DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA 2 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec marca 1964 Razstava v SHAKESPEARE PRI SLOVENCIH« je bila odprta v dneh od 15.—29. aprila 1964 v Mestni galeriji, Ljubljana Pripravil jo je kolektiv Slovenskega gledališkega muzeja s sodelovanjem ing. arh. Viktorja Molke in mojstrov umetniške fotografije Vlastja Simončiča in Boža Stajerja Omogočil jo je s posebno dotacijo Sklad SRS za pospeševanje kulturnih dejavnosti Pri izbiri materiala za razstavo in Dokumente smo se ozirali na razpoložljivo gradivo, na pomembnost uprizoritev in na uspelost posnetkov Documents du Musée du théâtre Slovène — n° 2 Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Yougoslavie Rédigé par Mirko Mahnič et Dušan Moravec en mars 1964 Namen tega drugega zvezka »Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja« je hkrati določil tudi njegov značaj. To pot ne gre, kakor pri prvem zvezku, za nekakšen poskusni snopič, ki naj bi z različnih zornih kotov osvetlil in komentiral v ustanovi zbrano gradivo; prav nasprotno, gre za publikacijo, ubrano na eno samo temo, saj je namenjena predvsem veliki prireditvi tega leta, razstavi o Shakespearovi poti v slovensko gledališče. Zato je hkrati tudi katalog, čeprav ne našteva vseh razstavljenih predmetov, temveč le opisuje način ureditve zbranega in razstavljenega gradiva, s tem pa že tudi poglavitne mejnike na Shakespearovi poti k nam. Take razstave, ki jim daje jubilejno leto ali kaj podobnega zunanjo priložnost za oživitev določenega obdobja našega gledališkega razvoja ali za osvetlitev dela nekega gledališkega ustvarjalca, bomo mogli sistematično uvrščati v program svojega dela kajpada šele potem, ko nam bo dajala pogoje za to lastna hiša, v kateri je določena poleg prostorov za stalno zbirko tudi dvorana za take, občasne ali spominske razstave. Toliko pomemben jubilej, kakor je štiristoletnica rojstva največjega dramatika vseh časov, pa terja večjo manifestacijo vsaj na tujih tleh, če že v domači hiši za zdaj takega namena ne moremo uresničiti. Misel na to razstavo si je zapisal v svoje načrte za prihodnja leta že pokojni ravnatelj Janko Traven, ki je zbral tudi velik del gradiva in bi bilo brez njegovega prizadevnega dela uresničenje te današnje razstave neprimerno težje. Vendar, to bi želeli posebej podčrtati, štiristoletnica Shakespearovega rojstva je samo najbolj zunanji povod za našo prireditev. Bolj kakor na ta, bi želeli spomniti na drug, veliko intimnejši praznik: sto let se dopolnjuje prav v tem letu, odkar teče naše vztrajno, neprekinjeno delo za slovenskega Shakespeara. Natančno pred sto leti je bil natisnjen del prvega prevoda »Romea in Julije« v našem jeziku, delo Ivana Vrbana Zadravskega, že leto kasneje pa je Dragotin Šauperl pripravil prvi slovenski prevod »Hamleta« — prevod, ki je šele petintrideset let kasneje, s Cankarjevimi popravki in s Cankarjevim imenom, zaživel na slovenskem odru in bil natisnjen v knjižni obliki. Res, na slovenskem odru je zaživel Shakespeare veliko pozneje, šele ob zatonu devetnajstega stoletja; res je tudi, da je minilo od prvih srečanj z njim že veliko več kakor slo let, saj je že Linhart zapisal o njem samostojno, za tisti čas presenetljivo sodbo in zahtevo, naj ga igrajo nepotvorjenega, priznaval je njegov vpliv in mu posvetil svoje prvo dramsko delo z željo, da bi z deškimi koraki stopal, koder je hodil Shakespeare. Ne glede na vsa ta zgodnja srečanja in na zakasnitev pri Shakespearovem krstu v slovenskem gledališču pa velja, da se dopolnjuje prav zdaj sto let, odkar se je začelo s prvim natisnjenim odlomkom »Romea in Julije« v slovenskem jeziku delo, ki odtlej ni nikoli več zastalo, ki je dozorelo ob Župančičevih mojstrskih prepesnitvah, se poglobilo v letih med obema vojnama in doseglo v naših dneh nesluteno širino. Pričevanju o tem, kaj smo napravili Slovenci v zadnjih sto letih za zbli-žanje s prvim mojstrom svetovnega teatra, je namenjena naša razstava in hkrati pričujoči zvezek kot spremljevalec in razlagalec te razstave. Najstarejši dokument o našem poznavanju in zrelem presojanju Shakespeara je iz leta 1780: Linhartova pisma, ki jih je pošiljal prijatelju Kuraltu z Dunaja Veselilo me bo, poslati Vam žalno igro, ki sem jo zložil in ki je bila pravkar dotiskana v Augsburgu. Črna je d la Shakespeare; bojim se pa, da bo imela čast, da jo bodo prepovedali izven cesarstva. A. T. Linhart, 1780 Da ste videli v gledališču nedosegljivega Shakespeara? — Bil je Hamlet, o tem ne dvomim. Ko bi bili videli The King Lear, Macbeth, toda ne Macbeth po Shakespearu v priredbi gospoda Stephanija, marveč Macbeth oj Shakespeare, bi videli tri igre, ki so me do brezumja očarale. A Linhart 1780 Sprehod po razstavi Pričujoča razstava »Shakespeare pri Slovencih«, ki so ji sodelavci Slovenskega gledališkega muzeja izbrali notranjo, arhitekt Viktor Molka pa