Odslej vsakih štirinajst dni
Časopis, ki ga držite v rokah, je šele prav shodil. Komaj četrta številka je zapustila Levstikovo ulico in se zapodila po občini. Pa smo se vseeno odločili za skok naprej. Odslej nas boste lahko brali, se na nas jezili ali nas hvalili dvakrat mesečno. Prvega in petnajstega v mesecu, razen avgusta in decembra, ko izidemo le enkrat, a takrat z obsežnejšo številko, vam bomo prinašali aktualne novice iz občinskega dogajanja. Političnega, kulturnega, športnega, gospodarskega. Skušali vam bomo predstaviti zanimive rojake, znano - neznane obraze. Potrudili se bomo, da boste na tekočem z vsem, kar se ima zgoditi, da ne bo šlo nič zanimivega mimo vas. Seveda ne bomo pozabili na komentarje, mnenja in odmeve.
Prehod na štirinajstdnevnik je tvegan korak. Ali se na Ilirskobistriškem sploh dogaja toliko, da napolni časopis v dveh tednih? Seveda se. Vsakemu: nam in vam. Prav vi boste, spoštovane bralke, spoštovani bralci, odločili, ali imamo prav ali ne. Ne bomo re-
kli, berite nas samo zato, ker smo tu. Berite nas le, če bomo zanimivi, pestri, aktualni, vredni vaše pozornosti. Prepričani smo, da zaslužite le najboljše. Ne bomo vas skušali odpraviti z levo roko.
Delamo časopis za vas, srčno pa si želimo, da bi ga delali skupaj z vami. Že sedaj sodelujemo z nekaterimi najbolj prodornimi peresi tega območja. Gotovo vas je še kar nekaj, ki imate kaj povedati in to tudi znate. Vse vas vabimo k sodelovanju.
Gotovo ste že pri prvih treh številkah opazili nekatere vsebinske in oblikovne prijeme, ki so nekoliko drugačni in ki dajejo časopisu Naš borjač tisto individualnost in prepoznavnost, ki se od medijev pričakuje v teh časih.
Ilirska Bistrica je provinca. Seveda je. Toda to pomeni le, da nas je malo in da nimamo mestnega potniškega prometa. Preprosto povedano; smo drugačni in ta časopis bo skušal ujeti to drugačnost in jo zabeležiti, v dobrem in slabem.
Uredništvo
Najbolj priljubljen lokal na Bistriškem
Turistično društvo Ilirska Bistrica in Naš borjač pripravljata glasovanje za najbolj priljubljen lokal v občini. Na koncu tudi nagradno žrebanje.
V naši občini je lepo število oštarij. Že v mestu bi jih težko obredli v enem dnevu. Zato si vsak od nas izbere tisto, ki mu najbolj ustreza. In katera je najbolj priljubljena? Turistično društvo Ilirska Bistrica in Naš borjač sta se odločila, da to vprašanje zastavita vesoljni bistriški javnosti. Pripravili smo glasovanje za najbolj priljubljen lokal na Bistriškem. Ni važno, ali gre za gostilno, restavracijo, bife, bar, pivnico, kavarno, mlečni bar ali slaščičarno. Glasovnice bomo redno objavljali na straneh Našega borjača. Vi pa jih izpolnite in pošljite na naš naslov. Napišite ime lokala, ki vam je najbolj pri srcu in kratko obrazložite zakaj. Mogoče so to nizke cene, prijetna notranjost, lušt-ne kelnarce, morda tam vrtijo dobro glas-
bo, strežejo najnjam hrano, so odprti že zgodaj zjutraj ali pozno v noč, zna natakarica ali natakar žonglirati s polnimi kozarci... Razlogov je nešteto in vsi so dobri. Naslednje štiri mesece boste lahko glasovali, mi pa bomo sproti objavljali vmesne rezultate, ki jih bo narekoval »glas ljudstva«.
Glasovnico, ki jo boste našli na 10. strani, nalepite na dopisnico in pošljite na naslov Naš borjač, Levstikova 12, p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica. Nepodpisanih in fotokopiranih glasovnic ne bomo upoštevali. Na koncu akcije nekoga, ki nam bo poslal glasovnico, čaka nagrada. Torej, glasujte, o ljudje! Potešimo si radovednost - naj se izve, kje si najraje potešimo žejo ali napolnimo želodec.
Ilirska Bistrica • 15. januar 1998 • letnik II • št. 1
Jasen bo krajevna skupnost
Po uspešnem referendumu za odcepitev vaške skupnosti Jasen od Krajevne skupnosti Vrbovo, je občinski svet soglasno sprejel sklep o ustanovitvi enaindvajsete krajevne skupnosti v občini Ilirska Bistrica.
Jasenci so se soglasno izrekli za ustanovitev samostojne KS na zboru krajanov že junija 1996. Menili so, da bodo tako laže uresničevali program razvoja svoje vasi. Svet KS Vrbovo, ki na namero Jaseneev ni imel bistvenih pripomb, je sprejel sklep o razpisu referenduma. Za ustanovitev samostojne KS je 8. decembra 1996 glasovalo 121 volivcev oziroma 92% tistih, ki so se udeležili volitev. Občinski svet je na 35., zadnji seji v lanskem letu (torek, 23. decembra) na podlagi odločitve zbora krajanov naselja Jasen in referenduma o izstopu iz KS Vrbovo ter ustanovitvi samostojne KS Jasen, soglašal s tem, da se KS Vrbovo razdeli in ustanovi dve novi krajevni skupnosti. KS Vrbovo bo zajemala naselja Vrbovo, Vrbica in Jablanica, KS Jasen pa naselje Jasen. Svetniki so sicer menili, da drobljenje krajevnih skupnosti pomeni tudi drobljenje finančnih sredstev za njihovo delovanje; poudarili so, da ima KS, ki zajema samo eno naselje, težave z zagotavljanjem kadrov. Vendar je na koncu prevladalo mnenje, da je treba upoštevati jasno izraženo voljo krajanov. V skladu s sprejetim sklepom občinskega sveta, bo občinska uprava začela postopek za spremembo statuta občine, kar je pogoj za začetek delovanja KS Jasen. Nova KS bo ustanovljena po opravljeni spremembi občinskega statuta in po prenehanju mandata sveta KS Vrbovo, kar se bo zgodilo na koncu letošnjega leta, ko bomo volili nove organe krajevne samouprave.
Štiri, tri,
Poštnina plačana pri pošti 6250 Ilirska Bistrica cena: 150 SIT
Začetek gradnje prizidka
O stanju v Knjižnici Makse Samsa je bilo že veliko izrečenega in napisanega. Tudi to, da 200 kvadratnih metrov, kolikor meri pritličje stavbe v središču mesta, ne zadošča niti za namestitev vseh enot knjižničnega gradiva, kaj šele za normalno delo zaposlenih in obiskovalcev, ki jih je iz leta v leto več. Ilirskobistriški občinski svet se je z razširitvijo edine poklicne kulturne ustanove na Ilirskobistriškem prvič ukvarjal že pred tremi leti in jo odobril, končno odločitev o gradnji prizidka pa je sprejel lanskega oktobra.
S prizidkom, prepotrebnim objektom, ki so ga so začeli delavci SGP Primorje Ajdovščina graditi takoj po novoletnih praznikih (na sliki), bo Knjižnica Makse Samsa pridobila 410 kvadratnih metrov površine. V pritličju bo oddelek za odrasle s pultom za izposojo in sortiranjem vrnjenega knjižničnega gradiva ter večnamenski prostor za čitalni-ško in razstavno dejavnost, v prvem nadstropju bo mladinski odsek s čitalnico in prostorom za delo z obiskovalci, v drugem nadstropju pa pisarne za ravnateljico, matično dejavnost, računovodstvo, arhiv in spremljajoči prostori za osebje.
Občinski svet je oktobra sprejel sklep, da investitor za dokončanje gradbenih in obrtniških del v prizidku, za ureditev okolice in odkup nadstropja obstoječe stavbe lahko porabi 85 od 123 milijonov tolarjev, kolikor bo stal ta del naložbe. Po predvidevanjih bi moral biti prizidek končan že junija. Ko bo občinski svet obravnaval poročilo o poteku gradnje se bo odločil tudi o tem, kdaj lahko investitor porabi razliko za nakup opreme. Prenova obstoječega objekta in nadstropja, ki ga je občina odkupila decembra, se v nobenem primeru ne bo začela pred zaključkom izgradnje prizidka.
X
idriafic
zavarovalna družba d.d. koper assicurazioni s.p.a.
dva, ena... SREČNO!
Nezadržno se bližamo koncu drugega tisočletja. Predzadnjič smo dočakali leto, ki se začne z enico. Vsak po svoje. Nekateri v krogu svojih družin, drugi na zabavah s prijatelji, tretji v turističnih središčih. Eni pa kar na Placu. Tokrat se je prvič zgodilo, da smo v najboljši tradiciji vseh mest, ki dajo kaj nase, novo leto pričakali tudi na osrednjem mestnem trgu v Ilirski Bistrici, kjer se je ob ognjemetu zbralo veliko ljudi, izmenjalo veliko voščil, pokalo veliko petard, popilo veliko pijače. Veliko uspeha, zdravja in veselja je vsem prisotnim voščil tudi župan Stanislav Prosen. Praznovanje najdaljše noči v letu je organiziralo Turistično društvo Ilirska Bistrica, ki zatrjuje, da prvič ne bo zadnjič in da bo drugič bolje. Bistriški Plač je rekel: Ko bom velik, bom Times Square. Več na strani 4.
INTERVJU	ODPRTO	OBLETNICA	ZGODBA	GOSTOVANJE
»	PISMO		ZA VAS	
Slovar je kakor	Kdo bo potegnil	25 let druženja s	Umor	Slovenska pesem
ogledalo	krajši konec?	starim denarjem		v Berlinu
STRAN 3	STRAN 4	STRAN 5	STRAN 7	STRAN 12
ŠPORT
15. januar 1998
Brezposelnost v številkah
Deccmbra 1996 je bilo na Uradu za delo Ilirska Bistrica prijavljenih 946 brezposelnih oseb. Po podatkih koprske območne enote Republiškega zavoda za zaposlovanje je njihovo število novembra leta 1997 naraslo na 1114, kar predstavlja 17,8%-no povečanje.
Če pogledamo izobrazbeno strukturo iskalcev zaposlitve dobimo naslednjo sliko: I. in II. stopnja izobrazbe (nedokončana oziroma končana osnovna šola) - 47%; III. in IV. stopnja izobrazbe (zaključen skrajšan program oziroma triletna srednja šola) - 28,8%; V. stopnja izobrazbe (zaključena štiriletna srednja šola) - 20,3%; VI. stopnja izobrazbe (zaključena višja oziroma visoka strokovna šola) - 2,3%; VII. in VIII. stopnja izobrazbe (zaključena visoka šola oziroma magisterij) - 1,5%.
Strukturno so brezposelne osebe na našem območju razporejene takole: prvi iskalci zaposlitve - 15,5%; brezposelni zaradi stečajev - 26,2%; odpuščeni kot trajni presežki -10,6%; dolgotrajno brezposelni (tisti, ki so brez dela več kot eno leto) - 49,8%.
Še dva ilustrativna podatka: žensk je med brezposelnimi osebami 56,7%, starejših od 40 let pa 42,6%.
Po analizah zaposlovanja se brezposelne osebe z nižjo izobrazbo brez dodatnega izobraževanja praktično ne bodo mogle zaposliti. Takih je v občini Ilirska Bistrica več kot tri četrtine. Zaposlitev bodo težko dobili tudi dolgotrajno brezposelni in starejši od 40 let. Prvih je pri nas približno polovica, drugih pa več kot dve petini.
"HeipiS
Letnikll, št. 1/1998
Kam plove naša barka?
Časopis Naš borjač izdaja podjetje D2 d.o.o., Levstikova 12, Ilirska Bistrica
Direktor: Dejan Sajn
Odgovorni urednik: Franc Gombač
Uredniški odbor: Dimitrij Bonano, Zdravko Debevc, Dean Ujčič
Urednik, novinar in lektor: Branko Zidarič
Oblikovanje in računalniški prelom: Gorazd Rogelj
Fotoliti in tisk: D2 ±o.o.
Naslov za dopise, poslovne informacije, oglase in naročnine,-D2 d.o.o., Levstikova 12, p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica Tel.: 067/41-184 Faks: 067/41-827 Žiro račun: 52210-601-17041
Na podlagi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92) in mnenju ministrstva za kulturo (št. 415-1103/97) z dne 15.10.1997 sodi časopis Naš borjač med proizvode informativne narave po 13. točki tarifne številke 3, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Prometni davek je vračunan v ceno časopisa.
Južna Primorska je eno od najhitreje razvijajočih se področij v Sloveniji. Koprska območna enota Republiškega zavoda za zaposlovanje je z 11,3%-no brezposelnostjo daleč pod državnim povprečjem in jo prekaša edino Ljubljana. A južna Primorska je daleč od tega, da bi bila homogeno območje intenzivnega razvoja. Pravzaprav bi uvodni stavek lahko velja! te za Obalo. Druga skrajnost regije je žal prav naša občina. Tu je stopnja brezposelnosti dvakrat višja. Ilirska Bistrica je bila še slabo desetletje nazaj industrijski center, z močno kemično in lesno, pa tudi drugo industrijo. Zlom socialističnega načina gospodarjenja, razpad Jugoslavije in globalna tehnološka revolucija, so odplavili večino velikih bistriških podjetij. Vprašanje, koliko so k temu prispevale objektivne okoliščine in koliko nekdanji in sedanji akterji bistriškega gospodarskega in političnega življenja, bo še dolgo burilo duhove. Če je prej zaostajalo v razvoju bistriško podeželje, se je v zadnjem času to zgodilo tudi mestu samemu.
Ostati brez zaposlitve po dolgih letih trdega deta v dobri veri, da je delo najvišja vrednota in stalna zaposlitev dolžnost, a tudi pravica, je težko breme, ki gotovo povzroča marsikatero osebno tragedijo. Pomembno je, da se čim več ljudi čim prej zaposli. Vsi se žal ne bodo mogli. Trg delovne sile se spreminja v brezkompromisen konkurenčen boj med delojemalci, kjer delodajalci narekujejo pogoje. Tudi na Bistriškem je tako. Maksimalen učinek za minimalne stroške, je ekonomski teorem, kije vkorakal na trg delovne sile skozi velika vrata. Se najbolj se to čuti v bivših socialističnih deželah, tudi v Sloveniji.
Vrnitve na staro ni. Kar pa ne pomeni, da je sedanje stanje nekaj normalnega. Več kot petina aktivnega prebivalstve brez dela, to že ni normalno. Socialni in zaposlitveni programi so potrebni in koristni, nikakor pa ne tudi zadostni. Ilirska Bistrica je na razpotju. Treba je doreči, kam hočemo in
kako kanimo tja priti. Nujno je potrebna strategija njenega gospodarskega (in tudi vsega drugega) razvoja. Dejstvo, da država nima niti približno česa podobnega strategiji, nam ne bi smelo biti v tolažbo, še manj nam lahko služi kot izgovor. Kako spodbujati naložbe? Kako stimulirati samozapo-slovanje in malo podjetništvo? Kako najti in izkoristiti primerjalne prednosti, ki jih tudi Bistrica nedvomno ima? Vse to so vprašanja, na katera je nujno najti zadovoljiv odgovor. Seveda, Slovenija je zelo centralizirana država in občinam pušča malo manevrskega prostora. A malo ni enako nič.
Ilirska Bistrica je na repu regije in nujno rabi strategijo razvoja. Nova delovna mesta nastajajo veliko prepočasi. Prepoznati in izkoristiti je treba naše prednosti, saj potenciali kljub vsemu obstajajo.
Razmah malega podjetništva je viden tudi v naši občini. Seveda je velika večina novih malih podjetij storitvenih ali trgovskih. Kar vzbuja pomisleke, češ, kdo bo pa proizvajal. A ni pomembno, s čim se podjetje ukvarja, pomembno je, da ustvari nekaj novih delovnih mest in da je ekonomsko uspešno. Kajti tudi mala zasebna podjetja še zdaleč niso imuna pred stečaji.
V prihodnjih letih čaka Ilirsko Bistrico velik izziv. Sočasno z izginjanjem naše zahodne, severne in tudi vzhodne meje, bo južna meja postajala čedalje trša. Tu leži največja past in hkrati največja priložnost, ki nas čaka v naslednjem obdobju.
Naši občini ne manjka človeških potencialov, še posebno, če bi se zmanjšal odliv ljudi, zlasti visokokvaliftciranih. A (tudi) lokalpapatriotizem gre skozi želodec.
Dean Ujčič
Postanite naš naročnik
Lokalni časopis ima to prednost, da pokriva dogodke iz neposrednega okolja. Njegova največja slabost je ravno v omejenem prostoru, zato nam je vsak bralec še toliko pomembnejši. Samo z vašo podporo lahko naredimo ta časopis takšen, da bomo lahko nanj ponosni. Veseli bomo vaših predlogov, mnenj in kritik.
Ponujamo vam možnost, da postanete naš naročnik. Dvakrat na mesec vam bo poštar dostavil še topel izvod Našega borjača. Cena časopisa v prosti prodaji je 150 SIT, za naročnike le 130 SIT.
DA, naročam
od januarja 1998 do preklica. Letno naročnino 3.120 SIT za vseh 22 številk bom poravnal(a) po prejeti položnici.
Ime in priimek: __ Naslov:
Poštna številka: Pošta:
Podpis:
Naročnik dovoljuje, da podjetje D2 navedene podatke uporablja za vzdrževanje naročniškega razmerja in obračun naročnine.
Pošljite na naslov:
D2 d.o.o., Levstikova 12, p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica
Razdeljen denar za sanacijo divjih odlagališč
V ilirskobistriški občini je evidentiranih 85 divjih odlagališč odpadkov. Komunalno-stanovan-jsko podjetje Ilirska Bistrica je pripravilo seznam odlagališč, ki bi jih morali čimprej sanirati in predračune za predvideni obseg del. V občinskem proračunu za leto 1997 je bilo za ta namen na razpolago 2 milijona tolarjev. Odbor za okolje in prostor je 27. decembra 1997 sprejel sklep o sanaciji nekaterih divjih odlagališč odpadkov. Ker so bila sredstva za izvedbo vseh predvidenih del premajhna, so znižali njihov obseg in s tem tudi predračunsko vrednost.
Odbor za okolje in prostor je sredstva do konca aprila. Krajevne skupnosti mo-porazdelil takole; za sanacijo odlagališča rajo pripraviti poročilo o opravljenih delih;
ob ulici Nikole Tesle v II. Bistrici je namenil 355.000, v Šembijah 486.000, na Sušaku 244.000, v Trpčanah 138.000, na Baču 442.000, v Podgradu nad staro cerkvijo 67.000, za sanacijo odlagališča v bližini podgrajske osnovne šole pa 263.000 tolarjev.
