Strokovni glas ljudstva ali o tem, kako družba znanja "svakoga dana u svakom pogledu sve više napreduje." Andrej Jelen Bralec ob naslos'u morda pomisli, da gre v tem sestavku za razglabljanje o Wikipediji ali čem po- dobnem, vendar se moti. Spregovoriti bom poskusil o nečem, kar je prešlo v rek »iz vsega delamo znanost.« Po navadi ga uporabimo takrat, ko bi radi povedali, da nekaj, kar je po naravi preprosto in umljivo, napravimo komplicirano in nerazumljivo. Preneseni pomen je tako samoumeven, da prej zaključi pogovor» kakor da bi ga začel. A ko ga slišim iz ust kolegic in kolegov učiteljev, se moram vprašati o njegovem pomenu. Ob praznovanju dneva učiteljev je Sindikat vzgo- je, izobraževanja in kulture Slovenije na piano potisnil slogan: »Prava pol je izobraževanje!« Pri tem poudarja pomen ustreznega financiranja teh področij in dodaja» da je to prava pot za izhod iz krize. Učitelji podpi ramo tak sindikat, ki udarno poudari nepogrešljivost nas» izvajalcev izobraže- vanja, si mislim, ko sedim v zbornici in strmim v razobešeni plakat» a me zmeraj bolj izrazito nekaj moti. Ja, kaj pa je z vzgojo? »Vzgoja in izobra- ževanje« je bila za časa mojega študija nerazdru- žljiva besedna zveza. A če že je Ministrstvu za šolstvo in šport vzgoja postranska dejavnost, ali po tem lahko sklepamo» da šolskemu sindikatu tudi več delo ni? In kaj pravzaprav počne učitelj v šoli? Ali učitelj v šoli sploh lahko kaj počne? V opisu sledečega dogodka bom najprej poskusil ujeti šolski duh» ki uhaja, saj ga ni moč zlahka ubesediti, potem pa se bom posvetil ostalim na- prednejšim temam. LEPO JE VEDETI, LEPO JE ZNATI Sredi septembra je območna obrtno-podjetni- ška zbornica v avb Mestne občine organizirala promocijo poklicev za devetošolce iz mesta in okolice. Na tako imenovanem strokovnem sreča- nju so na stojnicah srednje Šole in obrtniki, člani zbornice, vabili bodoče dijake in delavce na ogled atraktivnih in deficitarnih poklicev. (Mimogrede, največjega navdušenja je bila deležna prazna stoj- nica banke, kjer so učenci za prvi tekoči račun predali osebne podatke» da so polem dobili nji- hovi starši že izpolnjene, reklamne obrazce.) Po ogledu v avli nas je v zeleni dvorani znani kera- mičar in raper animiral s petjem in kvizom Lepo je biti mojster (okrnjena različica kviza Lepo je bili milijonar), ki vsebuje iri vprašanja, vezana na poklice, in na katerem so vsi, brez izjeme, mojstri. Nekateri so to gladko poslali, saj so pri- sluhnili predstavitvam s stojnic, drugi pa so se poslužili pomoči, kakor pri znamenitem kvizu. Tik pred koncem se j e n a stol pred voditeljem po- gumno nastavilo dekle sramežljivo-trendovskega najstniškega videza, ki pa se ji je zataknilo pri preprostem vprašanju o nefizikalnem opravilu frizerja, o stvari, ki ji, glede na njeno pričesko, ne bi smelo delati preglavic. Malce jo je zmedel tudi voditelj, ki ji ni pustil, da bi odgovorila napačno, zato se je devetošolka odločila» da bo izkoristila pomoč, in sicer »klic v sili«. Poklicala je svoje- ga učitelja, ki je sedel med publiko. Učitelj ji je seveda povedal pravilen odgovor - barvanje. A lo je dekle še bolj iztirilo» saj je bila prepričana v svoj prav. Zato se je odločila» da izkoristi drugo pomoč - »glas ljudstva«. Ljudstvo osnovne šole je ob njeni izbiri kipelo od navdušenja, se norčevalo in kričalo, a se je z dvigom rok vseeno rahlo na- gnilo v zmagovalni odgovor. Tako se je kviz tudi zanjo ugodno razpletel. Z odra je odnesla papir- nato vrečo zmagovalnih da r i l