zunanjo podobo, skuša izpolniti svojo nalogo v dokaj tesnem obsegu šestih sob v pritličju in prvem nadstropju Mestne galerije. Ta skopost je načrtna, saj je pretehtano rešetanje gradiva obetalo najprej čistejšo preglednost in s tem seveda tudi večjo privlačnost, hkrati pa že potrjevalo za slovensko in svetovno gledališko shakespearsko zgodovino pomembne vrednote, ki jih je ob takem celostnem kritičnem pretresu pač najlaže ugotavljati — a seveda nikakor ne nezmotljivo ugotoviti. Častilca Shakespeara nismo oskrbeli z običajnim katalogom (s tem smo se izognili nujnim pomanjkljivostim in napakam v njem pa tudi skrbi za pravočasen izid), saj mu bodo na voljo izčrpne legende, rajši smo mu dovolili, da si vzame velik in hkrati najboljši del razstave kar s seboj (slikovno gradivo te publikacije), zdaj pa ga za povrh še popeljemo skoz vse razstavne prostore. Komaj si pred srečanjem z angleškim gigantom otresemo prah s čevljev, smo že v hallu Mestne galerije, edinem prostoru v pritličju, ki je vključen v našo razstavo. SLAVNOSTNA SPREJEMNICA Dvoranica skuša biti slavnostno opravljena: odeta v pliše, opremljena z izbranimi kosi renesančnega pohištva, osvetljena s prameni iz gledaliških žarometov. Vonju gledališča se pridruži še pridušeno reproducirana komedija »Milo za drago« (prevod Matej Bor, režija Viktor Molka) v izvedbi ljubljanske Drame (sez. 1962/3). Zagledamo večjo, vabljivo osvetljeno maketo uspele inscenacije predvojnega »Romea« (1940/41, rež. Bratko Kreft, sc. inž. Ernest Franz), hkrati pa tudi — v levem kotu, kjer se stopnice vzpenjajo v zgornje prostore — manjši oder za nastopanje igralcev, predavateljev in vodičev. Ce boste prišli na razstavo v poznem popoldanskem času (od 17 do 18 vsak dan) boste s tega odra lahko slišali izbranega Shakespeara, predvsem dva odlomka iz naših najstarejših prevodov: iz »Romea«, ki ga je natanko pred sto leti prevedel Ivan Vrban Zadrav-ski, in iz Šauperlovega »Hamleta« iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Posamezne scene in monologe bodo izvajali ljubljanski igralci, če bo le mogoče, pa bodo vsaj za en večer prišli v goste tudi celjski, mariborski in tržaški gledališki umetniki. Oder pa bo živel tudi čez dan: kar naprej se bodo vrstili dia filmi z izbranim programom: slovenski igralci Hamleta, Romea, Julije, Othella; scene in kostumi za slovenskega Shakespeara v barvah itd. Na stenah bodo na vpogled vsi tisti splošni podatki o Shakespearu pri nas, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v nobenega od oddelkov kronološko urejene razstave, postavljene v zgornjih prostorih galerije. Tu gre med drugim za naslednje zanimivosti: Shakespeare v posameznih slovenskih gledališčih: kdaj, katera dela in kolikokrat na novo postavljena; lestvica pri nas največkrat uprizorjenih del; režiserji s številom del, ki so jih postavili; gostovanja tujih ansamblov s Shakespearom. Razstavljene bodo fotografije režiserjev Shakespearovih del, predstavljeni prevajalci in kritiki. Tako bo spodnji prostor nekakšna sprejemnica, ki naj nas odtrga od ulice in nam posreduje potrebno ubranost in počutje, nam da čim več osnovnih podatkov o Shakespearu pri nas in ponudi približen načrt in povzetek razstave. Po že omenjenih stopnicah se povzpnemo v prvo nadstropje v prehodno (drugo) sobo, odkoder lahko krenemo ali na desno v naš čas ali rajši na levo v slovensko shakespearsko preteklost. Še prej pa se v SOBI POVEČANEGA »SNA« ustavimo pred tremi velikimi podobami, ki so vse v zvezi s prvim Shakespearom po prvi vojni — s komedijo »Sen kresne noči« (sezona 1920/21, režija Osip Šest). Prizor iz nje je po pravici povečan, saj gre za prvo na odru fotografirano sceno iz Shakespearovih iger pri nas; dotlej namreč razpolagamo samo s pri fotografu ali vsaj izven odra narejeni portreti. Na sliki so Vera Danilova kot Spak, E. Kralj in Rakuša kot Lisander in Demetrij, Gradišarjeva in Pregarčeva kot Hermija in Helena. Levo in desno od te slike sta premierski plakat in rokopis Župančičevega prvega prevoda Sna. Ker si hočemo ogledati razstavo v njenem naravnem zaporedju, odidemo na levo (proti Gradu). V tretji sobi najdemo PRVE OMEMBE SHAKESPEAROVE SLAVE ki so hkrati pričevanje o izjemnih osebnostih ter dokaz tenkega posluha in široke razgledanosti dveh naših najpomembnejših genijev — Linharta in Prešerna. Prvi v letu 1780 kar trikrat omeni Shakespeara — vsakokrat z osupljivimi izvirnimi oznakami, ki bistroumno dojamejo njegovo ustvarjalno mogočnost, »ki do brezumja očara«, pri tem pa se logično zavzamejo zgolj za izvirnega, nikar po gospodu Stephaniju prirejenega Shakespeara. Drugi, Prešeren, v »Novi pisariji« omenja Shakespeara v zvezi z moralnim problemom zveste ljubezni in zvestobe nasploh ter si že zaradi tega želi njegove presaditve v svojo mrzlo domačijo. Temu nasproti se reži porazna sodba Luke Jerana o Shakespearu. Ko je popravljal oz. pregledoval Bleiweisovo »Slovensko berilo za 2. gimnazijalni razred«, je prečrtal avtorjevo oznako »slavni Shakespeare« in začutil potrebo po naslednji abotni pripombi (v nemščini): »Shakespeare ne more s katoliškega gledanja in od katoliške mladosti za »slavnega« spoznan biti. Naj s svojimi zmešanimi in nemalokrat gnjusnimi erctišnimi igrokazi tudi s svojim imenam mladosti kar narbolj ptuj ostane. Le-tega ne tirja samo vera, temveč splošno dobrostanje človeštva.