Za izvedbo del (odstranitev odpadkov in zatravitev) so odgovorne krajevne skupnosti, kjer se omenjena divja odlagališča nahajajo, dela pa morajo biti zaključena
če ureditvena dela ne bodo izvedena \ skladu s sporazumi, se bo denar za sanacijo divjih odlagališč poračunal pri dotaciji za delovanje krajevnih skupnosti. Že do konca januarja pa morajo predsedniki svetov krajevnih skupnosti na občinski oddelek za gospodarsko infrastrukture dostaviti predlog za novo lokacijo odla gališča odpadnega gradbenega materials ter predlog o načinu obveščanja krajanov o novi lokaciji.
Odlagališče odpadkov ob cesti pri Trpčanah bo kmalu le še spomin.
Poročilo o varnostno zanimivih pojavih
V preteklem mesecu (podatki se nanašajo na obdobje od 15. decembra 1997 do 10. januarja 1998) so policisti Policijske postaje Ilirska Bistrica obravnavali skupno 24 prometnih nesreč, od tega eno s pobegom povzročitelja, dve s težjimi telesnimi poškodbami, eno s smrtnim izidom, pri ostalih pa je bila povzročena materialna škoda.
Kljub pogostim obvestilom po radiu in ostalih medijih je prišlo 26. decembra 1997 v bližini vasi Trpčane do prometne nezgode s smrtnim izidom, vzrok pa je bil, na žalost tudi tokrat, vožnja z neprimerno hitrostjo in pod vplivom alkohola, zato ponovno opozorilo k pametni in preudarni vožnji ne more biti odveč. V zadnjem času se je zgodilo tudi več prometnih nesreč, v katerih so bili udeleženi pešci, ki v nočnem času niso uporabljali odsevnih teles. Opozorilo velja še posebno za otroke in šolarje.
Kriminalisti so v istem obdobju obravnavali tatvino drv in elektroinstala-cije, vlom v lovsko kočo Brkini in stanovanjsko hišo na Starodu, odvzem in požar na odvzetem avtomobilu v Šembijah ter eno goljufijo. Na regionalni cesti Ilirska Bistrica - Podgrad pa so našli v gozdu skrit osebni avto Renault clio 16V, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil ukraden v Italiji. O najdbi vozila je bil preko Interpola obveščen lastnik, ki je vozilo prevzel že naslednji dan.
V prvih dneh novega leta so kriminalisti obravnavali tudi štiri preprodajalce heroina iz Ilirske Bistrice in jih s kazensko ovadbo izročili preiskovalnemu sodniku, ki jih je po zaslišanju izpustil.
Poleg tega so policisti obravnavali še devet kršitev javnega reda in miru, veči-
no v zasebnih prostorih in dva pretepa v gostinskem lokalu. Zoper vse kršitelje so podali predlog za uvedbo postopka o prekršku pri občinskem sodniku za prekrške. Do iztreznitve so bile pridržane štiri osebe.
V času božičnih in novoletnih praznikov je policija izvajala odmevno preventivno akcijo »DOVOLJ JE POKANJA«, vendar je vseeno prišlo do poškodbe s pirotehničnimi sredstvi. Poškodoval se je otrok, ki je odvrgel petardo v plastično kanto, v kateri je bil prej shranjen bencin in je bila zato polna vnetljivih hlapov. Poškodovanec je bil odpeljan v zdravstveni dom takoj po eksploziji in zgolj izjemni sreči se lahko zahvali, da po prvih zdravniških mnenjih ne bo imel trajne okvare vida.
Od ostalih dogodkov lahko omeni mo še povoženje divjadi, v Šembijah je pogorela nenaseljena hiša, na podstre šju katere so hranili seno, v Račicah pe je nekoga ugriznil nezavarovan pes.
Naj na koncu delavci Policijske po staje Ilirska Bistrica vsem našim obča nom zaželimo srečno in uspešno nove leto, predvsem pa čim bolj varno počut je in delo ter seveda čim manj promet nih nezgod.
Kolektiv Policijske postaji Ilirska Bistricc
iiORUi
,5. januar 1998
PROF. SERGIJ ŠLENC, JEZIKOVNI UČITELJ IN LEKSIKOGRAF
Slovar je kakor ogledalo: kolikor več vložimo, toliko več dobimo
Prof. Sergij Šlenc, upokojeni univerzitetni učitelj iz Ilirske Bistrice, avtor Velikega italijansko-slovenskega slovarja, ki ga je na začetku decembra 1997 izdala ljubljanska založba DZS, seje z jezikom in kuturo sosednjega naroda, tako kot skoraj vsi Primorci njegovih let, srečal že v italijanskih šolah: osnovni v Ilirski Bistrici, srednji na Reki (Fiume) in slovenski gimnaziji v Trstu (Trieste). Star, bogat ter raznovrstnen jezik ga je tako pritegnil, da se je po končani realni gimnaziji v Postojni vpisal na Oddelek za romanske jezike Tilozofske fakultete v Ljubljani in leta 1957 postal učitelj italijanskega jezika, najprej na ilirskobistriški osnovni šoli, nato na beograjski (1961-1973) in ljubljanski (1973-1989) univerzi. Z novim slovarjem, ki ima med platnicama 1296 strani in skoraj devetdeset tisoč gesel, smo Slovenci po zaslugi dvanajstletnega tihega, skoraj anonimnega, a zelo zahtevnega in napornega deta prof. Sergija Slenca končno dobili sodoben italijansko-slovenski jezikovni priročnik. Njegovi uporabniki se bodo sprehajali od gesla do gesla brez težav, naprej in nazaj, vanj bodo lahko vstopali na sredini, začetku ali koncu. Če se bo v gozdu besed kdo izgubil, mu ne bo treba storiti drugega, kot upoštevati znamenja, s katerimi se je možno orientirati kakor v jasni noči.
Ob izidu Velikega italijansko-slovenskega slovarja, ki ga Slovenci doslej sploh nismo imeli, ste v pogovorih za različne časopise poudarili, da niste leksikograf in raziskovalec, ampak lingvist oziroma jezikovni učitelj.
Drži. Za sabo imam trideset let pedagoškega dela v Beogradu in Ljubljani, še vedno pa poučujem na univerzah za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in Ilirski Bistrici. Če mi slovar ne bi odvzel toliko časa, bi prevzel vsaj še eno skupino, saj me to delo izredno veseli.
Je delo na univerzi za tretje življenjsko obdobje zahtevnejše kot z mladimi študenti?
Učitelja prav gotovo zelo motivira. Mislim, da ima večina ljudi šele takrat, ko se upokoji, dovolj časa za tisto, kar si je v svoji aktivni dobi želela početi. Moji slušatelji v Ljubljani in Ilirski Bistrici so neverjetno prizadevni, zato moram biti pri izbiranju tem zelo pazljiv. Gradivo poi-ščem v različni strokovni literaturi ali v boljših italijanskih revijah, najraje aktualne probleme. Brez leposlovja, ki ga prebiramo v originalu, tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje ne moremo: lani smo se ukvarjali z Dantejem in njegovo Božansko komedijo, letos bosta prišla na vrsto Boccacio in Petrarca. To velja le za ljubljansko skupino, s katero delam že celo desetletje, v Ilirski Bistrici smo šele na začetku.
Večina ljudi meni, da mora biti leksikograf zelo razgledan človek. Za tako delo je najprej potrebno velikansko znanje iz obeh jezikovnih sistemov...
Leksikograf mora obvladati tudi kulturno, politično, gospodarsko in ostalo zgodovino jezika, ki mu piše slovarje, znanje pa si lahko pridobi le z dolgoletnim študijem. Slovarje, ne da bi se tega zavedal, nastajal ravno v mojem življenjsko najbolj produktivenem času, v zadnjih letih na ljubljanski univerzi in v začetnem obdobju po upokojitvi, ko se je treba česa lotiti zares. In kaj naj bi se lotil drugega kot italijanščine, moje velike ljubezni. Sprva sem imel v načrtu le slovar z okoli dvaj-
set tisoč gesli, a sem si pozneje, tudi zaradi močne vzpodbude kolegov romani-stov, premislil.
Torej ustezen in sodoben italijansko-slo-venski jezikovni priročnik, saj ste bili študentje in profesorji na romanistiki Filozofske fakultete v Ljubljani prisiljeni uporabljati zastarele slovarje. Ali veste, kaj smo uporabljali na vseh univerzah v nekdanji Jugoslaviji? Italijan-sko-srbohrvaški in srbohrvaško-italijanski slovar, ki sta ga bolj za potrebe prevajalcev kot študentov napisala Mirko Dea-novič in Josip Jernej, oba profesorja na zagrebški univerzi. Doživel je, če se prav spominjam, kar osem izdaj, čeprav ni zajemal novejših izrazov. Italijansko-sloven-skih slovarji so sicer obstajali, na primer Bajc-Kalanov iz leta 1941, ki so ga sicer korigirali in mu dodajali novejša gesla, a je bil kljub temu skromen po obsegu in zelo pomanjkljiv. Študentje in profesorji smo pogrešali času primeren slovar; pisati sem ga začel tudi zaradi tega, da bi zapolnil nedopustno vrzel med jezikoma dveh narodov.
Ste si pri delu pomagali s številnimi in zelo dobrimi italijanski slovarji?
Seveda, saj jih je veliko. Danes je najbolj razširjen Zingarelli, ki izhaja vsaki dve leti, vsakokrat bogatejši in bolj ažuren. Palazzi je dober zaradi tega, ker ima v zvezi s posameznim pojmom obdelano vso nomenklaturo in navaja celo letnico, ko je bila beseda prvič uporabljena. Omeniti moram vsaj še Devotto-Olija in Pase-rinni-Tozzija. Včasih me kdo vpraša, katerega se splača kupiti. Vsi so odlični in relativno dostopni: knjižne izdaje stanejo okoli 90 tisoč ITL, če kupite še CD-ROM pa ne boste odšteli več kot 120 tisoč ITL.
Ko ste končali italijansko-slovenski slovar, ste začeli pripravljati njegovo logično nadaljevanje. Kdaj lahko pričakujemo sloven-sko-italijanski slovar?
Težko rečem kaj konkretnega. Zastavil sem si zelo obsežno delo, saj iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika vnašam ogrom-
no množico gesel, izpuščam le zastarela in narečna, vendar ne primorskih. Vsak dan obdelam 100, včasih tudi 150 gesel. Pogosto se mi zatakne, tako da si moram pomagati z angleščino, nemščino ali francoščino, kar je seveda zelo zamudno. Pravkar sem zaključil črko M, dve knjigi torej, do konca pa imam še tri. Kljub temu, da bom lahko uporabil približno eno tretjino gradiva iz prvega slovarja, si datuma izida drugega ne upam napovedati. V mojih letih je veliko odvisno od zdravja. Če se zgodi, da ga ne bom mogel dokončati, ga bo prav gotovo nekdo drug, saj sem prepričan, da ga potrebujemo.
Slovarji so odraz kulture nekega naroda. Zakaj smo morali Slovenci tako dolgo čakati na Veliki italijansko-slovenski slovar?
Slovenci smo zelo ponosni na svojo kulturo, vendar sam o njej nimam pretirano laskavega mnenja. V času, ko si prizadevamo za vključitev v družbo evropskih narodov, težko razumem, zakaj imamo tako malo posluha za izdajanje dvojezičnih slovarjev, brez katerih se nam bodo zaprle mnoge poti tja, kamor si želimo. Če smo zaradi najrazličnejših vzrokov tako dolgo čakali na Veliki italijansko-slovenski slovar, bi se morali vprašati, kdo svojega dela ne opravlja tako, kot bi ga moral, pri čemer je brez pomena razpravljati o tem, ali so zatajili avtorji, država s svojimi kulturnimi ustanovami ali založbe. Dejstvo je, da je nekaj narobe, zato bi morali stanje na tem področju hitro in v temeljih spremeniti.
Ali je potemtakem delo leksikografov v Sloveniji podobno boju z mlini na veter?
Slovenski leksikografi smo prepuščeni svoji lastni iznajdljivosti. Ne bom trdil, da sem avtor nečesa izrednega in izrazito novega; žalostno je to, da sem v dolgih letih vsakodnevnega garanja skoraj vse opravil sam, kar ni ravno pogost slučaj v bolj razvitih okoljih, kjer se zavedajo prednosti skupinskega dela. Kljub temu, da je Slovenija majhna, bi se morali izdajanju slovarjev posvetiti načrtno. Trmastih posameznikov bo čedalje manj.
Po Vaši zaslugi je Italijanom dostopno kar nekaj del slovenskih pesnikov in pisateljev, ki ste jih prevedli v preteklosti. Prevodom iz italijanščine se niste veliko posvečali. Kako to, da ste se lotili Pri-ma Levija?
Res je, v slovenščino sem prevajal bolj malo, obratno pa veliko več, med drugim tudi monografijo o slovenskem baroku in knjigo Načeta Šumija Slovenija - umetnostni vodnik (Slovenia - Guida ai monu-menti artistici). Za italijansko revijo La batanna, ki je izhajala v Beogradu, sem v šestdesetih in sedemdesetih letih prevedel dela Tomaža Šalamuna, Francija Zagorič-nika in drugih avantgardnih pesnikov tistega časa. Zadnja leta slovenskega leposlovja ne spremljam več zaradi tega, ker nimam časa. Moje zanimanje je namenjeno predvsem zgodovinskim, sociološkim in jezikoslovnim študijam. Kratko zgodbo Se questo un uomo italijanskega pisatelja Prima Levija sem prevedel pred dvema letoma zaradi tega, da sem se sprostil od vsakodnevnega dela s slovarjem, in zaradi spomina na Ausch-witz, ki ga je italijanski književnik tako pretresljivo opisal.
Italijanske šole so celi generaciji pustile neizbrisne sledi. Kakšne so Vaše izkušnje? Gentilejeva reforma nam ni bila naklonjena, saj nismo smeli vedeti, da smo Slovenci. To je bilo do nas zelo krivično, čeprav me je tedanja šola veliko naučila ter oblikovala v duhu italijanske kulture in to kljub temu, daje bila po svojem bistvu fašistična in raznarodovalna.
Sprašujem zato, ker opažam, da je po tolikih letih do italijanščine in Italijanov tudi na Primorskem še precej odpora.
Ne vem zakaj prihaja do tega; mogoče zato, ker nekateri na ta način potrjujejo svoj patriotizem. Primorci se zmeraj spotikamo ob šovinizem, ki nam ga izkazuje del Italije, a ga je precej tudi na slovenski obali. Koper, Piran in Izola so po marsičem italijanska mesta, čeprav v njih živi zelo malo Italijanov. Slovenska obala je v Devi-nu, Sesljanu, tam je slovensko morje. Če ne verjamete, vprašajte tržaške Slovence. Bodimo pošteni in nehajmo razpravljati o tem, koliko Italijanov je odšlo, saj smo Slovenci in Hrvatje storili vse, da jih ni več. Spominjam se leta 1948, ko sem delal v reški ladjedelnici, kjer je bilo vsaj 80 odstotkov inženirjev in tehnikov Italijanov. Ko so začeli odhajati, bi se bila ladjedelnica skoraj povsem ustavila. To niso bili tisti Italijani, ki so na Reko primarširali z d'Annunziom, to so bili stari Rečani.
Vaše pedagoško in leksikografsko delo je dober primer sožitja med dvema narodoma, ki se zaradi takšnih in drugačnih pogledov še vedno v marsičem razhajata, namesto da bi se zbliževala. Sporazumevanje med sosedi je nujno, najlažje pa ga dosežemo s pomočjo jezika. Upam in želim si, da bom s svojim slo-
Italijanščino in slovenščino veže razgibano sto in stoletno kulturno, duhovno, umetniško in trgovsko sosedstvo. Veliki slovar, ki končno zapolnjuje vrzel med jezikoma, je sodobno, praktično zasnovano leksikalno orodje, namenjeno najširšemu krogu uporabnikov. Poudarek je na sodobnem pisnem in živem pogovornem jeziku, pa tudi na izrazju tehničnih, znanstvenih, gospodarskih in pravnih strok, hkrati pa delo noče biti gluho za bogastvo podatkov tistega jezika, ki so ga pomagali oblikovati Dante, Petrarca, Galileo... (Šlenc, odlomek iz Uvoda v slovar)
varjem pri tem kaj malega pomagal. To bi želel poudariti, saj spadam med tiste, ki mislijo, daje Primorska tudi danes precej bliže zahodu kot severu. Slovenci se preveč prepuščamo vplivu nemščine, neke vrste distance pa bi le morali ohraniti. Če tega nočejo ali ne zmorejo v drugih delih Slovenije, moramo nekaj v zvezi s tem storiti vsaj mi, Primorci, ki nam zmeraj znova očitajo drugačnost. Nesoglasja med Slovenci in Italijani obstajajo, vendar so največkrat stvar trenutnih in ne dolgoročnih interesov. Mišljenje neofašistov in nacionalistov ni mišljenje večjega dela Italije. Razlika med tradicionalno desničarskim Trstom in notranjostjo je ogromna. V Si-enni in Anconi, denimo, piha drugačen veter, da Milana, enega od svetovnih centrov, sploh ne omenjam.
Vsak jezik ima določene besede, ki jih ni mogoče enostavno prevesti. Kakšna je slovenščina v primerjavi z italijanščino. Je slovenščina dovolj zmogljiv jezik?
Slovenci smo na nekaterih področjih premalo pogumni in premalo novatorski. Še vedno se bojimo izpeljank iz obeh klasičnih jezikov, kijih pripadniki večjih narodov pogosto uporabljajo pri tvorbi novih besed, tudi tehničnih. Mi grecizme in la-tinizme izganjamo kot hudiča z žegnano vodo. Vtis imam, da Slovenci na nekaterih področjih zelo zaostajamo. Ko sem iskal ekvivalente za izraze iz italijanskega političnega besednjaka, konvergenze pa-rallele, na primer, kar pomeni, da se lahko vzporedne stranke zaradi nuje srečajo, ali sottogoverno, vse tisto, kar uspeva v senci oblasti, sem si moral pomagati z opisi. Slovenci smo preveč obsedeni s strahom; enkrat se bojimo, da bodo v slovenščino vdrli srbizmi, drugič germanizmi, tretjič italijanizmi, zato se z vsemi silami otepamo namišljenih sovražnikov. Danes ogrožamo le sami sebe.
