Tanja Mastnak Ustvarjati območje, kjer ni nasilja Intervju z Aprilijo Lužar Globalizacija patriarhata s svetovnimi religijami se še naprej utrjuje v nasilnih vaginalnih spočetjih globaliziranja lastninjenja in eksploatiranja vagin, ženske. Aprilija Lužar Uvodni citat avtorice Aprilije Lužar nas z vrtoglavo naglico uvede v njen svet nenehnega prepletanja iskanja univerzalne estetske resnice in lezbičnega aktivizma. To je ustvarjanje, ki išče lepoto v nenehnem boju. Njeni radikalni performansi opozarjajo na tiste družbene probleme (vezane predvsem na ženske), ki so nujno potrebni spremembe in nas s svojo pro-vokativnostjo spomnijo na akcije Jj avantgardnih umetnikov z začetka t dvajsetega stoletja. S svojim umet- < . | niškim ustvarjanjem tematizira status 7 žensk v družbi in poskuša tudi s svo-¥ jim načinom življenja pripomoči, da f, bi ženske začeli obravnavati drugače. # Aprilija Lužar se je rodila leta I 1963 v Ljubljani. Slikarstvo je študiji rala v Sarajevu in v Ljubljani, kjer je J končala tudi slikarsko specialko pri i prof. Metki Krašovec. S projektom Ženski taxi je zmagala na mednarodnem natečaju V-Day - STOP RAPE CONTEST, 2002, kar ji je omogočilo realizacijo ulične akcije in razstave na mednarodnem festivalu Mesto žensk (2002) in LUPi - festivalu nevladnih organizacij. Natečaj, za katerim stoji ameriška aktivistka in avtorica kultnih Monologov vagin Eve Ensler, je mednarodna pobuda, ki spodbuja izvirne strategije za preprečevanje nasilja nad ženskami. Kot umetnica aktivistka že od leta 1988 sodeluje s SKUC LL in z ženskimi centri (F-IKS, Kasandra, Ženski center Metelkova, Kontra) v Ljubljani in tujini. Njen umetniški izraz vključuje portretni realizem, abstrakcijo v visoko modernističnem slogu (nagrada na 16. bienalu mladih na Reki, 1991), performans (Model, predstavljen v mednarodnem projektu umetnic v Berlinu leta 1992), inštalacijo (Aura žensk v mestu, 1993; Popotnica 1001 čevelj, Ljubljana, Evropski mesec kulture, 1997), video in inštalacije slik s performansom (KRI-Ž-POT, AUTÓS, v KUD France Prešeren, Mesto žensk, 2002). Tanja Mastnak: Tvoja umetniška pot je tesno prepletena z aktivizmom v različnih ženskih skupinah po vsej Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem in drugod po svetu. Lahko na kratko poveš kaj o ženskih skupinah, v katerih si sodelovala in kakšna je bila tvoja vloga v njih? Aprilija Lužar: Moj aktivizem je zakopan tam nekje v nikogaršnji zemlji. Sega od mojih korenin do drevesnih vršičkov listavca ali iglavca, moje deblo je olesenelo pri štiridesetih z odpornostjo in s plodovi smokve, koprive, čemaža in krvavega mlečka. Aktivistka sem že od leta 1988, sodelovala sem s Kasandro, feministično lezbično organizacijo, in Ženskim centrom Metelkova. Sedaj sodelujem s SKUC LL in z ženskimi centri - F-IKS, feminističnim informativnim kulturnim središčem, Žensko svetovalnico in Društvom SOS telefon v Ljubljani. V tujini pa sem se povezovala z Lezbično skupino Kontra in ženskimi centri v Zagrebu. Na začetku sem bila kot aktivistka osredotočena na preživetje in pravico biti lezbijka v obstoječi družbi. Kasneje je nastopilo obdobje K4, Mag-nusa in Amerikanca. Bila sem soustanoviteljica lezbične sekcije LL, kjer sem največ pripomogla pri organizaciji lezbičnih in gejevskih večerov s kulturnim programom in organizirala razstave svojih risb, oblikovala sem tudi simbol za vizualno prepoznavnost LL: dve mački, kot tudi tri metre veliko sliko, ki je simbolizirala lezbič-ne večere v Roza klubu. Sodelovala sem s poezijo Barva lezbijke na RGL. Že leta 1988 sem imela na radiu Val 202 javne nastope o svoji spolni usmerjenosti. Sodelovala sem pri ustanavljanju Roza kluba, pri organizaciji predstav, večkrat