0 naši stanovski organizaciji. (Govoril naXXIX. občnem zboru BSlov. učit. društva" dne 28. grudna 1897 E. Gang-1.) jji||lavni zbor! ,,A stan brez bodoonosti je stan brez J|_P življenske sile, on je nepotreben, ker ne more za- v\ D dostiti potrebara, katere mu stavi napredujoče člo- veštvo." Teh besed, ki jih je zapisal -Učit. Tovariš" 1. 1896. dne 16. rožnika v 12. številki, sem se spomnil precej, ko sem se namenil, da izpregovorim nekoliko besed na da- našnjem občnem zboru o naši stanovski organizaciji. V krepkih člankih je razpravljal takrat -Tovarišev" dopisnik o našem socijalnera položaju ter dospel po daljših izvajanjih do gorenjega stavka, ki je namenjen našernu slovenskemu učiteljstvu. Namenjen — a ne v slabem zmislu za nas, zakaj ne razburja nara prav nič vesti, ne zbuja nam nobenega očitka, da bi mogli in smeli govoriti tako, če motrimo svoje delovanje. V vsem smo težili slovenski učitelji po lepši bodočnosti svoji, s krepkirn in odločnira delom smo skušali vedno privesti svoj stan do popolnosti in do ugleda, ki se nam je razcvel do danes bujno in se nam razcvete še bujnejše vkljub vsem težkočam, ki so nam v zapreko ob poti našega napredovanja. A oni stavek se mi zdi kot nekako očitajoče svarilo onim, ki jira je položil zakon v roke naše ljudsko šolstvo ter ono učiteljstvo, ki deluje v njem. Velikega, trdega, maločutnega gospodarja imamo, ki rau še ni prodrlo docela jasno prepričanje do duše, da bi izprevidel brez našega prizadevanja in razlaganja brezpogojno potrebo zdravega Ijudskega šolstva za razvitek našega naroda. Kakor si ne moremo misliti lepe slike brez platna ali popirja in brez barv, ki ne žalijo očesa, ki se družijo harraoniško in ustvarjajo ugoden vtisk, tako si ne moremo misliti zdravega ljudskega šolstva, ako ne deluje v njem tako učiteljstvo, ki služi v prvi vrsti samo temu, za kar je, ki se med seboj druži in izpopolnuje ter ustvarja na zunaj jednak vtisk, kakor ona slika spretne roke misleeega, pravega umetnika. Gospoda moja, delali bi si veliko krivico in govorili bi golo laž, da se obsodimo in da rečemo, da nismo učiteljstvo, ki služi v prvi vrsti sarao temu, za kar je, ki se med seboj druži in izpopolnuje — i. t. d., kakor sera že povedal. Ob tera nam stopa pred oči vsa ona žalostna, temna zgodovina našega šolstva in učiteljstva, ki napolnuje z bridkirni čutili vsakogar, ki se zanima zanjo količkaj. Ze v starem veku je bil nesrečnik oni, ki so mu poverili vzgojo mladine. Dejali so, da je zapal jezi bogov, ker so ga ustvarili pedagogom, temu najiiižjemu sloju človeštva, ki je v verigah suženstva trdi kruh in ki si soli vsak grižljaj s krvavimi solzami! Zdi se mi, kakor da je odlikoval naš pravi Bog nas učitelje s tem, da je udehnil dušarn našim, ko so začele živeti v drobnih naših telesoih, dvojen podedovani greh — greh, s katerim sta nakopala Adatn in Eva srart vsemu človeštvu, in greh, ki smo ga podedovali po pedagogih starih Rimljanov, da zato, ker živimo in vzgajamo človeštvo v njega korenu, jemo takisto v verigah raorečega, zlega socijalnega položaja trdi kruh ter ga delirno s tresočo roko z onimi, ki jih je priklenila usoda na nas. Naše učiteljstvo je životarilo dolgo vrsto let v najbednejš-ih odnošajih. Ondaj, ko pomni naša zgodovina prve početke našega stanu, ni bilo prav za prav učiteljstvo stan, kakor ga značimo dandanes s to besedo. Učitelj je bil vse drugo prej, nego učitelj. Resnično je, kakor čitamo v neki povesti, da je nosil v onih časih ucitelj gnoj na njivo, da je bil poslednja oseba v vasi, da je zavidal uraazano kmetiško ženšee, ki je kuhalo v sajasti ponvi v smrdljivem loju trde žgance. Učitelju — tej ubogi pari — ni