Branko Zidarič
Priprava slehernega slovarja je naporna, dolgo vrsto let trajajoča, neusmiljena in požrtvovalna tekma z jezikom, znanjem, tehnologijo in svojim lastnim človeškim časom, razumevanjem in energijo. Še prav posebej, če gre za pripravo velikega dvojezičnega slovarja, ki utira pot naši sedanji vednosti in slovarjem prihodnjih časov. (Šlenc, odlomek iz Uvoda v slovar)
"to^pAč
15. januar 1998
Odprto pismo neznanemu naslovniku
Kdor bo bral te vrstice, bo najprej pomislil, da gre za humor, saj se v Našem borja-ču ponavadi ukvarjam s to literarno zvrstjo v rubriki »Prodajalna kratkega časa«. Vse skupaj bi lahko izgledalo kot cenena gostilniška šala, če ne bi bilo vse, kar bom napisal, še kako res. Morda se bo komu zaradi tega, ker je takih primerov na pretek, vse skupaj zdelo preveč vsakdanje in nepomembno. Res je, a zakaj? Zato, ker nihče ne dvigne glasu proti drobnim krivicam, ki znajo človeku močno zagreniti življenje. Mogoče je za tako stanje delno kriva naša slovenska narava, ki prevečkrat prezira čisto navadne težave posameznika in išče ter daje poudarek nekakšnim »višjim ciljem«, kijih redko dosežemo. Če bi bolj učinkovito in sproti reševali vsakdanje probleme, bi se manj ozirali navzgor. Na oblast namreč...
Vse skupaj se je začelo enkrat zgodaj poleti, ko sem prejel vabilo, naj se ob določenem času zglasim na sodišču, »kjer bom zaslišan kot priča v pravdni zadevi tožeče stranke OBČINE ILIRSKA BISTRICA zoper toženo stranko HMEZAD KMETIJSKA ZADRUGA ILIRSKA BISTRICA v stečaju zaradi izločitve objekta peto 10.000 SIT iz stečajne mase.« (Konec navedbe). Ker sem sprva pomislil, da me vabi bistriško sodišče, sem pismo enostavno spravil v predal, češ, saj gre za čisto rutinsko zadevo, ki je ne bo težko rešiti. Cez nekaj časa sem prejel preklic vabila za nedoločen čas. Potem ko sem že skoraj pozabil na vse skupaj, me je poštar presenetil z novim vabilom, v katerem je bilo zapisano, naj se 7. oktobra 1997 spet javim Okrožnemu sodišču v Kopru zaradi iste zadeve. Malo me je pogrelo, a sem omenjenemu sodišču vseeno poslal pismeno opravičilo, da zaradi določenih razlogov ne morem priti na zaslišanje. Mislil sem, da bo primer lahko zaključen brez moje prisotnosti. Kako se lahko človek moti, je dokazalo novo vabilo za 13. januar 1998 pri istem sodišču zaradi iste zadeve. Ker sem popoln laik ali bolje nevednež v sodnih zadevah, mi nekaj vseeno ni jasno: na seznamu nekdanje Kmetijske zadruge Ilirska Bistrica je bilo zaradi oddanega, a neplačanega mleka približno 250 upnikov. Številka je seveda zgolj približna, saj ne razpolagam s točnimi podatki, ki so ostali v nekdanji mlekarni, zato se zavedam, da moje ocene v pravnem smislu ne morejo biti merodajne.
Bolj kot število upnikov me vznemirja nekaj povsem drugega: zakaj so tožitelji na koprskem sodišču kot žrtev svojega »lovskega« pogona izbrali ravno mene, enega izmed najmanjših upnikov, medtem ko ostali veselo životarijo svoje bolj ali manj zadovoljno življenje brez sodnih pozivov? Malo
sem se pozanimal naokoli, vendar na bistveno vprašanje, kdo in zakaj mora v Koper, nisem dobil odgovora. Resda smo pred leti vsi podpisali neko izjavo, s katero smo pooblastili zastopnika, da v primeru stečaja kmetijske zadruge brani naše interese. Vsa potrebna dokumentacija o višini posameznih terjatev je (bila) v arhivu, zato po mojem sploh ne bi smele biti predmet sodnega spora. Čemu potem odvečne poti prič na sodišče? Pomislite, kaj bi bilo, če bi na sodišče prihrumeli vsi upniki nekdanje kmetijske zadruge in zahtevali sodno soočenje z dolžnikom (stečajnim upraviteljem). Za kaj takega, če približno izračunam omejen čas, ki je namenjen določenemu primeru, bi nedvomno potrebovali najmanj deset sodnih razprav. Ni čudno, da sodni mlini tako počasi meljejo resnico, če se ukvarjajo z nepomembnimi zadevami, h katerim prištevam tudi mojo povsem nepotrebno in nepomembno prisotnost na sodni obravnavi, ki je že čisto izven mojega dosega in vsake logike. Ne morem razumeti, zakaj po nekaj letih spet drezajo v boleče rane našega podeželja z grožnjami tako imenovane pravne države, kot so sodni pozivi za tuje napake, namesto da bi iskali rešitve za jutrišnji dan, ki ni nič bolj obetaven od včerajšnjega.
In ker ne najdem primernega naslovnika, se obračam na Stanislava Prosena, našega župana, in ilirskobistriški občinski svet, naj mi vendar nekdo pojasni, kakšne igre se gremo, sicer se bom prisiljen obrniti na varuha človekovih pravic v Ljubljani. Pobudniki tovrstnih pogonov ždijo lepo v zavetju in čakajo na svoj plen. Ne mislim postati njihov gonič (preganjalec divjadi), ker mi ta vloga niti malo ne paše, zato naj v prihodnje dvakrat premislijo, komu bodo pošiljali sodne pozive za tuje in svoje napake. Name naj nikar ne računajo, če mislijo s tem na tisti beraški honorar v višini 2.000 SIT, ki ga milostno namenijo svojemu pod-ložniku v primeru, če pride na razpravo. S takimi dejanji prav gotovo ne bomo rešili problemov, ki se kopičijo, a niso predmet tega pisanja. O tem drugič. Najbolj žalostno pri tem je, da bodo upniki skoraj gotovo ostali brez plačila (tu mislim predvsem na kmete), saj je stečajna masa že davno izhlapela, ostali pa se bodo že znašli (so se že), mogoče ravno z njihovo pomočjo...
Za konec vsem še pravni pouk. Navajam: »... če priča, kije bila v redu vabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči, lahko sodišče odredi privod na njene stroške ali pa kaznuje do 50000. SIT.« Komentar ni potreben.
Jože Stegu, Prem 13
Kako malo je treba, da osrečiš človeka
Božično-novoletni čas v nas prebuja najrazličnejša čustva. Eno izmed njih je ljubezen do ljudi in izkazovanje spoštovanja. Prav slednje v današnjem hitrem, hladnem svetu ni dovolj izraženo. Učenci OŠ Podgora Kuteževo smo skupaj z Rdečim križem in našo mentorico Majdo Valenčič poskrbeli za prednovoletno presenečenje starejših občanov v štirih podgorskih vaseh: Zabičah, Podgrajah, Kuteževem in Trpčanah.
Razdeljeni v štiri skupine in nasmeja- piše. Marsikje nas niso iz kar tako pustili iz nih lic smo se odpravili na obisk k tistim hiše, morali smo sesti in se pogovarjati.
ljudem, ki so stari osemdeset in več let. Kar veliko jih je v naših krajih in lahko smo ponosni nanje. Sprejemali so nas z nasmehom, odprtih rok in src. Njihova preprostost. radoživost in ljubezen do življenja so nam lahko samo za zgled. Vsakemu izmed njih življenje ni bilo naklonjeno in milo. Okusili so veliko gorja in pomanjkanja. Kljub vsemu so ostali nasmejani in optimistični. Skromno darilce in voščilnica, s katero smo jih presenetili, je bilo v njihovih očeh veliko več kot se lahko pove ali za-
Obiskali smo kar nekaj ljudi, ki živijo sami, zato jim največ na svetu pomeni pogovor in lepa beseda. Od vsepovsod smo odhajali z občutkom izpolnjenosti in zadovoljstva, saj smo jih osrečili. To pa je bil tudi naš končni cilj. Spomniti se. osrečiti, je bila misel, s katero smo začeli našo akcijo.
Ob zaključku svojega pisanja vsem starejšim in mlajšim, skratka vsem ljudem dobre volje, voščim še na mnoga leta in da bi ostali nasmejani in vedrega srca. Naja, literarni krožek OŠ Podgora Kuteževo
Silvestrovo na Placu Potrebe
po delavcih
Prvo skupno pričakovanje Novega leta na prostem v organizaciji Turističnega društva Ilirska Bistrica je mimo. Zgodilo se je na ilirskobistriškem Plaeu, ki je znova nakazal svojo prostorsko primernost za take in podobne prireditve. Prišel je tudi župan Stanislav Prosen, ki je vsem prisotnim voščil srečno 1998. Slišati je bilo dobro, tako kot je bilo mišljeno. Obisk je bil presenetljivo dober, kar gre v prid trditvi, da je bila taka prireditev slej ko prej potrebna: silvestrski večer ima lahko tudi drugačen obraz in vsebino.
Oboje je bilo za prvikrat sicer skromno: Praznovanje se je zavleklo do jutranjih glasba s kaset in plošč (vendar ne prehrup- ur, kot se za tak dogodek spodobi. Ko se je
na in tudi vsebinsko dovolj primerna) ter improvizirana točilna miza. Plač je bil lepo osvetljen, na njem pa se je zbralo veliko ljudi dobre volje. Kar je še najbolj važno, tak je bil tudi namen: da se ljudje srečajo in pogovorijo, da si stisnejo roke in zaželijo drug drugemu veliko sreče, zdravja in uspeha svojih otrok, dobro službo, morda božjega blagoslova. Kakor kdo komu. In da skupaj zvrnejo kozarec rujnega za korajžo, morda zapojejo.
Organizatorji so pripravili tudi ognjemet. Žal ga je bilo lepo videti iz bližnjih Harij, s Plača pa ne. Pokale so tudi petarde, ki so jih prižigali vsi po vrsti. Začeli so otroci (tudi predšolski, nad čimer bi se morali zamisliti tako starši kot učitelji), zaključili pa vsi, odrasli in manj odrasli. Ali je to zares potrebno ali ne pa menda ni jasno nikomur. Vsaj tistega večera ni bilo. Kultura je pač stvar vsakega posameznika -nekdo jo ima, drugi ne.
zdanilo, je bilo prizorišče silvestrovanja na prostem kot bojišče: odvrženim kozarcem, steklenicam in ostankom petard ni bilo videti konca. A organizatorji in komunalni delavci so se spet izkazali, saj na Placu že zgodaj popoldne ni bilo več nepotrebne navlake, za kar jih velja še posebej pohvaliti.
Prireditev je zdaj že skoraj pozabljena, nanjo spominja le še kak (zares dobro oblikovan) plakat-povabilo, ki ga niso prelepili z novim. Ne glede na pomanjkljivosti pa je pomembno predvsem to. da se je vse skupaj zgodilo. Pričakovanje novega leta 1999 bo zagotovo boljše, pravijo organizatorji, saj vsaka stvar potrebuje čas za razvoj. Človek bi jim kar verjel - za prvikrat je treba tudi kaj spregledati.
Sicer pa prihaja pust. Svoje sodelovanje pri organizaciji pustnih prireditev je napovedalo tudi turistično društvo, ki po vsem sodeč ne misli mirovati. Zaželimo jim torej veliko uspeha.	ES
Na prehodu iz starega v novo leto je bilo na bistriškem Placu zares veselo. Najbolj vztrajni so ga zapustili šele v zgodnjih jutranjih urah.
PRVA SEJA PREMSKEGA TURISTIČNEGA DRUŠTVA PO USTANOVNEM OBČNEM ZBORU
Priprave na valentinovo
Da mislijo članice Turističnega društva Prem nadaljevati z obširnim programom dela, kot so si ga zastavile na ustanovnem občnem zboru 29. novembra 1997, je pokazala že prva razširjena seja 3. januarja 1998, ki jo je vodila predsednica Jerica Strle. V uvodnem delu je njihova nesojena mentorica Irena Trpeska Renu iz Ljubljane (med Premke se prišteva zaradi svojega porekla) orisala pogoje dela v novonastalih razmerah po formalni ustanovitvi društva, ki zahtevajo drugačna, predvsem tržna pravila obnašanja.
Premke so doslej izdelovale papirnate rože (kar je njihova glavna dejavnost) predvsem v promocijske namene svojega kraja, zdaj pa si jih želijo tudi tržiti in si na ta način pridobiti vir dohodka zase in za potrebe društva, ki ima v tem trenutku devetnajst članic in članov.
Nov zakon o društvih prinaša precej novosti, a zaradi nedorečenosti žal predvsem zmedo ter birokratske pasti, na katere Premke niso računale, vendar zaradi tega ne mislijo odnehati; prvo akcijo načrtujejo že za valentinovo, ko bodo svoje izdelke ponudile tudi tržišču. Seveda ne mislijo ostati samo pri tem prazniku, saj je letos veliko izzivov, vse od vizite naprej.
Turistično društvo Prem najbolj skrbi finančni položaj. Ker še nima lastnih sredstev za poravnavanje tekočih obveznosti, je bilo na seji rečeno, da bo zaprosilo za pomoč obe krajevni skupnosti, Prem in
Bitnjo. Ivan Šircelj, predsednik sveta Krajevne skupnosti Prem je društvu obljubil pomoč, če seveda občinska oblast ne bo preveč naglušna za njegove potrebe. Ko bo društvo imelo lastna finančna sredstva, bo začelo normalno delovati ter pomagalo sooblikovati svoj kraj v bolj urejeno bivanjsko celoto, ki bo zamikala tudi turiste, saj sedaj samo tavajo okrog... Morda pa bo ravno katera izmed ljubkih papirnatih vrtnic, ki nastajajo pod spretnimi prsti deklet in žena s Prema, komu ogrela srce, da se nas ne bo samo spominjal, marveč želel spet obiskati in videti naš kraj.
Seja je trajala skoraj dve uri. Članice društva so med drugim izrazile tudi željo, da bi za bližajoči se kulturni praznik oziroma rojstni dan pesnika Dragotina Ketteja okrasile njegovo spominsko sobo in grajsko dvorano, kjer bo 18. januarja uvodna prireditev ob 21. mesecu kulture. Pridite in poglejte, kaj znamo!
J. S
SNAŽILKA; TIB Petrol Transport d.d., Šercerjeva 17, Ilirska Bistrica, tel. 41-341. Rok prijave: 16. januar 1998. Delovni čas: popoldne. Spol: vseeno. Določen čas 3 mesece.
AVTOMOBILSKI KLEPAR (3 delavci); TIB Petrol Transport d.d., Šercerjeva 17, Ilirska Bistrica, tel. 41-341. Rok prijave: 16. januar 1998. Drugi poklic: ključavničar. Delovni čas: dopoldne. Spol: moški. Nedoločen čas, 1 leto delovnih izkušenj.
VOZNIK TOVORNEGA VOZILA (5 delavcev); TIB Petrol Transport d.d., Šercerjeva 17, Ilirska Bistrica, tel. 41-341. Rok prijave: 16. januar 1998. Delovni čas: dopoldne, popoldne. Spol: moški. Določen čas 6 mesecev, 1 leto delovnih izkušenj.
DELAVEC V MENJALNICI (ekonomski tehnik); Štemberger Igor s.p., bistro Bala-dur in menjalnica Ilirika, Cankarjeva 2, Ilirska Bistrica, tel. 061/125-10-85. Rok prijave 16. januar 1998. Delovni čas: deljen. Spol: vseeno. Jeziki: italijanski - govorno. angleški - govorno. Nedoločen čas. 1
AKVIZITER ZA PRODAJO TEKSTILNIH IZDELKOV NA TERENU; Murko Sabina s.p., trgovina Ana, Gregorčičeva 2, Ilirska Bistrica, tel. 42-239.
AKVIZITER ZA KATALOŠKO PRODAJO ŠVEDSKE KOZMETIKE; Murko Sabina s.p., trgovina Ana, Gregorčičeva 2, Ilirska Bistrica, tel. 42-239.
SKLADIŠČNIK - ADMINISTRATOR;
Volk Janez s.p., Žagarstvo Volk, Bač 122, 6253 Knežak, tel. 84-600. Rok prijave: 16. januar 1998. Delovni čas: dopoldne, popoldne. Spol: moški. Starost: od 25 do 35 let. Nedoločen čas, 2 leti delovnih izkušenj, lahko se zaposli tudi tujec.
NATAKARICA; Anica Grlj s.p., okrepčevalnica Kočanija, Trpčane 41 b, tel. 87-384.
VOZNIK TOVORNEGA VOZILA; ETI
d.o.o., Kolodvorska ulica 5, 6257 Pivka, tel. 51-636. Rok prijave: 11. februar 1998. Delovni čas: dopoldne, popoldne, ponoči. Spol: moški. Starost: od 25 do 30 let. Določen čas 3 mesece, 2 leti delovnih izkušenj.
NATAKARICA ali NATAKAR; Delta club, Prečna 1, 6257 Pivka, tel. 52-285. Informacije: Metka Ivančič. Zaželena ustrezna izobrazba, lasten prevoz. Nedoločen čas, poskusno delo 3 mesece.
POMOŽNI DELAVEC V STEKLARSKI DELAVNICI; Tulek Enes s.p., steklarstvo, Istrska 2, 6240 Kozina, tel. 066/82-014. Rok prijave: 16. januar 1998. Delovni čas: dopoldne. Spol: moški. Nedoločen čas, lahko se zaposli tudi tujec.
POMOŽNI NATAKAR; Fičurin Milan s.p., gostilna Anči, Reška 31, 6240 Kozina, tel. 066/82-829. Rok prijave: 16. januar 1998. Delovni čas: dopoldne, popoldne. Spol: ženski. Jeziki: italijanski -govorno. Nedoločen čas.
STEKLOPIHAČ; Steklarna d.d., Hrpelje, Reška 47, 6240 Kozina, tel. 066/81-340. Rok prijave: 20. januar 1998. Delovni čas: dopoldne, popoldne, ponoči. Spol: moški. Starost: od 25 do 35 let. Določen čas 12 mesecev, 10 let delovnih izkušenj.

Četrt stoletja numizmatičnega društva
Ko so se bistriški zbiralci starega denarja in drobnih zgodovinskih predmetov 28. januarja 1973 zbrali v hotelu Turist na ustanovnem občnem zboru, si gotovo niso mislili, da se bo njihovo društvo tako lepo »prijelo«. V Sloveniji so bila tedaj tovrstna društva le v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Ker so bili prvi na Primorskem, so k imenu društva upravičeno dodali ustrezni pridevnik PRIMORSKO NUMIZMATIČNO DRUŠTVO. Ime in dejavnost ohranjajo in uspešno razvijajo že polnih petindvajset let. Društvo je soustanovitelj občinske Zveze kulturnih društev in njen dejavni član.