« Toliko svetlejši je dokument Shakespearove slave pri Slovencih 1864 leta — letos je torej hkrati 100-letnica nepretrganih slovenskih prizadevanj za Sha-hespeara — v mariborski »Ladi« objavljeni odlomek prevoda »Romea in Julije« Ivana Vrbana Zadravskega (1841—1864), pesnika, pisatelja, poliglota — »ednajst jezikov mu je bilo znanih« — ki ga je komaj 23-letnega jetika spravila pod zemljo. X* ÄDÄv .16 Odlomek iz „Romeo in, Jutrja." Almanah za leto (Poslovenil .1. Z.) llrugi prizor, drugi nastop. m'wvyv?' (Kauuletov vrt.) Romeo nastopi. Romeo. Smeji se ranam, kdor jih tu počutil J., Z»;D3A¥*K,U V Hariboru. Natisnil E. Jančič. Vredil in izdal (Julija sc prikaže zgnr pri okuu.) Al glej! skoz okno luč sc tam prikaže’ Izhod je lo, in Julija je soluce! Vzdiguj se, milo soluce? Vmori luno, Ki v bledi že zavidnosti propada, Ker jako jo v lepoti prekosiš: Ne služi ji, ki Idedo in zeleno Vcstalsko oblačilo vedno nosi, Obleko abotno. Odvrzi jo!— Ah gospodična je, ljubezen moja’ O, ko bi vedla ona, da je to! — Zdaj govori, — besede ne, — al kaj? Oko le marnova, — odgovor dam. I’redržen sem, ne k meni govori Dve zvezdici, najzaljsi na nebean Odplavavši prosili ste očesa, Naj svetijo, dokler so vrnite. V almanahu Lada je bil objavljen prvi slovenski prevod Shakespeara — natančno pred sto leti Ljubi Slovenci!... Kupil sem si vsa dramatična dela izvrstnega an-gležkega pesnika Viliama Shakespeare-a, iz tega namena, da bi jih počasi iz angležkega v mili slovenski jezik prestavljal. Marsikater bo si mislil, da je to prevzetno početje bilo. Toda v zaupanji na Božjo pomoč, iz ljubezni do obogatenja slovenskega slovstva, in osrčevan od nekterih imenitnih slovenskih domoljubov in učenjakov, kterim sem ta svoj namen razodel, sem začel prestavljati Shakespeare-a v slovenski jezik, in prvi sad svojega truda vam tukaj podajem slovensko prestavo: »Hamlet, kraljevič Danski«, žaloigra v petih djanjih. Delo, se ve da je pomanjkljivo; toda prizanašajte mi, vrli Slovenci, ter pomislite, da vsak začetek je težek, posebej prevod takega izvrstnega pesnika, kakor je Shakespeare. Če Bog da, bo drugo delo, ktero sedaj poslovenjam: »Kralj Lear« že boljše; in volja me je, počasi vse igre Shakespeare-ove posloveniti in Slovencem izročiti. Podperajte tudi moje početje z marljivim naročevanjem! Dragotin Šauperl, 1865 r A>\ Izhaja Uy\ — * 1. in 1."». ilno v$a-* kega meneč*. 1 ltokopisi V ■G* ne Trarajn »e. ji* ^ -•* cS ‘ r II. L P Izdaja in ureja Andrej Gabršček. | f M JI a m let, kraljevič danski. " Žaloigra v petih dejanjih. Spital William Shakatpaart. Preložil. Ivan Cankar, V GORICI. . Tisk. in zai. »Goriška Tiskarna» A. Oabtiček. 1899. 'XXXXXXXXXXXXXX ^xxxx Sii/ca desno: Prva slovenska uprizoritev ¡Hamleta«, za katero je bilo besedilo pripravljeno že petintrideset let prej Slika levo: Šauperlov prevod »Hamleta«, o katerem je Cankar sam večkrat zapisal, da ga je le popravljal, je izšel kot prva Shakespearova knjiga v slovenskem jeziku Najkasneje 1867 smo že imeli prevod »Hamleta«. Trdo tlako nad njim je opravil Dragotin Šauperl, kaplan, ki mu tudi ni bilo dano dolgo življenje (1840—1869), tako da ni mogel storiti, kar je vroče želel: »počasi vse igre Shakespeara posloveniti in Slovencem izročiti«. Prevod je tako imeniten, da ga je Cankar le malo predelal. Odlomke je objavila mariborska »Zora« 1874, rokopis pa se je, žal, zgubil. Tudi Josip Jurčič je bil vnet za Shakespeara: v beležnico iz 1. 1868 si je izpisoval njegove misli, v 14. poglavju »Desetega brata« pa se je na dveh straneh razpisal ob njem. Vneto se je zavzel zanj tudi Josip Stritar v »Pogovorih« (Zvon 1870) s trditvijo, da je »Shakespeare podlaga vsakemu repertoiru«. Toda vse do 1896 Shakespeare ni stopil na slovenski oder, medtem ko so ga Nemci v Ljubljani dobili že sto let prej. Pod steklom so v tej sobi prvih omemb in prevodov razstavljene naše prve razpravice o Shakespearu: Davorina Trstenjaka iz 1. 1873, štiri študije Janka Pajka itd. st.42. Det gledališče ^ v Ljubljani. Dr.pr.98o. II Četrtek, dne 28. decembra 1899. leta. Prrtkrmt na «lovonaliom odru: izrsilje-vič danski. '/aloigra v 5 dejanjih. Spi*al \\ illinni Shakv*p«*nn\ Pnlo/.il Ivan Cankar. Hrfci*4-r *. Rudolf Inemann. oseb: Ktardl*. kralj 4udi Haald. mb pnjlnjegi m Mteft rad—j«g» kralji PMoaty. prvi konenlk - — I ajvgo* ria Horacu. Iluakto« prtj*l*ij On—km n c , (MUaoaura ! draraik! Oartct 1 g A VarovMr r»f lt>mu g n Mo«u* g R Dajrf g. k Haado g k Orabrti g M vabi« g 1 Potafcnra. a Po* Kareni, fevtaik Dob OM*. pr»(4fij*g« kralja L igralrc Dadak Ladja Gntrui*. kraljica iaruk.i in HaaUtora mati Ufaltja, PoJcmijara h£l Orobukop — Ooapodja la goap* a dvora, totoiki. rojaki, mornarji. J roja grobarja v »n In drago apromalro Vrti aa v HalatnfVjo na Daaakam g. Mihajlorti g Polaiak g R Dayl. f4A M Slavdr. * g H••rman g O Umilo*» «•$<“ OgrtaAam g VI. H Otta.