Zunaj pred občinsko stavbo sem polem slučaj- no ujel pogovor vpletenih. Učitelj, katerega od- govor ni bil sprejel kol pravilen» je zaslišal svojo učenko, češ ali se dela norca iz njega. Učenka pa je pričakovano odgovorila» da ne» da se je samo zmedla. Verjeli je obema» jeznemu učitelju in resnicoljubni učenki. A kako na j dopovemo uči- telju, da ga nihče nima za norca? Težko, še težje vprašanje pa si lahko postavimo ostali, ki nismo neposredno vpleteni. Kaj pa, ie se to nc nanaša samo na posameznega učitelja« temveč velja v splošnem? Ali ima za štirinajstletnika povprečno znanje vrstnikov večjo težo od odraslega, ki po- seduje avtoriteto že zaradi narave svojega poklica samega? Že na univerzi smo se pri predmetu teorija vzgo- je poučili» da se poleg začrtanaga učnega načrta učenci nevede učijo skritega kurikuluma. Kar pomeni» da otrok našo besedo ali dejanje razu- me glede na čas in prostor, v katerem živi, kaj- pak drugače» kol smo predvideli. Porajajoči se nesporazumi so lahko konfliktni. Učitelji si od- zivne različno interpretiramo. Včasih jih veselo in razigrano» pogosteje pa razburjeno in užaljeno posredujemo kolegom v zbornici. Nekateri se venomer držijo oprijemal, ustaljenih razlag posa- meznega ali splošnega, dobrega ali slabega, drugi se ugibajoče sprašujejo. Zdi se, da gre bolje onim, katerih poučevanje se konsistentneje oprijema interpretacije spremljajočih (ne)dogodkov. Ko se nam nekaj hudega zgodi, pa ne znamo ločiti svoje krivde od krivde ostalih vpletenih, zaprepadeno molčimo» izognemo se očem kolegov in najprej razčistimo sami s seboj. A ne glede na hitrost, izid je skoraj vedno enak, zatečemo se v psiholo- gizme ali pa» Še bolj obupani, v sociologizme. Ali, poenostavljeno povedano, če ne zmoremo zapo* pasti osebnostne deviacije učenca, skomignemo z rameni» češ taka je pač družba, v kateri živimo. Seveda bi vsak že bežni poznavalec človeške za- vesti lahko dokazal» da se tistega dne ni zgodilo nič posebnega. Dekle se je pod pritiskom publi- ke zmedlo in reagiralo popolnoma iracionalno. Svojo razlago bi podkrepil z dejstvom, da gre za najstnico, zatorej je pri svojem (ne)razumnem odzivanju še bolj nepredvidljiva. Pa vendar nam spomin šepeta» da se za časa našega šolanja kaj takega ni zgodilo in se tudi ne bi moglo zgoditi, četudi so se, roko na srce, dogajali večji ekscesi. A če j eže učitelj od takrat izgubil ugled in spoštova- nje, znanja vendarle ni. Prej nasprotno, zagotovo lahko rečemo» da je znanje poglobil, in je torej ravno znanje temelj njegove avtoritete. A da zna- nje samo vzgaja» je teza, ki jo je lansiral šolski mi- nister v devetdesetih, a ne kot politik, temveč kol doklror socioloških znanosti. Njegov naslednik se je trendu navkljub zavzel za vzgojo, kakorkoli že si jo je zamišljal. Strokovna javnost pa mu je očitala hudo nestrokovnost» saj v načrt preobliko- vanja šole ni vključil vidnih strokovnjakov. ZNANSTVENI CVEK Ko sem po razbeljenem asfaltu druščino žensk vozil po slavonski avtocesti Bratstva in enotnosti in smo se kratkočasili s slanimi in manj slanimi pogovori, mi je udarilo v glavo, da bi bilo pravza- prav potrebno izdati nov časopis - zatemnjeno rumeni časopis - Kveč» znanstveni čvek, v kate- rem ne bi manjkala priloga Kvantarije, kvantno utemeljene no\'ice. Skratka» časopis, v katerem se ne bi pretvarjali, namigovali» pristransko poro- čali. Kveč bi radikaliziral težnje današnjega časo- pisja, v katerem članki dobijo težo s frazemi, kot so: »stroka je povedala«» »statistično so