Skozi njihove vrste se je sprehodilo trenutku več kot 400 enot, in je naročeno kar nekaj sto zbiralcev, ki so v okviru dru- na vso strokovno periodiko, ki izhaja na štva bistveno poglobili svoje znanje s po- Slovenskem s podočja numizmatike in fi-
dročja numizmatike in samega zbiranja. V društvo so se vključevali zbiralci tudi iz celotne Primorske in notranjosti Slovenije, iz slovenskega in hrvaškega zamejstva, da, celo iz številnih krajev nekdanje Jugoslavije. Posebno dragocene so bile in ostajajo povezave s strokovnimi institucijami, muzeji v Ljubljani, Kopru in Postojni, Numizmatičnim kabinetom pri Narodnem muzeju v Ljubljani, sorodnimi numizmatičnimi društvi v Sloveniji, na Reki, v Pu-lju, Slavonski Požegi, Zagrebu, Splitu, Beogradu, Nišu, Subotici in Novem Sadu ter sedaj tudi v Sarajevu.
latelije. Izdaja tudi svoje glasilo »NUMIZMATIČNI LIST«; doslej je izšlo že 16 številk.
Posebno dragocena naloga društva je vsekakor oblikovanje numizmatične in fi-latelistične zbirke, ki jo ustvarja s svojimi skromnimi sredstvi in darili članov. V težko pričakovanem domačem muzeju bi radi z obema zbirkama predstavili denarništvo in poštno preteklost na ozemlju naše občine. V društveni dejavnosti pa še posebej izstopa organizirano delo z mladimi filatelisti na OŠ Dragotin Kette, kjer filatelistični krožek deluje že šest let s kar
Knežak, 21 4. 1997: redno srečanje domačih numizmatikov, združeno s predavanjem Franca Poklarja o prisotnosti rimske oblasti v naših krajih, kot jih kažejo rimski kovanci.
Ob rednih društvenih sestankih vsako četrto nedeljo v mesecu, doslej se jih je zvrstilo že kar 487, pripravlja društvo tudi redna strokovna predavanja vrhunskih strokovnjakov s področja numizmatike, pa tudi strokovne ekskurzije na pomembne zgodovinske lokacije v naši občini in neposredni okolici. Društvo je uspešno pripravilo tudi precej odmevnih tematskih numizmatičnih razstav, še posebej naj omenimo razstavo »Kelti na ozemlju Slovenije«, ki je v Bistrico prispela neposredno z Dunaja in odpotovala v Miinchen. Avtorji razstave, dr. Aleksander Jeločnik. dr. Peter Kos in arh. Branko Simčič, so bili nad organizacijo navdušeni. Vrhunski slovenski numizmatik Albin Pogačnik, tudi častni član bistriškega društva, pa je pripravil nadvse uspelo predstavitev novcev »Srednjeveških kovnic na Slovenskem«. Društvo pripravlja občasne razstave tudi v prostorih ilirskobistriške poslovalnice Banke Koper. ki je njegov dolgoletni pokrovitelj.
Društvo v svoje vrste že dolgo sprejema tudi zbiralce znamk, filateliste vseh starosti in se na tem področju povezuje s Filatelistično zvezo Slovenije ter mnogimi sorodnimi društvi na Slovenskem, Hrvaškem, Srbiji, Makedoniji in Bosni. Še posebej je dragoceno sodelovanje s Pošto Slovenije in njeno poslovno enoto v Kopru. Društvo je sodelovalo pri pripravi kar štiridesetih priložnostnih poštnih žigov od šestdesetih, kolikor so jih doslej uporabljale pošte na Bistriškem. Hvaležni so tudi domačim likovnikom; Romeo Volk, Edo Seles, Leon Belušič, Milojka Prime in Ivan Razboršek so v oblikovanje poštnih žigov vnesli precej znanja in truda, tako da društvo dobiva priznanja tudi za njihovo likovno uspešnost in sporočila.
V skrbi za strokovno delo društvo načrtno bogati svojo knjižnico, ki ima v tem
petdesetimi mladimi zbiralci, ki so pripravili že nekaj odmevnih razstav: predstavili so svoje zbirke, poštne posebnosti in tudi poštno preteklost trnovske pošte.
25 LET
PRIMORSKO NUMIZMATIČNO DRUŠTVO 28. 1. 1998 6251 ILIRSKA BISTRICA
Člani Primorskega numizmatičnega društva bodo proslavili svojo 25-letnico tudi s priložnostnim poštnim žigom, ki ga je oblikoval Romeo Volk. Žig v osrednjem delu predstavlja lik rimskega cesarja Marka Avrelija s kovanca, ki ga je leta 1884 v zakladni najdbi našel Josip Potepan Skrljev, znan posestnik, župan Dolnjega Zemona, nadžupan Jablanice ter izjemen raziskovalec domače preteklosti.
O svojem delu v preteklih petindvajsetih letih, ko so društvo vodili Ivko Spetič, Jože Bubnič in Ivan Valenčič, bodo spregovorili v nedeljo dopoldne, 25. januarja, v hotelu Turist na svojem 488. sestanku, na katerega so povabili tudi številne prijatelje in društva, s katerimi sodelujejo. Lep društveni jubilej bo obogatil tudi nastop pevske skupine »Vasovalec«, pripravili pa bodo tudi priložnostni poštni žig, ki ga je izdelal domači oblikovalec Romeo Volk in ga bo 28. januarja 1998 uporabljala pošta 6251 Trnovo/Ilirska Bistrica.
Vojko Čeligoj
Balkanske manire organizatorjev koncerta pevca z Balkana
Rambo Amadeus, črnogorski roker prve kvalitete, je pred časom navdušil množico rajajočih v MKNŽ-ju z gotovo eno najboljših predstav v dolgem času. Konec lanskega leta se je šel rok-end-rol v Prestranku. Pri teh dveh koncertih je bilo pridobitništvo prisotno toliko, kolikor je v tej civilizaciji nujno. Dorde Balaševič je na prvi decembrski dan spet razprodal Halo Tivoli, čeprav je pred vojno za neodvisnost prodal le nekaj parov (dobesedno) vstopnic. Balkan je »in«. Pa čeprav Bora Čorba morda nekoliko manj.
Momčilo Bajagič-Bajaga in njegovi Instruktori so gotovo politično korektni. Niso se umazali z nastopanjem za topni-čarje na hribih okoli Sarajeva in niso zmerjali najbolj severne od južnih Slovanov z dunajskimi kočijaši. Zategadelj so »willkommen« celo v občini, kije bila nekoč pobratena z Nevesinjem. Tako so se v Račicah spomnili name in za mojo četrtstoletnico pripravili koncert Bajage. Začelo naj bi se ob devetih zvečer. Bili smo tam. Ne, na odru ni bilo srbskih glasbenikov, so bili kar domači. Bajaga se je prikazal čez dve uri, ko smo bili vsi dodobra ogreti. Ko se je njegov korektno dolg in več kot korektno odigran končer-to končal, so štafeto znova prevzeli domači fantje muzikantje. Torej smo v enem paketu dobili »ples« in koncert. Plačaš enega, dobiš dva. Še!
Malo po prazniku miru in družine, oziroma nekje sredi sezone pocanja petard, so se tudi v Zabičah odločili za siguren posel = Bajago. Na vstopnini so bili isti ljubljanski fanti, vstopnice so bile takisto na voljo tudi v predprodaji, čeprav brez popusta. Začelo naj bi se ob devetih zvečer. Bili smo tam. Tu nekje se
vsaka podobnost neha. Nobene žive pred-glasbe, iz zvočnikov se je valil Brvan Adams. Dobro, smo si rekli, drugačna taktika. Bodo pač takoj udarili z zvezdo večera. Smo modrovali ob desetih. Smo modrovali ob enajstih. Se nam je nekako za malo zdelo ob nastopu novega dne. Pa Bryan Adams. Mož mora biti strašno priljubljen na tistem koncu, prav res. No. nekaterim ni v veselje poslušati Eighte-en Till I Die devetinšestdesetkrat. Vrati pare! Oziroma po slovensko: Solde nazaj! In smo šli mi naivci proti vstopnini, da bi nam vrnili denar. Vsekakor se nam je zdel poldrugi tisočak le preveč za štiri ure kanadskega rokerja z zvočnega zapisa. Prikorakamo mi do vstopnine v zmotnem prepričanju, da je pojem reklamacija zajadral tudi do koncertnih or-
Če ne bi Bajaga te prej zapisal verza »čekanje me strašno zamara« (čakanje me grozno utruja), bi mu to gotovo treba predlagati po njegovem nastopu v Zabičah.
ganizatorjev. Vas že vidim, ko to berete in se hahljate! Tam, na vstopnini, glej si ga zlomka in krščen matiček, cel kup ljudi z isto idejo. Dama s Hrvaškega nam reče, zmenite se vi, vas bodo poslušali, ko govorite slovenski. Malo morgen! Na vstopnini se je število čuvajev bistveno
zmanjšalo, domnevamo lahko, da so spravili plen na varno. Nihče ne ve ničesar. Ne le, kje je organizator, tudi ne, kdo je. Še vedno zaposleni z detektivskim iskanjem odgovorne osebe, zaslišimo iz dvorane zvoke, ki NISO bili Brvan Adams. Ob enih ponoči, štiri ure po najavljenem začetku, je oder oživel. Prvi vzgib, oditi in otresti blato s svojih nog pred dvorano, smo hitro potlačili in se prelevili v poslušalce. Glasba je bila dovolj OK, da smo (vsaj za tisti čas) pozabili na neprijetnosti in počeli to, kar smo pravzaprav prišli početi -poslušati glasbo z glavo in nogami.
Baje je bil za zamudo kriv »gumide-fekt« ali nekaj podobnega. Kar spremeni prekleto malo. Pustiti ljudi, da se štiri ure pacajo, ne da bi jim kdo od gospodov organizatorjev namenil le besedico pojasnila ali blagovolil spremeniti glasbeno kuliso, pobegniti z denarjem in pustiti nekaj ne-krivih, da absorbirajo bes množice, nagraditi tiste pametnejše, ki so prišli pozneje z zastonj koncertom, je daleč od poslovnega obnašanja. Verjetno se motim. Šlo je le za tiskarsko napako, ko je pisalo: pričetek koncerta ob devetih. Pisati bi moralo: ob devetih odpremo šank za vse tiste, ki so dovolj neumni, da bodo res takrat prišli.
In konec? Naslednjič, ko bom hotel na koncert kakšnega od meni ljubih izvajalcev, bom to storil v Ljubljani. Res, da imajo v hali Tivoli ogabno pivo in pregled žepov na vratih, a čas je tam manj relativen. No, pa tudi v Račice se ne bom branil iti.
Dean Ujčič
P. S. Da ne bo res nobene napake: Bajaga palec gor, organizacija palec dol.
Ganljivo in svečano
Prazniki, povezani v tradicijo, so v neki sredini kljub temu, da se nekako ponavljajo, vendarle vsakokrat enkratna doživetja. Tak značilen primer je »najlepši praznik na svetu«. Kljub temu, da božič praznujemo že dolgo vrsto let, ga vsakokrat občutimo drugače. Če smo si letos po eni strani želeli Odrešenikovo rojstvo praznovati v tihem, romantično zasneženem okolju, so nam presenečenje pripravili nič kaj zimski dnevi, ki so po svoje pripomogli k uspehu marsikatere božične in pozneje novoletne prireditve. Tako je bilo tudi s tradicionalnimi božičnimi koncerti, ki jih ob pomoči društev, pevskih zborov, že nekaj let organizira Zveza kulturnih društev Ilirska Bistrica.
V petek, na dan sv. Štefana (ali po novem tudi na dan samostojnosti), je v kne-ški cerkvi sv. Marije Vnebovzete pred najštevilnejšim poslušalstvom tovrstnih koncertov doslej, potekal prvi koncert. Sledila sta še dva, v nedeljo, 28. decembra: popoldne v cerkvi sv. Marije Vnebovzete v Jelšanah in zvečer, za zaključek, še v bistriški cerkvi sv. Jurija.
Znano je, da se na ilirskobistriških božičnih koncertih predstavijo praviloma vsi domači zbori in skupine (letos smo jih našteli kar petnajst), ki pa si »delo« nekoliko porazdelijo. Nastopajočim se obvezno pridružijo še gostje, v Ilirski Bistrici Pevska skupina Flora iz Begunj pri Cerknici (vodi jo Karatina Turšič) ter Mešani pevski zbor FrateUanza z Reke (Vinko Badjuk).
Uvodni del bistriškega koncerta je prispeval Otroški pevski zbor OŠ D. Ketteja iz Ilirske Bistrice (Kristina Polh). Gostujoči skupini, posebno že omenjena reška, ki se je z izborom pesmi, številčnost-
jo ter s posebej prijetno špansko pesmico »Dime niho« dokaj razlikovala od ostalih, so poslušalci sprejeti toplo in na koncu skupaj z vsemi nastopajočimi zapeli še obvezno Gruberjevo »Sveto noč« ter tako posebej svečano in ganljivo zaključili koncertno ugodje božičnih praznikov.
Koncerta v Knežaku in Jelšanah sta bila letos izvedena nekoliko drugače. Prvega je odprl Otroški cerkveni pevski zbor iz Knežaka (Katja in Petra Turk - slednja tudi kot povezovalka programa). Sledila je novost: del programa so prispevali mladi glasbeniki bistriške glasbene šole z delom božičnega koncerta, ki so ga nekaj dni poprej odigrali v Domu na Vidmu. Kljub nekaterim »spornim« naslovom skladb, je bil program izbran dovolj tenkočutno; mladi glasbeniki (nastopili so najboljši posamezniki, nekaj duov in trio)
so ljubiteljem resne glasbe pričarali nekaj prijetnih trenutkov in si prislužili nemalo pohval.
Z istim glasbenim sporedom se je pričel tudi program v Jelšanah. Škoda je le, da v obeh krajih niso sodelovali tudi mladi glasbeniki - domačim. Vsekakor bi kazalo s takšnim načinom, kombinacijo instrumentalne in vokalne glasbe, pri božičnih koncertih nadaljevati, ob skrbni izbiri programa seveda.
Od posvetnih pevskih zborov iz naše občine se koncertov niso udeležile le pevke Komornega dekliškega zbora Ilirska Bistrica, ki so ravno takrat uspešno gostovale v Berlinu.
■ Naj omenimo še ostala povezovalca programa: v Jelšanah je nastopajoče predstavljal Danijel Cek, v cerkvi sv. Jurija pa Franc Dolgan.	D. B.
	•	rt v t M,		
fpjj	i J			
HHHHP - HI	Ad	l-' m n		
■H r jfc H fL-ufrlfv		L " m -JIH		
			Jm" "^gj	
Ižl^V^ 1HBI': M	UJ7	Ur*«| tVs^Bfft		
s„ jjp jM ■CL		tm^GRmMjA / 'f' f*-.--jjL	S1TV J9	
Mešani pevski zbor Tabor Kale 1869 Knežak med nastopom v domači cerkvi.

LITERARNO DRUŠTVO ILIRSKA BISTRICA V LETU 1998
Pisati in - izdajati
Pisati in širiti literarno besedo, izdajati svoja nova uresničevanja med platnicami knjig ter sodelovati s pisatelji v Sloveniji in širše - to so prizadevanja članov Literarnega društva Ilirska Bistrica, zapisana tudi v njihovem programu dela za leto 1998. XXI. mesec kulture, ki se bo začel že čez nekaj dni, bo lepa priložnost, da bistriške pesniške besede zaživijo, predvsem ob predstavitvah novih izdaj in srečanjih z učenci osnovnih šol.
Za bistriške literarne ustvarjalce je vse- »Naš letošnji program je obširen in bo-kakor prva naloga izdajanje novih del: gat, saj si želimo biti pomemben del celoletnega kulturnega življenja na Bistriškem. Od Zveze kulturnih društev pričakujemo, tako kot doslej, podporo in razumevanje, iskali pa bomo tudi druge vire financiranja,« je rekel pesnik Jože Stegu. novi predsednik Literarnega društva Ilirska Bistrica.
I. B.
Jerica Strle
ČUDEN PATRON
poezij, proz in prevodov, najbolj spodbujajoči izziv za skupno predstavitev pa bodo strani nove, že osme številke glasila »Stopinje«, ki jih urejuje Ivko Spetič Ma-gajna. Širši program založniških dejavnosti predvideva izide in predstavitev pesniških zbirk Marka Novaka, Jerice Strle in Isineta Bekriča. Projekt v pripravi »Me-sto-poet« bo pokazal del pesniškega in likovnega bogastva Ilirske Bistrice, obnova in razširitev knjižnice pa bo počaščena z dvojezično izdajo poezij pesnice Makse Samsa v izboru in prevodu I. Bekriča.
Literarna beseda si išče vedno več prostora; bistriški pisatelji bi bili radi bolj prisotni na Kettejevem Premu in Prem-skih srečanjih, sodelovali bodo tudi z Literarnim društvom Sežana, Literarnim klubom Dragotin Kette Novo mesto. Slovenskim kulturno prosvetnim društvom Bazovica z Reke, Slovenskim kulturnim društvom Cankar iz Sarajeva. Bistriča-nom bo predstavljen tudi novi roman njihovega rojaka Franeta Tomšiča »Posvečena zemlja«, ki jo bodo prebivalci mesta izpod Snežnika z najlepšo nitjo, reko Bistrico, občutili na svojih dlaneh in v svojih spominih.
Naša muca je čuden patron;
prinesli smo jo k hiši,
da bi lovila miši,
a zanje se ne zmeni.
Lenobo pase noč in dan
in Whiskas ji godi.
A v naši hiši od podstrešja do kleti
vse je polno miši.
Še muce niso več, kar so bile,
le kam to pelje, kam to gre.
Mladi glasbeniki oplemenitili božično praznovanje
Velikokrat smo že omenili, da je naša glasbena šola, kot radi rečemo, »vključena v vse pore bistriškega kulturnega življenja«, saj njeni učenci in učitelji sodelujejo na vseh pomembnejših prireditvah, proslavah, predstavitvah različnih literatov, na odprtjih likovnih razstav... »Ekipa«, ki jo vodi ravnatelj Lazslo Ba-lazs deluje uigrano, suvereno, tako da mladi instumentalisti ne skrivajo ambicij, da bi pokazali »nekaj več«. Samozavest, ki temelji na trdni podlagi talenta, znanja in dela, učencem in dijakom »vcepljajo« načrtno, z igranjem na javnih nastopih ter zahtevnih tekmovanjih. V zadnjem času je posebno opazen napredek godalcev, nekdaj dokaj zapostavljene skupine. Za uspehe, to je treba poudariti, se moramo vsi skupaj še posebej zahvaliti zares dobremu učiteljskemu zboru.
Eno najbolj pomembnih domačih javnih glasbenih prireditev, zagotovo pa najlepšo, predstavlja vsakoletni božični koncert, na katerem nastopijo le najboljši učenci z izbranim programom. V torek, 22. decembra, smo v Domu na Vidmu poslušali komorno glasbo; poteg solističnih nastopov tudi nekaj sestavov z dvema ali tremi instrumentali-sti ter zaradi bolezni nekoliko spremenjen baročni kvartet. Zahtevno pot skupinskega muziciranja na naši glasbeni šoli že nekaj let načrtno in zelo uspešno premagujejo, tako da celotnemu glasbenemu dogajanju pri nas ponujajo še eno izmed neštetih plemenitih glasbenih oblik.
