /of

- moar O'- »fSMUov 1*

’■ ■ :!  '. : r. i r ! s I-i s a


^žž? *y

.4>S8I «fJ8f

!««'r t«« »sir-ioss

odžoilon kIk-»v

daiil> ili»j/;f>98 /
iO(_ 8 !iiiiir»{jo o'»o ij
38803  t 8 li(JoT!®
o1 V -  .vnl/ra oj

0018918  n a 07 iŠ 7