potrdili«, »znanstveniki so dokazali«, »iz teorije, ki se je pokazala v praksi« itd. Ne, v Kveču ne bi bili po- vršni, tu bi bilo prav vse znanstveno utemeljeno. Svojo vročo namero sem potem na drugem po- letnem izletu hladil pri mimobežnem sogovorcu, vi so ko šolniku, ki se mu je zdela fajn, s pripom- bo, da bi bila taka oblika za povprečnega bralca presuhoparna. Že že» sem vztrajal, ampak puhlim člankom časopisja ravno omenjena suhoparnost daje usmeritev, prasilnost» gotovost. Zakaj ne bi zbrali strokovnih nos'inarjev (predlagam, da jih preimenujemo v strokovinarje)t ki bi znanstveno poročali in komentirali le s pozicije stroke. In to vsakdanje, vsakodnevne dogodke, da bi imel pov- prečen bralec s Kvečem v roki vednost, namesto katere mora sedaj glodati balast dnevnega časo- pisja? Ugovarjate? No» dragi moj visokošolnik, pa vendarle ja veste, da družba napreduje zgolj zara- di znanstvenega napredka? Naloga strokovinarja pa je osveščanje javnosti o raziskovalnih tokovih za učvrstitev znanosti v samo družbeno bit. Včasih se zdi, da ob istem času nekateri razmišlja- mo podobno. Na zadnji strani oktobrske številke Sobotne priloge me je pritegnil naslov Strokov- njaki trdijo. Lenart J. Kučič je svoje pomisleke za- čel v stilu Kveča! »Novinarsko pisanje o znanosti je zelo preprosto opravilo ... «, potem pa je no- vinarjem očital novinarsko nekritično reciklažo, celo propagandnih sporočil»a jih ježal olajšal od - govornosti na račun pritiskov časa in financ delo- dajalcev. Podobno je okrcal znanstvenike, ki zgolj nepoglobljeno lovijo akademske točke in včasih celo v dobri veri poneverjajo raziskave. Taka nenačelna površnost, pravi, lahko zamegli novi- narsko (pregovorno) in znanstveno objektivnost ler vero v prihodnost zamaže s cinizmom. Tako spravno zaključi, da se moramo zedinili glede in v »znanstvenem in družbenem napredku, v kate- rem hi pridobili vsi.« Kaj sploh je napredek? Napredek je prehod iz nižje stopnje na višjo, glede na kakovost. A v čem napredujemo? Pred enim izmed predavanj v organizaciji humanističnega društva je gospod v letih napadel organizatorja, češ »Kaj pa se hu- manisti greste?! AJi je bilo v času strahovitega na- predka znanosti in tehnologije na vašem podro- čju zaznati kakršenkoli razvoj?« Res, ne moremo reči, da je voznik najnovejšega ekološko varčnega avtomobila bolj human od onega, ki vozi sto* enko, je pa vsekakor bolj napreden. Ali njegova igrača bolj ohranja naš svet. prepuščam bralcu v preračun. No, kakorkoli, zdi se, da je za družbo važno le, da napredujemo. A kako? To očitno tudi za najbolj goreče multiplikaiorje napredka ni lahko vprašanje. Pred dvema letoma je francoski predsednik Sarkozy naročil trem strokovnjakom, med katerima sta bila dva nobelovca iz ekono- mije, da bi prevrednotili kazalce družbenega na- predka. Ugotovili so, da povprečni BDP ne kaže realnega stanja, saj maloštevilni bogataši krepko zvišujejo aritmetično sredino plačne bede mno- žic. Računati bo treba mediano družinskega do- hodka. lorej geometrijsko sredino zaporedja vseh dohodkov v državi. Bravo. A kaj evropski družbi blaginje in človekovih pravic pomeni napredek? Glede na zidove, ki jih Evropa gradi, da ustavlja ljudi, ne blaga in ne kapitala, se zdi, da si pravice zaslužimo predvsem z bogastvom. Demokracijo imamo za dosežek in ne kot stanje duha ali po- litične dejavnosti. Državljanske pravice imamo, četudi niti pomislimo ne, da bi se na štiri ieta sprehodili na volišče, saj ima politika status »kur- be«. Ali