,V?ujjur
v.sa
la
'll VSAK
V
uri in oo vsa k e m casu
bodite lepi. Pri čajanki bos/e očarali Vašega kavalirja, ponosen bo na Va.s in mirno boste mogli prenašati i kritične poglede svoje okolice, ako ste po= slušali naš nasvet : »Polepšuje Vas Llida /«
hlida Coldcrearn hrani kožo čez noč, ji daje potrebno mastnobo in idealno čisti vsako polt. Z Plida C ren/c de ch ac/ue heure pridobiva koža občudo= vanja vredno in nežno barvo alabastra in je najboljša podlaga za puder, hlida Ideal in /avorit mila so izredno čista in blaga. Dajejo bogato peno in so prav decentno parfimirana.
ELIDA NEGA KOŽE
Ste v. 2X7
O PHCDNPII5T
VSEBINA:
Oj predpust, ti čas presneti....................................................37
Tako, sedaj prosim (Vane Berg)..................................................38
O predpustnem času..............................................................40
Maske...........................................................................41
In še to o pustu................................................................42
Maske v predpustu (A. Hity-Zadnekova).................................... ....	43
Moda ...........................................................................44
Naši otroci.....................................................................45
Otekla lica (Lutke) (Vladimir Bartol).........................................  46
Otvoritev novega radgonskega mostu..............................................48
Pozdrav »Ilustraciji«!..........................................................49
Oktavo višje!.................................................................  50
Krenek: Jonny svira.............................................................52
Ivan Cesar v svojih vlogah......................................................52
Gostovanje Hudožestvenikov v Ljubljani..........................................53
Gostovanje Comedie Fran^aise v Ljubljani.......................................53
Ljubezen v Pasteurjevem zavodu (Karo As).......................................54
Film...........................................................................55
Prva jugoslovanska	kulinarična	razstava v Ljubljani.................56.	57
Neznanka (I. P. Balje).........................................................58
O pokrajinski fotografiji (Cveto Švigelj)......................................58
Fotoamater (Zimske	študije)..........................................60,	61
Izdajalske sanje (dr. Vladimir Bartol).........................................62
Grafološki kotiček.............................................................63
Iz vsega sveta............................................................64,	65
Lutke in lutkovne igre (Boris Orel)............................................66
Kaj vidi kamera slovenskega fotoamaterja (Janko Skerlep) ...... 68
Naslovna slika na ovitku po risbi s kredo akad. slikarja Nikolaja Pirnata:	Žalostni	pierrot.
Tako, sedaj prosim
Vane Berg
Ilustriral Stane Cuderman
i.
Uredniški konzorcij ilustracijskega lista »Slika, le ti edina« je prišel tedaj — naj vam izdani to tajnost — prav resno v škripce. Zamislite si: sredi najliujše zime, recimo 32 pod — reporter za vreme je nanosil v uredništvo grmade same zime: zima skozi okno kavarne, ziirta na deželi, zima v vodi, zima v pesništvu, zima v umetnosti, zima v postelji
—	Im, pravim, sredi najhujše zime, 32 pod, vsa številka je je polna, vam zadiši naenkrat po najlepši pomladi. Sneg se taja, kopni, led izginja, zares pomlad. Glavni urednik l>esni, zmerja, a reporter za vreme je nedolžen. Številka je polna tudi pusta, reporter za aktualno družabnost je nanosil v uredništvo grmade samih redut: reduta pekov, re-duta cestne tram, reduta bankarjev, reduta športnega kluba in policije itd. — toda ljudje se pojdejo že kopat in živ krst se ne bo več zmenil za ples. Šef lista, povsod mora biti zraven, vraga, čemu morajo biti šefi listov povsod zraven? pridirja nad urednika: Kaj ste znoreli, gospoda? Zunaj je pomlad, vi pa prinašate samo zimo! Urednik: Že, že, gospod šef, toda ko bomo izšli, bo še ravno prav snega na ulicah! Šef: Občinstvo bi vendar že rado imelo planine in Dalmacijo, gospoda, vi ga pa krmite z redutami! Urednik: Ampak, gospod šef, tudi spomini so lepi... Šef: Ali je to stik z življenjem, gospoda? Kdo bo pa list soloh bral? Tn ta ovitek, gospoda? Saj sploh nismo, boste že dovolili, aktualni! Urednik: —? —
Gospoda, res ni lahka stvar z revijo »Slikat. Vzemite samo problem, ali naj hodi list pred zimo ali zima pred listom. Nerešljiv je. In še posebej nerešljiv pri vprašanju smrti. Nič vas ne stane, če pomislite tole: »Gospod xy, ge-
neralni ravnatelj z-banke, ki bo po izidu tega lista umrl.« Gospod xy vidijo v listu svojo sliko, pardon, to je pa ogrožanje osebne svobode, to pa mora izvedeti lastnik lista. In že ima lastnik svoj nos v stvari: Gospoda, kaj pa vendar mislite? Saj nas bodo zaprli in ustavili. In ali ima to sploh kako zvezo z življenjem, gospoda? To je grozno, gospoda! Urednik ima k sreči trdne živce in sliši dobro na besedo »gospoda«, zdresiran je: »... saj, saj, gospod šef, tudi jaz trdim, da so spomini lepši, a. Spomini na rajnke, spomini
na zimo, na pust, itd. spomini. In aktualni, a? Da, tudi aktualni, a!«
Gospoda, z reporterji je križ. Vsi so več ali man j histerični in vzgajati hočejo publikum. Pri reviji »Slika itd.« prinaša oni za vreme spomladi zimo in narobe; oni za teater komade, ki jih ni; oni za umetnost prepričuje občinstvo o plastičnem avtoarhibusu. Tisti za specialitete vsiljuje uredniku svoja odkritja iz poezije dne: Estetični motivi v brivskem salonu (snob), Himalaja v Bohinju (ljudski pis.) itd.; in posebno neaktualen je ugankar, budalo. Kaj ne zna misliti pametno? Ali ni samo rešitev zanimiva? Ali ne ve, da je aktualno samo, kar je bilo, ni več, da je zima pred listom in za urednikom gospod šef? Da je najboljša aktualnost album — lepo je vezan, ne? a tudi drag, nimam ga še dolgo, za god sem ga dobila, glejte, to je moj brat, to moj zaročenec, tu sva na Lidu, tu v Schonbrunnu, to je Golica lani o binkoštih, to moja mamica, 20 let stara, kako je bila lepa, ne? — budalo ugankar, ali nima nobenega albuma? In sploh reporterji — tudi ne?
Uredniški konzorcij revije »Slika, le ti edina« je pa tedaj rešila iz škripcev zima, ki je spet nastopila, 32 pod, ljudje se še niso šli kopat in reduta je bila še aktualna. Evo album reporterja z redut in tu njegov avtor, fotograf: če vas veseli, par besed o aktualnih spominih! Da? No. vidite!
II.
Tu n. pr. plesni tečaj. Kjer je reporter dobil prvi dril. Študiral ples od notranje strani. Lepa dekleta, a? Učitelj je vselej poudarjal: gospod damo krepko drži, da je ples siguren. Gospod pa je ravno zaradi te sigurnosti postal ne-siguren. Eden, dva, tri, štiri — Kreola, ne? 110, potem sem se zmotil. Oprostite, toda tango sem poučeval tudi druge. Kaj pravite, da gori pri tangu vselej rdeča luč? Smešno vendar, kot da bi bila zaljubljena vanj. Na sliki seveda ni rdeča.
To pa je s plesa »Piparjev«. Tu mi je dama — lepa dama — s katero sem plesal, po koncu komada ušla. Ni rekla ne a, ne b, ušla! Moj Bog, če ji nisem simpatičen, naj potrpi; in če nisem lep — naj hvali Boga, da je ona, ali ima kako drugo delo? — besedo slovesa zaslužim vseeno. Imam pravico do vljudnosti, grdi ljudje imajo sploh to pravico, a lepi tega ne razumejo. To je grdo, pa se vseeno dogaja.
I11 tu je najlepša maska z redute industrijcev. Kaj se vam zdi, če rečeni, da sc meni nič ne zdi? Poslušajte! Ko je bila izbrana, sta odšli iz dvorane dve drugi, silno lepi maski. Najlepši. Reporter za njima:	»Dovolite, bi smel
prositi... bi slikali za revijo...« Nič odgovora. »... bi slikali dami za revijo Slika. ... kot najlepši maski...« Nič. ... ampak, saj to je takoj gotovo ... samo trenutek, prosim ...« Reporter čaka, dami se liaoravljata: »Saj je v dvorani najlepša.« Reporter dela velike oči, je estetično na-obražen, še celo kos psihologa je, pardon, imate prav, maski sta imeli prav. V dvorani je »najlepša«, evo je. Za njo je množica, za najlepšo samo reporter, za obema in tretjini — gospod šef. Je tu prijetno? Kakooo? Prijeetnooo?
In ta skupina tu je z redute Športne zveze po l naslovom »Ena dve — ena dve«. Ali ne verjamete v nerodo človeka pred aparatom! Ki pred objektivom ne zna biti objektiven. Neverjetno. Reporter je bil poln neprebavljenih vtisov iz revij in filmov in je zamenjal mrzlo preddvorano z ateljejem filmskega podjetja. Taka budalasta zamenjava! Tu potem ta fantazija o girlili. Ena noga naprej, ena nazaj. 20—30 girlov isti gib, isti ritmični motiv. Gib brili. Čudovito. Pravim vam, gib brni! Bomo videli: ali bo brnelo ali ne! Ena dve — ena dve. »Moje dame, prosim skupino v stilu
girlov.« Kakoo? V stila girlov? »Da, v stilu girlov, takoo!« Fotograf kolne v kamero, a se nič ne vidi. »Moje dame, prosim, levo nogo naprej, vse, da, tako. Ritmičen motiv.«
/
Smešno. »Skrajna leva, ne tako, tako pa, da! Sreda, neizrazita. Ampak v stilu girlov, prosim.« Girlov, haha. »Roke naj podpirajo ta gil>.« Kako? »Podpirajo!« Aha. Strašno, človek pred objektivom ne zna biti objektiven. Tako, in sedaj prosim mir. Ko zablisne magnezija, ne zamižati! Fotograf grmi v kamero, da se bliska, pa to se ne vidi. Tako, zdaj prosim: ena dve — ena! Dobro. In poglejte: kljub temu slika miži. Čisto enostavno: miži! Sploli ta budalasta zamenjava ateljeja z dvorano redute »Ena dve — ena dve«.
In te-le maske tu so s proslule redute »Dan opolnoči«. Narobe svet, precej umetniška prireditev. Že dva meseca prej govori meščan o njej in vprašuje: Milostiva, ali boste letos tudi šli na »Dan opolnoči«? — Ah, dragee, ali se je ti tudi tako veseliš kot jaz? — Srček, koliko bo pa stal avto od doma do redute? Veseli se in koprni, ves neumen; otrok: Mama, kdaj pa pojdeva z vlakom? — Kmalu, dragec, jutri še ne, pojutrišnjem pa že, z vlakom, dragec! — Joj, kako sem vesel, mamica!
Evo štiri maske z »Dneva opolnoči«. Ampak rečem vam: neverjetno, da objekt doktor ali inženir ne zna biti objektiven spričo objekta reporter! Recimo, da ste to vi!
— »Kaj?« — No, reporter! — »Jaz, reporter?! In vi?« — In jaz doktor ali inženir. Plešem z x-nagrajeno masko. To smolo imam, da plešem pač z nagrajeno masko! Naenkrat pristopi nekdo, recimo ste vi ta nekdo, in rečete, da želite damo za posnetek. Pač nagrajena maska! Nagrada x. In zdaj poslušajte mene: To je predrznost, da si upate kaj takega reči. Kaj pa meni mar, katero nagrado je dama dobila? Ali mi ni mogoče vseeno, če dama tudi nima nagrade.	Ali plešem z njo	zaradi nagrade	mogoče?
(Vi —	reporter	— ste presenečeni,	kaj? Verjamem.)	Kdo pa,
mislite, da sem? Nesramnost, da je to sploh mogoče.
In vi, reporter, ste indigniran. Zelo indigniran, da je pri objektu doktor ali inženir kaj takega mogoče. Mislili ste, da ste škornjar, coklar, glejte, celo smokinga niste na reduti imeli in črno kravato ste si pred par dnevi polili z omako! Vraga, ste pa v resnici kot ljubavni dopis malomestnega punčeta pod značko »Finesa tudi v srcu«, mehek, sladek, ja, ste sploh še reporter, vi, a? — »Kanj? Jaz —
— reporter? Zamenjavate, gospod!« — Pardon, vi objekt doktor ali inženir, če želite, in jaz — reporter!
In glejte, tu so otroške maškejrade. Otroci in mamice. Otroci z maskami in mamice brez njih. Vidite, ta malček tu ima ravno pol metra debelo oblačilce na sebi, to zahteva	maska.	Ampak čudovito prozorna maska,	solnčno-
jasna	kot otroško oko. Odkrita	in odkritosrčna.	Mamica
njegova, mamica — no, ta pa res ni bila brez maske. Nepredirna, nerazumljiva maska politike in ljubezni in sovraštva. Razumete, prav za prav maškerada materinskih čuvstev. — Ah, gospa Enova, poglejte vašega sinčka, slabo "ni je, ne bo zdržal toliko časa, da bodo fotografirali. Slabo mu je. (Se razume, kako mu je slabo: njej je slabo, ker je njemu dobro.) — Ah. gospa Emova, gospodje zahtevajo samo en tak vzorec. Poglejte vendar, kako vas je ona dama tam z masko otročička posnela! (Se razume, kako posnela: fotograf je rekel gospe Emovi zn vzorec otročička.) — Ah,
gospa Elova, jaz svojega že ne boni mučila s tem čakanjem! To je preveč za malčke! Ali boste vi svojega res tako trpinčili? (Stal je na liajlepšem mestu pred kamero.) Vzemite ga vendar proč.
Razumete zdaj:	otroci z maskami pa brez njih, ma-
mice brez mask pa vendar samo z njimi. Kaj mislite, ali bomo tudi mi taki? Vidite, preden smo dobili teh pet otrok pred objektiv (in otrok zna biti tako objektiven pred njim), smo nalagali mamice 50 drugih, da še pridejo na vrsto, vsak izmed njih na pet plošč celo, samo da ne bi zdaj, pri tej plošči, stalo vseh drugih 50 tem ubogim petini na glavah, celo na glavah od onih na glavah. Bog, saj to je strašno, kadar se gredo otroci nekaj takega kot odrasli,
11.	pr. mamice in atke, maškarade in še drugo.
No, vidite, tu pa je moja žena, na reduti boliemov. —■ Ženaa? Vaaša žeena? Ste oženjeni? Moja žena, da! Oženjen. Če imam ženo, sem oženjen, in če sem oženjen, moram vendar imeti ženo. Menda. Moje davno hrepenenje! Magistratna uradnica. Zatrdno sem jo pričakoval na reduti magistratnega uradništva, kamor sem imel namen iti z redute boliemov. Ko pa smo snemali to skupino mask, mi gospod od kamere naenkrat zavpije, naj vendar izginem, ker se mu levi del aparata tako trese, da sploh ne dobi leve strani grupe mirne. Na levi od aparata sem stal namreč jaz. Nemiren, nervozen! Mislite zato, ker dotlej še nisem bil nikoli opozoril ljudi: Ne zamižati! in še nikoli prižgal magnezije? Kako pa! Kar mislite to, če hočete. Ampak na levi od mene, h vo od aparata in levo od vsakega mojega pričakovanja se je bilo naenkrat pojavilo davno hrepenenje in vznemiril sem se od sladkosti in veselja. In presenečenja: Kaaj? Ti tu? Ne taam? Potem smo dali davno hrepenenje, moj nemir, na levo stran grupe: Gospod fotograf, ali se vam leva stran objektiva še trese?
Tako vidite sem prišel do žene, do svoje današnje žene. sem hotel reči.
III.