sem razstavljala svoje risbe in predavala o homofobiji. TM: Lahko poveš kaj več o teh nastopih? Kakšne teme ste obravnavali pionirji in pionirke gibanja za pravice istospolno usmerjenih? AL: Najprej o samem terminu: takrat nismo govorili zgolj o istospolno usmerjenih, bili smo lezbijke in geji, homoseksualci. Zdi se mi, da sta ti dve imeni zdaj še bolj razvrednoteni. Tako lezbijka kot gej sta bila že takrat negativno obarvana pojma, razvrednotena in diskriminirana, vendar so zdaj - namesto, da bi se zgodil preobrat v pojmovanju, iz negativnega v pozitivno - uporabili manj problematičen termin. To je zame moteče, kajti od nekdaj in tudi zdaj v svojih projektih poudarjam, da sem lezbijka, | ženska. Aktivisti in aktivistke so zara- # o. < di politične prilagodljivosti prešli na . = istospolno usmerjene, ker je ta izraz i manj prepoznaven in je z njim lažje § operirati v javnosti. Zame je pojem | lezbijke povezan z mojo ustvarjalnos- § tj o in vrednotenjem same sebe kot | ženske. V svoji poeziji že leta 1987 | govorim o barvi lezbijke, ne pa isto- | spolno usmerjene osebe. V ospredju | ■g je to, da sem ženska. Razvrednotene vrednote postavljam v ospredje. Teme naših nastopov so bile predstavitve svetovne lezbične in gejev-ske poezije, predstavitve lezbičnega gibanja in aktivnosti pri nas in po svetu. Javno smo se predstavile skupaj z geji, dva para sva javno govorila o tem, kako je videti naše partnersko življenje. Poudarjali smo, da živimo tukaj, da si želimo otrok kot vsi drugi pari. Zanimivo je, da me je veliko ljudi prepoznalo po glasu. Zaradi njihovega začudenja mi je bilo neprijetno, seveda pa nisem prikrivala, da sem to res jaz. Reakcije so bile različne, nekatere pozitivne, mnogi pa so raje komentirali s svojimi pogledi in izogibanjem. TM: Javno priznanje svoje spolne usmerjenosti je prav gotovo težka odločitev in marsikdo svoje spolne izbire ne zmore javno zagovarjati. Po drugi strani pa je izpostavljanje svojega osebnega življenja lahko tudi del umetniške prakse. Kako si doživljala te premike? t AL: V oddajah na radiu in tudi . 1 sicer sem se predstavila s svojim pra-£ vim imenom. Takrat so se vsi skrivali f in tudi spreminjali glas, razen nekaj £ moških. Ženske, ki so pisale kot lez-f bijke, so se skrivale za sinonimi. Od-f ziv pa je bil takrat izjemen. Tudi na | predavanja v Roza klubu je prihajalo | zelo veliko žensk. Takrat se je to giba-f nje izrazito povezovalo s feminizmom. Sodelovalo je štirideset do petdeset žensk. Veliko smo se pogovarjali tudi o homofobiji, coming outu, problemu zakonske skupnosti, otrok. Kot zanimivost naj povem, da nas je bilo nekaj parov izbranih, da so nas testirali psi-hoterapevti, ali smo primerni za zakonsko skupnost in za starševstvo. Dokazovati smo morali, da so naša partnerstva ravno tako dobra kot hete-roseksualna.To je bil del procesa, ki ga je sprožil prvi poskus za zakonsko ureditev istospolnih partnerstev in otrok v letu 1993, ko je bila na ustavno sodišče naslovljena pobuda za presojo ustavnosti zakona o zakonski zvezi, ki diskriminira istospolne partnerke in partnerje. V medsebojnem življenju dejansko po mojih izkušnjah ni bistvenih razlik, razlike pa nastopijo zaradi zunanjih pritiskov. V lezbič-nem partnerstvu sta obe tako izpostavljeni pritiskom, npr. strahu pred izgubo službe, obrekovanjem itd., da to nedvomno vpliva na skupnost. Ta strah, homofobijo preneseš v odnos in to je lahko zelo destruktivno. Največje javno priznanje, prej bi rekla odpiranje drugačnosti, je bilo doma, nakar je sledil tudi javni coming out v umetnosti in družabnem življenju. Kakršnakoli diskriminira-nost, še posebej zaradi seksa, se mi zdi ponižujoča, posebej za žensko, ki je tako in tako ves čas