lil 11.7407 c na Slovenskem. Govor v god' svetega Ignacija, govoril g. Josip Šiška, kn.-šk. tajnik, v cerkvi sv. Florijana v Ljubljani, diie 31. julija 1888 o priliki, ko so čč. <><>. jezultje po svoji povrnitvi v Ljubljano če/, 115 let prvič zopet slavili praznik svojega ustanovitelja. (Da vstrežem mnogostransko izraženi mi želji slušateljev, dal sem natisniti ta svoj govor.) Opomnja pisatelja. S v. Sc/*Ac.r/ /v/t st-ovgrr/s »Kako ljubeznjive so noge teh, kateri oznanjujejo mir, kateri oznanjujejo dobro«. Rimlj. 10, 15. Predragi v Gospodu! Danes obhajamo praznik jednega izmed največjih in najbolj Jjubeznjivih svet¬ nikov naše sv. cerkve, praznik sv. Ignacija Lojolana. — A porečete, leto za letom povračil se je ta god in ne spominjamo se, da bi se bil kedaj slavil s toliko slovesnostjo, nego se to danes godi v tej hiši Božji? Kako, da se mn sedaj na jcdenkrat skazuje tolika čast? Prav imate, predragi v Gospodu, če si tako mislite. Leta in leta, da več kot 100 let za¬ tonilo je že v morje pozabnosti, odkar se praznik sv. Ignacija Lojolana ni več obhajal v Ljubljani s toliko izvanredno svečanostjo; 115 let je preteklo, odkar se je njegov god zadnjikrat praznoval gotovo z vsem bleskom v sedanji farni cerkvi sv. Jakoba. Tedaj zbrali so se slednjič sinovi sv. Ignacija v krasni cerkvi, katero so si sezidali, a potrtega, če¬ prav v Gospoda zaupajočega srca, v britki skrbi za svojo bodočnost. Bila je namreč že podpisana njihova obsodba, da morajo zapustiti cerkev sv. Jakoba, kolegij in šole, kjer so tako neumorno delovali skozi 177 let za čast Božjo in večni a tudi časni blagor našega naroda, ter se razpršiti po širnem svetu. Kako vse drugačen bil je ta zadnji slovesni god v primeri z onim, katerega so oo. jezuitje v novi cerkvi sv. Jakoba prvič obhajali pred 266 leti! — In sedaj čez toliko časa naselili so se zopet med nami pri tej cerkvi sv. Florijana po prizadevanji našega premilostnega gospoda knezoškofa Jakoba, vsled požrtvovalnosti drugih dobrotnikov in dobrotnic in z dovoljenjem presvetlega cesarja. — Lahko iz tega povzamete, predragi, koliko veselje občuti danes srce čast. oo. jezuitov, videč, da se slavi zopet z vso slo¬ vesnostjo praznik njihovega, in ne bojim se, da bi mi mogel kdo oporekati, ako pravim tudi našega duhovnega očeta sv. Ignacija. A kaj pravim veselje občuti srce čč. oo. jezuitov, še več, isto veselje ob¬ čutijo ž njimi srca naše duhovščine, isto veselje ob¬ čuti srce vsakega vernega Slovenca. — Zadela me je prečaslna naloga, naj bi današnji praznik pomagal proslaviti. A priznati moram že naprej, da so moje moči preslabe, da bi mogel dostojno opisati vse ve¬ likanske zasluge sv. Ignacija; za to bi ne zadostovala zgovornost sv. Janeza Zlatousta. Skušati hočem pa 1 a U7407 7 p 7, 2 vendar s pomočjo Božjo vam v kratkih potezah po¬ kazati : J. Kaj je bil sv. Ignacij Lojoian po svoji družbi nam Slovencem v prete¬ klosti in II. Kaj naj nam bode v bodočnosti. Njega pa, ognjevitega častilca Božjega, prosimo, naj spremlja naše besede s svojo priprošnjo, da bodo v večjo slavo Božjo. I. Predno preidem na delovanje sv. Ignacija in njegovih sinov po naših pokrajinah, omenim naj le nekaj črtic iz njegovega življenja. Porodil se je naš godovnjak 1. 1491 na Španjskem, v gradu Lojola. Stariši bili so mu slavni in plemenitega rodu. Kmalu prišel je na cesarski dvor v Madrid; a dasi ga je ondi vse ljubilo, gnala ga jo slavohlepnost in časti- lakomnost k vojakom. Leta 1521 bil je kot poveljnik trdnjave Pampelona ranjen na desni nogi. Vsled tega moral je ležati dlje časa v postelji in tu je začel prebirati življenje Jezusovo in svetnikov. Nov duh ga prešine; odslej sklene drugače živeti, obžaluje svoje prejšnje lahkomišljeno življenje ter si postavi načelo: vse v večjo slavo Božjo. L. 1522 prejme sv. obhajilo, obesi svoj meč na steber pred altar Matere Božje, svoja dragocena oblačila razdeli ubogim, veliko moli, se posti in pokori. Navda ga srčna želja, skrbeti tudi za zveličanje družili in spreobrnenje nevernikov. Ker so mu pa za to potrebne vednosti, začne že 331etni mož hoditi z malimi dečki v šolo. Ko konča svoje študije, si izbere devet pobožnih in učenih tovarišev, ki so bili vsi nadahnjeni iste svete želje, delati za zveličanje bližnjega. L. 1534 sklenejo vse zapustiti ter iti spreobračat nevernike. Ponudijo se papežu, naj je pošlje kamor hoče na delo za zveličanje duš. Sv. Ignacij razdeli svoje premoženje večinoma ubogim ter se poda v Rim k sv. Očetu. Tu ustanovi leta 1540 red z imenom »družba Jezusova”. Ko papež pravila tega novega reda potrdi, zbere sv. ustanovitelj svoje drugove, ter gre ž njimi v cerkev sv. Pavla. Bil sem letos tako srečen, videti v Rimu v tej prekrasni cerkvi (v poprečni ladiji, v kapeli križanega) podobo Matere Božje, pred katero je maševal sv. Ignacij, obdan od svojih tovarišev. Tu je pred zavživanjem, sv. hostijo v roki držeč, naredil slovesne obljube (uboštva, devištva, pokorščine) ter se s svojimi tovariši še s posebno četrto obljubo zavezal, iti, kamor je pošlje namest¬ nik Kristusov v pospeševanje izveličanja vernih. To¬ variši si ga izvolijo za generala (načelnika) in on ustanovi prvo hišo Jezusove družbe v Rimu. — To je začetek slavne, od mnogih tako sovražene družbe jezuitov, kateri se imajo mnogi narodi zahvaliti za katoliško vero in premnoge dežele v Evropi za najbolj učene in pobožne može. Zvesto so spolnovali jezuitje opomin svojega voditelja, ki jim je klical: „Idite bratje moji, vnemajte in razplamtite cel svet, širite oni ogenj, katerega je Kristus na zemlji prižgal”. — In šli so ter so delali čuda vsled svoje goreč¬ nosti. Predno je na današnji dan (31. julija) 1. 