Če se je koncert pričel s skupino glasbenikov na Orffovem instrumentariju, pa je bila po vrsti nastopov posebnost in krona tokratnega večera vsekakor nastop Pihalnega orkestra Glasbene šole Ilirska Bistrica.
Na koncertnih lističih zapisani program je bil zaradi bolezni nekaterih učencev nekoliko spremenjen in okrnjen. Poslušali smo skladbe različnih avtorjev, ki so jih izvajali: Gregor Volk (violina); Matjaž Pere nič (trobenta); Sebastjan Boštjan-čič (klavir); Jani Mahne (klarinet); trio kitar - Miha Kavčič, Andrej Sirce Ij in Miha Jenko; Matevž Fatur (harmonika); duo flavt - Aljaša Jenko in Nataša Mršnik; klavir štiriročno - Tina Vičič in Vanja Prime; Simon Tomaiič (pozavna); Rok Hrvatin (violina); Marijana Fidel (klavir); Boštjan Boštjančič (saksofon); Primož Šajina (violina); Jana Zidar (klavir); kvartet harmonik - Urška Čekada, Alenka Lukač, Ivan Surina in Branko Poklar, Andreja Grahor (flavta); Laura Zafred (violina); baročni kvartet - Andreja Grahor (flavta), prof. Adnan Zubčevič (flavta), Kristina Skrt (čembalo) in Sanja Bekrič (violončelo); Jasmina Ber-goč (klavir); duo violin - Laura Zafred in Rok Hrvatin; Alenka Lukač (harmonika).
Zveza kulturnih društev Ilirska Bistrica je letos v program svojih božičnih koncertov, dosedaj izključno vokalne glasbe, prvič uvrstila tudi nekaj najbolj uspelih točk iz božičnega koncerta učencev glasbene šole. Tako so se številni mladi glasbeniki predstavili še poslušalcem v Knežaku in Jelšanah. Bilo bi lepo, če bi s takšno prakso nadaljevali. To si zaslužijo mladi, bodoči umetniki, pa tudi publika.
Občni zbor KD Podgrad
V Kulturnem društvu Podgrad smo pred novim letom opravili inventuro. Uradno je to letni občni zbor, ker pa je datum sklica zbora padel ravno ali namenoma prav na dan sv. Štefana, so svoje dodali tudi škoromati. Pa pojdimo po vrsti.
Letni občni zbor Kulturnega društva Podgrad je bil sklican z namenom, da se uskladijo določila iz njegovega statuta z novo zakonodajo - to pomeni, daje treba društvo registrirati na novo in ga vpisati v register društev pri Upravni enoti Ilirska Bistrica. To so bile zgolj formalnosti, ki pa so nas spomnile na preteklost društva, saj smo ugotovili, da, zdaj tako, nekoč drugače, deluje vse od leta 1907, ko je bilo ustanovljeno kot »Pevsko tamburaško društvo Gorska vila«. Dolgoletna tradicija pa ne more sama po sebi pogojevati dobrega dela, zato je miselnemu sprehodu v zgodovino sledilo konkretno dogovarjanje o bodočem delu. Da pa bi delo tudi v prihodnosti teklo tako ali pa še bolje kot doslej, mora imeti društvo sposobno in dela voljno vodstvo. Po zahvali staremu vodstvu s predsednico Tatjano Ivančič, se je skorajda štiridesetčlanski zbor soglasno odločil, da bo Kulturno društvo Podgrad v naslednjem obdobju vodila Branka Po-čkaj, tajniška dela pa bo opravljal Uroš Barba. V izvršnem odboru bodo poleg že omenjenih sodelovali še podpredsednik Sandi Jagodnik in člani Franci Ratek, Andraž Gonibač in Albin Šestan. V nadzornem odboru in častnem razsodišču pa
bodo delovali tudi Mojca Smajila. Franc Kerznar, Štefan Gombač, Irena Kresevič, Bernard Baša in Bojan Ivančič.
Morda se vam bo zdelo čudno, da omenjam prav vsa imena. Omenjam pa jih zaradi tega, ker nismo imeli prav nobenih težav pri kadrovanju - vsi so bili takoj pripravljeni za sodelovanje in delo, zato niti ni čudno, da so bili izvoljeni soglasno. Prepričan sem, da bo njihov pristanek obrodil sadove oziroma dobro delo društva. To so potrdili že s prvim sklepom, ki jih obvezuje za pripravo praznovanja slovenskega kulturnega praznika v Podgradu.
Kot sem že omenil, je bil občni zbor sklican s sočasnim sklicem škoromatov, sekcije KD Podgrad na Štefanovo, kije že po starem verovanju in tradiciji dan, ko se prične škoromatija. V preteklosti so vaški fantje prav na ta dan »pusta zapili« - pričele so se priprave na »poberijo« in vse sprotne prireditve. Prav gotovo je bila ena najpomembnejših skrbi in bodoče opravilo priprava mask in porazdelitev vlog, ki jih bo posameznik odigral na pustne dni. Pa še kaj se je našlo, zlasti tisto, katero dekle bo delalo kapo, kdo bo....
Cisto vseh podrobnosti v letošnjem letu članom sekcije Škoromatov ne bo po-
Podgrajski škoromati so se leta 1990 predstavili tudi zvedavi množici na Opčinah.
Arhitektura, ki izginja
V gostilni Davor, Mereče 1, se od konca lanskega leta prvič predstavlja Rajko Kranjec, ljubiteljski slikar iz Ilirske Bistrice, ki je motive za razstavo »Najlepše kmečke hiše na Slovenskem« našel v arhitekturi primorskih pokrajin od Trente do Krasa, dodal pa je še dva portreta. Razstava bo, razen ob torkih, odprta do konca januarja.
Čeprav se Rajko Kranjec že dolgo ukvarja s slikarstvom, bi ga težko uvrstili v enega izmed prevladujočih likovnih tokov, saj so njegove upodobitve primorske arhitekturne dediščine izvedene le v odtenkih črne in bele barve na sivo, belo in rdečo podlago. Črnobele, enakopravne kombinacije v tehniki tempere na papir, s katerimi je omilil hladnost kamna, uporablja tudi takrat, ko slika nebo, detajle, pusto vaško
ulico ali značilno kraško cerkev. Zdi se, da tudi barvno živahnejši portreti z bolj poudarjenimi obrisi ne morejo narušiti te harmonije. Rajko Kranjec poskuša s prevladujočo motiviko, ki je opazna že v na-lovu razstave, ohraniti vsaj delček tistega, kar je ustvaril preprost človek v dolgih stoletjih in kar počasi, a zanesljivo izginja. Njegova dela so mogoče prav zaradi tega še toliko bolj dragocena.
trebno opraviti. Petnajstletne izkušnje in trdo delo so prinesle svoje. Oprema je pripravljena, le tu in tam bo treba še kaj spremeniti ali dodati, program obiskov domačij v rodni vasi in sosednjih krajih je dogovorjen, o obisku festivala v Ribnici na Dolenjskem tečejo pogovori, obisk občinskega središča in sodelovanje na bistriškem karnevalu sta bila obljubljena že lani, le na poziv Turističnega društva Ilirska Bistrica čakajo, morebiti pa bodo lahko v tistem skopo odmerjenem času obiskali še koga. Tekoče in brez kakršnih koli zapletov so sprejeli poročilo o lanskoletnem delu in pa smernice dela za letošnje leto, pa ne le za pustne dni, saj so navsezadnje ena od najaktivnejših sekcij društva.
»Le z delom in dobro voljo bomo zmogli vse, za kar smo se dogovorili,« je zaključil dolgoletni član sekcije škoromatov Drago Jagodnik.
F. G.
OBVESTILA
Predavanje
Planinsko društvo Ilirska Bistrica vabi v četrtek, 22. januarja 1998, ob 18. uri na zanimivo predavanje z naslovom »JUŽNO OD VSEGA - ANTARKTIKA '97«. V Domu na Vidmu bo predaval vrhunski slovenski alpinist VIKI GROŠELJ. Vstopnine ne bo!
Kulturni večer
ZKD Ilirska Bistrica tudi letos vabi na Prem. Kulturni večer, posvečen 122. obletnici rojstva pesnika DRAGOTIN A KETTEJA se bo začel ob 16. uri v nekdanji ljudski šoli in uro kasneje nadaljeval na Premskem gradu.
Predstavitev knjige
Veliki italijansko-slovenski slovar prof. SERGIJA ŠLENCA. ki je izšel v začetku decembra, bo v petek, 30. januarja, predstavljen tudi v Ilirski Bistrici. Prireditev se bo začela ob 19. uri v hotelu Turist, najavljen pa je tudi urednik založbe DZS BRANKO MADŽAREVIČ.
MKNZ-jevi šusi v glavo
Petek, 16. januarja: RES NULLRJS; dobro znani rokenrolerji iz Velenja, promocija njihovega tretjega CD-ja.
Sobota, 17. januarja: HEAVY METAL HOLOCOST; HM fešta z dvema DJ-ema.
Sobota, 24. januarja: ODPISANI;
Prekmurci, ki šibajo crossover, prom> cija kompaktnega prvenca »Preobrat«. Fantje so bili predskupina Faith No More in so zažigali po Nizozemski. Predskupina bodo Beach Volley Antarktica, Ajdovci, ki igrajo energičen erust (iz pa-nka izhajajoča glasbena zvrst) z dvema vokaloma.
Sreda, 28. januarja: FLYING LUT-TEN BUTCHERS; doma onstran velike luže, noise ročk.
30. in 31. januarja, vikend. Kdaj bo točno kaj, še ni znano: OVERFLOVV, Koprivnica, CRO, stari znanci; melodičen HC, drugo noč pa večer filmske glasbe.
MKNŽ poleg rednih koncertov uvaja tudi redne partvje, tematske večere same Fine muzike, kot je bil nedavni ska party.
"HOI^AČ
PRODAJALNA KRATKEGA ČASA
15. januar 1998
Umor

(Na) zdravje
Bog je tako hotel, da je nekaterim namenil srečno življenje, medtem ko je druge obdaril bolj skopo in jih zaznamoval z bolj žalostnim bivanjem na našem planetu. Tako marsikje vidimo srečne, zaljubljene pare. spet drugje mrgoli propadajočih zakonov in platonskih ljubezni, ki kdaj pa kdaj doživijo tragično usodo, vemo pa tudi za primere, ko se zakon ni končal mirno in urejeno, ampak v kaosu in mlaki krvi ...
Marjeta je bila v mladosti lepe, čedne postave. Njen život je bil vitek, prsi lepo zaobljene, noge so bile ravne in dolge, ročice prevlečene z belo in nežno kožo; nad zavihanim noskom je žarelo dvoje živahnih in svetlih oči, prek ponosno zravnanih ram pa je plapolala zavesa svilenih, svetlečih se las. Njen glas je bil kot zvok najnežnejše violine, njene kretnje pa so bile čudovito gibke in pravilne. Edina napaka, ki so jo ljudje našli na tej bajeslovni vili, je bila prezgodnja možitev, saj se je dekle poročilo, ko ji še skorajda ne bi mogli reči človek. No, kaj pa naj bi radoživo dekle storilo, ko je na hišne duri potrkal postaven in krepak fant, pravi korenjak, in zaprosil dekletce za roko?
Krščen Matiček, sije mislila Marjeta, to ti je mož! Zdaj ali nikoli, si je rekla in že je stala pred oltarjem s svojo ročico v lopati podobni pesti hrusta Toneta. Čeprav so poroko ljudje gledali postrani in se ob novope-čenem paru le namrdovali, je bila Marjeta presrečna in Tone ponosen. To ti je bil par! Lepa Vida in Martin Krpan pod isto streho. Starši dekleta so tako kot fantovi starši raje ostali ob strani in se niso vtikali ne v poroko ne v kasnejše življenje nenavadnega para.
Kljub vsej nenavadnosti in razburljivi poroki je Marjetino in Tonetovo skupno življenje potekalo v najlepšem redu. Okrog Marjete so se sukali zaljubljenci, a so hipoma izginili, koj ko so ugledali orjaško Tonetovo postavo. Tako so se tudi okrog Toneta postavljala luštna dekleta, a njihova lepota se je posušila in zgnila ob soncu žarečih Mar-jetinih lic.
Kmalu sije par postavil ob vznožju zelenega grička lepo, skromno hiško z majcenim, a bogatim vrtom, ob vrtu pa je žuborel kristalno bister potoček. Tako je življenje Marjete in Toneta skakalo iz dneva v dan brez večjih padcev. Ona je marljivo gospodinjila, kolikor je pač zmogla, on pa je pridno skrbel za kurjavo ter opravljal razna priložnostna dela, katerih skromno plačilo je zadostno hranilo zaljubljeni par. Kljub skromnemu denarnemu bogastvu sta bila oba, Marjeta in Tone, srečna in vesela življenja.
Pota so dvojico nerazdružljivih vodila skozi leta, desetletja, otrok ni in ni bilo, počasi je izginjala Marjetina nepopisna lepota in Tonetova mladostna krepkost. Prelepo dekle je postalo kmalu izsušeno in zgubano bitje, ročice niso bile več nežne, ampak grobe in koščene, nekoč vitek in raven život je bil sedaj le še upognjena grča, oči niso več žarele v svoji divji nemirnosti, tudi ognjenega plamena ni bilo več v njih, le gluha praznina je še zevala v dveh globokih, temnih jamah. Tudi nekdaj korenjaški in postavni mož je postal nekolikanj bolj zajetne postave, roke, ki so nekoč z dobro voljo poprijele za kakršnokoli delo, so sedaj, ko ni bilo ne dela ne plačila, segale raje po glažku rujnega. A kljub vsem težavam sta se Marjeta in Tone še vedno razumela in skupaj sta premagovala vse ovire, ki so jima zaprle pot življenja.
Zadnje čase pa se je Marjeti dozdevalo, da se ji Tone oddaljuje; tega seveda ni opazila takoj, zakaj takšne stvari človek opazi šele z leti, po skorajda neopaznih, a sila pomembnih malenkostih, ki se počasi, a vztrajno zajedajo v življenje dveh nekoč silno zaljubljenih smrtnikov.
Seveda so bile Marjetine zle slutnje skrite v spremembi Tonetovega obnašanja; zjutraj, pa tudi čez dan je Tone skoraj pogledal
ni, že od kdovekdaj ji ni privoščil poljuba, pa tudi govorila sta bore malo. Takšnih in podobnih sprememb je bilo toliko, da bi lahko popisali celo knjigo, vsekakor pa je Marjeta videla, da se zakon divje maje ...
Marjeta je v sanjah večkrat gledala Toneta med sekanjem drv. Iz lope je jezno pograbil sekiro, besno pogledoval proti hiši in ognjevito zamahoval po trhlih hlodih; ti so se pod silno sekiro nemočno sesuli v prah. Marjeta je ob takih priložnostih opazila, da se Tonetu v kotičkih ust nabira pena, izpod šršečih obrvi pa je gledal par oči, ki je z vsakim silovitim udarcem pridobil kanček po-mirjenosti in blaženosti... Ko je razburjenost pojenjala, je Tone ogromno sekiro lahkotno vrgel v lopo, naslednji dan pa jo spet razburjeno pograbil in vse je šlo zopet od začetka. Kaj pomenijo te sanje, se je dan za dnem vpraševala Marjeta.
Nekega hladnega zimskega dne, ko je Marjeta sedela v kotu kamrice, se zvita nad pletenjem z rosnim očesom spominjala tistih sivih dni, je iz majhne kuhinje, kjer je Tone gostil svojega prijatelja, sosedovega Miho, zaslišala glasove. Radovednost ji ni dala miru, zato je počasi vstala, se približala vratom, ki so iz kamrice vodila na hodnik, in prisluhnila pogovoru. Sprva je zaslišala le pridušeno godrnjanje, nato pa še žvenket kozarcev. Jejhata, spet pijeta, je pomislila, nato pa obstala, zakaj počasi so se glasovi pričenjali čistiti in kmalu je jasno slišala pogovor v kuhinji.
»Na, Miha, spij še enega!« je pijano zau-kazal Tone. »No, veš, da se ne bom branil žlahtne kapljice, Tone!« seje oglasilo drugo grlo. Sledil je krohot. Nato je počasi, a odločno spregovoril Tone: »Kot sem ti že rekel, Miha... Jutri jo pokončam!«
Tudi če bi takrat udarila strela, Marjete ne bi bolj streslo, kot sojo Tonetove besede. Naenkrat je zaledenela, po hladnem čelu so ji zdrsnile srage potu, žile na vratu so ji nabreknile, oči pa so se ji nenadoma zameglile. Gotovo sem slišala narobe, je pomislila zmedeno. Počasi seje umirila, zopet je prisluhnila pogovoru. »Da, tako je, jutri jo bom, s sekiro jo bom...«
Moj Bog! ji je zavpilo v srcu, saj to ni res! Pred oči ji je nenadoma stopila tista ogromna, težka sekira, ki jo Tone v sanjah tako besno vrti. Z dolgimi in tankimi prsti se je močno oprijela vrat in omotična obstala. Kaj je slišala?! So to le sanje, grobe, krute sanje? Z rumenimi, ponekod gnilimi zobmi se je šiloma ugriznila v ustnico. Ni se prebudila. Ne, ne more biti res, kar je slišala. Z nečloveškim trudom je zbrala vse moči, se umirila in zopet prisluhnila pogovoru.
Miha je zavzdihnil in počasi, s tresočim glasom dejal: »Kaj bi jo ubijal, Tone, pusti jo. Stara je že!« »Stara, stara, kaj mi bo stara koristila?! Če mi ni doslej koristila, mi tudi sedaj ne bo! Saj sem čakal dovolj. Postala je tako grda, komaj pogledam jo še lahko! Jutri jo bom ubil, pa bo!«
To je bilo pa preveč. Marjeta je izpustila vrata iz krčevitega prijema, se opotekajoč zazibala k najbližjemu stolu in se nebogljeno zgrudila nanj. Misli so bile neurejene ... Zakaj? Kako je to sploh mogoče? Kaj je vendar Tonetu? A mu nisem dobro gospodinjila? Sem bila slaba žena? Morda zato, ker mu nisem rodila otrok? Zakaj...? Oči je zavila megla in... Zbudila se je šele v trdni noči. Sprva je pomislila, da so bile vse le sanje, a v hipu, ko je uvidela, da leži sredi kamrice, na mrzlem podu, je bila že v družbi morečih misli.
