Opis
Prispevek želi poudariti široko polje, ki ga zaobjema krajna in človekovo dojemanje le-te. Najprej so predstavljene različne definicije in pogledi na kulturno krajino, ki jih predstavlja strokovna literatura in nekatera zakonska določila. Že začetni pogled na definicije nam razkrije, da je kulturno krajino nemogoče opisati le kot fizični prostor ali zgolj kot prostor, v katerem delujeta človek in narava, ampak jo moramo gledati tudi kot neke vrste "mentalni" prostor, ki ga pogojuje človekovo zaznavanje njegovega okolja. V tujih zakonskih določilih in v Evropski konvenciji o krajini lahko opazimo, da je v podanih definicijah krajine vključeno tudi človekovo zaznavanje, medtem ko v primeru slovenskih zakonskih določil iz področja varstva okolja in dediščine slednje ni prisotno. Tako se zdi, da so v času oblikovanja teh zakonskih določil od devetdesetih let 20. stoletja do danes, strokovnjaki pozabili na dognanja, ki so bila zbrana in objavljena v Strategiji varstva krajine v Sloveniji in so sledila sočasnim svetovnim trendom s tega področja. Že v devetdesetih letih sta se namreč na konferencah o ohranjanju svetovne dediščine UNESCO, utrdila pojma pristnost (authenticity) in neotipljivi elementi (intangible attributes) kulturne krajine, ki kažeta na novo, razširjeno dojemanje krajine. V primeru preučevanja in varovanja kulturne krajine je pomembno, da se zavedamo, kako človek pravzaprav dojema svoje okolje. Posameznik prostor okoli sebe zaznava ne samo s čutili (vidom, sluhom, okusom, tipom ...), ampak nanj vplivajo še mnogi drugi dejavniki - od družbe, izobrazbe, poklica, finančnega stanja, počutja, spominov, notranjih doživetji idr. Zato moramo opazovalca prostora videti kot posameznika, kot del družbe, kot del opazovanega prostora itn. Poleg tega je krajina kulturni konstrukt, je tvorec identitete, je dokaz človekovega obstoja in lahko vzbudi časten občutek človeka oz. človeštva. Dojemanje krajine moremo povezati tudi z estetiko in estetskim cenjenjem, saj večja kot je estetska vrednost, ki jo pripišemo krajini, večji bo interes za njeno ohranitev. Pri tem na našo estetsko cenjenje vpliva (glede na različne avtorje) znanje, vznemirjenje, skrivnostnost ali domišljija. Pomembno je, da se zavedamo, da človek ne dojema svojega okolja le z vidom (in sluhom), ampak v njegovi zaznavi sodelujejo mnogi faktorji, ki se jih sam niti ne more takoj zavedati, ki pa lahko strokovnjakom pomagajo pri poglobljeni (in ne zgolj vizualni) analizi kulturne krajine ter posledično pri njenem celostnem ohranjanju.