Gospoda, to torej moj album! Zanimiv. Dama s plesa Piparjev — grdi ljudje imajo pravico do vljudnosti in lepi navadno ne drugega dela, nego da so lepi. ,Najlepša‘ maska z industrijske redute! Reporter ima svoj okus, ali slišiš? Toda zato ni treba, da druge šobo drže. Redutam športnikov, turistov in akrobatov: Ena dve — ena dve, sistem Miiller, četrt ure pred zajtrkom, četrt po večerji. Gospod z »Dneva opolnoči«: Saj vem, da vas nagrada vaše dame ne briga, pa briga reporterja zato. Ampak reporterja prav nič ne briga, kaj vas briga! A? In mamice: ali ne bi rajši ve igrale pred vašo deco — otroške maškerade? Tako na pr. levo od vaših materinskih čuvstev. Saj na levi se zgodi marsikaj, jaz na pr. sem tam našel davno hrepenenje svoje. Čisto na levi, da.
Končno izhajajo tudi revije, kot je »Slika, le ti edina« čisto na levi od normalnih revij in listov. To delajo uredniki. Uredniki, ki imajo muhe in šefe, kateri potiskajo vse. kar je na straneh, bolj v sredo. Srede, gospoda, pa niso nikdar plodne. Nikdar! Ali je na primer pust sreda?
Opolnoči. Maske raz obraz!
O predpustnem času
Levo: Predpustni pozdrav
Foto Japelj, Maribor
Spodaj:
Kraljica predpusta prihaja ...
Originalna maska Jilmske igralke lgily Davis
Plesalska	pleme
maska gozd-	Vakaš,	Se-
nega duha Koa-	Derna	Amerika
kiutl. Indijansko	 (Berlin)
Prvo nagrado je prejela najlepša maska gospodična ta in ta, stoji v časopisni notici o včeraj prirejenem plesu tega in tega društva. Žirija je prisodila prvo nagrado omenjeni gospodični, ker se je znala onu najbolje skriti pred drugimi
Gino Severini: Pierrot muzikant (Pariš)
Plesalska maska s platoja Makonde. Plesalska maska. Iz krajev reke Knilu, Plesalska maska. Pleme Bakuba, Vzhodna Afrika (Leipzig)	francoski	Kongo	(Leipzig)	Centralni	belgijski	Kongo	(Leipzig)
ljudmi, ker je znala ona najbolj dovršeno, bodisi najbolj originalno, okusno ali eksotično, zatajiti svoj vsakdanji pojav in si nadeti najbolj nepričakovano in zlagano obliko. Gospoda Pierrotja z gitaro, kakor ga je naslikal Gino Severini, bomo kmalu spoznali na plesu; to je gospod ta in ta, ni se dobro zakril in našemil; a vseeno — tudi on se je zakril in našemil, maska je, krinka. Ne on, tak, kakor je v resnici, nego drugi, drugačen.
Ta pojem maske je rodil šele moderni čas, Evropee, pri primitivnih narodih, čijih četvero mask vidimo v poleg objavljenih slikah, pa pomeni maska nekaj drugega, nekaj lepšega, vzvišenejšega in tudi manj preprostega. To so pač štiri maske, ki si jih je nadel primitivni Indijanec Severne Amerike ali belgijski Kongijec ali kateri drugi barbarski plesalec, toda ne da bi zakril samega sebe, nego da bi z njimi interpretiral življenje in dejstvovanje onih primitivnih božanstev, takozvanih duhov, v katere ta naravni človek še danes veruje. Maska Severinijevega Pierrotja in nagrajene gospodične ne predstavlja prav nič, in ni prav nič, razen družabna igra, za njo ne tiči nikaka religijozna ali mitološka vsebina več, pač pa predstavljajo te-le štiri čudovite figure obrazov, maske, štiri božanstva, v katera verujejo štiri primitivna plemena, predstavljajo štiri duhove, ena na primer gozdnega duha Kvakintl, dočim plesalska maska iz krajev reke Kuilu morda predstavlja božanstvo in duha smrti. Še več celo, nego samo predstavlja: za primitivnega vernika je to božanstvo in duh smrti in ono duh gozda in če bi mogli objaviti še nadaljnjih deset mask. bi vsaka izmed njih bila spet obraz novega božanstva, novega duha.
In še to o pustu...
Karneval (italijansko cernevale) po italijanskih besedah: čarne vale! Pomenja: Živio, meso! (Torej jej meso o pustu, ker ga v postu ne boš!)
Pust traja v raznih deželah različno dolgo. Navadno od 6. januarja (sv. Treh kraljev) do pepelnične srede.
V Benetkah se začne že na Štefanovo (26. decembra).
V Španiji na sv. Sebastijana dan (20. januarja).
V llimu je pravi karneval enajst dni pred pepelnično sredo.
V Belgiji, Franciji, Avstriji in južnih nemških deželah traja pravi pust zadnje tri dni pred pepelnično sredo.
Pri nas Slovencih se začne predpust z novim letom. Tik po slovesu od starega leta se zavrte pari v veselem plesu.
Pravi pust traja pri nas od debelega četrtka do pepelnične srede.
V Rimu so včasih praznovali karneval zelo slovesno. Prirejali so konjske dirke šaljive obhode, se obmetavali z rožami in konfetijein. Rimski karneval je opisal Goethe v svojem »Potovanju po Italiji«.
V Parizu so v karnevalskem sprevodu vodili debelega vola (boeuf gras) s pozlačenimi rogovi in okrašenega s pisanimi trakovi, da ga zakoljejo.
Znani karnevalski sprevodi so še danes v Nizzi, Kolnu itd., ki jih prirejajo z velikimi slovesnostmi in veseljem.
Reformacija in 30 letna vojna sta v Nemčiji zatrla karnevalske običaje. Šele začetkom 19. stoletja so jih zopet uvedli Francozi iz Italije v Nemčijo.
Zanimivo je, da so slovesno praznovanje karnevala skušala uvesti tudi protestantska nemška mesta (Berlin. Hamburg, Leipzig). Toda li poizkusi so se izjalovili.
Karnevalski sprevod je ostanek starih poganskih običajev in pomladnih plesov, ki so se na ta način ohranili do danes. Cerkev si je dolgo prizadevala, da bi te običaje zatrla.
Ljubljana je v prejšnjih lotili veselo praznovala pust na pustni torek popoldne z maskami in raznimi norostmi. Običaj je izginil in ni zapustil sledov razen veselja otrok.
Slovenci sicer veselo praznujemo pust. Ploh vlečejo pri nas na kmetih in pokopavajo »Pusta«. Najboljši pustni užitek pa so pač pustni »krofi«.
Toda nikakor ni potreba, da je vsaka maska izraz no vega in prav konkretnega duha, kakor so mislili raziskovalci prvotno, in je tudi nemogoče, vse identificirati z poedinimi lokalnimi božanstvi, kakor na drugi strani v veri primitivnega človeka duh ni vselej personificiran, to je, ta človek si ga ne predstavlja vselej kot osebo, dasi pač največkrat, nego tudi kot neizrazno in neotipljivo vsebino svoje vere, pojava, ki ga je on tako ali tako tolmačil. Prav tako torej je velika množina mask takorekoč brez imena, nego samo izoblikovana podoba onega prvotnemu človeku nerazumljivega nadstvarnega življenja in principa, danes bi rekli: Boga. Zato so tudi nekateri učenjaki izvajali, da so vsa božanstva kesnejših in kulturnih narodov v svojem prvotnem bistvu oni primitivni duhovi, kar pa nikakor ne drži v celoti; njih teorija se zove animizem.
Četvero mask — četvero stilov — četvero izrazov. Maska plemena Bakuba je mojstrovina primitivnega ornamenta, vse je razdeljeno in izpolnjeno, strah pred praznim prostorom je silil umetnika k tem bujnim progam, oblikam in okraskom. Maska gozdnega duha Kvakintl ornamenta ne pozna; kakor vesoljni prostor zevajo ogromne globoke in strašne odprtine oči in ust, še danes tudi za nas polne groze in izraza. Maska s platoja Makonde je izraz urejenejšega pogleda, kubistična je in ne bi nam bilo težko najti novejše analogije zanjo: velike enotne ploskve, kot morje monotone in enovite oblike kot hrbti dolgih pogorij. In maska od reke Kuilu, dovršen izraz umiranja in smrti, je po subtilni fantastiki svoji kot poslednji plahut laboda. Ali ni v njej izraženo mraslo življenie lenše nego na vseh mavčnih mrtvaških maskah novejših časov in mojstrov?
Mihu Maleš:
Karneval (litografija 1922)
Maske v predpustu
Albina IIity-Zadnekova
Maske imajo svojo modo. Samospoznanje, mešano s humorjem, najde pravi kostum, ki se nekako prilega značaju. Enkrat v letu se želi vsakdo razživeti, zato se kostumira. Izmed velike izbere pestrobarvnih in dekorativnih osnutkov poiščemo najpripravnejše zase.
Predpust je sen — je neresničnost —, je daleč od vsakdanjih skrbi. Vsaka maska pripomore k dobri volji, če odgovarja smotru in glavno, da dobro obleče. Fantastični kostumi so vedno lepi. Ni glavno zvesto in natančno posnemanje noš in historičnih kostumov, marveč v prostem poudarku in duhovitem izpreminjanju vidimo njih bistvo.
Nočemo videti tuje in staro, marveč lastno in novo, to je fantastično. Nočemo pristnosti kot na odru, marveč groteskno in originalno.
\saka dobra maska se znajde v pravem razpoloženju in ga vzbudi tudi v svoji okolici.
Napačno je mnenje, da se samo iz dragocenega materi-jala napravi lep kostum, glavno je stil in barvna kompozicija. K tem bistvenim lastnostim se mora pridružiti enostavnost. Preobložene maske nimajo učinka.
ftMAJUlčfa
Spasite Vaš ukras Vašu kosu novom pronadenom francuskom p o m a d o m
,Mictiel‘
Obustavi opadanje i sedenje kose Izleči kosno tkivo; odstrani perut i sve boljke, od kojih kosa opada i sedi
Depo za Jugoslaviju: Beograd, Vasina ul. 8, II. sprat, prodaje i apoteka Delini, Knez Mihailova ul. br. 1
Harlekin
Modri napoleonski klobuk (izvesek bel, zvezda zlata). Ovratnik je svetlomoder v. oranžnimi ali belimi pikami, isto zapestja in kolena. — Obleka je v glavnem bela, kombinirana z rumeno in oranžno barvo. Copate zlate. Motivi fantastični. (Osnutek Mihe Maleša)
Joan Cratvford, nevesta Douglasa Fairbanksa. — Bluza (temnomodri crepe georgette) plisirana. Nabornica (jabot) — zenska dražest Pp.
Originalni baret (Suzanne Talbot)
D’ Ora, Pariš
Desno: Obleka in plašč, i Obleka modre barve s sivimi j pikami, moderni izrez sivo obrobljen. Sivi plašč obrob-Ijen prav tako, da harmonira / obleko	pp.
J ečerna obleka (cliartreuse velvetcliiflon) /. vlečko Pp. Modri crepe de Chine. Aparini rokavi, ovratnik kakor kapuca
Feldtcharek. VVien
Naši otroci
^Na občo željo cen j. naročnikov in bralcev naše revije »Ilustracije« bomo zopet od časa do časa prinašali serije naših otrok. Od našega natečaja za najboljšo sliko otroka nam je ostalo mnogo slik, ki bodo počasi prišle izbrane na vrsto. Upamo pa, da nam bodo tudi sicer naši čitatelji poslali izbrane fotografije lepih momentov iz življenja otrok
za objavo.
Uredništvo revije »Ilustracija«, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 6.
Kitica
Angelček (mula Ladku Štraus) Koto V. Bcšter
"*S
w«l
1
Dobro jutro, belo jutro... M. Nedelko
Marjanček pri hišnem delu Koto Aparnik
Lahko noč!
Otekla lica (Lutke)
Vladimir Bartol Ilustriral Ivan Čargo
So dnevi, ko je tudi v Pariza lahko silen dolgčas. Posebno pozimi, kadar visi nad visokimi hišami siva megla in prši iz nje droben dež, ki reže človeku prav pod kožo. Takrat bi se marsikdo rad pogreznil v zimsko spanje, da bi mu ne bilo treba preživljati teh dolgočasnih ur.
Tisto jutro sem vstal silno slabe volje. Spal sem v nezakurjeni sobi in ker ni bilo okno dobro zaprto, sem ujel prepih, ki mi je povzročil oteklino nad votlim zobom. Kam naj se človek poda v takih okoliščinah, če ne v kavarno, v tisti čudoviti hram, katerega ozračje pomiri ter uravnovesi na tako nepojmljiv način vsa premočna nihanja nj e-gove duše, kakor hitro je prestopil njegov magični krog?
Na oglu bulvarja Saint-Michel je mala kavarna z barom. Nekaj ljudi sedi v njej in zakajena je, kot so vse druge. Čemu bi torej odlašal in silil dalje? Kar vanjo stopim. Ob vhodu malo postanem, da si z očmi poiščem primeren prostor. V kotu, vratom nasproti, sedijo trije Japonci. Glasno se pogovarjajo. Slišim njihove tuje, hreščeče glasove. Levo od njih sedita Indijca poleg elegantne dame, ki jima živahno pripoveduje nekaj. Molčita in ji mirno prikimujeta. Desno od Japoncev zapazim večjo družbo. Že po kretnjah in zunanjosti spoznam, da so Srbi. Burno razpravljajo o nečem. Poleg njih sedita dami in jih opazujeta. Sodil bi na prvi pogled, da sta Rumunki. Mladi sta in njuna zunanjost mi prija. Noge me same od sebe zanesejo v njuno bližino. Snamem klobuk in ko ga hočem obesiti, zagledam v ogledalu svoj otekli obraz. Spreleti me nekaj neprijetnega. Na mestu se obrnem in odhitim v nasprotni kot. Sedem k prazni mizi. Ko se nekoliko umirim, se začnem razgledovati po lokalu.
Kavarniško ozračje ima poleg one vsepomirjujoče moči še izredno lastnost, da da človeku pozabiti nase, kar je sicer menda ena najtežavnejših stvari na svetu. Tudi jaz sem kmalu pozabil na svojo maloestetično zunanjost in se iznebil one mučne zavesti, ki nas navdaja, kadar ni z nami vse tako, kakor bi moralo biti. Potem le še črna kava in cigareta — in že zaživi vse, kar je izven tebe, neko prav posebno in svojevrstno življenje. Malenkosti ni več, vse se ti zdi enako pomembno in važno. Človek postane eno samo, veliko oko, ki gleda in opazuje, kar je in se godi okrog njega. Vidim štrleče uho Japonca, čigar glava se pri govorjenju ziblje kakor ona lutka, ki tiči na palici, ob kateri se groteskno zaguga, kakor hitro jo zganeš; čutim, ko da je silen faktor v vsemirju, s svojim jedrom in svojo osebnostjo, in da je z njim v zvezi vse ostalo, kar biva. Tudi kozarec, ki ga drži v roki njegov sosed, čigar bleščeči, črni lasje so se prilepili na njegovo visokoobokano čelo, da je videti njegov markantno podrge-tavajoči obraz kakor režeča se maska, se mi ne zdi več mrtva, neznatna reč, temveč organizem z lastno individualnostjo, ki je z vesoljstvom v nekem popolnoma določenem in edinstvenem razmerju. Prav tako nezmotljivo spoznam tudi, da sta skledici čokolade pred demimondkama, ki sta zame kljub svojemu ljubeznivemu smehljaju že zdavnaj prenehali biti ženski, in sem ju smatral le še za predmet svojega vserazkrajajočega opazovanja, v tem trenutku edino in samo na onem mestu in da jima je bilo to od vekomaj določeno. Z neko čudno, povsem nenavadno jasnostjo vem, da mora vse, kakor je, tako tudi biti, in da je to najvišji zakon, kateremu se vse pokorava. Morda
je to samo vpliv kofeina in nikotina. Vendar dejstvo ostane, da stopi predte vse, kar opazuješ, tako nenavadno živo, ko da se ti samo od sebe ponuja v raziskovanje. Večkrat sem nalašč preizkusil, če je tako opazovanje pravilno. Približal sem se predmetu in vselej sem našel, da nisem bil ničesar dodal iz domišljije.