1556 sv. Ignacij umrl, videl je svojo družbo že po celem svetu razširjeno. Nemogoče mi je na drobno naštevati, kaj je storil sv. Ignacij s svojo družbo po vesoljnem svetu. Zato ne bodem opisaval, koliko so jezuitje delali za zveličanje duš, za vtrjenje prave vere in za iztreb¬ ljenje krive vere; ne bodem našteval njihovih nepre¬ cenljivih zaslug, katere so si pridobili pri raznih narodih v šoli, kakor tudi ne morem omenjati, koliko so storili za razširjenje prave vere med pagani. Moj glavni namen je marveč pokazati, kaj je storil sv. Ignacij po svojih učencih pri nas Slovencih. Kaj je storil za nas? — On, ki so je porodil daleč daleč v deželi španjski, „španjski“ pravim, katera nam je tako malo znana, da rečemo o stvareh, katerih prav nič ne poznamo, da so nam »španjske vasi”, on, tujec po rodu in jeziku, naj je delal za naš mali a mili nam narodič slovenski? Da, predragi, tolik bil je žar njegove ljubezni, da se je razplamtel tudi v naše pokrajine; le ljubezen do Boga in do naših duš ga je naganjala, da se je trudil in potil tudi za nas, da je tudi naši lju¬ bljanski škofiji in lahko bi rekel celi slo¬ venski zemlji postal pravi apostol. Da mi pa kdo ne bode mogel očitati, da pre¬ tiravam, da govorim preveč, hočem umolkniti in mesto mene naj govori mož, katerega vsi štejejo za najslavnejšega škofa ljubljanske škofije. Govori naj mesto mene, predragi farani sv. Jakoba, vaš rojak; govori naj vam, meščanje ljubljanski, vaš someščan, govori naj mož, ki se po vsej pravici prišteva naj¬ slavnejšim našim rojakom, mož, ki je imel srce za narod svoj slovenski in ki je bil veliki večini tega naroda največji dobrotnik; mož, o katerem piše*) škof Slomšek blazega spomina: „da je bil steber katoliške cerkve na Kranjskem in Štajarskem, apo¬ stolski' mož, kladvo krivoverstva, mož po volji Božji, močan v besedi in dejanji, srčen, previden gospodar”; govori naj naš apostol škof Tomaž Hren, ki se je, kakor trdi sporočilo, porodil leta 1560 v bližnjih Hrenovih ulicah. Škof Tomaž Hren zadel je težko butaro škofovske službe na svoje rame ob času, ko so krivoverci Lu¬ trove zmote trosili na vse strani naše dežele. Že je bilo dvajsetkrat več spoznovaleev nove vere, nego *) Jezični!;, XXI. leto, str. 25. (Drobt. VI., 111-118.) e katoličanov, kakor sam piše,*) tedaj ko je prevzel pastirsko palico, in le vsak dvajseti iz najnižjega stanu držal se je še katoliške vere. A že leta 1616, tedaj čez pičlih 20 let, bilo je ravno narobe, komaj toliko protestantov še, kolikor je bilo prej katoličanov. — In čegava zasluga je to? To je delo sv. Ignacija. Škof Hren to sam spričuje v pismu, katero je pisal papežu Pavlu V. 1. 1610. Leto prej bil je namreč sv. Ignacij blaženim prištet, a za svetnika še ni bil proglašen. Vsi so bili prepričani, da se bode tudi drugo kmalu zgo¬ dilo, ker je bila sploh znana njegova svetost. In da bi se to prej ko prej izvršilo, to bila je tudi srčna želja škofa našega Tomaža. Poln hvaležnosti do bla¬ ženega Ignacija piše Hren sv. Očetu pismo, v ka¬ terem prisrčno prosi, naj o. Ignacija Lojolana prav kmalu svetnikom proglasi. List**) glasi se nekako tako-le: Cul se je po naših krajih že davno vesel glas, da namerava Vaša Svetost poslaviti sveto življenje, čednosti in milosti blaženega o. Ignacija Lojolana, prvega ustanovitelja slavne Jezusove družbe, da bode imelo ljudstvo v cerkvi Božji nov vzgled posnemanja; a da hoče ne¬ koliko počakati z razglašenjem za svetnika. Naj bi se te misli, vdahnene od Očeta luči, čim prej vre- sničile, to žele vsi, ki časte in ljubijo Boga, čudo¬ vitega v njegovih svetnikih. Vsi sprejeli so to veselo sporočilo z največjo radostjo. In ne zastonj pridružim se tem željam med drugimi tudi jaz najmanjši, in z menoj cela škofija ljubljanska, kateri je o. Ignacij blazega spomina po svoji vseobsežni ljubezni, po kateri je vsem vse po¬ stal, da bi vse Kristusu pridobil, nekdaj v Kirnu poučeval več naših bogoslovcev. Bd je tej ško¬ fiji potem sam, in nasprotno bili so svetemu možu in njegovim družabnikom tudi škofje iz srca vdani. To medsebojno ljubezen spričuje pismo Ignacija Lo- *) Dimitz, III. 368. **) Ker mi radi obširnosti ni bilo možno v govor vplesti celega prezanimivega pisma, marveč sem moral le važneje iz njega posneti, pridam naj tu še latinski izvirnik. Ponatisnen je v pravopisu izvirnika, ki se nahaja v Hrenovem dnevniku (II. str. 279—283). Tudi interpunkeija je ostala ista. Valvasor ima ponatisnenega v VIII. knjigi str. 708—710. Slove pa takole: Sanctissime Ae Beatissime Christijn Terris Vicarie, Prin- cipis Apostolorum Successor: Pastor S. R. Vniversalis Ecelesiae : et Episeopatus Labaeen. Ordinarie Immediate Opt. Max. Post debita beatorum pedum oscula; Vitam et Gloriam, Triuinphos ae Trophaea Victoriarum de Vniversis Crucis Christi & Ecelesiae sanetae hostibus, Et quidquid praeterea in pro- funda anirai subieetione & obedientia liliali, inutilis valet homi- nis peecatoris oratio! Non effugit, Beatiss. Pater, notitiam eorum, quotquot caperc adspirant Salutis haereditatem, qualiter eiusdem Salutis nostrae author tanta gratiaruin & eollata ineffabilis diuinae potestatis suae plenitudine, Sacrosanctam bane (oni gloriose jolana, katero je pisal z lastno roko 1. 