Kje je Tone? V trenutku je bila pri vratih, jih počasi odprla, da so cvileče zaškripala, tiho stopila na hodnik ter pokukala v kuhinjo. Na mizi je slonel Tone, pred njim je ležalo nekaj izpraznjenih steklenic, na drugi strani pa je tičal kozarec, ki ga je izpraznil sosed Miha. Vse je res, niso bile sanje, se je zavedla Marjeta in planila v kamrico, se izčrpana zrušila na posteljo in pričela pridušeno hlipati, proti jutru pa je utrujena padla v mučen sen. Tam je videla
Toneta; v rokah je držal svojo ogromno sekiro, na njej pa je bila rdeča kri in nekaj pramenov osivelih las. Bili so Marjetini. Tone ni bil žalosten, ne, veselo se je kroho-tal, iz oči mu je sijalo peklensko zadovoljstvo, v levi roki je stiskal steklenico rdečega. Ona je ponižno, kot pes, hodila za njim, a groza, del glave ji je manjkal...
Iz prizora jo je zbudil Tonetov globok glas, kije klical k zajtrku. Kaj, a je bil samo grozljiv sen? Plašno je stopila v kuhinjo in tam na svoje globoko razočaranje videla kup steklenic in dva kozarca na mizi. Joj, včerajšnji pogovor je bil resničen! Noge so se zašibile in obraz je grozno prebledel, a Tone, ki po sinočnjem večeru še vedno ni bil jasne pameti, tega ni opazil. Gledal jo je čudno, nakar je povprašal po zajtrku. Med jedjo ni spregovoril besede, le goltal je hrano s krožnika, Marjeti pa se je zdelo, da jo Tone kdaj pa kdaj oplazi s skrivnostnim, hladnim pogledom. Sedela je nemočno in milo gledala grobe moževe poteze. V tej grobosti je vedno videla le prijaznost, nikoli hudobije in zahrbtnosti, sedaj pa ni več vedela, kaj je res in kaj ni. Kaj storiti? Medtem je Tone pojedel, odrinil krožnik, sunkovito vstal in odjadral iz kuhinje, ne da bi kaj rekel. Marjeta je prestrašena vstala in z bojaznijo v očeh odšla k oknu.
Tone je izginil v lopi ter se čez nekaj časa vrnil na plan s sekiro. Pred lopo jo je v jutranjem soncu nabrusil, da se je svetila kot še nikoli. Grozovito seje zasmejal, daje Marjeti kri zaledenela, zavihtel težko sekiro na ramo in odkorakal proti hiši. Marjeta se je brž odmaknila od okna in se stisnila ob zid. Moj Bog, sedaj bo! V mislih je že je videla Toneta, kako je zavihtel težko sekiro in nato temo... Zatisnila je oči in čakala usodnega trenutka... Kaj je sedaj?! Kje je Tone?! Strah je nadomestila radovednost. Kje je Tone? Počasi je spet stopila k oknu in pogledala na dvorišče.
Tam je stal Tone. Za vrat je držal staro kokoš, nadnjo pa je zavihtel težko sekiro...
Andraž Gombač
Staro leto je bilo na izteku in vsi so nestrpno pričakovali prehod iz starega v novo. Med prebivalci manjšega mesta je vladala nekakšna napetost, saj se je govorilo, da bodo tokratni prestop pripravili na osrednjem trgu, imenovanem Plac. Pravili so, da bodo naredili velik šotor in zrihtali godce, ki bodo poskrbeli za dobro zabavo. Ljudem so svetovali, naj se pustijo presenetiti. Zatorej so vsi nestrpno pričakovali ta dogodek, ki naj bi se v tem mestu na tak način udejanil prvič.
Dva naključna popotnika, ki sta se ta dan slučajno znašla v tem mestu sta se odločila, da bosta prestop pričakala kar tu. Med lokalnimi prebivalci sta se pozanimala, kaj in kje se dogaja na ta dan. Izvedela sta za pričakujoče dogajanje, pri tem pa sta dobila tudi zagotovilo, da bo tam zabavno. Vsa zadovoljna sta se odločila, da najprej nekaj pojesta, nato pa si ogledata ta kraj.
Tako sta se zapeljala mimo železniške postaje, kjer ju je na na njuno nesrečo pričakala velika luknja. Ta luknja ima to posebnost, da ostane očem nevidna vse do takrat, ko skoraj pripelješ do nje, ali pa vanjo celo padeš. Popotnika sta tako zapeljala prav v to nevidno luknjo. Posledica tega je bila prebita guma in precej grdih besed na račun lokalnih cest. Popotnika sta zamenjala kolo in odšla na pomiritev v bližnjo okrepčevalnico, ki je bila na srečo v bližini. Tam je voznik vprašal po vulkanizerski delavnici in kje lahko kaj pojesta. Izvedel je, da takšna delavnica je in tudi to, da to mesto pre-
Čistoča je pol zdravja, ostala polovica naj bi bila umazanija. Tudi za jabolko pravijo, da predstavlja pol zdravja. Novembra, ko je bilo martinovo, bi to teorijo zlahka obrnili na glavo. O jabolkih nima smisla razpravljati, če ne znaš narediti jabolčne pite, zavitka ali jabolčnega bureka. Ravno tako je brezvezno razpravljati o dveh polovicah zdravja (čistoči in umazaniji), kajti tako zelo, zelo... sta varljivi. Vse prevečkrat so navidez čiste stvari tako zamazane v svoji notranjosti, da jih tudi najnovejši pralni prašek (ki ga reklamirajo kot boljšega od predhodnih in sedanjih konkurenčnih) ne more očistiti. Včasih pa manjka tako malo modrosti, da bi odstranili sloj umazanije, ki prekriva zaprašeno stvar in jo občudovali v vsej njeni lepoti.
Se eno silvestrovanje je minilo. Nič posebnega. Večina človekov je uživala v počitku in se krepčala s trdim in tekočim gorivom. Ljudje res lepše izgledajo, če niso podhranjeni. Na silvestrski večerje zabave željna raja napolnila Titov trg in to tistega, ki se nahaja v nekakšni Ilirski Bistrici, ki naj bi bila po mnenju tamkajšnjih domorodcev nekje v Sloveniji, a je med listanjem po »Štoparskem vodniku po galaksiji« nisem zasledil. Pri besedah, ki se začnejo s SLO, sem uspel najti le Slonokoščeno obalo. Besedam, ki se začnejo z ILI, sploh nisem posvečal pozornosti. Sa ILI bez, to je tako nepomembno. Važno je zdravje.
Vrnimo se k silvestrskemu večeru. Na Titovem trgu (TITO je omenjen v vseh ga-laktičnih vodnikih) kar lep kup ljudi, največ se jih je trlo okrog nekih lesenih zadev, ki se jim reče šanki. Zdravi mladci so si dajali duška z nekakšnimi valjasto - podolgo-
31-01
more nekaj čez štirideset gostinskih lokalov. Poslovila sta se in odšla.
Po poti sta vprašala mimoidočega, kje je Plac. Ta jima je povedal, da morata pri. pošti zaviti na levo in nato po klancu navzdol. Med vožnjo na Plac sta se spraševala, zakaj cestna služba ne zakrpa lukenj na cesti in tudi, koliko ljudi je že zapeljalo vanje. Pripeljala sta mimo pošte in zavila levo navzdol. Tedaj sta videla, da je cesta, ki vodi na Plac, vsa prekopana. Ko sta prispela v center sta videla, da ga krasi ena smreka na kateri je par lučk. Sovoznik je rekel, da bi morali prostor, kjer naj bi pričakovali novo leto, vseeno malo bolj okrasiti. Pripomnil je še, da verjetno varčujejo za popravilo cest. Odpravila sta se v bližnjo gostilno. Tu sta si naročila jedačo in pijačo. Pojedla sta in se spustila v pogovor z domačini. Med pogovorom sta izvedela, da so v tej ulici zamenjali cevi, zakaj pa del niso končali, da ne ve nihče. Nekdo je rekel, da bodo po cesti nastavili ležeče policaje in da so morda zato pustili ulico razrito. Drugi je dodal, da zato, ker se morajo vozniki privaditi na te ležeče omejitve hitrosti.
Vprašala sta, če je v mestu hotel. Do mačini so jima povedali, da je, vendar so v njem zdaj policaji in verjetno ni prostih sob. Sicer pa, so rekli, da nekaj ljudi oddaja sobe, vendar jima nihče ni znal povedati, kako je s tem. Poravnala sta račun in odšla.
Med vožnjo sta se morala izogniti še nekaj luknjam in spet sta se čudila, kako to, da cestna služba v tem mestu ni prav nič zainteresirana za krpanje lukenj na cestah. Ko sta se tako pogovarjala, sta pripeljala do križišča, kjer sta se morala ustaviti. Pa ne zato, ker sta bila na križišču, marveč zato, ker jima je pred avto
vatimi palčkami, ki so letele naokrog, svetile, pa močneje zasvetile in oddajale močne glasove, katerih pomen sem skušal razvozlati, pa ga nisem mogel. Bilje tudi oder, namenjen muzikantom in pevcem, da pokažejo svoje sposobnosti. Ker niso bili vidni, menim, da so se poskrili v zvočnike, iz katerih je bilo slišati zven instrumentov in človeške glasove. Vse zdravo in veselo, mrša-vo in debelo, staro in mlado, rojeno, nerojeno, okajeno, zakajeno, z vinom napojeno.
»Pij, pij,« je odmevalo z vseh strani. Uf! Kakšna skrb za zdravje bližnjega, tekočina z vseh strani, tako da res ne moreš dehidrirati.
1. januar 1998 (2 x 999 ali 3 x 666)
Prvi januar je bil pač tak, kot vsako leto in kakršen je vsepovsod (več ali manj). Zdravja ni bilo na ulicah, ostalo je po domovih in delalo družbo ljudem, ki so vsekakor skrbeli tudi za zdravje drugih. Kamorkoli si prišel voščit srečno in zdravja polno leto: »Boš kaj spil?«, »Kaj boš spil?«, »Daj, spij nekaj!« itd. Lepo je, ko vsi tako skrbijo za tvoje zdravje.
Zahvala
Hvala vsem znancem, ki so poskrbeli, da moje telo dobi primerno količino tekočine (sok, čaj, juice) ki je pomemben faktor za normalno funkcioniranje fizičnega telesa. Hvala vsem prijateljem, ki so stali ob strani. Hvala državi za imanje, nekaterim institucijam za znanje, samemu sebi za spoznanje in možem postave za prisilno scan-je. Hvala za njihovo humano skrb za moje ledvice. Lepo je biti na tekočem s svojim zdravjem. Lepo je, če veš, da nimaš križev (in težav) na vodi.
Lepo je, ko vsi tako zelo skrbijo za tvoje zdravje, zato sem se odločil, da bom tudi leto 1999 pričakal tu, med dobrimi ljudmi.
Aleksander Borenovič
skočil policaj. Ta je brez pozdrava od voznika zahteval vozniško in prometno dovoljenje. Zatem mu je velel pokazati opremo in ga vprašal, če je kaj pil. Voznik mu je povedal, da je pri jedi spil par piv. Miličnik ga je zatem povabil na preizkus alkoholiziranosti. Voznik mu je rekel, da za to ni potrebe, vendar mu je policaj odvrnil, da mu bo odredil odvzem vode in krvi v primeru, če se bo upiral. Voznik je tako opravil alkotest, ki je bil negativen. Miličnik mu je vrnil obe knjižici in mu še zabičal, naj pazi, kaj dela. Ko se je vrnil v avto, je sopotniku obnovil svoj pogovor s policajem in družno sta sklenila, de prestop raje pričakata kje drugje. To da bosta storila kljub temu, da so jima domačini prej zatrjevali, kako zabavno bo na Placu.
Do prestopa je bilo še nekaj ur in napetost v ljudeh se je jela stopnjevati. Na Placu so postavili oder, na katerega so na začudenje vseh postavili umetne godce, ki so privzeli obliko kasetofonov in CD playerjev tujega izvora. Na vrhuncu zabave se je od množice odcepil nek domačin, ki je stopil na oder in potem nemo, s steklenico v roki zabaval prisotne. To je počel skoraj ves večer. Nekateri so ga gledali in se zabavali, drugi so tešili žejo pri šanku z ne preveč veliko izbiro pijač.
Vsi navzoči so bili nad zabavo zelo presenečeni in so to kazali na nasmejanih obrazih. Resda je tej nasmejanosti botroval predvsem alkohol, ampak vseeno.
Drugi dan pozno dopoldne so Plac počistili in vsi dokazi velike zabave so izginili. Ljudje pa so si mislili vsak svoje. Če to ljudje v tem mestu sploh počnejo.
Matej Snajdar

8	ŠPORT	15. januar 1998
S slovensko vrsto v Murski Soboti
Za lep zaključek tekmovalne sezone Karate kluba Samurai Ilirska Bistrica sta poskrbeli naši kategorizirani športnici Marjanca Šajn in Špela Muha, ki sta se v sklopu slovenske državne vrste v soboto, 20. decembra 1997, udeležili že tradicionalnega mednarodnega karate turnirja v Murski Soboti, na katerem je sodelovalo kar osem državnih reprezentanc.
Marjanca Šajn je v bojih kljub starim poškodbam, ki jih na žalost še ni uspela pozdraviti, dosegla drugo mesto. Hrvaška državna prvakinja Lana Susuovič, sicer tretjeuvrščena na tekmi za svetovni pokal v Miškolcu, je bila v finalu boljša od Marjance in zasluženo zmagala.
Špela Muha je v katah dosegla četrto mesto, v bojih pa je bila tretja. V njenem nastopu je bilo vidno, da na zaključku tekmovalne sezone, kije bila zanjo izredno naporna, kljub velikemu trudu ni mogla doseči boljšega rezultata.
V Murski Soboti je Karate zveza Slovenije podelila tudi priznanja in pokale za najboljše slovenske tekmovalce v šestih kategorijah. Špela Muha je med tekmovalkami iz 68 slovenskih karate klubov za Karolino Racman prejela priznanje kot druga tekmovalka preteklega leta v bojih in katah.
Člani Karate kluba Samurai Ilirska Bistrica želimo vsem, posebno športnikom, veliko sreče in uspeha v letu 1998. Srečno!
Stojan Šestan
Špela Muha in Marjanca Šajn
Kako na tekmovanja v prihodnosti?
Ob vseh tekmah šolskih otrok in organizaciji športnih tekmovanj za mlade se pojavljajo različni problemi. Najpogosteje prihaja do organizacijskih težav, saj je za učence poleg šolskega programa kopica različnih športnih tekmovanj kar precej veliko breme.
To normalno povzroči še finančne težave, ki se v največji meri rešujejo v okviru programov Športne zveze. Organizatorji tekmovanj za osnovnošolce (na primer košarke) so sicer predvideli »poceni« sistem (5.000 SIT prijavni ne) za nekaj turnirjev, »pozabili« pa so, da je potrebno vsakokrat organizirati tudi spremstvo trenerjev in šolskih mentorjev, prevoze in prehrano otrok. Šole za take programe nimajo dovolj priznanih sredstev. Sredstva za šport so že tako majhna in ne zadovoljujejo niti za izvedbo osnovnih klubskih programov. Sponzorjev v občini za to področje ni, če ne upoštevamo staršev, saj nemalokrat prispevajo denar tudi za programe, ki jih država izpostavlja kot prioritetne.
S sodelovanjem vseh zainteresiranih in smotrnem organiziranju tekmovanj pa bi se dalo kljub težavam marsikaj urediti. Vprašanje pa je, če bo možno rešiti problem prevo-
zov na tekmovanja, ki so bili v zadnjih letih zadovoljivo urejeni s šolskimi kombiji. V letošnjem šolskem letu smo postavljeni pred dejstvo, da moramo zagotavljati raznorazne oblike-manj primernih prevozov otrok na tekmovanja, tako v občinskem kot v področnem prostoru (osebni avtomobili, vlak, zasebni kombiji...). Dvomim namreč, da lahko ilirskobistri-ško podjetje, ki opravlja to dejavnost, v vsakem trenutku zagotovi poceni in primerne prevoze tudi zaradi ukrepa države, ki je s 1. januarjem 1998 vsem, tudi društvom, ukinila 20 odstotno subvencijo za javna prevozna sredstva.
Šole in Športna zveza Ilirska Bistrica smo že lani v interesu šolske, športne in tudi drugih dejavnosti predlagli, da se obdrži šolske avtobuse in uredi licence za prevoze (rok za pridobitev licence je 31. januar 1998), odločitev pa še vedno ostaja v rokah odgovornih na občini in v »mlinih« občinskih svetnikov.
Le čemu bi skrbeli, saj se bo šport vseeno »dogajal«. Vprašanje je, ali tako, da se bodo športniki spet znašli po svoje ali pa drugače - z manj nepotrebnega športa in manjšimi stroški v občinskem proračunu.
Z.D.
Tudi ženske so lahko nogometaši - ali ne?
Če verjamete ali ne - v Ilirski Bistrici imamo tudi nogometašice. Punce, ki so se zbrale okoli pobudnika in realizatorja ideje o ženski nogometni ekipi, podjetnika iz Bitnje Val-terja Franka in njegovega sina Andreja, sicer prihajajo iz rokometnih vrst, vsem po vrsti pa nogomet pomeni predvsem zabavo in druženje na še en športni način.
Igralke bistriškega rokometnega kluba tu, ki v decembru in januarju poteka v
so premor med jesenskim in spomladanskim delom rokometnega prvenstva zapolnile z igranjem nogometa, kar jim seveda predstavlja svojevrsten izziv. Ideja o ženski nogometni ekipi je med mladimi Bistričankami hitro našla svoje mesto, beseda je dala besedo, sponzor - Ključavničarstvo Frank - pa potrebna sredstva za udeležbo na državnem prvenstvu v malem nogometu za ženske. Punce so se namreč že udeležile dveh turnirjev za državno prvenstvo v Mariboru in Velenju, med božičnimi prazniki pa tudi turnirja v Cerknici.
Skratka, mlade Bistričanke so začele malce sramežljivo, skorajda v ilegali, danes pa že lahko trdimo, da so dodobra razburkale športno javnost v Ilirski Bistrici. Seveda v pozitivni smeri. Njihov prvi tekmovalni nastop na domačih tleh, ki se bo zgodil v nedeljo, 25. januarja, v Športni dvorani OŠ A. Žnideršiča, bo zagotovo privabil veliko ljubiteljev nogometa. Slogan bistriških nogometašic pred začetkom tekem je »Na juriš«.
Sicer pa punce nastopajo na turnirjih za državno prvenstvo v malem nogome-
Četrtfi-nale v Tolminu
Po uspešnem nastopu ekipe starejših dečkov OŠ D. Ketteja na področnem prvenstvu v Postojni (o čemer smo pisali že v prejšnji številki), se bodo le-ti pomerili v četrtfinalu z ekipami OŠ Dušana Bordona iz Kopra, OŠ Martina Krpana iz Ljubljane in prireditelji tekmovanja, OŠ Franceta Bevka iz Tolmina.