razvrednotena ravno na podlagi spola. To je osnova mojega javnega razgaljenja v slikah, projektih in performansih. TM: Kaj pa mednarodni projekti? Udeleževala si se številnih konferenc in srečanj istospolno usmerjenih, nekaj pa si jih tudi sama organizirala. Kakšni so tvoji spomini na ta srečanja? AL: Leta 1988 sem organizirala prvi mednarodni lezbični tabor na Rabu, ki so se ga udeležile ženske iz tujine, Portugalske, Irske, Velike Britanije, Avstrije, Nizozemske, Nemčije in nekaj Slovenk. Leta 1989 sem sodelovala pri pripravljalni skupini za Vzhodno Evropo v Budimpešti in Pragi za ILGO konferenco v Avstriji. Sodelovala sem na svetovni konferenci XI. ILGA -International Lesbian Gay Association na Dunaju in sem predstavljala Slovenijo, LL. To so vsakoletne konference lezbijk in gejev, kjer se razpravlja o aktualni problematiki. Na tej konferenci se nas je zbralo okoli 300 iz triintridesetih držav. Homoseksualne organizacije so bile tedaj v Avstriji v ilegali, tako da bi nas lahko v vsakem trenutku aretirala policija. V času konference so bile organizirane delavnice o zakonskih reformah, državnih zakonih in politiki, pisale so se peticije. Primerjali smo stopnjo diskriminacije in opozarjali na kazenske politike v določenih državah. Ponekod je zaradi spolne usmerjenosti še vedno zagrožena smrtna kazen. Leta 1991 je bilo zadnje jugoslovansko feministično srečanje v Ljubljani in organizirala sem umetniški program s pisateljico in igralko Berto Bojetu - Boeto. Razvila se je burna razprava o umetnosti in feminizmu. Istega leta sem v Zagrebu sodelovala z radikalno feministično skupino Kareta, ki je izdajala istoimenski časopis z mojo sliko "Model" na naslovnici. Vsekakor pa je na teh konferencah ozračje zelo sproščeno, osvobodiš se vsakodnevnih pritiskov, ki si jih deležen doma. V Sloveniji je velika razlika med Ljubljano in podeželjem. Akcije se izvajajo pretežno samo v Ljubljani, preostala Slovenija je bolj ali manj homofobična, neozaveščena. TM: In kako so in jo sprejemajo tvojo umetnost drugi aktivisti in aktivistke? Verjameš, da je mogoče svet spreminjati z umetnostjo? AL: Vedno sem poudarjala, da sem umetnica, in to je bilo izhodišče mojega aktivizma in tudi največji prispevek. Na feminističnih srečanjih sem organizirala umetniške dejavnosti. To je bila sprememba, ker do takrat na teh shodih ni bilo umetniškega programa. Na XI. konferenci ILGA leta | 1989, sem predlagala politično-umet- # niške shode v obliki taborov. Predla- = £ gala pa sem tudi mednarodno potujočo i lezbično-gej galerijo za politično uvel- f javitev in prepoznavnost lezbične in | gej populacije v Evropi in svetu. Pri- f pravila sem koncept vodenja in koor- | diniranja galerije, vendar se to ni ures- f ničilo, ker ni bilo denarja. | 2 Ko smo ustanovile lezbično feministično skupino Kasandra, sem svoj atelje na Metelkovi, na katerega sem zelo dolgo čakala, priključila Ženskemu centru in s tem prostoru spremenila namembnost. V Ženskem centru sem sodelovala z umetniškimi delavnicami, razstavami, performansi itd. Eden takšnih projektov je bila akcija Popotnica tisoč in en čevelj v okviru Evropskega meseca kulture leta 1997. Umetnost naj bi po mojem mnenju še vedno bistveno pripomogla k vidnosti, sprejemanju gejevske in lezbične usmerjenosti ter zmanjšanju homofo-bičnosti. To se je dobro pokazalo z veliko medijsko odzivnostjo na projekt Ženski taxi. TM: Kako pa povezuješ politični aktivizem z zavezanostjo estetskemu sporočilu slikarstva? AL: Zavezanost estetskemu sporočilu slikarstva? Sebe v prejšnjem tisočletju, stoletju - kot ženske, umetnice, nikoli nisem želela, niti mogla, najmanj hotela, razvrednotiti zgolj na | estetsko sporočilo likovnega dela. t Že v