torej lahko izpeljemo, da je družbeni napredek blagostanje, ki omogoča, da uživamo pravice brez dolžnosti? Prenos lega družbenega modela v šolo nam je učiteljem dobro znan. HEROJI ZNANJA LETIJO S PRAVICO M. Mazzini v nedavnem članku O razvajencih lepo izpelje, da starši, ki ne omejujejo podeljenih otrokovih pravic, saj vidijo nebrzdano svobodo kot širni prostor raz\'oja otrokovih potencialov, in s tem proizvajajo nesvobodne odrasle - potro- šnike, tudi ne dopustijo, da j ih omejuje kdorkoli drug. Iz tega pa sledi, piše. »da je resnično pr- vič v zgodovini vsa odgovornost padla samo na starša - torej točno na osebi, ki pred n jo bežita.« Razmišljam ... Mišljenje ni produktivno, je tve- gana dejavnost z nepredvidljivimi učinki, zato se mu družba vednosti izogiba. Družina je ujeta v družbeno logiko zgolj razumevanja, ne-mišlje- nja. Celo vestni starši, ki resnično želijo razumeli potek spoznavanja in odraščanje svojih otrok, se predajo ugotovitvi, da mlade pač nikoli ne bodo razumeli, saj so bili, ko so bili mladi, drugačni časi. Obnašajo pa se, kakor da živijo v dveh raz- ličnih realnostih - mladim zavidajo samozavest in povzdigujejo njihovo prilagodljivost, medtem ko starejši, tisti, ki bi morali biti zgled vrlin in kreposti, zbegano lovijo »nove čase«. Zato mla- di skozi naše oči vidijo le sebe, mi pa upravičeno ugotavljamo njihovo zagledanost vase in nespo- sobnost gledati onkraj sebe. Prelaganje vzgoje na šolo — citiram avtorja omenjenega članka - »ka- kšna neumnost , šola naj ponuja le red in znanje.« Tu se, kljub njegovi logični izpeljavi, z njim ne morem strinjati, saj se red ne ponuja, temveč vzpostavlja. Tako šola je, in zmeraj bo> tudi vzgoj- na ustanova, pa naj gojimo še tako idealizirano vizijo. Slovenska šola, ne edina, jo ima: iz vsega dela znanost. Kakšna je torej današnja sola, ko je le znanju do- puščeno. da vzgaja? Naj opišem, pred kakšno di- lemo se je ob koncu lanskega šolskega leta znašel učiteljski zbor pri imenovanju na j učenca, ki mu šola podeli posebno priznanje za odličen uspeh in izjemne dosežke na tekmovanjih, s katerimi uspešnost šole ponaša v širni slovenski prostor. Ko nam je pomočnica ravnatelja v premislek predočila možne kandidate, med katerimi s e j e zdel najbolj upravičen učenec A, saj je imel več vidnejših dosežkov od ostalih kandidatov, nisem mogel skrivali ogorčenja, ki ga je dodatno pod- žgala kolegica» češ kaj se homo zdaj zmišljcvali, v pravilniku imamo zapisane kriterije izbire. Res je, hitro se učimo parlamentarnega sprejemanja procedur. Toda čemu je sploh še potrebno razso- janje in odločanje ljudi, poklicanih, da poučuje- jo? Ali na j presežne vrednosti učenca A, učenca B in učenca C vstavimo v elektronsko pregledni- co in dobimo statistično preverljiv in dokazljiv rezultat? D o končnega sklepa je bii še en teden, dovolj časa. da sem premislil o učencu A in nje- govem morebitnem imenovanju za učenca šole. Na primer, kako učenec A razkazuje umske ta« lenle? Učenec A obrača besede, uporablja pravno izrazoslovje. le ciničen. Hladnokrvno laže. Izzi- va. Vedno, ko je okregan, gre v napad. Njegovo argumentiranje se da strniti v moto: kar ni pre- povedano, je dovoljeno. Če ga stisneš, in se ti je pr imoran opravičiti» mu lahko z obraza bereš, da mu ni niti malo žal. Ko mu poveš» da lo vidiš, ti odgovori: »Jaz sem razumen človek. Kaj bi se mo- ral jokati?!