Tekmovanje bo po informacijah, kijih imamo, konec januarja ali v začetku februarja. Ob mladih nogometašev OŠ D. Kette pričakujemo uvrstitev med dve najboljši ekipi, s tako uvrstitvijo pa bi napredovali tudi v polfinale šolskega prvenstva. Če to našim dečkom uspe, bo Športna zveza Ilirska Bistrica kandidirala za organizatorja polfinalnega turnirja šolskega državnega prvenstva v Športni dvorani OŠ A. Žnideršiča.
Športna zveza Ilirska Bistrica in učitelji športne vzgoje so 12. decembra pripravili občinsko prvensto tudi za mlajše dečke. Nastopile so ekipe OŠ D. Ketteja, OŠ A. Žnideršiča, OŠ Jelšane in OŠ Podgora Kuteževo. Tokrat je bil vrstni red nekoliko drugačen kot pri starejših dečkih, saj so občinsko prvenstvo osvojili dečki OŠ A. Žnideršiča z dvema zmagama in enim porazom z drugouvršeno ekipo OŠ D. Ketteja. Tretje mesto je osvojila ekipa OŠ Jelšane, četrto pa ekipa OŠ Podgora Kuteževo. Finalno tekmovanje za mlajše dečke se bo končalo na področni ravni, med kandidati za organizacijo pa je tudi Ilirska Bistrica. Rok za pripravo tekmovanja je do konec šolskega leta.
Z D.
dveh skupinah. Ključavničarstvo Frank igra v močni skupini z že izkušenimi no-gometašicami, tako da domačinke nimajo realnih možnosti za kakšen večji dosežek, uspele pa so zabiti že tri gole, in sicer po enega Darja Škerlavaj, Špela De-kleva in Meta Frank.
Omenili smo že, da bo prvi bistriški nastop Ključavničarstva Frank 25. januarja, ko bodo punce organizator četrtega turnirja za državno prvenstvo, obstaja pa možnost, da bomo v Ilirski Bistrici poleg skupine B, v kateri nastopajo Bistričanke, videli tudi skupino A, skratka celotno žensko sceno v malem nogometu.
Po poletni revialni tekmo med žensko selekcijo Primorske v nogometu in postojnskim Radiom 94, se torej Bistriča-nom obeta še en mega športni dogodek, ki ga ne kaže zamuditi. Vprašanje je namreč, kdaj bomo v Ilirski Bistrici spet imeli priložnost spremljati ženski nogomet, saj nameravajo punce v nogometu nastopati le do začetka tekmovanj v rokometni ligi - to je do konca januarja. Seveda pa ni izključeno, da se ne bodo kasneje udeležile še kakšne nogometne tekme - začetniški led in srah pred ženskim nogometom je namreč prebit-, to pa je navsezadnje najpomembnejše.
A. Z.
Osnovnošolska košarka
Vzporedno z razvojem klubske košarkarske dejavnosti se ta panoga prenaša tudi v sklop šolskih tekmovanj. Interes zanjo je še posebej mad generacijami deklet in dečkov, za katere ni klubskih sistemov tekmovanj in možnosti za primerjavo rezultatov z vrstniki oziroma pregleda napredka v delu, velik.
V	šolskem letu 1997/98 sta organizatorja področnih košarkarskih tekmovanj aktiva učiteljev postojnske in pivške občine. Na pobudo mentorjev in staršev so starejše deklice že v decembru odšle na prvi turnir. Učenke OŠ D. Ketteja so nastopile v Pivki in v dveh tekmah z vrstnicami iz OŠ Pivka in OŠ A. Globočnika iz Postojne zabeležile dva poraza. Svojo prvo zmago pa so dosegle v četrtek, 8. januarja 1998, ko so v Postojni v drugem delu turnirja premagale OŠ M. Vilharja.
V	konkurenci starejših dečkov je bil organiziran področni kvalifikacijski turnir v Pivki. Nastopili sta ekipi obeh šol iz Ilirske Bistrice, naključje pa je hotelo, da sta se med seboj pomerili že v prvi tekmi pomerili. Zmagala je boljša in bolj uigrana ekipa OŠ D. Ketteja z izidom 48 : 29. Učenci OŠ A. Žnideršiča so tolažilno zmago zabeležili proti ekipi OŠ Košana, ki je še prej izgubila z OŠ Pivka. V tekmi za prvo mesto so učenci iz Pivke, ki letos nastopajo tudi v ŠKL, premagali Kette-jevce z rezultatom 62 : 34. Obe najboljši ekipi turnirja bosta nastopili tudi v nadaljevanju področnega prvenstva, ki bo v Ilirski Bistrici v primeru, če zagotovimo dvorano in izvajalce.
Z. D.
Turnir v odbojki za ženske
Športna zveza in Odbojkarski klub Ilirska Bistrica organizirata odbojkarski turnir, ki bo predvidoma v soboto, 31. januarja 1998 od 10. ure dalje v telovadnici OŠ Rudolfa Ukoviča v Podgradu.
Organizatorja predvidevata tekmovanje za vključno 6 ali 8 ekip. V tem primeru bo vsaka ekipa, odvisno od sistema, igrala 3 tekme. Vsaka tekma se bo igrala na dva dobljena niza. Vsak niz traja 10 minut - po tem času ali v podaljšku drugega niza bo zmagala tista ekipa, ki bo imela prednost najmanj dveh točk. Če bo izid v nizih 1:1 se bo tretji niz igral na tiebreak -vsaka napaka ekipe bo točka za nasprotno. Ekipa lahko za posamezno tekmo prijavi najmanj 6 in največ 12 tekmovalk. Tekmovalke lahko nastopijo samo za eno ekipo. Dvorano oziroma igrišče, sodnike in zapisnik, žoge za igro in priznanja bosta zagotovila organizatorja. Vse ekipe bodo prejele posebne diplome, najboljše tri pa še pokale.
Prijavnina za posamezno ekipo: 5.000 SIT. Nakažite jo na žiro račun Športne zveze Ilirska Bistrica št. 52210-678-80459 (za ženski turnir v odbojki). Prijave ekip in vplačila sprejemamo do petka 23. januarja 1998.
Informacije: Športna zveza Ilirska Bistrica, telefon in faks: 067/81-177 ali 81-250.
Zimska liga v košarki za moške
Športna zveza Ilirska Bistrica bo s pomočjo izvajalcev organizirala rekreativno tekmovanje, ki bo potekalo v februarju in marcu. Liga bo organizirana glede na število prijavljenih ekip in njihovega interesa za eno- ali dvokro-žno tekmovanje. Če se bo organizator uspel dogovoriti za primerno ceno najema tekmovališč in predvidene termine, bodo tekme v telovadnici OŠ R. Ukoviča v Podgradu ali v Športni dvorani OŠ A. Žnideršiča.
Konkretnejša pravila za tekmovanje bo sprejel organizator na podlagi števila prijavljenih ekip in dogovora z njihovimi predstavniki. Sestanek bo v četrtek, 29. januarja, ob 17. uri v prostorih podjetja Breza ali v Šport baru, Bazoviška 4, v Ilirski Bistrici.
Prijavnina in rok plačila se določita na sestanku glede na sistem in kraj igranja. Po predvidevanjih organizatorja bo cena prijavnine med 5.000 in 6.000 SIT na uro oziroma tekmo, ki jo bosta poravnali obe ekipi, vendar vsaka polovico.
Informacije: Športna zveza Ilirska Bistrica, telefon in faks: 067/81-177 ali 81-250.
»,/• f 1 trnui
£
Mladi Bistričani premagali sovrstnike iz A.C. Milan
Tudi izven tekmovalne sezone so mladi nogometaši ŠD Nogometna šola Bistre aktivni, saj kar nekaj njihovih članov sodelovalo na božičnih in novoletnih nogometnih turnirjih. Tako je skupina petih perspektivnih mlajših dečkov - fantov do 12 let - na povabilo NK Ta-tpor Sežana sodelovala z njihovo ekipo na zelo močnem nogometnem turnirju v Trstu, in iicer na 2. memorialu Flavio Frontalli za Pokal Casina Lipica - Portorož.
Da gre za kvaliteten turnir z močnimi ni iz dveh slovenskih klubov ne zmanjšu-ikipami iz štirih sosednjih držav, Italije, je pomembnosti uspeha, saj se je treba
Slovenije, Avstrije in Hrvaške, pove že lejstvo, da so se ga poleg Sežancev (z nočno bistriško pomočjo) in Koprčanov udeležili še A.C. Milan, Padova, Calcio, I.V. Spitall, Villacher S.V. in drugi, skupaj deset ekip. Turnir je trajal kar tri dni, xl 3. do 6. januarja v dveh skupinah, od taterih sta dve prvouvrščeni ekipi sode-ovali v polfinalu. In tu so nastopali tudi listriški fantje, ki so dobro vključili v sežansko ekipo. Le-ta je delovala kot zelo lomogena in uigrana, tako da je z veliko ruda ostala neporažena v predtekmova-Premagala je celo sloviti klub A.C. Milan, vendar se je zaradi slabše razlike (doseženih golih uvrstila na drugo meto, kar ji je v polfinalu prineslo najmo-Snejšo ekipo turnirja Padova Calcio, kije finalu premagala še A.C. Milan, NK Tabor Sežana pa je v boju za tretje mesto premagal svoje večne nasprotnike NK Koper z rezultatom 3:1.
Z malo več športne sreče (beri poštenosti italijanskih prirediteljev) bi bila mešana sežansko-bistriška ekipa lahko druga, vsekakor pa je že osvojeno tretje mesto na tako močnem turnirju izreden dosežek. Dejstvo, da so bili fantje združe-
zavedati, da je velikost in moč italijanskih, avstrijskih in tudi hrvaških klubov v primerjavi s slovenskimi precej večja.
Poleg kolajn za tretje mesto so Bistričani prinesli domov še dve posebni pri-
znanji. Vratar Uroš Jenko je bil razglašen za najboljšega vratarja turnirja, Klemen Čeligoj pa za najboljšega obrambnega igralca sežanske ekipe, kar je še eno priznanje za trenerje in vodstvo Nogometne šole Bistre. Poleg čestitk vsem članom združene ekipe pa so veliko dela opravili tudi Marjan Čeligoj in starši fantov, ki so s prevozi in prepotrebno pomočjo pripomogli k uspehu ekipe. Posebna pohvala torej velja tudi njim.
A. Z.
Člani Nogometne šole Bistre pred odhodom na turnir. Z leve stojijo Klemen Čeligoj, Jernej Čeligoj in Uroš Jenko, čepita Joško Štemberger in Doša Lazarevič.
Prednovoletni turnir v Ilirski Bistrici
Prednovoletni turnir selekcije U-10 je v Športni dvorani OŠ A. Žnideršiča pripravila Nogometna šola Bistre oziroma Vojko Kale, Boris Galekovič in še nekateri starši članov le sekcije. Na turnirju so sodelovali: dve ekipi NK Tabor iz Sežane, NK Košana in dve ekipi domačinov. Vse ekipe so pokazale zanimiv nogomet, še najbolj druga ekipa NK Tabor iz Sežane, ki je premagala prav vse tekmece in osvojila turnir, ki naj bi postal tradicionalen. Drugi so bili njihovi kolegi iz prve ekipe, tretje in četrto mesto sta zašili prva in druga ekipa Bistričanov, peti pa so bili mladi Košanci.
Za trud pri organizaciji turnirja in za sodelujejo na skoraj vseh turnirjih z dve-
delo pri selekciji U-10 nasploh je potrebno pohvaliti trenerja Vojka Kalca in sodelujoče starše, ki poskušajo svojim otrokom omogočiti čimpogostejše sodelovanje na uradnih tekmah. Znano je namreč, a za to selekcijo ne obstaja nobena liga, izjema je le poskusno tekmovanje v obliki turnirjev pri NZS, ki je bilo uvedeno ni, čeprav je vse odvisno predvsem od zainteresiranosti in volje klubov, v zadnjem času pa tudi medobčinskih nogometnih zvez. Tako je bilo jeseni na pobudo Nogometne šole Bistre organizirano
Tudi na velikem turnirju v malem nogometu v Celovcu so imeli člani ŠD Nogometna šola Bistre svojega predstavnika, saj se ga je na povabilo NK Piran udeležil Mitja Zadkovič. Tudi ta turnir je precej močan, saj nanj prihajajo skoraj vse večje ekipe s Štajerskega, Madžarske in Hrvaške. Pirančani so bili po drugem mestu, ki so ga osvojili lani, tretji za Zagrebom in Cibalijo, pomemben delež k temu uspehu pa je po pričakovanju dal tudi Mitja Zadkovič.
tekmovanje za pokal MNZ Koper, v okviru katerega sta bila zaenkrat izvedena le dva turnirja - prvi v II. Bistrici, drugi (Izoli. To je vsekakor premalo za mlade nogometaše, ki potrebujejo čimveč tekem »v nogah«, zato v vodstvu te sekcije npajo, da bo ta pokal letos zaživel tako kot je bil zamišljen. Sicer pa Bistričani
ma ekipama; ne toliko zaradi rezultatov, ampak zaradi tega, da lahko igrajo vsi na-dobudneži, ki sodelujejo na treningih, takih pa je vedno čez dvajset.
Očitno je torej, da delo Nogometne šole Bistre med božičnimi in novoletnimi prazniki ni zamrlo, kvečjemu bi lahko trdili nasprotno, saj se na običajnih treningih, ki tačas potekajo v obeh bistriških telovadnicah, število prisotnih nogometašev veča. Tudi to je dober obet za prihodnost bistriškega nogometa, ki ga malce kvari le stanje v članski ekipi NK Ilirska Bistrica - to pa je seveda tema drugega članka. A.Z.
Plama-pur : Vipava 80:54 (36:28)
Košarkarski klub Plama-pur Ilirska Bistrica seje v 14. krogu 3. SKL - zahod 1 pomeril s KK Vipava. V ŠD OŠ A. Žnideršiča so bili domači igralci tudi brez obolelega organizatorja igre Bojana Jo-viča prepričljivo boljši od gostov, saj so si že v prvih minutah drugega polčasa priigrali nedosegljivih 20 točk prednosti, tako da so v igro lahko vstopili tudi mlajši igralci. KK Plama-pur ima po štirinajstih krogih 22 točk, le eno manj od vodilnih Koprčanov. 17. januarja bo KK Plama-pur odigral tekmo 15. kroga proti Salonitu v Anhovem.
Koledar za leto 1998
NK Ilirska Bistrica in ŠD Nogometna šola Bistre sta izdala stenski koledar za leto 1998, ki je med Bistričani izzval kar precej zanimanja in to predvsem zaradi dveh dejstev. Najprej zato, ker se je eden od najmočnejših bistriških klubov prvič predstavil z vsemi selekcijami na takšen način, drugič pa zato, ker so člani kluba poskušali koledar prodati v čimvečjem številu.
Šola v naravi vseeno bo
Izjemno blaga zima je tokrat spravila v negotov položaj tudi organizatorje zimske šole v naravi in učence petih razredov, ki so že precej časa nestrpno pričakovali dan odhoda na smučanje. Priprave za izvedbo programa na že ustaljeni lokaciji - v hotelu Cerkno in smučiščih na Črnem vrhu - so potekale v okviru vseh šol in Športne zveze Ilirska Bistrica.
Organizatorji in učenci so z dvomi opazovali vreme in napovedi v zadnjih dveh tednih pred odhodom prve skupine. Skorajda nihče ni verjel zagotovilom iz Cerkna, da bomo kljub spomladanskemu vremenu lahko izpeljali osnovni program vadbe na snegu. Očitno pa so prizadevni delavci na smučiščih pripravili dovolj umetnega snega, da se lahko vsaj hotelski gostje zadovoljivo smučajo.
Tako se je skupina petinpetdestih učencev OŠ D. Ketteja in OŠ Jelšane v nedeljo, 11. januarja, odpravila v Cerkno in na smučišča, kjer jih je po informacijah vodje šole v naravi pričakalo spomladansko sonce in pripravljene proge. S prvo skupino v Cerkno so odšle tudi tri razredničarke in šest učiteljev smučanja, ki bodo poskrbeli za to, da bodo udeleženci šole v naravi dobili osnovna znanja smučarskih veščin in varno uporabljali smučarske naprave.
V upanju, da se bodo pogoji zašolo v naravi izboljšali že v času prve skupine, je pripravljenih tudi 53 petošolcev iz OŠ A. Žnideršiča, ki bodo v Cerknem od 16 do 21. januarja. V tretji izmeni pa se bodo z veščinami smučanja seznanili učenci iz OŠ Podgora Kuteževo, OŠ R. Ukoviča iz Podgrada in OŠ T. Tomšiča iz Knežaka. Tudi v zadnji skupini jih bo čez petdeset.
Več vtisov in podatkov o šoli v naravi pa v prihodnjih številkah.
Z.D
To je seveda spodbudno takšne in drugačne reakcije, ki so se predvsem nagibale v obsodbo prodaje koledarja, dejstvo pa je, da sta vodstvi obeh društev poskušali na ta način priti do majhnega dela prepotrebnih finančnih sredstev za normalno športno delovanje. Slogan, daje 500,00 SIT, ki ste jih (ali pa tudi ne) odšteli za zanimiv koledar, predvsem prostovoljni prispevek za delo članske ekipe, ni bil dovolj prepričljiv za razvajene bistriške ljubitelje športa, ki so tokratni nogometni akciji obrnili hrbet. Komentar k temu ni potreben.
potreben pa je razmislek o tem, ali je večno kritiziranje nedejavnosti vodstva kluba in njegovega iskanja možnosti za preživetje smotrno ali ne, po drugi strani pa prav ničesar storiti za boljši športni jutri.
Še zanimivost o koledarju. 500 izvodov je sponzoriralo in natisnilo podjetje D2, fotografije pa je prispeval Samo Logar. Če je ta zapis predramil še kakšnega športnega navdušenca - koledarje lahko dobi pri trenerjih Nogometne šole Bistre tudi zastonj!
A.Z.
NAGRADNA KRIŽANKA št. 4
VODORAVNO: 1. ustroj, sestava, 8. slovenska igralka, 14. ljubimec svečenice Hero, 15. tip tiskarskih črk, 16. evropska prestolnica, 17. slovenski pisatelj (Miško), 19. kratica za delavski svet, 20. večerna plesna prireditev, 21. rimski cesar, Kaligulov naslednik, 22. oznaka za slovenski denar, 23. inicialki slovenskega skladatelja Vrabca, 24. avstrijski zvezni kancler (Julius, 1891-1964), 25. kraj pri Ljubljani, 26. revolucionarna mladinska organizacija, ustanovljena leta 1919, 27. severnoameriška lovorovka z rumenimi listi, 30. roman francoskega pisatelja Cla-uda Aneta, 32. izumrlo evropsko divje govedo, 33. bivši poslanec v državnem zboru (Sašo), 35. nizek ženski glas, 36. slovenski grafik in slikar, 39. kraj na Goriškem, 43. turistični center na Pohorju, 44. veletok v Sibiriji, 46. pristanišče, 47. enaka vokala, 48. del imena nekdanjega kamboškega voditelja. 49. snov, ki se dodaja zemlji za večanje njene rodovitnosti, 51. kratica za Evropsko gospodarsko skupnost, 52. inicialki nekdanjega slovenskega politika Fajfarja, 53. muza, 54. angleški ekonomist in zgodovinar (George Do-uglas Howard), 55. vinski strokovnjak, enolog, 57. odvetnik, 58. ruski politik in državnik (Josip Visarionovič, 1879-1953), 60. sadno drevo.