diplomskem delu leta 1987 I pišem, da slika ni zgolj okrasek na £ steni ... f Raziskovala sem področja različnih s medijev - tehnologij, teorij, zgodovi-f ne, od slikarstva, astrologije, do bioen-f ergije. Za nujo preživetja sem študirala I tudi pravo, da bi žensko ovrednotila | duhovno, telesno in s tem tudi kultur-f no ter politično, na primarnih slikar- skih sredstvih: platnu, risbi, z dotikom, performansom, inštalacijami itd. Vseskozi je moje delo prežeto z aktiviz-mom, čeprav sem se ukvarjala s čisto slikarskimi problemi. Pri kasnejih projektih, kjer ta odnos bolj jasno izpostavim, pa se je vedno ponavljal problem nerazumevanja in s tem povezanih financ, ki jih nisem dobila za izvedbo. Nerazumevanje je bilo tako v politični kot v kulturni sferi. Nisem sovpadala ne z eno ne z drugo sfero. Politika je sedaj estetska. Kot umetnica, ženska pa sem si dovolila javno poudariti kritičnost in nujnost akcij za uresničitev temeljnih človekovih pravic žensk, lezbijk. Pa tudi iskrenost odslikavanja pogleda in doživljanja vsakdanjega nasilja nad ženskami. Restavriranje, ohranjanje kulturne dediščine, tradicije itd. v novem tisočletju je kot kloniranje starih izbljuvanih ostankov patriarha-ta (pomen prvotne Stare zaveze in oblasti imperija politične moške vladavine) na moči nasilja. Ustvarjajo se mogočni imperiji blaginje nasilja, negiranja strateško načrtovanih poveličevanj posiljevanja v vojni; vsakodnevno, s slikami žrtev. To stoletje ali tisočletje je prelomnica za preživetje telesa in politike ženske. Ekonomski, kulturni in politični položaj za ženske je ne le zgolj boj za preživetje, ampak boj za ohranjanje že pridobljenih feminističnih, političnih in kulturnih načel, tudi iz socializma. TM: Kaj pa feministična teorija in feministična umetnost? Kako sta vplivali na tvoje delo? Pravzaprav je bila večina te tuje literature, predvsem lezbične, ki me je v puberteti in iskanju svoje lezbične identitete zanimala in bi me "potrdila", v času mojega oblikovanja nedostopna. Moj feminizem, aktivizem je zrasel iz domačega okolja, saj je bila mama delujoča feministka, ko se je v socialističnem sistemu sama borila za preživetje. Izkazovala je svojo moč ženske, ne da bi poudarjala feminizem. Feminizem je bil tudi na akademski, likovni in igralski sceni prezrt, tako v Sarajevu kot v Ljubljani, da sem se kot ženska počutila se bolj prezrto. V svojem nastajajočem projektu Patriarhalni feminizem 2003 (performans s predavanjem in intervjujem) rekonstruiram neizogibnost razvoja patriarhalnega feminizma v patriarhalnem sistemu moči. To je teoretični feminizem s presežkom v elitnem feminizmu, samozadostnosti čiste abstrakcije. TM: Omenila si svoj projekt Popotnica - tisoč in en čevelj v galeriji Ženskega centra na Metelkovi leta 1997. Takrat si uporabljala klasične likovne tehnike v kombinaciji z inštalacijo, ukvarjala si se tudi z abstraktnim slikarstvom. Kakšni so bili tvoji slikarski začetki? AL: Slikarski začetki: študirala sem na ALU v Sarajevu in Ljubljani pri štirih mojstrih in eni mojstrici slikarstva na specialki v Ljubljani. Konec osemdesetih me je v Berlinu navdušila retrospektiva Beuysa, njegovo življenje in razmišljanje, projekti. Trdneje sem se odločila raziskovati z minimalnimi slikarskimi sredstvi, to je olje, čopič, barva in platno, polje človeka, ženske, individualke, sebe v tej družbi. Leta 1987 je bil spočet ciklus Masturbacija - risbe na pisemskih ovojnicah. TM: Ta projekt se je kasneje razvil iz Masturbacije v Masterbacijo, natančneje v Gospodarice Masterbacije. Traja te več let in še vedno ni končan. Vanj si vključila številne elemente, celo časovne razmike in letne čase. Zdi se, kot da gledalca ali gledalko popelješ na potovanje v