« Z druge plati: lojalen ni niti do svojih vrstnikov, s posebnim zadovoljstvom jih zatoži. Zna pa se pokazati prijaznega» zelo prijaznega. Zna se prilizovati Takrat» ko hoče. Takrat, ko ima interes. Takrat ga imamo učitelji radi, rajšL Živo se spomnim, kako je vkorakal v sredo zbor- nice in kriče zahteval osebo, ki mu je bila dol- žna priskrbeti, kar mu po pravici pripada, in nas s korektnim besednjakom okrivil, da bo zaradi naše neustrežljivosti zamudil svojo popoldansko obveznost. Prisotni smo bili Šokirani; katerega- koli učenca, ki bi storil enako» bi nahrurili , njega pa ... Pnjsili smo ga. na j zapusti zbornico. V čem se torej učenec A razlikuje od navadnih šolskih huliganov, ki se podobno nesramno in predrzno obnašajo? V izjemnih dosežkih na tekmovanjih, v izigravanju pravil šole in spretnem izogibanju odgovornosti in meji kaznovanja. Kaj učencem sporočamo, ko izberemo učenca A za učenca šole? Kaj učencu A sporočamo, ko mu podelimo naziv učenca šole? Ni važno sredstvo, važen je cilj. Biti uspešen, biti najboljši, vse ostalo je po- stransko, balast. Ali ni takšna tudi logika postka- pit ali stičnega neoliberalizma, ki pravno izigrava državne zakone in nebrzdano, brez vesti siromaši svet. Da današnja Šola vzgaja ravno v tem duhu, si ne moremo več tajiti. Ko pa izbiramo učenca A za učenca šole, si priznamo» da smo res v hudi za- gati. (Naj poudarim, da ne gojim nobene osebne zamere do učenca A. njegovega primera tudi ne jemljem za spodbujanje zgražanja bralca. Prav- zaprav sem učencu A hvaležen» ker nudi tako slikovit opis stanja duha v šoli.) Naslednji teden smo s posredovanjem za na j učenca šole izbrali učenca B. Na misel mi pride oni film, njegovega naslova se nikoli ne spomnim, spomnim pa se prijateljevega nagovora, na j si ga pogledam, kar se tam tako lepo vidi. zakaj je v življenju dobro biti drugi. VISOKO IZOBRAŽENA NEPISMENOST Otroke v šoli od malih nog naprej izobražujemo, načrtno razvijamo njihove sposobnosti in j ih seznanjamo z dosežki različnih področij. Razu- meti - vedeti, sta motorja napredovanja. Iz nara- voslovja, družboslovja, cclo iz maternega jezika delamo znanost. 2 e v zgodnjem procesu šolanja selekcioniramo mlade glede sposobnosti in hkra- li pozabljamo, da so se tistega, kar je najtežje, zaradi cesar človeku pravimo človek - sposobno- sti govorjenja» naučili sami, preden so prestopili šolski prag. Potem pa se po osemnajstih letih šo- lanja zgodi, da študent ne zna napisali diplomske naloge, saj ni zmožen, četudi je znal že v osnovni šoli našteti vrsto priredij in podredij , oblikovati dveh stavkov v smiselno poved. Sprašujem se, kako polpismena odrasla oseba brani demokra- cijo, vzpostavlja pluralnost - vez med l judmi z govorjenjem» ki edino onemogoča vsakršno nasi- lje. Simbolnega jezika uč imo male znanstvenike že v osnovni šoli. in ko postanejo veliki znan- stveniki, njihovih raziskav ne razumemo več. Še več, njihov jezik, jezik tistih, ki smo j im zaupali prihodnost sveta» je tako abstrakten, da ga tudi sami ne znajo prevesti nazaj v nam znani jezik. Razsojanje, odločanje» pa sta subjektiviteti, torej vse tisto, s čimer znanost ne sme imeti opravka, ko gre v svoji stvari do konca. Otroci v času, ko je izobraževanje zgolj podstat gospodarstva, - v primeru ustvarjalnega in inovativnega toliko bolj - napredujejo predvsem p o spoznavnih zmo- žnostih. Ja seveda, kritično razmišljati jih morate naučiti, nas bodo milili družboslovni projektant i No, saj tega pa jih učimo. Družba izobilja ni bo- lje usposobljena za nič drugega — če izvzamemo uživanje — kot za kritiziranje. Ce pa omenjeni ljudje pod »kritično razmišljanje« razumejo