1554 ljub¬ ljanskemu škofu Urbanu Tekstorju, in to pismo hrani se skrbno v večni spomin kot dragocen za¬ klad in neprecenljive svetinje. Dalje bil sem jaz sam koj z mladosti v šolah in vednostih njegove družbe vedno po očetovsko vzgojevan. Od obilnosti njihovega svetega in verno- vestnega pouka imam vse, kar sem (če sem sploh kaj, kot nespameten pravim) in njemu vse to po vsej pravici in s srčno hvaležnostjo pripisujem. A tudi ljubljanski kolegij (družba), ki je po¬ sebna dobrota previdnosti Božje, mi je velika pomoč pri iztrebljevanji luteranske krive vere in pri vsak¬ danjem, skoraj nepretrganem spreobračevanji duš, ki so zgrešile pravo pot katoliške vere (kar se je zlasti pokazalo pri izganjanji volkov), kakor me tudi podpira z marljivim poučevanjem nežne mladine, ki je bila prej v gosti temi zmot in nevednosti. Vidim, pravi dalje, kako se oživlja duh pobožnosti, iz nebes blaženemu o. Ignaciju dan, v deželi Kranjski ter se po Božji volji z največjo vnetostjo razširja tako, da se katoliška vera in stara pobožnost očetov, pred kratkim še uničena, ne le oživlja, marveč še pre¬ navlja, stoji in lepo razcvita; cvete brez dvoma tudi po drugih deželah in državah v strah in svarilen vzgled krivovercem. In med tem, ko divjajo po družili državah pokončujoče vojske in domači nemiri in raz¬ prtije, vlada pri nas mir in ne prikaže se sovražnik v naši deželi; tudi si nam ne upajo škodovati otroci hudobije vsled prevnete čuječnosti katoliškega in prepobožnega Ferdinanda, ki je izšel iz iste Igna¬ cijeve šole. Dalje sovraštvo, viharji in nevihte preganjanja, katere divjajo proti tej Ignacijevi družbi in vsled katerih se mora povsodi, kjerkoli se preganja kato¬ liška vera, precej tudi umakniti družba imena Jezu¬ sovega: vse to glasno spričuje, daje ona poseben dar praesidet) Sedem Apostolicam in terris fundaverit, ut ad oam tanquam Salutis portum, & fontem salientis aquae in vitarn aeternam, recurrere habeant, qui sitiunt Animarum tanto pretio redemptarum luera, eoelestia exquirunt, & expetunt Nominis Dei in hominibus Sanctificationem; hoc est, Ecelesiae & Eidei Saerosanetae exaltationem ae propagationem ampliorem : Atque inde solum Sacrae Censurae, solidumque iudicium, & diseretio meritorum inter omnes, qui Superno Regi famulantur, ae vere Christum colunt, dimanat & petenda est. Sane fldelis vox & omni acceptione digna jam pridem audita est in terra nostra, Sanetitatem Vestram Sancta adver- tisse consilia, Beati P. Ignatii Lojolae, Inelytae Soeietatis Nominis Jesu Fundatoris Primi, religiosam sanctamque eon- versationera, Virtutes, ac Spiritum gratiae, quem redolebat, Sua et Saerosanetae huius Sediš aestimatione ae judieio (ut in Ee- elesia Dei Populus exemplum reeens imitationis acciperet) cele- brem reddere, ipsum tamen opus Ganonizationis ad tempus differre. Iios itaque cogitatus a Patre luminum inspiratos, si quo modo maturius in effeetum exeant, euncti, qui Deuiri in Sanctis suis admirabiiem timent ac dil gunt, uti semper in votis liabu- 1 * 4 Božji in bramba sv. vere, katero so dolžni vsi spo¬ štovati in čislati. A ni poslana samo našim' pokra¬ jinam, marveč tudi kraljestvom in deželam na vshodu, katere so bile prej skoraj samo v pravljicah znane, Indom, Japoncem, Sinamu, Antipodom (protinožcem) in drugim paganom, katere je prerodila sveti apo¬ stolski stolici po evangeliji. To vse med brezštevilnimi drugimi stvarmi — nagnilo je moje srce, da se s premnogimi slavnimi možmi obrnem tudi jaz najmanjši do Vaše Svetosti s preponižno prošnjo, v svojem imenu in v imenu cele, Vaši Svetosti neposredno podložne ljubljanske škofije, s povzdignenimi rokami ponižno proseč z ustmi in srcem, naj se Vaša Svetost, po svoji po¬ božnosti do Boga in ž njim vladajočih svetnikov, ozira na nenavadno milost blaženega o. Ignacija, vsled katere ni le sam pri sobi vžigal luči vere in svetosti, marveč je s tem ognjem vere in učenosti svetil čudovito skoraj po celem svetu; naj se ozira na sad, kateri je obrodilo njegovo delovanje v hiši Gospodovi z besedo in vzgledom: na spreobrnenje krivovercev, nevernikov in grešnikov; na večno storjeno obljubo, s katero se je zavezal služiti sveti stolici; dalje na njegovo sveto življenje in zataje¬ vanje telesa, po katerem je toliko sebi svet križal in sebe svetu, da se ni skoraj zdelo, da živi v mesu, temveč