katerem raziskuješ žensko telo in obenem tudi psiho. Kakšna je bila pot od masturbacije do masterbacije? AL: Ciklus Masturbacija, je nastal leta 1987 kot risbe na pisemskih ovoj- | nicah mednarodnega aktivističnega # dopisovanja z namenom političnega , | vrednotenja užitka bivanja, od čuten- S ja ženskega telesa do nadgradnje z ris- § bami, perfomansom, videom. To je | trajalo več let, vse do postavitve vagi- § ne na piedestal. Master/bacija je samo- | uresničitev skozi aktivno, kulturno, | politično realizacijo ženske v tem | prostoru in času. | "c Dolgotrajen proces do Master/ba-cije traja zelo dolgo. Tli v podzavesti kot vulkanska lava, išče ozdravitev, oblikuje željo, da začutiš vagino, da ozavestiš žensko v celoto, v užitek bivanja in gospodarjenja celotnega ženskega telesa. Ženska ženski, sebi, zase. Master/bacija je umetnost kreiranja moči zavedanja ženske, lezbijke. Trenutni projekt je Piedestal vagine, ki poteka v Kočevski Reki, je bio-energetsko oplemenitenj e/ozdravitev vagine. TM: Klasične slikarske tehnike pogosto povezuješ s performansom in inštalacijo. Kakšne so te povezave in zakaj si se odločila zanje? AL: Body art me je vedno izzival. Leta 1991 sem v Berlinu, kamor sem bila povabljena na mednarodno srečanje umetnic, predstavila performans z modelom in klasično realistično sliko: Model. Model Aprilija sem performirala letos v Zagrebu. Ves čas se trudim z minimalnimi sredstvi doseči največji | učinek. Telo samo po sebi je minimalt no sredstvo. V projektu Model slika . = je slika pomembnejša od telesa. Praviš zaprav gre za predstavitev politike sli-f karstva. Naslikani model (ženska) iz- c & stopa iz zlatega okvira in okvirja slike. f Ni več zgolj objekt gledanja, temveč f dobi svojo avtonomnost. Okvir sim- | bolizira patriarhat, ujetost... Sedaj v I performansu oblačim goli model. f Ustvarjam novo sliko, model same se- bi lastne všečne ženske. Ženska ne služi več zgolj estetskemu užitku, ampak zaživi svoje življenje. V kasnejših različicah sem sama slika, živi model. S tablico, na kateri piše Lezba - Fragmenta naturale, označim sebe kot sliko, se pravi naslov, avtorico in tako postanem živa slika, podoba živeče, obstoječe lezbijke. Tako kot sta se Gilbert in George predstavila kot živi skulpturi, sem jaz živa slika. TM: V svoja dela vnašaš elemente duhovnega, spiritualnega, simbolnega, celo astrologije in bioenergije. AL: Poznavanje, raziskovanje in interpretiranje teh znanj po ženskem principu in opredmetenje zakonitosti "telesa", kozmosa, je osnova moje politične akcije. S tem znanjem lahko odpiram, ne zgolj odslikujem. Ce želiš s projektom oddajati, je to nujno. Npr. projekt Aura žensk v mestu ne odslikuje zgolj nekega stanja, temveč sproži kroženje energij. To je performans, kjer sem z risbo in fotografijo označila izbrane statične ženske skulp-ture in odslikavala ter oživljala spiralni tok ženskih energij v Ljubljani. Tak projekt je tudi Hiša vetra. Izbrala sem prostor za postavitev v Arboretumu Volčji Potok. Na tri drevesa sem razprostrla dve po šest metrov dolgi in 1,5 metra široki sliki. Sama sem splezala na drevo 10 metrov visoko, ker so morale te prosojne slike ženskih aktov - treh boginj, nihati v vetru. Bilo je zelo nevarno in kljub dogovoru za pomoč mi uslužbenci niso hoteli pomagati pri obešanju. V ta performans - Posvetitev ženske - sem se zelo vživela in kljub nevarnosti uživala. Veliko se ukvarjam tudi z zeliščar-stvom oziroma alkimijo, takšen projekt je npr. inkubator za ozdravitev aidsa in raka. Ukvarjam se tudi z inovacijami, kot je npr. avtogalerija s televizijami, galerija v galeriji, ki se vozi. Ali pa projekt lezbični-gej inkubator. V tem prostoru so posebni klimatski pogoji - družbeni, socialni