Nov gost je stopil v kavarno. Kakor vse ostalo, je tudi on postal takoj predmet moje čudne pozornosti. Bil je srednje velikosti in suh kakor jaz. Pazno sem sledil vsaki njegovi kretnji. Obstal je ob vhodu, da se razgleda po dvorani. Odpel si je suknjo, bržkone zaradi vročine, in tedaj sem zapazil, da mu manjka na njej gumb, drugi pa je v primeri z ostalimi veliko premajhen. Z očmi je premeril vse goste in se nato približal v kotu sedečim Ru-munkam. Snel je klobuk in ko ga je hotel obesiti, se je kakor zmeden naglo obrnil in jo mahnil naravnost k moji mizi. Prosil je, če lahko prisede. Tedaj sem videl, da ima oteklo lice prav kakor jaz. Začudil sem se. Z mrzličnimi rokami je začel brskati po žepih in končno privlekel od-nekod cigareto. Prižgal si jo je. Vidoma je izginjal izraz zbeganosti z njegovega obraza in ko mu je prinesel natakar kavo, si je začel ogledovati tudi on ljudi v lokalu.
Medtem se je lice kavarne živahno izpreminjalo. Srbi so se dvignili in polagoma odšli. Pri tem sem popolnoma pozabil, da so moji sodržavljani. Videl sem v njih le komplicirano zgrajene organizme, ki med seboj agirajo in reagirajo. Na njihovo mesto je sedel visok plavolasec v družbi elegantno oblečene dame. Njegov obraz je bil pestro posejan s pegami, ki sem jih razkrojil pri natančnejši analizi v elemente rdeče, zelene in rumene barve, prelivajoče se druga v drugo. Dama je bila nenavadno temnih las, z močno nasršenimi obrvmi. Ko sem si ogledoval v profilu linijo njenega ukrivljenega nosu, mi je prišlo po čudnih asocijacijah na misel, da naseljevanje Židov v Palestini ne uspeva tako, kakor so si bili zamislili Angleži.
Vrata so se odpirala in zapirala in odhajali in prihajali so gostje. Kakor spreten pajek, ki vešče razpreda svoje mreže, je begal med njimi skrbni natakar. Mojstrsko je vrtel taso s skledicami na izurjeni roki. Žonglerju podoben je pobiral zdaj z nonšalantno kretnjo denar, zdaj pu uslužno pomagal odhajajočemu v suknjo.
Tudi Japonci so se odpravili. Na njihovo mesto je sedla visoka, fantastično našminkana dama. Namesto obrvi,
Vidim Japonca . . .
ki si jih je bila dala obriti, si je naslikala dolgo, temno črto, lica pa so ji bila na debelo prepleskana s kričečim rdečilom. Nemirno je sedela na mehkem fotelju in se neprestano ozirala proti izhodu, kakor da strahoma pričakuje zasledovalcev. S svojim našminkanim obrazom se mi je nenadoma zazdela kakor voščena figura, ki je pobegnila iz izložbe in se sedaj skriva, boječ se, da je ne bi odvedli zopet tja, kamor spada. Izpila je kozarec bele kave in naglo zapustila kavarno.
Dr. Vladimir Bartol
Zdajci sta se dvignili lepi Rumunki. Kakor na ukaz smo se spogledali trije, ki so nam bila lica otekla. Potem smo se zatopili v opazovanje vseh faz njunega odhoda. Nista klicali natakarja, da bi plačali. V Parizu je to nepotrebno. Položili sta denar na krožnika, kjer je bila naznačena cena. Toda natakar, vsevidni možiček, jima je sam prihitel na pomoč. Spretno jima je pomagal v kožu-hovinasta plašča, zahvaljujoč se za dobro napitnino, katere višino je bil že zdavnaj izračunal z jastrebskim pogledom.
Ko so se bila zaprla vrata za njima, se mi je hipoma zazdel svet kakor ogromna pozornica, na kateri plešejo in se premetavajo drobne lutke. Silna roka jih drži privezane na ogromnih prstih in z gibi povzroča njihova bizarna kretanja. Kar po več jih ima skupaj včasi, ko da se ji ne zljubi za vsako izmišljati si novih, posebnih kombinacij. Vendar pa je vsaka med temi lutkami sveto prepričana, da je njeno skakanje in kroženje v svetu brezmejno različno od skakanja in kroženja vseh ostalih ter da je prav posebno edinstveno in imenitno.
Še enkrat sem se spogledal s svojima sosedoma. Nasmehnili smo se drug drugemu, pri čemer so se naši otekli obrazi groteskno spačili, plačali smo in odšli. Za nami je ostala mala kavarna s svojim vseuravnovešujočim ozračjem, v kateri se suče spretni natakar.
A. Sirk
Specialna trgovina modnih in šporfnih pletenin, nogavic, triko-perila lastnega izdelka
Linhartova ul. 35 LANA TST LJUBLJANA Šelenburgova ul. 4
en gros	Telefon	30-74	en	defait
Preden so se vrata zaprla za n 10, je vstopil nov gost. Obetal je na pragu in se razgledal po dvorani. Sledil sem sleherni njegovih kretenj, obenem pa opazoval ote-kloličnega soseda. Tudi on si je pozorno ogledoval tujca poleg tega pa je imel nedvomno še mene v očesu.
Novodošli je premeril kavarno in stopil k mizi, za katero sta sedeli Rumunki. Hotel je odložiti klobuk; sredi kretnje pa mu je hipoma zastala roka; natančnosem videl, kako mu je vztrepetala k« kor elektrizirana od močnejšega prot'Siinka. Zasukal se je na peti in ne da bi se oziral na mize, ki so se mu ponujale prazne na levi in desni, je odhitel naravnost k mi/.i, kjer sva sedela s tujcem. Priklonil se je vljudno in prisedel. Ostrmel sem. Tudi njemu je bilo lice otečeno. S sosedom sva se pomenljivo Zagledam d ogledalu svoj otekli spogledala. Nekaj hipov obraz ...	se mu je še poznala za-
drega. Koma j pa si je bil prižgal cigareto in mu je natakar prinesel kave, je dobii tudi njegov obraz tisti svojevrstni izraz napete pozornosti in osredotočenosti, ki ga je bilo opaziti pri vseh samotno sedečih kavarniških gostih.
Neprestano so se menjavali ljudje v lokalu. Kakor neutrudna vrtavka je plesal med njimi urni natakar.
Kako je nastal most.
Na govorniški tribuni sredi mostu, ob V teri ie rado-anarat zbiral nnmpmhn*	mi.
I dr. Schobrov«
Otvoritev radgonskega mostu
lotori zastopnikov Avstrije in Jagos!avi''e - Most, hi spaja gospodarske interese obeh driav
Svečana otvoritev radgonskega mostu, ki veže Jugoslavijo in Avstrijo preko Mure. — Otvoritve so se udeležili s strani Avstrije kancler dr. Schober, ki se je baš vračal iz Rima, minister dr. Hainisch, graški vladika Pamli-koivsky, štajerski dež. glavar dr. Rin-lelen; s strani Jugoslavije ban ing. Sernec, podban dr. Pirkmayer, pomožni , škof lavantinski dr. Tomažič, in drugi
Fotoreport H. Xern
V	sredini: Novi most z avstrijske strani
Pozdrav na avstrijskem teritoriju pred banketom	Most	sta blagoslovila graški vladika dr. Paivlikoivsku (o or-
Ban ing. Sernec in dr. Schober	natu	in pomožni škof lavantinski dr. loqn Tomažič (levo od
Pamlikomskega)
Levo: Pozdravni govori na jugoslovanski strani. V sredi dr. Hainisch, dr. Schober in ban ing. Sernec
rnja Radgona, 9. febr. m. Pomurje obha-danes pomemben praznik. Množice ljudstva tor iy Slovenskih t^oric,
kovanje veliki častni znak z zvezdo za zaslu* Znak je takoj izročil odlikovancu. Tu<
(la «> #)•«!•*«
V nedeljo popoldne	Pozdrav	»Ilustraciji«
Tromeja (Italija, Avstrija, Jugoslavija),	»Avtentični«	letošnji	sneg	Razgledni	stolp	na	idrijskem	Javorniku
Peč	Foto	A.	Kornič
Pozdrav »Ilustraciji«!
Še vas pozivi jemo, da nam pošljete slike kot pozdrav »Ilustraciji«! Slike naj bodo take, da bodo zanimale tudi druge čitatelje. Lepe momente iz vašega življenja, da vidimo, kako živite in da lepo živite. Pošljite še kaj!
Uredništvo revije »Ilustracija«, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 6.
Levo:
Na Šmarni gori pozimi
Foto Krepar
roman< dasi nam je neznani avtor L 11UULUJCU1U poglal sam0 par pj.oih poglaDij ye_
rujemo, da bo držal besedo in redno pošiljal nadaljevanja.
Oktavo višje...!
Neznan avtor.
Ilustrira Olaf Globočnik
I.
tal sem ob vhodu v dvorano in se naslanjal ob steber. V razsvetljeni dvorani so se vrteli pari, godba je metala svoje zvoke na vse strani in v vse kote. Mimo mene so se zdajzdaj nagnetle maske, gospodje v smokingih, pierroti, colombine, domini, dame v razkošnih večernih toaletah. Vrtelo se je vse, zabavalo, smejalo in mežikalo.
Mene je bolel pogled. Od časa do časa sem si moral zakriti oči. Kaj naj bi bilo to? Lahna omotica? Ne, ne! Vzdržati moram, četudi vsakih pet minut nervozno grabim za uro, ki mi bogve zakaj še ni padla iz trepetajočih rok. Kazalci so kakor pribiti. Ali sta se svet in čas ustavila, ali bije le moje srce, kakor da imam vročico?
S čela mi kapljajo potne kaplje. Robec je moker. Toda, kadar si obrišem čelo, se spotoma dotaknem notranjega žepa. Da, pismo je še tam, črnega domina še ni.
To pismo je nekam bledo-rumene barve. Ko sem ga stotič pred pol ure prebral, je bilo, kakor da je belo v svitu rumene luči električnih žarnic. Saj lestenci svetijo visoko gori pod stropom. Čudno, že drugič se mi je zazdelo, kakor da se je oni srednji v dvorani zdaj zazibal. Ne, ne — to so le moji bolni možgani. Saj ni nič — vse bo prešlo in bo, kakor je bilo.
Pisava se mi je na prvi hip zdela znana. Že sem bil mislil, da je le pustna šala .enega porednih, a maloštevilnih mojih prijateljev. Zdaj vem, da ni tako. Berti praznuje nekje v Berlinu svoj veseli predpust. Danes mi je pisal in pravi, da se ženi.
Če me želiš videti, pridi na »Karnevalsko rajanje«/
Črni domino.
Pisava je ženska. Ko bi le ne bilo tistega velikega »Č«. Te poteze so mi znane. Preveč znane. Znane tako, da gorim danes že ves dan. Toda k-ako, kje, kdaj naj bi prišla ta oseba v Ljubljano??
Vse druge črke so namenoma izmaličene, to vem zdai gotovo, da sem le ugotovil izvirni veliki »C«. Nimam več nego pet starih pisem in tam je samo en veliki »Č«. Toda ta »Č« je dokaz.
In potrjuje mojo sumnjo.
Val nov h mask je butnil miino mene. Vse barve, samo črne ne. Majhne, velike, srednje. Samo take ne, kakor sem jo poznal jaz.
Pretrgal sem verigo svojih misli, morda že desetič. Vse to mi žene kri v glavo. Zdaj mi naj začno samo še zobje šklepetati. In naj mi se zvrti v glavi.
Tisti hip se mi je zvrtelo.
Črni domino je švignil mimo mene ...
II.
V	baru je živahno in prenapolnjeno. Strasten kadilec sem, toda dim cigaret me reže v oči, plast tega dima je težka in moreča, da bi jo rezal. Sekam dim s svojo visoko postavo, tla lete pod menoj in mimo mene, glasovi in smeh butajo vame.
Zgrešil sem.
Kakor da se je vdrl v zemljo, črnega domina ni. Privid? Razburjenje možganov? Nervoznost?
Pil nisem nič ta večer. Kadil malo.
Toda ta zadeva me muči, da mi hoče razbiti glavo. Ne zdržim več dolgo. Kdo se šali z menoj?
Tam — tam!
Črni domino pije liker v baru. V družbi dveh gospodov.
Naročim sherry-brandy.
Zdaj so umolknili. Toda tam na steni visi zrcalo in niti ena kretnja mi ne uide. Črni domino je izpil, gospoda se smehljata. Tisti hip se nasmeje črni domino. Ta smeh, ti zobje —? Ne, ta ni pravi.
Naštel sem bil enajst črnih dominov dozdaj. Ta je dvanajsti. Zopet nič.
Nekam bolj miren sem. Izpil bom še črno kavo. Še kozarec vode Zdaj so misli sveže. Slišim zopet godbo. Odnekod poje lep ženski glas. V baru ropotajo steklenice, poka šampanjec. Jaz sem še vedno sam. Ura je enajst. Dve uri že čakam. Pusto je. O polnoči odidem. Ne upam nič več. Torej je vse le bila prazna šala. Malo nervoze in bolnih spominov nič manj. Če se prav spoihinjam, je bila nekoč maskirana kot črn pav. Ljubil sem jo in vračala mi je ljubezen. Pet dolgih let je od takrat. Jaz sem zdaj ves drugačen, čas je drug in svet se suče hitreje. Le zakaj je prešlo vse kakor blodnja v sanjah, bolno veselje, težak spomin?
Prignal sem se nazaj na svoje staro inesto ob vhodu v dvorano. Vidim vse pare v dvorani, vidim vse barve, slišim vse zvoke godbe Bo torej dovolj za letošnji pust. Prišel sem obujat spomine. Pa niso nič kaj veseli.
Saj vse vem, saj vse vem! Mehak človek sem, srce me vlada. Dognal sem se v teh dveh letih samote. Slabič sem. Ne prenesem hudih pretresljajev. Ne prenesem niti majhne ljubezni, če je bila užaljena. Ne prenesem nič. Ne morem več v dirindaj sveta, v borbo z vsemi in proti vsem. Trepetam pred odločitvijo, nisem odločen človek. Sanjam o sreči, ki je ni na svetu, gradim in snujem, če ne jem nič in ne delam nič. Sanjač! Ah, da, sanje — to je svet, ki je zame in moje bolno srce! Ležim na zofi, kadim in prevračam svetove. Vse bo boljše in lepše. Vse bo prijetnejše. Vse bo složnejše in veselejše. Le jaz naj ostanem v teh svojih sanjah, ki jih ne sme pretrgati huda misel in odločna beseda. Vse prenesem, če živim v tem svetu. Ah, v onem svetu ne moreni prenesti nič. Življenje je zame preveč surovo, vse, vse nepotrebno, kar ni potrebno zame. Trepetam pred onimi, ki jim je dejanje več kot beseda. Možje brez sanj. Trepetam. Iz zavisti? Da, iz zavisti. Mevža!
Levite si berem, kadar pride trenutek, ko je potrebna moja odločilna misel in beseda. Zdaj čutim, da bo nekaj treba storiti. Morda me gledajo kje iz mask škodoželjne oči. Oči, ki se mi posmehujejo. Stojim tu in mislim, da opazujem jaz druge, pa opazujejo le drugi mene. Tisoč oči, tisoč porogov in nasmehov ...
»Pojdem! Ne zdržim več!«
Tisti hip se me je dotaknila roka.
Okrenil sem se bliskoma in strepetal.
Črni domino.
III.
»Ti, ti... ti!« sem jecljal.
»Iskala sem te in te nisem našla. Garderoba dve, pridi čez četrt ure. Hudo je.c
Trenutek kesneje je izginila, kakor je prišla.
Planil sem za njo.
Maske so se drenjale pred menoj in mi zapirale izhod. S komolci sem si delal prostor. Misli so se mi burno gnetle po glavi, jaz sem videl pred seboj le njen obraz... Nisem in nisem se mogel predrenjati skozi množico občinstva. Godba tam zadaj nekje je baš pričela znova igrati in vabila v ples. Vse je hitelo v dvorano.