da trpi dolgo mučeništvo. Naj blagovoli tudi milostno pretehtati in uvaževati ljubezen in hvaležnost teh dežel, mojo in moje škofije, in blaženega Ignacija Lojolana prej ko prej prišteti svetnikom v večjo čast in slavo Božjo; v čast sv. cerkvi, v kras in spodbudo čed¬ nosti slavni družbi imena Jezusovega in tukajšnji Ignacijevi družbi; vsem krivovercem, preganjalcem in sovražnikom katoliške vere pa v spokorjenje ali osramotenje. Učvrstili se bodo tako nežni nasadi, in ojačili koraki malih; veselili se bodo z nami angelji; erunt ae tenent, sie laetissima illa nuntia, non nisi eum summa Spiritus exultalione exceperunt. Et non immerito inter alios quoque ininimns ego, et una meeum totus iste Episeopatus Labaeensis: cuius praefatus S. recordationis P. Ignatius, pro sua in oranes charitate (quo omnibus omnia faetus est, ut omnes Ohristo lucrifaeeret) Alum- nos complures Romae oliin instituit: Et Episeopatui huic postea ipse, et invicem, viro sancto eiusque Sodalibus (eum primordia Collegiorum inter Haereticos, variosque persecutores, liis in partibus iaeerent) Episeopi quoque impensius erant addieti, prout literae Ignatianae ad Praedeeessorein meum Urba¬ nimi, Regis Ferdinandi tune Viennae Eeelesiasten ae Con- fessarium, pridie Nonas Martii Anno 1554 propria Beati Viri manu conseriptae, quae pro memoria aeterna, Thesauro, ae Keliquiis hie asservantur diligentissinie) huius benevolentiae, studii ae Charitatis mutuae signum, elaiius evincunt. Aeeedit quod ipse a Cunabulis in Seholis & disciplina Soeietatis eiusdem, inde usque pio continuo educatus, ab uberi- bus institutionis eius sanetae ae religiosae, quidquid sum (si tamen aliquid sum: tamquam insipiens dieo) babeo, eidemque iure optimo, ae pia gratitudine aeceptum refero totum. Sed a plačilo dal bode Vaši Svetosti najvišji pastir duš, ki je krona vseh svetnikov in njih preveliko plačilo, naš Gospod Jezus Kristus po zasluženji in pri¬ prošnji tega svetega očeta Ignacija pri poplačevanji pravičnih. To pismo pove nam vse neprecenljive zasluge sv. Ignacija za naše pokrajine; odveč bi bile moje besede. Odveč bi tudi bilo daljno dokazovanje. Vidi se iz listine iskrena ljubezen in globoko spoštovanje, katero je imel tedaj ni škof Tomaž Hren in verni ljubljanske škofije do bi. Ignacija in njegove družbe. Zato si lahko mislimo, s koliko radostjo so sprejeli pri nas .1. 1622 sporočilo, da je bil 12. marca istega leta bi. Ignacij od papeža Gregorija XV. za svetnika razglašen. Velikanska bila je slovesnost,*) s katero so Ljubljančanje 5. junija obhajali prvič god svetega Ignacija. Mesto se je svečano obleklo. — Napravili so po Ljubljani na raznih krajih krasne ozaljšave, slavo¬ loke, piramide, slavnostne stebre na javne stroške in na stroške prijateljev Jezusove družbe; zlasti pri sv. Jakobu, na zgornjem (čevljarskem) mostu, pri vicedomskih vratih, na mestnem trgu, pred mestno hišo in pri kruharni. In vmes bilo je razstavljenih mnogo raznih, z velikim bleskom in sijajem nare¬ jenih prekrasnih znamenj in spomenikov. Dijaki po¬ pevali so primerne pesmi, godci so igrali krasne umotvore, vmes pa je bobnelo pokanje in gromenje topov, razstavljenih po stolpih in zidovji ljubljan¬ skega mesta, ki je bilo tedaj utrjeno z obzidjem. Škof Tomaž Hren sam pride z duhovščino in brezštevilnim ljudstvom v cerkev oo. jezuitov pri sv. Jakobu. Tu obleče škofovska oblačila, blagoslovi dve novi zastavi sv. Ignacija in sv Frančiška Ksa- verija s podobami teh dveh svetnikov. Sam o. rektor in neki drug jezuit nosita obe zastavi v dragoceni & a Collegio Labaeensi (quae est singularis Dei bonitas ae providentia) in expurgatione Lutheranae haeresis zizaniorum & Animarmn a fide eatholiea aberrantium (id quod vel maxime in luporum exterminatione reluxit) quotidiana reduetione, ae propemodum continua: prout etiam tenerae Juventutis, inter tam densas antea errorum et ignorantiae tenebras, fideli infor- matione, utique copiosissime fruetuosa, miriflee adiuvor. Video praeterea Spiritum illum pietatis ad dandam Scien- tiain S&lutis ae reparationem multorum, coelitus Beato P. Ig- natio datum, iain in Carniolae nostrae Ducatu, atque Pro- vineiis istis, Deo authore eum Zelo ardentissimo reviviseere, multumque propagari: adeo ut Fides Catholiea et avita Maio- rum pietas, paulo antea eollapsae (ne dieam propemodum extinetae) non resuseitari tantum, sed aliis quoque terris et Prineipatibus, in terrorem & exemplum Haeretieorum, glorio- sissime reformari, stare, ac tlorere omni dubitatione abstersa, eonspieiantur. Unde eum bellis alia Regna, et intestinis Haere- licorum tumultibus, ae dissidio fluctuent et vastentur miserrime, pax liic & tranquillitas viget, nee apparet hostis in iinibus *) Hrenov dnevnik II. str. 277, 278. »Valvasor« VIII. str. 707, 708. 