NAVPIČNO: 1. krogla, ki v zmanjšanem merilu predstavlja zemljo, 2. desni pritok Morave, 3. norveški folozof (Anathon, 1867-1943), 4. spodnji del posode, 5. inicialki radijske in televizijske napovedovalke Dolenc, 6. delavec v proizvodnji jekla, 7. francoski dramatik španskega rodu (Fernando), 8. večje število trdno sešitih tiskanih listov, 9. očka v koroškem narečju, 10. cenena potiskana bombažna tkanina, 11. inicialki ugankarja Kurenta,
12.	radijski sprejemnik z eno elektronko,
13.	Anastazija, 15. gorovje v Južni Ameriki, 18. inicialki slovenskega pesnika Vodnika, 21. organska spojina v lesu kafrov-
ca, ki se uporablja v medicini, 22. ameriška jedrska podmornica, 24. nemški kipar (Christian, 1777-1857), 26. otok v Jadranskem morju, 28. francoska pisateljica (Germaine, Madame de, 1766-1817), 29. plod, 31. ime košarkarskega trenerja Že-ravice, 34. miličnik, policist, 36. pristanišče v Braziliji, 37. dobiček, 38. evropska prestolnica, 40. vrsta peciva, 41. vrsta plašča, 42. priprava, navadno kvadrataste oblike, prirejena za shranjevanje določenega predmeta, 45. švedski teniški igralec (Borg), 49. otok na Jadranu, znan kot taborišče političnih zapornikov, 50. sosednji črki, 51. kratica nacionalne organizacije ciprskega boja, 53. nasprotje dura, 54. kraj nad Ajdovščino, 56. kemični simbol alka-lijske kovine z vrstnim številom 11, 58. inicialki slovenskega pisatelja Bartola.
(Dimitrij Grlj)
REŠITEV nagradne križanke št. 3 Vodoravno: 1. pravilnik, 10. ostavka, 17. Repentabor, 19. alkoholi, 20. Van-ga, 21. miom, 22. skalp, 23. ded, 24. aloa, 25. rez, 26. aktiva, 28. Inka, 29. KE, 30. piča, 31. Nair, 32. Darja, 34. Capote, 37. tlak, 39. Raa, 40. Kar, 41. kmet, 45. Alenka, 48. Moste, 50. Ogen, 52. Klis, 53. LO, 55. part, 56. rolada, 58. Rom, 59. vrat, 61. LSD, 62. Ga-len, 63. okop, 65. arena, 66. alegorik, 68. superlativ, 70. tornado, 71. partizana. Navpično: 6. LT (Lana Turner), 67. GN (Gaprindašvili Nona).
IZŽREBANI REŠEVALCI: Zorka Saje, Rozmanova 5, Ilirska Bistrica, je bila edina izžrebanka, ki nam je poslala pravilno rešitev nagradne križanke št. 3.
REŠITEV nagradne križanke št. 4 pošljite na naslov Naš borjač, D 2 d. o.o., p.p. 60, 6250 Ilirska Bistrica, do 25. januarja 1998, s pripisom križanka. Veliko sreče pri žrebu.
NAGRADE: 1. knjiga Stare slovenske jedi, 2. tri knjige iz zbirke Vprašajte Isaaca Asimova, 3. dve knjigi iz iste zbirke.
1	2	3	4	5	6	7			8	9	10	11	12	13
14								15						
16					17		18						19	
20				21								22		
23			24					25			26			
27		28					29		30	31				
		32				33		34		35				
36	37				38		39		40				41	42
43					44	45		46					47	
48				49			50					51		
52			53								54			
55		56						57		58				
59								60						

10
OGLASI

Titov trg 10, 6250 IL. BISTRICA
Tel.: 067/ 41-580, Fax: 067/ 41-822
o.
notranje zidove, ...
MOZAIČNA BARVA
VELIKA IZBIRA BARVNIH ODTENKOV
-	zelo elastična
-	izjemna pokrivnost
-	aktivno diha
-	ne porumeni ...
Sprejemamo naročila za kvalitetnejše ribe lignji in fileti osliča vsak četrtek sveži bakala
CENIK OGLASOV
šestnajstina strani (D) ena barva 4. 000 SIT dve barvi 5. 000 SIT štiri barve 7. 500 SIT
IRUP
osmina strani (C)
četrtina strani (B)
polovica strani (A)
cela stran
ena barva	7. 000 SIT
dve barvi	8. 500 SIT
štiri barve	14. 000 SIT
ena barva	13. 000 SIT
dve barvi	15. 000 SIT
štiri barve	25. 000 SIT
ena barva	25. 000 SIT
dve barvi	28. 000 SIT
štiri barve	45. 000 SIT
ena barva	45. 000 SIT
dve barvi	50. 000 SIT
štiri barve	80. 000 SIT
Cena oglasov na levi ali desni strani glave časopisa je 20. 000 SIT. Cena oglasov na prvi strani je višja za 50%, na zadnji strani pa za 25%. Za večkratno oglaševanje nudimo popust.
GLASOVNICA
Moj najljubši lokal
HA;
je
Utemeljitev:
Ime in priimek: Naslov:
l
A	
C	B
D-D	
"fKUPid

IN BlUC
d
s
c
o
t h
e q
u
0
Hrušica 100, PODGRAD, tel./fax: 067 85 259
PRIČAKUJEMO VAS
ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota nedelja
zaprto
14.00-24.00
14.00-24.00
14.00-24.00
14.00-04.00
14.00-04.00
14.00-24.00
SflMURfil
KfiRfiTE-DO SHOTOKfiN ILIRSKA BISTRICA TEL.: 067 42 053
Pooblaščeni servis vozil
Avtomehanika
Bač lc, 6253 Knežak Tel./Fax: 067 84 018
"tMMKUfi
november 199

Za božič smo pele Berlinčanom
Na svidenje, dedek Mraz
Čeprav je leto 1998 že krepko zakoračilo v januar in je marsikdo že pozabil, kako je preživel zai nje decembrske dni, je prav, da si osvežimo spomin z zapisom o obisku dedka Mraza. Razlog z to je vsekakor uspešna prireditev, ki jo je pripravilo oživljeno Društvo prijateljev mladine Ilirsk Bistrica. Njegova predsednica Darinka Dekleva je v pogovoru za Naš borjač ocenila, daje prired tev dosegla svoj namen, saj si jo je ogledalo ter v njej sodelovalo lepo število otrok in odraslih. Ste zadovoljni z obiskom dedka Mraza?	akcij, s katerimi bomo v Ilirski Bistrici poskt
Ja, odlično je bilo. Mislim, da nam je bilo na šali mladim popestriti življenje, čeprav DP1\
koncu lanskega leta podarjeno tudi vreme, tako daje bil obisk na prireditvi res dober. Obiskovalci so imeli veliko pohvalnih besed za uprizorjeno igrico.
Res je. Sežanska lutkovna skupina »Črni muc« je imela pri izbiri igrice srečno roko, saj je bila prilagojena današnjemu času, torej aktualna -opozorila je na ekološke probleme in problem izrabe prostega časa, bila pa je tudi zabavna, zato so jo otroci sprejeli z navdušenjem. Podobno je bilo tudi v ustvarjalnih delavnicah, v katerih je sodelovalo precejšnje število otrok, tako da si dogajanje v Domu na Vidmu vsekakor zasluži visoko oceno. Nov pristop do obiska dedka Mraza je bilo čutiti tudi na Placu.
Točno, animacija otrok je bila tokrat drugačna. Letošnja zasedba, ki je pripravila obisk dedka Mraza in njegovega spremstva, se je izkazala in si pridobila zaupanje otrok, ki so zelo radi sodelovali. Zasnovo prireditve smo tokrat dobesedno izpeljali tako, kot smo si jo zamislili. Težave so bile le z zaporo ceste in motornimi vozili na Placu. Naj dodam, da v vrstah DPM čutimo potrebo po novih sodelavkah in sodelavcih, ki bi naše delo dodatno nadgradili. Upam, da se nam bo po občnem zboru društva, ki ga načrtujemo v začetku februarja, izpolnila tudi ta želja. Torej lahko kar sedaj povabimo k sodelovanju tiste, ki želijo pomagati pri delu z mladino? Seveda. V letošnjem letu nas čaka kup novih
tega samo prav gotovo ne bo zmoglo. Načrti jemo otroški živžav, šolo za starše, otrošk kolonijo oziroma počitniške programe, sod< lovali bomo pri akciji Veter v laseh - s športor proti drogi itd. Skratka, vsaka nova pomoč j dobrodošla.
Po vsaki prireditvi se preštevajo... Tudi tokrat je bilo tako. In moram reči, d smo prireditev, za razliko od prejšnjih lei spravili pod streho brez finančne izgube. 1 imenu društva se zahvaljujem vsem tistim, k so nam priskočili na pomoč: občina II. Bistr ca in župan Stanislav Prosen, podjetja I & Koper, Ilirija, Liburnija, KSP, D2, Banka Kc per. Zdravstveni dom II. Bistrica, Atelje Este Mršnik, gostilni Lovec in Škorpion ter trge vine Urbančič, Lizika, Tutti frutti in Optim Že sedaj namreč načrtujemo novo priredite' v decembru, pomoč sponzorjev pa nam bo is redno potrebna. In če nam bo uspelo ohrani ti prireditev v istem obsegu kot lani, bomo za dovoljni. V kolikor pa bo Veseli december pc stal blagovna znamka pri DPM Slovenije, ko se napoveduje, bo prireditev še pridobila. Zi takšne načrte pa je še dovolj časa. Skoda, da ni bilo z nama dedka Mraza. Ha, ha. Ta je že v svojem elementu, saj si pravkar podi po belih strminah in podarji svoje smučarsko znanje otrokom. Upam, di bo pri tem tako uspešen kot je bil pri svojen decembrskem delu.
A. Z
Dedek Mraz in babica Zima zapuščata Dom na Vidmu
beli odeji
Snežnik je tudi letošnje novoletne obiskovalce sprejel s svojo znano muhavostjo: z vetrom, meglo, mrazom, pa tudi s soncem in izjemnim razgledom. Domači planinci in mnogi ljubitelji gora se že trideset let v prvih dneh novega leta odpravljajo na Snežnik, da bi si v izjemnem okolju zaželeli kaj dobrega v prihajajočem letu. V štirih novoletnih prazničnih dneh se je na vrh Snežnika povzpelo več kot 200 obiskovalcev. Zapis in foto: Vojko Čeligoj
Klic prijateljstva
»Dedek Mraz, dedek Mraz,/prinesi nasmeh na naš obraz!« S temi verzi so mali begunci po zdravljali dedka Mraza, kije tokrat prišel s skupino mladih iz italijanskega mesta Pesaro.
Člani kulturnih delavnic v trnovskem be- dedkom Mrazom. Otroške roke so se stezale gunskem centru so za svoje prijatelje iz Ita- proti bradi in rokam priljubljenega dedka ne lije, ki jim prisrčno pomagajo že polna štiri samo zaradi daril, zdelo se je, da še bolj zaleta, pripravili pester program: zvoki harmo- radi pozdravov.	I. B.
nike so pričarali ljubezen v bosanskih i.......................
ljudskih pesmih; v rokah mladih lutkarjev so oživeli Tonček, »Deček in cvet« Dragotina Ketteja, pa tudi sonce bosanske pesnice Nasihe Kapidžič-Had-žič; mladi literati so brali svoje pesmi iz zbirke »Klic svetu«, ki bo, v izvirniku in italijanskem prevodu prof. Sergija Šlenca, izšla konec februarja v okviru letošnjega meseca kulture v občini Ilirska Bistrica. Pesmi v italijanskem jeziku so prebirali mladi Italijani, zato se je celotno popoldne 30. decembra zdelo kot svojevrsten klic prijateljstva in dobrote.
Najbolj radosten trenutek tega pred-novoletnega druženja v Mali galeriji begunskega centra, med umetniškimi fotografijami Mateje Maraž in otroškimi risbami, je bilo vsekakor srečanje z
Komorni dekliški zbor Ilirska Bistrica je bil v času božičnih praznikov na koncertnem gostovanju v cerkvi sv. Elizabete v Berlinu. Tja nas je povabil Izidor Pečovnik, župnik slovenske in nemške župnije. Pri organizaciji gostovanja je pomagala tudi naša zunanja članica Nada Tašler.
Pogovori o programski zasnovi našega gostovanja so stekli že lansko poletje. Dirigentka prof. Marija Slosar Lenarčič, župnik in korni pevovodja Frane Pukmeister so uskladili želje, me pa smo pod budnim očesom naše profesorice pridno vadile. Skrbno izbran program, od krščanskega korala, renesanse, baroka, do domačih in tujih božičnih pesmi ter jazzovsko obarvanih skladb, je zahteval veliko vaj in vztrajnosti. Da bi bili naši nastopi za občinstvo še bolj zanimivi, smo petje a capella obogatile z vokal-no-instrumentalnimi in samo instrumentalnimi izvedbami. Za slednje sta poskrbela profesorica flavte Breda Štembergar in študent Akademije za glasbo (orgle in klavir) v Ljubljani Martin Lenarčič.
II. Bistrico smo zapustile 23. decembra ponoči, v Berlin pa smo prispele pozno popoldne. Cerkev sv. Elizabete je mogočna stavba gotske arhitekture, ki med drugo svetovno vojno ni bila porušena. Izidor Pečovnik, Franc Pukmeister in ostali naši rojaki so nam v klubskih prostorih pripravili sprejem. Stanovale smo na različnih koncih mesta. ki šteje okoli štiri milijone prebivalcev, od tega približno dva do tri tisoč Slovencev. Naša profesorica, Marjan in Martin, so prenočevali kar pri Pukmeistru. Ker je »naš« Martin med božičnimi prazniki v župniji sv. Elizabete zamenjal tamkajšnjega organista, so pri Pukmeistrovih vsak dan pozno v noč usklajevali mašne glasbene programe.
dvorano na srečanje z berlinskimi Slovenci; Bistričanko Anico smo razveselile z bistriško himno, ostalim pa smo prepevale narodne pesmi do jutranjih ur.
Pred jaslicami v družbi naših gostiteljev: na župnik Izidor Pečovnik in THen Skubic.
Na božični dan smo se odpravili na potep. Prostrana glavna ulica Kurfiirsten-damm, vodna ura v Evropa centru, mestna hiša, opera, univerza, filharmonija, v kateri je dirigiral slavni Herbert von Karajan in še kaj, je naredilo na nas velik vtis.
Koncerta v cerkvi sv. Elizabete se je udeležilo veliko število slovenskih in nemških faranov.
nemških skladb. Med obhajilom smo zapele Handla, obogatenega s spremljavo Brede in Martina. Kot že pri polnočnici, smo se tudi pri tej maši odlično ujele z župnikom. Tudi tokrat nam je pri odpevih pomagal Franc Pukmeister. Polna cerkev je bila navdušena in znova smo se v klubskih prostorih veselili pozno v noč. Martin je igral na
skrajni levi je Franc Pukmeister, v sredini
enega od dveh koncertnih klavirjev, ki jih imajo v dvorani; vsi skupaj smo mu s petjem pomagali ustvariti prijetno vzdušje, Nina Volk pa je prijela za frajtonarico.
Na dan sv. Štefana, ko je župnik pri jaslicah blagoslovil otroke, smo med mašo prepevale izključno stare slovenske božične pesmi ob spremljavi flavte in orgel. Po maši smo se želele posloviti od naših gostiteljev tako, da smo v preddverju pele slovenske ljudske pesmi v različnih priredbah. S solo točko je slovo dopolnila sopranistka Janja Koncstabo. Martina Konda. ki dela na berlinskem radiu in nas je popeljala na ogled stare pruske prestolnice Potsdama, je naredila intervju z našo dirigentko in še nekaterimi. Poslovile smo se z željo, da se z gostitelji srečamo pri nas. Ko smo se zahvaljevale za topel sprejem, je Franc Pukmeister dejal: »Hvala vam, saj ste s seboj prinesle najlepši dar, ki ga imate - petje.« Vrnile smo se 28. decembra zjutraj.
Na koncu se zahvaljujemo vsem, ki so nam doma pomagali pri organizaciji tega gostovanja: Nadi, Alenki, Vidi, ZKD Ilirska Bistrica in mnogim drugim. Srečne smo, če je naše petje v Berlinu komu polepšalo praznike. Vsem se iz srca zahvaljujemo za topel sprejem.
Za Komorni dekliški zbor Ilirska Bistrica: Alenka Fatur
Drugo jutro smo skozi zakristijo vstopile v prelepo cerkev, okrašeno z božično jelko in jaslicami. Med intenzivnimi vajami smo bile očarane nad zvokom. Cerkev je zelo akustična in petje se je prelivalo v čudovitih zvočnih barvah. Iz prezbiterija smo se preselile na kor. Martin, ki je iz orgel že izvabljal mogočne zvoke, je z nami vadil za polnočno mašo. Koncert seje začel ob 23. uri. Pred polno cerkvijo slovenskih in nemških faranov smo začele pri oltarju s korali, nato sta Breda in Martin zaigrala Schu-bertovo Ave Marijo, nadaljevale pa smo s slovenskimi in tujimi božičnimi ter duhovnimi skladbami. Koncert je povezoval radijski in televizijski napovedovalec Tilen Skubic, ki je med božičnimi prazniki gostoval pri Slovencih v Berlinu z znanim recitalom o Antonu Martinu Slomšku. Koncert je bil sprejet z velikim navdušenjem, spremljala pa sta ga tudi berlinska radio in televizija. Medtem ko so se naši poslušalci pripravljali na pol-nočnico, smo zamenjale prizorišče. Na ko-ru smo prvič prepevale svečano polnočno mašo, za katero smo dodatno naštudirale nekaj novih mašnih spevov. Najprej je Martin zaigral blagozvočno Entrado, nato smo pele mašni obred. Tilen Skubic je interpretiral Slomškovo pridigo, Martin pa ga je spremljal.
Po prisrčni duhovnikovi zahvali in številnih čestitkah, smo se skupaj odpravili v
"ffimiM
Ob sedmih zvečer smo na koru prepevale svečano božično mašo. Mašni program je bil sestavljen iz slovenskih, latinskih in
Snežnik v