Meni je stiskalo nekaj srce, v grlu me je grabilo. Prav tisti občutek mi je gorel v možganih, kakor že mnogokrat v takih prilikah. Zdaj se bo nekaj zgodilo, to sem čutil, to sem vedel. Ta neznosna misel mi je kljuvala v sencih, dražila možgane in kalila jasno razmišljanje.
Kaj je hotela, kaj je mislila s svojimi besedami: »Hudo je«. Kaj se je izvršilo, kaj se godi in kaj se bo zgodilo? Dve leti, dve hitri leti in tak prepad med nama, kakor da ni nikoli bilo, kar je bilo. Že vem, že slutim in si z grozo izganjam iz
svojili možganov fiksno misel, ki me je obsedla. Razburjen sem bil sam in ne vem, če je bila sama mirna. Razburjen sem in ne vem, kaj se godi okoli mene.
Množica se je razkropila, prosta pot je bila pred mano, zdirjal sem po, hodniku. Kje je že bila zdaj ona, trinajsti črni domino! Naj preletim vse prostore in pregledam vse hodnike? Pet minut je preteklo, še deset minut časa, da se snideva v garderobi 2.
Zadel sem ob dva gospoda. Opravičil sem se in opazil, da se stiska za njima črni domino. V hipu mi šine v glavo: to je družba iz bara.
Hočem naprej.
»Gospod, gospod, tole ste izgubili!«
Obrnil sem se in videl, da mi moli gospod v fraku majhno pismo, bledo-rumene barve.
To pismo? Da sem ga izgubil, saj čutim, tu, v žepu, še vedno ga imam. Toda te oči gospoda v fraku? In črni domino, ki se smehlja? Ta smeh in ti zobje? Vse to sem že videl v baru, v baru in, in — še kje?
»Hvala, preljubeznivi ste!«
Vzel sem pismo in pogledal še gospoda v smokingu. Poznam vas, gospoda, predobro vas poznam. Zopet smo se srečali, toda našli boste drugega človeka!
Ura? Koliko je ura?
Kje je minil čas? Polnoč. Dvanajst.
Po hodnikih beže maske v garderobe.
»Krinke dol, krinke dol!« x Drvim v pritličje.
»Kje je garderoba 2?«
Tam skozi velika vrata čujem brnenje avtomobila. Hip — in že je izginil zadnji konec vozila izpred poslopja. Pol ene bo — ali ne odhaja zdaj tržaški brzovlak proti Dunaju?
»Garderoba 2 v prvem nadstropju! Tu so garderobe 3, 4, 5, 6!«
Zdajzdaj bom obnemogel. Kolena mi klecajo, pot mi lije curkoma po obrazu, trudoma se vlečem v prvo nadstropje.
Drvim po hodniku in padem v kabaret. Na odru poje mlad gospod. Mirno drži v rokah note.
»Dobro, dobro, gospod Kovač!« vpije malo vinjen gospod z očali.
v Kogoj menda sedi pri klavirju. Tam sedi sključen pierrot v čudnih barvah. Tega zraka ne prenesem več. Ven, ven!
Tu, garderoba 2.
Zaklenjeno.
Pritiskam kljuko. Vrata se ne vdajo.
Še enkrat.
Nič.
Zdaj vem vse. Nekaj se je zgodilo. Jaz moram vedeti, jaz moram videti, kaj se je zgodilo. Nekje za hrbtom se mi smejejo maske brez krink, čutim, kako mi trepeče vsaka žilica. Še malo in ne vem, kaj se bo zgodilo.
»Kdo ima ključ, kdo ima ključ?«
Maske brez mask se ne smejejo več.
»Garderoba dve, garderoba dve, ključ, ključ —!«
Zdaj bi moral imeti pred seboj zrcalo. Strašno morajo gledati moje oči. In še moj obraz!
Maske brez krink strme vame, nekje za hrbtom čujem zmedene glasove. Zdaj prihaja stara žena. Odpira vrata.
Zdaj se mi ne sme zvrteti v glavi. Zdaj še celo ne. Še par trenutkov ne.
i
Vrata so se odprla in tam pod mizo je ležala ona, brez znaka življenja.
Pokleknil sem k njej in vzel njeno roko v svojo.
Nič nisem videl, nič nisem vedel, kaj se godi za menoj in okoli mene. Odnekod so prinesli vodo. Dva gospoda sta se sklonila k njej, ki je ležala negibna, kakor mrtva na tleh. Jaz Pax sem držal njeno roko v moji in zdelo se mi je, da sem
•ihoc
O p o z a r j a m o
vse svoje cenj. čitatelje, naj ne pozabijo prebrati predzadnje strani ovitka!
Prosimo
vse čitatelje, da priporočajo »Ilustracijo« pri svojih sorodnikih in znancih.
Desno: G. Franjo Aočin (S. k. Ilirija), ki je na mednarodni tekmi za prvenstvo Visokih I ater lansko leto dosegel tretje mesto
začutil, kako bije njeno srce.
(Dalje prihodnjič.)
Univerzalni štirielektronski aparat
»Radione«
za kratke, normalne in dolge valove, s popolnim priključkom na izmenični tok, torej brez baterij in akumulatorjev, sprejema tudi s pomožnimi antenami ali celo brez njih do
100 inozemskih postaj v zvočniku
P osebnost aparata je sprejem na kratkih valovih celo podnevi zelo močno in popolnoma čisto. Zahtevajte prospekt ali dajte si aparat predvajati
RADIO-LJUBLJANA
UUBIIUA
Miklošičeva c. 5
O
MARIBOR
Gosposka ul. 3'
Desno:
Zakl jučna scena zadnje slike Jonny svira ...
Manager (Rum-pelj), Maks (Vičar), Anita (Majdičeva), Jonny (Primožič), Yoonne(Po-ličeoa), Daniello (Grba), ravnatelj hotela (Simončič)
Balet
Krenek:
Jonny svira...
Opera kr. Narodnega gledališča o Ljubljani Foto »Ilustracija«
Dirigent A. Neffat, režiser M. Polič
Levo: ga. Poličeva (sobarica Yvonne), g.Primožič(Jonny)
Desno: gdč. Majdi-čeva (operna pevka Anita) in g. Grba (virtuoz Daniello)
u
Ivan Cesar
elan drame kr. Narodnega gledališča v Ljubljani d svojih letošnjih vlogah
Foto »Ilustracija«
k
Župnik Pellegrin v »Naš gospod župnik«
Siebei v »Faustu*
Gospod Topaze v »Velika abeceda uspeha*
Gostovanje skupine hudožestvenikov v Ljubljani
Duoan:
Torcov
Grigorij
Hmara:
» Razkolnikov «
(Ostrovski: Siro-
maštvo ni sramota)
(Dosto
jenski
Zločin in kazen)
Grigorija Hmaro in njegov teater je Ljubljana sprejela z majhnim nesporazumljenjem. A ne samo ona, tudi cela Jugoslavija. Potomec velikega gledališča je, ki spomin nanj še ni ugasnil; kako bi tudi, ko je imel s seboj celo nekaj onih od stare garniture, recimo Pavlova. In pri ljudeh je težko. Ali ni bilo prav, da je prejšnje čase hodil k nam »veliki« teater, ali pa ne bi bil smel on zaiti k nam. Nismo ga namreč pravilno razumeli; merili smo ga s spomini na »veliki« teater in bolj malo s tem, kar nam je dal. In kako potem: ali smo ga trgali ali hvalili?
Pravzaprav trgali, da, trgali, po ne-sporazumljenju in nerazumljenju.
Verjemite, tudi po krivici.
Saj končno ne vemo, kaj hočemo: ali namesto dramatizacije roman ali namesto romana kaj drugega. Jaz mislim, da je treba roman za oder dramatizirati in da ga je dobro dramatiziral. To je namreč, ker ne vemo, kaj hočemo; ali lastno umetnost Hmare ali pa samo spomine na veliki teater! — Prvi večer Grigorija Hmare je bil silen, zato, ker smo mogli abstrahirati od vseh spominov in gledati samo teater Hmare. Ta se imenuje menda film, a ni še film popolnoma, nego teater, ki dela s posnetki od blizu in v detajlu. Theater der Grofiaufnahmen. Nemara, da hodi le-ta že nekoliko za časom; a ko nas je ž njim ogrel — in ogrel izmed treh večerov najbolj — smo videli, da hodi pri ljudeh te veličine še vedno s časom. Samo spomini nekoliko zaostajajo in zato smo ga trgali.
Pozabiti ne smemo Pavlova. On je dajal drugemu in tretjemu večeru patino, a o ansamblskem igranju smo govorili pomotoma. Nam te vrste komadi ne prijajo, preveč komike in groteske je v njih. Razumite dobro: ne vemo natančno, kako bi izgledal tak komad pri hudožestvenikih z man j po naravi estetskimi kategorijami, pri ansamblu, ki je ves enako raščen in recimo — suh. Vi se smejete, toda to je resnica: tipi, tipi in spet tipi. Zato smo previdni s pohvalo in vidimo višek v prvem večeru (nočemo spominov), dasi so nam dali vselej dosti lepega. Ker končno morate biti tudi skromni: ali mislite, da ne bi tega zmogel tudi naš teater? Kaj? O bi, če ne bi . . . Hmara in Pavlov, kot rečeno, majhen nesporazum z naše strani. Psihologi smo. Zato, ali mislite, da bi bili sploh dobili svoj višek, če bi — no, denimo, če bi gostovali v štirih in ne treh večerih?	R. A.
Gostovanje članov pariške »Comedie Fran^aise« v Ljubljani
Gospa Grečeoa (Gogolj: Ženitev)
P. Pavlov — »Podkolesin«( Gogolj: Ženitev)
si bo po igranju ljudi, ka-v Ljubljani, težko pred-:i? Na oder postavljena
Mme. Gabri-elle Robin ne (Jeanne)
Comedie Fram;aise si bo tere smo videli v stavljati. Igralci? Na oder postavljena fina družabna konverzacija, salon?
Da, približno nekaj takega. Človek je dobil vtis, da se ti akterji boje govoriti svobodno in po taktu čuvstev, da ne bi razžalili koga v avditoriju. Igrali so publikum. Če je to francoski teater, Francozi nimajo teatra. Mi pa smo mislili, da nimamo elitnega gledališkega občinstva. O, pa še koliko ga imamo! Toda moje sožalje našemu elitnemu občinstvu. Videlo je izvrstno konverzacijo Francozov, zamudilo pa odlično igro Rusov. Za Rusi so namreč imeli tile francoski gostje ne samo za nas poučno, nego tudi zase silno težko stališče. Niso se uveljavili.	R.	A.
Foto >Ilustracija<
Rene Alexan-(LaKoche)
Ljubezen v Pasteurjevem zavodu
Karo As
Primož je bil bedak. Zato je bil zaljubljen. Primož je bil pameten. Prav zato je bil šele zaljubljen. Prvo so mislili o njem pametni, ki so bili sicer tudi zaljubljeni. Drugo je mislil o sebi Primož sam. Zaljubljen pa je Primož res bil, saj je sam verjel v to, samo pomagati si ni znal. Verjel je tudi, da je pameten, torej bi si moral znati pomagati. Vsak pameten človek si mora znati pomagati.
Ali Primož si ni znal pomagati. Zaljubljen je bil namreč v najtrdosrčnejšo krasotico na svetu, — zopet je verjel to le Primož sam. Človek je včasih čuduo osamljen, tedaj najbolj, kadar je zaljubljen. Selma (Primož se je topil od naslade, če je le kdo zasikal vpričo njega »ss!«, začetnico njenega imena), Selma je bila torej trdosrčna in asistentka v Pasteurjevem zavodu.
Zakaj so na svetu Pasteurjevi zavodi, o tem ni Primož nikoli razmišljal. Za zatiranje steklih psov, se razume samo ob sebi. In pa zato, da je v enem med njimi Selma za asistentko.
Primož se je hotel razodeti Selmi. Najprej na promenadi. »Gospodična, smein ponuditi svoj dežnik!« — »Hi, hi, saj ne dežuje. In kje imate dežnik?« — »Doma!« — »Potem pojdite domov, dame na cesti pa pustite pri miru!« — »Ali, gospodična, jaz vas obožujem!« — »Adijo, pa drugič!«
Potem pri kopanju. »Za vas, gospodična bi skočil v vodo!« — »Mar mi, saj ste plavač!« — »V ogenj, če ukažete!« — »Torej preskrbite ogenj, cigareto želim prižgati!« — »Žal sem nekadilec, v bufetu pa nimajo vžigalic!« Primož se je osramočen umaknil, vesel kljub temu, da se je njegovo znanstvo z gospodično Selmo poglobilo.
Že jo je pozdravljal na cesti. Selma ni odzdravljala. Jasno, misli kdo nemara drugače? Selma je bila dama! — Misli kdo drugače!
Poslal ji je vstopnico, s prošnjo za sestanek v kinu.
V	kino je prišla dekla Selmine matere in sedla poleg njega. Pismeno jo je prosil, naj pride na reduto. Primož si je izbrusil pete, toliko je preplesal z vitkimi, plavookimi maskami, v nobeni ni spoznal Selme. Ta je bila tedaj v gledališču. Primož ni hodil več na redute, ampak v gledališče. Nikoli ni srečal niti videl Selme, ta je hodila na plesne venčke. Primož pa si je želel njene bližine, Selmine bližine. Za vse na svetu najbolj. Zakaj Primož je bil bedak in je bil zaljubljen.
In si je izmišljeval vedno nove načrte. Vsi so propadli, ne samo večina, kakor je to pri načrtih navada. Bili so načrti zaljubljenca, resničnega zaljubljenca. Zdaj Primož že ni več samo verjel, da je zaljubljen, zdaj je res bil.
Primožu se je nekaj posvetilo v glavi. Bilo je to v slaščičarni, tam. kamor je Selma rada zahajala. Tedaj je ni bilo tja, kakor nalašč, zakaj Primož je bil notri. Le, kako je Selma to vedela, Primož ni mogel uganiti.
»Ha!« je rekel in se potolkel s pestjo po glavi. Prosim vas: storil je to javno in je zato žel dolge poglede vseh v slaščičarni. »Ha! Če vse skupaj ne bo pomagalo, to pa bo!«
Še isti dan je oddal v dnevnik mali oglas. Pod rubriko »Dopisovanje« ali »Ženitve« misli nemara kdo. Ah, kaj še! Pod rubriko »Kupim«. Primož je oddal tale oglas v list:
»Kupim steklega psa — za medicinske eksperimente. Pristna steklina prvi pogoj!«
Primož je dobil drugi dan trideset naslovov. Ni vedel, ali je res toliko stekline v mestu in se je že jezil na za-nikarno javno skrb za narodno zdravje, ali je toliko goljufije — nesramnost, še s steklino ga hočejo ociganiti, — ali pa toliko nevednosti med ljudstvom, ki niti ne ve, ka j je pasja steklina.
Sortiral je došle naslove in iz njih izbral samo enega: bil je naslov mestnega konjederca. Če ne najde pri tem pristne pasje stekline, kje naj jo išče? Ko je vse na svetli sama goljufija.
Primož je res dobil pristnega steklega psa, varno spravljenega v kletko. Prinesel ga je na dom, dvignil obe hlačnici, nastavil meča in spustil psa iz kletke. Še zmenil se ni pes za Primoževa meča, najbrž so dišala po zaljub-
ljenosti in tega psi bojda ne marajo, še stekli psi ne. Psa še iz kletke ni bilo.
Dobro uro je dražil Primož steklega psa, da ga je ta res ugriznil. Ne v nastavljena meča, ampak v koleno. Primož je bil ob lepe nove hlače, toda kaj to, po steklini je bil pa le okužen. »Si že priden, moj steklenček!« je ljubeznivo pogladil psa, ga porinil nazaj v zaboj in poslal h konjedercu. Medicinski eksperiment je bil končan.