bilo moči še toliko, nego tešil je svoj glad s samimi pogledi na pepelasto ognjišče in z obilimi slinami, ki jih je požiral ob tem pogledu. S sključenim, izsušenim telesom, v katerem so ropotale zrahljane kosti; ki sta se sušila v njih mozeg in kri, je utepal s palico v roki našim pradedom brez metode in brez vede početne nauke v glavo. Kar so rau dale dobre roke, ob tein je jačil nit siromaškega življenja, da ni poginil gladu in raraza, kakor pes, ki je zvesto čuval gospodarjev dom, pa je oslepel v starosti in raoral zato z verige izpred hleva, da pobira v obcestnih jarkih zavržene kosti, dokler se končno ne iztegne sam kje — kost med kostmi! Zato pa se polasti človeka opravičena jeza z vso silo, kadar čuje, da se kdo šali ali govori prezirljivo o stanu, ki se je razvil tako in to iz takega početka. Naš stan je bil takrat brez vsake pravice, brez samostojnosti in brez svobode. Saj še ne vera, če je smel učitelj zvečer spat ob lastni volji, moral je irneti najbrže tudi za to dovoljenje, višje in najvišje dovoljenje. A zaslombe ni imel nikjer, nikjer tovariša, da bi se naslanjal nanj, nikjer prijatelja, da bi mu bil podpornik in zaveznik — osamel je hodil trnjevi svoj pot, bedo in siromaštvo si je tešil z žgano pijačo, če je zaslužil kje kak krajcar ter je legel končno izžet kot limona v črno zemljo. Veliko je, da so mu pustili to zadnje ležišče! In tako je bilo dolgo vrsto let! In ostalo bi menda do najnovejših časov tako, da se niso začeli zavedati učitelji svojega zvanja, ki jim nalaga vso višjo nalogo, nego je pravo pravcato hlapčevanje, da se niso začeli družiti nied seboj — organizovati. V znamenju združenja so se jeli izkopavati uoitelji iz goste megle žalostnega svojega žitja, krepko je segala roka v roko, m trajno se je sklepalo srce s srcera; prodiralo je prepričanje od hlapca do gospoda, da je osvobodil poslednji prvega, ker je previdel, da zraaguje prepričanje in krepka volja, ki ji ni mogooe staviti odpora, ki ga ni mogoče več potisniti v temo, v kateri je bil rojen njegov zacetek. Prišel nam je na pornoc novi šolski zakon. S cesarjevim podpisom se je pripoznala vitalna važnost ljudskega šolstva, ki se je reorganizovalo ter postavilo na trdo podlago, na pravo človekoljubno stališče, da treba vsem slojem človeštva, bodisi da je porojeno od ubožnih delavskih staršev, bodisi da je začelo sopsti dišeči zrak v svetlih palačah plemenitnikov, da je treba vsem in vsakerau izobrazbe, vzgoje in znanja. S tem važnim zakonom, ki je dvignilo njega izvrševanje v teku let vse narode našega cesarstva na visoko stopinjo splošne izobrazbe, so se ublažile nekoliko — toda sarao nekoliko — tudi razmere raed ueiteljstvom, ki je začelo dihati svobodneje ter si je priborilo z najvestnejšira izpolnjevanjem stanovskih dolžnosti ugled in simpatije raed narodom in tudi med gospodo, ki je zrastla ob ugodnih slučajih in ob sladkih nasmehih nagajive srece izmed preprostega naroda. In za vse, kar imamo danes in s čemer se moremo ponašati danes, za vse to, gospoda moja, moramo zahvaliti sami sebi. Ves ugled, ki ga imaino med slovenskim svetorn, ves vpliv, ki ga imamo med svojini narodom, je delo naše, je sad več kot polstoletnega boja, ne boja, ki bi ga smeli primerjati z otroško igro, temvee sad resnega, težkega boja za pravice, ki so umevne same ob sebi, a so nam jih kratili samo zaradi temnih predsodkov in vzpričo one žalostne naše preteklosti, ob kateri bi raislil jednostanski opazovavec, da takisto lahko trpiino v bodočih dneh, kakor stno v preteklih časih! Vse upoštevanje in spoštovanje smo si priborili slovenski učitelji sami, priborili stno vse to tudi po svojem ugledu in vplivu