Ali posebno društvo — ali odsek v okrilju UJU? S sledečim člankom otvarjam debato o tem, če bi ne bilo dabro, da bi se »Društvo učiteljev obrtnih nadaljevalnih šol borili, nego pa samo v društvu. Tu pa ne mislim samo na maso; kdor bi me umel tako, bi me umel napačno. Menim namreč reči, da bo UJU zaradi svojih zvez vsekako bolje informirano o tem in onem, nego pa društvo. In kdor jc dobro informiran, ima ob dnevih boja že polovico zmage v žepu; in tudi to govori v prilog, da opustimo društvo 'in se preselimo v okrilje UJU. Strah, da ta in oni ni član UJU, je ne* opravičen, zakaj dobrot bo deležcn vsak, pa naj je član UJU, ali pa ni; je tudi sedaj tako. Sicer pa se da vse to s posebnim pravilni^ kom regulirati tako, da nas siiijo k temu koraku. Opozorim vas samo na finance, s katerimi se mora boriti vsako leto pretežna večina obrtnih nadaljevalnih šol. Prej ali slej bomo morali rešiti vprašanje, kdo bode t šolstvo financiral tako, da ne bo soplo, tems več da bo dihalo tako kot se temu šolstvu spodobi. Toda, verjemite mi, da bo oni, ki se bo ©dločil, da to šolstvo financira, vpra*šal: »Kaj to šolstvo nudi?« In stiska bo ve«lika, če mu bomo prišli praznih rok nasproti. Če pa bo videl, da mu nudimo točen in ja« sen program, ki mora roditi za narod in dr*žavo dober sad, nam bo tak sad rad odkupil. Dobrega programa itd. pa brez permanent« nega dela skoro ni moči; zakaj samo ob per= manentnem delu te He more nlihče prese* netiti. In kdo dela lažje v permanenci: ali društvo, ki se šele bori za svoj obstanek (naobčni zbor pride 10—15 članov) ali odsek pov. UJU, ki so mu na razpolago informacije in primerni lokali ter stopi lahko vsak hip vkup? — Pomislite vse to trezno in uverjen sem, da se vam ne bo težko odločiti. Tudi članarine nam ne bo treba na dve strani pla= čevati ter ne organizirati šele upravnega apa« rata, ker ga ima pov. UJU že točno poslu* jočega in tudi že ustapovljen odsek za kme» tijsko nadaljevalno šolstvo, kateremu se lah* ko priključi naš. Ali, še 'enkrat plovdarjam: »Teh mfsli ni rodilo nezaupanje, ne dolgi jezik, ne močs na prsa, ne gibki komolci, temveč rodili so jih celdkupni programi UJU, stanovski po» nos ^n skrb, da bo to šolstvo začelo živeti ono življenje, ki ga je v resnici vredno!« Tako menim jaz. Govonite še drugi! J. E. Polak.