Lepo, skrbno je gojil Primož lastno steklino. Tri dni dolgo. Znancem, sorodnikom, prijateljem, sovražnikom, tovarišem, komur je mogel, je tožil: »Ugriznil me je pes. Najbrž je bil stekel. Če še jaz stečem, tebe ne bom ugriznil. Zato ker si moj prijatelj (znanec, sovražnik, sorodnik, tovariš).«
Po treh dneh je stopil k zdravniku, mu zaupal svoj sum in temno slutnjo: »Pes me je ugriznil. Bil je gotovo stekel!«
Zdravnik si je ogledal rano, vprašal »Kdaj?« — »Pred tremi dnevi!« — »V Pasteurjev zavod, hitro!«
Primož je kriknil, od radosti seveda, zdravnik je mislil, da iz strahu. On ni poznal Selme, vsaj zaljubljen ni bil v njo in ni vedel, da je Selma vredna majhne, majčkene pasje stekline.
»Oddelek dve, soba enajst, postelja štiri!« je ukazal službujoči zdravnik v Pasteurjevem zavodu, ko mu je Primož nemo pokazal zdravniško spričevalo. Sam gospod primarij ga je injiciral. Primož je slonel na postelji in premišljal o posledicah teh injekcij. Ni vrag, da ne bi primarij odnehal in le pustil asistentko samo injieirati.
Zgodilo se je. Primož se je delal, kakor da spi, in slonel z obrazom na blazini, kakor da bi ga bogve kaj bolelo, ko ga je mehka, božajoča roka prijela za njegova meča in nastavila ost s protistrupom. Primož je na tihem pripravljal malo presenečenje. Prav počasi z rafinirano zmernostjo je okrenil glavo in se zazrl v ...
... asistentko. Asistentka ni bila Selma. Bila je mnogo starejša ženska.
»Dober dan!« je vzdihnil počasi in razočarano. »Dober dan!« je dejala	asistentka.	»Bodite	mirni!«
»Kako vam	je ime gospodična	doktor?«
»Klara Robas! Zakaj hočete vedeti to?«
»Eno vaših	koleginj	poznam.	Gospodično doktorico
Selmo Novakovo. Nje ni?«
»Ne, ona je včeraj odšla na dopust!«
V	Primožu je bliskovito zrastel nov načrt. Zaljubljenci in obsojenci na smrt sploh mislijo v usodnih trenutkih zelo naglo.
Po končani proceduri z injekcijami, je pograbil Primož galantno roko	asistentke	Klare:	»Dovolite, gospodična
doktorica, da se vam zahvalim!« Kot da bi ji hotel poljubiti roko, se je sklonil k njej in jo močno, krepko ugriznil v zapestje.
»Vi, čujete! Vas se pa steklina hitro prijemlje!« Asistentka je zamahnila z roko in si jo šla obvezat.
Drugi dan mu je prišla dajat injekcije ista asistentka, loda mnogo bolj previdno.
Primož se je začudil, vendar se je hitro zbral in nedoločno vprašal: »Oprostite gospodična doktorica, snoči me je napadla mala besnost. Bojim se, da boste sedaj okuženi še vi!«
Asistentka je zamahnila vnovič z roko: »Ne bojte se' let let sem že tu asistentka in vsako leto me najmanj dva bolnika v besnosti ugrizneta. Proti steklini sem popolnoma že imunizirana in zavarovana!«
»Tud: proti ljubezni?« je Primož vprašal kislo
»Tudi proti tej!«
»Pa so vse asistentke v Pasteurjevem zavodu zavarovane proti obema strašnima boleznima?«
»Ne, mlajše še niso Gospodična Selma na primer še ni. Pa bo kmalu, če bo imela dosti s takimi opraviti, kakor ste vi!«
Primož je obupal, da bi spravil staro asistentko na bolniško posteljo in bi morala mesto nje prekiniti svoj dopust Selma.
Nekaj tednov nato je ozdravljen zapustil Pasteurjev zavod. Samo od ljubezni še ni bil ozdravljen. Če vidite kje na promenadi ali plesu kakega bedaka, ki se od časa do časa nežno poboža po kolenu ter od daleč požira z očmi nežno, vitko gospodično, — gotovo je to Primož, gospodična pa nedostopna in morda že tudi proti steklini zavarovana asistentka doktorica Selma, »... ki proti ljubezni še ni imunizirana,« se tolaži Primož.
Veliki Ufa-zoočni film »Hadži Murat« (Beli Drag), produkcija Bloch-Rabinovič. Režija: Aleksander Volkov
Smrtno ranjeni hadži Murat (loan Možuhin) objemlje
svojega sina	Foto Ufa
lntermezzo
Ivan Možuhin
(V kratkem se bo vršila premiera velikega Ufa-filma »Hadži Murat«, v katerem igra Možuhin glavno vlogo.)
Smeh in jok v enem košu. Danes je še bil moj prijatelj, soigralec, — žal mi je, da je odšel od nas.
Ime mu je bilo Serov, igral je v nekaterih mojih filmih manjše vloge. Nekdaj je bil oficir v carski armadi. Zelo sva bila prijatelja, skoraj brata. Ko smo snimali v francoskih Alpah (zelo naporni so bili tisti dnevi) velike konjeniške spopade, boje s Kozaki, Tatari in Čerkesi, je bil vedno ob meni. In če smo ponoči, ko so se čudovito svetile zvezde, sedeli ob taboriščnem ognju, je sedel k meni in pripovedoval o materi Rusiji in o ruski zemlji. Oba emigranta, oba kmečka sinova.
O, ljubim naše kmete, ljubim naše ruske gore! Srce nam je bilo težko. Balalajka je zvenela na naša ušesa, peli smo naše pesmi. Serov je jokal, da se je mogel kmalu nato veselo smejati. Da, tudi balalajka se more smejati in nas povabiti v ples. In vsi Čerkesi, Tatari in Kozaki so bili prijatelji, plesali so in peli. Serov je bil najbolj vesel med njimi.
Drugi dan je Serov odšel. Igralec je bil in klical ga je angažma v Pariz. Smeje je še omenil: »Saj mi vas je žal, mnogo naporov boste še imeli. Jaz grem v Pariz, veseli, živahni Pariz. Na svidenje!«
Nekaj dni nato smo snimali zadnje scene tega filma »Hadži Murat«. Jaz, hadži Murat, sem igral svojo smrt. Ob eni in pol sem pred aparatom izdihnil.
Naslednjega dne sem prejel od prijateljev iz Pariza vest, da je ob istem času, ko sem umrl v igri jaz, izdihnil v Parizu Serov. Tu igra, tam resnična drama!
Opereta o U finem z nočnem filmu. 'Valček ljubezni« Produkcija: Erich Pommer
Willy Fritsch in Julija Serda
Ranjeni hadži Murat (Ivan Možuhin) s svojo soigralko (Betty Amann)
Zvočni film
Začetkom marca začne predvajati »Elitni kino Matica« v Ljubljani zvočne filme. V ta namen si je ta kino nabavil najboljšo aparaturo Western-electric, ki je stala okrog 800.000 dinarjev. Prvi v Sloveniji predvajani zvočni film bo »Singing fool« (Nori pevec). Sledili bodo še drugi zvočni filmi, kakor »Broadway«, »Hadži Murat« (po znameniti povesti Tolstega), »Atlantic«, »Modra miš« (z Janningsom v glavni vlogi) in drugi. V kratkem bomo objavili članek, ki bo pojasnil tehnične zadeve zvočnega filma. O ljubljanskih premierah zvočnih in drugih filmov pa bomo stalno poročali, v kolikor nam dopuščata prostor in čas.
Filmska anketa »Ilustracije«
Uredništvo »Ilustracije« je urejevalo filmski kotiček po teni načelu, da nudi svojim čitateljem čim več vpogleda v filmsko delo. Priobčevali smo slike filmskih igralcev in igralk v različnih njihovih vlogah z objašnjujočimi članki, objavljali smo slike raznih scen iz različnih filmov, slike izza kulis filmskega dela v ateljejih kakor tudi kritike filmov, ki smo jih imeli priliko videti v Ljubljani in ki so jih nato predvajala tudi naša provincionalna kino-gledališča. V zadnjem času pa smo prejeli iz vrst naših naročnikov par pisem. Iz njih je razvidno, da so nekateri zadovoljni z ureditvijo našega filmskega kotička, nekateri pa ne.
Z ozirom na to se je uredništvo odločilo, da pozove vse svoje čitatelje, naj povedo, kako in v kakšnem pravcu naj bo urejevan naš filmski kotiček. Prosimo vse čitatelje, da nam čimprej izrečejo svoje želje in pošljejo na naslov: Uredništvo revije »Ilustracija« (film), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 6.
Lilian llarvey (princesa l.auenburg) v U finem zvočnem filmu-opereti »Valček ljubezni«	Koto	Ufo
lamini
Ob otDoritoi: gg. in ge.: Vajda, Babinek, Ristova, župan dr. Puc, banica Sernečeoa, PucoDa in dr.
Prva jugoslovanska kulinarična
razstava v Ljubljani ,
Foto
•Ilustracija«
Glej, stvarnica ose	le	jemat’	od nje ne
ponudi,	zamudi!
Sedi in jej!
vue<, vsi so kazali rafinirano, umetniško kozmopolitsko noto, ki jo Ljubljana premore v kuharski umetnosti. Prav tako izložbe delikatesnihtrgov-cev Verbiča, Stacula, slaščičarjev No-votnyja, Zalaznika, izložbe svežega mesa, sadja, sploh vsega, s čimer se želodec lahko posladka.
Kozmopolitska nota! Kuharska umetnost se po vsem svetu izenačuje, v Ljubljani lahko prav tako dobro jemo, kakor na Dunaju, v Parizu, kjerkoli na svetu. Kaj morda nimamo Slovenci še svoje domače, stare in preizkušene kuharske tradicije? Imamo jo. Čeprav jo kozmopolitska nota prav zelo odriva. Naše Mladi-karice so razstavile nekaj domačih pogač, ogledali smo si Vodnikove in druge kuharske bukve, to je bilo vse, kar smo rešili iz naše kuharske tradicije. Kulinarična razstava pa je vzbudila željo, da naj bi naša domača kuhinja ne prepustila vsega terena kozmopolitski kuhinji. To bi bilo v našem interesu, v korist našega tujskega prometa in naše propagande.
Ne moremo prej zaključiti poročila, dokler ne omenimo krasnih pogrnjenih miz na odru, ki jih je priredil razstavljalni odbor. Videli smo, kako so si sladkosnedeži dali servirati v prejšnjih časih in kako danes. Tam barok in rokoko oblik, čaš,
Orel (A. Verbič) iz orehov, lešnikov itd.
Oni tisoči, ki so šli v prvihi ‘februarskih dnevih skozi vse tri velike spodnje unionske dvorane, ao mogli do sita napasti oči. Oči?! Da, oči, čeprav je bila kulinarična razstava mnogo bolj namenjena želodcu. Ali na vsaki mizi je bil listek: »Prosimo občinstvo: ne dotikajte se razstavljenih stvari!« Ti listki so imeli nekaj hinavskega na sebi; če bi ti listki hoteli biti odkritosrčni, bi občinstvo svarili takole: »Prosimo, ne ugrizaite v razstavljene stvari! Ne pokušajte!« Vsaka na kulinarični razstavi razstavljena reč je sama zase pomenjala veliko izkušnjavo za marsikoga ali pa sploh za vse, da se ne bi izpozabil...
Tako pa je vsakdo na razstavi trpel velik notranji konflikt: oči so se pasle, želodec pa je trpel od samih poželjenj. Ali že to, kar je bilo dano na tej razstavi uživati očem, že to je bilo veliko vredno.
Kulinarična razstava je bila za ljudi visoka šola okusa. Tudi kadar ješ, uporabljaj svoj okus! Ta paradoks ni sam ob sebi umeven, zanj je bilo treba kulinarične razstave, ki ga je dokumentirala. Obenem pa je kulinarična razstava pokazala, kako visoko je že pri nas razvita kuharska in natakarska umetnost. L>ela unionskih mojstrov Babineka, Grablovica, Seidenglanza ter izdelki restavracij »Slona«, »Zvezde«, »Lloyda«, »Belle-
Gospodinjska šola Mladika
Miza, pogrni se!
milili n »
«uwi\l BREVOR!
Pogled na glavni del razstave v oeliki dvorani »Uniona« tik pred otvoritvijo
^Sladka hišica * parne slaščičarne Novotnyja
cvetja, krožnikov, servijet, — tu preprostost oblik, tu in tam pa enako razkošje. Kombinacija cvetja s kristalnimi čašami in belimi prti je vzbudila vsakomur popolnoma estetičen, poetičen dojem. Prav tako tihožitji turške in japonske kavarne.
Bilanca prve kulinarične razstave je popolnoma zadovoljiva. Priznanje gre prireditvenemu odboru, ki je pod visokim pokroviteljstvom banice gospe Gabrijele Sernečeve dosegel tako krasen uspeh. Ljubljana in Ljubljančani smo z njo pridobili mnogo in naš ugled pred tujci se je zaradi nje zopet znatno dvignil.
Jedilna miza aranžirana za poroko (Agnola)
Prazna vreča ne stofi pokonci
Desno v oralu: Razstava mesa (Mesarija Žan)
Neznanka
Dogodek iz velemesta J. P. Balje
V eni največjih in najbolj obiskovanih kavarn pariških je sedela sama pri mizi, ob velikem oknu, čigar mogočni četverokot ji je nudil pogled na živahno vrvenje življenja, na rjoveče avtomobile, na zvoneči tramvaj, na armado pešcev...
Bila je še mlada, ne baš lepa, toda lepih in interesantnih potez. Vabile so tudi njene vzpete obrvi in črne oči, kakor da visi duša na njih. Ni čuda, da so strmeli v njo bodisi skrivoma ali pa z drznim smehljajem na ustnicah.
Prišla je ob osmih zvečer, naročila od časa do časa kavo ali liker in — kadila. Z mirnim in brezbrižnim pogledom je gledala po kavarni, kakor da njene oči ničesar ne vidijo. Zdaj se je obrnila in pogledala na drugo stran ali skozi okno, kakor da jo dolgočasijo pogledi, ki skačejo od vseh strani vanjo. Prižigala si je eno cigareto za drugo in gledala (kakor zamaknjena) za dimom.
Od časa do časa so prisedli k njeni mizi pogumni gospodje, željni prigod. Toda čez par minut so odšli, kakor da jih je prestrašil njen mrzli, oholi pogled.
V vsej dvorani kavarne je naenkrat prostor okamenel v napetosti, ki se je polastila nehote vseh navzočih. Kakor da je ta neznanka fascinirala vse moške, kakor da bi nevidno vzdrževala kontakt z njimi, četudi je njeno hladno vedenje odbijalo.
Vse mize so tiho šepetale, glave vseh so se tiščale skupaj, razpravljali so o tem, kakšne družabne stopnje je neznanka, skušali uganiti, kaj jo je privedlo v kavarno. Ena znanih dam ni bila, to so pogodili kmalu. Morda je tujka, ki se je dogovorila za sestanek v kavarni.
Vpraševali so natakarje, toda ti so se pritajeno in diplomatsko smehljali, da zakrijejo svoje neznanje in zmigavali z rameni.
Naslonila se je na hrbet stola in — kadila. Eno cigareto za drugo, dim za dimom, zdelo se je, kakor da njena doza nima dna.
Okrog pol dvanajstih, ko so padli zastori v gledališčih in v kavarni ni bilo več nobene mize proste, se je pripeljala pred kavarno krasna limuzina. Gospod v elegantni večerni obleki je izstopil. Prišel je v kavarno in šel naravnost k mizi, kjer je sedela skrivnostna neznanka.
Pozdravila ga je z apatičnim pogledom. Šepeta je sta govorila kakih pet minut.
Nato je vstala, z majestetičnimi koraki je šla proti izhodu. Oči vseh so šle za njo.
Ko je izginila skozi vrata, so opazovali vsi gospoda, ki je govoril z njo. Tudi njega niso poznali, toda bil je mož, s katerim bi se bržkone dalo govoriti, ta bi bržkone (če bi človek govoril ž njim fino in taktno) mogel povedati, kdo je zagonetno bitje, ki je presedelo ves večer s cigareto v ustih in zamišljeno ob svoji kavi.