mi- šljenje, potem jim je treba enkrat dopovedati, da se te dejavnosti ne da meriti ne preverjati in ni nekaj, kar je mogoče stlačiti v učni proces, lah- ko je kvečjemu stranski produkt izobraževalne- ga sistema. Ali si torej lahko drznemo reči, da je napredek povečevanje izumov nove tehnologije, ki hkrati odvzema govor in mišljenje? Namesto odgovora citiram veliko pisateljico politične mi- sli dvajsetega stoletja, Hannah Arendt, iz knjige Vita activa (1958): »Če bi se izkaznic, da spozna- vanje in mišljenje nimata nič skupnega, da lahko spoznamo in zato tudi proizvedemo precej več, kot smo sposobni razumeti z mišljenjem, potem bi se res znašli takorekoč v svoji lastni pasti oziroma po- stali bi sužnji - ne svojih strojev, kakor se običajno misli, temveč - svoje lastne spoznavne zmožnosti, postali bi kreature brez duha, ki so jih zapustili vsi dobri duhovi in ki $o nemočno izpostavljene vsa- kemu aparatu» ki ga lahko ustvarijo, ne glede na to, kako noro in ubijalsko bi lahko učinkoval<^ Kam gremo? Preglejmo o čem se danes piše. No- vinarka v Sobotni prilogi naslovi svoj intervju z besedami »V Sloveniji doktorantom ne zaupajo dovolj«, kjer zapiše intervju z mladim biofizi- kom kot zgodbo o uspehu. Ponosni smo lahko, ko beremo, kje vse je študiral, ne diši pa nam, da se namerava ustaliti na inštitutu za znanost in tehnologijo pri severnih sosedih. O bioftziki ne izvemo nič. Je bilo novinarki nerodno vpra- šati nekaj, o čemer bi znala vprašati zgolj - kaj pa je to? Čez celo naslovno stran računalniške revije Monitor pa izstopa eno in edino vpraša- nje: »Nas bo tehnologija rešila iz krize?« Četudi izvemo, koliko bodo podjetja v letu 2011 vložila v in formacij s ko-komunikacijsko tehnologijo, se bojim, da bo to ena izmed tehničnih rešitev. Kam gremo? Zadnjič je v mestni knjižnici moj pogled z ekrana pritegnila na pultu razstavljena zbirka debelih slikovnih knjig A3-formata. Prva je bila zemljevid izumov, druga je bila velika knjiga o vojnah, tretja o avtomobilizmu, četrta s fotogra- fijami pogledov z neba, peta o kozmosu, planetih in zvezdah ter o širnem praznem prostoru vmes. Največji vtis pa je name naredila zadnja knjiga - Fotografije z Marsa, o kateri sem najprej pomi- slil, da gre za sodobno umetnost . Začnem listati in takoj naletim na: O fotografu. Obrnem stran, slika čez dve strani — tehnologizirana naprava za ekstremne razmere v obliki avtomobilčka s krat- kimi krili. Potem tristo strani fotografij narave. Makro vzorci. Na štiri strani zožene perspektive. Rdečkasto oranžne pokrajine. Hribovite. Kamni* te. Peščene. Vse podobne. Brez življenja. Na eni temna silhueta fotografa. Strokovinar pa se ne da in se sprašuje. Ali je vera v znanost postala nova religija? Ne. Zakaj potem bežite iz solzne doline? Marx je napovedoval, da dela - prisile nuje, v pri- hodnost i ne bo, bo samo h o b l Res, dela je zmeraj manj. Ljudje postajamo odvečni. Jaz delo zaen- krat imam, zato razmišljam in pišem za hobi. Svoj prosti čas trošim za nekaj težkega in mučnega. Nedoumljivo, kajne? Ne bi raje svoj preostanek časa polnil z užitki ali iskal nove in boljše potro- šne produkte na trgu, ki dajejo popolnejša zado- voljstva, vadil tehnike sproščanja vsakodnevnega stresa ali namenil dodatno skrb svoji duši, ki ni nikoli dovolj čista? Jutri grem spet v šolo. No, če že spet govorim o delu sem res na koncu in zno- va pri sindikalnem sloganu o pravi poti, ki mi ne dopusti, da bi po njej zakorakal naravnost. Prave poti ni. So pa zgrešene.«