5 mašni obleki v slovesni procesiji. Sprevod se po¬ mika po mestu v lepem redu, med veselim pre¬ pevanjem svetih pesmi. Ko se vrne v cerkev sv. Ja¬ koba nazaj, vzame škof vsa škofovska oblačila z mitro in palico ter obdan od duhovščine stopi na prižnico in govori v domačem, slovenskem jeziku zbra¬ nemu ljudstvu, katerega seje vse trlo, o sv. Ignaciju in ž njim vred razglašenih svetnikih. S koliko ognjevito navdušenostjo je govoril slavni škof svojim rojakom, lahko sklepamo iz zgoraj navedenega pisma. Nato poje slovesno sv. mašo, pri kateri se je čudovito lepo pelo in igralo na prerazno godbeno in piskalno orodje. Konečno zapoje še prav iz dna hvaležnega srca „Te Deum“, zahvalno pesem, pri kateri se zopet gromovito oglasijo topovi po stolpih in mest¬ nem obzidji. Ta sijajna slovesnost, obhajanje prvega godu sv. Ignacija, pove nam vse. Kaže nam jasno, koliko veselje je navdajalo mesto ljubljansko, rešeno Lutrovih zmot; kako hvaležni so bili naši predniki sv. možu za dar jedino zveličalne svete katoliške vere. Vse je bilo prepričano, da je Bog sam proti Lutrovi krivi veri obudil sv. Ignacija in njegovo družbo. Veselili so se naši očaki po vsi pravici! Saj je bilo ljudstvo zopet na pravi poti, iztrgano iz žrela luteranstva. Vera je oživela, stara pobožnost se je povrnila, čed¬ nost se je gojila, vse se je na bolje obračalo vsled prizadevanja sinov sv. Ignacija. II. In danes? Moremo li tudi mi s tolikim ne¬ skaljenim veseljem praznovati god sv. Ignacija? Smo li tudi mi v onem srečnem položaji, da bi mogli reči, da se vse na bolje obrača? Predragi v Go¬ spodu! današnji dan je za nas res dan veselja, ker vidimo ob godu sv. Ignacija nekaj njegovih ljub- nostris; neque andent filij iniquitatis ob zelosissimam Catholiei pijssiiuique Prineipis Ferdinandi vigilantiam ex hae eadera palaestra Ignatiana prodeuntem, apponere nobis noeere. Porro odium, et persequutionum undequaque in familiam liane lgnatianam saevientium proeellae ac turbines (quibus, ubicunque loeorum Catholiea iinpugnatur religio, haec e vestigio cogitur exulare Nominis Jesu Soeietas) eam singulare Dei donuin ac fidei esse propugnaeulum pie ab omnibus veneran- dmu eelebrandumque, cumulatissime testantur; neque solum Crennaniae inissum partibus, sed Orientis quoque Regnis et regionibus atque ipsis paulo ante fabulosis Indorum, Japonum, Sinarum, Antipodumque Populiš gentibusque illatimi; quos lieati P. Ignatii & eius in eonversatione Sancta filij Socijque P. Franeisci Xaverii charitas & Sueeensus pro Augustiss. Nominis Jesu gloria Zelus, aiiorumque de eadem familia Operarioruin (qui animas suas propter Deum oontempserunt) inexhaustus labor, huie Sanctae Apostoiicae Sedi per Evan- gelium genuerunt. Jlaee sane inter innumera alia Beatiss. Pater, animum permoverunt meuin, ut ipse quoque minimus ego Sanetitatis Vestrae Servulus inter tot Viros, vita, eonversatione, dignitate, ljenih sinov zbranih v naši sredi ter se hvaležno spominjamo vseh dobrot, katere je zlasti naša ško¬ fija, pa tudi cela slovenska zemlja, ker tudi v Gelovci, Gorici in Trstu so jezuitje jednako blagonosno delo¬ vali, v toliki obilnosti prejemala od družbe Jezusove in katere vživamo mi posredno še sedaj. A to sladko veselje naše ni brez grenkega pelina, brez bridkih spominov, če se ozremo natančneje na razmere, v katerih živimo. Kje je ona živa vera, ki so je tako žareče razplamtela za časa Tomaža Hrena? Kje so tisti zlati časi, ko so vsi podložni ljubljanske škofije brez izjeme zadostovali svoji velikonočni dolžnosti? Kje so one šole, v katerih so se vrli sinovi vernih katoliških starišev katoliško vzgojevali? Kje so šole, v katerih so očetje jezuitje vzgojevali jeklene zna¬ čaje, može poštenjake, zveste Bogu in cesarju? Ako si natančneje ogledamo današnje razmere, bodemo se prepričali, da imajo mnogo sličnega z ono dobo, ko so pri nas luteranci jeli trositi svoje zmote, in da imajo sila veliko nevarnega v sebi. Le kratek pogled in primera nam to dokaže. Srečno smo si do sedaj Slovenci ohranili ka¬ toliško vero. Niso nas zatrli ljuti Mohamedaui; naši očaki ohranili in ubranili so s svojo srčno krvjo pravo vero neskaljeno pred krvoločnimi Turčini; ni nam spačilo in zadušilo katoliške vere luteranstvo, za kar na veke tisočera hvala neumornemu delovanju sve¬ tega Ignacija in njegovih učencev; a uničiti nam žuga ta neprecenljivi zaklad dandanes brez verstvo, ki se tihotapsko, skrivno, skoraj nevedoma plazi tudi v našo slovensko domovino. Srečni smo bili, dokler smo imeli verske so¬ vražnike le med tujci, ki niso znali našega jezika, ker niso mogli našemu narodu vcepiti tujih, krivih, pogubnih, brezverskih načel. A žal! Kakor so se za časa luteranstva našli izdajalci med domačini — doctrina, vel personatu sublimes (velut abortivus quispiam, vel anser inter olores) bas suppliees, in profunda cordis mei hu- militate, Beatitudini Vestrae exhiberem preces: Per viscera misericordiae Dei, toti mundo in Beati Ignatii Lojolae, eiusque Societatis, ut praefertur, inaximis & eopiosissime fruc- tuosis laboribus Orientis ex alto, meo ae totius Episcopatus Labaeensis Sanctitati Vestrae iimnediate subieeti nomine, beatis advolutus pedibus, protensis manibus, supplicique ore ae corde orans: Quatenus Sanetitas Vestra pro sua Suinma in Demu et Sanctos eius in Ooelis regnantes pietate, sapientia, atque exuberanti