Po f e| pot i §e ne sme dalf el Dne 1. aprila — nekam čuden datum — je avstrijski zvezni svet (parlament) sprejel zakon o splošni obvezni službi za javne namene z orožjem ali brez orožja, kar dejansko pomeni uvedbo splošne vojaške obveznosti v Avstriji od 19. do 42. leta. S tem zakonom se je Avstrija, to je njena vlada in njen parlament, postavila v nasprotje s sentžermensko mirovno pogodbo, sklenjeno leta 1919, ki je stopila v veljavo v juliju 1920 in ki ji prepoveduje stalno vojsko, temeljujočo na splošni vojaški obveznosti. Obenem je Avstrija, ki je članica Zveze narodov, ravnala zoper določbo iste Zveze z dne 17. aprila 1935, ki je obsodila slično postopanje narodnosocialistične Nemčije v marcu preteklega leta. Naša vlada je v zvezi z vlado Čehoslovaške in Rumunije vlozila 6. aprila protest pri dunajski vladi zoper kršitev mednarodnih pogodb ter izjavila, da ne more v nobenem primeru dovoliti, da si AvBtrija jemlje pravico do enostranske akcije, ki pomeni zatajitev mednarodnih obveznosti. Zato si kraljevina Ju^joslavija pridrži pravico, da se' naknadno izreče glede na ukrepe, ki jih bo izdala za obrambo svojih koristi. Na ta protest vlad Male antante je bil objavljen odgoVor, ki ni bil na višini diplomatske olike in ki sc v njem zagotavlja, da se vlada ne bo ozirala na skupni korak Male antante, češ, da je izdala zakon o uvedbi splošne vojaške obveznosti po zrelem preudarku in v zavesti, da ravna v življenjskem interesu avstrijskega naroda in za zavarovanje obstoja Avstrije. Ker je ta odgovor napravil v javnosti slab utis, se je izdalo poluradno objasnilo, da gre za potočilo časnikarske agencije, ki ga ni treba vzeti preveč resno. Mala antanta torej čaka na uradni odgovor avstrijske vlade. Ako bi ta izostal, odnosno bil nepovoljen, bi Mala antanta morala vložiti protest pri Zvezi narodov radi ki*šitve mednarodnih pogodb. V resnici je vredno najstrožje obsodbe postopanje avstrijske vlade, ki po 161etnem obstoju sentžermenske mirovne pogodbe, ki jo je Avstrija podpisala, kratkomalo zanika njene določbe o vojaški organizaciji, . zlasti o prepovedi splošne ^ojaške obveznosti. Ako je narodnosocialistična Nemčija v lanskem letu storila nekaj sličnega in s tem prekršila versajsko pogodbo, ne bi to smelo biti Avstriji v spodbudo. Saj je vsa Evropa in ves knl*urni svet, ki jc zastopan v Zvezi na"odov, nbsodil tako 1-šenje p * nih obveznosti. Ni dvoma. o« ;sta obsodba za- dene tudi Avstrijo. Ako hoče ta država doseči spremembo v izvrševanju svojih pravnih obvez, izvirajočih iz mednarodne pogodbe, se to more zgoditi edino-le v sporazumu z drugimi podpisnicami te pogodbe, torej z državami Male antante. Kaj bi rekla Avstrija, ako bi n. pr. naša država izjavila, da ne prizna več tistih določb sentžermenske mirovne pogodbe, ki se tičejo ozemlja in njegove pripadnosti, zlasti tistega ozemlja, kjer prebivajo kofoški Slovenci, katerim Avstrija kljub svoji mednarodno-pravni obveznosti noče dati manjšinske zaščite?! Mala antanta mora tem bolj biti budno na braniku svojih koristi, ker je nevarnost, da bo Avstriji, ako se ji posreči ta poskus, sledila tudi Madžarska ter vpeljala splošno vojaško obveznost. Potem bi imeli močan, krepko organiziran in najmodernejše opremljen vojaški obroč, ki bi segal od Rima preko Dunaja v Budimpešto ter tako deloma obdajal, delo ma sekal Podonavje. Ako bi naposled sla-< bemu zgledu še sledila Bolgarija, bi se mogel s tem v ta obroč včleniti nov člen. Tako bi se moglo razviti sredi Evrope močno zgrajeno taborišče revizionizma (preureditve sedanjih državnih mej). Na Madžarskem se uradna politika ni nikdar odrekla revizionističnih stremljenj. V Avstriji pa so mogočne nacionalistične struje, ki s pohlepom gledajo na mariborsko okrožje in druge dele slovenskega ozemlja, češ, da je to, če ne nemško narodno ozemlje, pa vsaj nemško kulturno področje. Je torej treba previdnosti in odločnosti. Zlo je treba v kali zatreti! Po poti samovoljnih kršitev mednarodnih pogodb se ne sme iti dalje. Mednarodne pogodbe niso samo krpa papirja, ki sd sme nekaznjeno vsak hip raztrgati.