290
Alenka:  Lovec.
Grajščak je zdvajal. »Izgubil jo bodem,« klical je obupno. »Ako je ne bi toliko ljubil, bi morda živela. Taki žive, za katere se nihče ne briga! Videti je, kakor da ima svojeglavna in brezsrčna smrt največje veselje, da sega po življenju onih, ki umirajoč s sabo odnašajo tudi drugih življenje,  drugih srce!«
Jaz sem ga tolažil, kolikor sem ga mogel, dasi sem bil do dna duše presunjen. Ali ni življenje največja, najgroznejša žaloigra, ki jo more ustvariti najbolj bujna domislivost? — Jutro nam je bilo prineslo brezkončno radost in občo zadovoljnost, a večer nas je našel v trepetu, žalosti in  obupu.
Drugi dan se je bolezen obračala na bolje. Napadi so se redkeje in redkeje ponavljali; začel sem upati, da se skoro popolnoma poležejo. Nekaj sem pa vedel za gotovo, da okrevanje bode mučno, nevarno, dolgo. Zato je grajščak brzojavil v bližnjo bolniščnico po strežnico. Toda dobili smo odgovor, da pred tremi dnevi ne more priti nobena. In tako sem skoro jaz jedini noč in dan bedel pri bolnici. Hortenzija je čuvala mater ter samo zdaj pa zdaj sočutno povpraševala po grajščakinji. Zopet se je ona angeljska miloba in sočutnost razprostirala po nje bledem obrazu, kadar se je bližala gospejini postelji povpraševat, kako se kaj počuti. Nato je nemo stiskala graj-ščaku roko, ki se zdaj ni ganil od soproginega vzglavja, šepetala mu nekaj   tolažljivih besed,  potem pa  lahno in tiho kot sapa šla iz sobe.
Mene sedaj nikoli ni pogledala v obraz; a zato sem jo jaz tem ostreje opazoval, toda z drugimi čustvi nego nekdaj.
(Konec prihodnjič )
Love c.
Dekleta me zavidno zro In  cesto  tajno  govore : »Pod  kroglami  mu  srne  mro, Vmoril i njeno bo srce.«
Da,  da,  zadel me je v srce, A  rana  ta nevarna  ni, Saj  on i  za zdravilo  ve.   — Naj svet,  kar hoče, govori. Alenka.
f
redragi  moj je lovec mlad, Ki  ljubi  pu^ko,  samokres, A bolj  ima še mene  rad, Rekoč,  da  sem  mu  luč nebes
Kadar odpravlja se na lov, Podam  mu zelen  rožmarin, In 011 prinese   mi domov Planink najlepših  iz planin.