• S KOLESOM DO MAROKA IN NAZAJ Pustolovščina, ki ti da vse Dva Satumužana, ki jima je že v krvi potovati, videti in doživeti, sta letoš-nje vroče poletje in čas dopustov izkoristila za garaško popotovanje s kole-som ob zahodnem Sredozemlju v samo Afriko. Mlada pustolovca sta Vojko Fatori in Boris Zakrajšek. ki sta se 21. junija odpravila na dolgo pol po Italiji. Franciji. Andori, Spaniji do Maroka in nazaj v Španijo. Skupaj je merilec na kolesu naštel 5500 kilometrov. Z ladjo pa sta opravila še okrog 2500 kilometrov morske poti; drngih prevozov na tej mediteranski turi nista uporabila. Temperatura seje držala pri plus 40 stopinjah in še višje. Sama pa sta se povzpela celo 2400 metrov visoko. Imata domača Rogova športna kolesa, ki sta ju namensko pnredila z nekaterimi tujimi deli. Šotor, spalni vreči, lonec, kuhalnik. okrog 6 kilometrov zdravil in še raznih drugih pripomočkov — tega se je nabralo toliko, da je koio tehtalo — in to na vsej progi — 58,7 kg. lmela sta le nekaj gumi defektov in lomov špic. »Ravno prav, da sva lahko malo več počivala.« mi je z roko zamahnil Vojko, ki mi je s slastjo, kot bi se basal z najljubšo poslasti-co, v utrinkih nizal doživetja s te dolge vroče ture. »Pa tudi zdravil nista potrebovala. Bilo je nekaj krizic na začetku poti zaradi napo-rov, imela sva tudi nekoliko strahu z vožnjo skozi glavna mesta in po avtocestah, kmalu pa sva se vsemu privadila. Takrat sva začela šele prav uživati. postala sva del svetov-nih potnikov. Srečevali smo se. ustavljali, se pozdravljali in z ro-kami tehtali kolesa — popotniki z vseh vetrov." Tudi motoristi so naju navdušeno pozdravljali. Tako sva spoznala, da sploh nisva tako sama, kot je bil najin prvi občutek, mar-več da imava tudi v tujih deželah številne prijatelje. V Španiji sva se srečala celo z našimi zdomci, s se-stro in njenim možem naše sode-lavke iz Satumusa, ki sicer živita in delata v Švici, pa imata v Španiji vi-kend. To je bilo živo. Obiskala sva tudi moje sorodnike v Barceloni, tako da sva na tej turi tudi druge prijetno presenečala.« Kako pa sporazumevanje in denar? »Malo angleščine, malo itali-janščine, malo mimike pa smo si vse povedali in drug drugega razu-meli,« je Vojko tudi meni odgovo-ril v tej jezikovni mešanici. »Z de- narjem sva imela še največ težav; zmanjkovalo nama ga je. Kuhala sva si večinoma sama, spala tudi zunaj kampov. pa vendar je vse skupaj kar zahtevalo svoj finaneni davek.« Saj sva na primer samo vode popila vsak dan po 10 litrov, liter pa stane 100 ali 120 dinarjev. Boris je na poti shujšal osem, jaz pa le dva kg. Tako sVa postala vse-stransko peresno lahka in naju je domov kar veter prinesel. Potrošila sva vsak po 2500 mark. Vsega sama nisva zmogla zbrati, zato so poma-gali še Saturnus,. Teol. BTC, Emona Globtour, Franc Jelen. Ivan Kuhar in Janez Patemoster. Skupaj 100.000 dinarjev. Njim bova ostala vedno hvaležna.« In kaj je bilo največje doživetie? ' »Doživetja se nama sedaj kar prerivajo v spominu, vsi dogodki hočejo biti na vrhu — in tako, rai-slim, da je prav. Posebno doživetje je Andora, državica s 35.000 pre-bivalci, ki je visoko v gorah na meji med Francijo in Španijo, pa po drugi strani Gibraltar na obali morja z mešanico Španije, Anglije in Afrike. Posnela sva vcliko dia-pozitivov. Vendar — doživetje je vsa tura. Včasih sva potovala z ženo ali tudi sam z avtom, motorjem ali letalom. Iz kraja v kraj. iz hotela v hotel, kot bi bila v kletki ali akvari-ju. Dežela so ljudje. ljudi pa lahko doživiš le s kolesom ali peš. V potu svojega obraza, edino v njem je re-snica. edino tako se počutiš vsega. V tem je tisti skriti mik, ki ti da moč in te odvrne od bedastega poleža-vanja na peščenih obaiah, obvez-nega zrezka opoldne in vsega dru-gega s tekočega traku programira-nega turizma.« V prihodnjem letu nameravata Vojko in Boris spet s preostalo »klapo«, s katero so ie toliko pre-kolesarili. do Grčije z vlakom in potem križem kražem p