Spiritus Saneti dono, quibus Sacrum illud peetus et Eeelesiae Caput regitur: Beati huius Viri P. ignatii sin- gularis praerogativam gratiae, qua fultus, non in seipso tantuui reiigione et sanetitate, sed in toto pene Terrarum Orbe, ac universa Eeciesia Dei, Fidei ac doetrinae lumine mirabiliter fulsit: Fructum deinde queiri in Domo Domini ubertim verbo operatus est et exempio: Cathoiicae Fidei instituta ad Haerc- tieorum, iuxtaque gentium externarum conversionem salubriter transmissa: multitudinem peccatorum et errantium per Viae Saeeulaiis latitndinem male incedentem, ad Spiritualis vitae rectitudinem tanto Studio Zeloque revoeatam: Reverentiam, 6 za zgled omenim naj le kanonika Primoža Trubarja, ki je postal protestant, ter trosil zmote med kato¬ ličani — tako vstajajo naši veri tudi dandanes med lastnimi nam rojaki smrtni sovražniki, ki so se navzeli tujih brezverskih načel in je skušajo širiti med našim narodom, a zato mu hočejo vzeti, kar mu je najdražje in najsvetejše. In kako skušajo to doseči L Naučili so se, skoraj se zdi, od luteranov. V lepem, blagoglasnem, domačem jeziku, ki je nam vsem drag, širijo spise, ponujajo stru¬ peno berilo, katero naj bi polagoma izruvalo iz src dobrih Slovencev trdno vkoreninjeno katoliško zavest, je odvrnilo od življenja po veri, iztrgalo iz srca globoko, Slovencu že skoraj prirojeno odkritosrčno spoštovanje, ljubezen in zaupanje do duhovščine: do papeža, škofov in mašnikov. —- Prav tako delali so luterani. Po zgledu Lutrovem jeli so najprej ostudno sramotiti in obrekovati papeža, škofe in duhovnike. Nato preplavili so s krivoverskimi spisi, pisanimi v domačem jeziku, tudi naše dežele. Zlasti to se jim šteje dandanes v toliko zaslugo, a treba je pomniti, da jim še na rnari ni bilo in na misel ni prišlo, da koristijo s tem našemu jeziku; to bil jim je edino le pripomoček, sredstvo, da so ložje in hitreje širili svojo krivo vero med narodom. — Tudi sedaj ču¬ tijo se apostoli nevere poklicane, po spisih svojih širiti brezverstvo. — A kako temu opomoči? Iste bolezni, isto zdravilo. Sv. Ignacij naš najboljši kažipot in rešitelj v preteklosti, naj nam bode voditelj tudi v sedajnosti. In kaj je on storil ? Izvil in iztrgal je sovražniku orožje iz rok ter se sam ž njim boril in branil. Svaril je pred slabimi spisi, priporočal dobre. Dobro je skušal sam pri sebi, kaj premore poštena knjiga; saj se je vsled branja dobrih knjig spre¬ obrnil. Zato pisal je knjige sam, pisali so je tudi njegovi učenci. Nad 12.000 pisateljev šteje Jezusova družba. Zato predragi! pazimo tudi mi, koga si za obligationem, ae fidole obsequium, quod ipse cum Soeiis, Filiis- que suis S. E. Eeelesiae et huic Apostolieae Sedi (quam Sanctitas Vestra litinam diu felicissime gubernet) voto perpetuo sese obstrinxit: Porro conversationem, dum viveret, eius sanctam continuamque Corporis afflietionem, qua usque adeo šibi Mun- dum seque niundo reddidit crucifkum, ut vix eum in earne visisse, sed longum potius constet duxisse martyrium: Sed & kamin Provintiarum, ineam, meique Episcopatus, omniumque bonorum erga Virum hunc Sanctuin (euius Špiritu & doetrina imbuti surnus) amorem gratamque devotionem: Et si quae kis sunt simiiia &c. benigna ac paterna eonsyderatione pensare: atque inde toties Sancte ac venerabiliter noininatum beatum P. I gnati um Lojolam — ad maiorem Dei Omnipotentis honorem & gloriam: ae S. M. Eeelesiae in filijs Suae Sanc- titatis utique exultantis exaltationem: ad Inclytae Societatis Nominis Jesu & familiae huius Ignatianae (adieetis eidem in Fundatoris Patrisque sni Canonizatione gloriae stimulis) magnum deeus, & Virtutis ineitainentum, signumque in bonuiu: ad omnium denique Haeretieorum, Persequutorum, & Cath > iieae Keligionis hostium, vel poenitentiam vel conliisionem, tovariša izberemo, kake knjige, kake časopise čitamo, ker prej ali slej navzamemo se tudi mi njihovega duha. Slabe knjige, slabi časopisi store več hudega, nego hudobni, brezvestni tovariši. Koliko se jih je že vsled čitanja slabih spisov večno pogubilo. Se¬ gajmo torej po dobrih spisih in varujmo se slabih! Da so luterani tem laglje širili svoje zmote med našim narodom, ustanavljali so dalje šole, po katerih so vlivali strup krivoverstva že v rahla, mla¬ dostna srca. Isto delajo verski nasprotniki dan¬ danes. — „Ko so ljudje spali, prišel je sovražnik, ter je vsejal ljulike med pšenico". — Da, ko so katoliški narodi avstrijski spali pri volitvah ter niso pomislili, kakšne može da pošiljajo mesto sebe v državni zbor, izvolili so si žalibog tu in tam ali za verske stvari brezbrižne ali sploh brezverske (brez- konfesijske) in že za to katoliški veri in cerkvi na¬ sprotne može, bolj ali manj skrite ali očitne prijatelje framasonstva itd.; in primeroma le malo jih naha¬ jamo takih med njimi, ki bi se iz verskega pre¬ pričanja in stališča odločno potezah za zahteve in potrebe katoliške cerkve. In taki brezverski možje, poslani v državni zbor od vernih narodov, delali so zoper vero svojih volilcev; vkrojili so nam o svojem času znane šolske postave, kojih podlaga prezira načelno vsako veroizpovedanje, in se nikakor ne slaga s katoliško cerkvijo. Brezverske (brezkon- fesijske) šole pri skozi in skozi vernih narodih ! Sole, v katerih morejo biti celo judje učitelji otrokom katoliških starišev! Zato sv. Oče v svoji okrožnici o družbi frama- sonski svare pred takimi šolami; zato so avstrijski nadškofje in škofje, zbrani 1. 