Toda ni bilo treba vprašati gospoda, da bi potolažili svojo radovednost, kajti gospod v elegantni večerni obleki je spregovoril sam:
»Spoštovane dame in gospodje,< je začel, »dama, ki je pravkar odšla, je vzbudila vaše splošno zanimanje, kakor mi je sama povedala. Na vso mojo žalost pa boste v tem pogledu bržkone razočarani, kajti obljubil sem ji, da bom o njej molčal. Želi biti nepoznana. Dovolila pa mi je, da vam povem o eni njenih lastnosti, in sicer o tej: kadi cigarete izvrstne kakovosti. To je nov izdelek, imenovan »smaragda«. Pustila je na mizi zavoj teh cigaret, da si zapomnite znamko. V najkrajšem času bo vsaka trgovina s cigaretami prodajala te vrste cigarete!«
Priklonil se je hitro in odšel iz kavarne.
Vrh Vršiča. (Snežna pokrajina, ospredje, sredina in ozadje, solnce z leve strani aparata, osoetiiteo pravilna, ker je tudi v senci videti ose detajle, pomen štafaže smučarja za lepoto slike spoznaš, če ga zakriješ, pokrajina takoj izgubi na izrazu)
Foto Cveto Švigelj
O pokrajinski fotografiji
Cveto Švigelj
Za začetnika so v splošnem snimke v prosti naravi najlažje in najbolj hvaležne. V naravi se naučimo opazovati in dobimo čut za obliko, prostorno razdelitev, osvetljevanje in harmonično razvrstitev slike, ki naj učinkuje res kot slika in ne le »fotografija«, to je suh posnetek narave. Pri mirnem in jasnem vremenu imamo največ prilike za prve poskuse. Začetnik ali vsaj oni, ki ni še ver-ziran in še nima tako zvanega »črnobelega pogleda«, naj si izbere enostavne motive ob normalnih vremenskih razmerah, najbolje v dopoldanskih ali popoldanskih urah.
Pri presojanju motiva naj vas ne zapeljejo pestre barve, ampak pazite le na slikovitost in svetlobne kontraste pokrajine.
Moti se, kdor misli, da mora potovati v »lepe« kraje, da najde motive, vsaka pokrajina nudi dobremu opazovalcu dovolj predmeta za sliko. Lepote dobite v enostavni pokrajini, treba je le poiskati poedine točke, ki dado sliki značaj; luč, prostor, izrez itd. pravilno estetično sestaviti, to je pri fotografiji umetnost. Ne »naletite« na motive, ampak jih z okusom in kritičnim očesom iščite. Šele ko smo si o tem na jasnem, vzemimo aparat in poskusimo napraviti karakterističen posnetek naravnega vtisa. S tako sliko bomo imeli več veselja kot s slučajno ujetim motivom, ki nam je ležal na dlani. V taki sliki se zrcali umetniški okus, delo, originalni domisleki, taka slika ima stalno umetniško vrednost. Nekateri amaterji delajo tako, da vzamejo s seboj na tucate plošč, fotografirajo vse, kar jim le pride pred oči, da bi vsaj vsem drugim odnesli izpred nosa vsako možnost in potem vržejo proč skoro 80% vseh posnetih slik, ki so »srednje«, najboljše pa razkazujejo. Taki ljudje nimajo smisla za umetniško fotografijo in le »more« s svojimi nauki in razlagami svoje vrstnike. Nekaj slik, pa tistih naj bo vsaka res slika zase, nobena pokvarjena, je pravilo. Seveda je stvar okusa, kako in kaj fotografiramo, ampak kako in kaj je tudi začetek in konec vse umetnosti.
Izbira perspektive. Običajne slike so posnete tako, da stoji solnce na levi ali desni strani aparata in da s to opredelitvijo sence in luči dobi slika plastično lice. Silhuetno obliko in zelo slikarsko učinkujoč posnetek dobimo, če fotografiramo proti solncu, ki je bodisi skrito za robom plošče, oz. okvira, torej izven optičnega okvira, ali pa je v optičnem okviru in skrito za oblakom, drevesom ali dr. Taka slika pa bodi le izjemna in ne vsaka druga. Če pa stoji solnce za našim hrbtom, je slika monotona in brezizrazna, nima perspektive in občutka harmonije. Isti učinek se pojavi, če smo fotografirali pri močno oblačnem nebu ali pozno zvečer.
Pri izbiri perspektive si izberimo izrez slike, kjer naj bodo predmeti harmonično razvrščeni. Slika naj ima le en glavni predmet, vse drugo služi le namenu, da ni prostor monoton, neizrabljen. Začetniki (in mnogi »izučeni« amaterji) gledajo le naprej. Do sto metrov pred seboj pa ne vidijo
Vsakemu radioamaterju je potreben tednik
RADIO-LJUBLJAIA
edini slovenski strokovii list za radiofonijo. Prinaša podroben program domače in 25 inozemskih postaj, v sliki in bt sedi . oroča o de u slovenske in drugih postaj, o novostih v radijski tehniki itd.
Prosimo, sporočite nam svoj naslov, da Vam pošljemo list na ogled
lladio- Ljubljana, Miklošičeva cesta 5
ki hočejo imeti vsega več ko drugi, pa najsi bo s potvarjanjem. Dober fotoamater-umetnik že pri snemanju ve, kaj je posnel in kako bo izgledal pozitiv, ne pa šele pri kopiranju, kjer »študira«, kaj bo vse lahko izvil iz slabo izbranega
Lepa Špica (Sedmera jezera). (Temno ospredje nam nakloni pogled na sredino, kjer je največ j a svetloba in ostrina, torej glavni objekt, solnce levo od aparata, oblaki dajejo vtis vetra in mraza)	Foto Cveto Švigelj
ničesar, seveda da 'slika brez ospredja ne učinkuje, zato najslikovitejša pokrajina ne more ničesar. Perspektiva v sliki mora biti, harmonično ospredje in ozadje, nobenega preveč, to je predpogoj. Slika brez ospredja je po navadi nezanimiva. Slika v briljantnem iskalu naj te ne preslepi, ker je navadno zelo svetla in majhna, učinkuje kot zelo lepa. Opazuj vedno skozi motno steklo, kjer tudi svetlobne prilike najbolje presodiš. Komur slika na motnem steklu ne odgovarja po izrezu ali velikosti predmeta, naj natakne na objektiv malo lečo (kupi se separatno), ki mu pokrajino zveča oz. zmanjša. V večini slučajev to ni potrebno.
Učinkujoča slika naj bo sestavljena iz ospredja, sredine in ozadja, skratka naj ima prostorno globino, da lahko oko takoj presodi resnično naravno dimenzijo. Glavni predmet naj zavzema največje mesto, drugi predmeti naj bodo harmonično v ravnovesju razvrščeni. Popolna simetrija moti, zato ne postavljajte aparata nikdar na sredo poti, ceste, hodnika itd. Slika ne učinkuje le po objektu, temveč tudi po razdelitvi svetlobe in sence. Svetloba in senca naj glavne poteze poudarjata, o ostalem pa naj ostavita le minio-idoč, prijeten vtis. Svetli deli slike naj bodo medsebojno v ravnotežju, najmočnejša luč naj bo samo ena. V ospredju se izogibajmo predmetov, ki bi učinkovali dolgočasno, predvsem velikih praznih ploskev, dolgih ravnih črt. Plotovi, mostovi in dr. v ospredju nikdar ne smejo biti vzporedni spodnjemu robu. Isto velja za stavbe oz. strehe in gornji rob. Da morajo biti navpičnice vzporedne robu slike, je samo ob sebi umevno, sicer je slika postrani. Pravilo velja da si morajo ravne črte vedno držati ravnotežje in horizontale naj bodo vedno prekinjene po vertikalah. Horizont ne sme deliti slike v dva enaka dela, horizontalne linije naj tudi nikdar ne razdele slike v »plasti«.
Hvaležne motive je najti ob vodi, kjer se nam nudi tisoč bizarnih refleksov v različnem valovanju. Kar se pri tem osvetlitve tiče, je treba pomisliti, da ostro odbita svetloba refleksov tudi učinkuje in je zato skrajšati osvetlitev.
Š t a f a ž a. Puste pokrajine, ceste, poti, polja in vodno gladino lahko poživimo s spretno štafažo, n. pr. z orodjem, vozom, čolnom itd. Seveda je pogoj, da ne učinkujejo prisiljeno, posebno velja to za osebe, ki naj ne gledajo v aparat. S spretno štafažo lahko slika mnogo pridobi, neprimerna ali slaba štafaža lahko pokvari najlepšo sliko.
Slika. Vsaka fotografija, ki naj bo slika, mora imeti poleg tega, da se vse »dobro« in »natančno« vidi, tudi svoje razpoloženje (nem. Stiinmung), ki ga tvori harmonija neba, predmeta, luči in razvrstitve. Nebo naj ima po možnosti oblake, ki dvignejo prikupljivost vsake slike.
R e t u š a se naj nanaša le na malenkosti, kot n. pr. po prahu povzročene pičice, premalo osvetljene detajle, skratka na malenkosti. Dobe pa se amaterji, ki fotografirajo enostavno pokrajino, doma pa retuširajo v ploščo oblake ali jih celo vkopirajo, potem pa to razkazujejo kot najnovejšo umetnijo »izbranega motiva«. Seveda oko strokovnjaka take zadeve hitro opazi in dotični so potem užaljeni. Popravljanje plošč v taki meri, da umetno naredimo razpoloženje, ki ga ni bilo, bodisi tudi pri pozitivih ali bromovih odtisih, je šablonska neokusnost brez kake cene, če-
firav »se še ne opazi«. Taki amaterji gotovo ne delajo iz jubezni do narave in njenih krasot, so gotovo rekorderji,
Nobena krema ne more spremeniti Vaše kože
TODA NEGA KOŽE NA ZNANSTVENI PODLAGI — ki oživ-tja kroženje krvi po slaničju in obnavlja delovanje por — bo ohranila Vašo kožo čisto, odporno in nežno. To so temelji Elizabeth Ardenove metode. Sle-d te vsako jutro in vsak večer točno vsakemu predpisu Eliza-belhe Arden, ter uporabljajte zato Venetian Cleansing Cream (čistilno kremo), Ardena Skin Tonic (sredstvo za jačenje kože), Spe-cial Anstrlgent in Orange Skin Food (hranivo kože).
Elizabeth Arden Venetian-proizoodi se dobivajo u
DROGERIJI ADRIJA
Mr. ph. S. BORČIČ LJUBLJANA Šelenburgova 1
ELIZABETH ARDEN 25 Old Bond St. London W1 673 Fifth Avenue New York 2 rue de la Paix Pariš
motiva ali napačne osvetlitve. Lepa umetniška slika je_ plod preudarnosti, izbranega okusa in tehnične izvežbanosti resnega fotoamaterja in predvsem ni nastala nikdar — slučajno! Resničen je rek nemškega fotografa L. Davida: »Slika pokrajine je vedno tudi slika fotoamaterjeve osebnosti!«
Motiu iz Kranjske gore (o o/, ud ju Ra/, or)
Svetin noč
Foto C\eio Švigelj
'timska poezija tehnike. Fantastičen pogled na telefonske žice o Neto l orku, ki jih je pokopal sneg	Pp.
Homanliku nar trne. Led ne tuja
Če se ne strašite slišati resnico,
potem ml dovolite da Vam Jo povem.
Gotova dejstva iz Vaše preteklosti in prihodnosti, finančne možnosti in druge zaupne zadeve se Vam razkrijejo po astrologiji, najstarejši vedi zgodovine. Vaši izgledi v življenju glede sreče v zakonu, glede Vaših prijateljev in nasprotnikov, uspeha Vaših pod-vzetij in spekulacij, glede dediščin in mnoga druga važna vprašanja se Vam morejo razjasniti po znameniti vedi astrologije.
Dovolite mi, da Vam vnaprej odkrito povem pozornost vzbujajoča dejstva, ki Vam bodo izpremenila dosedanji način življenja, Vam pomogla do uspeha, sreče in napredovanja ter Vas obvarovala pretečega obupa in nesreče. Vaša astrologična razklada bo spisana kar moči poljudno v vseli podrobnostih in to na najmanj dveh polnih straneh. Sporočiti pa mi morate na vsak način Vaš rojstnidan, mesec in leto, ime in naslov, vse razločno napisano. Ce hočete, lahko priložite vsvrho kritja poštnine in pisnine bankovec za 10 Din (kovanega denarja ne prilagati). Pismo naslovite na: Profesor Roxroy, Dept. S395 15. Emmastraat 42, Den Haag (Holland). — Pisemska pristojbina 3 Din.
N.B. Profesor Roxroy ne zna slovensko in obžaluje, da Vam more odgovoriti le v nemščini (ali po želji v francoščini ali angleščini).
Izdajalske sanje
Dr. Vladimir Bartol
Nekaj čudnega je	s to našo	duševnostjo. Nič nam	ni
tako blizu	— saj je	tudi naše	trenutno razmišljanje	le
člen verige njenega dogajanja — in nič nam ni obenem tako daleč.	K.o da bi	hotel človek samega sebe potegniti
za lase iz	močvirja,	se mi zdi,	kadar slišim govoriti	o
spoznavanju lastne notranjosti. Tedaj pride še človek — neki univerzitetni profesor na Dunaju, Sigmund Freud po imenu — in trdi, da večji del naše duševnosti sploli ni dostopen naši zavesti. Našel je bil ključ, metodo, ki mu omogoča, da zasleduje ono, kar nam je nepoznanega v nas. To sredstvo za prodiranje v n e z a v e d n o je imenoval psihoanalizo. Z njeno pomočjo je odkril, da so tudi sanje produkt iste varnice naše nam nedostopno notranjosti. Še več! Našel je, da imajo vselej neko določeno biološko funkcijo in neki določen pomen. Njihova navidezna zmedenost in neurejenost je le posledica nekake cenzure, ki bdi kakor čuvaj na meji med zavednim in nezavednim ter ne pušča iz slednjega v prvo ničesar, kar bi utegnilo budnemu človeku razkriti tajne silnice, ki rujejo v njegovih podzavestnih globinah. Zato se sanje, ki silijo na površje zavesti, odenejo v čudno obleko bizarnih simbolov. Na primer: — Neka dama sanja, da ji poda	njena mlajša sestra košček žarečega	oglja — bilo
je	to	pri gledališki predstavi —	češ, da ni	mislila, da bo
trajalo tako dolgo, in da jo mora že zelo zebsti. —
Analiza pokaže, da pomeni žareče oglje — ljubezen, ki	si	jo je dama skrivaj želela.	Bila je že	precej v letih
in	je	imela le še malo izgledov,	da bi se poročila. Njena
mlajša sestra je bila v tem oziru srečnejša. Zato ji pravi (»pozornica« življenja): »Nisem vedela, da bo trajalo tako dolgo«, namreč ne predstava v gledališču, marveč njeno samsko življenje, »po katerem jo mora že zelo zebsti«. Zato ji podari košček žarečega oglja — ljubezen.
Sanje kot orožje proti — psihoanalitiku.
Psihoanaliza je postala zdravniška metoda. Če nastane med zavednim in nezavednim preglobok razkol, tedaj zapade človek v duševno bolezen, v nevrozo. Neki značilen dogodek, neko željo, ki ni bila v skladu z njegovimi ali z njegove okolice nazori, je bil izrinil v podzavest, kjer sedaj rovari in povzroča, nepoznana, njegovo bolezen. Naloga psihoanalitikova je, da jo izsledi in s tem, da jo prikliče pacientu v zavest, obrezmoči. Odpade vzrok — odpade tudi učinek, bolezen.
Toda takile vzroki v nezavednem se pogostoma prav trdovratno upirajo očesu iščočega analitika. Potrkajo na razne strune v pacientu, da zbudijo njegov odpor proti tuji vsiljivosti.
Neki moj analiziranec je imel sledeče sanje:
— Hrvat, njegov znanec, prinese gramofon in igra na ujem. Bila jih je večja družba. —
Pri analizi sem mu vrgel sledeče besede, na katere je moral povedati vse domislice, ki mu pridejo na um.