« lipsrtjRilM M lit sl pl 8. iri. Rob p liri. T7* stopnina: Parter: Stdrti LdoHI. vmtr 90 kr - IV. „MII. - 80 „ IX. „ XI. „ 70 „ »StojiV« ............... 40 „ Dijankrin vojaakt* vatopnirr 20 « Vatopnina v lofc* . . . «0 kr. Balkon: Srderfci |. vmti' . . . . H.......... „ III. . .... Galerija: Snliii I. in II. vrtlr .. III. ilo V. „ SlojiVa............ 50 kr. 50 „ 40 .. 30 kr. ¿0 „ 10 „ Svdrt.i in lot/ sm* dobivajo v Nlnri cilaliiit ni Irniiki v Svlrn-liurjcovih ulivali in na vorrr pmKlnvr pri bla^ajniri. \ ahoiiiirinnil HA m* lahko \atnpi vaak dan. Pn prtdsUTi »deluje orkester sL c. in kr. Prihodnja predstava v soboto. 'M), decembra, prvikrat trn slovenskem odru opereta; j 9 A. «00 opil Znani češki igralec Rudolf Deyl je bil naš prvi Romeo (1901) Zupančičev rokopis »Sna kresne noči«, pripravljen pred letom 1907 Slovenska igralka Vela Nigrinova je igrala Ofelijo v Beogradu že leta 1889, preden smo prvič igrali Shakespeara v Ljubljani PODLISTEK. Beneški trgovec. Igrokaz v 4 dejanjih. Spisal William Shakespeare. — Poslovenil Oton Z up a n č i£. K današnji premijeri v slov. gledališču. Z današnjo predstavo slavimo 200-to dramsko uprizoritev. Vodstvo ni moglo izbrati primernejšega pisatelja - klasika, nego Shakespeara, ki je ustvaril dela večne lepote za večne čase. Mnogo se je že pisalo o tem gigantu v svetovni literaturi ; napolnile so se biblioteke raznih komentarjev, pisalo se je že in vedno se še piše. Njegovi junaki so postali problemi in naša naloga ni, da bi ponavljali, kar bi se dalo reči o Shakespearu. William Shakespeare se je rodil v Strat-iordu ob Avonu na Angležkem dne 23. aprila leta 1504. On je največ! dramatik Angležke, vsega novejšega časa, ob enem pa tudi eden največih vse dobe. Njegove igre so imele velikanskih vspehov že za časa njegovega življenja. Za časa puritanskega gospodarstva so bile popolnoma izginile, toda slavni igralci — kakor Oarrick, Remble, Rean in drugi — so je zopet dvignili do zaslužene časti. — Na Nemškem je bil Shakespeare znan že v 17. stoletju. V 18. stoletju pa so Wieland, Schlegel in Lessing opozorili občinstvo na tega giganta dramatične literature. Iztisnil je francoski klasicizem z nemškega odra, na katerem še dandanes zavzemlje eno najčastnejših mest. Tudi prvi komponisti sveta so pisali ouverture k njegovim igram. .Beneški trgovec“ je himna prijateljstva in ljubezni; tri povesti tvorijo snov k tej igri, in veliki pisatelj jih je zlil v umetniško enoto. Prva je zadolžnica o funtu mesa. Tu je Shakespear spremenil osebe, kajti v povesti je Shylok tisti, kateremu se ima izrezati funt mesa. Potem prihaja bajka o treh kovčekih in končno beg Jessice. Kakor je pesnik zamislil svojo igro, bi bilo nemožno Izločiti le eno teh povesti. Vse tri tvorijo umetniško celoto. Pesnik je imenoval svoje delo veselo igro, ker precej veselo končuje in ker se je za časa Ob prvi slovenski uprizoritvi Shakespeara v Trstu (5. marca Slovenska igralka Zofija Borštnik-Zvo-narjeva je igrala Porzio v »Beneškem trgovcu« v Sofiji (1905) pesnikovega vloga Shyloka Igrala burkasto. Moderni igralec |e našel v Shyloku tragičen karakter in .Beneški trgovec* je postal igrokaz. Povest o funtu mesa, ki pripade Shy-loku, je postala tako glavna snov in le prizori Porzije tvorijo veseli del igre. Noveli je predelal vso Igro v 4 dejanja ; njegove Inscenacije se je držalo tudi naše gledališče. Vso prvo dejanje do bega Jesslce igra v Benetkah pred hišo Shylokovo. Drugo v Belmontu na letovišču Porzije; tretje zopet v Benetkah in končno četrto pred prihodom in odhodom Shyloka, na kar je igra končana. Novelijeva uprizoritev je že zaradi tega dobra, ker ni mnogo sprememb in je vse e bolj enotno. eveda je uprizoritev takega dela težavna ; težavna že zaradi tega, ker je v verzih — in 'gralcem, ki niso vajeni govoriti verzov* dela verz teškoče. Mislim pač, da so naši igralci danes že na poti do težjega, klasičnega repertoirja in da rešijo svoje vloge častno. Brez Shakespearja ne bi smel biti noben oder, kajti nikjer ne nahaja igralec tako hvaležnega polja, kolikor ravno v klasični igri in v prvi vrsti v Shakespearovih igrah. Naše gledališče je preskrbelo nove kostume in nekaj novih dekoracij, da za-more dostojno proslaviti mali jubilej 200-te predstave. Na občinstvu je sedaj, da podpira intendanco v tako resnem stremljenju do popolnosti. Poleg tega malega jubileja praznuje slovensko gledališče še en notranji jubilej, ki je morda večjega pomena, nego jubilej 200-te predstave. Nocoj praznujemo prvi korak do velike umetnosti. Poskušali bomo sezuti čevlje diletantstva, kajti diletanti, ki se spravljajo na tako težek materija! kakor je „Beneški trgovec*, nimajo več pravice imenovati se dilentanti. Oder, ki le količkaj dostojno igra Shakespeara, je umetniški, ali pa vsaj stremi po tem. Občinstvo bo nocoj moralo dokazati, da ljubi gledališče, da ga opereta more zabavati le za trenotek in da se rado vrača k umetniškemu užitku, ki je edini in pravi, ki nas more dvigniti iz mizerije vsakdanjega življenja. Polna hiša naj bo dokazom naše kulture in ljubezni do našega gledališča. Leon Dragutinovič. 