koleginjam svojim, izmed katerih pa nekatere ne vedo nieesar o tem, nego rnislijo najbrže, da nam je prišlo vse to samo ob sebi, kakor misli dete o darilih, ki jih zagleda ob jutru Svetega dneva pod pozlačenim drevescera božičnirn ! A dete se kraalu nasiti svojih igrač. Ker niraa jasnega razuma, jih ne zna ceniti, nego jih zdrobi in razmeee po sobi, po veži in pred hišo — pomeče jih na cesto! In takisto mislijo nekatere izmed našega stanu, ki nas stavijo s satnohvalo v temno ozadje, a ne pomislijo, da bi brez nas ne bilo njili in da bi ne imele nikake moči brez tega, kar smo priborili učitelji svojemu stanu. Ogorčene in razjarjene so na nas, da so nas — ko bi bili med njimi — hotele celo nekega zimskega dne pometati iz zakurjene sobe na zasneženo ulico! Toda rai nismo taki, četudi Časih priviharno rokave ter se široko razkoračimo in z rokami v bokih klicemo na boj, da se izkaže, komu sodi zmaga in pravo. To napako imamo: odkritosrčni smo proti vsakomur in ne bojinio se nikogar ,,izvan Boga jedinoga." Zatorej pa moramo reci tudi ob tej priliki, da se polasti človeka zla volja tem bolj, če se kdo zmisli in zaene iskati prepira brez povoda in vzroka — morda iz same nagajivosti, ali Bog vedi zakaj — ter skuša zanetiti ogenj brezplodnega praskanja v onih vrstah, ki so korakale skupno in to krepko in odločno dalje proti zmotru — jedni naprej — po krompir v ogenj — druge lepo za njimi. A dospeli bi vsi skupaj k zaželenemu koncu! Naraenil setn se, gospoda moja, da vam izpregovorini nekoliko besed o naši stanovski organizaciji. Povedal sem že s prejšnjirai besedami posredno prvi paragraf —¦ prvi, najglavnejši, rečein lahko, jedini paragraf onih pravil, ki nas morejo organizovati. Bog mi priča, da ne raislira, da nismo organizovani že danes tako, kakor raalokateri stan. Pomisliti treba sarao, da smo se razvijali in razvili sami ob sebi, da nismo iraeli ves čas nikakih ugodaosti ia sredstev, ki bi narn pomagale na mesto, na katerem stojimo danes. Drugiin stanovom — razen delavskemu — stoje ob strani razni faktorji, ki ga dvigajo sami in mu ustvarjajo sami ugodnejše socijalno stališče. Pri nas ni tega! Združili pa smo se sami tesno med seboj, ustvarili smo raogočen val, ki se d.evi naprej, ob katerega sili padajo glave naših nasprotnikov, val, ki nas nese dalje in dalje in ki bo privel potomce naše — če bodo vstrajali v tem, kar smo započeli rni — v varno pristanišče, kjer bodo mogli delati rairno k napredku in višku našega ljudskega šolstva. Složimo se, združimo se, zjedinimo se nerazrušno, nerazrušnejše kot doslej — to je svoto pravilo svetega našega zakona, ki mu mora ukloniti glavo vsak in vsaka, ki hoče ostati v naših vrstah! Kako bi dejal? Zvežimo se nerazvezno tako, kot je bil spleten gordiški vozel! Kdor neče biti nit v tem vozlu, tega ne moremo šteti med svojce, ta mora iz naših vrst, pa naj bo potlej ta ali ona! A vsekakor je koristno, da se poznamo rned seboj. Razjasni naj se! Tisti, ki se ne strinjajo z nami, naj so potem učitelji ali učiteljice, na jedno stran, mi, ki sino jedini v mislih, ki odobrujemo pocetje, katero nam raore koristiti vsestranski, stopimo na drugo stran! Tudi do zadnjih časov nisrno bili toliko optimistiškega mišljenja, da se Jslagamo vsi v vsem, kolikor nas je uoiteljski kruh, a molčali smo dokaj tiho! Sedaj pa, ko je vrgel ta ženski Paris našega veka in našega stanu prepirno jabolko v naše vrste, sedaj pa boino ravnali drugače — odločno, ker le odločnost je znak rnoštva, brezobzirno, ker popustljivost, mehkoba ornehkuži človeka in inu oslabi značaj. A kaj hooemo, če srao brez značaja? Bodimo moški vsi! Tudi ženska je lahko moška. (Konec pi-ih.)