Gramofon: »To je čuden slučaj. Vanj je ujet človeški glas. Prej smo imeli gramofon, ki ga je oni
Hrvat v e d n o popravljal, ker so se mu lomile vzmeti. Tudi svakinji je popravljal gramofon.«
Hrvat: »Je zelo postrežljiv, vsakemu rad vse stori. Pravi hinavec je, ki se tudi laže.« Se spomni: »Gramofon, ki je last svakinje, je pokvarjen. Bil je nekoč last moje sestre, pa ga je potem njej prodala. Sestra ga je bila kupila od policaja, ki je sedaj detektiv. Velik bahač je. Primorec je, kakor vi. Ima »Slovenko« za ženo; vaše dekle je' tudi »Slovenka« (misli namreč: iz »svobodne Jugoslavije«).
Vprašam ga, kaj misli o svojih sanjah. Pravi: »Prav tako pokvarjen gramofon, kot ga ima moja svakinja, sem tudi jaz. Oni bivši policaj, ko je prodal gramofon moji sestri, katerega ima sedaj svakinja, ste najbrž vi. Tudi vi ste nekak detektiv. Že v sanjah se mi je zdelo, da je vam podoben.«
»Bahač je?« ga vprašam.
»Vsi Primorci so bahači. Tudi Hrvat je nekaj podobnega. Vedno je človeku na uslugo, sila prijazen je, zraven pa hinavec in lažnjivec, da mu ga ni para. Rad poudarja, da noče za svoje usluge nobenega plačila. Tudi gramofon nam je zastonj popravljal. Hotel bi le vedeti, kaj si zraven misli.«
Če povem, da sem pacienta, ko je trpel na hudi fobiji, na strahu »pred prostorom« (če je samo stopil na ulico, ga je že obšla omedlevica, zaradi česar je bil moral tudi opustiti službo), od vsega početka opozoril, da ne zahtevam za svoje analize, s katerimi sem mu pomagal iz bolezni, nobenega plačila, postanejo sanje popolnoma razumljive. So direkten napad na psihoanalitikovo osebo, so odpor proti vsiljivemu prodiranju v bolnikovo podzavest. Ko sem jih bil pacientu razložil, mi je z velikim zadoščenjem pritrdil, rekoč še: »Večkrat sem imel že podobne misli.« Za tisti dan je bil njegov odpor zlomljen. V sanjah, ki so izražene v dveh stavkih, mi je povedal, kaj mu je ležalo na srcu in sedaj je bil zadovolien in zopet poslušen. Vedel je pač, da bom sanje analiziral in njegova podzavest mi je po tej poti razodela, v kakem razpoloženju je do moje osebe.
Fantastika sanj.
Isti bolnik je sanjal ob drugi priliki:
»Kitajski pirati so napadli ladjo, na kateri sem bil tudi jaz (pacient). Kakih šestnajst jih je bilo. Ujeli ■<o jih in na mestu obesili.« Prebudi se; pozneje se mu sanje nadaljujejo. Ne ve prav tedaj, ali je čital. ali pa le sanjal.
Grafična ponazoritev sanj o kitajskih piratih.
Dogodki v preteklosti
Ljubezen kletnega mlade-' niča do 1 letne. Ljubezen se razbije. Sledijo ji druge.
Dogodki zadnjega dneva
Sanje
| Čitanje romana, I 16 piratov na v katerem na-^^* pade ladjo, na kateri je tudi pacient. Ujamejo jih in obesijo.
Razlaga
Obrnjena 9 = 6. Torej je bilo obratno. 16 razbojnikov (kletno dekle) je napadlo njegovo ladjo življenja, ko mu je bilo 19 let.
Meja med zavednim in nezavednim
Cenzura
pade 19 piratov ladjo.
«o o*
m n •
Cenzura zabrani abno malnemu gonu dostoi v zavest.
ikt z ljubeznijo
Dogodek v preteklosti, ki je povzročil pacientovo abuor-malno fiksira-nost na mater in ki je bil potlačen v podzavt st.
Prirodno	Priroden
čuvstvosin do matere.	gon po ljubezni do drugega spola.
	
izneveril materi zaradi 16 letne deklice. Kaznuje sebe in deklico, ki je bila »napadla« njegovo ljubezen do matere, s tein da razdere razmerje želja, da to ponovi.
Vržem mu besede:
Kitajski pirati:	prejšnji večer je bil čital o
njih v romanu. Spomni se tudi Winetoua, junaka v Karla Maya povestih.
Napadejo ladjo: Das Lebensschiff — ladjo življenja. (Pogleda v knjigo in pravi, ko vidi, da je bilo 19 roparjev: »19; 9 je obrnjena šest; 19 let — 16 let. Ko sem štel 19 let, je bilo mojemu prvemu dekletu (ljubezni) 16 let. Moji sedanji ,ljubezni* je bilo takrat 14 let.« (Računa zase.)
Takoj ujeli in obesili: Kako je to hitro šlo.
Ujeti : On je kakor kak ujetnik doma. Rad bi videl, da bi bilo tega že enkrat konec.
Obesiti nekoga: Samomor. Tudi on misli večkrat nanj. Izrek: »Sem vse skupaj na cvek obesil in šel.« Tako reče n. pr. nekdo, ki je nehal študirati. Dobro bi bilo, če bi se dala tudi njegova bolezen na kak cvek obesiti, da bi nato kar šel.
Za lažje razumevanje teh sanj moram povedati sledeče: Vzrok pacientove bolezni je tičal v erotičnem konfliktu, Bolnik se svoje navezanosti — fiksiranosti — na mater ni mogel nikoli prav otresti, čeprav je bil poskušal doseči to z vsemi sredstvi. Zadnje tri tedne je bil sploh skregan z njo, pogovarjal se je z njo le preko pisanih listkov — in čutil se je mnogo olajšanega in mirnejšega. Prej sta živela v stalnih prepirih, ker mu ni hotela tako streči, kot bi 1) i 1 hotel. Ko se je začela njegova bolezen, je že stal tik pred poroko. Kupil je bil že opremo za stanovanje. Nenadoma pa se je skregal s svojo nevesto — in poslcdica je bila bolezen, ki ga je za stalno priklenila na dom, na mater. Tako je bila razdrla njegova podzavest, ki ga je priklepala na mater, zvezo, ki bi bila pomenila zanj prelom z domom in odločilni korak v življenje.
Te pripombe nam omogočajo razlago zgoraj omenjenih sanj:
Kitajski pirati — šestnajst po številu (v romanu, ki ga je čital: devetnajst) — napadejo njegovo ladjo življenja.
Ko mu je bilo 19 let, je vstopila v njegovo življenje 16 letna deklica in mu prvič odtrgala čuvstva od matere, na katero je bil po svoji podzavesti fiksiran. Zato smatra njen vstop v svoje življenje kot napad. Toda naglo jih ujamejo in pobesijo. Tako je končala tudi njegova prva ljubezen. Pozneje se mu sanje nadaljujejo: v resnici se je bil še parkrat zaljubil. Dokler ni stal pred odločitvijo: ali lju-bezen do matere ali do žene. Podzavest, ta demonska sila v nas, je imela pred zavestjo prednost, da je lahko neopaženo rovarila. Dovedla ga je do razdora z zaročenko in ga pahnila v bolezen, ki ga je prisilila, da je ostal za vedno pri materi, pri starem domu.
Toda ta prvotni pomen prikriva še drugi. Naravna čuvstva, ki ga silijo k ženi-ljubici, ne mirujejo v njem. Razdor je ostal in pacient išče izhoda, odrešenja v — smrti (samomor). Na drugi strani bi pa bil obenem rešen tudi bolezni. Najbolj vrhnja plast teh sanj je šele želja po ozdravitvi.
Po teh sanjah vidimo kako se podzavestne sile v človeku poslužujejo včasih tudi najbolj fantastične simbolike, da se morejo utelesiti. Ni čitanje romana o kitajskih piratih sprožilo morda teh sanj, temveč bilo je nekako obratno: popisi iz knjige so služili le kot obleka nezavednim silam, ki bi bile prišle sicer na kak drug način do izraza.
Videli smo torej, da služijo sanje, ki se nam zde sicer kakor pismo s sedmimi pečati, veščemu očesu kot izdajalke v podzavesti tročih se gonov in duševnih silnic.
Grafološki kotiček
»Vsemir S.« V značaju te osebo vlada neprestan boj med čuvstvoni in razumom, radi Česar oseba precej duševno trpi. Opaža se pri njej precejšnja duševna neokretnost, pomanjkanje prilagodljivosti in pasivnost. Hotenje te osebe je sunkovito, precej odvisno od trenutnih domislekov in kapric, v ostalem pa je oseba v izvajanju svojih zasnov precej dosledna in žilava, akoravno hodi čisto samosvoja pota, daleč od drugih. Ima čisto samosvoj način mišljenja in stremljenja, instinktivno se brani zunanjih
vplivov, opaža se precejšnja nezaupljivost napram okolici. V glavnem je egocentrična natura, v ospredju ii stoji le lastna korist in dobrobit; sko-roda je malo zavistna in skopa, bodisi z besedami ali pa tudi kar se tiče materijelnih dobrin. Na zunanjost polaga precej važnosti, samozavest je močno razvita. V nastopu je precej formelna in konvencijonelna, brez piave prisrčnosti in naravnosti. Ima pa zelo stvaren, realno usmerjen pogled; fantazija je le borno razvita, brez normalne sočnosti in polnosti; oseba želi, da se njeno mnenje upošteva in ceni, ima v značaju mnogo moških potez, predstavlja torej nekak tip moderne, emancipirane ženske. Oseba je v individualnem oziru precej samosvoje razvita, pravi intelektualen tip, ki se odlikuje z enostavnostjo in nekomplic.iranostjo v vsem udejstvovanju.
»Ver.« Zelo odporen karakter, prevladuje volja in hotenje; čuvstve-nost je nekam nasilno zatrta, oseba se skuša umetnim potom obvladati, njena >hladna« maska ji je po prirodi čisto tuja. Oseba je v stanu si v vseh življenjskih situacijah ohraniti mirno kri in preudarnost, v javnosti nastopa zelo previdno, celo nekam preveč nezaupljivo, kot bi jo nekaj oviralo v prostem razmalmi. Miren temperament, stremi po duševnem miru
/VUAtrf/il/l	/VH</vClMM
,-mkl /«/ii
in zbranosti, po harmonični združitvi vseh notranjih sil. Velik ponos, stremljenje po neodvisnosti sta združena s širokim duševnim horizontom; oseba je mnenja in trdno prepričana, da ji je usojena še velika bodočnost, v sebi čuti velike energije, čuti pa tudi, da jo svet ne upošteva primerno, radi tega živi najrajši v	lastnem idejnem	svetu.	Glavno pozornost posveča
duhovnim dobrinam;	je	za žalitve zelo	občutljiva. V ostalem je precej
stvarna natura, z dobro razvitim estetičnim čutom, razvitim čutom za varčevanje, kljub precejšnjim pretenzijam in zahtevam. Polaga važnost na zunanjo formo, a ne prekorači nikdar dovoljenih meja, kljub pruv bujni fantaziji. Ločiti ume videz od realne faktičnosti.
Pripomba uredništva: Kdor želi grafološko skico značaja kake osebe, naj vpošlje približno	10 s črnilom pihanih	vrstic	njene pisave (navesti trebn
tudi spol in starost)	na	uredništvo naše	revije	pod naslovom »Grafološki
kotiček«. Obenem naj priloži pismu 20 Din za delo in stroške. Pisma se rešujejo strogo diskretno in zelo vestno. Analize vposlanih pisav te priobčijo v tem kotičku le na izrecno željo. Naš grafolog izdeluje tudi detajlne analize pisav in je bralcem te revije na razpolago za vse tozadevne informacije in vprašanja.
v////''
vedno
odlična kakovost!
PRAVI
: FRANCK:
■n**"
-x~y*rr*T*'
Slon — pomaga. Če je pokvarjen motor, pomaga velikan iz pragozda. Naša slika kaže avto, ki je o Mimia-Beachu obtičal v pesku in ga je pognal naprej šele — slon
Svojevrsten svetilnik se nahaja v Bli/thu (Northum-berland, Anglija). Dočim so drugi svetilniki zidani na trdnem dnu morja in štrle naravnost iz morja, stoji ta sredi ceste in nudi zato nenavaden pogled. Toda kljub temu služi ladjam še daleč na morju, ki opazijo žar njegove luči, da morejo varno pristati na obali
/.lati jubilej električne svetil jke. —
O	priliki proslave zlatega jubileja nove luči (pred 50 leti je izumil Edison električno luč) je ameriški veleindu-strijalec Ford dal sezidati mestece, v katerem je Edison takrat živel, točno, prav kakor je takrat bilo. In še vlak z lokomotivo, ki je bila prva opremljena z električno lučjo. Zgornja slika nam kaže vlak z lokomotivo, slika na desni nanovo zgrajeno staro lokomotivo *SamHih, ki je prva imela električno luč
	
\	A J
W Ce se diktator spominja svojih pastirskih let... Pravljica iz tisoč in ene noči... Zgoraj: Kemal-paša s svojim varovancem po prihodu o An gor o Oval: Mladi pastir napreduje . . .
Vsakodnevna gimnastika, ki jo goji neki Carpenter o Los	Don Athaldo, moderni Samson iz Sidneua, je dosegel svoj
Angelesu s svojo hčerko. Meče jo visoko nad streho verande svetovni rekord moči, kar je dokazal. Zobe je stisnil in močne \n jo nato zopet ujame o roke . . .	železne	verige	so	se	strgale	kakor	volna	.	..
Desno: Diktator in reformator moderne Turčije, Kemal-paša, je živel v svoji mladosti zelo revno, pasel je ovce in čedil hleve. — O priliki enega svojih zadnjih potovanj v gorovje je slučaj-no naletel na mladega ovčjega pastirja. Opazil je nenavadno inteligenco tega otroka in sklenil, da ga vzame v vzgojo seboj v Angoro. Mladi pastir živahno napreduje
A'a cestah v Rimu prodajajo majhne pajace in drugo za pust
Z*'?-'-"*'"*- • > ! -\
.
sveta
Iz vsega
Klemenčičev G aš perček
Lutke in lutkovne igre
Boris Orel
Nedavno sem v Radiu - Ljubljana predaval o lutkovnem gledališču ter v glavnih, skoro brzinskih obrisih podal njegovo zgodovino od prapočetkov pa do današnjih dni. Po predavanju srečam znanca, o katerem bi z gotovostjo trdil, da ni tak zanamec, da bi mu bila lutkovna umetnost španska vas. Pa mi reče: »iMoj Bog, kdo bi mislil, da se o lutki da toliko povedati! Lutka, to malo, borno in čudno zagonetno bitje, to da izčrpa toliko zgodovine? In da je lutkovna umetnost umetnost, kot je poezija, slikarstvo ali glasba in da je tako svojevrstna v svojem območju, tako izrazita v formi svoje besede, to je zame novost, odkrivanje neznanih dežel.« Nasmehnem se.
Res je, da je lutka Slovencem precej neznan svet, ali. gospoda, po Klemenčičevem umetniškem lutkovnem gledališču, po raznih člankih in spisih v »D o m 11 in svetu« (France Bevk, Miran Jarc, dr. R. Tominec) in prigodniških razlagah po d 11 e v n e m čas o p i s j u (d r. Iv. Lah, d r. K. D o b i d a), bi moral imeti povprečen slovenski inteligent vsaj predstavo in približno jasno pojmovanje lutkovne umetnosti. Ista muzika kot v literaturi ali kje drugje. Ali naj pričnemo spet s Prešernom, Koseskijem, Stritarjem in Jurčičem? Vem in priznam, da pogrešamo razprave, ki bi bila nekak priljuden tolmač lutkovnega gledališča. Imam idejo razprave, ki bi skušala najti stik s preprostejšim ljudstvom in ki naj bi ne bila samo suh teoreticuin, ampak dajala tudi gotova praktična navodila v ustvaritev in oživo-tvorjenje lutkovnih pozornic ter preprosto, umljivo podčrtala svetlost njihovih etičnih vrednot.1 Ob vsem tem pa tudi želim, da vsa pisanja ne bi bila odmaknjena od črte čuvstev in misli naših dni in da bi bila nadaljevanja 111 izpopolnjevanja dosedanjih slovenskih člankov.