in genetski, npr. pravšnja temperatura, da vstopajoči dobi kožo, barvo geja ali lezbijke. TM: S projektom Ženski TAXI si zmagala na mednarodnem natečaju V-Day- STOP RAPE CONTEST in si ga kasneje predstavila tudi v okviru festivala Mesto tensk v Ljubljani. Povej kaj več o tem natečaju in o svojem projektu. AL: V-Day je svetovno gibanje proti nasilju nad ženskami in dekleti. Leta 1998 ga je ustanovila pisateljica in feministična aktivistka Eve Ensler, avtorica svetovne uspešnice Monologi Vagin. V-Day je tudi dan okrog Valentina, v februarju, ko se vsako leto organizirajo dramski in umetniški dogodki vsepovsod po svetu, da bi se razvila zavest proti nasilju nad ženskami in da bi se zbral denar za ženske projekte po vsem svetu. V označuje vagino, valentinovo, victory ... V- Day je spremenil dan Valentina v zmagovalni dan za ženske, Victory day for women. V-Day je sestavljen iz svetovne kampanje (800 mest po vsem svetu), college Campaign, Mednarodni natečaj STOP posiljevanju, Afganistan je vsepovsod. Mednarodni natečaj STOP posiljevanju so ustanovili, da bi našli inventivne in efektivne strategije za zaustavitev posiljevanja. Multimedijski projekt akcija Ženski TAXI je tako leta 2002 dobil prvo nagrado, kot najbolj inventivni umetniški projekt, ki bo uresničen po vsem svetu. Nagrada pa je omogočila, da je bila akcija izvedena tudi v Sloveniji, v okviru festivala Mesto žensk. Ženski TAXI je ženska umetniška transportna terapevtska akcija in vzpostavlja komunikacijo med umetnostjo, javnostjo, mediji in ženskami v skupnem prizadevanju proti nasilju. Poudarek je na oblikovanju individualne zavesti posameznice in posameznika, da je nasilje in drugačnost (seksualno nasilje, seksizem, homofobija, kulturni stereotipi ...) velik družbeni problem in ne le osebni problem oz. | problem zaprtih socialnih institucij, # psihiatrije ..., in ga je treba osvetliti z . = različnimi pristopi, vključno z umet- i niškimi akcijami, razstavami in pro- § jekti, da bi bila javnost bolje seznan- | jena in občutljiva za problem nasilja f in da bi začutila potrebo po kreativ- | nem razreševanju in ustvarjanju me- f dijskih podob proti nasilju. | 2 TM: Ali lahko opišeš svoj projekt Ženski TAXI? Kakšni so bili odzivi? AL: Z multimedijskim mobilnim projektom Ženski TAXI odslikavam poti/linije izraženega spolnega nasilja nad ženskami. V taksiju s selekcioniranjem mobilnih slik in vizualne de-materializacije preteklosti nasilja kot serije kulturnih stereotipov kreiram prostor oziroma cone, ki so proste posiljevanj v nacionalnem medijskem prostoru za globalno multimedijsko ustvarjanje pravic žensk. Projekt je sestavljen večplastno: vključuje ulične akcije in performans, mobilno in javno spovednico, odprto mobilno telefonsko linijo za ženske, žrtve spolnega nasilja in homofobije, anonimen in brezplačen prevoz potnic po Ljubljani in okolici. Vožnja s taksijem in z menoj umetnico kot taksistko je terapija, v kateri ima taksi vlogo mobilne spovednice. V primeru psihičnih kriz žrtvam, preživelim, ponudim pomoč strokovnih svetovalk. Popotnica, ki najame Ženski TAXI, vzpostavi mo-bilinijo, stik, in se popelje s taksijem, da izpove doživeto nasilje in tako sodeluje pri nastajanju umetniškega projekta. Skozi umetniški proces razgrajuje zaznavo sebe kot žrtve tako v mobilni kot v javni spovednici - galeriji, kamor jo TAXI popelje, da odvrže izpovedi, sliko, ali stvari ki jo povezujejo s situacijo preživetega nasilja. Vsaka posamezna ulična akcija traja tri dni. Ženski TAXI ponuja zloženke, slike, vsebinsko in vizualno informiranje o ženskih pravicah in ciljih akcije. Celoten projekt je avdio in video dokumentiran. V uličnem performansu kreiram cone, proste posiljevanj