1885 na Dunaji, videč veliko nevarnost naših brezverskih šol, tako glasno opomnili verne, naj delajo za verske šole. „Naša dolžnost je“, pravijo, „delovati na to, da se naše šole zopet pokristijanijo in ne smemo odnehati, Saneta Apostolica sua authoritate Canonizare, atque illud ipsum opus Sanetum, utpote divina praedestinatione Šolis Sanctitatis Vestrae manibus pie reservatuin consuminandumque, maturare dignetur. Et firmabuntur plantationes tenerae, gres- susque parvulorum ad fruetus ampliores: Congaudebunt Angeli: Praemia auteni Summus Animarum Pastor, qui est eorona Sanetorum omnium, & merees magna nimis D. N. Jesus Cliristus per huius S. Patris Ignatii merita ac intercessionem, reddet Sanctitati Vestrae in retributione iustorum. Amen Amen. fiat fiit. Amen. Datae Oberburgi in solita M ari a na Episcopali Eesi- dentia. 17. Martii 1610. gis. V ae ! Inutilis guidem & indignus obedientissimus tamen filius ac servus THOMAS Episcopus Labae. m. sua. A TERGO. lleatissimo ac Sanctissimo in Christo Patri ac Domino, Domino Paulo Papae V. S. E. Universalis Eeelesiae Pastori Opt. Max. Domino Ordinario meo immediato Clementiss. EOMAE. 7 dokler ne dosežemo tega namena 1 '. To, kar nam sv. Oče in škofje dandanes priporočajo, to storil je v polni meri sv. Ignacij. Ustanavljal je šole, odgoje- vališča, gimnazije, visoke šole. In take šole imeli so oo. jezuitje skoraj blizo 200 let tudi v našem mestu. Kolika sreča in kolik blagoslov bile so te šole za našo deželo! — Dolgo še potem, ko že jezuitov ni bilo več med nami, zdihovali so Ljubljančanje za onimi izvrstnimi učitelji. Učimo se od sv. Ignacija, iz preteklosti i mi. Slušajmo glas svojih višjih pastirjev, ter borimo se za verske šole. Vtisnimo si globoko v spomin besede slavno vladajočega sv. Očeta Leona XIII.: „Boj za šolo je za krščanstvo boj na živ¬ ljenje in smrt, v tem boji hočemo zma¬ gati ali pa boreč se poginiti! 11 Da, predragi, boriti se hočemo po vzoru svojega apostola sv. Ignacija. On je zmagal po izvrstnih šolah, zmagati hočemo tudi mi in zmagali bodemo le tedaj, ako si priborimo dobre verske šole. Živ dokaz, kaj store dobre verske šole, nam je naš Tomaž Hren. Stariši njegovi bili so zagrizeni krivoverci, ki svojega sina gotovo niso katoliško vzgo- jevali. A prišel je v šole jezuitov, postal je naj¬ močnejši steber katoliške vere in naš apostol. Naj opozorim pri tej priliki na posebno vesel spomin. V kratkem, 20. septembra tega leta, poteče tristo*) let, ko je mladi 28letni Tomaž Hren dovršil svoje šole pri jezuitih ter je bil v mašnika posvečen. Veliko zaupanje so stavili vanj, ker, še predno je bil v mašnika posvečen, bil je že imenovan za ka¬ nonika ljubljanske stolne cerkve namesto sramotno odpadlega kanonika Primoža Trubarja, ki se je po- luteranil. Kot mlad čvrst vojščak Kristusov pridi- goval je z veliko gorečnostjo. Krepko je branil in učil pravo vero, a odvračal je zmotene in odpadle od krive vere, dokler ni s pomočjo jezuitov zmagal ter pripeljal cele škofije v naročje sv. katoliške cerkve. Ime tega slavnega moža, naj večjega našega dobrot¬ nika, ostane neumrljivo in neizbrisno v spominu našega naroda, kakor tudi upamo, da je zapisano v knjigi življenja, ter da je po besedah Slomškovih „velik imenovan v nebeškem kraljestvu 11 .**) In za tega našega prvaka zahvaliti se imamo Igna¬ cijevim sinovom. Tudi mi smo letos obhajali 25obletnico maš- niškega posvečevanja našega premil, gosp. knezo- škofa Jakoba, ki so si tudi pri oo. jezuitih v Rimu, na oni visoki šoli, katero je sv. Ignacij usta¬ novil, pridobili globoke učenosti in trdnega verskega prepričanja. Torej se imamo tudi mi za svojega škofa zahvaliti oo. jezuitom in ko bi jih vprašali, kaj so si ondi pridobili, bi gotovo radi priznali s slavnim Hrenom, da se imajo veliko ali vse zahvaliti jezuitom. Še danes spominjajo se prevzvišeni vla¬ dika z največjim veseljem onih šestih let, katere so preživeli na oni visoki šoli jezuitov, ter povdar- j a j o, da so bila ona leta najsrečnejša celega njiho¬ vega življenja. — Ondi imeli so priliko spoznavati, koliko dobrega da stori družba Jezusova tudi dan¬ danes; ondi naučili so se jezuite čislati, zato so je s tolikim veseljem poklicali tudi v svojo škofijo. Naše duševno oko ozira se pa danes hvaležno tudi na vse tiste, ki so nam pomagali ohraniti naj¬ dražji biser sv. vere. In kako bi je mogli pozabiti, saj letošnje leto prevladujeta dva prevesela spomina. Novega leta dan vzradostil se je cel katoliški svet, ker obhajal je prelep praznik, zlato mašo sve¬ tega Očeta Leona XIII. — In v jeseni pra¬ znovali bodemo zopet veselo štirideseto oblet¬ nico, odkar Nj. Veličanstvo, naš preljubljeni cesar Franc Josip I. tako modro in po očetovsko vlada naše cesarstvo. — In glejte, preljubi, sv. Oče in pre¬ svetli cesar sta zastopnika dveh oblastij, ki ste po¬ magali svoj čas sv. Ignaciju in njegovim učencem, da so nam mogli ohraniti dar sv. vere. Rim nam je poslal jezuite in sprednik naše cesarske rodovine nadvojvoda in kasneji cesar Ferdinand II. po¬ klical je 1. 