1911) je objavila Edinost komentar reiiserja Dragutinoviča Slovenski igralec Ignacij Borštnik je igral Hamleta v Zagrebu (1907) Slovenska igralka Marija Vera je igrala Porzio v »Beneškem trgovcu« pri Reinhardtu v Berlinu (1912) NAJSTAREJŠE UPRIZORITVE SHAKESPEARA (Od 1896 do konca prve vojne) Gremo v četrto sobo z devetimi povečanimi portreti igralcev in igralk, ki so sodelovali v uprizoritvah Shakespearovih del na odru Dramatičnega društva, štirje oz. pet med njimi pa na poklicnih odrih izven Slovenije. 1. Avgusta Danilova (1869—1958) kot Emilija v Othellu (3. 3. 1896), prvem uprizorjenem Shakespearu pri nas. 2. Rudolf Deyl (1878) kot Romeo (1901). 3. Nana Wintrova (1885—1959) kot Kalpurnija v Juliju Cezarju (1910). 4. Danilo (1859—1947) kot Cezar (1910). 5. Hinko Nučič (1883) kot Hamlet v Zagrebu (1913) in v Ljubljani (1918). 6. Zofija Borštnik-Zvonarjeva (1868—1948) kot Porzia v Beneškem trgovcu v Sofiji (1905). 7. Ignacij Borštnik (1858—1919) kot Hamlet v Zagrebu (1907). 8. Marija Vera (1881—1954) kot Porzia v Beneškem trgovcu v Reinhard-tovi režiji v Berlinu (1911). 9. Vela Nigrinova (1862—1908) kot Ofelija v Hamletu v Beogradu (čas ni ugotovljen). Tu sta tudi dva povečana plakata iz tega obdobja: »Hamlet« v Cankarjevem prevodu (28. 12. 1899) in Govekarjeva priredba komedije »Vesele žene windsorske« (26. 12. 1911). V steklenih omaricah opozarjajo nase razpravice, ki so izšle ob 300-letnici Shakespearove smrti (Grafenauer, Govekar, Samsa) in vse prve knjižne izdaje prevodov. Škoda, da ni mogoče najti kaj več spominkov na tržaškega slovenskega Shakespeara v tem času. Podatki (predpremierske objave in ocene) v »Edinosti« so za zdaj edino sporočilo o pomembnem gledališkem tveganju takrat vneto slovenskega Trsta. Celovec molči. • Že smo v zadnji (peti) sobi v smeri naše poti. Imenujemo jo lahko Nana Wintrova je bila Cal-purnia v prvi slovenski uprizoritvi »Julija Cezarja« (1910) Anton Cerar-Danilo je bil naš prvi Julij Cezar (1910) Shakespeare je podlaga vsakemu repertoiru. Naj se nam ne odgovarja, da se ta velikan še ne more predstavljati v našem gledišču; saj upamo boljših časov, in prestavljena mora biti igra, preden se predstavlja. Hamlet, Lear, Macbeth, Othello, Julij Cezar, Romeo in Julija, teh naj se loti, kdor čuti zmožnosti v sebi in da slovenski dramatiki krepko podlago. Josip Stritar, 1870 Ko sem ti pisal o ljubezni, govoril sem o Romeu in Juliji. Ti ne poznaš te žaloigre? Spisal jo je Shakespeare, nedosežen pesnik in moj največji ljubljenec. Nikjer drugod in nikdar prej ni kdo tako žarno in v takih nebeških verzih govoril o ljubezni kakor Shakespeare v »Romeu in Juliji«. Če bi jaz znal angleško, takoj bi jo poslovenil. Ivan Cankar, 1898 Slovensko deželno gledališče v Ljubljani. »«*. Tl. (Tu.) Prvič! V torek, dne 26. decembra 1911. II. klasična predstava. áL ISO», dr. pr. Prvič! Vesele ženske windsorske Veseloigra v petih dejanjih. — Spisal William Shakespeare. — Po Alfreda Halma gledalitki priredbi poslovenil in priredil Fran Kosec. — Režiser Hinko Nuti/. sMMk — — — — B Petek FraiHie Floth. mellan «»ndsertki — H. Jjutii Alieva. Evans, tupnik «rifidterski — — — M Molek De. Cajut, zdravnik. Fisncoz — P Geča« Gete* Najt«*, njegova gospod.«»* - B Bsktekova Gostilničar pn »HijCni podvezi- — P. Rasbergsr. Bardolph j — A Strokelj . Pltlol v »lufbi FalsUllovi — H Bektek »- «n» — — — — — Nyia I — J. Plut Vile, duhovi, maske, iveri — Mtlianje. meilanke m otroci — Dejanje se godi v Wmd*oiJtt v dobi kraljice Elizabete koncem XVL vetu. Robin, pat Falstallo* - - — Simpei. DrobniCtv Muga — — Rugby, sluga dr Ca Jusa — — Hobgoblla. aaatkiianec - - -Ma P Robeet i — J. Got/upova. — A. Drenovec - F. Habič - A. Škrjanec — M Trebar — A Prek - P. ObUk. - M Mlakar. P ART KR: Sedet I.—Ul mu 3 K »0 v . IV.-VI . 2 • S* • . Vil -IX . 1 • .6 • . X—XI. • 2 • - • Stojitte I • u . Diiaiko stoJUie — . L O : K: itUKTU JÎII UK Parter n* K d - .. . . I . . . m . i . «o. GALERIJA: Sedeti L mu — K M v . n.