v mestu, in prevažam slike množičnega in anonimnega spolnega nasilja nad ženska- mi v galerije. Žrtve obarvam v zvezde nacionalne kulture, npr. v instalaciji Zvezdni odtisi. V javni spovednici instaliram odpustke v sedmih prostorih (s slikarsko razstavo in z osemurnim predvajanjem dokumentacije javnih izpovedi izkušenj žensk, ki so spregovorile o doživetem posilstvu, spolnem nasilju, homofobiji na štirih videopro-jektorjih). Projekt vseskozi nadgrajujem z odzivi žensk, ki so preživele nasilje, dokumentiranjem in selekcioniranjem videogradiva, slik, javnimi reakcijami, medijskim odzivom itd. Projekt ima v Sloveniji in svetovni javnosti velik odziv. Na nacionalni televiziji sem bila zaradi tega projekta izbrana za človeka in pol. TM: Nekje si omenila, da je taksi (avto) pravzaprav tvoj avtoportret. Kako bi opredelila iskanje lastne sub-jektivitete v tem projektu? AL: Moj koncept TAXI ART temelji na lastnem doživljanju celotnega projekta, v ideji najema mobilne umetnice, mene kot umetnice, z izbranim | pripadajočim prostorom mobilne teh-f nologije za vzpostavitev komunikacije .| od subjektivne, individualne, nacio-£ nalne uporabe do satelitske, globalne f vzpostavitve povratnostnih izkušenj, £ informacij in ciljev proti nasilju nad ■f ženskami za uresničitev in udejanjanje f temeljnih ženskih človeških pravic. I Z mobilno sliko Ženski TAXI po- I udarjam neposredno energetsko vži-f vetje/stapljanje s sliko: živa slika, mo- deli, motivi in barve določene sfere vživetja. Doživljam se kot mobilna umetnica avtomobil-avtoportret-au-tos/taxi, z neomejenimi, mobilnimi sredstvi in prostori vživetij. Raziskujem vertikalni, horizontalni in spiralni prostor vživetja. Auto/mobi linija je tako primarni umetniški prostor, je objekt in subjekt. Predstavlja funkcionalno mobilno skulpturo/linijo arhitekturnega, krajinskega, nacionalnega prostora (reprezentira moč in nasilje ekonomskega, kulturnega, političnega, socialnega, nacionalnega vidika mest, vasi, držav ... do globalnega prostora) in funkcionalno mobilno sliko/linijo. Z avto/portretom, s poudarjanjem lastnih izkušenj z nasiljem odslika-vam prepoznavnost množičnega nasilja nad ženskami in odpiram poti ženskam ter jih opogumljam, da izsto-pij o iz patriarhalnih vsemogočnih lepotnih kulis zakona, družbene kirurgije religioznih spreobrnitev in socialnih ženskih oddelkov odstranjevanja zgolj celulitnih oblog. TM: Kaj pa starejši avtoportreti? Na razstavi DSLU sem opazila tvoj avtoportret v aktu. Takšen ikonografski motiv je prava redkost v slovenskem slikarstvu. Kako se opredeljuje do upodabljanja oziroma uporabe lastnega telesa v svoji ustvarjalnosti? AL: Moje telo in avtoportret mi vseskozi pomenita izziv. Odslikujem žensko, sebe, v tem času, v/z vso golo- to, ki ni dopadljiva kot objekt poželenja, temveč izraža moč, rast ženske. Prepoznavnost in identifikacijo ženske kot subjekta. Ni samovšečnosti, narcisoidnosti. Skozi sebe sem raziskovala, odslikavala žensko telo, goloto za identifikacijo moči in zgolj preživetja ženske v meni. Avtoportret, ki si ga omenila, je nastal leta 1987 in je izbran iz ciklusa Stotih avtoportretov v sedemindvajsetih letih, prehoda iz tisočletja v tisočletje, iz Majde v Aprilijo, živo sliko. Performans klečeči avtoakt okronam s kristalno ogrlico, avro, avbo Slovenke, slovenstva v Aprilijo. Ciklus Aprilija sedemindvajsetih avtoportretov sem letos razstavila tudi v Zagrebu. TM: V svoja dela vpletaš tudi komunikacijo s krščansko tradicijo. Na primer "Kri-i-pot" ali pa javno spoved-nico. Kako se opredeljuješ do tega? AL: Inštalacija KRI-Ž-POT skozi prostor in čas je sestavljena iz posta-| vitve štirinajstih slik, nastajajočih v t ciklusih. Po štirinajstih letih sem sti-