Ko vrtam v skrivnostna carstva te čudovite umetnosti, mi kar raste snov za serijo člankov in vedno nova razgledišča se mi odpirajo: baročnost lutkovnih iger, skrivnostnost kitajske igre s senčnimi podobami, lutkovna umetnost kot izhodišče filmske umetnosti, lutkovna igra — uresničenje grotesknosti in fantastičnosti, lutka in sodobnost itd.
1	Tehnični članek Zidariča v »Sokolskem glasniku« je vklenjen v ozek krog čitateljev in ga javnost ne pozna.
Lutka (punčka, čečica) je delo in prvi še tipajoč poizkus obrazovanja plastike. Ko stopa plastika v območja umetnosti, lutka ne izgine. Tempelj najsvetejšega v umetnosti je zanjo zaprt, ostaja pa v njegovem vliodišču. (Ali ni spočetje grotesknosti v takem brezdomstvu.) Zavrgla je duševni moment, da poudari in stopnjuje površnost in zunanjost. Ona povzema vsak rafinirani izmislek napredujoče tehnike, stremi po popolni prevari, ne pa po estetskem učinku. Poizkus, vzdati lutki videz življenja, se je uresničil s pomočjo posebnih tehnik.2 Otrok, ki se je prvi igral z lutko, je ustvaritelj lutkovnega gledališča. P nagibalo lutkovne igre je torej nagon po igranju. Človeštvu so zrastle čudovite žive slike, ki so kmalu obsegale: rheatrum mundi, igre s senčnimi podobami, gledališče s figurami in lutkovno gledališče. Na niti viseča lutka, ki nastopa v lutkovnem gledališču na zmanjšanem odru, ji giblje človek posamezne ude ob primerni besedni spremljavi, pomeni ustvaritev vseh umetnosti: kiparstva, slikarstva, glasbe, poezije in koreografije.
Lutkovna pozornica je sijajno uresničenje pravljice in bajke. Lutkovna igra je tradicijonalna umetnost, je nacijonalni epos, ki ga pojejo lutke, in je izraz narodovega življenja. Iz nje govori nazor naroda o bitju, življenju, prirodi, vesoljstvu, večnosti, onostranosti (!), ona izraža vse posebnosti narodovega karakterja. Drugič: lutkovno gledališče je svojevrstno uresničenje grotesknosti in fantastičnosti (kot takega ga vokvirjam v »Das teuflische und groteske in der Kunst«), je razodetje misticizma in transcendentalnosti. In poslednjič: lutkovna igra je odlično ures-
11	i č en je satire, farse in ironije. V tem elementu nam je ustvarila galerijo komičnih, dijonizičnih, kurentov-skih postav, katerih sončna življenja do naših dni še prav nič niso otemnela. Kot v prividu gledam te šaleže in veseljake v žalostno-veseli igri, ki me tako močno spominja na Chaplinov film, gledam njihova dviganja in padanja, njihovo borbo z vodo, ognjem, zrakom in zemljo, divjo zverjadjo, duhovi in hudiči ter se mi zdi vsaka »nova« beseda Gašperčkova (tridesetletna vojna!) ali Pulicinellova, vsak njun ples nad mrtvim človekom kot »renesansa«, ki ji stil in forma vsakokratne dobe dajeta svojo barvo in ritem.
Lutkovna igra je baš radi tega tako čudovito skrivnostna, ker je zlitje sanj in resničnosti, ker je propovednik starih resnic, »ki so svetu potrebne in zato ljube (v čemer obstoji njen posebni čar)«, ali novih resnic, ki še niso drugje oblikovane (dr. Cankar!).
Lutkovna gledališča delim v stalna in potujoča. Višjo umetnost razodeva stalno gledališče. Statika, rast pri enem.
m
Pogled o notranjščino marijonetnega gledališča 'Scena drak
1> Pragi
pri drugem pa dinamika, primitivizem, epos mase s poudarkom kvante in kupleta. (Tipičen primer ruske srednjeveške lutkovne igre: Gašperček-Petruška napodi svojo ženo, hišnega posestnika, stražnika, zdravnika, ubije hudiča in nato smrt, ki jo zabije v mrtvaško rakev. I11 nad njo zapleše: češ, sedaj, ko sem smrt ubil, vsaj brezskrbno in brez
2	Prim. M. v. Boelin: Die Puppen.
strahu prepevam, in plešem.) Dejal bi, da so baš poslednja, potujoča (sejmska) gledišča vršila svoje poslanstvo uspešneje od stalnih. Zame so v enem pogledu zanimivejša, ker razodevajo nemalokrat uporniška stremljenja in so živa propaganda idej in misli ljudstev in osvetljujejo strašno kaotično sliko njegove dijonizične razpaljenosti. In tu so iz-
r,
M. Klemenčič: Scena iz Prafausta. (Fausta vlečejo hudiči i> pekel, Gašperček mu želi srečno poi)
točnice raznih cirkuških avtomatov, panoptikumov itd., o katerih govorim v »Orisu zgodovine lutkovnega gledališča« obširneje.
Lutkovna umetnost se pojavi v vseh dobah. Pridobitve vsake dobe se ogledujejo tudi v lutkovni umetnosti. Nemalokrat odmeva prav močno v lutkovni umetnosti doba sama. Opozarjam na srednjeveško Evropo in njene avtomatične misterije, na Italijo, ki v raznih dobah močno oživlja lutkovno satirično igro »Commedia dell arte«, in na 1. 1642. v Angliji, ko puritanski akt dvora ukine gledišče ter so lutke dolgo zastopale angleško dramatično umetnost. (Češka!) Omenjam nemško romantiko kateri stoji ob zatonu mračna hoffmannska postava grofa Poccija, ter barok, ki je zame sploh bistvo in notranji ritem lutkovne igrice. Lutka iz francoskega rokoko-ja pa mi ob pripevu starinske ure poje kot čudovito tihožitje.
Zanimiv in vreden posebnega orisa je duševni nastroj velikih mož, umetnikov itd. (admiral Nelson, knez Saladin. Goethe, Hoffmanu, Dickens, Maeterlinck), ki se je reševal v lutkovno umetnost.
In naša doba? Nikakor ni obsojena lutkovna umetnost v propad. Vidne so že nove forme v svitu »nove stvarnosti« in hotenj današnjega človeka. Najboljše jamstvo v večno i< st lutkovne umetnosti je v 1. 192). ustanovljena Mednarodna zveza lutkovnih gledališč »Unima«. ki se ponaša z delom dveh zborovanj (Praga in Pariz) in ki bo stremela, da vrelo lutkovne umetnosti nikdar ne bo usahnilo.3 Sodobne lutke in lutkovne igre prof. Teschorerja z Dunaja pa so čudovita pesem in nekaj najlepšega, kar je ustvarila človekova fantazija.
llts je, da raste novi človek, človek, ki mu je najvišji izraz živosti XX. stoletja šport, film in radio, toda večno živ človek, čigar življenje je faustovska borba za resnico in spoznanje in ki se upehan tekač vrača v areno svoje žalosti, obupa in težkih dvomov. In prav tako večen je človiek, ki je ves uravnan »navzven«, katerega zlikane besede so odsev tkzv. »morale višje družbe«, uradne dostojnosti in katerega obraz je smešno-žalosten jetnik svoje namišljenosti. Na ta dva vedno računa lutkovno gledališče. Kajti lutke so (stokrat že poudarjeno!) najboljši tolažniki, najiskrenejši razveseljeval« in najsvetlejši glasniki miru in človečnosti v ljudeh. Naj potegnem vzporednico: Ali ni vse delo sodobne mladine usmerjeno v gradnjo »nove dobe«, v obnovo in rojstvo »človeka«? Ali ni mladina »neusmiljen kritik dosedanje človekove podobe, ki se zaveda, da ji je dano ustvariti novo obliko sveta, ki bo izraz kozmične zaokroženosti in zakl j učenosti«? In končno, ni li osvetljen napor mladih slo-
3	Trenutno smatram za naj večjo nujnost, tla se pri nas
ustanovi Zveza slov. oziroma jugoslov. lutkovnih gledališč:
kajti le edino v tej obliki, strnjeni v enotno organizacijo,
moremo računati na uspeli naših prošenj in zahtevkov.
venskih ljudi »prižgati neugasljivo luč in da se usmeri človek po večno mirujoči tečajnici«? Pribijam, da je baš lutkovno gledališče »najboljša kritika sočasnosti« in večen pod-smeh praznih, votlih bojev, prepirov in strasti človeka, da vnaša ta svet mir in red v kaos naše notranjosti in da je osrednja os tega gledališča — Gašperček Larifari, Pulici-nella. Arlechino, Puneh, Petruška — najboljše ravnovesje za blodnje človeka vseh dni.
Naposled pa nismo tako samotni! Je še tu ljubezen malih, rdečeličnih klepetavčkov in neugnančkov. Mihec in Nežika, ki sta vroče prirasla k svojim medvedkom, punčkam, konjičkom in kravcain, ta dva sta srčno dobra, ganljiva prijatelja Gašperčka in njegove družinice. Kaj je lepšega na svetu, kot mala, čista in v neskaljenem, nedolžnem veselju iskreča se očesca, ki so trdo uprta v rajanja kraljič-kov in palčkov, besnenja velikanov in zmajev na mali, skrivnostni pozornici? Luč iz pravljičnega kraljestva, ki jo je vžgala borba temnih in svetlih sil, dobrih in zločestih bitij, razsvetljuje in porazširja otrokovo fantazijo, ustvarja v njem občutje lepote in čut za lepoto. Če pa otrok sam oživlja marijonetna gledališča, je potemtakem ono nad vse važen in upošteven donos v problem samo-d e 1 n o s t i otrok. »Ne pozabimo,« govori nemški lutkovni pisatelj Relim svojim rojakom, »da se moramo baš lutkovni iglici zahvaliti za Goethejevega Fausta. Mogoče bo taka igrica še enkrat povzročila, da bo nemški genij ustvaril slično umetniško delo in že radi te ponosne nade naj bo umetnost, ki je našo mladino solnčno oživljala, nam Nemcem vedno in vsekdar draga in dobrodošla!«
Naj ojasni moj uvod koncem vseh koncev še eno plat sodobnega življenja. Vsak dan gledamo, slišimo, beremo, kako mladina, ki ni rojena v svetlih dvoranah, lepih, idiličnih sobah, ki se ne omamlja z igračami, kako ta mladina prepogosto zdrseva v vrtince zločinstva, tatvin in prostitucije. Žalostna je usoda teh zgodnjih izobčencev, ki v okviru nešteto drugih okoliščin zore v spačene izvržke XX. stoletja. »Lepo« zahteva za svoj razvoj troje predpogojev: luči, reda in neoskrunjenosti. (Dr. Tominec.) Te idealno uresničuje lutkovna pozornica. Saj s svojo svojevrstno besedo, ki ji je tuje suho, neživljenjsko pridigarstvo »profesorja«, vodi v vzgojnost, v harmonično življenje in lepo človečnost! In le tako najdemo nit v razumevanje paradoksnosti Byronovih besed:
Kdor ne ljubi lutke,
ta nima smisla za življenje.
Kaj vidi kamera slovenskega fotoamaterja. Ko ste si
ogledali slike na strani 68 in niste uganili, kaj kažejo slike, vam povemo mi: Zgornje slike kažejo omelo (ali ptičji lim), fotografirano od daleč, blizu in prav blizu. In lestenec ni lestenec, temveč vejica omele prav od blizu. Tretja spodnja slika kaže led na travniku, pod ledom je še voda.
Mladi risarji. Sneženi mož. Narisal T7oja Rehar, 6 '/a 'let, Maribor
Lestenec, ali kaj'!1
Kaj vidi kamera slovenskega fotografa?
Foto Janko Skerlep
Morda ne boste vedeli, kaj kažejo vse te slike. Poglejte natančno z vseh strani. Če le še ne uganete, preberite na strani 67 spodaj rešitve teh ugank
Podkoren. Pri iv.oiru Save Dolinke	Kako	delajo	umelni	led	na	deželi	In	to?	Uganka?	Ste	uganili?
Izhaja vsakega 25. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 55 Din (inozemstvo 65 Din), številka 10 Din. Izdaja konzorcij Ilustracije (K. Ceč & cons.). Urednik Narte Velikonja. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6/11. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K. Ceč)
Ali želite dobivati »Ilustracijo«
zastonj?
Ali hočete brezplačno lepo slovensko knjigo?
Vsakomur, ki nam pridobi enega novega naročnika — bomo pošiljali »Ilustracijo« dva meseca brezplačno.
Za dva nova naročnika — bo prejemal »Ilustracijo« brezplačno štiri mesece,
za tri nove naročnike — pol leta,
za štiri nove naročnike — tri četrti leta in
za pet novih naročnikov — vse leto.
Za sedem novih naročnikov — »Ilustracijo« vse leto, koncem leta pa mu oskrbimo tudi vezavo v originalne platnice zastonj.
Za deset novih naročnikov — celoletno »Ilustracijo«, vezano v originalne platnice, in na izbiro 1 zvezek Ivana Preglja Izbranih spisov.
Vsem naročnikom,
ki so že poravnali naročnino za leto 1930., oziroma jo vplačajo do konca marca 1.1. ter nam pridobijo nove naročnike.
nudimo nagrade:
Za enega novega naročnika
Dostojevsky: Bele noči. Mali junak,
Zupančič: Mlada pota ali V zarje Vidove (po izbiri — 1 vezana knjiga).
Za dva nova naročnika
N. Gogol: Taras Buljba, povest, vezan izvod, 1 zvezek »Ljudske knjižnice«, vez. izvod (dobe se še: I. do III., V. do VII., XI., XIV., XV., XIX. do XX!.. XXIII., XXIV. do XXXIV. zv.). Arkova: Prikrojevanje perila,
Erjavec: Slovenci (po izbiri — eno delo).
Za tri nove naročnike
Doktorja Franceta Prešerna Zbrano delo,
1 zvezek Ivana Preglja Izbranih spisov (I. zvezek: Štefan Golja in njegovi, II. zvezek: Bo-
fovec Jernej, 111. zvezek: Odisej iz Komende, V. zvezek: Zgodbe zdravnika Muznika, 1. in
II.	del),
dr. Fr. Bradač: Slovar tujk (po izbiri — ena vezana knjiga).
Za štiri nove naročnike
Cankar Ivan: Zbrani spisi — i. s. na izbiro po eden od naslednjih zvezkov (vezan izvod):
I. zv.: Erotika. Pesmi. Vinjete.
II. zv.: Črtice in povesti.
III. zv.: Jakob Ruda.
IV. zv.: Knjiga za lahkomiselne ljudi. Tujci. V. zv.: Kralj na Betajnovi. Na klancu.
VJ.zv.: Ob zori. Življenje in smrt Petra Novljana. Hiša Marije Pomočnice.
Za pet novih naročnikov
po dva zvezka »Ljudske knjižnice« (vezana izvoda) ali Humek: Praktični sadjar (vezan izv.).
Za sedem novih naročnikov
po 1 zvezek Iv. Cankarja in Iv. Preglja Spisov (vezana izvoda).
Za osem novih naročnikov
L in 11. zv. Iv. Cankarja Zbranih spisov, vez., ali Kalinšek S. M. Felicita: Slovenska kuharica.
Za deset novih naročnikov
Josip Jurčič: Spisi (zbirka 10 trdo vezanih zv.).
Za nove naročnike bomo priznali le one, ki bodo poravnali vsaj polletno naročnino takoj po prejemu prvih številk in položnice, nato Vam bomo poslali odpadajočo nagrado. Pri nabiranju naročnikov se poslužujte priloženih tiskovin!
Uprava in konzorcij revije »Ilustracija« v Ljubljani, Kopitarjeva 6,
Čim več bo naročnikov — tem lepša bo revija! Agitirajte za »Ilustracijo« pri svojih znancih!