1596 jezuite v Ljubljano in on nam je v soglasji z Rimom izbral Tomaža Hrena za škofa. In ta cesar Ferdinand bil je učenec sinov sv. Igna¬ cija, učenec jezuitov, v njihovih šolah vzgojen. Od tod njegovo trdno, neomahljivo versko prepričanje, izraženo v besedah, katere je pisal graščakom 1. 1699 ko pravi: „da je za katoliško vero vedno pripravljen kri svojo preliti.*) Minola so tri stoletja, a še se pretaka ista ple¬ menita kri po žilah naše cesarske rodovine, in isto katoliško prepričanje prešinja našo cesarsko hišo in zlasti prevzvišenega našega vladarja in zares „apo- stolskega 11 cesarja Franca Josipa L, ki se povsod kaže zvestega sina sv. cerkve. Nov dokaz te moje trditve je današnji praznik, ker je cesar milostno dovolil jezuitom naseliti se med nami. Da, Rim in naša cesarska hiša so nam s pomočjo sv. Ignacija ohranili pravo sv. vero. Zato gre naša hvaležnost za Bogom, sv. Ignacijem in Tomažem Hrenom papežem in habsburškim vladarjem. Sv. Očeta in presvetlega cesarja, teh dveh stebrov oklepajmo se vedno trdneje in tesneje; ni je sile, ki bi nam mogla iztrgati iz srca ljubezen in zvestobo do rimske stolice in naše vladarske hiše! Ti veseli, hvaležni spomini, predragi, vzkipevajo današnji veseli praznik v naših srcih. Povod dali *) Knežo'škofijski arhiv graški. (Ordin. knjiga.) **) Jezični! XXI. leto str. 25; (Drobt. VI, 111—118.) : ) Valvasor, VII., 465. stran. 8 so nam sinovi sv. Tgnacija, katero moremo čez toliko časa zopot pozdraviti v svoji sredi. Zopet prihajajo k nam v imenu Gospodovem in mi je pozdravljamo z besedami sv. Pavla: „Kako ljubeznjive so noge teh, kateri oznanjujejo mir, kateri oznanjujejo dobro". Zares, kako vesel, prijeten, ljubeznjiv je prihod teh, ki oznanjujejo evangelije in njegovo dobro, veselo sporočilo, namreč: mir z Bogom, milost, pravičnost in zveličanje! Častiti očetje, ki so sedaj v naši sredi, so narodu našemu že več ali manj znani, saj delujejo že nekaj časa v mestu in na deželi, in že prej, ko so bili kratek čas v Repnjah, imeli so po Slovenskem mnogo misijonov. Kolikim nepokojnim povrnili so pri tem sv. poslan¬ stvu pravi mir vesti v njihova srca! Vsi ti blagrujejo vsikdar njihov prihod in se rosnim očesom, s solzami hvaležnosti od njih poslavljajo. Kdor ve, kaj je mir našemu srcu, ta ve tudi ceniti delovanje čč. oo. jezuitov, ki ne iščejo pri nas druzegn, nego širiti slavo Božjo in delovati za zveličanje naših duš. Ko so bili jezuitje 1. 1773 prisiljeni zapustiti svoj red, morali so zapustiti tudi divje rodove po Aziji, Afriki in Ameriki, med katerimi so sv. vero oznanjevali. Ti siromaki ostali so po njihovem od¬ hodu brez duhovnikov in vendar pripovedujejo novi misijonarji, ki sedaj k njim prihajajo, da se njihovi potomci še vedno štejejo med kristijane, in da skušajo vkljub svoji nevednosti izvrševati katoliške obrede. Do današnjega dne, tedaj še čez sto let imajo divjaki v čislih svoje nekdanje učitelje, vsi govore z globokim spoštovanjem o dobrih očetih jezuitih in kjer se dan¬ danes zopet k njim vrnejo, je z velikim veseljem sprejmi). — Tudi nam so sinovi sv. Ignacija luč sv. vere, ki nam je bila že skoraj ugasnila, vpihali in razplam¬ teli k novemu žaru, drugič smo prejeli dar sv. vere od dobrih očetov jezuitov; a bili smo srečnejši kot oni divji rodovi, ter smo tudi po njihovem odhodu vsled marljivega delovanja vestne svojo duhovščine, a brez lastne zasluge, ta dar tudi ohranili. Kako bi se torej no radovalo naše srce, ko vidimo svoje nekdajne apostole, ko čujemo zopet svojo blago¬ vestnike, oo. .Jezusove družbe, ko slavimo god nji¬ hovega ustanovitelja? Ne! velik prijatelj Božji, sveti Ignacij! Tvoja slava ne sme nikdar več utihniti med Slovenci! Sprejmi danes našo najiskrenejšo tisočerno zahvalo za vse dobrote, katere si skazal nam Slo¬ vencem sploh in posebej še naši škofiji po svoji družbi, zlasti za najdragocenejši dar ohranjenja svete vere. Tvoji sinovi privedli so nas do spoznanja, da ni imena, v katerem bi mogli zveličani biti, nego v imenu .Jezusovem, kateremu so sami večno zve¬ stobo obljubili. Dokler se bode slavilo in častilo presveto ime Jezusovo med Slovenci — in to naj se godi, dokler se bode glasil mili jezik slovenski po naših pokrajinah — naj tudi nikdar več ne utihne slavno tvoje ime kot ustanovitelja Jezusove družbe in naj tudi nikdar ne preneha pred svetlim Božjim prestolom tvoja mogočna priprošnja za nas verne Slovence, tvoje sinove! Bodi nam i v bodoče naš zvest zaščitnik, vzornik, voditelj, kažipot, apostol v sedanjih viharnih časih! Prosi nebeškega blagoslova tudi svoji in naši mali družbi čč. oo. jezuitov, naj raste, naj cvete, naj rodi obilno sadu v naši sredi v blagor našemu narodu in vse v večjo slavo Božjo! Tisk „Katoliške Tiskarne