-V • — . m • StsjiSCa Prt vstopnini J« priradunjsn prtapouok sa starostno .aiaratanjo. Prsdpredais «ttepn*e v Sstarken trafiki v Seisnburgovih slicak Blagaj nica se odpre ob 7. Začetek ob '/, 8. Konec po 10. Pripravlja se opereta „Revizor“. V Govekarjevem prevodu »Windsork« je upodobil Anton Verovšek (v Nučičevi režiji) prvega slovenskega Falstaffa (1911) Hinko Nučič je igral Hamleta najprej 1913. leta v Zagrebu, 1918. leta pa (v svoji režiji) v Ljubljani □ ■ □ □ □ □ □ □ □ □ ■ o m o □ ■ □ Narodno gledališče v Ljubljani = Opera (dramska predstava) = □ ■ □ V petek, 29. oktobra 1920. Red Dirigent: B. Perlé. Reiiser: 0 ŠEST OSEBE: lijO Tetej. vojvoda ilrniki Kgej. Hrrmijin oír . Lisander. | Demetrij, | niovlrat voditelj tobav Trnju Dunja, traar ■ Klopčič. tkale« . Pivk. mrhokrp Nomo, kotlar Triira. krojač Smuk. mizar Hipólita, kraljica amazonska Hermijr. zaljubljena v t.uumdra ■ Helena zaljubljena v Demetrije Oberoa. vilinski kralj Titanija. vilinska kraljica Spak ...... Grašek II Pajčovina | | Valía ^ I Gorčica | | . . Drugi palčki n tprmn»l>a kraljevega in kraljičinega Tetejevo in I Godi ve v Atenah ia e gozdu btizo njih. g Gaberičik g Gregorin g Kralj g. Potokar g. Strniša g Gradiš g K ogor g. l.ornil» g Peček g Plul k na Bergantova g na Gradišarjeva ga Preganeva gna VVintrova ga aaričeva gna Vera Danilova Gorjupu« a 1‘reaetnikova Mepovlava Jovanova ml. io spremstvo. V soboto. 30. okLob 8. uri zv.. wOd bajke do bajke“ Red C. Parter: Sedež I vrste Sedež II.-III vrste Sedež IV —IX vrste Sedež X -Xtn vrste K 24 -. 20 -. 18 -. 14 - Dijaiko stojišče Vstopnice se dobi Lože Uir v partcriu m I redu ui 4 osebe K 100 — Balkonske lože u 4 imebe ... 70 — Nadalj ne vstopnice v I redu in parterju . 20 Balkonske lože . 1.V - Oalerija Sedeži I vrste . Sedeži II - [11 vrste Stojišča . . . . njo v predprodaji pri dnevni blagajni (operno gledališče) od 10 do Sedeži I vrste Sedeži II vrste K 15. 10- in 3. do 5 ure proti 10' povišku io na dan predatave pri blagajni u navadne cene. Blagajna se odpre ob '|i8. Začetek ob 8. Konec ob 11. — Med predstavo vstop ni dovoljen. — □ Mi pMn it tw iltltf niii miniti 5en kresne noči Komedija v petih dejanjih Spisal William Shakespeare, prevel Otuii Župančič Glasba h. Mendelssohna. □ □ □ □ □ ■ □ □ ■ □ m a □ D Ba kon SHAKESPEARE MED OBEMA VOJNAMA Prva slovenska samostojnost v kraljevini nam je dala novo narodno gledališče v Mariboru (popolnoma pa je zamrla tržaška gledališka dejavnost), hkrati pa odprla zlato dobo Shakespeara na Slovenskem. Njegov prvi in najzaslužnejši oznanjevalec je ob bleščečih Zupančičevih prevodih postal režiser Osip Sest, sledili so mu Gavella, Debevec in Kreft. Ob tem se je seveda po-žlahtnilo slovensko igralstvo in se začelo poganjati v evropsko višino. Na stenah visi po nekaj ali celo po en sam spomin na delo omenjenih režiserjev: Šest: Sen kresne noči, Kar hočete, Vihar, Romeo in Julija, njegova in Kre-garjeva inscenacija prvega povojnega Hamleta (1921/22), ki je v nji igral glavno vlogo Rogoz, itd. Gavella: Kar hočete — 1931/32 — ohranjena ena sama fotografija z Miro Danilovo in znamenitim valjem, scenskim izumom scenografa Ljuba Babiča. Debevec: Hamlet, Beneški trgovec, Kralj Lear. Kreft: Romeo in Julija (1940/41) — glej še maketo v spodnjem prostoru. Pod steklom se gnetejo režijske knjige, gledališki listi, vse izdaje Župančičevih prevodov, razprave in članki v revijah itd. Bogatega mariborskega Shakespeara med obema vojnama lahko samo slutimo, saj si lahko ogledamo le letak za »Hamleta« v Bratinovi režiji (1924/25) in sceno iz »Romea in Julije« v Pregarčevi režiji (1928/29) z Jankom Rakušo in Elviro Kraljevo v naslovnih vlogah in Othella ter Kar hočete v režiji Jožeta Koviča. »Sen kresne noči«, 29. oktobra 1920, je bila prva Sestova režija Shakespeara, hkrati pa je to naša najstarejša ohranjena gledališka fotografija, posneta na sceni Nekaj posebnega, za nas novega, je scena v Shakespearu. In v tej je Sest mojster. Po vzorcu monakovskega odra dela samo z okvirom v por-talnih kulisah in z lamberkenom, ki je skladen z idejo... S tem se je režija približala elizabetanski angleški drami in osredotočila vso pozornost na besedo in gesto. Torej poglabljanje vase in poglabljanje v pisatelja ... Bodimo za to ali pa proti temu, eno stoji: kultura je v tem, napredek, oplemenjen s šolo preteklosti in oblečen v kostum resnega dela ... Facil: lepe predstave; inscenacije dostojne, originalne; v pojmovanju režije enotna linija in izdelana vsaka posameznost... Shakespeara podajajo pri nas z najstrože svetovno teatralnega gledišča dobro, za provinco prav dobro, za Ljubljano in naše razmere izvrstno. A Robida 1924 Harmonija misli, barve in zvoka je ta režija. Ni naša. Burgtheater s pridobitvami Hudožestvenikov je, Župančič in Sest pa sta z njo našo revščino napravila bogato in porazila javnost. Koblar 1922 Trije scenski osnutki za »Hamleta« v sezoni 1921/22, skupno delo režiserja Šesta in ing. arh. R. Kregarja Slika desno: Šestova uprizoritev »Othella« v sezonah 1922—24. Desdemono je igrala M. Saričeva, Emilijo P. Juvanova, Othella pa I. Levar k. g. in B. Putjata Sest se mi zdi nekako poklican poglobiti Shakespeara na našem odru. Velika pohvala, katero je zasluženo žel letos, bo gotovo podkrepila njegovo neumorno iznajdljivost. Juš Kozak) ig22 Bili so to srečni teatrski dnevi uspeha, razprodanih hiš in najboljšega razpoloženja. Ne spominjam se premiere, ki bi tako zagrabila vse gledališko osebje, kot je bila premiera »Hamleta«. Topli mraz nestrpnega pričakovanja je zajel tudi občinstvo, ga zagrabil in držal v enakem objemu pri vseh 52 predstavah ... »Hamlet« je praznik naše hiše in prva ljubezen naše Drame. V njem je vsa tradicija naše igralske družine in prav ob njem so naši najlepši spomini, zgodbe ter prijetna zavest uspeha in zaslužene slave. »Hamleta« so takrat hodili gledat študentje, znali so cele odlomke iz njega na pamet — toda to so znali tudi naši odrski delavci in tehnično osebje. Danski kraljevič je bil ves naš, hodil je med nami in se pogovarjal z nami. „ _ . , ^ a J Fr. Lipah, 1940 Narodno gledališče v Mariboru Predstava 153 Sezona 1924-25. Soboto, dne 16. maja 1925 Ob 20. url. HHMLET kraljevič danski. Spit«!: Wilian 51ulfip«ir». Uoi|ri v 15- ikkili. Poslovenil Ivan Cankar- Relija in macenacija ■ Vato Bratina. SIH BvVUk—. Brate. fraadaka. .»jak jm» H žrtrl. . Kroate Hiraai.^ TteaU ■r**01 ' P.ftel . . Kmktm . . W-. G~Uk.»a ( • ■ - ... kaka Vrla se v Helsmjorju na Danskem. — Odmori: po peli, osmi in dvanajsti sliki. Med Izvajanjem vstop ni dovoljen. Cene prostorom: Lada ha. 7. • . I Ur \ y » . >.n.n. »tl . toa* I. X J .SB...................... . JO - . JV.-VI................. 10- Sadite: .VB—DL............ • . II- u nisi L iifli . a . .B IV.. . V.-Vl . . Dia M— . . . I« — . . . IV. . . IV- Blagajna se odpre pol ure pred zatetkom predstave. Prvi »Hamlet« v novem mariborskem, gledališču 1',-r ,• Duh Ha m wiak OM-,.. P.l....... M, Hama. KimIrtM pialik Kostumski osnutki M. Klemenčiča za Sestovo uprizoritev »Sna kresne noči« V Pregarčevi uprizoritvi »Romea in Julije« na mariborskem odru sta igrala naslovni vlogi Janko Rakuša in Elvira Kraljeva (1928/29) Pri prvi povojni uprizoritvi »Romea in Julije« v ljubljanskem gledališču sta igrala naslovni vlogi (v Sestovi režiji) Slavko Jan in Vida Juvanova (1928/29) Prva (in edina) slovenska uprizoritev *Viharja« (1929130) V novi postavitvi »Sna kresne noči« (1930/31), spet v Šestovi režiji, sta igrala Hipólito in Tezeja Marija Vera in Ivan Levar Vem: k prvotnosti Shakespearskega odra se naše gledališče ne vrne več. In vendar je goli naturalizem premagano stališče od tistega hipa, ko je prvič blisnilo spoznanje, da je vsa ta odrska iluzija res iluzija, prevara. Doba se izvija iz materializma, in oder, ki je slika sveta, se bo izvil iz tvornosti, ki tlači tvornost, scenograf bo bolj naznačeval nego prikazoval, in občinstvo bo smelo zopet soustvarjati in sanjati s poetovimi sanjami. Oton 2upaneič) 1920 Tako si mislim našega igralca klasičnih dram v bodočnosti: že v letih, ko se mu niti oddaleč ne sanja, da bo kedaj stopil na oder, vsega zatopljenega v slovenskega Hamleta, Leara, Macbetha ... vsega prepojenega ga vidim s poezijo Prešernovo, Ajshilovo, Sofoklovo, Goethejevo, Puškinovo ... Starinski verzi slovenske in srbske narodne pesmi pojo v njem ... in zopet in zopet Shakespeare, Shakespeare. Njegovi stihi zvene v njem, žive čisti in zvonki v neki idealni muziki, ki mu polni notranje uho. To je mladenič v tisti dobi, ko se mu ob Hamletovih monologih odpirajo brezdna lastnega srca ... Qton 2upančič> 1921 Milan Skrbinšek kot Klavdij in Ciril Debevec kot Hamlet v Debevčevi uprizoritvi (1932/33) Kreftova uprizoritev »Romea in Julije« (1940/41) z Janom in Juvanovo (scenograf ing. arh. E. Franz) Historični del razstave je s tem sklenjen in vračamo se skoz vse sobe tja do največje (šeste), ki gleda na Mestni trg. V nji je slovenski SODOBNI SHAKESPEARE Druga slovenska samostojnost v socialistični Jugoslaviji je ponudila kultu Shakespeara pri nas novih možnosti. Ne samo da je Akademija za igralsko umetnost pri vzgoji mladih režiserjev in igralcev temeljila predvsem na Shakespearu — zdaj se je ljubljanski in mariborski Drami v vnemi za Shakespeara pridružila vrsta na novo odprtih gledališč — Celje, Kranj, Mestno gledališče v Ljubljani in spet radostno prebujeni Trst. Zadostna finančna sredstva so omogočila uresničevanje najrazličnejših režiserskih, scenografskih in kostumografskih zasnutkov, hkrati pa tudi obilno in najmodernejše ohranjevanje posameznih uprizoritev. Morda bo tu kaj odveč in še rajši premalo — odločal je bolj okus kot kritična ocena. A eno je jasno: upati smemo, da se bo iz te neslutene obsežnosti po natanko sto letih pripravljanja, iskanj in uspehov začela oblikovati zrela doba Shakespeara pri nas. »Zimska pravljica« v režiji Slavka Jana (1945146) Stane Sever v vlogi Hamleta (režija dr. B. Gavella, premiera 1947/48) Po premieri »Hamleta« v režiji dr. Gavelle je Pavliha prinesel zgornjo karikaturo na rovaš inscenacije Vladimira Zedrinskega (delo Fr. Miheliča) Mek&j je žecOuKska&a v dedeii ZgonikC Hamietove zadnje besede: »Kani naj (mtlrin« Prizor iz »Riharda III.«, prve »historije« pri nas (premiera 1951/52). Režija dr. Branko Gavella. Na sliki: Marija Vera, Mihaela Novakova, Duša Počkajeva S pisanjem svojih »Historij« Shakespeare ni hotel niti nameraval dati tragedijo Hamletovega ali Learovega tipa, temveč je šel za tem, da bi zgodovinske reportaže kljub vernosti in objektivnosti po njegovem pojmovanju zgodovinske resnice, razgibanosti, plastike, povzdignil v sfero scenske poezije. _ _ , ,, Uprizoritev »Riharda 111.« in »Henrika IV.« sta izpričali, da niso historije, ki so angleška Iliada v dramatski obliki, nič manj pomembna in nič manj zanimiva Shakespearova dela kakor ostale njegove drame. Dr. Bratko Kreft, 1956 Scenski osnutek Vladimira Rijavca za »Henrike« (»Henrik IV.« — 1. in II. del, »Henrik V.«), igrane v letih od 1955 do 1959 »Romeo in Julija« (1953154) — scenski osnutek ing. arh. Viktorja Molke — Kaj vas je vzpodbudilo, da ste začeli prevajati Shakespeara? — Naključje: ponudili so mi Riharda III; želja, da bi Slovencem odprl še tisti del Shakespearovega sveta, ki ga ne poznajo; slutnja, da se utegnem ob velikem mojstru tudi sam obogatiti; predrznost, kajti Shakespeara prevajati je tvegana stvar, zlasti po Zupančiču; in potreba, stopiti iz lastnega sveta v drug svet, ki je neprimerno večji in pomembnejši kakor moj. — Kakšna je vaša sodba o Zupančičevih prevodih? — Zupančičevi prevodi Shakespeara spadajo med najpomembnejše dosežke našega prevajalstva. Njihov jezik je blesteč, včasih celo preveč. Shakespeare, ki je večino del pisal za preproste ljudi, je za spoznanje manj prazničen. Tam pa, kjer Shakespeare-dramatik daje prosto pot Sha-kespearu-pesniku, liriku, je našel v Zupančiču kongenialnega prevajalca. Matej Bor, 1955 Boris Kralj (Henrik V.), Stane Sever (Karel VI.) in Majda Potokarjeva (Katarina) v »Henriku V.« (1958/59). Režija dr. Bratko Kreft Tržaška uprizoritev »Romea in Julije« je bila pod milim nebom (avgust 1952). Postavil jo je Jože Babič, naslovni vlogi sta igrala Stane Starešinič in Štefka Drolčeva Prizorišče »Romea in Julije« v Trstu, delo Vladimir a Rijavca Komedija »Dva gospoda iz Verone« je bila prvič uprizorjena v ljubljanskem Mestnem gledališču v režiji Jožeta Tirana (1960/61) »Hamlet« v celjskem gledališču (1954/55), režija Dino Radojevič. Hamleta je igral Janez Eržen Akademija za igralsko umetnost je v aprilu 1947 uprizorila komedijo »Mnogo hrupa za nič«. Režija: Slavko Jan, scena: ing. arh. Viktor Molka Kostumski osnutki za ljubljanske uprizoritve »Riharda III.«, »Ukročene trmoglavke« in »Romea in Julije« (Mija Jarčeva in Alenka Bartlova) Prešernovo gledališče v Kranju je predstavilo občinstvu pet Shakespearovih iger, med njimi tudi »Romea in Julijo« (sez. 1957/58) v režiji Mirka Mahniča. Naslovni vlogi sta igrala Laci in Anka Cigoj SNG Maribor je po osvoboditvi uprizorilo šest Shakespearovih iger. Komedijo »Ukročena trmoglavka« (sez. 1956157) je režiral Miran Herzog The exhibition »Shakespeare and the Slovenes« which is opened in the Municipal Gallery of Ljubljana shows the somehow late but no less successful appearance of Shakespeare among the Slovenes. It points with gentle pride to the delicate ear of the playwright A. T. Linhart (1756—1795), who in spite of the European official taste has profoundly estimated the great Englishman. It presents the first translations into Slovene (Romeo and Juliet) dating back to the second half of the last ce ntury and displays the modest souvenirs connected with the early performances — from the first Othello (1896) to the end of the First World War in Ljubljana and Trieste. It acquaints us with the so called golden age of Shakespeare (1918—1941) whose plays were so popular and had such an extraordinary success owing to the translator, the poet Zupančič and the stage-managers Sest, Gavella, Debevec and Kreft in Ljubljana and Bratina, Pregare and Kovič in the theatre of Maribor opened in 1918. Unfortunately only a few photographs and fragmentary material have reached us. Finally it takes us into the period after the Second World War when due to the favorable cultural and financial conditions and the eagerness of the old and young generation of stage-managers, who had studied at the Academy for Dramatic Arts, Shakespeare instantly won the stages of the new theatres in Celje, Kranj, Ljubljana (The Municipal Theatre), and the renewed theatre in Trieste, which the Fascism closed for more than a quarter of a century. The experienced stage-managers and shakespearologues Gavella and Kreft have added to the comedies and tragedies performed until then the historical plays, translated by the poet Matej Bor. Since 1896 there have been approximately 1200 performances of Shakespeare's plays, which means that Shakespeare is the first playwright on the Slovene repertory.